ENOTIRNA • JADRNICA »itnina plačana v • JANUAR 19« CENA 90 DIN KAZALO Naročnikom in bralcem.145 TIMOVA PRILOGA Jadrnico TIM. 146 SPRETNE ROKE Stojalo za gramofonske plošče .149 Skrivnostna igra . ..150 Strelica ..152 Nenavadna žoga ........... 153 Naredimo sani.154 RADIOTEHNIKI Reprodukcije z električnim gramofonom . . . 155 MODELARJI Model motornega čolna KARAVAN.157 Za tiste, ki se radi igrajo.161 Stojalo za knjige . ..162 BIOLOGI Biološko ravnotežje v akvariju.163 FIZIKI Kaj je valovanje. 166 Areometer.168 KEMIKI Na vrsti so halogeni.169 TIMOVA PRILOGA Prava žičnica v miniaturi .171 - < ■ ■- REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE REVIJO IZDAJA »ŽIVLJENJE IN TEHNIKA. - DIREKTOR IN GLAVNI UREDNIK DUŠAN KRALJ - UREJUJE UREDNIŠKI ODBOR - UREDNIK JOŽE LAVRIČ - TIM IZHAJA DESETKRAT LETNO - LETNA NAROȬ NINA 900 DIN. REVIJO NAROČAJTE NA NASLOV: TIM, LJUBLJANA, LEPI POT - TEK. RAČUN «00-18-603-177 - TISK IN KLIŠEJI TISKARNA »JOŽE MOSKRIČ« Naročnikom in bralcem TIM-a Naše uredništvo dobiva od vas, dragi bralci, mnogo pisem, ki posegajo v najrazličnejša področja tehnike. Mnogokrat smo v veliki za¬ dregi kaj narediti? Sprejmite prosim z razumevanjem, da vam vsem pri tem obsegu naše revije ne moremo ugoditi. Na mnogoštevilne vaše želje, da naj bodo v TIM reviji vsi načrti in njihovi sestavni deli ri¬ sani v merilu 1 : 1, vam nismo mogli ustreči, začeli pa smo s tiskanjem TIMOVE PRILOGE, v kateri so vsi načrti v naravni velikosti. Na željo mnogih bralcev smo ravnotako začeli tudi s stalno rubriko, o akvarijih in njihovih prebivalcih. Kljub vsemu temu pa še vedno prihaja v naše uredništvo mnogo pisem, z željo, da napišemo kaj več za radioamaterje. Mnogo smo o tem razmišljali in se odločili, da ugo¬ dimo tudi tej vaši želji. Ker je radioamaterstvo ena najbolj razširjenih amaterskih dejavnosti, obenem pa tudi neko¬ liko bolj zahtevna s strani teoretičnega znanja, smo se odločili, da vam bomo v naši reviji nudili poleg željenih načrtov tudi nekaj besed o osnovah radiotehnike. Uredništvo upa, da smo vaši želji ustregli in da bo TIM res priljubljena revija med mladimi bralci. Jadrnica »Turist« je za gradnjo nekoliko bolj zahtevna. Že po svoji velikosti in obliki spada med modele pravih jadrnic, ki plovejo po naših vodah. Načrt je narisan v merilu 1:1, izgled te jadrnice pa vidimo na ovitku druge in tretje številke Tima. V načrtu jadro ni narisano, ker je preveliko in ga ne moremo podati v naravnem merilu. Kako izgleda ja¬ dro, vidimo na sliki na ovitku Tima, ravno tako pa lahko določimo tudi njegove približne mere. Mnogo je seveda odvisno od tega, kakš¬ no je jadro, zato se nikar ne prenaglimo in si raje predhodno izdelajmo jadro iz papirja in napravimo z njim nekaj poskusov. Jadrnica TURIST ni tekmovalna jadrnica, toda naš namen ni graditi samo tekmovalne modele, pač pa je naš namen spoznati vas z vsemi vrstami tehničnih dosežkov pa čeprav včasih v skromnih modelarskih oblikah. Prava jadrnica TURIST je 6 m dolgi kuter, ki ima Jadrnica TIM- TURIST TIMOVA PRILOGA 147 v kabini štiri ležišča in s svojimi jadri, ki imajo površino 18 m 2 omogoča izletniške užit¬ ke v obalni plovbi. Desetkrat pomanjšan kuter nam je dal model dobrih plovnih lastnosti, ki pa s svojimi dimenzijami ne odgovarja teh¬ ničnim tekmovalnim zahtevam. Model je torej skoraj maketa prave jadr¬ nice in kot tak bo le koristil večanju vašega tehničnega znanja. Izdelava sama je dokaj' enostavna, če ste no naših načrtih že izdelali malo tekmovalno jadrnico »TIM«, vam izdelava Turista res ne bo delala težav. Vsi deli so iz bukovega veza¬ nega lesa debeline 4 mm. Potrebno je le, da prvo izžagate okvir korita in vanj vstavljate rebra po vrstnem redu tako kot kaže sestavna risba. Vsako rebro ima v okvirju svoje leži¬ šče zato je nemogoče, da bi se pri sestavljanju zmotili. Ko vstavite tudi dno in obe klopi prič¬ nite pritrjevati k rebrom bočne letvice in nato še letvice ob kabini. Ko imate vse pritrjeno še enkrat preglejte, če so vsa rebra v svojih ležiščih in okviru in če stojijo pravokotno na okvir, šele nato pričnite z lepljenjem. Zale¬ pite dobro z obeh strani in ne štedite z lepi¬ lom, da vam kasneje letvice ne bodo odsto¬ pale. Ko bo lepilo dobro suho vse dobro zgla¬ dite in nato z ustno puhalko dvakrat, trikrat prelakirajte s prozornim nitro lakom. Pri oblaganju s furnirjem obložite najprej oba boka in šele nato dno. zadnje pa palubo, streho kabine in nato še stene kabine, ki obe¬ nem zaprejo tudi palubo do klopi. Korito nato dobro zgladite in ga prelaki¬ rajte. Jambor izdelate iz sni rakove letvice, ki jo zaokrožite in stanjšate proti vrhu. Za jadro in prečko pa uporabite popelin. Brez uteži na kobilici vam bo TURIST lepo rezal vodno gladino tudi pri močnejšem vetru. -pip- 148 TIMOVA PRItOOA SPRETNE ROKE 149 Stojolo za gramofonske plošče Električni gramofon je danes že skoro v vsaki hiši. K vsakemu okusu dobimo tudi v naših trgovinah že ustrezne plošče in naša zbirka plošč z vsakim mesecem pridno nara¬ šča. Kmalu smo prisiljeni poiskati za plošče poseben prostor v sobi, najbolje seveda čim bliže gramofona. Tokrat objavljamo Osnovne mere in izgled stojala, v katerem lahko shranimo plošče vseh velikosti, obenem pa je tudi (če je seveda lepo izdelan) za okras. Za vse lesene dele rabimo les enake de¬ beline — približno 1 cm, dobro pa je, da vza¬ memo trši les. Dve primerni deščici zbijemo skupaj z dvema tanjšima žebljičkoma in nato izžagamo obliko stranic in zarezi, khmor bo¬ mo zataknili deščici B in C. Izžagajmo še deščici B in C, jih na obeh koncih namažimo z lesnim lepilom in nato na njih zabijemo obe stranici A. Dokler je lepilo še mokro, posta¬ vimo stojalo na ravno podlago in ga še urav¬ namo, da se vse noge ne dotikajo tal. Ko je lepilo dobro osušeno pritrdimo med deščici B in C železen nosilec, ki preprečuje dešči¬ cama, da bi se upognili med ovijanjem s po¬ livinil vrvico. Ta nosilec privijemo z dvema vijakoma M 3. Namesto železnega nosilca lahko uporabimo nekoliko debelejšega lese¬ nega, ki ga zalepimo in zabijemo na obe de¬ ščici (B in C). Sedaj napravimo na obeh straneh deščic B in C male zarezice v razdalji pol centi¬ metra po vsej dolžini. Najprimerneje je, da te zareze naredimo z robom običajne grobe pile. Pri tem delu bodimo pazljivi, da bo raz- 150 SPRETNE ROKE \ dalja in tudi globina zarez povsod vedno enaka. Sedaj vzamemo finejši brusilni papir, zgla¬ dimo stojalo in ga črno obarvamo z lesnim barvilom. Ce tega nimamo pri roki, lahko uporabimo kar navaden črn tuš, ki ga s ko¬ som krpice nanesemo na les. Stojalo še enkrat nalahno pobrusimo in obarvamo, nato pa ga prelakiramo z brezbarvnim nitro lakom. Ce stojalo še nima pravega leska, ga prelaki- rajmo še enkrat. Ko se dobro osuši vzamemo približno 2 mm debelo