293332 15-16 udk 3 1976 znanost produktivna sila kapitala domišljija in ljubezen alternativna psihiatrija sistem in človek Prevodi: I. Meszaros - Ekonomski vidiki odtujitve M. Nicolaus - Neznani Marx .^cisopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo ZNANOST KOT PRODUKCIJSKA SILA 5 ANDR2J KIRN: ZNANOST KOT PRODUKCIJSKA SILA KAPITALA ^ ELMAR ALTVATER: PRODUKCIJSKA SILA ZNAÎÎOST DOMIŠLJIJA IN LJUBEZEN 64 TINE HRIBAR: DOMIŠLJIJA IN LJUBEZEN ALTERNATIVNA PSIHIATRIJA lo7 EDGARDO BATTISON & MARIO REALI: ALTERNATIVNA PSIHIATRIJA: TRŽAŠKA IZKUŠNJA CLAMI IN RAZPRAVE 146 DARKO STRAJÎT: KOMPONENTE RAZUMEVANJA POJAVA "NOVE LEVICE" 18o IVAN KUVAČIĆ: SISTEM IN ČLOVЖ 193 ISTVAN MESZAROS: EKONOMSKI VIDIKI ODTUJITVE 251 MARTIN NICOLAUS: NEZNANI MARX 269 ZORAN PISTOTNIK: CINIZEM IN REVOLUCIJA RECENZIJE 275 TOMAŽ MA3TNAK: KRŠČANSTVO IN MARKSIZEM SINOPSISI -ŠTEVILKA 15-16 -ŠTEVILKA 11 ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI ŠTEVILKA 15-16 DOMIŠLJIJO 1976 IN NOVO ANTROPOLOGIJO IV, LETNIK IZDAJA: Univerzitetna konferenca Zveze socialistične mia dine Slovenije Ljubljana in Maribor Revijo sofinansirata Kult\irna skupnost Slovenije in Razi skovalna skupnost Slovenije IZDAJATELJSKI SVET: Pranček Drenovec,Prane Kemperle,Igor Pavlin,Eranci Pivec (predsednik),Mik Rebernik,Janko Rupn ik,Marjan Vešnar,Pavle Zgaga UREDNIŠTVO: Mladen Dolar,Pavel Gantar,Primož Južnič,Toma ž MastnakjLeo Šešerko,Rado Riha,Darko Štrajn,Peter Wiese r,Slavoj Žižek V,d.odgovornega in glavnega urednika Pavel Gantar NASLOV: Trg osvoboditve 1/11,61 ooo Ljubljana NAROČNINA: Cena enojne številke 2o.din,dvojne številke 5o.din. Celoletna naročnina 7o,din (za šole,knjižnice in posam eznike),15o (za institucije) Žiro račun: 5oloo-678-475o3,z obveznim pripisom za CASO PIS, PUK ZSMS,Trg osvoboditve 1,Ljubljana Po mnenju sekretariata za informacije v IS skupščine SR Slovenije je ČASOPIS po sklepu št.421-1/72 oproščen tem eljnega davka od prometa proizvodov TISK: Univerzitetna tiskarna ZNANOST KOT PRODUKCIJSKA SILA 5 IDK: 001:330.148 Andrej KIRN ZNANOST KOT PRODUKTIVNA SILA KAPITALA Prilaščanje produktivne sile znanosti kot prirodne sile Kapital za Магха ni produktivna sila, tako se samo predstavlja. Produktivna sila pripada le delu, družbenemu delu, in znanost je vsesplošna družbena produktivna sila. To, da se znanost kaže kot produktivna sila kapitala, je samo sestavni del vsesplošnega mistifikatorskega procesa kapitalistične blagovne produkcije. Marxovo ovrednotenje znanosti kot produktivne sile kapitala je treba razumeti najprej v okviru njegovega pojma produktivnega in neproduktivnega dela. "Iz vsega, kar smo do zdaj povedali, izhaja da je produktivno delo določba dela, ki najprej nima ničesar opraviti z določeno vsebino dela, z njeno posebno koristnostjo ali za njo značilno uporabno vrednostjo, v kateri se predstavlja"(1). Vsak sistem družbene proizvodnje si ustvarja svoja posebna merila za produktivno in neproduktivno delo. Konkretno koristno delo v teh sistemih se ne ujema s produktivnim in neproduktivnim delom. "Produktivno delo je skrajšan izraz za celotni odnos in način, v katerem figurira delovna zmožnost v kapitalističnem produkcijskem procesu"(2). S tem ko se je kapitalistična produkcija polastila in obvladovala različna področja, je tudi pojem produktivnega dela postajal vse splošnejši. Ko je blago postalo naj elementarnejša oblika buržoaz- nega bogastva, so za produktivno delo proglasili in priznali ti- sto delo, ki proizvaja blago. Ker se je kapitalistična blagovna proizvodnja polastila predvsem proizvodnje blaga kot materialnih produktov in se tam tudi uveljavila, je to naključno ujemanje družbene oblike produkta kot blaga z njegovo snovno' kvaliteto (1) Kari Marx: Theorien über den Mehrwert, MEW 26, 1, str. 376- 377. (2) Ibidem, str. 371. 6 kot materialnega produkta že pri Adamu Smithu pripeljalo k dvoj- ni opredelitvi produktivnega dela. A) K specialni, družbeni opredelitvi produktivnega dela, v kate- rega je vključen njegov odnos h kapitalistični produkciji, tj., da je proizvodnja blaga hkrati tudi proizvodnja presežne vrednosti. B) K snovni, univeržalnejši vsebinski opredelitvi produktivnega dela. Toda ta univerzalnejša opredelitev je zaradi svojega elementarnej šega vidika, ki ni bil razvit in specificiran, vo- dila pri vulgarnih kritikih A. Smitha v opredelitve produktiv- nega dela, ki so temeljile na snovnih, vsebinskih oznakah de- la. Nekonsekventnost in elementarnost tega vidika sta se poka- zali v tem, da je bilo delo ujeto v trenutno empirično razširi- xev kapitalistične blagovne proizvodnje, ki je dominiralo pred- vsem v proizvodnji materialnih produktov, ne pa uslužnostnih storitev. "Pojem blaga vsebuje to, . : se delo uteleša, materia- lizira, uresničuje v svojem produktu"(3). Produktivno delo je tisto, ki proizvaja materialne produkte, za katere je značil- na neka trajnost, obstojnost po tem, ko je delovni proces že končan. Uslužnostne storitve, kjer produkta ni mogoče ločiti od akta produciranja, pa so po tem merilu veljale za nepro- duktivno delo. Adam Smith je po Marxu iz rubrike produktivnega dela samovoljno izločil produktivno delo, ki neposredno produ- cira, oblikuje, razvija, ohranja, obnavlja samo delovno zmož- nost(4). Ta samovoljna izločitev pa je bila po Marxu storjena "s pravilnim instinktom; če bi ga vključil, bi na stežaj odprl vrata napačnim pretenzijam produktivnega dela".(5) Prav te napačne pretenzija pa so vsako uslužnostne storitev brez raz- like, ali se izmenjuje nasproti kapitalu ali nasproti osebne- mu dohodku, razglašale za produktivno delo. Napačne pretenzi- (3) Ibidem, str. lUl.^ (U) Ibidem, str. 1U2. (5) Ibidem, str. 142^ 7 je so torej odpravljale specifičnost oznake produktivnega dela v kapitalističnem načinu proizvodnje. Ta napačnost pa pri vulgar- ni politični ekonomiji ni nastopala samo zaradi pojmovne dvojno- sti produktivnega dela pri A. Smithu, ampak tudi zaradi samega razvoja kapitalistične proizvodnje in spremenjene ideološke funk- cije teh uslužnostnih dejavnosti. Od prvotne kritičnosti do "ideoloških razredov", "neproduktivnih delavcev", ki so sestav- ljali jedro državne maši' erije fevdalizma in absolutizma, je buržoazija sama sprevidela, da so "nujni" in si je podredila njihove usluge. S tem ko so teoretično hoteli obnoviti in doka- zati nepogrešljivost "neproduktivnih delavcev", so razglašali, kako so "ideološki razredi" odvisni od kapitalistov(6). Buržoa- zija je samo delo, ki proizvaja blago kot materialne produkte, razglašala za produktivno delo, ki ji je to ustrezalo, dokler je bila neposredni organizator materialne proizvodnje. Sčasom, ko so nekateri teoretiki tudi kapitaliste začeli razglašati za neproduktivne delavce, se je pokazalo, da tudi buržoazija rabi nov, teoretsko širši pojem produktivnih delavcev, po katerem so produktivni delavci tudi tisti, ki niso neposredno udeleženi v proizvodnji materialnih produktov, "čas je bil, da naredimo kom- promis in priznamo,produktivnost' vsem razredom, ki niso nepo- sredno vključeni med agente materialne produkcije. Roka roko umije, in kot v ,basni o čebelah' je bilo dokazano, da je tudi s ,produktivnega » ekonomskega stališča buržoazni svet z vsemi ,neproduktivnimi delavci' najboljši izmed vseh svetov."(7) Z razvojem vladavine kapitala pa so postopno postajala odvisne od materialnega bogastva tudi tiste dejavnosti, ki niso bile ne- posredno udeležene pri ustvarjanju materialnega bogastva; hkrati so se s tem posredno vključevale v produkcijo tega bogastva, šlo je "zlasti za pozitivne (naravoslovne) znanosti, ki so se spre- menile v sredstvo materialne produkcije"(8). Ideološka potreba (6) Ibidem, str. 145, 146. (7) Ibidem, str. 146. (8) Ibidem, str. 146. 8 za tem, da zamenjujemo pojem produktivnega dela, ki je "izveden iz narave materialne produkcije sajTie" , s pojmom produktivnega dela, ki je izveden iz "družbeno coločenega dela", je temeljila tudi na objektivnem razvoju samega delovnega procesa, ki je po materialni strani vodil k razširitvi pojma produktivnega dela, po družbeni določenosti pa k njegovi zožitvi. Po materialni stra- ni je lahko ena in ista vrsta dela zaradi svoje družbene določe- nosti produktivna ali neproduktivna. "S kooperativnim značajem delovnega procesa samim se torej nujno razširja pojem produktiv- nega dela in njegovega nosilca, produktivnega delavca. Da dela kdo produktivno, sedaj ni več potrebno, da sam neposredno obde- luje delovni predmet; zadostuje, da je organ skupnega delavca, da opravlja katerokoli izmed njegovih podfunkcij. Prej navede- na prvotna opredelitev produktivnega dela, izvedena iz narave materialne produkcije same, velja še vedno za skupnega delavca, če ga motrimo kot celoto. Toda ne velja več za vsakega izmed njegovih udov, če ga motrimo posamezno. Po drugi strani pa se pojem produktivnega dela zožuje. Kapita- listična produkcija ni le produkcija blaga, po svojem bistvu je produkcija presežne vrednosti. Delavec ne producira zase, ampak za kapital. Zato ne zadostuje več, da sploh producira. Produci- rati mora presežno vrednost. Pojem produktivnega delavca torej nikakor ne obsega samo odnosa med dejavnostjo in koristnim učin- kom, med delavcem in produktom dela, temveč tudi specifično družbeno, zgodovinsko nastali produkcijski odnos, ki vtisne de- lavcu pečat sredstva za neposredno povečanje kapitala."(8a) Iz Marxa bi izhajalo, da se pri socialistično-komunističnem pro- dukcijskem odnosu razširjeni pojem produktivnega dela ujema z njegovo družbeno določenostjo in torej postane produktivno vsako delo, ki opravlja neko funkcijo v celotnem procesu družbene pro- dukcije, neko funkcijo skupnega delavca. Teoretična socialistična (8a) Kari Marx: Kapital I - Ljubljana 1961, str. 572; MEW zv. 23, str. 531-532. 9 zavest se še ni povsod dokopala do jasnosti, da se mora zaradi spremenjenega produkcijskega načina tudi subjektivno, pojmovno razširiti pojem produktivnega dela, ne pa da za pravo produk- cijo velja le materialna produkcija (gospodarstvo), drugo pa velja za porabo. Pri socialistični-komunistični produkciji se Šele lahko pojem produktivnega dela tako razširi, da pokrije ce- loten proces produkcije in reprodukcije ljudi in stvari (8b) da le pokrije samo preoblikovanja stvari, ampak tudi načine preob- likovanja ljudi. Kolektivna sila dela, njen značaj kot družbeno delo je torej olektivna sila kapital. Prav tako znanost... Vse družbene poten- e produkcije so produktivne sile kapitala in kapital se zato .ojavi kot njihov subjekt"(9). Kapital po Marxu izkorišča znanost -inalogno izkoriščanju naravnih sil. Naravne sile kot takšne ka- j^ital ne stanejo ničesar, ker niso rezultat človekovega dela. So naravne sile družbenega dela, kot so produktivne sile, ki izha- jajo iz kooperacije in delitve dela. "In kakor je s priročnimi si- lami tako je tudi z znanostjo" (10). Izkoriščanje znanosti je sa- mo analogno z izkoriščanjem produktivnih sil, ni pa enako. Rezul- tati znanosti so vendarle rezultati človekovega dela, medtem ko naravne sile niso. Toda ko te rezultate enkrat dobimo, npr. od- kritje naravnih zakonov, ni potrebno več nobeno delo, da bi te rezultate vzdrževali in obnavljali. "Zakon o odklonu magnetne igle v območju delovanja električnega toka, ali o nastanku magne- tizma v železu, okoli katerega kroži električni tok, brž ko je ta zakon že znan, ne stane niti pare. Toda za izkoriščanje teh za- konov v telegrafiji itd. je potreben zelo drag in razsežen apa- rat. "(11) Navedeni primer kaže, da Marx svojo analogijo omejuje na temeljno znanost. Analogija pa je veljavna tudi za znanje, (8b) Božidar Debenjak: V alternativi - marksistične študije, Ljubljana IS74. (9) Kari Marx: Grundrisse... str. 479. (10) Karl Marx: Kapital I, Ljubljana 1961, str. 438; MEW zv. 23, str. 407. (11) Ibidem, str. 438; 408-409. lo pridobljeno v aplikativnem in razvojnem raziskovanju, za znanje sploh, dokler ni opredmeteno v inovaciji, pa naj bo to socialna ali tehnološka inovacija. Produkti znanosti (znanje, informacije) imajo drugačne eksistenčne lastnosti kot materialni produkti. Ne propadajo zaradi svoje lastne narave kot materialni proizvo- di. Njihov propad lahko poteka le kot socialno-kulturna zguba, pozaba ali namerna uničenost subjektivnega (v zavesti) ali ob- jektivnega obstoja znanja (v tiskani, pisani besedi, skicah ipd.) Zastarevcinje znanja je oblika semantične amortizacije, ki je analogna moralni amortizaciji materialnih sredstev. Semantična amortizacija nastaja zaradi novih spoznanj, tako kot moralna ma- terialna amortizacija nastaja zaradi tega, ker novi materialni proizvodi predčasno spodrivajo in nadomeščajo že obstoječe. Semantična amortizacija poteka kot proces odprave, ohranitve in vključitve, materialna amortizacija in moralna materialna amor- tizacija pa se podrejata preprosti negaciji, ki je enaka pro- padu. Spoznanje, ki je enkrat pridobljeno, ne potrebuje več no- benega obnavljanja kot materialni produkti. To je prvi razlog, da je Marx postavil analogijo med znanostjo in naravnimi silami. Drugi razlog je v kombinaciji obče narave delovnega procesa in v njem opredmete znanosti ter posebne družbene, tj. kapitalske oblike tega procesa. Stroj kot značilno sredstvo za delo v ve- liki industriji in s tem značilna oblika opredmetene znanosti je vključen v dvojni proces: 1. delovni proces, v katerega je vključen vedno v celoti; 2. v proces oplojevanja vrednosti, v katerega je vključen le delno, in to samo toliko, kolikor prenaša del svoje vredno- sti na proizvode. Z materialnega vidika je to seveda en sam proce-^ . S tem ko stroj prenaša svojo vrednost, hkrati opravlja še brezplačno funkcijo pomočnika ustvarjanja novega proizvoda. V ta proces nastajanja novega proizvoda so vključeni še drugi elementi in stroj je samo eden izmed njih. Čeprav samo kot en element, pa je po svoji ma- 11 terialni eksistenci v celoti vključen v ta proces in ne samo v tistem obsegu ali delu, v katerem je v času svojega delovanja prenesel svojo vrednost na proizvod. V procesu nastajanja proizvodov stroj omogoča, da se opredmetuje še živo delo, ki producira novo vrednost in presežno vrednost - in to stroj omogoča brezplačno. Ta brezplačna usluga po Marxu temelji v razliki med uporabo in izrabo mašinerije (tj. prenaša- njem vrednosti). Če bi bila življenjska doba uporabe enaka času trošenja, ne bi mašinerija mogla narediti nobene "brezplačne us- luge". Ta razlika pa je po Marxu neprimerno večja pri mašineri- ji kot pa pri orodju, zahvaljujoč tudi temu, da njena uporaba poteka "po strogih znanstvenih zakonih"(12)."Kolikor je večji obseg produktivne dejavnosti mašinerije, toliko je večji obseg brezplačnih storitev mašinerije v primeru s takimi storitvami orodja, šele v veliki industriji se človek nauči, da v velikem obsegu in brezplačno, kakor kakšno prirodno silo, izkorišča pro- dukt svojega minulega, že opredmetenega dela."(13) Znanost je pri Marxu v trojnem smislu pritegnjena v kapitalistični proiz- vodni proces kot nekakšna naravna sila: 1. zaradi posebne eksistenčne narave produktov znanosti; 2. zaradi tega, ker deluje minulo opredmeteno delo v veliki in- dustriji sploh kot prirodna sila; 3. ker si kapital brezplačno prisvaja rezultate temeljne znano- sti. Prezgodnja moralna amortizacija sicer znižuje časnovno razliko med dobo izrabe in dobo uporabe, toda znižanje izravnava pove- čanje "obsega produktivne dejavnosti mašinerije". Dokler je bi- lo glavno delovno sredstvo orodje, je le majhen neznaten del mi- nulega opredmetenega dela deloval kot naravna sila, ker je bila manjša razlika med uporabo in izrabo orodja. S kapitalistično (12) Ibidem, str. 439; 408-409. (13) Ibidem, str. 439; 409. 12 proizvodnjo pa se pokaže težnja, da bi relativno in absolutno začeli povečevati delež opredmetenega dela, ki je vključen v proizvodni proces "kot kakšna naravna sila". Kar zadeva tretji pomen znanosti kot naravne sile, velja danes le še v omejenem obsegu. Se danes so rezultati temeljne znanosti na voljo na svetovnem trgu znanja vsakomur, ki spremlja znanstveni tisk. V tem smislu je njihovo neposredno prilaščanje brezplačno, ne pa seveda njena produkcija. Toda to ne pomeni, da je kapital ostal za proizvodnjo na področju temljne znanosti finančno tako ravno- dušen, kot je bil v Marxovero času, ko je Marx še ugotavljal: "Kapitalista znanost ne stane "ničesar" kar ga pa malo ne ovira, da je ne bi izkoriščal."(14) Univerza je danes prenehala biti edini kraj, kjer potekajo temeljna raziskovanja. V visoko razvi- tih kapitalističnih deželah naredi industrija od 1/4 in še več vsega temeljnega raziskovanja v deželi, čeprav ta odstotek hkra- ti predstavlja komaj okoli 4-10% vsega raziskovanja v industri- ji.(15) Prav na področju stojne proizvodnje je tehnični napredek v Mar- xovem času še v glavnem temeljil na empiričnih inovacijah. Kemič na industrija in elektroindustrija kot zgodovinsko prvi znanst- veno intenzivni industriji sta v Marxovem času šele nastajali, na novih znanstvenih področjih so temeljna odkritja lažja in hi trejša in zalogo znanj industrijske inovacije nekaj časa le po- časi izkoriščajo. Kapital si je na začetku prilaščal te zrele plodove temeljne znanosti, ne da bi ga zanimalo gojenje drevesa na katerem so nastala. Kapital je začel proizvajati in ustvarjati materialno podlago za temeljno znanost in si ni samo prilaščal njenih plodov, ko so se vse bolj izčrpale možnosti za tehnični napredek s pomočjo empiričnih inovacij ali pa se je izčrpala zaloga temeljnih znan• (14) Ibidem, str. 438 (opomba 108); 407. (15) The Conditions for Success in Technological Innovation, OECD, Paris 1971, str. 88. 15 stvenih spoznanj za tehnične inovacije. V tem trenutku si kapi- tal ni začel prilaščati samo rezultatov, ampak tudi produkcijo temeljne znanosti in si jo je tudi vse bolj neposredno material- no podrejal, da bi tako imel pod svojim nadzorstvom tudi najbolj' oddaljene in posredne predpostavke možnega tehničnega napredka. S tem se je tudi spremenil kratkoročni profitni interes kapita- la za znanost, ker so se izčrpali drugi pogoji za povečanje pro- fita. Profitni motiv vlaganj kapitala v raziskovalno-razvojno de- lo pa se je moral vsaj do neke mere ujemati s temeljnimi pogoji za raziskovalno-razvojno delo. Nekatere študije odkrivajo zelo majhno korelacijo (0.001) med količino profita (kot'odstotkom letne prodaje) in številom patentov v podjetjih (16). Iz rahle količinske povezanosti profita in patentne dejavnosti ne moremo narediti sklepa, da ni profitnega motiva kapitala pri raziskoval- nem razvojnem delu. Ta interesna povezanost se v navedeni korela- ciji ne izrazi, ker pokaže le zvezo med celotnim profitom podjet- ja in številom patentov, ne pa med tistim delom profita, ki ga določajo rezultati opredmetenega raziskovalnega-razvojnega dela, in količino sredstev, ki ga podjetje odvaja za raziskovalno- razvojno delo. Pri takšni zvezi pa se pokaže, da je naraščanje sredstev za raziskovalno-razvojno delo odvisno od naraščanja profita, čim večji delež prodaje produktov v posamičnih proiz- vodnih panogah odpade na tisti del, v katerem je opredmeteno no- vo spoznanje, tem večji je odstotek od letne prodaje, ki ga od- vajajo za raziskovalno razvojno delo. Koeficient korelacije med obema količinama je znašal za ameriške razmere 0,7 (17). Kapital je prav v znanosti in pri njeni uporabi začel odkrivati svojo največjo produktivno silo in jo je zato začel tudi najbolj in- tenzivno razvijati in ne samo izkoriščati. V okviru tovarniškega sistema začne izgrajevati svojo materialno in institucionalno podlago znanosti; ne zadovoljuje ga več njen razvoj pod državnim skrbništvom, od katerega je nekaj časa brezplačno pobiral sadove. (16) Ibidem, str. 88. (17) Ibidem, str. 25. 14 Empirični pojavi tega novega uveljavljajočega se bistva so se začeli kazati v drugi polovici 19. stoletja. V nekaterih podjet- jih, kot so Arthur de Little (1886), Eastman in Kodak (18S3), Du Pont de Nemour (1902) idr., so nastali prvi industrijski la- boratoriji. Industrija je poskušala vzporedno s tem vpreči v svoje naloge in cilje tudi univerzitetno znanost, toda očitno so bili ti okviri za njo preozki. Prvi univerzitetni laboratorij, ki je po naročilu industrije zanjo izvrševal raziskovalne nalo- ge, so organizirali v Angliji 1817. leta. Kapital je" angažiral produktivno silo, za katero se je zdelo, da njena narava - možnost neomejenega razvoja - najbolj ustreza na- ravi kapitala za neomejeno razširitvijo. Razvoj te produktivne sile je v kratkem času prerastel izoliran podjetniški kapital in spet je skrbništvo in nadzor začela prevzemati država, orga- niziran upravni aparat monopolnega kapitalizma. Pred drugo sve- tovno vojno začne znanost v nekaterih najbolj razvitih kapitali- stičnih sistemih že prehajati v obdobje državno monopolnega ka- pitalističnega razvoja. Dobrih 200 let od leta 1700-1900 je bilo potrebno, da se je nasprotje med družbeno naravo produktivnih sil in njihovim kapitalističnim izkoriščanjem razvilo do take mere, da je "po ovinku" moral priznati to nasprotje sam kapital in ga razrešiti v svojem okviru z državnim kapitalizmom. "V del- niških družbah je funkcija ločena od lastnine kapitala, je torej tudi delo popolnoma ločeno od lastnine produkcijskih sredstev in presežnega dela. Ta rezultat najvišjega razvoja kapitalistične produkcije je nujna prehodna točka, da se kapital ponovno spre- meni v lastnino producentov, toda ne več kot privatno lastnino osamljenih producentov, temveč v lastnino producentov kot zdru- ženih producentov, kot neposredno družbeno lastnino. Na drugi strani je to prehodna točka, da se vse funkcije v produkcijskem procesu, ki so bile še doslej povezane z lastnino kapitala, spre- menijo v gole funkcije združenih producentov, v družbene funk- cije. 15 To je odpravljanje kapitalističnega produkcijskega načina v ok- viru kapitalističnega produkcijskega načina samega in zato pro- tislovje, ki samo sebe odpravlja in ki se prima facie kaže kot samo prehodna točka k novi produkcijski obliki. Kot takšno pro- " tislovje s epotem pokaže tudi v pojavu. V določenih sferah ust- varja monopol in zato izziva državo, da se vmešava.(...) Koope- rativne tovarne delavcev samih pomenijo, znotraj stare oblike, prvi preboj stare oblike, čeprav seveda povsod, v svoji stvarni organizaciji, reproduciraj o in morajo reproducirati vse pomanj- kljivosti obstoječega sistema. (...) Te kooperativne tovarne ka- žejo, kako se na določeni stopnji razvoja materialnih produktiv- nih sil in njej ustrezajočih družbenih produkcijskih oblik iz nekega produkcijskega načina naravno razvija in oblikuje nov pro- dukcijski način. (...) V kapitalističnih delniških družbah je treba, tako kot v kooperativnih tovarnah, videti prehodne obli- ke iz kapitalističnega pr'odukcijskega načina v asociirani pro- dukcijski način, le da je v enih nasprotje opravljeno negativno, v drugih pa pozitivno."