Moj prijatelj
' 8Z S'V1'I> ne^° prep^MJooih oblakov pada dež. Ob 13 okno moje sobe bijejo drobne deževne kapljice in škrebetajo po njegovih šipah. Za hip obvise na gladkem, vsled dežja s tanko, prozorno meglo pokritcm steklu, nato se naglo odtrgajo, se združujejo in polze prav po lahko v malih, tankih curkih po šipah navzdol.
Včasih zapiha veter in zaganja z vso siio dež v stran ... ob stene. Stare, z bledim, sivkastim mahom na raznih mestih porastene veje blizu moje sobe rastoče jablane se zibljejo, objemajo in vijejo. Kjih podolgovati, zeleni, z drobnimi žilicami prepreženi listki trepečejo in, kedar potihne veter, se čuje, kako padajo na njih se obstregle deževne kaplje težko z lista na list in končno na tla.
Pri oknu stoječ gledam, kaka se nabira v jarkih kraj slabih, razdrapanih, s prstjo in debelim karaenjem nasutih vaških potov rumenozamazana voda, se peni in se drvi v naročje pod vasjo tekočega, z vrbami, ločjem in lopaticami obrastenega potočka. Gledam male. zračne mehui'čke, ki se zibljejo po tej kalni vodi in plovejo ž njo dalje, dokler se ne zadenejo ob kak kamenoek ali bilko in sc ne razpočijo.
(iledam in raisHm o prvih letih mladosti. ko sva čebrala z Oskarjem v sličnera  vremenu  po   obcestnih jarkih bosonoga z visoko čez koleno privihanimi hla-  , čicami in globoko na glavo potisnjcnimi klobučki, ka-terih krajci so bili odvihani, ne zmeneč se za raraz in 1 dež, ki nama je vedno bolj  premakal obleko  in  pro- , 4iral do kože, ko sva gradila \z blata in kamenja jezeT ]
6»
da sva nabrala za njimi celo jezerce  te  motne  vode,   i delala \z Ieskovih palic mline in se veselila, če je bila voda dovolj močna da jih je gonila.
Oskar je bil moj prijatelj. Kot sinova sosedov sva se igrala skupno že kot samosrajčnika, znašala na kupe cestni prah, ga mešala, zidala hiše in cerkve in si tolkla iz strešne opeke moko. Sčasoma sva se navadila lako drug drugega, da sva se težko pogrešala, in da je bil tam i drugi, kjer je bil jeden.
Ko je izpolnil Oskar svoje peto Jeto, mu je umrl oče. Mož je hodil vsako leto na jesen v Slavonijo, sekal v ondotnih šumah les in ga obtesaval, da bi si prislužil denarja. Xa teh svojih pohodih si je nakopal hudo mrzlico, katera ga je spravila v grob.
Ali menite, da se je Oskar zanemarjal po očetovi smrti, se potepal in se klatil po vasi, kakor dela mnogo vaških paglavčkov, kedar izgube oeete, misleo si, očeta ni. matere .. . ej, matere se pa ne bojimo? Ne! Se bolj je bil marljiv, dobro vedoč, da ne sme žaliti matere, ki mora sama skrbeti zanj, rad jo je ubogal in jo po-slušal, ko mu je pravila o dobrih otrokih, ki se radi spominjajo svojih umilih starišev in molijo za nje, in jih zato Ijubi Bog in angeljčki.. .
Ljubil je Oskar cvetke. Njegov najljubši letni čas je bila pomlad, raed tem, ko sem jaz čislal zimo.
Kedar je začeJa briti v začetku decembra rezka burja, ki nam je gnala v male, sveže obrazke kri, in jc osušUa po cestah in jarkih blato, nastalo zavoljo pogostnega deževanja v jeseni, ter je je utrdila, da so se čuli daleč tudi koraki hodečih Ijudij, sem stal pri-bližno vsak dan na našem _vrtu in zrl v nebo, če bode kmalu snežilo. — Začelo jk -^**—
Sprva so naletavale le posamezne snežinke, se zi-bale v zraku in se spuščale na zmrzlo, suho zemljo. V kratkera so se vedno bolj gostile, in kmalu je nastal v zraku cel metež veljkih, kosastih,  sneženih plahtic.
Vmes je zvižgala burja, naganjala snežinke zdaj navzgor, zdaj navzdol ter se poigravala ž njimi.
Sneg je zapadel.