polivinilno vrvico, jo na dnu stojala pritrdimo z žebljičkom in nato začnemo ovijati stojalo. Konec zopet na isti način pritrdimo na dno stojala. Med navija¬ njem pazimo, da so pose. nezni ovoji med seboj enako močno zategnjeni. Stojalo bo še lepše, če bomo uporabili barvasto polivinil vrvico. Število ovojev razdelimo na primer na tri dele in tako prvi del ovijemo z rumeno, drugega z rdečo in tretjega zopet z rumeno polivinil vrvico. Vrvice različnih barv kar zavežemo med seboj, tako da pridejo vsa spojna mesta pod dno stojala. V tako stojalo lahko postavimo kakih sto plošč v ovitkih, Ce je naša zbirka plošč večja, moramo pač podaljšati deščici B in C in na¬ praviti še en ali tudi dva nosilca D. Skrivnostna igra Najbolje je, če že takoj v začetku povemo, da pri tej igri ni nobenih skrivnosti, posebno ne za tiste, ki so že nekoliko seznanjeni z delo¬ vanjem elektromagnetov. Naša igrica je se¬ stavljena iz primerne plastične posode, dveh ali več malih ladjic, vrsto elektromagnetov in stikal ter izvora napetosti. Kako taka igrica izgleda, vidimo na sliki. Za to igro potrebujemo plastično posodo, da n., moti delovanja elektromagnetov. Pri¬ merna oblika posode je pravokotnik z nizkimi stranicami. Na dno take posode pritrdimo več elektromagnetov, ki imajo navitje prilagojeno na nizko napetost, v posodo pa nalijemo nekaj vode. SPRETNE ROKE 151 1 — plastična posoda; 2, 3, 4, — sestavni elementi elektromagneta; 5 — elek¬ trične oznake za elektromagnet; 6 — stikalo; 7 — kabel; 8 — priključne sponke določimo, ker je za to igro potrebno nekaj iz- vežbanosti, ki pa bo nam na začetku gotovo primanjkovala. Za dobro vodenje ladjice moramo dobro poznati delovanje magnetizma. Na električ¬ nem načrtu vidimo, da lahko vključimo po¬ ljuben elektromagnet, ali pa tudi dva ali več istočasno. Ravno iste možnosti, pa ima tudi naš nasprotnik in uspeh igre zavisi samo od naše spretnosti. Ladjica se bo vedno pomikala proti vključenim elektromagnetom in to z raz¬ lično hitrostjo v odvisnosti od oddaljenosti elektromagneta. Z vključevanjem pravilnih Sedaj potrebujemo še ladjici. Izdelamo jih kar iz svinčnika, kateremu smo prej izpulili grafitno konico, v luknjo pa na enem koncu zalepili košček žeblja enakega premera. Zu¬ nanjo obliko izrezljamo z ostrim nožem in nato vse skupaj dobro prelakiramo. Mislim, da si sedaj že lahko predstavljamo delovanje te igrice. Tu gre za vodenje ladjic s pomočjo na dnu nameščenih elektromagne¬ tov. Pri igri sta udeležena dva tekmovalca, ki se med seboj s pomočjo ladjic napadata in skušata vsak čimprej pripeljati svojo ladjico v pristanišče. Pravila za igro si lahko sami 152 SPRETNE ROKE elektromagnetov lahko ladjico tudi obrnemo in Vodimo v poljubni smeri. Tako vodenje ladjice je zelo enostavno vse dokler nimamo nasprotnika. Upoštevati moramo, da naš na¬ sprotnik razpolaga prav z istimi elektro¬ magneti in v istem času kot mi, zato vemo, da nas pri krmarjenju lahko zelo moti in da bo zmagal spretnejši. Najprej si dobro oglejmo električni načrt, nato si pripravimo ves potreben material in potem pričnemo z delom. Za izdelavo elektro¬ magnetov potrebujemo železen pločevinast trak tako dolg, kot je dolžina naše plastične posode. Ta trak na vsakih pet do osem centi¬ metrov prevrtamo in v te luknje pritrdimo železne vijake. S papirjem ta železna jedra dobro izoliramo, na oba konca pa namestimo iz kartona izrezani stranici, kot je razvidno iz slike. Za navitje elektromagneta potrebujemo ba¬ kreno lakirano žico debeline 0,2 do 0,3 mm. Začetek navit j a bomo pri vseh elektromagne¬ tih spojili s pločevinastim trakom, konec pa bomo pritrdili na izolirani del tuljave, od ko¬ der bomo vse te konce povezali preko kabla z deščico za upravljanje. Število ovojev, ki jih potrebujemo za elektromagnet, je odvisno od napetosti, s katero bomo elektromagnet na¬ pajali in od tega ali imamo na razpolago iz¬ menično oziroma enosmerno napetost. Napra¬ vimo poskus z enim elektromagnetom in ko bo ta deloval najboljše, preštejmo število ovo¬ jev, ki smo jih navili, potem pa tako na¬ vijemo še vse ostale elektromagnete. Pri tej igri potrebujemo vsaj dva ali tri take trakove z elektromagneti. Čim več bomo imeli elektro¬ magnetov in čim bolj gosto bodo nameščeni, tem bolj nas bo igrica razveseljevala. Gotovo smo zelo veseli zimskega časa, ki nam nudi toliko veselja na sankah in smučeh. Na žalost so dnevi vse prekratki in tako nam ostane mnogo časa, ki ga preživimo ob topli peči ali štedilniku. Da preženemo dolgočasje in ga nadomestimo z zabavo, si izdelajmo razne igrice, ki so primerne zimskim veče¬ rom. Gotovo vam bo vse jasno že ob prvem po¬ gledu na sliko. Za to igrico potrebujemo samo strelico im tarčo. Strelico si izdelamo iz pri¬ merne lesene palčke, ki jo na enem koncu SPRETNE ROKE 153 navzkrič zažagamo, na drugem koncu pa oši¬ limo. Iz celuloida ali kakšnega sličnega ma¬ teriala izrežemo dva enakokraka trikotnika in ju nato zataknemo tako kot vidimo na sliki v zažagani zarezi. Z močnim lepilom nato vse zalepimo in rep naše strelice je narejen. Na sprednjem koncu izvrtamo primemo luknjo, v katero potem namestimo železno špico. S tem je strelka narejena, v kolikor pa se med letom ne drži prave smeri, jo na sprednjem koncu obtežimo z nekaj ovoji bakrene žice. Iz mehkega lesa (lipovega) izžagamo pravo¬ kotno deščico, ki nam služi za pritrditev tarče. Tarčo naredimo iz papirja kot je prikazano na sliki. S to igrico lahko uprizorimo pravo tekmo¬ vanje, saj število udeležencev ni omejeno. N IB NAVAD) NA 2£®OA 1 2 3 Pozimi preživimo precej časa v stanovanju in marsikdaj se nam stoži po žogi, ki čaka na ppmlad in tople dni. Lahko pa si naredimo papirnato žogo, s katero se lahkp žogamo tudi v sobi. Ce takšno žogo izrežemo iz pisanega papirja in jo damo mlajšemu bratcu ali sestrici, bo takšne igrače zares zelo vesel. Papirnata žoga je kaj hitro narejena. Iz nekoliko trše lepenke izrežemo tri enako velike kroge, nato pa vanje zare¬ žemo zareze tako kot vidimo na sliki. V prvo okroglo ploskev zarežemo v sredini kot polmer veliko zarezo, ob strani pa pravokotno nanjo dve polovici manjši zarezi. V drugi krog za¬ režemo štiri zareze, ki so dolge toliko kot polovica polmera, usmerjene pa so pravokotno druga na drugo. V tretji krog zarežemo v sre¬ dini dve zarezi pravokotno drugo na drugo. Vsaka zareza je dolga toliko kot polmer kro¬ ga. Preostane nam še, da žogo sestavimo. Naj¬ prej preganemo krog, ki smo ga označili s številko 2, ter ga potisnemo v srednjo zarezo prvega kroga. Obe ploskvi naravnamo tako, da stojita pravokotno druga na drugi. Nato obe ploskvi zložimo, prepognemo na polovico in potisnemo v fcrižasto zarezo tretjega kroga. Vse tri ploskve naravnamo tako, da stoje pra¬ vokotno druga na drugi in naša žoga je na¬ rejena. 