(18) Dosti manj časa - slabih 50 let - je bilo potrebno, da je zna- nost dobila splošno kapitalistično priznanje, da je družbena produktivna sila. Ni naključje, da je vmešavanje države najmoč- nejše na področju znanstveno intenzivnih industrij. To vmešava- nje je pogojeno s tem, da je potrebna vse širša podružbljena materialna-finančna podlaga za raziskovalno-razvojno delo, ki jo na določeni ravni ne zmorejo več niti posamične industrije; raziskovalne-razvojne funkcije so postale na nekaterih področ- jih tako pomembne za ohranitev družbe sploh, da jih ni mogoče prepuščati zasebnemu kapitalu; nekatere raziskovalne razvojne funkcije so postale tako pomembne za nadaljno ekspanzijo in pre- živetje kapitalističnega sistema, da jih je zasebni kapital pre- pustil svojemu skupnemu predstavniku - državi, oziroma da jih je ta skupni predstavnik vzel pod svoje nadzorstvo in skrbništvo, (18) Kari Marx: Kapital III, Ljubljana 1973, str. 495-499; MEW, zv. 25, str. 453-456. 16 ker je prej kot pa zasebni kapital razimel, kakšen je njihov pomen za obstoj in razvoj sistema. Skrbništvo in podpora tem funkcijam se še stopnjuje, ker skuša kapitalistični sistem oh- raniti svojo ekonomsko in vojaško premoč in s tem kazati svojo življenjsko sposobnost in perspektivnost nasproti socialistič- nemu sistemu. Nekatere težnje kapitala se uveljavljajo na področ- ju raziskovalno-razvojnega dela, ki si ga je podredil, še inten- zivnejše in hitreje, kot pa so se pokazale na področju material- ne produkcije. Intenziteta koncentracije in monopolizacije v ameriški predelovalni industriji je glede na finančni pokazatelj raziskovalnega-razvojnega dela večja kot glede na obseg prodaje in število zaposlenih. 300 podjetij v predelovalni industriji; kar je bilo 0,1% vseh podjetij, je porabilo za raziskovanje 83% vseh sredstev, delež njihove prodaje pa je znašal le 63% in de- lež zaposlenih le 62%(19). Družbena narava znanstvenega dela in njegovih rezultatov priha- ja še v ostrejše protislovje s kapitalističnim izkoriščanjem teh rezultatov, kot pa je to izkoriščanje v sporu z družbeno na- ravo drugih produktivnih .sil. Za Магха je znanost vsesplošno de- lo in rezultat vsesplošnega družbenega razvoja. Vsesplošno delo je bolj potencirane družbene narave kot skupno delo. To izhaja iz dveh posebnosti vsesplošnega dela: 1. iz čikumulativne narave tega dela, tj. iz neposrednega izko- riščanja del predhodnikov. Skupno delo zahteva predvsem ne- posredno kooperacijo individuov; 2. iz sestavljene, kompleksnejše narave tega dela. Marx je predvsem razvil protislovja med analizo družbene narave enostavnega dela, ki postaja steber industrije (Beda filozofije), a je hkrati nakazal že težnje negacije tega temelja kapitalistič- ne proizvodnje. Marx je odkril, da protislovje med družbeno na- (19) A.B. Nikolaev: Občestvennoe vosproizvosdstvo in razvitie naucnyh issledovanij v SSA, Moskva 1969, str. 59. 17 ravo enostavnega dela in kapitalom prerašča v protislovje med družbeno narravo živega in opredmetenega znanstvenega dela ter kapitalom. Proces poglabljanja družbene narave znanstvenega dela Ta proces se kaže najbolj očitno v: a) intenziviranju akumulativne narave znanosti, b) kooperativni .in kolektivni naravi znanstvenega dela, c) internacionalizaciji znanstvenega dela, v mednarodnem sodelo- vanju ali v obliki mednarodne delitve dela v znanosti. a) Akumulativnost kaže na stopnjo determiniranosti, v kateri se novo znanje in nova tehnologija navezujeta na staro znanje in staro tehnologijo. Novoveška eksponencialna rast znanosti in tehnike je bila odvisna tudi od povečane stopnje njune akumu- lativnosti, čeprav akumulativnost ni zadosten pogoj; sama od sebe ne vodi k eksponencialni rasti. Povečana akumulativnost povečuje v odnosu do preteklosti vsesplošno naravo znanstvene- ga dela v Marxovem smislu. Prva predpostavka akumulativnosti je kontinuiranost v razvoju znanosti in tehnike. Trajno konti- nuiranost pa je zagotovil šele svetovni kapitalistični trg. Do tedaj je bila kontinuiranost vedno prekinjena z daljšo ali krajšo diskontinuiranostjo, ki jo je povzročala prostorska- kulturna izoliranost, ali pa so akumulativno tradicijo preki- nili socialni-vojaški pretresi ali naravne katastrofe. Aristo- tel je že v Metafiziki zapisal, da je bila "verjetno vsaka umetnost in vsaka znanost po možnosti večkrat odkrita in po- novno izgubljena"(20). Zgodovinska diskontinuiteta in izoli- ranost sta porajali nizko akumulativnost v znanstveno-tehnič- nem napreku. Zaradi tega so se nenehno vračali k izhodiščnim točkam, odkritja ali izumi so se ponavljali ali pa je zaradi (20) Aristoteles: Metaphysik, Rowohlt - München 1968, 107Ub, str. 282. 18 prostorske in kulturne izoliranosti prišlo do njih na več kra- jih hkrati. "Samo od razširjenosti prometa je odvisno, če so bi- le v nekem kraju pridobljene produktivne sile, zlasti izumi, za kasnejši razvoj izgubljene ali ne. Dokler ni prometa, ki bi segel prek neposrednega sosedstva, mora vsak izum v vsakem kraju pose- bej nastati, in gola naključja, kot vdori barbarskih ljudstev, celo navadne vojne, zadostujejo, da deželo z razvitimi produktiv- nimi silami in potrebami privedejo do tega, da mora pričeti spet znova. V začetni zgodovini je moral biti vsak izum odkrit vsak dan znova in v vsakem kraju posebej. Kako slabo so pred popolnim propadom zavarovane razvite produktivne sile celo pri razmeroma zelo razširjeni trgovini, dokazujejo Feničani, katerih izumi so se večji del za dolgo izgubili, ko je bil ta narod izrinjen iz trgovine, zaradi Aleksandrovih osvojitev in propada, ki jim je sledil. Prav tako na primer v srednjem veku slikanje na steklo. Sele ko je promet postal svetovni promet in ima za bazo veliko industrijo, ko so bili vsi narodi pritegnjeni v konkurenčni boj, je zagotovljena trajnost pridobljenih produktivnih sil."(21) Sve- tovni promet in svetovni konkurenčni boj pa nista povečali aku- mulativnost v skladu s svojimi materialnimi pogoji za občevanje. Ta nepopolna izkoriščenose se kaže v vzporednih odkritjih in izu- mih ali v večkratnih odkritjih in izumih. Ponovnih : odkritij zdaj ne povzroča prenizka akumulativnost, temveč previsoka, ki je ne more obvladati trenutna narava znčuistvenega dela ih pogoji za to delo. Konkurenčni boj, ki izoblikuje vse ostrejše in zahtevnejše raziskovalne fronte, je usmerjen predvsem na izkoriščanje zadnje akumulativne plasti znanja, ne pa na starejše zgodovinske plasti. Povečana stopnja izkoriščenosti najnovejših znanj vodi v nenehno znižanje izkoriščanje minulega znanja. Vse manj vemo, kaj smo že vedeli. Nekateri menijo, da narašča neizkoriščenost minulega zna- nja premosorazmerno kvadratu števila znanstvenih delavcev.(22) Mogoče so te ocene previsoke, ker pozabljajo na razlike v kvali- (21) Kari Marx/Friedrich Engels: Nemška ideologija, MEID, zv. II, str. 67-68, MEW, zv. 3, str. 54. (22) G.M. Dobrov: Nauka o nauci. Kijev 1966, str. 39. 19 teti, semantično in prakseološko vrednost informacij, namreč na to, ali so neizkoriščene informacije enake kvalitete kot izkori- ščene. Menim, da zaradi nizkega transfera znanja med znanostmi in znanstvenimi področji s procesom burne diferenciacije znano- ' sti ni absolutno in relativno naraščala sam.o globinska, zgodovin- ska, am.pak tudi horizontalna neizkoriščenost znanja. Kapital na eni strani nenehno proizvaja te neizkoriščene možnosti, na drugi strani pa jih stalno odpravlja, da bi povečal produktivno silo znanosti; s tem povečuje družbeno naravo vsesplošnega znanstvene- ga dela in tako nenehno poglablja, stopnjuje in razširja svoje lastno nasprotje. Anarhičnost in neorganiziranost raziskovalnega dela ter boj za znanstveni ugled in znanstveni-tehnološki posebni profit - zaradi vsega tega je prihajalo do večkratnih odkritij in izumov iste vr- ste. S tem sfc zaman zapravljajo materialna sredstva in intelektu- alne sile. Nekateri celo trdijo, da je v današnjih razmerah že po pravilu vsako odkritje večkratno in ne enkratno. Ta večkratnost, •ki pogosto vodi celo v to, da hkrati pride do odkritij in izumov, je po svoje afirmirala vseobčo družbeno naravo znanstvenega dela in utrla pot socialni teoriji odkritij in izumov, ki je nadome- stila individualistično "herojsko" teorijo. Glasnik socialne teo- rije je bil že Bacon s trditvijo, da so vse inovacije, talco druž- bene kot znanstvene, "rojstvo časa". Čas nam ne producira nobenih inovacij. Z "rojstvom časa" lahko i''azumemo edinole splet social- nih in intelektualnih predpostavk, na podlagi katerih je prišlo do odkritij in iznajdb, če bi bile te predpostavke čisto indivi- dualne, če bi bile odvisne zgolj od enkratnosti in edinstvenosti, nikakršnega skupnega družbenega referenčnega okvira, bi nikakor ne mogli doumeti, da do odkritij lahko pride večkrat in hkrati. Sedanji pogoji znanstvenega ustvarjanja so povečali verjetnost, da do odkritij in izumov pride na več krajih hkrati. Ta verjet- nost je tako velika, da raziskovalci z.njo resno računajo, in vpliva tudi na njihovo vedenje, saj hitijo z objavami ali s pa- tentiranjem svojih dosežkov, da jih ne bi prehiteli drugi. Z mož- 2o nostjo, da do istega izuma pride več znanstvenikov hkrati, ra- čunajo tudi patentni uradi, ki zabeležijo točen čas, uro, kdaj je bil izum predložen za patentiranje. Lord Kelvin je sam ugo- tovil, da so 32 njegovih odkritij odkrili tudi drugi(23). F. Mentri je navedel listo 50 večkratnih odkritij (2"4), V.F. Ogburn in Th. Dorothy pa listo 150 večkratnih odkritij (25). Elinor Berberi in Robert K. Merton sta proučila 2БЧ večkratnih odkritij in dognala, da je bilo izmed njih: 179 dvakratnih odkritij 51 trikratnih 17 štirikratnih 5 petkratnih 8 šestkratnih. \ i ■i Pomemben je časovni razmak, v katerem so bila porazdeljena ta večkratna odkritja. Do 20% izmed 264 je prišlo v času enega le- ta, do nekaterih pa celo v enem tednu ali v teku dneva, do 18% je prišlo v času dveh leti, do 34% pa v času 10 let (26). W. Ogburn in S.Thomas -sta prišla do ugotovitve, da inovacije po- stanejo neizogibne, ker so posledica akumuliranega znanja in ker družbeni razvoj usmerja raziskovalce k določenim problemom. Več- kratna odkritja niso samo posledica pojmovno-kognitivne determi- niranosti, ampak tudi usrediščene usmeritve več raziskovalcev k določenemu problemu in socialne identičnosti pogojev njihovega dela. i b) Kooperativna in kolektivna narava znanstvenega dela Za Marxa je tudi individualno znanstveno delo že splošno delo. (23) R.K.Merton: "Singletons and Multiples in Scientific Discovery; a hapter in the Sociology in Science" v: Proceedings of the American Philosophical Society, vol. 105, št. 5, 1961, str. 470-486. (24) Ibidem. (35) Ibidem. (26) Ibidem. 21 "A tudi če delujem znanstveno itn., dejavnost, ki je redko lah- ko izvršujem, v neposredni skupnosti z drugimi, delujem družbeno, ker delujem kot človek. Ne le material moje dejavnosti mi je - kot celota jezik, v katerem mislec deluje - dan kot družben pro-' jukt, moje lastno bivanje je družbena dejavnost" (27). Zaradi de- litve dela v znanosti pa je splošno znanstveno delo postalo hkra- ti tudi vse bolj kooperativno in skupno delo. Družbena narava znanstvenega dela, ki se je kazala v njegovi splošni naravi, je prerasla neustrezno obliko v kateri je to delo potekalo - posa- meznika - in dobila potrdilo svoje družbenosti tudi v družbeni obliki svoje organiziranosti. Kooperativno delo še ni nujno ko- lektivno delo, je pa nujna predpostavka zanj. Kooperativno delo je tisto, v katerem izolirani posamezniki, ki imajo svoje poseb- ne cilje in svoj posebni delovni program, navezujejo stike z ra- ziskovalci, ki se ukvarjajo z enakimi ali podobnimi problemi, in zamenjujejo delovne izkušnje in rezultate, da bi tako zboljšali in pospešili reševanje svojih raziskovalnih problemov. Glede na stopnjo prometne in kulturne izoliranosti je bilo znanstveno de- lo v raznih obdobjih bolj ali manj kooperativno. Marx razlikuje posredno in neposredno kooperacijo. Znanstveno delo je dolga sto- letja temeljilo predvsem na posredni kooperaciji. Sele neposred- na kooperacija, ki zahteva, da se delujoči posamezniki zberejo na istem kraju, prevaja individualna splošna dela v skupno delo. Marx je že opazil, da splošno in skupno delo prehajata drug v drugega. Neposredna kooperacija v znanstvenem delu je bila v Mar- xovem času komaj v zasnovi. Neposredna kooperacija je sinonim za kolektivno, skupno delo. Preobrazba splošnega znanstvenega dela v skupno delo razrešuje latentno protislovje med družbeno naravo splošnega dela in ne- ustreznim individualističnim načinom izvajanja tega dela. S pre- hodom v skupno delo je dobilo splošno znanstveno delo svojo ust- (27) Kari Marx: Ekonomsko-filozofski rokopisi, MEID zv. I., str. 335; MEW EB I, str. 538. ■-.22 v'-r:, rezno družbeno obliko organiziranosti. Osnovne stopnje tega prehoda je mogoče razdeliti takole: 1^^. Glavni steber splošnega znanstvenega dela je individualno de- '■¿.L lo ali individualno, posredno kooperativno delo. Od časa do ■Áñ časa je to kooperativno delo lahko postalo "znanstvena šola", ki pa so bile nestabilne organizacijske tvorbe, povezane iz- ključno z velikimi osebnostmi. Takšne šole so kmalu postale sterilne, ker so se dogmatično zapirale v nauk ustanovitelja šole in so razvijale le možnosti, ki so jih vsebovala načela njegovega nauka. Znanstvene šole so bistveno razširile delov- ne možnosti posameznika, saj so bile ena prvih kolektivnih oblik proizvodnje znanstvenih spoznanj, njegove organizira- nosti in distribucije. Bile so zarodek skupnega dela v zna- nosti. II. Stabilnejše delovno-organizacijske oblike so nastale v 18. stoletju v okviru znanstvenih laboratorijev, ki so bili po svojem delovnem stilu še zelo podobni klasičnim znanstvenim šolam, vendar pa se niso več tako togo zapirali v nauk osred- nje osebnosti laboratorija. Delo v takšnem laboratoriju ni prenehalo s smrtjo njegovega vodje, delavci v laboratoriju so se lahko tudi izneverili intelektualni tradiciji ustanovi- telja in se preusmerili k drugim problemom. Učitelj in nje- govi učenci so še vsi univerzalisti, vsi se spoznajo in ob- vladajo vsa dela in področja, s katerimi se ukvarja laborato- roj. Delo ni bilo skupno zato, ker bi si ga delili, ampak za- to, ker so si vsi skupaj nabirali znanje, probleme pa so re- ševali individualno. Ti laboratoriji še niso poznali pomož- nega osebja, npr. tehnikov, laborantov, administratorjev idr. III. V 19. stoletju začenja neposredna kooperacija temeljiti na delitvi dela. To je bila kooperacija v okviru posamičnih specializacij. Takšna kooperacija ni mogla premagati nasta- jajočih negativnih posledic delitve dela v znanosti. Izoli- 23 ran raziskovalec mora zdaj delati v težjih konkurenčnih raz- merah, saj mora tekmovati s kolektivom in ne s posamičnimi raziskovalci. Del občih, skupnih rutii.skih operacij delovne- ga procesa se prenese na pomožno osebje. IV. Pravo skupno delo se začne, ko se reševanje problemov raz- členi na faze in prenese na posamične raziskovalce. Kot je tehnična delitev dela v materialni produkciji zagrabila de- lovno silo pri korenu, tako je zgrabila pri korenu tudi de- lovno silo na področju znanstvene produkcije. Delitev dela, ki je bila še zgolj disciplinarna, se znanstvenih delavcev v glavnem še ni dotaknila, podobno kot tudi ustrezna družbe- na delitev dela ni prizadela delavcev v materialni produkci- ji. Nosilci specialnih znanj so zdaj v celoti vključeni v delovni proces, toda svoje specialno znanje samo delno iz- koriščajo. S svojim specialnim znanjem ne rešuje več svoje lastne, celovito postavljene naloge, ampak rešuje celoto, ki vedno presega njegovo specialnost, in začne zato zgubljati pregled nad celoto. Te funkcije pregleda nad celoto se pola- sti upravno-raziskovalni aparat znanstvenega kolektiva. Tay- lorističnemu programu znanstvenega upravljanja na področju duhovno-znanstvene proizvodnje se je odprla prosta pot. Zdaj se je tudi znanstveni delavec - kot že prej industrijski de- lavec - spremenil v organ skupnega delavca. Postal je delni delavec in funkcije, ki jih je zgubil, si je prisvojil skup- ni delavec. S tem zgubi samostojno in zasebno naravo svoje delovne zmožnosti. Uporaba delovne zmožnosti zahteva kolek- tivno organizacijo in delavec postaja od nje odvisen. Skupno znanstveno delo dobiva naravo industrijskega dela s številni- mi njegovimi značilnostmi. Te značilnosti so najbolj razvite pri industrijsko razvojnem raziskovanju. Težnja občega znanstvenega dela k skupnemu delu se ni izrazila samo v spremenjeni družbeni organizaciji delovnega procesa, am- pak tudi v njegovem rezultatu, ki dobiva kolektiven pečat. Ko- 24 lektivna znanstvena dela z dvema'ali več avtorji so v posamič- nih naravoslovnih disciplinah začela nastajati v drugi polovici 19. stoletja. Do tedaj so prevladovala izključno individualna dela. Kolektivna znanstvena dela začne porajati šele organiza- cijska shema III in IV, torej neposredna kooperacija na temelju specializacije in družbene razčlenitve delovnega procesa, ki je ustrezala tehnični delitvi industrijskega dela. Na začetku na- šega stoletja je npr. 82% vseh tiskanih del o kemiji pripadalo individualnim avtorjem. Do začetka 60-tih let 20. stoletja pa se je ta odstotek znižal na 33%. Temu ustrezno pa se je dvignil delež kolektivnih del: z dvema avtorjema od 16% na 43%, s tremi avtorji od 2% na 15%, s štirimi in več avtorji od 0% na 9%. Kolektivna dela takšnega obsega so začela nastajati v letih med 1920-1920 (28), Premik k intenziteti soavtorstva je bil vse bolj pospešen, člankov s tremi avtorji je bilo vedno več kot z dvema in članki s štirimi avtorji so naraščali hitreje kot s tremi. Če bi se takšna težnja nadaljevala kot preprosta ekstrapolacija, bi do leta 1980 zginili članki z enim avtorjem. Za proces kooperacije se je pokazalo, da je prav tako produktiv- na sila kot v materialni proizvodnji. Produktivna sila koopera- cije ni samo v večji rezultativnosti - glede na število publika- cij - ampak glede na dejansko ustvarjalnost. Zanjo se je pokaza- lo, da je neposredno odvisna od stopnje podružbljenosti znanst- venega dela kot skupnega dela. Delež ponovljenih izumov, to je ustvarjalnost sajno z individualnega vidika, ne pa tudi s svetov- nega družbenega merila, je pri individualnih predloženih izumih znašal kar 60%, pri izumih z dvema avtorjema 20%, pri izumih s tremi avtorji 10% (29). Ko se je število avtorjev povečalo na 6 in 7, se ni več povečeval delež neponovljenih izumov. To število (28) Derec J. de Sella Price: Little Science Big Science, New York, London 1971, str. 87-91. (29) G.M.Dobrov: Nauka o nauci, Kijev 1966, str. 165. 25 gotovo ni nobena konstanta, prek katere bi se začela uveljavlja- ti indiferentnost med kooperativnostjo in ustvarjalnostjo, ampak je odvisno od obsega raznorodnosti in relevantnosti informacij, s katerimi razpolagajo člani kooperativnega delovnega procesa, če sta raznorodnost in relevantnost majhni, potem samo narašča- nje števila raziskovalcev ne prispeva k povečevanju ustvarjal- nosti. Zveza med ustvarjalnostjo in podružbljenostjo se potrju- je tudi v sferi porabe, to je informacijske uporabe teh rezulta- tov. Dele kolektivnih avtorjev se izkoriščajo 1,5 krat bolj po- gosto kot dela individualnih avtorjev (30). Hitrost in intenziteta težnje h kolektivnosti je v različnih di- sciplinah različna. Tako je B. L. Clarke (31) ugotovil za pod- ročje eksperimentalne biologije za leta med 1934-1963, da je bil do leta 1946 močan trend h kolektivnosti in, narobe, da je bilo del z enim avtorjem občutno manj. Po tem obdobju pa se je usta- lil delež kolektivnih del z dvema, tremi, štirimi in več avtor- ji. Težnja h poglabljanju kolektivnosti, ki se ni tako jasno iz- razila kot na področju kemije, še ne napeljuje k sklepu, da bo kolektivnost obtičala na obstoječi ravni. Konstantnost težnje lahko povzroča manjša institucionalna koncentracija razisko- valcev, prestrukturiranje metod in idej eksperim.entalne biolo- ßije, večja poprečna starostna struktura raziskovalcev. Stopnja kolektivnosti, izražena formalno zgolj s številom im.enovanih avtorjev, ki so neposredno delo napisali ali nekako sodelovali v končni redakciji, ima seveda svoje meje in je ni mogoče v ne- dogled presegati. Toda tako izražena kolektivnost bo postajala vse bolj formalna. Vsebinska kolektivnost, koliko ljudi je ne- posredno sodelovali pri nastajanju nekega rezultata, odkritja, pa praktično nima nobenih meja. Kot je skupno delo v industriji izpodrinilo avtorstvo obrtniške proizvodnje, tako vpeljuje ano- (30) V.A.Lipetz: "Information Sciences" v: American Documentation št. 13, 1962, str. 251-266. (31) B.L.Clarke: Multiple Authorship in Scientific Papers" v Science, vol. 143, št. 3608, 1964, str. 822-824. 26 ninmost tudi vse obsežnejša kolektivnost. Melvin Schwartz (32) poroča o prispevku, ki ga je sprejela Physical Review Letters. Imena avtorjev so nadomestila imena treh evropskih laboratori- jev. "Ta pripetljaj bi bil sam na sebi brez pomena, če ne bi tako prozorno kazal na zelo vznemirljiv trend v svetu akademske fizike". (33) Trend pa je Melvin Schwartz im.enoval "filozofija raziskovalnega tekočega traku" ("production line research"). Ta proizvodnja je vzniknila na zahtevo po ekonomski učinkovito- sti tehnične aparature v raziskovalni proizvodnji. Učinkovitost pa se najlaže meri s proizvodnjo podatkov. Ker je proizvodnja podatkov najbolj varna, najmanj tvegana, je tudi najbolj podpi- rajo, poskuse, kjer je večja verjetnost neuspeha, pa odklanjajo; prednost dajejo rutinskim poskusom, ki jih je lahko narediti. Aparatura je tako uporabljena "učinkovito", je nenehno v pogo- nu, v proizvodnji podatkov. "To očitno ni pot, ki bi spodbujala velike znanstvene prodore"(34). Ekonomska zahteva po kontinuiranem delovanju raziskovalne apa- rature se pojavi ob določenem razmerju med konstantnim in varia- bilnim kapitalom. Norme ekonomičnega delovanja znanstvene opreme prihajajo v konflikt z normami znanstvenega raziskovanja. Posle- dica "raziskovanja po tekočem traku", kjer vsak izmed množice raziskovalcev dela samo pri enem aspektu raziskovalnega problema se po Schwartzu kaže v tem, da se zgublja občutek odgovornosti za natančnost rezultatov ali za doseganje rezultatov. Podlago za velike znanstvene prodore vidi Schwartz v veliki zavzetosti, ta pa potrebuje svobodo in visoko raven osebne odgovornosti. Impli- citno prihaja Schwartz do neizrečenega sklepa, da so svoboda, osebna odgovornost in zavzetost nezdružljive z velikim skupin- (32) Melvin Schwartz: "Conflict Between Productivity and Creati- vity in Modern Day Physics" v: The American Behavioral Scientist, vol. 6, št. 4, 1969. (33) Ibidem, str. 35. (34) Ibidem, str. 36. 27 skim delom. Sodim, da gre le za to, da niso združljive z anali- tično težnjo, parcializacije raziskovalnega dela, ki so ga že razvile nekatere discipline. Razčlenitev je ponekod že dosegla tiste meje, kjer se produktivna sila te razčlenitve prevrača v svoje nasprotje in postaja neproduktivna sila. To je znamenje, da mora analitično težnjo skupinskega dela zamenjati sintetična težnja, ki bo povrnila raziskovalcu pregled nad celoto, nad ci- ljem skupnega dela; tako bo njegova vključitev v delovni proces v skladu z njegovo informacijsko delovno zmožnostjo in z razvit- jem teh zmožnosti. Takšno skupinsko delo bo povrnilo raziskoval- cu njegovo zavzetost in odgovornost. Izhod ni v zmanjševanju ob- sega skupinskega dela, temveč v spreminjanju vsebine in ciljev tega dela. Marx se je že v svojem času zavzemal za možnost in nujnost orga- niziranja dela v znanosti in nasprotoval Stirnerjevim nazorom, češ da to delo zahteva "edinega" in se ga ne da organizirati. "V astronom.iji so ljudje kot Arago, Herschel, Encke in Bessel ugotovili potrebnost tega, da se organizirajo za skupna opazo- vanja, in šele odtlej so dosegli nekatere pomembne rezultate. V zgodovinopisju je "edinemu" absolutno nemogoče, da bi kaj dose- gel, in Francozi že zdavnaj prednjačijo pred vsemi drugimi naro- di zaradi organizacije dela. Seveda se razume, da imajo vse te organizacije, ki temelje na sodobni delitvi dela, še vedno skraj- no omejene rezultate in da so napredek le v primerjavi z doseda- njim borniranim oposamljanjem"(35). Delitev in organizacija dela sta se od Marxovih časov nesluteno poglobili in razvili in vse bolj redki so sodobni Stirnerji, ki bi zanikali možnost in organiziranost znanstvenega dela. Njiho- va kritika velja pomembnosti in vrednosti takšnega organizira- nega dela. (35) Kari Marx/Friedrich Engels: Nemška ideologija, MEID zv. II, str. 259; MEW zv. 3, str. 378. 