MRTVI LJUBI Morij Skalon I. Zunaj veter v veiem listju toži ... Si mar ti, moj ljubi izgubljeni, ali duh je tvoj, ki bloden kroži in poti poslednje išče k meni? Vse noči v brezmejnem trepetanju tihe groze čakam le novice, ki potrdi v slutnje me spoznanju zadnje, najstrahotnejše resnice: da ne vrneš živ se več nikoli k meni, ki te čakam koprneča, izgubljena v onemeli boli, ti edina moja slast in sreča! Ali nisem rekla ti: Ne hodi! Glej, pri meni boš ko v popju roža. Jaz bom sonce, ki te v cvetje vodi, jaz bom veter, ki te toplo boža, rosa, ki hladi ti bolečine, jutro, ki budi pričakovanja, čas, ki uriše boli in spomine — in vse bo prešlo ko bežna sanja. Zdaj te ni in vem, da se ne vrneš ... Živa njiva 2 II. Na oknu nageljni so vsi krvavi. Morda so rane tvoje, ki boleče so zacvetele z zadnjimi pozdravi spominov najine pretekle sreče? Če so, pač ni jim treba krvaveti, ne praviti, kaj je bilo med nama! Kako bi mogle več mi razodeti, kot čutim in kot vem ta hip jaz sama? O, vse še vem: kako sva se iskala, kako sva našla se — do dna prevzeta — in kaj sva si prisegla, kaj dejala, ko stala sva drug k drugemu prižeta. 97 Koko potem s krvavimi nogomi hodila skupaj križeva sva pota, in vendar vriskala v slasti omami, da v dopolnitvi večna sva enota. Ker naj so rekli že ljudje kar koli — komu še niso nikdar zla storili? — ljubila sva v vsej slasti se in boli, kot so se le najvdanejši ljubili. A zdaj, ko vem, da sem te izgubila, objema mesto tebe mrak s črnino me svojo mrzlo; vanjo zagrnila sem vsa se s svojo nemo bolečino.. ill. Kje si zdaj ti? sem vprašala se davi. Si v kraju, kjer se vse za vselej neha, kjer vsaka bolečina se ozdravi in večni molk presladka je uteha? Če je tako, ti dobro ni ne slabo. Nič več ne veš, da tu slonim zdaj sama — tvoj drugi del, ki je ostal za tabo — ko tebe je pokrila črna jama. Nič več ne čutiš, ko da si le kamen, ki sebe samega se ne zaveda,-ugasnjen ti je v srcu čustev plamen, neznane so ti želje, slast in beda. Morda pa vendar duh tvoj še občuti, kar duša in srce sta prej čutila, in se zaveda v sleherni minuti, kaj vse sem, reva, s tabo izgubila? Če se zaveda in če mu je moči, naj zvesto me pokliče preko groba na svojo pot, da utonem v večni noči, kjer s tabo združi smrti me tesnoba! Ker kaj bi sama tavala po dnevih grozotno praznih, senca iz davnine, utehe vse iščoča le v odmevih pretekle sreče, sle in bolečine? . . NESMRTNA LJUBEZEN Morij Skolon Iskala sva se, Adam jaz, ti Eva, že v raju izgubljenem vse od dneva, ko duš sva in teles spoznala čar, in od takrat nerazdružljiv sva par. Vtelešena kot Samson in Dalila, sva sovražila se in se ljubila; bila ti moj si, jaz sem tvoj pogin, vendar nesmrten naju je spomin. Kot Črtomir jaz, ti kot Bogomila, sva ob Savici verna se krstila in šla vsaksebi, vsak na svojo pot, vendar rešila nisva se zablod. Kot Romeo in Julija v Veroni umrla sva v usodni noči oni, ko najine ljubezni silni žar se razbesnel v najvišji je vihar. Zdaj na ljubezni večne križ razpeta obsojena od vseh sva in prekleta, ker vse iskanje večno naju dveh so razglasili za največji greh. NEMI OTROK Leopold Stanek Molčati je zlato. Železna roka me tišči za grlo: glasilk noben tresljaj ne zgane, iz ust ni več besede znane, a v prsih bo srce umrlo. Najlepše rad bi sinu dal -— svoj jezik, a bo moral nem ostati I V nesrečo le ga je rodila mati. Z njim nem bo človek z rodnih tal . . . Zaman grči in usta pači — besede ne izdavi sam nobene, ker zanjo lika dobil ni od mene. Njega usoda kot pekel me tlači. Gorje najbolj nesrečnemu očetu! Kako steguje k meni, glej, ročice, kako mi boža razorano lice — ne ve še zase ne za zlo na svetu. Ne bo čebljal kot neugnano dete, možu ne bo poznana moč jezika, ne bo žebral molitev svečenika, ne pel nam pesmi naše neizpete. Molčati je zlato. Kako sem pač bogat! — Še vid vzemite mi, ker bi ne videl rad, kako nekoč mu bo hudo...! ILUZIJA Jasč Zorilla Kaj so veselje in življenje, sreča — brez sanj o upanju, brez sanj o slavi! Neskončna cesta, v prazno dalj vodeč dokler se truden ti korak ne ustavi. Daj mi pomoč vsaj ene melodije: srce zaziblji v sanje, če kriči! Vekovni marmor proti nebu vije se iz pepela davno prešlih dni. Upanje! Slava! Nehal bom tožiti; pred mano plava diadem blesteč, kaj de življenje kot berač nositi, če pojdeš kot Homer in Pindar leč! Prevedel Pavel Kcr'i KRILATICE Anfon Debeljak — Omar Hojam 55 V začetku zadnji je zgneten zemljan In zadnje žetve teg je že vsejan: le kar je pisal stvarstva prvi svit, -sodnik prečita nam na sodnji dan. 56 Ko bil Umer pognal je skoz vsemir Venero, Jupitra na zvezdni tir, to vam povem, obrsnil pač je trs v usojenem mi »jazu« kak iver. 57 Pognala loza v meni tanko nit; naj žrec godlja, njo hoče moja bit; in ključ, iz mojega blaga skovan, odklenil pač bi duri v hram ji skrit. 58 To vem: ljubezni, mržnje si želim, plamena, da se ves upepelim. Pač boljše, krčma da mi iskro vžge, T