154 SPRETNE ROKE Naredimo sani POOLOINA PLOŠČICA VIJAK OPORNIKI 12 2mm PIOC EVINE Prav gotovo bo sneg navdušil marsikate¬ rega pionirja, da bo sam izdelal sani. Doma narejene sani so precej cenejše od tistih, ki jih prodajajo v trgovinah, poleg tega pa so lahko tudi nekoliko drugačne. Za izdelavo sani potrebuj emoi nekaj 20 do 25 mm debelih desk, 1,5 do 2 mm debelo železno pločevino, s katero obijemo sani in naredimo opornike, en daljši vijak z matico, dve podložki ter okoli 30 vijakov za les. Preden se lotimo dela, si dobro oglejmo načrt. Mere na načrtu so izražene v milime¬ trih. Če jih desetkrat povečamo, dobimo me¬ rilo v centimetrih in pravo velikost sani. Vse lesene dele najprej narišemo na deske ter jih nato izžagamo. Pripraviti moramo tudi ploče¬ vinaste trakove, s katerimi bomo obili sani in jih izoblikovali v opornike. Sestava naših sani ni težavna, le natančni moramo biti pri delu. Lesene dele sestavimo z vijaki. Nato sani prelakiramo in končno pri¬ trdimo še kovinske dele. Še prav posebno mo¬ ramo paziti, ko pritrjujemo na spodnje ro¬ bove sani pločevino. V pločevino in les mo¬ ramo najprej izvrtati luknjico in šele nato pritrdimo pločevino z vijaki. Ti morajo imeti ravno glavico, ki ne sme segati čez kovinsko oblogo. Tudi kovinske opornike moramo skrb¬ no namestiti. Krmilo pritrdimo na sani z vi¬ jakom in matico, tako kot vidimo na sliki. RADIOTEHNIKI 155 Reprodukcije z električnim gramofonom Električni gramofoni so danes zelo popu¬ larni, saj nam služijo ne le za repodukcijo glasbe, temveč so prav tako pomemben pri¬ pomoček za učenje. Poleg običajnih gramo¬ fonskih plošč tudi pri nas že lahko dobimo plošče za učenje tujih jezikov ter plošče za učenje otroških pesmi, pravljic in recitacij. Prav to pa omogoča, da gramofon izkoristimo zelo smotrno. Najcenejši električni gramofoni so izdelani tako, da jih lahko priključimo na ojačevalec radijskega sprejemnika. S tem si prihranimo izdatke za poseben ojačevalec, ki bi sicer moral biti vgrajen v ohišje gramofona skupno z zvočnikom. Takšni gramofoni so nedvomno dokaj dražji, njihova prednost pa je v tem, da jih lahko vključimo kjerkoli neodvisno od radijskega sprejemnika. Danes želimo spregovoriti nekaj besed predvsem o gramofonih, ki nimajo lastnega ojačevalca. Ti gramofoni so sestavljeni iz osnovne šasije z vgrajenim pogonskim meha¬ nizmom in prestavami za predpisano število obratov, iz krožnika za gramofonske plošče in ročice z gramofonsko glavo, v katero je vgrajen piezokristal z dvema safirnima igla¬ ma. Safirni igli, ki med predvajanjem drsita po drobnih žlebovih na gramofonski plošči, tipata hkrati po zvočnem zapisu. Drobni gre¬ beni in vzdolbinice, ki jih vsebuje zvočni za¬ pis, se v obliki mehanskih tresljajev prena¬ šajo na piezokristal, ta pa jih pretvarja v enakovredne električne impulze. Ti so sicer dokaj šibki, toda če jih ojačamo, lahko z njimi dosežemo odlično glasbeno ali govorno repro¬ dukcijo. Delovanje safirne igle je resda sila pre¬ cizno, o čemer se lahko prepričamo, če tik ob njej prisluhnemo reprodukciji zvočnega zapisa, ki je sicer dokaj šibak, saj izvira le iz mehanskega delovanja gramofonske glave. Dokaj boljša pa bo ta reprodukcija, če na žici, ki izhajata iz gramofonske glave, priključimo enostavno visokoomsko radijsko slušalko. 156 RADIOTERNIKI ZO/U.F 130 K (Skica št. 1.) To je prav gotovo najbolj eno¬ stavna reprodukcija, ki nam omogoča poslu¬ šanje, ne da bi pri tem koga motili. Takšna reprodukcija se zelo dobro obnese pri učenju tujih jezikov s tovrstnimi ploščami, kajti sama slušala nas izolirajo od okolja in s tem omo¬ gočijo večjo koncentracijo misli. Takšna reprodukcija za miren stanovanjski prostor, kjer ni ropota, docela zadostuje. Kjer pa takšnega miru ni, st lahko privoščimo prav enostaven transistorski ojačevalec, kakršnega prikazuje skica št. 2. Takšen transistorski ojačevalec sestoji iz dveh dvojnih puš za priključek, enega nizko¬ frekvenčnega transistopja (kakršne je pri nas najlažje dobiti) in dven miniaturnih baterij¬ skih členov. Takšen ojačevalec lahko vgradi¬ mo v primemo škatlico iz plastične mase, ka¬ kršne med drugim uporabljamo tudi za toa¬ letno milo. Kdor takšne nima pri roki, si bo za ojačevalec izdelal škatlico iz vezane plošče. Za priključek predvidimo dve dvojni puši (vtičnici), kakršne so vdelane v malo ploščico iz pertinaksa. Kakor je razvidno iz skice, na eno teh priključimo srednjo žico (t. j. bazo) transistorja, a na drugo emitor transistorja, ki se nahaja na nasprotni strani kolektorja. Kolektor, ki je označen na ohišju transistorja z belo ali rdečo piko, pa priključimo s po¬ daljškom žice na pušo druge vtičnice. Sledi še vezava baterijskih členov, ki sta vezana zaporedno. Vsak člen ima napetost 1,5 volta, z zaporedno vezavo pa dobimo napetost 3 voltov. Člena sta vpeta med tri nastavke iz medeninaste pločevine, od katerih je gornji skupen obema členoma, spodnja pa sta ločena. Da ne izpadeta, ju povežemo z gumijasto vr¬ vico, ki je vpeta med dva nastavka. Levi bate¬ rijski člen, kakor je razvidno iz skice, obr¬ nemo z glavico navzdol, desni pa z glavico MODELARJI 157 navzgor. Spodnji, levi nastavek pri tem po¬ vežemo s spodnjo pušo na levi strani, na ka¬ tero je priključen emitor, spodnji desni na¬ stavek pa na spodnjo pušo na desni strani. Iz obeh skic je razvidno, da je ojačevalec vključen le v slučaju, kadar v desni vtičnici vdenemo banani radijskih slušal, sicer pa je zveza med C in D prekinjena. Tako nam ni potrebno vgraditi še posebnega stikala. Sicer pa je prevodnost med Emitorjem in Kolektor- jem znotraj transistorja (vse dotlej, dokler ne obstoja krmilna prednapetost na bazi in emitorju) tako malenkostna, da ne bo škodilo, tudi če slušala ostanejo' priključena. S tem ojačevalcem bomo prav gotovo zadovoljni, saj nas bo pri poslušanju na slušala docela zado¬ voljil. Komur bi se zahotelo, da z njim po¬ ljubno regulira jakost zvoka, naj med pušo A in bazo transistorja vgradi še potenciometer. Za reprodukcijo z zvočnikom je takšen oja¬ čevalec seveda le prešibak. Bolj za eksperi¬ ment lahko poskusite nanj priključiti nek vi- sokoomski zvočnik. Ugodnejšo rešitev za reprodukcijo zvočnega- zapisa z zvočnikom vam prikazuje skica št. 2. To je dvostopenjski transistorski ojačevalec z izhodnim transformatorjem, ki je prilagojen nizkoomskefnu zvočniku. Oba transistorja sta običajna nizkofrekvenčna. Med njima se na¬ haja prenosni transformator. Potenciometer služi za regulacijo jakosti zvoka. Izhodni transformator ima razmerje 20 :1, a nanj pri¬ ključimo 4 ali 5 omski zvočnik. Vezava posameznih delov je razvidna iz priložene skice. Za osnovo smo uporabili plo¬ ščo iz pertinaksa, ki ima na robovih vdelane priključne spojke. V kolikor je glas v zvoč¬ niku nekoliko