28 c) Različni vidiki rastoče podružbljenosti znanstvene proizvodnje se premikajo na mednarodno raven. Številni problemi in predme- ti znanstvenega raziskovanja niso internacionalni samo zaradi obče veljavnosti rezultatov, ampak tudi zato, ker je do siste- matičnega teoretičnega znanja o nekem področju mogoče priti sa- mo s sodelovanjem vseh narodov (geofizikalni problemi, meteoro- loški, ekološki). Zgodovina je postala svetovna in je s tem pro- izvedla svetovne probleme, ki jih lahko znanstveno reši le in- ternacionalna znanost. "Ona (velika industrijska) šele je ustva- rila svetovno zgodovino, kolikor je vsak civiliziran narod in vsakega posameznika v njem napravila pri zadovoljevanju potreb odvisnega od vsega sveta, in uničila dosedanjo samoraslo izključ- nost posameznih nacij." (36) Razredne predpostavke svetovne, pla- netarne družbe so v protislovju s svetovnimi problemi, ki jih je trajno mogoče rešiti le s brezrazrednimi predpostavkami svetovne skupnosti. Ko se podružbljena narava znanstvenih problemov, znanstvene proizvodnje in znanosti kot produktivne sile začne razvijati vse intenzivneje na mednarodni ravni, se vse bolj očitno razhaja z razrednimi družbenimi odnosi v svetovni člo- veški skupnosti. Na tej točki se pokaže, da je znanstvena reši- tev človeških problemov mogoča le kot družbenopolitična rešitev. Znanost, pri kateri se teoretične potrebe ujemajo s praktični- mi, se mora prej ali slej dokopati do refleksije, "...) kako je rešitev teoretičnih nasprotij sama mogoča edinole na prak- tičen način, edinole s praktično človekovo energijo, in kako zategadelj njih rešitev nikakor ni samo naloga spoznanja, ampak dejanska življenjska naloga, ki je filozofija ni mogla rešiti ravno zato, ker jo je pojmovala kot zgolj teoretično nalogo"(37), Kar je Marx rekel za odnos spoznavnih nalog filozofije do nje- nih praktičnih rešitev, velja dandanes lahko za celotno zna- . . nost. ^ (36) Ibidem, str. 75; str. 60. (37) Kari Marx: Filozofsko-ekonomski rokopisi, MEID zv. I, str. 340; MEW EB I, str. 542. 29 Osamosvojitev znanosti v znanstveni-tehnični inteligenci kot odtujitev v proizvodnem procesu V okviru razredne družbe je bila znanost v svoji osamosvojeno- sti vse do nastanka kapitalističnega načina proizvodnje izoli- rana in odtujena od materialne produkcije in reprocukcije člo- vekovega življenja. S kapitalskim odnosom se sicer ta zunanja izoliranost do proizvodne sfere kot celote zmanjšuje in se pre- oblikuje v osamosvojenost in odtujenost v samem proizvodnem pro- cesu. S tem se je nasprotje med znanostjo in proizvodnjo radi- kaliziralo, ker se je preneslo v temeljne predpostavke in pogo- je za družbeni produkcijski in reprodukcijski proces. Do te prelomnice je bilo nasprotje med proizvodnjo in znanostjo, ki se je kazalo v zunanji izoliranosti obeh sfer, nebistveno, ker ni vplivalo na same pogoje za produkcijo ter na protislovja in razreševanje teh protislovij med produktivnimi silami in proiz- vodnimi odnosi. Vplivala je samo negativno omejujoče, to je,s tem, da ni vplivalo. Radikalizacija protislovja med znanostjo in proizvodnjo je ali pa še bo postopoma prežela vsa obstoječa protislovja produkcijskega procesa, kolikor bolj se bo znanost opredmetila v vseh proizvodnih pogojih. Ta radikalizacija bo zaostrila razredne proizvodne pogoje in sploh vsakršne pogoje, s katerimi delavski razred ne upravlja tako na mikro kot na makro ravni organizacije družbe. Marx se je v svojem času dobro zavedal, kako daljnosežne so po- litično-ekonomske implikacije odtujenosti znanosti v produkcij- skem procesu. Ta odtujenost se je v Marxovem času pokazala em- pirično predvsem v dveh oblikah: 1. Koncentracije znanosti in znanja sploh v znanstveni tehnič- ni inteligenci. Ta koncentracija je bila samo zrcalna slika zadušitve in okrnitve vseh intelektualnih potenc v največ- jem delu delavskega razreda. 2. Opredmetenje in koncentracija znanosti v delovnih sredstvih Зо kot kapital nasproti delavcem.' "Znanje se pojavlja v mašine- riji kot tuje zunaj sebe in subsumira živo delo pod samostoj- no učinkujoče predmetno"(1). (...)"Znanost, ki nežive člene mašinerije prisili v svojo konstrukcijo, da smotrno učinkuje- jo kot avtomat, ne obstaja v zavesti delavca, ampak učinkuje nanj prek mašine kot tuja moč, kot moč mašine same."(2) Opredmetena znanost se je tako v znanstveni-tehnični inteligenci kot v materialnih sredstvih kapitalistične proizvodnje postavila tako, da je odpravila živo, eksistirajočo umnost in vednost v milijonih delavcev. Opredmetenje znanosti je bilo usmerjeno v ma- terialna proizvodna sredstva, ne pa v osnovne nosilce proizvod- nega procesa, v živo delo. Odnos opredmetene znanosti do razvoja proizvajalčeve osebnosti je protisloven: najprej je s svojim opredmetenjem razkrojila veliko bolj vsebinsko rokodelsko in poljedelsko dejavnost na preproste mehanične operacije in obenem prignala ta razvoj do tiste meje splošnosti, kjer nemožnost vsa- kega posebnega, specializiranega nadaljnega razvoja porodi iz sebe nujnost vsesplošnega, univerzalnega razvoja. Ta odtujitev znanosti in znanja od delavskega razreda in njen razvoj na te- melju in s pomočjo te odtujitve je tisti protislovni položaj, ki ga je Marx izrazil z besedami: "Celo čista luč znanosti sije samo na temnem ozadju neznanja."(3) Osamosvojitev znanosti v okviru proizvodnega procesa je za Marxa končni rezultat procesa delitve dela od manufakture do velike industrije. Ves ta proces pa poteka in je omogočen šele s temelj- nim družbenim odnosom "osam.osvojitev produkcijskih sredstev kot kapitala nasproti delavcu"(4). Dokler ni dana ta "prva osnova ma- nufakture", se lahko razvijata samo splošna in posebna oblika (1) Kari Marx: Grundrisse..., str. 586. (2) Ibidem, str.'584. (3) Karl Marx: "Govor na obletnici lista "People's Paper"", v: MEID ZV. IV, str. 8 i MEW zv. 12, str. 4. (4) Karl Marx: Kapital I, Ljubljana 1961; str. 409; MEW zv. 23, str. 380. 51 . delitve dela, ne pa posamezna delitev tj. delitev v samem delov- nem procesu. Vsi prejšnji nekapitalistični proizvodni načini so lahko poglabljali predvsem splošno in posebno obliko družbene delitve dela in zato v njih ni prišlo do nasprotja med duhovni- • mi in fizičnimi potencami proizvodnje v proizvodnem procesu, če- prav so že proizvedli neko "duhovno in telesno pohabijanje"(5). Znanje in umnost se sicer z uveljavitvijo posamezne delitve dela silno povečata, toda niso potrebni posamičnemu delavcu, temveč le še skupnemu delavcu ali delavnici kot celoti. "Duhovne poten- ce produkcije se kopičijo na eni strani, ker izginejo na mnogih drugih. Vse, kar delni delavci izgubijo, se zdaj koncentrira v kapitalu. Produkt manufakturna delitev dela je, da protistavlja delnim delavcem duhovne potence materialnega produkcijskega pro- cesa kot tujo last in vladajočo silo nad njimi. Ta proces ločit- ve se pričenja v enostavni kooperaciji, kjer predstavlja kapita- list nasproti posameznim delavcem enotnost in voljo družbenega delovnega telesa. Nadaljuje se v manufakturi, ki je okrnila de- lavca v delnega delavca. Konča se v veleindustriji, ki loči znanost kot samostojno produkcijsko potenco od dela in jo pri- sili služiti kapitalu".(6) predmetenj e znanosti v materialnih sredstvih kapitalistične .roizvodnje je bila v Marxovem času neprimerno bolj razvita in -.čitna kot njeno opredmetenje v znanstveni-tehnični inteligenci in zato Marx še ni mogel analizirati njene družbene vloge v raz- redni družbi in njena razmerja do delavskega razreda. Osnovni -azred "tovarniških delavcev" je Marx razdelil v "glavne delavce" in "pomožne delavce"."Poleg teh poglavitnih razredov je še oseb- jti, po številu nepomembno, ki je zaposleno z nadzorovanjem in ¿úalnim popravljanjem vsega strojnega parka, kakor inženirji, r.fchaniki, mizarji idr. To je višji, deloma znanstveno izobraže- ni, deloma rokodelski razred, ki je izven kroga tovarniških de- lavcev in le tem samo prideljen. Ta delitev dela je čisto tehnič- (5) Ibidem, str. 413; 384. (6) Ibidem, MEW zv. 23, str. 382, 411. 32 na"(7). Marxovo poudarjanje kvantitativne nepomembnosti tega osebja implicira misel o njegovi kvalitativni, pomembnosti. Ta pomembnost temelji na funkcijah, ki jih opravlja v im.enu avto- ritete kapitala nad ljudmi, to pa so funkcije nadzora, vzdrže- vanje kasarniške discipline in tovarniškega režima v celoti. Ker je kapitalistična produkcija dvojne narave, ker ni samo delovni proces, temveč tudi proces večanja kapitala, je videti, da te funkcije izhajajo iz samega delovnega procesa kot čista tehnološ- ka nujnost. Nujnosti, ki izhajajo iz samega delovnega procesa, se lahko predstavijo vedno le kot nujnosti nekega predpostav- ljenega sistema; in uveljavljanje tehničnih nujnosti v tem si- stemu je hkrati sankcioniranje tega sistema. Tehnični pogoji za neki družbeni odnos ne morejo opravljati dru- gih funkcij, ampak zgolj funkcije tega odnosa. "Ločitev umskih sil produkcijskega procesa od ročnega dela in njih spremeiriba v sile kapitala, ki gospoduje nad delom, se dovrši, kakor smo že prej omenili v veliki industriji, zgrajeni na osnovi strojnega sistema"(8). Meščanski teoretiki politične ekonomije so postali ideologi in programerji tega empiričnega procesa. A. Smith je vedel za zvezo med razvojem človekovega duha in delitvijo dela. Duh je univer- zalen in kompleksen, zato se ne mor-e razvijati ob "preprostih operacijah. "Duh velike večine ljudi se nujno razvija iz njiho- vih in ob njihovih vsakdanjih opravilih, človek, ki preživi vse svoje življenje v izvrševanju maloštevilnih enostavnih opravil, ... nima prilike, da bi si uril svoj razum... V splošnem postaja tako пегшеп in neveden, kakor je človeškemu bitju sploh m.ogoče postati.... Enoličnost njegovega življenja, ki se nič ne spre- minja, pokvari seveda tudi smelost njegovega duha.... Tako je videti, da je njegova spretnost v posebnem rokodelstvu pridob- (7) Kari Marx: Kapital I, Ljubljana 1961, str. U76; MEW zv. 23, str. 4U3. (8) Ibidem, str. Ц79; 446. 33 Ijena na škodo njegovih intelektualnih, socialnih in vojaških vrlin".(9) Univerzalnost, ki naj bi bila nekakšna kompenzacija duhovnega pohabljenja v samem produkcijskem procesu, je Smith iskal v splošnem in obveznem osnovnem izobraževanju. Kot A.Smith' je tudi Say videl protislovje med razvojem družbene produktivne sile dela in individualne produktivne sile dela," ... delitev de- la je spretna uporaba človekovih moči - torej mjioži proizvode družbe njeno moč in njene užitke, toda odjemlje, zmanjšuje spo- sobnost vsakega individualno vzetega človeka"(10). Siromašenje individualne produktivne sile dela postaja sredstvo za večanje družbene produktivne sile dela. J.Mili je to logiko'podreditve že tako afirmativno opredelil, da je v bistvu anticipiral tay- loristični program organizacije dela na začetku 20. stoletja. "Ker ljudje vobče ne mor^ejo izvajati zelo mnogo različnih ope- racij z enako hitrosxjo in spretnostjo, kakor jim navada daje to sposobnost za izvrševanje manjšega števila operacij - je zme- raj koristno kolikor le mogoče omejiti število vsakemu indivi- duu zaupanih operacij"(ll). Taylorjev program povečanja produk- tivne sile družbenega dela kot produktivne sile kapitala z zo- ženjem kroga delovnih operacij je načrtno odtujeval prav duhov- ne potence. "Delavcem je treba vzeti iz rok vse odločanje in plansko razvrščanje, od katerih je odvisna produkcija v delavni- ci, in ju prenesti na majhno število ljudi, ki so sposobni s svo- jo specializirano izobrazbo dajati potrebne napotke in delavcem zagotoviti učinkovitost, da postanejo mojstri v svojih posebnih nalogah, in se ne vmešujejo v naloge drugih. (...) Namen mojega sistema je, da vzpostavi v delavnici čisto in novo delitev inte- lektualnega in ročnega dela. Temelji na natančnem izoliranem proučevanju časa in gibanja operacij vsakega delavca in prenaša celotni intelektualni del operacij v roke upravnega osebja".(12) (9) Ibidem, str. 412; 383. (10) Kari Marx: Ekonomsko-filozofski rokopisi, MEID zv. I, str. 361-362; MEW EB I, 559. (11) Ibidem, str. 362; 560. (12) Alfred Sohn von Rethel: "Technische Intelligenz zwischen Kapitalismus und Sozializmus" v: Richard Vahrenkamp (Hrsg.): 5* Sedanje teoretične diskusije o znanstveni tehnični inteligenci v celoti in še posebej v materialni proizvodnji se vrtijo okoli vprašanja, ali je še sila kapitala, ki gospoduje nad delom, ali pa postaja sila -delavskega razreda, usmerjena proti kapitalu. Od Marxovih časov ni več po številu nepomembno osebje, njen kvali- .tativni pomen se je razširil in poglobil hkrati s poznanstveno- stjo kapitalistične proizvodnje. Zavzela je ključne položaje v gospodarskih, političnih, prosvetnih, zdravstvenih, vojaških institucijah. Tudi njena delna znanstvena izobrazba v proizvod- nem procesu postaja vse bolj popolna znanstvena izobrazba. Prav tako pa sta se spremenili tudi vsebina in izobrazbena struktura Marxovih kategorij tovarniških delavcev osnovnega in pomožnega delavca; obe kategoriji sta se delno spremenili prav v Marxov "višji razred", toda s to razliko, da ta razred ni "izven kroga tovarniških delavcev in je le-tem samo prideljen", ampak sam postaja osnovno jedro teh delavcev in ne more biti nikomur pri- deljen. Na začetku "velike industrije" je bila ločitev umskih sil produkcijskega procesa od ročnega dela tako majhna, da so bile lahko vse angažirane kot sila kapitala nad tem delom. Ko pa ročno delo ni več steber velike industrije oziroma postaja podrejena oblika dela, pa kapital lahko spreminja samo majhen del umskih sil v sile kapitala, ki gospodujejo nad ostalim um- skim delom in ročnim delom. Ta proces odpravlja tisto podlago za iluzije, po kateri "višji razred" gospodstvu kapitala ne dela nobenih uslug, ampak le teh- nične delovne nujnosti, ki jih lahko izvršuje zaradi svojih spe- cifičnih izobrazbenih in delovnih sposobnosti. Ko umsko delo po- stane splošna oblika izkoriščanja kapitala, specifičnih uslug tega dela za kapital ne moremo več prikazovati kot izvrševanje občih funkcij podružbljenega dela za delovanje celotnega delov- nega procesa zaradi posebne kvalitete umskega dela, ker ves os- tali del umskega dela lahko prav tako opravlja te usluge kapita- Technologie und Kapital, Frankfurt am Main 1973, str. 32-33, 55 lu. To, da je kapital enemu delu umskih sil zaupal to uslugo, postane zdaj naključje - in ni več objektivna tehnična nujnost, kot je bi].a v 19. in prvi polovici 20. stoletja - ki razkrije, da je njihova najbolj splošna funkcija zagotavljanje občih ma- terialnih-tehničnih, upravnih pogojev za delovni proces in druž- beno reprodukcijo sploh, hkrati pa zagotavljanje in vzdrževanje eksistenčnih pogojev kapitala. Poverjanje teh vodilnih-strateš- kih funkcij skuša temeljiti na nekaterih razrednih-socialnih merilih, saj pretežni del nosilcev teh funkcij ne izhaja iz de- lavskega razreda, ampak iz meščanskega okolja in nima odnosa do tradicije in organizacije delavskega gibanja. Zaradi naraščanja obsega teh funkcij pa se nujno razširja družbena podlaga te iz- bire . Za vladajoči razred je življenjskega pomena to, da je znanstve- no-tehnična inteligenca, ki nadzoruje najbistvenejše člene v produkcijskem procesu, razredno lojalna ali vsaj indiferentna. Marxova misel o težnji poznanstvenjenja kapitalistične proiz- vodnje in zlasti njene tehnološke podlage implicitno in ekspli- citno vsebuje sklepe o poklicni in izobrazbeni strukturi delav- skega razreda, saj v vsej analizi v 12. in 13. poglavju v I. zvezku Kapitala ne dela drugo, kot da opazuje, kako se gibajo in spreminjajo različne kategorije delavcev, če se spreminja mate- rialna tehnična podlaga njihovega dela. Marxova napoved težnje, da delavec izstopa iz neposrednega proizvodnega procesa, je v bistvu napoved, da se bo delavski razred vse bolj razvijal kot intelektualna umska sila. Marx ni nadzgodovinsko ovekovečil os- novnega jedra delavskega razreda, ki se sestoji iz ročnih delav- cev, ampak je vedel, da se bo to jedro zgodovinsko preobrazilo v smeri, ki jo danes nakazuje rast znanstveno tehnične inteligence, S to preobrazbo pa se spreminjajo seveda tudi družbena funkcija, zavest in narava dela znanstvene tehnične inteligence. To ni več znanstveno-tehnična inteligenca 19. in prve polovice 20. stolet- ja. Dokler pa je še velikanska armada nekvalificiranih in kvali- 36 ficiranih delavcev, ni mogoče pozabiti na to empirično realite- te in jo podcenjevati v imenu nastajajočih zasnov, po drugi stra- ni bi bilo prav tako usodno, če bi spregledali pomen teh zasnov, ker bi to zožilo zgodovinsko perspektivo. Podlaga za izkorišča- nje ročnega dela je postala preozka za neomejen razvoj kapita- la. Na tej podlagi bi izkoriščanje hkrati z omejitvami izkorišča- nja, ki se jih je izborilo ročno delo, obtičalo na določeni rav- ni in ustavilo proces večanja in razširitve kapitala. Prehod k univerzalnem izkoriščanju umskih potenc delovne sile postaja na neki točki notranja nujnost kapitala, da si zagotovi svoj obstoj in razvoj.' S tem pa se postopoma podirajo stare pregraje, ki so ločevale večji del znanstveno-tehnične inteligence od delavskega razreda (znanje, sposobnosti, dohodek, boljše delovne razmere, upravno-nadzorne funkcije). Hkrati pa se poglobi idejna diferen- ciacija med znanstveno-tehnično inteligenco, zlasti se izloči tisti del, kateremu bo vladajoči razred lahko še zagotavljal ne- katere privilegije. Vendar pri tem ni bistveno, ali znanstveno- tehnična inteligenca opravlja vodilne upravljavske funkcije s privilegiji ali brez njih, saj tudi če se v procesu zorenja po- litično-razredne zavesti -odreče konservativnim političnim stali- ščem, s tem objektivno njene delovne funkcije ne nehajo služiti občim eksistenčnim pogojem gospodstva kapitala nad delom. En del znanstveno-tehnične inteligence bo to funkcijo upravljal, dokler bodo obstajali razredni pogoji za proizvodnjo, ne glede na to, ali se bo subjektivno-politično zavestno celo identificiral s ci- lji in z bojem delavskega razreda. Spreminjanje znanosti v pro- duktivno mezdno silo kapitala lahko postane hkrati negativna si- la kapitala in ne samo sredstvo za njegovo ekspanzijo, če bo ta proces vodil tudi k nastajanju revolucionarne zavesti o totalnem protislovju obstoječega kapitalističnega sistema. Teorije o "hu- man capital investment" so teoretične znanilke tega praktičnega procesa, da se razširi eksistenčna osnova in možnosti starega sistema; socialistični teoretični refleks o "investiranju v kad- re" je v to prav tako prisiljen, če hoče razviti nerazvite zasno ve novega sistema. Delavski razred ne glede na to, da je vse bo- 37 Ije izobražen in da ima vse več potrošniških potreb, še vedno ostaja delavski razred, ker kapital teži za izkoriščanjem vseh produktivnih sil; irelevantno je, katera produktivna sila je v neki fazi kapitalistične proizvodnje najbolj izkoriščana. Ko znanstveno-tehnična inteligenca postaja inteligenca delavskega razreda in ni več "molčeče orodje kapitala", se bo uprla proti razmeram, v katerih je prisiljena, da svoje delovne močno ust- varjalne funkcije lahko izrazi le kot krepitve gospodstva ka- pitala tudi nad njim samim. Gospodstvo kapitala, ki se kaže v odtujevanju moči in kontrole nad pogoji in rezultati združenega dela je veliko teže združiti z vsesplošnim izkoriščanjem umske- ga dela sploh in znanstveno raziskovalnega še posebej, kot pa z naravo ročnega, fizičnega dela. Kot je delitev v kapitalistični proizvodnji sistematično odvzemala neposrednim fizičnim produ- centom nekatere pristojnosti, da bi jim onemogočila ali jim vsaj otežila, da bi prevzeli proizvodnjo v svoje roke, tako jih zdaj odvzemajo najmodernejše metode planiranja in organizacije dela .znanstveno-tehnični inteligenci. Ne samo, da nima pregleda nad celoto materialnega produkcijskega procesa, ampak tudi ne nad celoto intelektualnega-raziskovalnega produkcijskega procesa. Šibke so vzvratno komunikacijske zveze z oddelki, ki planirajo in strukturirajo njihovo delo. Uveljavljanje tejlorističnega na- čela na področju raziskovalne produkcije prihaja še v ostrejše protislovje s samo naravo dela kot pri materialni produkciji. Raziskovalna produkcija zahteva bolj kot katerokoli druga samo- upravne predpostavke in brez njih bo družbena produktivna sila, ki jo daje delitev dela v znanosti, pripeljala k stagnaciji in zakrnitvi, ne pa k njenemu večanju. Empirične študije že ugotav- ljajo usmeritev, ko navajajo, da so raziskovalci in inženirji v industriji nezadovoljni predvsem zato, ker so njihove delovne naloge in obveznosti pod ravnijo njihovih zmožnosti.(13) Po ne- katerih ocenah empiričnih študij 50-60% inženirjev v industriji (13) Stephen Cotgrove/Steven Box: Science, Industry and Society, London 1970, str. 92. 58 í izvršuje popolnoma rutinske naloge (.14). Znanstveno-tehnična in- teligenca se je že prisiljena boriti proti hierarhični delitvi, razpršitvi in nepomembnosti svojega dela. Vendar njeni protesti še pogosto veljajo bolj izgubi svojih nekdanjih socialnih privi- legijev kot pa odpravi teh privilegijev. Toda ponovna pridobitev teh privilegijev postaja za večji del znanstvene-tehnične inte- ligence vse bolj nedosegljiva in s tem se ustvarjajo pogoji za radikalizacijo njene zavesti; spoznavajo namreč, da morajo napa- sti obstoječo delitev in organizacijo dela sploh, če hočejo re- j siti problem na svojem področju. Kritična družbena zavest nara- j voslovne-tehnične in znanstvene inteligence sploh bo samostojno zavestno niknila na meji, kjer se bodo njeni posebni pogoji za delo spopadli s splošnimi pogoji za delovanje družbenega kapita- lističnega sistema. i Idejno-politično revolucioniranje naravoslovno-tehnične inteligencej Znanost za Marxa ne postaja samo neposredna ekonomska produktivna sila, ampak tudi revolucionarna družbenopolitična sila. Prvi po- goj pa je, da znanost odkrije v obstoječem družbenem dogajanju "revolucionarno, prevratno stran, ki bo prelomila staro družbo. j Od tod dalje je znanost, ki jo je produciralo zgodovinsko giba- nje in ki se mu je pridružilo z vso zavestjo, prenehalo biti doktrinama, postala je revolucionarna" ( 15). V sedanjih razmerah i bo tudi naravoslovno-tehnična inteligenca prisiljena odkrivati v j svojem delu "revolucionarno prevratno stran"; v kolikor bolj se | namreč odvajajo cilji in načrtovanje delovnega procesa od njego- i i vega izvajanja. Znanost je bila od vsega svojega začetka v službi vladajočega razreda, ker ji je samo ta lahko zagotavljal del pre- sežne vrednosti, ki je omogočala njihovo delo. Ta povezanost se s (14) Fred Landis: "What Makes Technical Man Happy and Productive?" v: Research Management, vol. XIV, št. 3, 1971, str. 26. (15) Karl Marx: Beda filozofije, MEID zv. II, 493; MEW zv. 4, str. 143. 