Privlekel sem s podstrešja svoje sanke in od ra-dosti vriskal, ko sem drčal po hribu od cerkve mimo
šole proti vasi. Z menoj se je vozil Oskar. Kazal n\ posebnega veselja do tega mojega zimskega razvedrila; njegov čas je bila pomlad s svojimi cvetlicami. Brez vsaJkega zanimanja se je sankal z menoj, ker sva si bila prijatelja. ter bi mu bilo hudo, ako bi mu očital, da noče biti pri meni in ne mara zame.
Toda minila je zima Tople sapice so pričele pi-hati, solnce je dobilo večjo moč, sneg se je topil in polagoma stopil. Le ie tu in tam na odsolnčnih krajih so se videle ozke, z rumenim, jesenskim listjem pokrite snežene krpe, a i te so se udajale svojemu najhušjemu nasprotniku jugu in se tajale.
Gorki solnoni žarki so oživljali s svojo toploto vsled zimskega mraza otrplo naravo in izvabljali \z nje raznobojne, duhteče rožice. Prikazali so se beli zvonoki in modre vijolice, prikukale so izpod obrovov rumene trobentice. Trava je ozelenela, drevesa so za-cvela.
^Pomlad! Pomlad!" je vzklikal Oskar. Moral sem ž njim na travnike in v gozd. Tu sva nabirala cvetlioe. Iz njih je spletei dva venca. Z jednim je okrasil grob svojega ooeta, druzega je poiožit na vznoije velikega, sredi pokopališča stoječega križa. Delal je to dan za dnevom na materino naročilo iz spoštovanja do umrlega očeta in iz ljubezni do svojega Zveličarja. Ce je zvenel jeden venec, nadomestil ga je z drugim.
Ko sva se sešla neko jutro po navadi. mi je pri-povedoval Oskar sledeče sanje, ki jih je sanjal v mi-nuli noči:
Bil je na širokem polju. Okrog in okrog n]egii so cvetele same cvetlice: bele, žolte, vijoličaste ali pi-sane, katerih barva je bila sestavljena \z najrazličnejših jednostavnih boj. .Vabirajoč medu so frfotale po njih čebelice pomešane mej metuljčki. Največje in najlepše mej temi cvetkami so bile šmarnice. Skionil se je in jih nabiral. Mej nabiranjem je prišel do ravnega, široko-vejnatega hrasta. Na tega deblu je bila pribita srednje-velika Marijina podoba. Z nabranimi šmarnicami jo je ozaljšal. Komaj je končal svoje delo, se je nagnila k njemu Marija in mu zašepetala: nZa plačilo prideš k meni v nebo."
,.To bi bilo lepo, ako bi prišel res gori k Bogu mej angeljčke", je pristavil in še opomnil: ,Kaj ne, Janko, kakor hitro bodo cvetele šmarnice, zvijeva iz njih venca za očetov grob in križ na pokopališou? Mati so rai rekli, da se bodo v jednem tedau že do-bile prve/'
Od tistega dne je štel dneve, nestrpno pričakujoo konec tedna. Ko je pr^tekel, šla sva v gozd po nje. Dolgo, dolgo sva stikala 2astonj mej grmioevjem, na-posled je zapazil Oskar nad z veiino zelenim bršljinom prepreženo, precejšnjo skalo poleg kostanjevega grma nekoliko na pol razcvelih šmarnio. Poln veselja se je vzpel prek skale in stegnil roko po žmamicab, da bi jih odtrgal, a v istem hipu je zavpil ter bliskoma od-maknil roko
Šmarnice so se zganile, zmajale, velik, siv gad je hitel v skrivališoe pod grm .. .
Dva dni pozneje — ob sedmih zjutraj smo poko-pali Oskavja.
Žarko, pomladansko solnce se je blestelo na vzhodu; njegovi živi žarki so se usipavali čez visok, \z rezanega kamena napravljen križ nekega vaškega bogatina. ga osvetljevali in odsevali po njem. Potem so hipoma švignili na malo, s cvetkami okrašeno Oskar-jevo krsto, nckaj trenutkov na nji pri miru stali, kakor bi se čudili mlademu, mrtvemu telescu, se vlekli za tem tiho in počasi ob krstinih straneh, jo zapustili ter begali in se lovili v svoji razposajenosti in brezčut-nosti po slabih, lesenih, večinoma polomljenih križih revnejših vaščanov.
Na pokopališču rastoče cvetke so tožno povešale glavice in jokajoo za mladim svojim prijateljem rosile drobne, rosne kapljice.
Oskar je utnrl zaradi gadovega pika. Od mene na pomoc priklicani ljudje so ga nesli domov, kjer je iz-dihnil čez dve uri svojo čisto dušico.
Izpolnile so se mu sanje.                           J.M.