popačen, priključke' zvočnika spojimo s primernim kondenzatorjem od 20 do 100' mikrofaradov. Na isti ojačevalec lahko priključimo tudi mali sprejemnik z visokofrekvenčnim transi- storjem, kar omogoča sprejem lokalne radij¬ ske postaje na zvočnik. Model motornega čolna KARAVAN-LT-8 Načrt za motorni čoln, ki ga objavljamo v tej številki, je risan v merilu 1 :2, tako dia vam povečanje mer ne bo povzročalo večjih težav. Za ta čoln rabimo el e k tromotoi 'ček, izde¬ lek Mehanotehne iz Izole, tipa EMT-2/14. Za napajanje elektromotorčka potrebujemo nar- petost 4,5 V, to je eno štirioglato žepno ba¬ terijo. Model pa je tako prostoren, da lahko vanj namestimo tudi dve takšni bateriji, ki ju moramo vezati vzporedno. Za gradnjo modela je uporaben les, ki ga dobimo v naših trgovinah z modelarskim ma¬ terialom. Za kobilico potrebujemo vezan les ali bal¬ zo, debelo 5 mm, za rebra in nosilec motorja pa vezan les, debel 2 mm (3 mm). Nato nari¬ šemo na ta les posamezne sestavne dele. Za prerisovanje načrta na les uporabljajo neka¬ teri kar indigo papir, vendar ta metoda ni točna. Zato bomo uporabili šestilo ali kako drugo ostro konico, s katero prebodemo na vsakem oglišču skozi načrt v les, na katerem bomo potem s svinčnikom povezali vsa ogli- šča. Pri tem bomo seveda gledali na načrt. Nato te de}e izžagamo in jih dobro obrusimo. Ko smo to naredili, - pričnemo s sestavlja¬ njem kobilice, dela, ki je ha. načrtu označen •s številko 1. Zlepimo , jo in” lepo obrusimo, ter ji -v podolžni prerez.viepimo glavno osno cev¬ ko, ki jo z obeh strani obložimo z balzo, de¬ belo 1 mm. Počakamo, da se lepilo posuši, potem pa vlepimo še krmilno: cevko. Postopek vlepljanja je isti kot prt osni cevki. Pred vlepljahjem cevk moramo zaspajkati še ležaje. Na vrsti je vlepljartje rebfer. Pri tem mo¬ ramo paziti na linijo, ki mora teči res brez¬ hibno, sicer nas bo to motilo kasneje pri lep¬ ljenju letvic in oblaganju. Rebra lepimo po vrstnem redu. Ko se naša gradnja res dobro posuši, začnemo pripenjati letvice in sicer od zadaj naprej. Tudi po tem končanem delu Macarol Miloš 160 MODELARJI moramo počakati da bo lepilo suho sicer nam bodo posamezni deli pri brušenju odpadali. Letvice in kobilico zravnamo na višino reber s steklenim papirjem št. 2. Pričnimo z oblaganjem. Najprej obložimo dno z balzovim furnirjem (tudi navaden je dober), ki je debel 2 mm. Počakamo, da se osuši in podobno kot pri letvicah zravnamo odvečno balzo na višino reber. Nato pričnemo z oblaganjem boka. Ves postopek je isti kot pri dnu. Sedaj imamo pred seboj že ves čoln, ki ga moramo na notranji strani prelakirati s prozornim nitro lakom vsaj trikrat. Nato ob¬ ložimo palubo in vlepimo nosilec motorja in pripravimo še prostor v katerega bomo kas¬ neje vložili baterije. Tako je model v glavnem že izdelan. Narediti moramo le še kabino. Ta bo iz balze ali navadnega furnirja. Obe stra¬ nici kabine narišemo, ju izžagamo ter pobru- simo in nato zlepimo. Pri vetrobranu vlepimo nosilce. Ogrodje kabine sušimo, vstavljeno v trup. Po prvi uri sušenja zalijemo z lepilom vsako letvico posebej, tako da drže čim bolj čvrsto. Kabino bomo namreč priredili tako, da jo bomo mogli jemati ven iz trupa. Dobro osušeno ogrodje obložimo in prilepimo še ve¬ trobran. Počakamo, da se posuši in nato obru¬ simo tudi kabino. Model je pripravljen za lakiranje. Najprej ga vsega obrusimo s steklenim papirjem št. 0. Čoln lakiramo s prozornim nitro lakom vsaj trikrat. Ko se ta lak posuši, ga narahlo obru¬ simo z vodobrusnim papirjem. To delamo tako dolgo, dokler ni lak popolnoma zglajen. Model obrišemo z mokro krpo. Izberemo si primeren barvast nitro lak, ki ga lahko nanašamo na čoln s tršim čopičem, lahko pa barvo tudi brizgamo nanj z razpršilcem. Model lakiramo vse dotlej, dokler popolnoma ne zakrijemo podloge. V pobarvan čoln vstavimo še os, motor in stikalo, potem pa šele krmilo, ki smo ga pred tem pricinili na 40 milimetrov dolgo je¬ kleno os. Ostane nam le še to, da čoln odhesemo do bližnje vode, kjer ga preizkusimo. Verjetno bo treba tedaj nekaj malih obtežil v notra¬ njosti trupa, tako da bo čoln popolnoma urav¬ novešen. Krmilo nastavimo rahlo poševno, vključimo motor in KARAVAN — LT8 bo v širokem krogu zarezal v vodno gladino. Sku¬ paj z vami mu tudi mi želimo srečno vožnjo. SPRETNE ROKE 161 Za tiste, ki se radi igrajo Vprašali boste, kakšna uganka je to. Pa ni uganka. Le igrača je, s katero se lahko prijetno zabavamo. Naredimo pa si jo takole: pripravimo si okoli 7 cm dolgo in 5 cm široko ter vsaj dober centimeter debelo deščico iz mehkega lesa, vanjo pa trdno zataknemo dve močni žici, ki ju na zgornjem koncu zapognemo v zanki. Žici naj bosta vsaksebi okoli 3 cm. V žičnati zanki zavežemo nato še tanko gumico. Za našo fračo moramo izdelati še naboj. Okoli 4 cm dolgo in okoli 1 cm debelo leseno pali¬ čico na enem koncu zašilimo in nanjo natak¬ nemo zamašek, na drugem koncu paličice pa naredimo zarezo, v katero bomo tedaj, ko bomo streljali, zataknili gumico. Deščico in naboj še prebarvamo. Pripraviti moramo le še tri škatlice ali posodice. Na eno posodico nalepimo listič s številko 1, na drugo s šte¬ vilko 3 in na tretjo s številko 5. Tako smo vse pripravili in se lahko začnemo igrati. Vsak igralec zatakne gumico v naboj in ga usmeri proti posodicam, ki jih pri prvih treh metih namestimo v primernih razdaljah eno za drugo, pri naslednjih treh metih eno poleg druge in končno pri zadnjih treh metih v poševni črti. Kadar pade naboj v posodico, pridobi igralec toliko točk, kolikor je ozna¬ čeno na posodici. Zmagovalec je tisti igralec, ki v devetih streljaj ih pridobi največ točk. 162 SPRETNE ROKE Lepo je na polici videti knjige, zložene v vzornem redu, ne kvarijo se in ne trgajo. Toda vedno nočejo stati pokonci, potrebno je držalo in včasih enostavno držalo še najbolj skladno drži knjige pokonci Tako enostavno držalo si lahko mimogrede izdelate sami. Potrebno je le, da oba dela slike prerišete na 10 mm debelo vezano plo¬ ščo in nato točno izžagate. Dobro izglajena oba dela sestavite in zlepite. Ko je lepilo suho, prelakirate s prozornim nitro lakom. Najbolje je seveda, da pri tem uporabljate ustno pu- halko, s katero večkrat prelakirate. Če je na polici več prostora, si seveda iz¬ delate dva taka stojala, ki bosta lep in kori¬ sten okrasek na vaši knjižni omari — polici. BIOLOGI 163 Biološko ravnotežje v akvariju Vsi prav gotovo poznate kakšnega lastnika in »gojitelja«, ki ima zlato ribico v stekleni krogli in z njo obilo dela. Vsak dan ji je treba menjati vodo, kar je precejšnja skrb in ne najbolj prijetno delo. Po drugi strani pa akvarist, ki ima lepo urejen akvarij s pešče¬ nim dnom, v katerem nima velikega dela s svojim akvarijem, čeprav ima posajene bujne vodne rastline. Če je akvarij pravilno