39 je zlasti očitno pokazala v tistih družbenih sistemih, ki so razvili upravljavske nadzorne, koordinatorske funkcije vlada- jočega razreda v proizvodnem procesu, ki je že dosegel veliko stopnjo kolektivne organiziranosti. Del teh funkcij je vlada- joči razred prenesel na nosilce znanja in znanosti, ki so jih opravljali v imenu moči in avtoritete vladajočega razreda. Zah- tevali so lojalnost in zvestobo nosilcev znanosti in so to tudi nagrajevali z nekaterimi privil-giji. Indijska znanost se je npr. razvijala izključno med bramansko kasto, bili so oproščeni fizičnega dela in letno so se sestajali na veliki konklavi, da bi svetovali državi glede suše, zdravja in drugih pomembnih za- dev. Privilegiran položaj duhovniške plasti, ki je s svojim znanjem služila moči vladajočega razreda, se je prav tako kazal v starem Egiptu, civilizaciji Maya, v stari Kitajski. Že tu je znanost lahko opravljala svojo splošno družbeno in proizvodno funkcijo le tako, da je hkrati morala opravljati razredno funk- cijo. Znanost je sicer tudi prihajala v občasne individualne konflikte z vladajočim razredom, toda odvisnosti in povezanosti z njim se ni mogla osvoboditi. Šele z nastankom delavskega raz- reda je nastopila ta zgodovinska možnost, po drugi strani pa vladajoči razred bolj kot katerikoli poprej potrebuje znanost za obstoj, nemoteno delovanje in razširitev eksistenčnih možno- sti svojega sistema. Tako se ustvarja zavest, da če znanost slu- ži obstoječemu sistemu, služi s tem sebi, svoji razširitvi in obnavljanju. Revolucionarno politizacijo naravoslovne znanosti v Franciji pred francosko revolucijo in v njej je omogočila tu- di okoliščina, da je bila znanost v načelnem konfliktu tudi s teoretičnimi-metodološkimi predpostavkami znanosti fevdalnega družbenega reda. Ta spopad je postal politične narave in se zlil v obči tok teoretičnega in praktičnega obračunavanja s fevdal- nimi družbenimi silami. Meščanska družba je izstopila kot nosi- lec razvoja znanosti in tehnike in znanost je izstopila kot njen teoretičen in političen zaveznik. Kasneje se teoretsko-metodo- loške revolucije v naravoslovni znanosti niso več tako dobro ujemale z družbenimi revolucijami, teoretična osvojitev in uvel- 4o javitev znanstvenih revolucij ni bila več nujno povezana z no- vimi družbenopolitičnimi silauni. Povezave naravoslovno-tehnične inteligence s socializmom in delavskim razredom ni stimulirala sama narava novih naravoslovno-tehničnih spoznanj, ampak druž- bene razmere razvoja in zlasti uporabe teh spoznanj. Del nara- voslovno-tehnične inteligence ni postal samo del proizvodne eli- te ampak tudi vladne elite, ki je bistveno soudeležen v obliko- vanju notranje in zunanje politike. Dosedanji konflikti med znan- stveno-tehnično inteligenco ter kapitalistično in razredno družbo sploh so bili omejeni, individualni. Z večjo ostrino in obsegom so vzniknili le ob radikalnih družbenozgodovinskih prelomnicah. Ko so se družbene razmere ustalile in so nastali pogoji za mirno in kontinuirano znanstveno raziskovalno delo, se je večji del znanstveno-tehnične inteligence predal svoji ozki strokovni de- javnosti in se izogibal konfliktom z globalno družbo in kritiki njenih osnovnih značilnosti. Zdelo se je, da tudi ni pravega razloga za takšno ravnanje,saj so v okviru dane družbe zadostili svojemu prvemu interesu in cilju, da razvijejo svoje ustvarjal- ne sposobnosti in dosežejo uspehe na področju svojega strokovne- ga dela. Tako je znanstveno-tehnična inteligenca kapitalistične družbe tratila svoje umske sile za nenehno revolucioniranje ma- terialne-tehnične osnove te družbe, ne da bi se kdaj kot sloj resno spopadla s to družbo ali pa se priključila delavskemu gi- banju. Kot je pokazala empirična historična dokumentarna analiza o druž- beni zavesti nemške tehnične inteligence (16), je ta vseskoz sprejemala obstoječi politično-ekonomiSki red v Nemčiji kot okvir za svoje delo in ni imela ne namena ne volje da bi ga kritizira- la in spreminjala. V ničemer se ji ni zdel problematičen. Njen glavni družbeni cilj je bil postaviti tehniko v službo države in družbe, ne da bi jo zanimala politično-ekonomska narava te druž- be in države. Njen moto služiti obči blaginji je bil oropan vsa- ke politične vsebine. Zavračala je povezovanje s politično aktiv- nostjo in z interesi delavcev, čutila se je bližjo podjetnikom, 4-1 lastnikom, saj so številni inženirji postali lastniki tovarn, trgovskih hiš in agencij ali pa so to vsaj hoteli postati. V ne- katerih področnih združenjih "VDI" je bilo v letih 1918 in 1926 več kot 20% članov podjetnikov(17). Mnogi izmed teh podjetnikov • - tudi več kot 70% - so bili hkrati inženirji, ki so se najbolj uveljavljali v novih industrijskih panogah (v optični industriji, elektroindustriji, avtomobilski in letalski industriji). Vlada- jočo zavest združenja je ustvarjala prav skupina podjetnikov, tovarniških direktorjev in tehničnih direktorjev, ki so prevla- dovali v predsedniškem svetu združenja; delež predstavnikov ti- stih inženirjev v združenju, ki so bili "samo" inženirji, ni bil od leta 1892 nikoli večji kot 8,5%, čeprav je njihovo število po področnih združenjih od leta 1919 naraslo na 31,7% do 51,7%.(18) ■ Ko se je večala mezdna odvisnost inženirjev, se je zmanjševal tudi vpliv navadnih inženirjev na oblikovanje splošne družbene zavesti inženirjev. Politizacija naravoslovno-tehnične inteligence se je najprej za- čela z etičnim problemom odgovornosti za zlorabo rezultatov nje- nega dela. le to je bil velik napredek v primerjavi s prevladu- jočim konceptom družbene ravnodušnosti znanstveno-tehnične inte- ligence. Koncept družbene ravnodušnosti je ustrezal tisti funk- ciji, ki jo znanost opravlja kot "molčeče orodje kapitala". Nara- voslovno-tehnično znanost kapitalizem ni potreboval zaradi njenih ideoloških funkcij, saj so jih veliko bolj uspešno opravljale družbene znanosti. Potreboval jo je zaradi njene proizvodne funk- cije, ki jo je opravljala "m.clče" in zvesto. V 18. in v začetku 19. stoletja sta Andreu Ure in iznajditelj Nasmyth z veliko apologetsko odkritosrčnostjo izpovedala, da zna- nost opravlja servisno funkcijo molčečega orodja kapitala. Nas- myth: "Značilnost naših modernih mehaničnih izpopolnitev je uved- (16) Gerd Hortleder: Das Gesellschaftsbild des Ingenierrs. Zum politischen Verhalten der technischen Intelligenz in Deut- schland , Frankfurt am Main 1970. (17) Ibidem, str. 32. *2 ba avtomatičnih orodnih strojev. Kar mora zdaj delati strojni delavec in kar lahko dela vsak deček, ni, da sam dela, pač pa da pazi na to, da dela stroj v redu. Ves razred delavcev, ki so odvisni edino od svoje spretnosti, je izločen. Prej sem zapos- loval po štiri dečke poleg enega mehanika. Zaradi teh novih me- haničnih sredstev sem zmanjšal število odraslih moških delavcev od 1500 na 750. Posledica tega je bila, da se je moj dobiček znatno povečal" (19). Se bolj splošen in neposreden je Ure; ta servisno kapitalsko uslužnost, znanosti podvzdigne v doktrino "da se mora uporna roka dela zmeraj ukloniti, ko kapital vpreže znanost v svojo službo" (20). Zgraža se nad tem "ker neki ljud- je obtožujejo mehanično-fizikalno znanost, da je stopila v služ- bo bogatih kapitalistov in se udinjala za sredstvo zatiranja si- romašnih razredov"(21). Družbena znanstvena inteligenca je lah- ko v nasprotju z naravoslovno tehnično inteligenco politizirana in angažirana do neke mere že čisto avtomatično, saj ji to zago- tavlja družbena relevantnost njenih spoznanj. Politične družbene osveščenosti pri družboslovni raziskovalni inteligenci ni spod- budila instrumentalno praktična uporaba njenih spoznanj; pač pa se je to zgodilo pri naravoslovni tehnični inteligenci, ki je lahko neposredno opazovala družbeni učinek svojih dosežkov. Ti- ste stopnje politizacije zavesti, ki so jo dosegle družbene zna- nosti in za katero je značilno, da je raziskovalec družbeno an- gažiran že s tem, da se s svojim spoznavnim delom zavzema za res- nico o družbi in za uveljavitev in razširitev te resnice, nara- voslovna tehnična zavest ne more doseči zaradi posebnosti svo- jega spoznavnega predmeta. Družbene znanosti lahko veliko prispevajo k politizaciji naravo- (18) Ibidem, str. 54. (19) Kari Marx: Kapital I, Ljubljana 1961, str. 493; MEW zv. 23, str. 459 (droben tisk). (20) Ibidem, str. 494; 460 (droben tisk). (21) Ibidem, str. 494; 460 (droben tisk). slovno-tehnične inteligence. Ta inteligenca sama od sebe in sa- mostojno zaznava vse večje protislovje med razvojem sodobnih družbenih materialnih produktivnih sil in kvaliteto družbenih odnosov. Ker pa je odmaknjena od marksističnih družboslovnih spoznanj, naivno išče rešitev le v novi morali ter v ozki stro- kovni etično-profesionalni odgovornosti, ki je ne razširja na družbeno-politično odgovornost. Svojo vlogo "molčečega orodja" obstoječega sistema je prekrila s humanistično frazo, da je cilj znanosti in tehnike, da služi .blaginji vsega človeštva. Ostalo pa ji je skrito, da živi v takšnih družbenih razmerah, da lahko svoj etični cilj dosega le tako, da hkrati služi tudi razrednim interesom in najrazličnejšim privatniškim in monopolnim koristim. Naravoslovno-tehnična inteligenca lahko razbije to povezanost splošnega humanističnega cilja znanosti in tehnike z njunim pri- vatnim izkoriščanjem, le tako, da se priključi tistim družbenim gibanjem, ki dejansko predstavljajo najbolj splošne interese človeštva in so sposobna, da rešijo temeljne probleme in proti- .slovja sodobne kapitalistične družbe in civilizacije sploh. Če je naloga znanosti in tehnike, da rešujeta človeške probleme, potem to ni samo spoznavno-raziskovalna naloga, ampak je hkrati politična naloga, ki je ni mogoče rešiti samo z znanjem, pa tu- di ne brez njega. Pri tistem delu naravoslovno-tehnične inteli- gence, ki je vključena v procese odločanja pri vojaških, poli- tičnih in gospodarskih strukturah, se razvija aktivistična teh- nokratska scientistična zavest o vsemogočnosti znanstvenega in tehničnega reševanja družbenih problemov. Pri tisti naravoslov- no-tehnični inteligenci, ki je odrinjena od praktičnega družbe- no-političnega vpliva na odločanje, pa se poraja občutek nemoči; svojo družbeno-politično ravnodušnost, ki ji je v veliki meri vsiljena, ta inteligenca razglaša za intelektualno, akademsko svobodo, ki jo enači z apolitičnostjo. Družbeno-politično osve- ščanje naravoslovno-tehnične inteligence vse bolj pospešuje na- raščajoča podružbljenost njenega dela. Ta inteligenca je prisil- jena, da raziskuje zvezo med "posebnimi" in "splošnimi" družbe- nimi pogoji svojega dela, in pri tem odkriva, da so posebni po- 44 goji njenega dela odvisni od splošnih družbenih razmer in od- nosov. Tako lahko npr. uvidi, da je notranja demokratičnost v znanosti samo sestavni del splošne demokratizacije v družbi, in če se spremeni družba, se spremenijo tudi razmere v znanosti. Nacizem in hladna vojna sta to prepričljivo potrdila. Štirje ve- liki dogodki pred drugo svetovno vojno - ekonomska kriza, gra- ditev Sovjetske zveze, vzpon nacizma in priprave na vojno - so prisilili naravoslovno-tehnično inteligenco, da resno premisli svoj položaj in funkcijo v družbi. Posebnih družbenih pogojev svojega ozkega raziskovalno-strokovnega dela, ki je bilo videti politično indiferentno, "čisto", ni mogla več ločevati od sploš- nih družbeno-političnih razmer. Sicer pa je družbeno politična osveščenost naravoslovno-tehnične inteligence odvisna še od vr- ste drugih razmer, npr. od stanja razredne zavesti delavskega razreda, od idejne naravnanosti družbenih znanosti, od družbo- slovno-idejne naravnanosti izobrazbe, ki jo je sprejela v siste- mu izobraževanja. Že družbeno poreklo, izobrazba ter posebne delovne razmere so to inteligenco odtrgali od razredne zavesti in prakse delavskega razreda. Na področju naravoslovno-tehničnih znanosti Marx in Engels nista našla veliko pomembnih idejnih so- mišljenikov. Vse hitreje spreminjajoča se narava problemov nara- voslovnih in tehničnih znanosti, problemov, ki postajajo vse bolj tudi problemi družbenih znanosti, ustvarja naraven delovni most, ki olajšuje naravoslovno-tehnični inteligenci, da si prisvoji že obstoječe kritično družbeno zavest. Razvoj zavesti in organizacije "starega" delavskega razreda ni nujen pogoj za politizacijo naravoslovno-tehnične in upravne in- teligence. Sodobna naravoslovno-tehnična inteligenca ima nepri- merno boljše možnosti, da iz mezdnih razmer svojega dela sama razvije politično zavest o svojem položaju ali da takšno zavest prevzame od drugod. Del naravoslovno-tehnične inteligence nepo- sredno doživlja družbena protislovja, ki izhajajo iz samega pro- dukcijskega procesa, medtem ko je precejšen del družboslovne in- 45 teligence odtrgan od tega izkustva. Zgodovinsko je prav humani- stično-družboslovna inteligenca, ki je živela zunaj produkcij- skega procesa, proizvedla teoretično revolucionarno razredno za- vest. Zdaj pa smo mogoče na pragu časa, ko bo tudi naravoslovno-' tehnična inteligenca dala svoj prispevek k razvoju revolucionar- ne družbene zavesti. Upravljavska znanstveno-tehnična inteligen- ca v kapitalizmu sicer tudi doživlja protislovja v proizvodnem procesu, vendar je pretesno povezana z upravljavsko mašinerijo, da bi ta protislovja teoretsko, reproducirala v razredno zavest. Politizacija znanstveno-tehnične inteligence ne izvira, kakor je trdil S. Mallet, iz tega, da "boj za kruh in maslo ni več prob- lem novega delavskega razreda" in da zato delavski razred lahko postavlja nove politične in kulturne cilje, ki spodkopujejo struk- turo podjetja in končno celotni kapitalizem. Zadovoljitev takih ciljev po H. Marcuseju ne spodbuja obvezno še večjih zahtev, am- pak pripelje do integracije delavcev v kapitalistično družbo. Za- vest naravoslovno-tehnične inteligence o neustreznih delovnih razmerah in o protislovjih med družbenimi odnosi in "neracional- nostjo" kapitalistične produkcije je v svoji začetni fazi še iz- razito lokalno podjetniške narave. Njeno zahtevo po večji racio- nalnosti, ki bi jo zagotavljala "soudeležba delavcev" ali pa ce- lo samoupravljanje delavcev zgolj na proizvodni ravni oddelkov, je mogoče še v celoti vključiti v kapitalistično gospodarst- vo (22), (23). To je nov način, da se v okvirih samega kapitali- stičnega sistema prizna družbena narava produktivnih sil. Te raz- lične oblike priznanja se bodo še bolj uveljavljale zaradi kori- sti kapitala, zaradi razrednih pritiskov, ali pa zaradi narave produkcijskega procesa samega. (22) Frank Deppe (Hrsg.): Die neue Arbeiterklasse, Frankfurt am Main 1970. (23) Karl H. Horning (Hrsg.): Der "neue" Arbeiter, Zum Wandel sozialer Schichtstrukturen, Frankfurt am Main 19 71. Elmar ALTVATER PRODUKCIJSKA SILA ZNANOST? (Referat na univerzi v Regensburgu, februar 197 0) V tem referatu se bom v prvi vrsti, ukvarjal s pomenom znanosti za reprodukcijski proces družbe, v našem primeru kapitalistične družbe. Da se prav ta povezanost med zahodnonemško levico tre- nutno intenzivno diskutira, ne kaže samo na določeno teoretično zanimanje za ta problem, ampak je mogoče interpretirati to dej- stvo tudi kot indicij za politični pomen tega vprašanja glede na politično prakso in posebej še na organizacijske poskuse socia- listov. Ker imata znanost in izobrazba - kot izobraževalna in znanostna politika na eni strani in predvsem kot ekonomija izob- raževanja na drugi strani,v državni politiki in v zbirki visoko- šolskih strok razen tega zmeraj večjo vlogo, je to dovolj povoda, da se ukvarjamo s tem vprašanjem. če danes govorimo o "znanstveno-tehnični revoluciji" ali o "znan- stveno-tehnični civilizaciji", tedaj navaja ta terminologija na napačen sklep: kakor da namreč to epoho, ki jo skušajo s tem poj- mom označiti, karakteriziraj o pojavi, ki izvirajo iz nekega avto- nomnega znanstvenega napredka. Nasprotno, že od začetka je treba razjasniti, da posebna družbena relevantnost znanosti in tehnike ne izvira iz njiju samih, temveč iz družbenih razmer, v katerih se uporabljata. Zato se moramo spomniti historične dimenzije znan- stvenih razvijanj, da lahko zapopademo njihovo družbeno relevant- nost danes. Tudi že v predkapitalističnih časih so obstajali znanstveni rezultati, ki so omogočili poznejšo "industrijsko re- volucijo", namreč kot odkritja, iznajdbe, razvijanja; ostali pa so brezpomembni rezultati ingenioznih prizadevanj posameznikov, katerih imen demes na mah niti več ne vemo. Sele z nastankom in гazšiгjaлjem kapitalističnih produkcijskih razmerij so postala znanstvena razvijanja družbeno relevantna, ker so zdaj postala pomembna neposredno za produkcijski proces. Leonardo da Vinci in Thoraas A. Edison kot dva značaja znanstvenih delavcev lahko po- ^7 jasnita to družbeno dimenzijo njunega dela v različnih družbe- nih formacijah. Prisila k uvrednotenju kapitala s produkcijo re- lativne presežne vrednosti, pritisk konkurence, ki prisiljuje posamezne kapitaliste k permanentnemu večanju produktivnosti, so- moment, ki žene kapital k angažiranju znanosti za produkcijski proces in povzroča permanentno prevračanje produkcijske tehnolo- gije. Zato se tudi njegovo predpostavko, namreč znanstvene re- zultate, v čedalje večjem obsegu zahtevajo za prozaične namene blagovne produkcije. Predpostavka za razširjajoče se uporabo znanosti pa je, da se producira blago, katerega značilnost kot menjalna vrednost je kvalitativno določena tako, da njegova produkcija ne more zadeti ob nobeno kvantitativno mejo raztegljivosti - v nasprotju s pro- dukcijo uporabnih vrednot, katerih kvaliteta ima svojo naravno mejo v družbeni zmožnosti konzumpcije. Z neomejenostjo produkci- je je postala uporaba znanstvenih metod v produkcijskem procesu ."rentabilna". Zdaj pa se produkcijski proces blaga tudi sam spre- minja. Koncentracija delavcev v manufakturah in pozneje v fabri- kah na strojni pogon implicira totalno podreditev dela pod pro- dukcijska sredstva, ki jim stopajo nasproti kot kapital, in v ka- terih je mogoče - neodvisno od interesov delavcev - inkorporira- ti tudi določene tehnologije. Uporaba znanosti se torej ne bije več z "interesi" neposrednih producentov, ampak se podvrže "stvar- ni prisili" (sachzwaug) produkcije kapitala. Vrhu tega: "Velika industrija pa", tako Marx v Kapitalu, "je raztrgala zastor, ki je zakrival ljudem njihov lastni družbeni produkcijski proces in zaradi katerega so bile razne naravno ločene produkcijske panoge druga drugi skrivnost, in to celo tistim, ki so poznali svojo pa- nogo. Njeno načelo, da vsak produkcijski proces kot tak in brez ozira na človeško roko razčleni na njegove sestavne dele, je ust- varilo popolnoma moderno znanost moderne tehnologije. Pestre, na videz nepovezane in okostenele oblike družbenega produkcijskega procesa se razrešijo v zavestno, načrtno in z vsakokratnim name- 48 ravanim koristnim učinkom skladno sistematično specializirano uporabo prirodoznanstva." (Kapital I, 510 si.; slov. 547 si.). Povzemimo torej: Produkcija menjalnih vrednosti, pri kateri gre za produkcijo kvantitet in ne kvalitet, in oblika te produkcije v kapitalističnih produkcijskih obratih sta šele omogočili upo- rabo znanosti v produkciji in zaradi njiju je znanstveno razis- kovanje kot neposredno družbeno relevantno šele smotrno. Znan- stvene delovne procese je zato tudi dosledno prenesla zmeraj bolj iz individualne poljubnosti raziskujočega subjekta v območ- je naročniškega raziskovanja, s katerim zveza m^ed znanostjo in produkcijo- šele ustreza svojemiu pojmu. Medtem ko še v začetni fa- zi kapitalističnega razvoja znanstvene rezultate izkoriščajo v produkciji, ne da bi v večjem absegu dajali direktnih naročil za rešitev specifičnih problemov, pa se danes znanost uporablja di- rektno kot donašalec tehnologije za produkcijski sektor. Tako je nastanek kapitalizma povezan z "industrijsko revolucijo", ampak obratno je industrijska revolucija in epohalne iznajdbe, na katere se opira, kot parni stroj in mehanične statve in rezul- tati matematično-prirodoznanstvenega "raziskovanja osnov", iz ka- terih so sledile, bila šele mogoča z izoblikovanjem kapitalistič- nih produkcijskih razmer. Posebna oblika produkcijskega procesa kot kapitalističen produkcijski proces je predpostavka za to, da je mogoče znanost integrirati v ta produkcijski proces. Fevdali- stični produkcijski proces ali produkcijski proces pod pogoji suž- njelastniške družbe za uporabo znanstvenih rezultatov in končno tudi za znanstveno raziskavo presnavljanja med človekom in nara- vo vsekakor nLsta bila zelo ugodna. Zato lahko spravimo razcvet znanosti v zvezo z razmahom kapitalskega razmerja. Tako tudi Marx v "Očrtih" (Grundrisse): "Razvoj te znanosti, predvsem pri- rodoznanstva in z njim vseh drugih, je sam spet v razmerju z razvojem materialne produkcije" (str. 592). če je bilo potemtakem znanstveno delo in njegovi rezultati od začetka tesno povezano s kapitalskim razmerjem, kaj je na tem razmerju danes drugačnega, da se izbirajo novi pojmi kakor znan- stveno-tehnična revolucija itd.? Za odgovor na to vprašanje je potrebna analiza razmerij med znanostjo ir produkcijsko silo. Znanstveni raziskovalni in razvojni rezultati dajejo, kot pravi ■ Janossy, "recepte", ki pokažejo, "kako je treba spremeniti pro- dukcijo, da bi dvignili produktivnost dela." (Franz JANOSSY, Das Ende des Wirtschaftswunders, Verlag, Neue Kritik, Frankfurt/Main, brez letnice; str. 112). Torej niso produkcijske sile, ampak sa- mo recepti za njihovo nadaljnje razvijanje in produktivnejšo rabo. Zato lahko znanstveni rezultati prehitevajo stopnjo pro- dukcijskih sil, lahko pa tudi zaostajajo za njimi --v obeh pri- merih je znanost nerelevantna za razvojno stopnjo produkcijskih sil. Šele je "inkorporirana" v glavah produkcijskih delavcev in v produkcijskih sredstvih, postane znanost produkcijska sila, ne prej. V toliko pride do nekega medsebojnega vplivanja med produk- cijskimi silami in znanstvenimi rezultati, katerega vsebina je, da morajo znanstveni rezultati v določeni meri ravno "prehiteva- ti" razvoj produkcijskih sil. Tako piše Janossy: "Rezultati ra- ziskovanja se nanašajo - tudi če je družbena delitev dela ločila raziskovanje od produkcije - na določen, dani razvojni stopnji ustrezajoč produkcijski postopek, in zato lahko pomagajo samo ta- ki ,recepti', katerih uresničitev omogoča neposredno sledeči ko- rak v napredovanju produkcijskih sil. Raziskovanje je prednja straža produkcije. ... Nič pa ne pomaga, če prodira hitreje, kot ji produkcija more slediti. Sicer pa se tudi težko odtrga od pro- dukcije, ki ji sledi, ker bi zgubila svojo moč - kakor od zemlje odtrgani Anteus." (122) "Iz tega sledi, da zgornje meje hitrosti napredka ne določajo izdatki za razvojno dejavnost, ampak obrat- no: hitrost napredka, ki ga omiejuje uresničljiva sprememba v produktivni uporabi, določa potrebno višino izdatkov za razisko- vanje" (123). Torej se mora napredek znanosti ne samo držati hi- trosti napredka produkcijskih sil, torej ni samo v silovitem tem- pu ustvarjalne fantazije ornejen s hitrostjo razvoja produkcijskih sil, ampak istočasno tudi njegovo najmanjšo hitrost določa razvoj 5o produkcijskih sil, ne sme torej za njim zaostajati, ne da bi zna- nost zgubila svojo funkcijo kot "prednja straža produkcije". To danes seveda ne velja več samo v nacionalnem okviru, ampak inter- nacionalno. Stopnjo produkcijskih sil določa najbolj razvita ka- pitalistična dežela in ne zaščitnica (zadnja četa). In tako se .tudi znanost določa kot prednja straža produkcije z ozirom na naj- više razvito kapitalistično deželo. Če se to ne uvidi, potem bo internacionalna konkurenca kapitala tako spoznanje izsilila. Go- voril bom še o tem, da je to največjega pomena za državno znanost- no politiko. Tukaj je odločilna razlika razmerja med znanostjo in kapitalistič- nim produkcijskim načinom nasproti kapitalistični zgodnji fazi. Razvoj produkcijskih sil je dosegel tako stopnjo, da je treba upo- rabljati znanstveno raziskovanje - da bo moglo opravljati svojo funkcijo kot prednja straža produkcije - v veliko večjem obsegu kot še pred nekaj desetletji. Avtomati, elektronska obdelava po- datkov, atomska in reaktorska tehnika, konstrukcija letal zahte- vajo v relativno in absolutno veliko večji meri uporabo znanstve- nega dela kot npr. racionalizacija, elektriciteta in konstrukcija avtomobilov v 20-ih letih. Če je bil še parni stroj videti genial- na iznajdba posameznika, čeprav je gradil na vsej zgodovini člove- štva obvladovanja narave, potem to danes v "big science" gotovo ni več možno ali samo v izjemnih primerih. Znanstveni delovni proces sam se je s tem razvojem spremenil. Po- stal je dražji, bolj organiziran, je zmeraj manj postranski pro- ces poleg produkcije in zmeraj bolj samostojen proces z lastno perspektivo, ki se razteza preko obdobij, za katera se niti naj- večji kapitalistični koncerni ne upajo načrtovati. Znanost se to- rej kot samostojno produkcijsko področje deloma osamosvoji od ma- terialne produkcije, zmeraj spet pa je, če gre za uporabo rezul- tatov, povlečejo nazaj na stopnjo materialnih produkcijskih sil, ki morajo služiti kot izhodišče za vsako spremembo. Kajti če je 51 samo inkorporirana znanost produkcijska sila, potem se morajo re- zultati znanstvenega dela dati tudi inkorporirati. Iz tega razvo- ja pa seveda tudi sledi, da je znanost zmeraj manj "brezplačna produkcijska sila" (Gratis produktivkraft). Marx je pisal še v "Očrtih": "Taka pomnožitev produkcijske sile, mašinerija, ki (kapitalista - EA) nič ne stane, je delitev dela. ... Druga pro- dukcijska sila, ki ga nič ne stane, je scientific power..." (651). Danes pa povzroča delovni proces znanstvenih rezultatov velike stroške, čeprav ne toliko za posameznega kapitalista, pa vendar za celotni kapital (Gesamtkapital), predvsem združenega v državi. Zmeraj bolj postaja torej draga produkcijska sila ih to učinkuje na delo znanstvenika, kakor bomo še pokazali. Konsekvence teh sprememb v znanosti pa seveda privedejo do tega, da jih imajo mnogi za bistveno spremembo v razmerju med znanost- jo in produkcijskimi silami. Tako npr. Kabermas sklepa iz teh pojavov, "da je znanost ,samostojna produkcijska sila'", "z in- dustrijskim raziskovanjem na veliko so se znanost, tehnika in uv- rednotenje združili v en sistem" (Habermas, Technik und Wissen- schaft als ,Ideologie', str. 79), "tehnika in znanost sta posta- li prva produkcijska sila, s čimer odpadejo pogoji za uporablja- nje Marxove teorije vrednosti..." (ibid., 79 si.). Zraven pa je Marx že natančno analiziral to medsebojno razmerje, kar pa je seveda Habermasu moralo uiti. (Prim, sestavke W. Müller, Arbeit- swerttheorie bei Habermas, Sozialistische Politik 1, April 1969, R. Damus, Habermas und der ,Heimliche Positivismus' bei Marx, SoPo 4, dec. 1969): "Izven materialnega produkcijskega procesa ni nobene produktivne sile, pravtako kot stroji, ki mirujejo, niso produkcijska sila..." In znanstveno kvalificiran delavec je tudi samo tedaj "produkcijska sila", če se to njegovo delo lahko pokaže v materialnem produkcijskem procesu. Z drugimi besedami: Znanstveno delo, in če je še tako obsežno, ni samo po sebi pro- duktivno, ampak samo z njegovo uporabo v produkcijskem procesu, bodisi kot inkorporirana kvalifikacija delovne sile bodisi kot v 52 produkcijskih sredstvih inkorporiran tehničen napredek. To se produkcije vrednosti najprej sploh ne tiče. Kajti: "Produktivna sila je seveda vedno produktivna sila koristnega, konkretnega dela, in v resnici določa samo stopnjo učinkovanja smotrne pro- duktivne dejavnosti v določenem razdobju. Koristno delo postane torej bolj bogat ali bolj siromašen vir produktov v premem so- razmerju s povečevanjem ali zmanjševanjem njegove produktivne si- le. Nasprotno pa sprememba v produktivni sili prav nič ne priza- dene dela samega po sebi, ki se kaže v vrednosti. Ker pripada produktivna sila konkretni koristni obliki dela, se seveda ne more več tikati dela, brž ko abstrahiramo njegovo konkretno ko- ristno obliko,(isto delo) v istem razdobju daje različne količine uporabnih vrednosti, več, če se produktivna sila poveča, manj, če se zmanjša." (Kapital I, str. 60 si.; slov. str. 56). Tako je mogoče z rezultati znanstvenega raziskovanja povečati produktiv- no silo dela, kar se pa ne sedimentira kot povečanje vrednosti delovnih produktiv (česar torej tudi ne moremo interpretirati kot vir presežne vrednosti), ampak - in to je vzrok za kapitalistično uporabo rezultatov raziskovanja in razvijanja! - omogoča včasih dodatne profite, ki jih je mogoče doseči zaradi tehnološke pred- nosti pred konkurentom, ki pa zginejo, če morejo konkurenti upo- rabljati podobne ali enake tehnologije. "Produktivnost dela nasploh = maksimum produkta in minimum, dela, zato kolikor le mogoče pocenitev blaga" (Marx, Resultate des un- mittelbaren Produktionsprozesses, str. 63; Verlag Neue Kritik, Frankfurt/Main 1969, Kapital, Prva knjiga. Produkcijski proces kapitala, VI. poglavje). Znanost lahko z Marxom označimo kot "produkt duševnega dela". Bolj specifično bi bilo treba temu pristaviti, da je znanost "raziskava in prikaz izkušenj družbe o njeni kontroverzi z nara- vo in produkcijskimi razmerami, ki rezultirajo iz vsakokratnih oblik tega presnavljanja" (K.H. Roth). Znanost je metoda za raz- . 53 • širjanje spoznanj za regionalno ureditev presnavljanja z naravo in za povečanje razpoložljivega časa, se pravi da je metoda za napredno razširjanje kraljestva svobode. Ta določitev je pravil- na samo tedaj - in to izhaja iz njenega razmerja do produkcij- skih sil -, če se znanost uporablja v produkcijskem procesu in kot metoda postane materialno učinkujoča. Znanost je sicer pro- dukt duševnega dela, vendar pa mora postati del materialnega dela družbe, da se lahko materializira kot družbeni napredek proti kraljestvu svobode. Ta dva momenta znanosti torej spadata skupaj; dejansko pa sta raztrgana in sta v protislovju drug proti druge- mu, kot se sploh opravlja v kapitalizmu odtujeno delo, in je upo- raba, ki nasprotuje svoji intenciji, pravilo in dosežejo produk- ti človeške roke in človeškega duha gospostvo nad človekom samim. Ta razdvojenost (raztrganost) pa seveda ni osnovana v značaju zna- nosti same, ampak v pogojih, pod katerimi se znanost integrira v družbeni produkcijski proces v kapitalizmu. Kajti čeprav je zna- nost potencialno, kot razširitev spoznanj za racionalno ureditev presnavljanja z naravo, metoda za povečanje prostega časa za krea- tivno razvijanje (razpletanje) človeške individualnosti in druž- bene kolektivnosti, pa je hkrati tudi podvržena pogojem kapitali- stičnega produkcijskega procesa. In ti pogoji niso samo lahko, ampak so nujno v konfliktu z možnostmi, ki so zasnovane v pove- čanju družbene produktivne sile nasploh. Znanost je torej razvoju sicer lahko koristna, istočasno pa je lahko na poti napredku; z njeno uporabo je morebiti mogoče povišati stopnjo gospodarske ra- sti (Wachstumsrate), istočasno pa se lahko zmanjša družbeno boga- stvo v smislu možnosti za zadovoljitev družbenih potreb. Znanost se uporablja tedaj, če je vsaj občasno koristna za poveča- nje profita, ne pa, če bi mogla povečati družbeno bogastvo. Pri- mer: znanost je sicer inkorporirana v produkcijo avtomobilov, ven- dar jo komaj uporabljajo za odpravo škode, ki jo naredijo zmeraj bolj produktivno producirani avti. Kot samo znanstven rezultat se ta njen protisloven značaj še ne vidi. Znanstvenik lahko še sanja- 54 ri o možnostih, ki jih človeštvu odpira njegova iznajdba. Kakšne šanse daje npr. atomska sila, kakšen napredek s prvo jedrsko ce- pitvijo (Kernspaltung). Toda šele ko so integrirani v produkciji proces posameznega kapitala ali cele kapitalistične družbe, se po- kaže dvojni značaj znanstvenih rezultatov: spreobrnejo se v in- strumente gospostva. "Produktivna sila" se spreobrne v "destruk- tivno silo" in njene možnosti za povečanje razpoložljivega časa se npr. spremenijo v metode zaostrovanja delovnega tempa in živč- ne obremenitve ("znanstveno vodenje obrata"). Znanost sama po se- bi torej ni ne produktivna sila ne destruktivna sila; oboje po- stane šele- v procesu integracije v kapitalistične produkcijske razmere, pri čemer se v zmeraj večji meri ta integracijski proces ne začne šele pri gotovih rezultatih znanstvenega dela, ampak v produkcijskem procesu znanstvenih rezultatov samem. Tukaj se tako- rekoč kaže vrh ledene gore problematike angažiranja znanosti s strani kapitala in njene integracije v protislovni kontekst ka- pitalistične produkcije. Zato se bomo zdaj lotili vprašanja, kako se to protislovje prika- zuje v svojih različnih izrazih. Rezultat znanstvenega dela je ravno tako kot znanstveno delo samo nekaj "duševnega". Torej je "nem.aterialen produkt". Kot nematerialen produkt v nasprotju z vsemi ostalimi materialnimi produkti, ni navezan na materialnega nosilca in v toliko tudi ni omejen v svojem razširjanju z omejit- vijo razširjanja materialnega nosilca. Znanstveni rezultati so "recepti", ki jih je mogoče - če so že enkrat znani - povsod upo- rabljati, seveda če so produkcijske sile ustrezno razvite. Rezul- tati znanstvenega dela "imajo trajen učinek: rezultati raziskova- nja se uporabljajo, vendar nikoli ne konzumirajo. To razlikovanje zdaleč ni dlakocepstvo, kajti privede do bistvenega sklepa, da ima podvojitev poljubne industrijske panoge za posledico podvoji- tev produkcije, medtem ko bi bila samo kvantitativna podvojitev ' razvijanja brez smisla..." (Janossy, str. 123). Vrhu tega pa se da iz tega značaja rezultata znanstvenega dela sklepati, da je 55 njegovo uvrednotenje kot blago na trgu otežkočeno ali celo one- mogočeno. V nekem blagu utelešena tehnologija se konsumira hkrati s konzumom tega blaga. Znanstveni rezultati, na katerih temelji ta tehnologija se s tem konsumpcijskim procesom gotovo ne konsu— mirajo, ampak jih je v nadaljnjih produkcijskih procesih mogoče zmeraj spet znova uporabljati. S konzumom vrečke mleka ne kon- zumiram samo mleko, ampak tudi tehnologijo izdelave plastičnih vrečk in zavijanja (omotanja). Tehnologije pa se v takem aktu konzumpcije ne porabijo, ampaK jih je mogoče zmeraj spet uporabi- ti; ne eksistirajo samo inkorporirane v vrečko za mleko, ampak tudi čisto neodvisno od nje. Blago je mogoče na trgu prodati sa- mo tedaj, če si lahko kapitalist lasti "pravice izključnosti". Znanstveni rezultati pa po svoji naravi nikoli niso izključni, to- rej tudi ne morejo postati neposredno blago s tem, da jih samo vržemo na trg. Najprej se morajo spremeniti: treba jih je podvre- či izključnemu razpolaganju enega lastnika, treba jih je torej monopolizirati. To je funkcija patentnega nereda, ki šele usposo- bi za to, da je mogoče znanstvene rezultati prodajati in da po- stane s tem produkcijski proces znanstvenih rezultatov v določe- nih okoliščinah rentabilen. Iz tega sledi, da postane dvojno delo,' ki družbenemu bogastvu nič ne doda, - pogojeno z monopolizacijo - pravilo celo na področju, ki se že po svoji naravi upira monopoli- zaciji. Tukaj se kaže v kapitalizmu splošno protislovje, da se znanstveni rezultati producirajo samo, če njihova uporaba, pogoje- no z monopolizacijo - reci: patentiranjem, ni že vnaprej generali- zirana (posplošena). Ne producirajo se pa tedaj, če jih kot znan- stvene rezultate ni mogoče monopolizirati. "Recept" je torej tre- ba v njegovi uporabi omejiti, da ga producirajo; in ne producirajo ga, če bi bila njegova uporaba neomejena. Sklep iz tega: Produk- cija znanstvenih rezultatov v večjem obsegu privatnokapitalistič- no ni možno. Tako se dandanes tudi velika večina znanstvenega de- lovanja financira državno. Ta značaj rezultatov znanstvenega dela ima svoje konsekvence. Ker znanstveno delo ne more biti že vnaprej blago producirajoča de- 56 javnost, in je torej tudi ni mogoče "po svoji naravi"podvreči , kapitalistični obliki produkcijskega procesa, implicira ravno znanstvena dejavnost danes, predvsem na univerzah, nek svoboden prostor, ki je znotraj kapitalistične družbe nenavaden. Znanst- veni delavec je v primeri z ostalimi mezdnimi delavci privile- giran. Seveda pa ta svoboden prostor zožujejo s tehnokratskimi reformami, ki pustijo ravno toliko svobodnega prostora za znan- stveno delo, kolikor ga raziskovalec potrebuje za optimalno in eficientno - ali kakor se "eficienten" danes imenuje prevedeno na duševno delo: kreativno - dejavnost. Kakor elektronski raču- nalnik postavijo v klimatiziran prostor, tako pustijo znanstve- nim delavcem nek svoboden prostor za razvijanje njihovih potenc. Toda vse to se dogaja na podlagi zmeraj večje integracije tudi univerzitetnega znanstvenega dela v produkcijski proces kapitala, Pomen uporabe znanstvenih rezultatov kot "recepte" za oblikova-. nje produkcijskih sil je ta, da si pridobiš s povečanjem, produk- tivnosti dela nasproti konkurenci časovno prednost in se v tem. času okoristiš z ekstraprofitom. Prednosti v uspešnosti produkta in znižanje stroškov pri .produkciji omogočajo znižanje cen na- sproti konkurenci, ekstra-profite ("windfall profits"), ki so vzrok za rentabilnost znanstvenega raziskovanja. Ekstra-profiti, možni zaradi znanstveno tehnične prednosti, določajo torej ceno teh rezultatov, ne pa njihove vrednosti. "Produkt duševnega de- la - znanost - je zmeraj globoko pod svojo vrednostjo. Ker de- lovni čas, ki je potreben za njeno reprodukcijo, ni v nobenem razmerju z delovnim časom, ki ga zahteva njena originalna pro- dukcija. Binomski izrek npr. se lahko vsak šolar nauči v eni uri". (Theorien über den Mehrwert, I, str. 329). Ta zveza tudi razloži razširjeno zahtevo kapitala po znanstvenem delu, ki se kar najbolj "nanaša na prakso", ki daje kar se da hitro uporab- ljive raziskovalne in razvojne rezultate in ki se ne ubija na dolgo in široko s kritičnim postavljanjem problemov in temelj- nimi problemi, ne da bi v kar najkrajšem času produciralo upo- rabljivih produkcijskih metod, in to produkcijskih metod, ki .57 jih je mogoče kapitalistično rentabilno uvrednotiti. Tako re- zimira Rainer Rilling: "Zmeraj večji del vsedružbenih izdatkov za raziskovalne rezultate se koncentrira na področje razisko- valnih rezultatov, ki se dajo ekonomsko direktno uvrednotiti, tako da univerzitetno raziskovanje na eni strani postaja rela- tivno zmeraj bolj nepomembno, na drugi strani pa se polagoma zmeraj bolj približuje kapitalističnemu procesu uvrednotenja" (Rainer Rilling, Die Forschungspolitik der BRD, v A.N. Weinberg, Probleme der Grossforschung, Frankfurt/Main; str. 29). To pa spet za znanost samo ne ostane irelevantno. S-privzetjem v kapitalistični produkcijski proces se spremeni njen značaj. Zanimivo je, kako se to odraža npr. v družboslovju: Kapitali- stični produkcijski proces je istočasno delovni proces in pro- ces uvrednotenja. To pomeni, da se je treba v delovnem procesu držati določenih tehničnih in organizacijskih, vnaprej danih pogojev, da je produkcija sploh mogoča. Med te tehnične in or- ganizacijske pogoje spada določeno razmerje med delom in pro- dukcijskimi sredstvi v kvantitativnem oziru, določena kvalifi- kacijska struktura delavcev, določena tehnološka stopnja produk- cijskih sredstev, določena stopnja ekonomskega vodenja, torej vse to, kar imenujejo v politični ekonomiji "produkcijske fak- torje" . Brez teh konkretno opisanih pogojev produkcijski pro- ces - vedno na določeni zgodovinski razvojni stopnji - ne more funkcionirati i ali se sploh ne vrši ali z zmanjšano efektiv- nostjo. Proces uvrednotenja pa implicira nekaj drugega, kar s to "tehnostrukturo", kot to imenuje Galbraith, ne sovpada. Kaj- ti kapitalist založi produkcijske pogoje kot kapital, da bi do- bil od njega profit. Brez profita tudi v tehničnem in organiza- cijskem smislu komplementarnih produkcijskih faktorjev ne bo angažiral za produkcijo. Sredstva delovnega procesa sproži sa- mo, če je mogoče doseči namen, namreč dosego profita. Znanosti pa, ki jih je mogoče spremeniti v tehničen in organizacijski napredek oz. jih je mogoče uporabiti za integracijo in discip- liniranje delovne sile, ne služijo samo tehnični efektivnosti, 58 ne pospešujejo samo "napredka", torej niso "nedolžne". Znanost v kapitalizmu je zmeraj tudi metoda za uvrednotenje kapitala. In tiste znanosti, ki temu ne morejo nič ali le malo prispevati, ali ki se pojmujejo celo kot kritične tudi v tem smislu, da ho- čejo razkrinkati "prisile produkcije in stvarne prisile" kot ka- pitalistične oblike ideologije gospostva, živijo zato v visoko razvitem kapitalizmu bolj "obrobno" življenje ali pa jih obreku- jejo kot "družbeno teologijo". Ampak nič znanstvenem.u delavcu, ki reflektira svojo situacijo, ne more bolj jasno pokazati kapi- talistično gospostvo, kakor sega v znanstveni delovni proces tja do določitve predmeta in metode raziskovanja. Načeta problematika pa s tem še ni izčrpana. Kajti moderne znano- sti, ki so po svojem samorazumevanju nenaklonjene vsaki "ideolo- gizaciji", ki se upajo uporabljati samo še tiste pojme, ki jih morejo tudi operacionalizirati, ki torej reducirajo kompleksno in paradoksno realnost in instrumentarij, s katerim razpolagajo, v smislu efektivnosti sicer lahko prispevajo marsikaj važnega. Raziskujejo ekonomske, tehnične, naravne pogoje za funkcionira- nje določenih sistemov in iz tega formulirajo navodila za zbolj- šano manipulacijo teh sistemov v interesu vnaprej dane "ciljne" funkcije, ki je same ne reflektirajo več. "Stvarna prisila", "si- stemska prisila", "pogoji funkcioniranja" postanejo v tem kon- tekstu topi predvsem družboslovja, s katerimi zavaruje svoj ome- jen vpogled. Ampak zaradi sovpadanja takorekoč indiferentnega delovnega procesa in procesa kapitalističnega uvrednotenja pome- ni vsako reduciranje vpraševanja družboslovja na indiferentne mo- mente funkcioniranja družbenih, ekonomskih, osebnospecifičnih si- stemov in subsistemov eliminacijo relevantnega dejanskega stanja in s tem nujno "razpolovitev znanosti", kakor je Habermas očital hansu Albertu v sporu o pozitivizmu seveda z drugačno in, kakor mislim, napačno obrazložitvijo. Ohranitev pretenzije analize obeh strani družbene totalnosti, delovnega procesa in procesa uvredno- tenja, se lahko sklicuje na strukturo kapitalističnih gospostve- nih razmer, ki je v tem oziru nespremenjena. Nasprotno pa "pozi- 59 tivistično razpolovijeni racionalizem", ki pogojev uvrednotenja kapitala kot pogoje gospostva kapitalistične družbe kategorial- no ne more več zajeti in se mora umakniti na pojmovni nesmisel "industrijske družbe" in s tem ravno podpira ideologizàcijo, ki • prerašča celo družbo in njemu samemu stopi nasproti kot obvladu- joča ga sila, in ki si zdaj v nekritični racionalizaciji sam na- tveze, da je ni treba več zajeti in je noče zajeti, je na ta na- čin ne samo raz-problematizira, ampak pusti z razpolovitvijo ostalo polovico realnosti, in .zato celotno realnost v temi nera- zumljenega pogrezanja. S tem ne postane samo ideologija v smis- lu nauka, ki opravičuje gospostvo (kakor Habermas še meni); v zmeraj večji meri postaja manipulacija, tj. sredstvo za "znan- stveno", "eficientno", "moderno" izvajanje gospostva, kot iz- vršilni organ stvarnih nuj, kot izhajajo iz industrijskodružbene tehnostrukture. Tako se daje znanost kapitalu na razpolago kot instrument gospostva. "Znanost in tehnika" nista samo ,ideologi- ja', kot domneva Habermas, ampak sta že za korak bolj naprej: ■fungirata kot manipulad j ska instrumenta kapitalističnega gos- podovanja. Tako se pokaže, da vloga znanosti v produkcijskem pro- cesu vsebine znanosti in samorazumevanja agentov znanosti ne pu- sti nedotaknjene; nastanek in razbohotenje neopozitivizma je mo- goče razumeti samo na tem ozadju. Zdaj smo govorili o razmerju med znanostjo in procesom kapitali- stičnega uvrednotenja in smo diskutirali problematiko "znanosti kot produkcijske sile"; na koncu si moramo še postaviti vpraša- nje, kako je treba razložiti očitno poseganje države v obliki politike znanosti in izobraževanja, ki ima danes veliko bolj iz- razit pomen kot še pred nekaj desetletji. Vloga države je pri tem protislovna, kar se da razložiti z dvojnim značajem produkcijske- ga procesa. Država mora namreč hkrati zagotoviti pogoje delovne- ga procesa, če to posamezno-kapitalistično ni več mogoče, ker bi bilo nerentabilno. Torej mora upoštevati objektivne naravne po- trebe produkcije. Skrbeti m.ora za to, da imajo delavci, ki vsto- pijo v produkcijo, potrebno minimalno kvalifikacijo in da so pro- 6o dukcijska sredstva dosegla v okviru internacionalne konkuren- ce primerno tehnološko stopnjo. Za to poseganje je kot "idejni celotni kapitalist" (ideeller Gesamtkapitalist) tako rekoč za- dolžena, da bi zagotovila družbeno reprodukcijo ravno tudi pod aspekti internacionalne konkurence. Po drugi strani pa pro- jdukcijski proces ni samo delovni proces, ampak tudi proces uvrednotenja. Država torej ustreže potrebam delovnega procesa sajno zaradi tega, da bi ohranila delovni proces kot sredstvo za proces uvrednotenja. In ravno v tem je dilema državne poli- tike. Stroški, ki jih povzročajo politika izobraževanja in zna- nosti in predvsem socialna politika, pritiskajo na uvrednotenje kapitala; so neproduktivni, podražijo blago delovna sila in ne- gativno vplivajo na profitno mero. Potrebnosti državnih posegov so uklenjene v meje, ki jih meščanska ekonomija uvaja kot "ome- jenost finančnih sredstev" kot nujnost, z njim.i gospodariti, in jih uporablja, ne da bi jih postavila pod vprašaj. Tako nastane poleg makroekonomije še mikroekonomija izobraževanja, z izjav- ljenim ciljem, da v teh mejah kar najbolj eficientno izkoristi svojo svobodo. Tako je ravno tudi "kompresijska tendenca" iz- obraževalnega sektorja zaradi tehnokratske šolske in visoko- šolske reforme, zaradi teh mej, ki jih določa proces uvrednote- nja, in potrebe, ki jih definira delovni proces, ukrep, da bi iztisnili kar največ kvalifikacije in znanstvenih rezultatov, ne da bi s tem poslabšali uvrednotenje kapitala s previsokimi sredstvi v neproduktivnem sektorju. Da to ne gre brez brutal- nosti, se razume. čeprav postajajo državni posegi zaradi razvoja produkcijskih sil potrebni, pa vendar ne kot logična in naravna posledica razvoja. Nasprotno, tukaj se eksemplarično jasno kaže, da po- trebam kapitalizma ne ugodijo sami po sebi, ampak zmeraj šele tedaj, ko so te potrebe kapitalu od zunaj vsiljene, zapovedane, kot je Marx označil te procese. Tako je nastala politika znano- sti in izobraževanja v ZDA šele zaradi "sputniškega šoka" (Prim. 61 Hüfner, Klaus: Traditionelle Bildungsökonomie und systemorientier- te Bildungsplanungj Berlin 1969); tako so aktivirali politiko znanosti in izobraževanja v Zahodni Nemčiji šele tedaj, ko