urejen, zadostuje čiščenje dna vsakih štirinajst dni in pri tem ribic sploh ni treba seliti iz akva¬ rija v drugo posodo. V takšnem akvariju se biološko ravnotežje, ki predstavlja pravzaprav skupno življenje in medsebojno dopolnjevanje življenjskih pro¬ cesov ribic, rastlin in polžev, vzdržuje brez velikih težav. Poglejmo, kako to poteka! Ribe vdihavajo kisik (O), izdihavajo pa ogljikov dioksid (CO2), rastline pa vsrkavajo skozi listne reže ogljikov dioksid (CO2), ki so ga izdihale ribe. Ogljik (C) asimilirajo rastline za tvorbo listov in stebelc, kisik (O) pa se sprosti in ribe ga porabijo za dihanje. Poleg tega rastline vsrkavajo iz odpadkov rib in polžev v vodi raztopljene mineralne snovi. In polži? Polži pospravijo ostanke hrane, ki bi sicer začeli razpadati in bi s tem lahko povzročili pomanjkanje kisika v akvariju. Se¬ veda pa to store lahko le tedaj, če ostankov ni preveč. Tudi njihov apetit ima namreč svoje meje! Tako je torej biološko ravnotežje v akva¬ riju. Ne smemo pa pozabiti na naslednje nad¬ vse važne pogoje za idealno bološko ravno¬ težje v akvariju: — biološko ravnotežje v akvariju temelji na zadostni količini vode, zadostnem številu rastlin in ne prevelikem številu živali. Kakšno naj bo torej število rib? Število ribic v akvariju je odvisno od koli¬ čine vode v akvariju. Za ribice iz naših do¬ mačih voda velja pravilo: 5 centimetrov dolga ribica potrebuje v akvariju približno tri litre 164 BIOLOGI Streluša vode. Manjše ribice pa potrebujejo ustrezno manj vode. — Preveliko število ribic v akvariju po¬ vzroči pomanjkanje kisika in pogin rib. — Razpadanje ostankov hrane,' odmrlih delov rastlin in odpadkov rib in polžev, po¬ veča porabo kisika v akvariju, kar gre na škodo rib. Rastline torej akvariju niso samo v okras, ampak so osnovni element za biološko ravno¬ težje v akvariju. Vendar pa se ves proces vsrkavanja oglji¬ kovega dioksida in sproščanja kisika v listih rastlin lahko vrši le ob zadostni svetlobi. Brez zadostne svetlobe torej ni biološkega ravnotežja v akvariju in na to ne smemo po- zabiit zlasti v jesenskih in zimskih mesecih, ko moramo naš akvarij od jutra do noči še dodatno osvetljevati s pomočjo navadnih žar¬ nic, ki jih pritrdimo nad pokrov akvarija. Pri urejanju akvarija moramo upoštevati tudi nekatere posebne lastnosti vodnih rastlin. Za razliko od rastlin na kopnem vodne rastline vsrkavajo le manjši del hrane s svo¬ jimi koreninami. Vodne rastline namreč vsr¬ kavajo hrano (ogljikov dioksid in raztopljene mineralne snovi kar iz vode z vso površino svojih lističev in stebelc. Naštejmo nekaj rastlin, ki so posebno pri¬ merne za manjše akvarije: Streluša (Sagittaria) je idealna rastlina tudi za manjši akvarij. Pri zadostni svetlobi dobro uspeva poleti in pozimi in se stalno razmno¬ žuje s poganjki, podobno kot na primer vrtne jagode. Vodni rmanec (Myriophyllum) s svojimi drobnimi lističi oddaja veliko kisika. Je lepa rastlina, toda pozimi navadno odmre, spo¬ mladi pa spet odžene iz korenin ali zimskih vršičkov. BIOLOG! 165 Rogolist (Ceratophyllum)» je podoben rman- cu. Kbr nima korenin, uspeva tudi brčz pe¬ ščene podloge in zadostuje tudi če nekaj ve¬ jic rogolista obtežimo s ploščatim kamnom. Račja zel (Helodea) je nadvse hvaležna akvarijska rastlina. Prav dobro 1 uspeva celo brez peščene podlage, če jo obtežimo s pri¬ mernim kosom kamna. Na slikah vidimo nekaj najprimernejših rastlin za naš akvarij Vodna leča Za biološko ravnotežje v akvariju so nad¬ vse, koristne in za manjše akvarije prav pri¬ merne tudi nekatere plavajoče rastline, kot je, na primer vodna leča (Lemna) in pa plavajoča rikcija, (Riccia). Obe se hitro razrasteta po vsej površini akvarija in tudi pozimi dobro uspevata. , V četrti številki naše revije smo v članku VZREJA INDIJSKIH PALIČNJAKOV objavili, da na vaš naslov odpošljemo primerno količino jajčec za vzrejo teh živalic, če boste s pisanjem pohiteli, ker zaloga ni velika. Sporočamo vam, da bomo jajčeca odposlali v začetku februarja na na¬ slove, ki smo jih že prijeli. Na vsa poznejša pisma pa bomo odgovorili po pošti. 166 FIZIKI Kaj je valovanje Vodne rastline ob primerni negi, zadostni svetlobi in pravilni zasedbi akvarija dobro uspevajo. Z njimi ne bomo imeli veliko dela. Ne pozabimo tudi na to, da sna čvrsto rast rastlin v akvariju močno vpliva količina oglji¬ kovega dioksida, ki ga, kot že vemo, izdiha¬ vajo ribice. Prav zato so v akvarijih, kjer je dovolj ribic, rastline sočne in lepo zelene, v praznem akvariju, iz katerega smo ribice začasno izselili, pa rastline opazno slabše uspevajo in imajo dolgo, bledo in pusto rast. Toda, kje bomo dobili rastline za naš akvarij ? V vsakem društvu akvaristov, ki jih ima¬ mo v Sloveniji zaenkrat le v Kranju, Ljub¬ ljani (v ulici Moše Pijada) in Mariboru, kjer imajo tudi Mestni akvarij, ki svojim stran¬ kam pošilja vodne rastline celo po pošti. Tudi vsak akvarist vam bo prav rad od¬ stopil nekaj vršičkov svojih rastlin. Ko jih boste posadili in se bodo dodobra razrasle, boste sami videli, da boste odslej tudi sami vedno lahko odstopili vašim znancem akva¬ ristom nekaj rastlin. Tistim, ki pa nameravajo prinesti v svoj akvarij rastline iz jarkov in potokov pa pri¬ poročamo, da jih doma najprej razkužijo, da ne bodo z njimi v akvarij zanesli raznih pa¬ razitov in škodljivih bakterij. Najprimernejša snov za razkužitev je ga¬ lunova raztopina (1 žlica galuna na 1 liter vode), kjer jih pustimo deset minut, nato pa jih res temeljito izperemo v čisti tekoči vodi. V naslednji številki pa se bomo pogovorili, kako pravilno posadimo rastline v naš akvarij. Prav gotovo ste že velikokrat vrgli kamen • v mirno vodo. Kaj ste pri tem opazili? Okrog mesta, kjer se je kamen potopil, so se pričeli razširjati navzven kolobarji, ki so postajali vse manj in manj vidni. Ge ste pogledali bolj pozorno te odmikajoče kolobarje, ste opazili, da se voda na teh mestih giblje na prav po¬ seben način, in sicer navzgor in navzdol. Pra¬ vimo da valuje, pojav pa je znan pod imenom valovanje. Danes si bomo ta naravni pojav pogledali bolj podrobno, saj nam bo potem postalo marsikaj kar se dogaja v naravi bolj razumljivo. Le poglejte: ko prižgete svetilko, se svetlobni žarki razširjajo na podoben na¬ čin kot šo se valovi v vodi, ko ste vrgli ka¬ men. Tudi svetloba je namreč posebne vrste valovanje in podobni zakoni veljajo tudi za razširanjanje zvoka. Zato kar takoj k posku¬ som, s katerimi bomo spoznali nekaj osnovnih zakonov valovanja. Se prej se bomo nekoliko zamudili pri iz¬ delavi poskusne naprave, s katero bomo lahko na enostaven način opazovali valovanje. Najprej si naredite kvadratni leseni okvir visok okrog 5 cm. Stranica pa naj bo dolga 60 cm. Na dno okvirja postavite steklo, vse skupaj pa pritrdite na 50 cm visoke