je bilo kapitalu v konkurenci na svetovnem trgu zapovedano (vsilje-- no), da bo brez intenzivnejše izobraževalne politike kvalificira- nja celotnega delavca (Gesamtarbeiter) in produkcije znanstvenih rezultatov brezupno zaostal. Ravno tukaj v internacionalnem okviru tudi velja princip lova po ekstraprofitih, ki jih je občasno mogoče doseči s tehnološko pred- nostjo. "Tehnološka vrzel" je torej ekonomsko v toliko relevant- na, vkolikor je zahodnoevropski kapital prisiljen k temu, da sku- ša dohiteti zaradi tehnološke premoči dosežene ekstraprofite US-kapitala. Tudi tukaj je bila potrebnost državnih posegov vsi- ljena od zunaj, zaradi konkurence, pri čemer se pokažejo med frakcijami kapitala razlike, kako je treba vzeti v poštev te zu- nanje potrebe: diference torej niso zaradi "ali", ampak zaradi "kako" , na osnovi načelnega priznanja kapitalistične prisile k uvrednotenju. Tukaj se spet prerazločno dokumentira, da znanost kot taka ni produkcijska sila, ampak šele če je inkorporirana v objektivne in subjektivne produkcijske pogoje. Da znanost ni več kot brez- plačna produkcijska sila enostavno na razpolago, to je vsebina problematike politike znanosti (znanostne politike), v kateri zdaj učinkujejo kapitalistična protislovja sama. In to sega tu- di v procese znanosti same. Tako se kaže posredovanje med kapi- talističnim uvrednotenjem in znanostjo kot indirektno, ampak kljub temu kot izredno učinkovito, kakor kažejo (naznanjajo) se- danja razkritja o oboroževalnem raziskovanju na univerzah, du- šenje vsake racionalnosti s pozitivistično navidezno racional- nostjo, šikaniranje univerzitetnega in šolskega izobraževanja s tehnokratskimi "reformnimi prizadevanji". Prevedno po: Materialien zur politischen Ökonomie des Ausbildungs- sektors. Ed.: Elmar Altvater, Freerk Huisken; Erlangen 1971, Po- litladen; str. 349-363. „ . , ^ Prevedel Peter Wieser Naročnike ČASOPISA prosimo,da čimprej poravnajo naročnino za leto 1976. S tem bodo veliko prispevali k rednejšemu izhajanju ČASOPISA, DOMIŠLJIJA IN L.JUBEZEN 64 UDK 159.95U Tine HRIBAR DOMIŠLJIJA IN LJUBEZEN "Da bi zato našli analogijo, se moramo zateči ... (MEW 23-86) 1.Domišljija, umetnost in razum Kapitalistična produkcija je svobodni duhovni produkciji sovraž- na ne le zato, ker si je ne more nikdar totalno podrediti, ampak Se bolj zaradi tega, ker spodriva domišljijo, ki je Marxu pogoj poezije in vsakršne umetnosti: temelj resnično svobodne duhovne produkcije. a) Nezavedna, umetniška in pervertirana domišljija Kapitalistični način produkcije, ki zaradi povečevanja produktiv- nosti dela forsira znanstveno-analitičen pristop k svetu, tj. razčlenjevanje celote, primerjanje in tehtanje razčlenjenih čle- nov, preračunavanje relacij med njimi, sovraži domišljijo. Ne to- liko zaradi tega, ker ne ve, kaj naj bi počel z njo, kolikor za- to, ker domišljija vodi stran od analitičnega intelekta, onstran materialne produkcije, v svet kraljestva svobode. Ker torej seka pot generalnemu intelektu, ga omejuje in ovira v njegovih gene- ra].ičnih in generalskih tendencah. V predstavi nekega agenta ka- pitalistične produkcije je svobodna duhovna produkcija zato glede na materialne produkcijo le velika motnja, ovira, ki jo je treba odstraniti, podrediti ideološki superstrukturi ali vsaj potisni- ti v območje čistega luksuza. Vzvratno se potem domišljijo in z njo svobodno duhovno produkci- jo seveda prav tako proglaša za luksuz. Glavna ideološka deviza: elitnost in odtrganost od realnega življenja, tj. od materialne produkcije in njenih potreb. Buržoazni horizont ne prenese, da bi 65 nekaj živelo še onstran njega samega, tj. onstran kraljestva nuj- nosti, če skuša živeti, se odtegniti, potem ga je treba potegni- ti nazaj, tostran, mu zbiti njegovo domišljijskost in domišlja- vost; skratka, ga približati običajni zavesti, nalogam vsakda- njega življenja. Najkrajša pot do njene podreditve religiji vsakdanjega življenja (fetišizmu) je podreditev svobodne duhovne produkcije ideološki superstrukturi. Tudi najlažja.. Kajti ideološka superstruktura in ideološke oblike družbene zavesti so nadomestek sveta domišljije, brez katerega človek ni človek. Nadomestek v obliki sprevrnjeno- sti. Kakor je ideologija sicer teoretska oblika sprevrnjene za- vesti, teoretska formulacija religije vsakdanjega življenja, ta- ko je duhovna produkcija v svoji ideološki kostumografiji sprevr- njena domišljijska produkcija oziroma produkcija domišljijske sprevrnjenosti. Domišljija perverznosti oziroma perverzna domiš- ljija. Pervertirani odnosi nimajo dopolnila le v pervertirani zavesti sploh, ampak tudi v pervertirani domišljiji (fantaziji). Domišljija grške mitologije, ki ni bila "le arzenal grške umet- nosti, ampak njena tla (MEW 13-6U1)", ni bila pervertirana do- mišljija, temveč domišljija "normalnega otroka (MEW 13-6U2)", domišljija, ki jo poraja "otroška naivnost (prav tam)". Zato te mitologije nikakor ni mogoče poistovetiti z ideologijo: niti hi- storično niti pojmovno. To ne pomeni, da se ideologija ne more polastiti tudi mitologije. Toda mitologija kot taka ni ideološka. Narobe. Mitologija s kapitalskim načinom produkcije, tj. s for- miranjem "ideologije kot take", ponikne. Z njo pa tudi mitološka domišljija. "Vsaka mitologija premaguje in obvladuje in oblikuje naravne sile v domišljiji in z domišljijo: z dejanskim gospost- vom nad njimi torej izgine". (MEW 31-641) Z obvladovanjem narav- nih sil po generalnem intelektu kapitalskega sveta izgine obvlado- vanje teh sil v domišljiji in z domišljijo. Izgine mitologija kot 66 temelj svobodne duhovne produkcije. Zakaj je bila mitologija lahko temelj svobodne duhovne produkci- je, temelj umetniške domišljije? Ker je mitologija "ljudska fan- tazija", ta fantazija (domišljija) pa je "nezavedna umetniška pre- delava narave (pod njo vključujemo tu vse predmetno, torej'tudi družbeno)". To Marxovo razložitev se da potemtakem na kratko for- mulirati takole: mitologija je nezavedna umetnost in umetnost je bila zavestno predelana mitologija. Preden je umetnost postala posebna oblika družbene zavesti, za- vestno predelana mitologija, je bila v človeku že navzoča na ne- zaveden, tj. mitološki način. Še več: to umetniško nezavedno, to mitološko, je praizvor ne le umetniške, temveč vseh oblik družbe- ne zavesti. To nezavedno, ljudska fantazija, je tisto, kar se v tekstu Nemške ideologije imenuje "jezik dejanskega življenja (MEW 3-26)". Toda čeprav je to jezik dejanskega življenja, kot domiš- ljijski jezik ni dejanska, marveč domišljijska predelava dejan- skosti. Dejansko razmerje do sveta (narave in družbe) ima karak- ter domišljijskega, nezavedno umetniškega, mitološkega razmerja. Kljub temu je to izvorna človekova in človeška predelava sveta. Predelava, ki je pred predelavo, kakršna se razvije z zavestno, umetniško predelavo ali sploh s predelavo, za katero je značilno, da si je človek "izgradil celico v glavi, preden jo gradi v vos- ku (MEW 23-193)". človek še ni v razmerju do sveta kot voska (materije, materiala), ki naj bi prek obdelave postal adekvaten celici (strukturi) v njegovi glavi. Prav k temu pa žene generalni intelekt kapitalskega načina pro- dukcije. Domišljijsko predelavo in domišljijsko gospostvo je z dejanskim gospostvom, pravi Marx, izginilo. Mitologijo je zame- njal generalni intelekt, generalizirani in totalizirani delovni proces s svojo značilno razdeljenostjo na telesno in duhovno delo. 67 ki ga domišljijska predelava še ne pozna. Ta kapitalistična ab- solutizacija delovnega procesa kot materialne produkcije "izklju- čuje vsakršno mitološko razmerje do narave, vsakršno mitologizi- rajoče razmerje do nje (MEW 13-641)", to je do sveta sploh, ko- • likor šteje tu Marx k naravi tudi družbo. In zdaj pride v tem sklopu odločilna Marxova postavka. Če je ob- stoječe stanje takšno, če je takšen buržoazni horizont,-če je takšen "družbeni razvoj" sploh, tedaj "zahteva od umetnika neko od mitologije neodvisno fantazijo (MEW 13-641)". Neko od mitolo- gije, neko od ljudske domišljije, neko od nezavedne umetniške domišljije neodvisno domisijijo..Kakšna je ta zahteva? Jo je člo- vek zmožen? Marx ne odgovori. Toda, kar je jasno, je to: svobodna duhovna produkcija po Marxu danes ni možna, ni možna kot produkcija, ki bi temeljila na mi- tološki domišljiji, vendar prav tako tudi brez domišljije ni jnožna. Ni možna znotraj neposrednega delovnega procesa, znotraj materialne produkcije (kraljestva nujnosti), marveč le onstran. Resnično kraljestvo svobode je kraljestvo domišljije (fantazije), Kakšne? Vsekakor ne takšne, ki bi ves svet spreminjala ali pa skušala spremeniti v vosek, kajti to je posel generalnega intelekta, vodilne sile v kraljestvu nujnosti. Pr^av na tem m.estu pa se pokažejo tudi odločilne razlike med tek- stom Uvoda H kritiki politične ekonomije in tekstom Nemške ideo- logije. b) Religija vsakdanjega in religija nevsakdanjega življenja Zavest, o kateri Marx v Uvodu govori s spoštovanjem, mitološka zavest, katera veseli človeka, kot "ga veseli naivnost otroka", 68 ta nezavedni temelj umetniške domišljije "večnega ča^a (MEW 13- 642)", tekst Nemške ideologije zajema s terminom "naravna reli- gija". Zavest te religije, da je "ovnovska ali plemenska zavest" in da si ljudje s to zavestjo od narave "pustijo imponirati ka- kor živina (MEW 3-31)", itd. Kar je povezano z domišljijo (fantazijo), s to temeljno dimenzi- jo naravne religije, se tu kaže zato predvsem kot ovira revolu- cionarnemu gibanju, kot revolucionarno gibanje omejujoče, kajti revolucionarna akcija je zavestno načrtna, ne domišljijska in "komunisti'torej obravnavajo v dosedanji produkciji ustvarjene pogoje praktično kot anorganske pogoje (MEW 3-71)", torej kot vosek, kot material, "ne da bi si pri tem domišljali, da je bi- lo dobaviti jim material načrt ali opredelitev dosedanjih gene- racij (prav tam)". In prav zato, ker si tega ne domišljajo, ker ne zapadajo mitološkemu načinu mišljenja, je njihova prva naloga, da si opredelitev in načrt sami zavestno zastavijo. Izvedba načrta mora zato priti pod kontrolo določenega generalne- ga intelekta, pod kontrolo "skupnosti revolucionarnih proletar- cev (MEW 3-74)", kajti "univerzalni karakter in za izvedbo pri- svojitve potrebna energija proletariata (MEW 3-69)" je baza, ki edina lahko zagotovi obravnavo vse dosedanje zgodovine kot mate- riala (voska) predvidene obdelave. S tem, da bodo v tem izvaja- nju "participirali individui kot individui (MEW 3-750, bo njiho- va praksa postala revolucionarna praksa, vse do stopnje, ko "samoudejstvovanje sovpade z materialnim življenjem (MEW 3-68)". Gledano z vidika Kapitala: ko sovpade resnično kraljestvo svobo- de s kraljestvom nujnosti. To pa seveda ni več (se pravi: še ni) vidik Kapitala, v katerem je kraljestvo svobode uzrto kot kraljestvo onstran materialnega življenja (produkcije), kot kraljestvo, ki nikakor ne sovpada s < 69 • kraljestvom nujnosti, v katerem se bo moral človek zmeraj prav tako "kot divjak boriti z naravo (MEW 25-828)". Borba z naravo, območje materialne produkcije (življenja) ne spada v območje svobodne duhovne produkcije, ne sovpada z njim, temveč iz njega • izpada, izpada kot baza, na kateri in onstran katere se šele lahko razcveti svoboda duhovne produkcije. Domišljija divjaka, ki se sicer bori z naravo, se tako izkaže kot mitološka oblika svobodne duhovne produkcije, kot kraljest- vo svobode človeka na stopnji njegovega divjaštva. To hkrati pomeni, da resnično kraljestvo svobode ni totalni novvim, marveč je kraljestvo domišljije, ki je človeku že vseskozi lastno, če- prav so v zgodovini človeštva epohe, ko se zdi, da je pomaknje- no na rob premaknjenosti, če že ni zničeno. Svet domišljije je človeku celo bolj lasten kot svet delovnega procesa, delitve dela na telesno in duhovno delo, saj predstavlja njegov izvor, ne le nekdanji, ampak vselejšnji. Razlika med kraljestvom svobo- de divjaka in resničnim kraljestvom svobode je samo ta, da je bilo prvo nezavedno, medtem ko je zadnje zavedajoče se. Da je bilo prvo kraljestvo mitološke fantazije, medtem ko je zadnje kraljestvo "od mitologije neodvisne fantazije". Vmes je gospostvo družbenega kraljestva nujnosti, historično nastalega kraljestva nujnosti, kraljestva blagovno-kapitalskih odnosov. Vmes je gospostvo zavesti brez domišljije ali domiš- ljije oblepljene s sprevrnjeno zavestjo, katere skrajna stopnja je ideološka zvest. Najprej seveda vsepovsod prisotna kot obi- čajna zavest: ta tipična bazična zavest materialne produkcije. "Produkcija idej, predstav, zavesti je najprej (zunachts: naj- poprej, sprva, predvsem) neposredno vpletena v materialno dejav- nost in materialno občevanje ljudi, jezik dejanskega življenja. Predstavljanje, mišljenje, duhovno občevanje ljudi se pojavlja tu še kot direkten izliv njihovega materialnega življenja. O duhovni produkciji, kot se predstavlja v jeziku politike, zakonov. 7o morale, religije, metafizike, itđ., velja isto." (MEW 3-26) Iz citiranega in celotnega konteksta je razvidno, da v prvem stav- ku ni mišljena historična (genetična), marveč strukturna apri- omost znotraj strukture buržoazne družbe, znotraj anatomije obstoječega sveta. Vendar se razlika med jezikom dejanskega življenja in jezikom duhovne produkcije izpostavi, brž ko se je boj divjaka z naravo razvil v pravi delovni proces ter se je njegovo mitološko (ne- zavedno domišjijsko) predelovanje sveta razdelilo na fizično in duliovno delo j v vzvratnem učinkovanju s socialno delitvijo dela na materialno in duhovno delo. Jezik dejanskega, toda mitološ- kega, s fantazijo prepletenega življenja, jezik naravne religije, se je razcepil na jezik faktično dejanskega življenja in jezik duhovne produkcije. Za oba pa naj bi veljalo isto: da sta "di- rekten izliv" materialne produkcije in odnosov v njej. Kaže, da je takšna trditev nastala pod vplivom francoskih knjig iz 20-tih let 19. stoletja. Saj se je Marx ob ponovnem prebira- nju ene izmed teh knjig (Storch) takšni tezi izredno ostro uprl: razmerje "ni tako enostavno" in vztrajanje na njem pripelje lah- ko le do "občega plitvega govoričenja". Zato je Marx že v Uvodu H kritiki politične ekonomije pravo težavo analize videl prav na nasprotni strani, kot jo vidi Nemška ideologija. Teza iz Nemške ideologije (o dejanski, pozitivni znanosti in njenih abstrakcijah kot sovisnosti najobčejših rezultatov prou- čevanja historičnega razvoja ljudi ter olajševalk pri "urejanju" zgodovinskega materiala): "Nikakor pa ne dajejo, tako kot filo- zofija, recepta ali sheme, po kateri bi bilo moči prikrojiti zgo- dovinske epohe. Težava se nasprotno začenja šele tam, kjer se lo- tiš obravnavanja in urejanja materiala, bodisi kake pretekle epo- he ali sedanjosti, ko se lotiš dejanskega predstavljanja." (MEW 3-27) 71 Teza iz Uvoda (ki sledi Marxovemu ugotavljanju, da čas razcveta kake umetnosti nikakor ne sovpada z občim razvojem družbe in njenega materialnega temelja ter da to za poscimezno umetniško ob- liko epa še ni tako zelo upadljivo, kakor postane očitno pri odnosu med celotno sfero umetnosti in občim razvojem družbe): "Težava obstaja le v občem dojetju teh protislovij. Brž ko so specificirana, so že razjasnjena." (MEW 13-641) Torej dve povsem nasprotno usmerjeni, čeprav stičiščni tezi. Kljub temu, da tekst Nemške ideologije izrecno nastopa proti kakršnikoli shemi, se težava vendarle ne pokaže na ravni občega, temveč na ravni specifičnega, na ravni urejanja materiala ter na ravni demonstracije rezultatov. V Uvodu je zadeva ravno na- sprotna. Težava ni na ravni specifičnega, kajti specificiranje je toliko kot demonstriranje, marveč na ravni občega, na ravni protislovja znotraj obče "historične skice (MEW 19-111)". Kajti nobena obča skica se ne more povsem otresti shematičnosti. Težava razmerja med materialno in duhovno produkcijo, neenostav- nost, torej zapletenost tega razmerja nastaja predvsem zaradi te- ga, ker duhovna produkcija kot taka ne le, da ni "direktni iz- liv", ampak sploh ni nikakršni izliv materialne produkcije, saj sta tako ena kot druga "izliv", razcepitev enega in istega pre- delovanja sveta: mitološkega predlovanja. Jezik duhovne produk- cije je pogojen po jeziku dejanskega življenja kot bazičnem je- ziku, toda jezik dejanskega življenja, jezik vsakdanjega življe- nja ni izvor jezika duhovne produkcije. Njun skupen izvor je je- zik mitičnega sveta, jezik življenja pred njegovo razcepitvijo na vsakdanje in nevsakdanje življenje. Vse skupaj pa se še bolj zaplete, ko Marx razkrije fetišizem, re- ligijo vsakdanjega življenja. Jezik dejanskega življenja kot de- dič mitologije (naravne religije) ne izgubi "religioznega" karak- terja, temveč ostane "religija". Naravna religija se je razcepila 72 na religijo vsakdanjega življenja, jezik dejanskega življenja in religijo nevsakdanjega življenja, jezik duhovne produkcije, h ka- teremu spada tudi religija v ožjem pomenu, tj. religija kot po- sebna oblika družbene zavesti. Potlej se da pokazati, kako se z religijo (jezikom) vsakdanjega življenja razvija tudi religija (jezik) kot oblika družbene zavesti: avtomatičnemu fetišizmu kapitalizma ustreza fetišizem krščanstva, te "specialne religije kapitala (MEW 26. 3-H42)", zlasti v obliki protestantizma.* A to so že vprašanja specifikacije. Težavo predstavlja obče vprašanje: razložiti religijo vsakdanje- ga življenja iz religije kot oblike družbene zavesti ali pa re- ligijo kot obliko družbene zavesti razložiti iz religije vsakda- njega življenja? To je vprašanje, s katerim se Marx nenehno muči. Ne kot z vprašanjem, marveč kot s problemom, kot s problemom ana- logije: "Da bi za-to našli analogijo, se moramo zateči..." itd. Toda analogijo česa? Z izrazom "analogija" je Marx v Kapitalu (že v prvi izdaji) vse- kakor previdnejši, kakor .je bil še ob pripravljalnem delu, ko go- vori o "povsem istem razmerju (Marx, Resultate ... str. 18**)". Vendar vselej izpeljuje v faktičnem sosledju religijo vsakdanje- ga življenja iz religije v običajnem pomenu besede: "Kakor je človek v religiji obvladovan po produktu svoje lastne glave, tako je v kapitalistični produkciji obvladovan po produktu svoje last- ne roke." (MEW 2 3-649) Ali: "Povsem tako, kakor v religiozno za- jetem miselnem procesu produkt mišljenja ne le zahteva gospostvo nad mišljenjem, ampak ga izvaja." (MEW 26.1-272) če bi šlo za di- rekten izliv, za direktno ustrezanje družbene zavesti družbenik * "Monetarni sistem je bistveno katoliški, kreditni sistem bist- veno protestantski." (MEW 25-606) Kajti "krščanstvo, s svojim kultom abstraktnega človeka namreč v svojem buržoaznem razvoju, protestantizmu, deizmu itd., je najustreznejša oblika religije." (MEW 23-93) **G1. Časopis za kritiko znanosti..., št. 15, str. ...» - op. uredn. 73 . tdti, bi moralo biti seveda narobe. Religijo kot tako bi bilo mo- goče razlagati le iz religije vsakdanjega življenja. Toda ta po- stane vse obvladujoča šele ob totalni transubstanciaciji (fetiši- zaciji) vseh odnosov, tj. ne takrat, ko je religija na višku (tj. srednji vek, fevdalizem), temveč v kapitalizmu. In od kod naj bi k vsakdanjemu življenju v tem primeru sploh pritegnili atribut religioznosti? To očitno protislovje in zato težavo zajame Marx v sledeče spo- ročilo: ''Tehnologija odstira aktivno razmerje človeka do narave, neposredni produkcijski proces njegovega življenja, -s tem tudi njegovih družbenih življenjskih razmerij in iz njih izvirajočih duhovnih predstav. Celotna zgodovina religije, ki abstrahira od te materialne baze, je - nekritična. Dejansko je mnogo laže najti 2 analizo posvetno jedro religioznih meglenih tvorb, kakor narobe, iz vsakokratnih dejanskih življenjskih razmer razviti njihove ponebesene oblike. Zadnje je edino materialistična in za- to znanstvena metoda." (MEW 23-393, pripomba 89). Kljub temu opo- zorilu, ki ga je naslovil zgodovinarjem religije, je Marx sam ostal v nerešeni dilemi. Iz analogije z religijo kot tako ponazar- ja, tj. prispodablja (m.etaforizira) vsakdanje življenje blagovno- kapitalskega sveta, fetišizem (religijo vsakdanjega življenja) in ne narobe^ Problem in njegova razrešitev je na začetku: preden je bila teh- nologija, je bila mitologija (naravna religija). Potemtakem mi- tologije v njenem bistvu ni mogoče razložiti iz tehnologije, pač pa je mogoče razložiti njeno spreminjanje, njen razcep na reli- gijo vsakdanjega življenja in religijo kot obliko družbene za- vesti ter nadaljnje vzvratno učinkovanje med njima, formiranje teologije, njeno pretvorbo v ideologijo, itd. Vendar njun razvoj ni identičen, temveč vselej zgolj analogen. Religija vsakdanjega življenja, tj. fetišizem namreč ni direktna 7* posledica razcepa mitologije (nezavedno umetniškega predelovanja), saj je sam ta razcep pogojen po tehnologiji, po vzpostavljanju materialne produkcije kot take, kot delovnega procesa in z njim povezane delitve: na fizično delo, umsko delo in duhovno delo. ■ Medtem ko fizično delo in umsko (intelektualno, načrtovalno, kon- trolno) delo spadata v materialno proizvodnjo, tvori duhovno delo duhovno produkcijo z vsemi njenimi oblikami (vključno z religijo). ] Obenem pa je tudi vprašanje, če je religija vsakdanjega življenja "le navajenost dnevnostnega življenja (MEW 13-23)". S podpoglav- jem Fetišistični karakter blaga in njegova skrivnost kot poseb- nim podpoglavjem 2. izdaje Kapitala Marx opušča takšno stališče. j Navajenost dnevnostnega življenja znotraj menjalnih blagovnih | odnosov je le odražanje (zrcaljenje) faktičnega fetišističnega dogajanja, faktične sprevrnjenosti med bistvom in pojavom (vide- zom). Običajna zavest je običajna, tj. navadna prav zato, ker odraža videz, ker zrcali le to, kar se kaže na površini. Zato je tudi sprevrnjena zavest. Vendar religija dnevnostnega (vsak- i danjega) življenja ne izvira iz običajne (navadne), tj. sprevrnje- ' ne zavesti, temveč izvira običajna zavest in njena navajenost iz religije vsakdanjega življenja (fetišizma). Kar se zgodi ob tem, je le to, da "navajenost fiksira (MEW 2 3-103)" misticizem vsakda- njega življenja, ki se pojavlja in vsiljuje sam, ne pa da bi mu "le navajenost ... puščala, da se pojavlja kot trivialen, samo- umeven (MEW 13-22)". Ljudje ne vedo, kaj delajo. Kar dejansko delajo, delajo nezavedno: "instinktivno (MEW 13-35)". Po tej pla- ti bi bilo njihovo delovanje mitološko, če ne bi šlo za faktično mistifikacijo: "ne domišljijsko, temveč prozaično realno mistifi- kacijo (MEW 13-35)". Religija vsakdanjega življenja je prozaična, \ realna in ne domišljijska, kot je religija v običajnem (navadnem) pomenu besede. Zato je pričakovati, da bo prav tako kot "magija denarja (MEW 2 3-107)" z odpravo blagovnih odnosov izginil tudi fetišizem (mistifikacija, religija) vsakdanjega življenja. Vsak- danje življenje, ki bo postalo "prozorno enostavno", bo brez skriv- nosti (mističnosti); toda ali bo navajenost na to brezskrivnostnostj 75 vsakdanjega življenja, ali bodo oni "dan za dnevom prozorno umni odnošaji (MEW 23-94)" lahko sami po sebi spodrinili tudi religijo kot tako? Nedvomno, da takšno, kakršna je sedaj. Vsakdanjost od- ločilno vpliva na način obstoja nevsakdanjosti, na način bivanja- duhovne produkcije sploh in zato tudi na religijo kot na eno iz- med oblik te produkcije. Vendar pa ima sam obstoj (bivanje) ne- vsakdanjosti korenine drugje, ne v vsakdanjosti. Vsakdanjost in nevsakdanjost imata skupni izvor v otroškem svetu človeka, v "nezrelosti (MEW 23-93)" človeka. V odnosih, ki so "neizmerno bolj enostavni in prozorni (prav tam)" kot so odnosi buržoaznega sveta. Obenem pa je to "nižja razvojna stopnja" člo- veka, z "ustrezno omejenimi (befangene) razmerji človeka znotraj njegovega materialnega proizvodnega procesa." Ta "dejanska za- jetost (Befangenheit) se ideelno zrcali v starih naravnih in ljud- skih religijah (MEW 23-94)". Se zrcali, toda to zrcaljenje ni bistvo neke naravne religije (mitologije). Njeno bistvo je, da pomeni"nezavedno umetniško predelavo" sveta. Zaradi tega more "religiozni odsev" sicer "izginiti le", če izgine religija "prak- tičnega vsakdanjega življenja". To je pogoj, vendar ne že tudi ali še ne nujnost. Kakor mitične domisijijskosti ni nadomestila prozaičnost, temveč religiozna domisijijskost, tako tudi religiozne domišljijskosti ne more nadomestiti nikakršna prozaičnost praktične vsakdanjosti, marveč jo lahko zamenja le neka druga domišljijskost: od religije "neodvisna fantazija". Le resnično kraljestvo svobode in nikakrš- no kraljestvo nujnosti, pa če so v njem odnosi še tako enostavni, prozorni, planski in kontrolirani. Noben inteligenčni kvocient, nobena organska sestava proizvajalnih sil ne moreta biti ustvar- jalna iz sebe same. Pred resnično svobodno duhovno produkcijo je generalni intelekt prav tako brez moči, kot je brez moči katerakoli ideološka super- 76 struktura ali katerakoli ideologija. Brez produktivne moči, tj. poetične moči. Nad resnično svobodo, nad ustvarjalno domišljijo, se more ideološka moč uveljaviti zgolj kot gola destruktivna moč. 2. Domišljija in svoboda Izpodriniti svobodno domišljijo z generalnim intelektom je eno temeljnih hotenj ideologije. Znotraj "buržoaznega horizonta" je ta tendenca ideologije oziro- ma ta ideološka tendenca uveljavljena kot poskus generaliziranja in totaliziranja metode, kakršna je lastna naravoslovju. Metode, kakršno zahteva materialna produkcija (kraljestvo nujnosti). Ka- . : kršno forsira načrtovalna in kontrolna zavest neposrednega delov- nega procesa. Ta metoda je prav metoda generalnega intelekta: analitično-reduktibilna metoda. a) Ljudomrzniški materializem Filozofija kot ena izmed oblik duhovne produkcije ne more nado- mestiti nek element materialne produkcije, pa čeprav je to sam generalni znanstveni intelekt. Ne da bi to seveda prišlo na misel "antimetafizikom po profesiji, namreč fizikom (MEW 2-133)", ki vedno znova skušajo generalizirati svojo znanstveno metodo. Zav- zeti torej mesto filozofije, izpodriniti duhovno produkcijo kot tako sploh in jo podrediti racionalnemu mišljenju. Kajpada s tem prav tako vselej padejo nazaj tja, od koder in nad kar so se sku- šali dvigniti, v metafiziko (filozofijo), le da slabo premišlje- no (Engels). Prvi tak poskus se je začel z mehaničnim francoskim materializ- mom: "Z zdravnikom Le Royem se ta šola začenja, z zdravnikom Caba- nisom se vzpne na svoj vrh, zdravnik Lamettrie je njegovo središče. 