štiri ko¬ ličke, kot vidite na sliki. Na primeren način postavite nad posodo še 100 wattno žarnico, ki naj ima po možnosti ravno nitko. To žar¬ nico postavite tako, da bo os nitke stala nav¬ pično nad posodo. V tem primeru boste nam¬ reč dobili ostre slike valov. Seveda morate žarnico zapreti še v škatlo, ki ima majhno od¬ prtino. Ta odprtina je usmerjena proti vodi. Škatlo z žarnico namestite približno 50 cm visoko nad vodo. Potrebujete še ravno deščico, ki jo obesite tako, da bo segala ravno v 2 cm debelo plast vode v posodi. S to deščico boste namreč vzbujali valove. Naprava je s tem gotova! Napravite najprej čisto enostaven poskus: zazibajte deščico sem ter tja po vodi. Od de¬ ščice se je odtrgal val in se pričel gibati v vodoravni smeri preko posode. Voda se v valu giblje gor in dol. Vodoravno razdaljo med dvema zaporednima vrhovoma imenujemo va¬ lovno dolžino. Ob tej priliki moramo razložiti še en pojem, ki ga vedno srečujemo, kadar govorimo o valovanju. To je amplituda. Če¬ prav zveni ta beseda precej učeno, ni to nič drugega kot višina posameznega vala. FIZIKI 167 S pomočjo tega enostavnega poskusa smo se torej že nekaj naučili: valovanje popišemo z valovno dolžino in amplitudo. Mimogrede bomo pa še nekaj spoznali. Položite na vodo košček lesa in deščico zopet nekajkrat zani¬ hajte. Čeprav imate občutek, da voda potuje cd deščice (z njo smo vzburkali vodo) vstran, to ni res, saj vidite, da les na vodi miruje oziroma se le giblje gor in dol. Torej je val le poseben način gibanja, s katerim se prenaša motnja, ki smo jo ustvarili z nihanjem de¬ ščice. Povejmo to še drugače: val lahko pre¬ teče velike razdalje, vendar ostane vsaka kap¬ ljica vode tam, kjer je bila. V naši posodi smo torej napravili prvi poskus, Ako ste položili na tla (pod posodo) bel papir in prižgali žarnico, ste videli lepe bele in temne proge, ki nam predstavljajo dolinice in hribčke posameznih valov. Sedaj pa vtaknite prst na sredo posode in ga večkrat zatresite. Kaj vidite? Lepe kroge, saj ste s tem vzbudili krožno valovanje, ki ga opazite takrat, ko vržete kamen v mirno je¬ zero. Poleg ravnega valovanja, ki smo ga na¬ pravili pri našem prvem poskusu, poznamo torej še krožno valovanje. Pustimo za danes našo napravo za valove (v prihodnji številki vam bomo pokazali še vrsto drugih zanimivih poskusov, ki jih lahko napravite s to napravo) in si raje utrdimo pri¬ dobljeno znanje še z drugimi, bolj enostavnimi poskusi. Vzemite spiralno zvito vzmet (zadostuje že tudi kar navadna gumijasta cevka ali pa zvita vrvica) in privežite en konec na kljuko. Z roko zatresite prosti konec in pri tem pozorno 168 FIZIKI opazujte vzmet. Motnja, ki ste jo ustvarili s tresenjem, se giblje po vzmeti, pblika se ves čas nič ne menja. Zopet lahko opazite, da se gibljp gor in dol le tisti del vzmeti, preko katerega ravno potuje val. O tem se lahko prepričate na ta način, da položite na vzmet majhen košček papirja. Tako ste naredili po¬ doben poskus kot prej, ko ste položiil na vodo deščico. Napravite še nekaj zelo zanimivega. S pri¬ jateljem zamahnite istočasno vsak ria enem koncu vzmeti. Le kaj se bo zgodilo z valo- voma, ko se bosta srečala? Prav presenečeni ste obstali, saj ste zagledali nekaj nepričako¬ vanega: na mestu, kjer se valova srečata, se vzmet odmakne še enkrat bolj kot se takrat, ko imamo le en valj, nato pa dobimo zopet dva vala, ki sta čisto enaka kot pred sreča¬ njem. Valovi torej lahko potujejo drug preko drugega, ne da bi se pri tem kaj zmotili. Tako, končajmo za danes, saj smo s temi poskusi že odkrili prve skrivnosti okrog valo¬ vanja, prihodnjič pa še kaj več. Areometer — naprava za merjenje gostote tekočin O gostoti snovi ste že marsikaj zvedeli v drugi številki lanskoletnega TIM-a. Posebne naprave za merjenje gostote tekočin imenu¬ jemo areometri. Če areometer potisnemo v tekočino, lahko na skali odčitamo, kolikšna je gosjota tekočine. Preprost areometer si lahko naredimo tudi sami. Za izdelavo potrebujemo: stekleno epru¬ veto s premerom do 15 mm in dolgo 100 mm, stekleno cevko s premerom približno 6 mm in dolgo 220 mm, 2 plutovinasta ali gumijasta zamaška ter nekaj svinčenih šiber ali koščkov kakšne druge kovine, ki jih bomo uporabili kot utež. Pripraviti moramo še trak tršega papirja, na katerega bomo narisali skalo ter vosek, parafin ali katran, s katerim bomo za¬ lili libre in oba zamaška. Izdelave areometra se lotimo takole: na dno epruvete damo štore in jih zalijemo- z raztopljenim parafinom, katranom ali s po¬ dobno snovjo. Epruveto nato zapremo z za¬ maškom, v katerega zataknemo stekleno cev¬ ko. Tudi cevko zapremo z zamaškom, v ka¬ terem naredimo zarezo v smeri premera ter vanjo zataknemo papirni trak, na katerega smo narisali militersko skalo. Ko areometer dokončno sestavimo, zalijemo zamaške s pa¬ rafinom, voskom ali katranom, da bi v epru¬ veto in cevko ne prodirala tekočina. Areometer moramo še umeriti in to naj¬ bolje storimo s pomočjo tovarniškega areo¬ metra. Pomagamo pa si lahko tudi tako, da areometer potopimo v vodo in ko se voda povsem umiri, zaznamujemo višino vodne gla¬ dine z 1, kajti gostota vode je 1 kg/dm 3 . Nato potopimo areometer še v nekatere druge te¬ kočine, katerih gostoto poznamo. Alkohol ima, denimo, gostoto 0,79 kg/dm 3 , bencin 0,695 kg na dm’ glicerin 1,26 kg/dm 3 , laneno olje 0,49 kg/dm 3 , mleko 1,30 kg/dm 3 , petrolej 0,80 kg na dm 3 , živo srebro 13,60 kg/dm 3 . Gladino vsa¬ ke, tekočine zaznamujemo na areometru in nato lahko ugotavljamo tudi približno gostoto neznanih tekočin. KEMIKI 169 NA VRSTI SO HALOGENI Morda bodo nekateri vprašali: »Kaj pa so prazaprav halogeni?« Odgovor ne bo težak, saj smo enega predstavnika te skupine ele¬ mentov, katerih značilnost je, da tvorijo' soli neposredno s kovinami, že spoznali v eni lan« skih številk TIM-a, ko smo delali poskuse s klorom. V to skupino spadajo še fluor, brom in jod. Fluor S prvim iz skupine halogenov — fluorom — bomo kar na hitro opravili, žal brez posku¬ sov. To je element, ki je izmed vseh poznanih elementov najbolj reaktiven, z drugimi bese¬ dami, skorajda je ni snovi, s katero ne bi reagiral (vsaj na površini). Kar malo težko je verjeti, da ta rumenkastozelenkasti plin sam vžge vžigalico ali cigareto, ki jo približamo cevki, iz katere izhaja. Ne le to, v njem gori celo azbest, iz katerega sicer izdelujejo ne- zgorljive obleke za gasilce. Le baker, nikelj, železo in še nekaj kovin mu kljubujejo, to pa zato, ker se njihova površina prevleče s plastjo fluorida, ki ščiti kovino pred nadalj¬ njim razjedanjem. Ker se tako zelo rad spaja z vsem, s čimer pride v srtik, je jasno, da ga težko dobimo iz njegovih spojin, Ker mu s kemičnimi reakcijami ne pridemo do živega, ga dobivamo z elektrolizo raztaljene zmesi kalijevega fluorida