77 Descartes je še živel, ko je Le Roy prenesel kartezijsko kon- strukcijo živali - podobno kot v 18. stoletju La Mettrie - na človeško družbo, razglasil dušo za modus telesa in ideje za me- hanično gibanje." (MEW 2-133) Toda za resničnega začetnika vsega- tega gibanja, zlasti pa "moderne eksperimentalne metode", šteje tudi Marx Bacona: "Naravoslovje mu velja za resnično znanost in čutna fizika za najimenitnejši del naravoslovja... Znanost je izkustvena znanost in obstaja v aplikaciji racionalne metode na čutno danem. Indukcija, analiza, primerjava, opazovanje, ekspe- rimentiranje so poglavitni pogoji racionalne metode." (MEW 2-518) Ob tem. ima čutnost vendarle še podobo pestrosti, materija se še v "poetično čutnem blišču nasmiha" človeku, materializem "še na neki naivni način skriva kali vsestranskega razvoja", šele Hob- bes je tisti, ki vse to sistematično briše. "Čutnost izgubi svoj cvet in postane abstraktna čutnost geometra." (MEW 2-519) Fizič- no, naravno, čutno "se žrtvuje mehaničnemu ali matematičnemu". Geometrija in matematika postaneta poglavitni znanosti oziroma jcriterij znanstvenosti. "Materializem postane ljudomrzen." (Prav tam.) Nasproti čutnosti in seveda tudi nasproti domišljiji raz- vije "brezobzirno konsekvence razuma", konsekvence generalnega intelekta. Temeljni odnos 1judomrzniškega materializma do človeka povzame Marx v dva stavka: "človek je podvržen istim zakonom kot narava." (MEW 2-17 6) Kaj pomeni to? "Moč in svoboda sta identična" (prav tam). Bistvo vsakega 1judomrzniškega odnosa do človeka, bistvo likvidacije človeškosti človeka je po Marxu identificiranje svo- bode in moči. Najbližji izraz te ideologije, po kateri je človek svoboden le, kolikor ima moč, kolikor je moč sama, je istovetenje zakonov na- rave in zakonov družbe (človeka). To ima seveda za posledico za- ključek, da je logika družbe po bistvu identična z logiko narave in da mora biti družboslovna znanost zato po bistvu prav tako 78 identična z nčiravoslovno znanostjo. Da se mora opirati na isto metodo, tj. na matematično-analitično metodo. Znanstveno delo, ki se odvija po tej metodi, obstaja v oni "aplikaciji racionalne metode na čutno dano", kar navsezadnje pomeni: v redukciji čutno danega, konkretnega na njegovo racionalno, abstraktno jedro, v subsumiranju nečesa konkretnega pod nekaj abstraktnega. To pa je ravno tisti postopek, kateremu se Marx najostreje zoperstavlja vse od prvih del do Bede filozofije. Kajti ta postopek, ta metoda, "objektivna in cinična", je tudi osnovna m.etoda politične ekonomi- je, saj so klasični politični ekonom.isti, prav tako kot Hobbes, imeli družbene zakona za naravne zakone, Marx sicer že v Bedi filozofije ve: "Cinizem je v stvareh in ne v besedah, ki označujejo stvari." (MEW 4-83) Vendar ga upor zoper ta cinizem stvari usmerja tudi v upor zopet cinizem znanosti in predvsem v upor zoper metodo, na kateri takšna znanost ali tudi filozofija (Hegel) temelji. Torej zoper redukcionizem (abstrak- cionizem) te metode. "Da se more vse, kar eksistira, ja vse, kar živi na zemlji in v vodi, zvesti z abstrakcijo na logično ka- tegorijo, da se da na ta način posrkati celotni dejanski svet v svet abstrakcij, svet logičnih kategorij - koga to še čudi? ... Ce je vsaka stvar reducirana na logično kategorijo in vsako giba- nje, vsak produkcijski akt, na metodo, tedaj to pomeni, da se vsaka sovisnost produktov in produkcije, stvari in gibanja, reduci- ra na aplicirano metafiziko." (MEW 4-128) Marx tu misli, da je to reduktibilno metodo še mogoče ločiti od analitične metode, kajti gre za "abstrakcijo, ne za analizo (MEW 4-137)". Da je še mogoče razviti neko analitično metodo, ki ne bo abstrakcionistična (re- duktibilna). V študijah za delo H kritiki politične ekonomije je potem prišel do spoznanja, da cinizem stvari sega mnogo dalj, kakor se je zde- lo spočetka, da fetišizem, ki obleplja stvari, faktično ni nič drugega kot "aplicirana metafizika", da ima stvar kot blago svojo 79 lastno onto-teologijo (metafiziko in teologijo), ki je znêmst- vena refleksija ne more obiti, temveč se ji mora v svoji metodi podrediti. Znanstvena analiza aplicirane metafizike, religije vsakdanjega življenja je lahko le reduktibilna, se lahko razvija- le prek abstrahiranja. Tako Marx v Predgovoru in Zagovoru k prvemu zvezku Kapitala po- trebo po abstrakcij ski sili v družboslovju celo izrecno poudari in to prav nasproti naravoslovju. Pri "analizi ekonomskih oblik" ne more biti v pomoč eksperimentiranje, se ni mogoče poslužiti niti mikroskopa niti dobiti rezultata s pomočjo kemičnih reakcij. "Oboje mora nadomestiti abstrakcij ska sila." (MEW 23-12) Abstrak- cij ska moč. Svoboda kot spoznavanje nujnosti je torej možna le kot moč. Spet smo potemtakem pri ljudomrzniško-materialističnem identificiranju svobode in moči. Torej tudi narave in družbe, naravnih in družbenih zakonov? Tudi, kajti abstrakcij ska moč je usmerjena na zakone buržoazne družbe kot na "naravne zakone kapitalistične produkcije (prav tam)", čut- no navzoči, konkretni ljudje so zato obravnavani zgolj kot apli- kacije kategorij, kot posameznostni nosilci aplicirane metafizike; "za osebe gre tu le, kolikor so personifikacija ekonomskih kate- gorij (MEW 2 3-16)". Na tej ravni je bil torej ves začetni upor zoper redukcionistično (abstrakcionistično) znanstveno metodo zaman. Ob totalnem fetišizmu, ob totalni transsubstanciaciji odnosov je znanstvena analiza prisiljena, da se zateče k abstrakcijski mo- či, k redukcistični metodi. Zahteva po tem, da naj bi se takšna metoda uporabljala tudi po odpravi fetišizma, je zato skrajno ideološka zahteva. Faktično je to zahteva, naj bi se buržoazni horizont razširil tudi nad pri- hodnost. Pomeni ekstrapolacijo metode iz kraljestva nujnosti (v 8o obeh pomenih: kot kraljestva generalnega intelekta materialne produkcije in kot kraljestva kapitalističnega naravno-zgodovin- skega procesa) v kraljestvo svobode. Iz horizonta Marxovega razločevanja in razdelitve človekovega kraljestva na kraljestvo nujnosti in kraljestvo svobode postane zato misel iz Ekonomsko-filozofskih rokopisov (1844), misel o "eni znanosti (MEW, Ergzb. 1-544)", problematična. Naravoslovna znanost je vsekakor skupaj z "industrijo" (materialno produkcijo) "ekzoterično odstrtje človekovih bitnostnih sil", njegove moči, toda ne njegove resnične svobode. Zato ne more nikdar postati, čeprav naj bi bila "subsumirana" pod njo, "baza človeške znano- sti". Stavki, ki naj bi bili začetni stavki Nemške ideologije, so glede na ''optimizem." Pariških rokopisov že bolj umirjeni: "Poznamo le eno edino znanost, znanost zgodovine. Zgodovino je mogoče opazo- vati z dveh plati, razdeliti na zgodovino narave in zgodovino ljudi. Obeh plati pa ne gre ločevati: kar obstoje ljudje, se zgo- dovina narave in zgodovina ljudi medsebojno pogojujeta. Zgodovi- na narave, t.im. naravoslovje (Nuturwissenschaft), se nas tu ne tiče; v zgodovino ljudi pa se bomo morali spustiti, ker se skoraj vsa ideologija reducira bodisi na preobrnjeno pojmovanje te zgo- dovine ali na popolno abstrakcijo od nje." (MEW 3-18) Tema "ene edine znanosti" je iz prihodnosti pomaknjena v sedanjost in tako iz območja idealiziranja. Osnovna naravnanost Nemške ideologije: "Komunizem ni... ideal, po katerem naj bi se ravnala dejanskost." (MEW 3-35) Tudi dejanskost znanosti ne. Vmes je predvsem izkušnja na moderni naravoslovni znanosti temelječega 1 judomrzni.škega ma- terializma. čeprav je zato še govor o eni sami zgodovini in njeni znanosti, je ta zgodovina razdeljena na zgodovino narave in zgo- dovino ljudi, med katerima je razen identitete tudi specifična in bistvena razlika, človek je sicer še zmeraj razumljen kot del narave, toda, kar ga dela za človeka, je ravno to, kar ga razli- 81 kuje od narave in njenih zakonitosti, to ne izključuje medseboj- nega, vzvratnega učinkovanja obeh zgodovin znotraj zgodovinske totalitete. Specifika tega vzvratnega učinkovanja se Nemške ideologije "ne tiče", kakor se je ne tiče naravoslovna znanost • kot taka. V tem: "se nas tu ne tiče", tiči zadrega nerazjasnje- nega vprašanja metode, vprašanja, s katerim se Mar^ zares spo- pade šele v Uvodu H kritiki politične ekonomije (1857). Vendar je orientacija k odločitvi kraljestva nujnosti (material- ne produkcije, borbe z naravo) in njej pripadajočega naravoslov- ja ter kraljestva svobode kot sfere svobodne duhovne (domišljij- ske) produkcije implicitno že tu. Zlasti v zamisli komunistične družbe, kjer "dejavnost" (širši pojem od delovnega procesa) člo- veka ne bo omejena na zaključen krog, temveč bo prosta, v tem ko: 1. "družba upravlja občo produkcijo", 2. "in mi s tem ravno omogoča, da počnem danes to, jutri ono (MEW 3-33)". Družba razpolaga z generalnim intelektom, z močjo upravljanja obče, materialne produkcije, torej "boja z naravo", jaz sam pa sem svoboden. V jeziku Kapitala bi se to reklo: "dan za dnevom prozorno umni odnosaj i" do sveta mi omogočajo, da onstran te vsak- danjosti "počnem danes to, jutri ono", da sem svoboden za domiš- ljijo, za cvetove nevsakdanjosti: "V komunistični družbi ni nobe- nega slikarja, temveč kvečjemu ljudje, ki med drugim tudi slika- jo." (MEW 3-379) b) Domišljijska znanost Bolj ali manj je torej jasen tako položaj naravoslovnih znano- sti kot svobodne duhovne-domišljijske produkcije. Obstaja pa ne- jasen položaj družboslovnih znanosti, namreč v "komunistični družbi". Kolikor je družboslovje znotraj postvarelih odnosov in personificiranih stvari, znotraj religije vsakdanjega življenja. 82 znotraj fetišizma, prisiljeno, da uporablja reduktibilno-abstrak- cijsko metodo "pozitivnih znanosti", zaradi česar je neizogibno vselej postfestno, mu kot takemu znotraj "komunistične družbe", ki z zavestno plansko kontrolo upravlja "občo produkcijo", ni več mesta. Niti v prvi fazi komunizma, ne.Svojo vlogo lahko igra kvečjemu še v obdobju prehoda k tej prvi fazi, v obdobju premagova- nja fetišizma, toda edino pod kontrolo kritičnega mišljenja, pod kontrolo znanstvene kritike. Je tedaj v "komunistični družbi" možna neka znanost, ki ne bi bi- la analitično-reduktibilna? Ki ne bi bila glede na dejanski raz- voj naknadna, marveč vnaprejšnja? Torej sintetično-produktivna? Pri kateri ne bi bilo treba zgolj opazovati "sedanji potek, dokler stvari niso dozorele (MEW 34-371)"? Toda takšna je v svoji teh- nološki fazi znanost že danes. Bistvo generalnega intelekta je prav v tem, da predstavlja enotnost analitično-reduktibilne in sintetično-produktivne metode. Potem je takšno programiranje le ena izmed siceršnjih futuroloških variant, tj. variant ekstrapo- lacije kraljestva nujnosti. Preostane torej le znanost kot domišljijska znanost? Toda to pot- lej ni več znanost v današnjem pomenu besede. Spada v območje "komponiranja", ne pa v območje planiranja in kontroliranja; v območje svobodne duhovne produkcije. Kar pa je v vsem tem nedvomno, je to, da je glede na znanost pri- marna ideološkost navzoča v absolutiziranju obstoječih znanstvenih metod in da so običajni ideološki momenti, ki sicer oblepljajo vsakršno znanost, šele sekundarni. Povsem očitno je to iz Marxovega in Engelsovega, verjetno redkega, a pomembnega nesporazuma. Gre za "spor" okrog dela Origine et Transformatione de l'homme et des autres Etres (izšlo 1865). Av- tor dela je bil P. Trémaux. Ob tem piscu, katerega izhodišče je 83 neposredno povezovanje določenih zemljiških tal in narave ljud- stva, ki živi na njih, kar je Engels takoj razpoznal za šarla- tanstvo, je Marx zavzel naslednje stališče: "V zgodovinski in po- litični aplikaciji mnogo pomembnejši in bogatejši kot Darwin. Za- določeno vprašanje, kakor vprašanje nacionalnosti etc., je edino tu najdena naravna baza." (MEW 31-248) Zakaj? V čem naj bi bil Darwin revnejši? "Napredek, ki je pri Darwinu čisto naključen, je tu nujen, na bazi razvojnih period zemeljske- ga telesa... kot nujni zakon je razvita fiksnost... nekoč konsti- tuiranih espèce." (MEW 31-248) Trémaux naj bi po Marxu odkril to- rej "nujni zakon" napredka in njegove baze, medtem ko je Darwin ostal pri naključju napredka: napredek ni pri Darwinu zakonit, obstaja, lahko pa ga tudi ne bi bilo. Od kod Darwinova nezmožnost za odkrivanje nujnih zakonov? Marx je Darwinovo knjigo Natural Selection, ki je izšla istega leta kot njegov spis H kritiki politične ekonomije (1859), 19. decembra I860 v pismu Engelsu pozdravil kot "naturno-historični temelj najinega nazora (MEW 30-131)", toda že z dodatkom: "izvaja grobo angleško", kar ponovi tudi v pismu F. Lassallu 16. januarja 1861: "Zelo pomemben je Darwinov spis in mi ustreza (passt) kot naravoslovna podlaga zgodovinske razredne borbe. Grobo angleško maniro izvajanja je treba seveda vzeti v zakup." (MEW 30-578) Katera in kakšna je ta "grobo angleška manira"? Ta manira ni nič drugega kot znanstvena metoda, ki jo je utemeljil Bacon. Darwin sam si je zabeležil: "Pri tem sem postopal po pravi Baconovi me- todi in sem v velikem obsegu zbiral - brez vsake teorije - fak- te..." (citirano po St. Toulmin - J. Goodfield, Entdeckung der Zeit, München, 1970, str. 235)* Proti čemur nastopa Marx, je em- piristična metoda, ki v najboljšem primeru pripelje lahko le do verjetnosti, nikakor pa ne do nujnosti. V vsakem trenutku lahko nastopi naključje. Fakti brez vsake teorije niso fakti. Oziroma nekaj postane fakt 84 le v kontekstu določene teorije, pa če se tega zbiralec faktov zaveda ali ne. Sledeč geslu: fiziki, bojte se metafizike, je tu- di Darwin zašel na kraju v metafiziko najslabše vrste, metafizi- ko preroškega 1judomrzniškega materializma: "Mi lahko celo pre- roško pogledamo v prihodnost in napovemo, da bodo na koncu kon- cev zmagale navadne in daleč razširjene vrste, ki sodijo v večje in dominantne skupine, in da bodo le-te zaplodile nove dominant- ne vrste... Neposredna posledica vojne v naravi, lakote in smrti, je torej najvišji cilj, ki si ga znamo predstavljati, nastanek višjih živali." (O nastanku vrst, DZS, Ljubljana, 1954, str. 456, 457) Smrt,-boj za obstanek in iz njega izhajajoči naravni izbor dominantnega, je najvišji cilj, ki si ga more zamisliti Darwin: njegova teologija. Dejansko pa ta teologija ni nič drugega kot dominantna ideologija najbolj žive aktualnosti, prenesena na živalski svet: "pri Darwinu figurira kraljestvo živali kot bur- žoazna družba (MEW 30-249), sporoči končno oceno Marx Engelsu že 18. junija 1862. Darwin počne torej isto kot 1judomrzniški materializem: identificira naravo in družbo, moč in svobodo, le da z nasprotne plati. Darwinizem. to potlej "popravi" in Darwinov pogled na živalski svet spet neposredno aplicira na družbo. Vendar razgrinjanje ideoloških potez Darwinovega nauka, ki so si- cer že dovolj znane, tu ni osnovni namen interpretacije. Kar je pri vsem tem pomembno, je predvsem to, da navedene ideološke po- teze niso vzrok, temveč posledica Darwinove grobe angleške maniré izvajanja, Darwinove empiristične metode. Teorija napredka prek naključnega naravnega izbora je izrazito ideološka teorija, ki pa se je mogla formirati le prek empirističnega izhodišča. In ker kot takšna ničesar ne dokazuje z "železno nujnostjo", je Marx kaj kmalu ugotovil, da si z njo v resnici ne more ničesar pomagati, da ob njej ne gre za nikakršen "naturnohistorični temelj" nje- "Iz dodatnega 15. pogl. O nastanku vrst: "Pripominjali so, da je moj način dokazovanja nejasen, toda uporabljam isto metodo, ki jo koristijo pri razsojevanju običajnih življenjskih pojavov in je bila pogosto uporabljena s strani velikih naravoslovcev." (Citi- rano po istem viru.) 85 gDvega nazora, marveč kvečjemu za uporabno analogijo "stališču, ki pojmuje razvoj ekonomskih družbenih formacij kot naravno-hi- storični proces (MEW 23-16)". V Kapitalu cmenja Marx Darwina le še kot tistega, "ki je usmeril interes k zgodovini naravne teh- - nologije (MEW 23-382)". Da torej nima nobene večje vrednosti, kot jo ima razlaga fetišizma blagovnih odnosov z analogijo reli- gioznega sveta. Sploh pa ne more ustrezati kot analogija brezrazred- nemu svetu, saj odpove že ob produkciji, ki jo je kapital zares vzel v roke.* Zato nikakor ni naključno, da je Marx Darwina ob prvi priliki (in ta prilika je bila Trémaux),.kar zadeva "politično'in zgodo- vinsko aplikacijo", v celoti zavrgel.** Zdelo se mu je, da je Trémaux prinesel tisto, kar se je Darwinu neogibno izmaknilo, teoretsko utemeljitev "nujnega zakona", ki vodi napredek, kar naj bi bil dejansko "naturnohistorični temelj" historično-mate- rialističnega pojmovanja zgodovine. * Industrijsko kmetijstvo je, kvantitativno gledano, naravni iz- bor že danes izbrisalo iz sveta; zavestno plansko vodenje pro- , dukcije si naravnega izbora vsaj v velikih količinah pač ne mo- re privoščiti. Naravni izbor je nadomeščen s tehnološkim izborom. **Sicer pa Marx v Kapitalu ob vprašfmju "naravne baze" skoraj v celoti povzame Hegla iz Predavanj o filozofiji zgodovine. Pri- merjajmo teksta; Hegel: "Narava ne sme biti obdarjena niti pre- visoko niti prenizko; milo jonsko nebo... Predvsem se moramo tu ozirati na naravne pogoje, ki so bili enkrat za vselej izključe- ni iz svetovrozgodovinskega gibanja: v mrzlih in vročih conah ni moglo biti tal za svetovnozgodovinska ljudstva. Kajti budna zavest je spočetka le v naravi in vsak njen razvoj je refleksija duha v sebe, zoper naravno neposrednost.... Pravo prizorišče svetovne zgodovine je zato zmerna cona in sicer njen severni del, ker je zemlja tu kontinentalna in ima široka nedra, kakor so rek- li Grki." (Hegel, Werke 12, str. 106, Suhrkamp) Marx: "Prerazsip- na narava ,ga drži za roko kakor otroka'. Njegovega lastnega razvoja ne napravija za naravno nujnost. Ne tropsko podnebje s svojo bujno vegetacijo, temveč zmerni pas je rodni kraj kapitala. Ne absolutna rodovitnost tal, temveč njihova diferenciranost, raznovrstnost njihovih naravnih produktov tvori podlago za druž- beno delitev dela in s spremembami naravnih pogojev, sredi ka- terih živi človek, ga spodbuja, da poveča svoje potrebe, sposob- nosti, delovna sredstva in delovne načine. Nujnost, družbeno 86 kontrolirati naravne sile, torej gospodariti z njimi, si jih z delom človeške roke šele prisvojiti v velikem merilu ali ukro- titi, igra v zgodovini industrije najodločilnejšo vloge." (MEW 23-537) Marx se sklicuje v pripombi na dva angleška pisca, Th. Muna in N. Forsterja, iz 17. in 18. stol., vendar je prvi, ki je zares razvil teorijo geografskega faktorja Montesquieu (De l'Es- prit des Lois : 1740) . *Jenny Marx sporoči J. Brekerju 29. januarja 1866, da je Marxa "pravkar, ko je začel prepisovati svojo knjigo (MEW 31-586)", spet napadla bolezen. O Tremeauxu kot "naprer.ku od Darwina" pa Marx poroča L. Kugelmannu eno pismo prej (9. oktobra 1866), pre- den (13. oktobra) mu je sporočil razčlenitev svojega celotnega dela (vključno s Kapitalom). Nesporazum med Marxom in Engelsom zato sploh ni toliko nespora- zum okoli tega ali onega problema, kolikor, z Marxove plati, nes- porazum okrog problema, s katerim obstaja ali pade njegova kon- cepcija razvoja Človeške družbe. Ali je zgodovinsko dogajanje zakonito ali naključno. Ali je torej mogoče odkriti neke nujne ali pa zgolj empirične (verjetnostne) zakone? Centralno vpraša- nje zato tudi ni toliko vprašanje "naravne baze", kolikor prav vprašanje nujnosti, četudi le "tranzitorične nujnosti (MEW 2 3- 618)" zgodovinskega razvoja. Marx se "temeljni ideji o vplivu tal (MEW 31-238)" zato tudi po (glede na konkretne probleme povsem upravičenih) Engelsovih ugo- vorih ni odrekel, saj jo uporabi v tekstu v prej kot po letu dni izšlem Kapitalu (1867) za utemeljitev naravno-historičnega na- stanka kapitala in naravne nujnosti razvoja človeške družbe sploh Nujnost "spopadanja s primerno oboroženo naravo" igra "najodločil- nejšo vlogo v razvoju industrije (MEW 23-537)", tj. v razvoju teh- nologije kot "materialne baze (MEVJ 23-393)" vsakršne zgodovine oziroma "odprte knjige človeških bitnostih sil", kakor je zapi- sano v Ekonomsko-filozofskih rokopisih. Engels je očitno prepričal Marxa o šarlatanstvu Tremauxa, zato ga ne navaja (kakor si je najbrž sprva želel, saj ga je bral kma- lu po zaključku rokopisne variante Kapitala*) kot morebitne naj- 87 novejše potrditve in ilustracije svojega temeljnega izhodišča, od katerega ni Marx prav nič odstopil, saj bi se sicer ob preg- ledovanju in predelovanju rokopisa za izdajo prve knjige Kapi- tala korigiral. Nasprotno, na to temeljno Marxovo izhodišče kot tako je vseskozi pristajal tudi Engels. 