in fluorovodika v posebni aparaturi, ki pa je za naša skromna sredstva preveč zahtevna, obenem pa je omenjene ke¬ mikalije težko dobiti. Vrhu vsega pa je delo s fluorom zelo nevarno, zato se bomo rajši lotili drugih halogenov, ki so manj zahtevni in nevarni. Klor Klor smo lansko leto pridobivali iz solne kisline in kalijevega permanganata ali pa iz solne kisline in manganovega dioksida — rja¬ vega manganovca, ki smo ga dobili iz stare baterije (raztopine, ki je preostala pri drugem načinu, menda niste zavrgli — če jo filtrira¬ mo in izparimo, dobimo iz nje kristale man¬ ganovega klorida MnCh, ki nam bo še prav prišel). Klor lahko dobimo tudi tako, da na¬ mesto solne kisline vzamemo natrijev klorid — kuhinjsko sol — in žvepleno kislino. Natri¬ jev klorid pomešamo z rjavim manganovcem v utežnem razmerju 5 :4. Zmes nasujemo v epruveto (nekaj cm visoko) in dodamo 1 do 2 ml žveplene kisline. Tudi z elektrolizo lahko dobivamo klor. V ta namen lahko uporabimo aparaturo, ki smo si jo naredili za elektrolizo vode, le da kot elektrolit vzamemo nasičeno raztopino natrijevega klorida (glej TIM 1963, št. 4). Brom Z bromom bo nekoliko teže, vsaj kar se tiče osnovne surovine za njegovo pridobivanje — natrijevega ali kalijevega bromida. Morda pa nam ga bo le uspelo dobiti v lekarni ne¬ kaj gramov? V tem primeru bomo dali v epruveto nekaj centimetrov visoko zmesi pri¬ bližno enakih množin kalijevega oz. natrije¬ vega bromida in manganovega dioksida ter dodali 1—2 ml koncentrirane žveplene kisline. Takoj se prično razvijati rdečerjave pare ele¬ mentarnega broma, ki imajo oster in zaduš¬ ljiv duh. Pri delu z bromom moramo upošte¬ vati, da ta napada kožo, še posebno pa sluz¬ nice, t. j. dihala in oči. Sicer pa je tudi že čas, da se naučite duhati snovi tako, kot to delajo kemiki. Kemik ne bo nikoli vtaknil nosu v epruveto ali steklenico s snovjo, katere duha oziroma lastnosti ne pozna, temveč bo držal epruveto kakih 20 cm od sebe in z roko pah¬ ljal od ustja epruvete proti nosu. Če boste delali tako tudi vi, se vam ni treba bati, da bi se vam od ostrega duha ulile solze, ali pa da bi vam odvraten smrad, s katerim se ke¬ mik tudi kdaj sreča, zaprl sapo. Bromove pare so več kot petkrat težje od zraka, tako da jih zlahka »prelivamo« iz ene epruvete v drugo. Zdaj pa nazaj k poskusom! Epruveto za¬ mašimo z zamaškom, skozi katerega vodi ko- lenasto zavita cevka v drugo epruveto, kot je razvidno s slike. Zamašek druge epruvete naj ima podolžno zarezo ob strani — zakaj, sami uganite. Pare broma prehajajo iz prve epruvete v drugo in ko je le-ta polna, jo za¬ menjamo z drugo. Lahko pa' drugo epruveto hladimo s snegom ali ledom in vodo — v tem primeru se bodo pare broma zgoščale v temnordečerjavo tekočino. Brom je namreč pri sobni temperaturi poleg živega srebra edini element v tekoči obliki. V epruveto z bromovi parami vlijmo nekaj milimetrov vode, zamašimo in stresajmo! Opazimo, da je rjava barva par izginila, pač pa se je obarvala voda. Brom se torej topi v vodi. Topi se tudi v organskih topilih, kar lahko ugotovimo na enak način. Kot organsko topilo vzamemo lahko bencin. Če zdaj zme¬ šamo .obe raztopini broma in stresamo, opazi- 170 KEMIKI NaBr + !^Jrt Op + f 0 2 50 4 zareza *■ voda mo, da se vodna plast razbarva, bencinska plast pa se- temneje obarva. Ta poskus nam pove to, da se brom v organskih topilih, v tem primeru v bencinu, bolje topi kot v vodi. Do¬ bro topnost broma v organskih topilih izrab¬ ljamo tudi za preprečevanje opeklin, ki jih povzroča na koži. Če nam pade kapljica bro¬ ma na kožo, jo kar se da hitro brišimo s košč¬ kom vate, namočenem v petroleju. Se enkrat si pripravimo raztopino broma v vodi — tako imenovano bromovico. V epru¬ veto z nekaj milimetri broma vsujmo za'no¬ ževo konico železnih opilkov ali cinkovega prahu. Železo oziroma cink dokaj burno rea¬ gira z bromom, tako da se raztopina ugreje in zaradi zvišane temperature del broma odhlapi. V raztopini nam ostane železov oziroma cin- kov bromid. Vse poskuse z bromom delajte na prostem ali pa vsaj pri odprtem oknu. Vaši bližnji vam bodo hvaležni za to. Jod Prav gotovo ni med vami nobenega, ki bi ne poznal joda, vsaj.kot jodovo tinkturo, s ka¬ tero so vam kdaj namazali kakšno prasko. Jodova tinktura ni nič drugega kot približno 10% raztopina elementarnega joda v alkoholu (10% raztopina je taka, ki vsebuje 10 g snovi v 100 g raztopine — torej v tem primeru je raztopljenega 10 g joda v 90 g alkohola, kar daje 100 g 10% raztopine). Čisti jod je pri šobni temperaturi črnosiva kristalna snov s kovinskim sijajem. Tali se pri 113° C v vijoli¬ často tekočino. Pri jodu lahko opazimo podo¬ ben pojav kot pri žveplu — jod sublimira, to se pravi, da znatno hlapi že pod tališčem, nje¬ gove pare pa se na hladnejših mestih zgoščajo naravnost v kristalčke in ne v tekočino. Pare joda so vijoličaste, o čemer se lahko kaj hitro prepričamo, če v epruveti segrejemo nekaj' kapljic jodove tinkture. Značilna je tudi re¬ akcija joda s škrobom. Tudi ta poskus je-,tako enostaven, da ga lahko kar mimogrede izve-, demo. V epruveto bomo dali za noževo konico škroba, in kakih 10 ml vode, vsebino epruvete dobro pretresli in dodali kapljico jodove tink¬ ture. Škrob se pri tem obarva modro. Če je barva premočna, lahko jodovo tinkturo pred poskusom razredčimo. Kje dobiti vse to? Jo¬ dovo tinkturo dobimo v vsaki lekarni, škrob pa imate gotovo doma za škrobljenje. Če pa ga nimamo, lahko naredimo isti poskus z na¬ vadnim krompirjem. Tega prerežemo in ka¬ nemo nanj kapljico jodove tinkture. Modra barva, ki se pojavi, je dokaz, da je v krom¬ pirju škrob. Za tokrat dovolj. Prihodnjič pa se bomo spoznali z nekaterimi spojinami halogenov. -aš- TIMOVA PRILOGA 171 Prava žičnica v miniafuri Mnogi od nas že poznajo tako žičnico in so se že vozili z njo, nekateri pa se s tem še niso imeli priložnosti spoznati in zato bomo v današnji številki prav natančno opisali de¬ lovanje in izdelavo take žičnice v miniaturi. Povsod, kjer so kraji zelo težko dostopni in kjer odpove vsako vozilo, nas lahko taka žičnica popelje na cilj, S temi napravami lahko potujemo preko prepadov in najstrmej¬ ših bregovih v varno zaprtih kabinah, ali pa prevažamo različne tovore. Po načinu delovanja žičnic ločimo v glav¬ nem dve izvedbi. Ena izvedba ima eno samo vrv, ki je istočasno nosilna in vlečna vrv, druga izvedba pa ima nosilno in vlečno vrv vsako posebej. Tu je nosilna vrv nepomična in močno pritrjena (saj prenaša vso težo bre¬ mena), vlečna pa nekoliko tanjša, ki teče vzporedno z nosilno vrvjo in je priključena na elektromotor. V današnji številki naše revij'e smo se odločili, da opišemo delovanje, izdelavo in vse sestavne dele žičnice, ki ima samo eno vrv, to je nosilno in vlečno vrv med seboj zdru¬ ženo. Izdelava take žičnice je preprostejša, potrebuje pa nekoliko močnejši elektromotor- ček. Najprej si oglejmo na osnovnem načrtu delovanje take žičnice in kaj potrebujemo za njeno gradnjo. Iz priloženega načrta vidimo, da potrebu¬ jemo tele sestavne dele: 1. Izvor napetosti za napajanje elektro- motorčka. V ta namen lahko uporabimo na¬ pravo, ki je bila opisana v tretji številki naše revije pod naslovom »Usmernik — univerzalni pripomoček, če te naprave še nismo izdelali, lahko namesto nje uporabimo navadno štiri¬ oglato baterijo, ali navaden zvončni transfor¬ mator, če je naš elektromotorček grajen za izmenično napetost. 2. Preprosto stikalo, ki ga dobimo v vsaki trgovini z električnim materialom. Lahko ga pa izdelamo tudi sami po načrtu in navodilih iz četrte številke te revije pod naslovom »Iz¬ delava preklopnika«, če si bomo preklopnik sami izdelali, bomo z njim še bolj zadovoljni, ker lahko s takim preklopnikom poljubno spreminjamo smer vožnje naše žičnice, kar nam omogoča razne popravke, če nismo že prvič ustavili na določenem kraju. 3. Elektromotorček EMT-2 S, ki je izdelek Mehanotehnike iz Izole in je v prodaji v trgovini »Mladi tehnik« v Ljubljani — Stari trg 5. Cena takega motorčka je 820 dinarjev. 4. Reduktor, ki ga tudi lahko kupimo v isti trgovini kot elektromotorček. Opozarjamo pa, da je prenos moči oziroma hitrosti pri tem reduktorju še vedno premajhnega razmerju. Zato moramo dokupiti še en reduktor, ali pa samo dodatne zobčanike, da s tem sami pove¬ čamo prenos na željeno vrednost. Prenosno razmerje takega reduktorja naj bo praktično 1 : 100 . 5. Pogonsko kolo, ki ga izžagamo iz na¬ vadne štiri ali pet milimetrov debele vezane plošče. 6. Nosilni drog, narejen v celoti iz bakrene žice. Za žičnico potrebujemo več takih nosil¬ nih drogov, kar pa je odvisno od dolžine in trase naše žičnice, po kateri je speljana. Naša žičnica potrebuje le šest glavnih se¬ stavnih delov, od katerih jih verjetno nekaj že imamo, nekaj' pa si jih lahko sami nare¬ dimo. V Timovi prilogi je načrt vseh sestavnih delov narisan v merilu I : 1, tako da bomo potrebovali pri sestavljanju kar najmanj tru¬ da. Nekateri manjši deli so še celo povečani, kar je pod sliko ali v tekstu označeno. Predno začnemo z izdelovanjem naše žič¬ nice, si dobro preberimo še nekaj splošnih 172 TIMOVA PRILOGA navodil. Pri večjem številu nosilnih stebrov, pri večji višinski razliki med začetkom in koncem naše žičnice, pri debelejši nosilni vrvi, pri večji napetosti nosilne vrvi, težjem tovoru, večjem številu kabin in podobno, moranto ustrezno povečati tudi moč elektromotorja, ali pa povečati prenosno razmerje reduktorja (kar povzroči počasnejši tek žičnice). Izdelava nosilnega droga. Nosilni drog je narejen iz bakrene žice de¬ beline približno dva mm. Predno začnemo z izdelovanjem droga, žico dobro zravnamo in očistimo s smirkovim papirjem. Popolnoma bomo bakreno žico zravnali, če en konec pri¬ vežemo okoli nekega trdnega predmeta, za drugi konec pa vlečemo tako močno, da se žica prične raztegovati. Na ta način dobimo res lepo ravno žico, primerno za izdelavo no¬ silnih drogov. To žico nato nastržemo na ena¬ ko dolge konce dolžine 22 cm. Za vsak nosilni drog potrebujemo štiri take žice. Nažagamo si še primerne lesene podstavke ter v vsakem izvrtamo po štiri luknje, neko¬ liko manjšega premera od bakrene žice. V te izvrtine iztisnemo nekaj lepila ali nitrolaka in nato v nje namestimo bakrene žice. Ko se lepilo osuši, palice proti središču zakrivimo in jih ob Vrhu zaspajkamo. Po dve in dve skupaj ovijemo s tanjšo bakreno žico in stična mesta zaspajkamo, kot je vidno iz slike. Ko je nosilni drog narejen, izdelamo še no¬ silec za vlečno vrv in ga v sredini prispaj- kamo na drog. Nosilec naredimo iz navadne železne pločevine, ojačamo pa ga še z dodatno žico, ki jo prispajkamo na vrh nosilnega ste¬ bra in oba konca nosilca. Kolesce, po katerem teče nosilna vrv, iz- stružimo iz medenine, pri tem pa pazimo, da bomo utor po obodu kolesca napravili širši in globji kot je premer nosilne vrvi. Kolesce pritrdimo na nosilec s pomočjo vijaka in dveh matic, ali pa kar s pomočjo zakovice, ki jo na nosilec prispajkamo. Kabine in klopi naredimo iz tenkega lesa, namesto okenskega stekla pa uporabimo na¬ vaden celofan papir ali prozoren celuloid. Ka¬ bine ne smejo biti težke, zato za izdelavo upo¬ rabimo lahek in tenek les, velikost kot je na sliki, pa še nekoliko pomanjšamo. Z največjo točnostjo moramo izdelati vse spojne elemente od kabine do nosilne vrvi. Potrebujemo samo železno pločevino, vzmet in železno os, ki jo prispajkamo na nosilni kavelj. Na sliki vidimo vse te dele zelo po¬ večane, da bomo lažje spoznali delovanje spojnih elementov. V merilu 1 :1 je narisan najvažnejši se¬ stavni del naše žičnice. Tega sestavlja elek¬ tromotor, reduktor, pogonsko kolo, štirje le¬ žaji in leseno ogrodje. Pri naši žičnici je za prenos moči uporabljen polžast prenos. Če bomo uporabili kakšen drugačen prenos, bo¬ mo morali posamezne elemente drugače raz¬ porediti. Pogonsko kolo mora imeti enak pre¬ mer kot je razdalja med obema žicama na drogu. Utor na obodu pa mora biti oster, da ne bi pogonska žica spodrsavala. Ležaje na¬ redimo iz medenine in jih namažemo z oljem ali mastjo. Stikalo pritrdimo nekje v bližini napetost¬ nega izvora in ga preko pletenih žic povežemo z elektromotorjem. Namesto nosilne žice lahko uporabimo najlon vrvico, kakršno uporabljajo v ribiške namene. Debelina te vrvice naj bo vsaj pol milimetra. Ko smo z vsemi sestavnimi deli gotovo, se lotimo še lakiranja nosilnih drogov, kabin in drugih sestavnih delov. Zgornja postaja žičnice v načrtu ni nari¬ sana, ker je enaka spodnji postaji s to razliko, da je mnogo enostavnejša in brez pogonskih elementov. Izbirajte med zanimivimi knjigami, ki jih izdaja Založniški zavod »Življenje in in tehnika«. Pionirje in pionirke predvsem opozarjamo na knjižno zbirko »Tvoja knjiga tehnike«, v kateri so že izšle naslednje knjige: rakete - stroji - skozi tovarno - železnice -'avtomobili Knjige lahko naročite pri šolskem poverjeniku, ali pa pri Založniškem zavodu Življenje in tehnika, Ljubljana, Lepi pot 6. Študentje, dijaki in učenci! Podjetje »DINOS« odkupuje navedeno blago po najvišjih dnevnih cenah. Ali sodelujete s podjetjem za oskrbovanje gospo¬ darstva z odpadnim materialom DINOS s sedežem v Ljubljani, in njegovimi poslovnimi eno¬ tami širom Slovenije? SODELUJTE Z NJIM! Za odpadni papir, nerabno železo, kovine, tekstil in steklo, ki ga boste dostavili na skladišča podjetja si lahko priskrbite znatna sredstva za počitnice, dopuste in nakup vam najnujnejših življenjskih in šolskih potrebščin. KAKOVOSTNI KINOPROJEKTOR ZA 16 mm FILM TIP K O - 6 ŠIRŠI POGLED IZ ŠOLSKIH KLOPI V SVET 3 Žičnica v miniaturi 3 x