3. Ljubezen Razvoj tehnologije in sam "rojstni kraj kapitala", rojstni kraj avtomatičnega fetišizma, zakoreniniti v naravni nujnosti, v geo- grafski določenosti nekega kraja, je Marxov poskus preseženja ne- zadostnosti analogije med religijo vsakdanjega življenja (faktič- no metafiziko) in religijo kot tako (metafiziko). Lahko je "po- zemska družina odkrita kot skrivnost svete družine", toda to ne pomeni, da "mora zdaj prva sama biti teoretsko in praktično uni- čena (MEW 3-7)", kajti lahko je uničena neka obstoječa oblika družine, posvetna ali sveta, ne more pa biti uničena^^гч^&^ dokler je človek človek, dokler je moški moški in ženska žen- ska, sploh HTsakršna družina. Preostaja torej neka "naravna nuj- nost". Predvsem pa neka skrivnost človekove narave: ljubezen. Ljubezen je tista, ki generalni intelekt zmeraj znova vznemirja s skrivnostjo, mu ne da, da bi bil miren v svojem preračunava- nju: "Ljubezen je strast in nič ni nevarnejšega za mir spoznava- nja kot je strast... Strast ljubezni je nesposobna za interes po notranjem razvoju, ker se je ne da a priori konstruirati, ker je njen razvoj dejanski, razvoj, ki se odvija v čutnem svetu in med dejanskimi individui." (MEW 2-23) Če se ljubezni ne da a priori konstruirati, tedaj se je po bistvu tudi post festum ne da. Ljubezni se ne da rekonstruirati. Kot rekonstrukcija ni več lju- bezen, je le še spekulacija, mrtvi moment generalnega intelekta. "Glavni interes spekulativne konstrukcije pa je oni ,od-kod* in 88 "kam" ... Proti čemur se tu bori kritična kritika, ni le ljube- zen, temveč vse živo, vse neposredno, vse čutno izkustvo, vse dejansko izkustvo sploh, o katerem nikdar ne vemo vnaprej, ,od kod* in ,kam'... Ljubezen je v očeh spoznavnega miru abstraktna strast, po spekulativni govorni rabi, v kateri se konkretno ime- nuje abstraktno in abstraktno konkretno". (MEW 2-23) Ljubezen, brž ko začnemo spraševati po njenem od kod in kam, po njenemi vzroku in učinku, postane nekaj abstraktnega, mrtvega.. Ljubezen tako izgubi skrivnost živega, potone v stroju spekula- tivne konstrukcije. "Ljubezen pa je nekritičen, nekrščanski ma- terialist." (MEW 2-22). Zato se ne da. Se ne zmeni za spekula- tivno terminologijo, za probleme racionalno-znanstvenega razuma, za naloge, ki si jih ta zastavlja in jih skuša za vsako ceno razrešiti. Niti za svetovno-zgodovinske ne. In po Marxu (že v moških letih, v 38, letu starosti) ne napravi človeka za moža generalni intelekt in zaposlenost z neodložlji- vimi problemi sveta, marveč edino ljubezen: "Spet se čutim moža, ker čutim veliko strast in raznolikost, v katero nas zapletata študij in moderna izobrazba, ter skepticizem, s katerim nujno kritiziramo vse subjektivne in objektivne vtise, so tu le zato, da bi nas napravili majhne in šibke in mehkužne in neodločne. Toda ljubezen, ne do Feuerbachovega človeka, ne do Moleshottove menjave snovi, ne do proletariata, temveč ljubezen do ljubljene in posebno do Tebe, napravlja moža zopet za moža." (MEW 29-535, pis- mo ženi, 21. junija 1856) Nikakršni obči pojem, nikakršna obča stiska in potreba, ne morejo odpraviti želje po ljubezni, ne mo- rejo izriniti ljubezni; lahko jo le potisnejo, odložijo in na- domestijo. Toda spekulativna strast kot potisnjena, odložena in nadomeščena "velika strast" je potlej tudi le odložek in nadomestek ljubezni, odložek in nadomestek moža v njegovi resnični strasti, Marx je 89 vse svoje življenje, kakor se pravi, žrtvoval in posvetil pro- letariatu, vendar kakor je iz navedenega Marxovega pisma povsem razvidno, če nočemo proglasiti Marxa v njegovih najosebnejših odnosih za hinavca, ne zaradi proletariata samega.* Ne zaradi ljubezni do proletariata, marveč zaradi želje po odpravi prole- tariata. Zaradi želje po tistem, do česar naj bi pripeljala stiska in gibanje proletariata; iz želje po tistem, kar se ime- nuje brezrazredna družba, in je Marxu pomenila družbo, v kateri "počnem danes to, jutri ono", .torej prav "čutno izkustvo", izku- stvo brez od-kod-in-kam, brez vnaprejšnjega razloga (ideala). To je izkustvo svobodne duhovne produkcije, svobodne domišljije, izkustvo resničnega kraljestva svobode: izkustvo svobodne domiš- ljije in velike strasti. Domišljija in strast, oboje ima svoje steeiišče v ljubezni: "v katero se steka (zusammendrängt) vsa energija mojega duha in ves karakter mojega srca (prav tamj'. Ljubezen, porojevalka energije in karakterja, ustvarjalnosti in zavzetosti, toda tudi sreča. Sreča in užitek, ki ju daje objem.: "in podarjam bramanom in Pi- tagori njihov nauk o ponovnem rojstvu in krščanstvu njegov nauk o vstajenju (MEW 29-535)". Trenutek ljubezni, trenutek velike strasti je več od večnosti, od večnega vračanja in večnega živ- ljenja. Ljubezen, ki ne sprašuje od-kod-in-kam, je pred vsakršno arheologijo (aitiologijo) in vsakršno teleologijo (eshatologijo). Je pred vsako spekulativno metafiziko in njenimi konstrukcijami. Kaj pomeni od-kod? "Od-kod je prav ,nujnost pojma, njegov dokaz in de- dukcija' (Hegel)". Kaj je kam? "Kam je določilo, ,po katerem je vsak posamezni člen spekulativnega krogotoka, kot oduševljeno me- tode, obenem začetek novega člena' (Hegel)". V tem je bistvo spe- kulativne konstrukcije in njene skrivnosti: vpetost v krožno gi- banje logike, tega "denarja duha (MEW, Ergzb. 1-571)". Spekulativ- *Glej tudi Marx/Engels: Okrožnica zoper Kriegeja: MEW 4-3/17, zla- sti str. 13. 9o na logika kot denar, tj. kot fetišizem (postvarelost) duha, je temelj skrivnosti spekulativne konstrukcije, tega temeljnega nasprotja vsake velike strasti, ljubezni, domišljije, svobodne duhovne produkcije. Kaj napravi z ljubeznijo, "ki človeka šele zares uči verjeti v predmetni svet izven njega (MEW 2-21)", spekulativna konstrukci- ja? Ljubezen spremeni, v tem ko "napravlja iz ljubezni človeka človeka ljubezni (prav tam)", v boginjo, v fetiš. S tem ko je spekulativna metoda ljubezen "odtrgala od človeka kot apartno bitnost in- jo kot tako osamosvojila", je napravila "pretvorbo predikata v subjekt". Ljubezen konkretnega človeka je potlej le še primerek, utelešenje ljubezni kot take, ljubezni kot abstraktu- ma, ljubezni kot "spekulativnega, mističnega" konstrukta. Tako spekulativna-konstrukcija ne dela samo z ljubeznijo in člo- vekom, temveč z vsako stvarjo: "če ve krščanska religija le za eno utelešenje Boga, ima spekulativna filozofija toliko utele- šenj, kolikor je stvari (MEW 2-61)". Medtem ko je za religijo utelešenje Kristus kot Logos, je za spekulativno filozofijo vse, kar je, utelešenje logosa kot absolutnega subjekta. Religija se je preselila med stvari vsakdanjega življenja: stva- ri se kažejo le še kot utelešenje nekega absolutnega subjekta, le še kot funkcije njegove logike. Marx razkriva tu, v Sveti dru- žini, to kot spekulativni konstrukt, kot rezultat logike spre- vračanja subjekta v predikat in predikata v subjekt. Do Kapitala je Marxu potlej postalo docela jasno, da je takšna logika fak- tična logika obstoječega sveta in da je kapital (abstraktno delo) faktični absolutni subjekt vsega, kar je; oziroma, da vse, kar je, faktično funkcionira kot njegovo utelešenje. Ni se preselila re- ligija v svet, ni logika sprevračanja subjekta v predikat gola konstrukcija, marveč je rekonstrukcija. In religija kot taka je tista, ki je izraz, ideelni izraz faktične religije, "religije 91 vsakdanjega življenja": fetišizma. Zato Marx tudi ne piše več o sprevračanju subjekta v predikat in predikata v subjekt, temveč o sprevračanju subjekta (človeka) v objekt (funkcijo, uteleše- nje kapitala) in objekta (opredmetenega abstraktnega dela) v sub^ jekt (kapital). Piše o postvarelosti oseb in poosebljenju stvari. Gnoseološko sprevračanje je zgolj ideelni izraz antropološko re- elnega sprevračanja. Ideelna metafizika in njene pretanjenosti so zgolj izraz realne metafizične pretanjenosti blaga oziroma blagovno-kapitalskih, transsubstanciiranih odnosov. Imeti skriv- nost spekulativne konstrukcije za razkrito, brž ko je prikazana njena miselna napaka zamenjavanja subjekta za predikat in narobe, pomeni tako le poslednji uspeh teološke zvijačnosti kapitala. To- da, kakor delavcu materialne produkcije ni sovražna znanost kot taka, temveč njena kapitalska aplikacija, tako delavcu duhovne produkcije ni sovražna filozofija kot taka, temveč njena ideološ- ka (fetišistična) aplikacija. Kajti ideološki fetišizem je prej ko slej samo ideelni izraz takšnega ali drugačnega faktičnega fetišizma. Toda stvari "niso tako enostavne"; težava takšnega "občega zapo- padenja", ki izhaja od tod, da ima spekulativna konstrukcija svo- jo predzgodovino prek zgodovine filozofije vse tja nazaj do mi- tologije, ni najgloblja težava. Analogna je z ono, ki nastaja iz vprašanja, ali je bila religija nevsakdanjega življenja pred re- ligijo vsakdanjega življenja ali pa je religija vsakdanjega živ- ljenja pred religijo kot tako. Globlja težava je težava, ki iz- haja iz same nuje po analogiji, po prispodobi. Pri Marxu se analogija pojavi vselej na neki ključni točki, ki je hkrati točka, na kateri se metoda od-kod-in-kam, tj. metoda spoznavanja po načelu zadostnega razloga, izkaže kot nezadostna. Bilo bi več kot pristajanje na naključje, če bi ob tem ne zapazi- li tudi tega, da Marxu v takih trenutkih služi kot izhodišče ana- 92 logije prispodoba iz religioznega sveta. Kakor ima religija vsakdčmjega življenja analogijo v religiji nevsakdanjega življenja, zlasti v krščanski religiji, in kakor ima v tej religiji analogijo tudi spekulativna konstrukcija, ta- ko se Marx tudi ob svoji v temelju brezrazložni ljubezni "zate- če" k prispodobi religioznega čaščenja: "Kakor je že slab Tvoj portret, mi je v največjo pomoč in zdaj razumem, kako morejo ce- lo najbolj blasfemični portreti Matere Božje najti naj gorečnej- še častilce in celo več častilcev kot dobri portreti... ne zrca- li Tvojega- ljubega, sladkega, 1jubkega,,dolce' obraza. Toda sončne žarke, ki so slikali napačno, izboljšujem in ugotavljam, da more- jo m.oje oči, kakor so zaradi leščerbe in tobaka že pokvarjene, vendarle slikati, ne le v sanjah, ampak tudi bede." (MEW 29-532) Podobica Matere Božje je religiozni fetiš; kičaste podobice imajo zvečano fetišistično moč, kajti bistvo pravega fetiša je v tem, da je "oči zaslepijujoča uganka, ki je postala očitna (MEW 23-108)", da je odstirajoče zastirajoča uganka. Kič pa ima prav ta element zaslepljevanja oči. Religiozna skrivnost ima v kičasti podobici tako le še poudarjeni značaj skrivnosti, ki je prisotna na način zastrte odsotnosti, na način neskončno različne podobnosti. Kako, da Marx šele zdaj, ob medlem portretu svoje odsotne žene, prav razume pojav religioznega fetišizma? Zveza je prav ta: so- visnost takšnega portreta je odsotnost ljubljene. "Trenutna od- sotnost je dobra, kajti v navzočnosti (Gegenwart) se vidijo stvari preenake, da bi jih mogli razlikovati." (MEW 32-353) Glavni raz- log je teža vsakdanje navajenosti, teža navade na običajno. "Celo stolpi se zdijo v bližini pritlikavi, med tem ko majhno vsakdanje v bližini naraste preveč. Tako je s strastmi. Majhne navajenosti, ki prevzamejo prek bližine, s katero nekomu pritiskajo na telo, strastveno obliko, izginejo, brž ko je njihov neposredni predmet T odtegnjen očem. Velike strasti, ki prevzamejo v bližini svojega predmeta obliko majhnih navajenosti, rastejo in spet dobijo svojo 93 naravno mero pod čarobnim učinkom daljave. Tako je z mojo ljubez- nijo." (prav tam) Kaj pravzaprav Marx opisuje tu? Najprej neko sprevračanje. Sprevrnjenost vsakdanjega življenja. Pritisk nava- de, bližine, prisotnosti prisotnega. Nezavedni pritisk, ki se ga' človek zave šele, ko izstopi iz vsakdanjosti, ko zre nekje iz daljave, ko je odsoten. Vsakdanjost ne zatre strasti, toda zatre veliko strast. V odsot- nosti svojega "predmeta" se velika strast spet prebudi. Speča strast je prebujena in človek sanja z odprtimi očmi. Izmaknil se je budnosti vsakdanjega življenja. Iz sveta navajenosti je pre- stopil v nenavadni svet ljubezni.do ljubljenega, a odsotnega. Prisotna podoba odsotnega, ta nenavadna prisotnost odsotnega, ta netelesna prisotnost, osvobaja strast po telesni prisotnosti, ji vrača njeno mero neizmernosti še na posebej čaroben način. Zabrisani obrisi domišljijo želje le še stopnjujejo: "imam Te te- lesno pred seboj in nosim Te na rokah in poljubljam Te od glave do nog (prav tam)". Iz potopljenosti v svet vsakdanjih stvari, iz izenačenosti z njimi, se je obraz, se je telo ljubljene spet dvignilo v območje žive želje. Domišljija je pričarala odsotno v bolj živi podobi, kakor če bi bil "predmet" strasti dejansko tu. Ta moč domišljije izvira iz njene bistvene zmožnosti, da deluje iz oddaljenosti ali kakor pravi Kant: "Domišljijska sila je zmož- nost, po kateri si nek predmet tudi brez njegove prisotnosti (Gegenwart) predstavljamo v zrenju." (Kritik der reinen Vernunft, Werke III-1U8, Suhrkamp) V prisotnosti predmeta domišljija zato krni, usiha. In ker je vsakdanje življenje usmerjeno na prisotne stvari ali v skrb za to, da bi bile potrebne stvari prisotne, vsakdanje življenje domišljijo ubija, predvsem pa jo ubija temelj vsakdanjega življenja, tj. delo, kajti delovni proces je tu zato, da čim prej udejani ideelno predstavo, ki ga vodi oziroma ideelna predstava je v delovnem procesu tu le zaradi tega, da bi je kot take čim prej ne bilo. V delovnem procesu je domišljija brezpo- gojno vezana na realnost, na realno materialno produkcijo. Zvezana. 9* Mora priti do koristnega rezultata, do produkta, do uporabne vrednote. Blokira jo oni od-kod-in-kam, delovni proces kot smo- trnostna (teleološka) dejavnost. Zato delitev dela na mterialno in duhovno delo, razcep med njima, pomeni zmeraj že tudi in predvsem razcep med domišljijsko silo (facultas imaginandi: Ein- bildungskraft) in delovno silo (Arbeitskraft). Reduciranje člo- veka na delovno silo pomeni blokiranje domišljijske sile, domi- nacijo navade, umrtvitev vsakršne velike strasti.* V svetu, kjer dominira kraljestvo nujnosti, se takšni atmosferi ne more nihče docela izmakniti. Le v izjemnih situacijah. Takšna izjemna situacija je bila za Marxa, ko je pravzaprav počitniško bival pri Engelsu v Mčinchestru in je njegova žena odpotovala k bolni materi na kontinent, v Thier. Sicer je bilo Marxovo življe- nje takorekoč življenje nenehne skrbi za kruh in hkratnega prav tako nenehnega več ali manj analitičnega dela, ki, vezano na svoj predmet (kapitalistični način materialnega produkcijskega procesa), ni puščalo kaj dosti prostora za razmah domišljije. Zdaj, v pov- sem drugačni in nevsakdanji situaciji, se je zgodilo, kar se je moralo in kar se je moglo zgoditi. Jez je popustil. Domišljija je bila svobodna. Oživela je želja po drugačnem in drugem. Vendar tu ne gre za to, da bi prišla do besede psihoanaliza ali da bi Marxovo pismo poskušali morda podvreči celo kakšni ideo- loški, vulgarno-marksistični razlagi, marveč za, čeprav le ana- lektično, razumetje Marxa ij Marxa samega. *V tej luči dobi svoj poseben pomen tudi Marxovo razlikovanje med "duhom posploševanja" in "revolucionarno strastjo", ki da sta po- trebna za izvedbo revolucije: duh posploševanja, abstrakcijska moč, delo generalnega intelekta je brez revolucionarne strasti, brez želje in domišljije, gola reprodukcija tendenc danega. Šele revolucionarna strast, želja po drugem in drugačnem, je lahko tudi izvor novega, torej izvor predrugačevanja starega in s tem pre- seženje golega duha posploševanja. Duh posploševanja veže na ob- stoječe, na kraljestvo nujnosti, revolucionarna strast vodi on- stran, v kraljestvo svobode: Д£ kraljestvo svobode, svobodne do- mišljijske produkcije. Zato ji duh posploševanja lahko nudi bazo, nikdar in nikakor pa duh posploševanja ne more revolucionarne stra- sti proizvesti ali priklicati, kajti strast sliši le to, kar kliče iz nje same. 95 Zato se interpretacija ne bo nadaljevala v analizo površinske in globinske strukture Marxovega pisma, marveč z vprašanjem: Zakaj je Marxa domišljija gnala v analogijo? In drugo vprašanje: Zakaj je analogija, ki se začenja s krščanskim fetišizmom? Naj bo vsebina analogije ponovljena, da se bo jasno pokazalo, kako vprašanje, ki se nanjo neposredno veže, ne pušča nobenega umika, nobenega pobega v vsakdanjo mimobežnost. Analogija: v ka- kršnem razmerju je vernik prek verskega fetiša do Matere Božje, v takšnem razmerju naj bi bil, po lastnem zapisu, do svoje žene Marx prek njene fotografije. Vprašanje: Je Marx bil v takšnem, religioznem*'fetišizmu podobnem odnosu do svoje žene ali ne? Vpra- šanje je glede ña tezo, ki jo podaja analogija, povsem tavtološ- ko. Zato pobeg v izgovor, da je že samo vprašanje napačno, ne bi bil mogoč. Napačen je lahko le odgovor. Negativen odgovor lahko pomeni samo eno: Marx je zavestno lagal ali pa ni vedel, kaj piše, torej je lagal nezavedno. Pritrdilni odgovor se zdi blasfemičen. V tem pa je samo potrdilo, da se držimo mesta, na katerem smo. Mesta analogije, analogije z religioznim svetom. Kaj je pravzaprav jedro analogije? Katero je njeno temeljno dolo- čilo in katere so opredelitve, od katerih se razlikuje na svoj specifičen način? Analogija je sicer izšla iz matematike (U - 2 s 3 - 1), vendar se filozofski pojem analogije razlikuje od matematičnega, čeprav danes tudi v matematiki analogija ne pomeni enačaja. Prvi je raz- liko med matematičnim in filozofskim pojmom analogije povsem jas- no izpostavil Kant. "V filozofiji pomenijo analogije nekaj zelo različnega od tistega, kar predstavljajo v matematiki. V tej so formulo, ki izjavljajo enakost dveh količinskih razmerij in to vsak čas konstitutivno, tako, da je, če sta dana dva člena pro- porcije, d^ s tem tudi tretji, tj. moremo ga konstruirati. V fi- 96 lozofiji pa analogija ni enakost dveh kvantitativnih, temveč kvalitativnih razmerij, kjer iz treh danih členov lahko spoznamo le razmerje do četrtega, ne pa tega četrtega člena samega, ga to- rej a priori ne moremo podati, pač pa imam.o regulo, po kateri ga iščemo v izkustvu ter nek znak (Merkmal), da ga bomo našli v njem." (Kant, Werke III-219) Odnos med matematičnim in filozofskim poj- mom analogije je torej sam le analogen, ne pa istoveten. Gre za razliko med konstitutivnostjo in regulativnostjo. Analogija je odnos, ki v območju filozofije izključuje konstruktivizem: aprior- no pristopnost tistega, kar spoznamo po analogiji. Imamo le znak, ne pa označenega. Analogije izkustva zato niso niti aksiomi niti anticipacije niti postulati. Pristop spekulativne konstrukcije analogije zaradi tega seveda ne more zaresno upoštevati. Hegel analogijo obravnava le kot dodatek indukciji: "manko indukcije je tisto, kar vodi do analogije (He- gel, Werke 8-343)". Nedovršljivost vsakršnega indukcijskega postop- ka, ki izključuje možnost nujnostnega zaključka, je tista, ki zah- teva zaključitev po analogiji, po "instinktu uma". Pojmu, ki iz svojega subjektivnega izhodišča "koraka, ne da bi za to potrebo- val vnanji material ali snov (prav tam, str. 3 51)", je zato tudi na snov prispodobe vezana analogija nepotrebna. Korakanju "od niča prek niča nazaj k samem.u sebi (Hegel, Vierke 6-149)", temu spekulativno dekonstrukcijskemu postopku, je Marx ponovno zcper- stavil izkustvo: "Pri izoblikovanju neke lastnosti je torej ust- varjeno nekaj iz nečesa prek nečesa in nikakor ne prihajamo, ka- • kor v Heglovi Logiki, iz niča prek niča k niču." (MEW 3-133) Na- čelo iz nečesa prek nečesa k nečemu kot nasprotje načelu iz niča prek niča k niču, to nasprotje načelu čiste, tj. spekulativne konstrukcije, je potegnilo za seboj tudi drugačen odnos do analo- gije. Vsakršni in kogarkolišnj i "konstrukciji prihod-nosti" Marx vselej zoperstavlja analogijo: "le za paralelo (MEW 23-93)", Ne- poznano ponovno dobi svojo veljavo. Vendar ne kot čista razlika do poznanega. Med poznanim in nepoznanim je določena paralela. 97 *Marx je s filozofskega vidika od grških filozofov sicer najvišje ocenil prav Aristotela, kar v pismu F. Lassallu, z dne 21. dec. 1857 omenja izrecno: "My Thanks for Heraklit. Zmeraj sem imel ve- lik tenderness za tega filozofa, kateremu predpostavljam od sta- rih le Aristotela. Kasnejšo filozofijo - Epikurja (posebej naj omenim le-tega), stoike in skepticizem sem imel za predmet speci" elnega študija, toda bolj iz političnega kot filozofskega razlo- ga" (MEW 29-547). Analogija ne pomeni niti čiste identitete niti čiste diference. Kar je analogno, je istovetno, toda hkrati tudi različno. Vendar ne v smislu logične definicije, ko pomeni genus istovetnost, dif- ferentia specifica pa tisto razlikovalno, in kjer nastopa torej ■ dvojna raven ter hierarhična podrejenost razlik istovetnosti. Pri analognosti dveh stvari ali dveh sfer nastopajo istovetnost in razlike na isti ravni. Na ravni podobnosti. In prav zato, ker po- meni biti si analogen isto kot biti si podoben, igra pri analogi- ji (podobnosti) odločilno vlogo sposobnost prispodabljanja: do- mišljija. Sposobnost imeti podobo o nečem je pred vsakršno načrt- no izvedbo. Podoba (domišljijska) ni idealna predstava (delovna). Med tem ko je ideelna predstava nekaj apriornega glede na pred- met kot njeno udejanitev, je podoba glede na svoj predmet nekaj aposteriornega. Oziroma, gledano s strani predmeta: med tem ko je predmet glede na ideelno predstavo nekaj aposteriornega (ob- likovani vosek), je glede na podobo nekaj apriornega. Vendar bi izpadli iz analogije ter zapadli po eni plati v univokacijo, po jdrugi pa v ekvivokacijo, če bi izenačili predmet ideelne predsta- ve in predmet podobe, predmet delovne sile in predmet domišljij- ske sile. Podoba domišljijske sile nima za izhodišče predmeta udejanjene delovne sile, pri čemer bi bil vrstni red seveda na- slednji: ideelna predstava (tisto a-priorno) - predmet (a-poste- riorno) - podoba (aposteriorno aposteriornega). To bi bila podo- ba kot posnetek, torej podoba v Platonovem pomenu besede. Obrat znotraj te paradigme privede do Nietzschejeve koncepcije, tj. shematizacije: podoba je shema. Vztrajanje na predmetu kot apriornem in primarnem je vztrajanje v okviru Aristotelove misli.* Izhodišče analogije je predmet do- 98 miSljijske sile, predmet, ki je prisoten v svoji odsotnosti. Po- doba kot podoba tega predmeta je podoba bivšega, ne bodočega predmeta. Domišljijska sila kot izvorna sila analogije ni niti facultas formandi (odraževalna sila) niti facultas praevidendi (predvidujoča sila), marveč prav facultas imaginandi: sila, ki odsotni (bivši) predmet napravi za prisotni (sedanji) predmet. Zato se analogija vselej vrača po paralelo prihodnosti v pretek- | lost. Podoba predmeta je zato vselej že prispodoba: prisotnost | odsotnega. Oziroma: analogija kot prispodoba je enotnost predme- j ta in njegove podobe. Ker je predmet prek podobe kljub svoji od- /i sotnosti prisoten, ne nekaj docela preteklega (odsotnega), tem- več nekaj bivšega (odsotno prisotnega), njegova senca ne sega le , iz preteklosti v sedanjost, ampak prekriva tudi prihodnost. Pre- kriva na tak način, da jo odkriva, odkriva kot nekaj prisotno odsotnega. Predmet domišljijske sile kot izhodiščni predmet ana- logije je tisto, kar je na nek način zmeraj in vselej že prisot- no: ne pripada niti zgolj preteklosti niti zgolj sedanjosti niti zgolj prihodnosti. Ni identičen niti preteklosti niti sedanjosti niti prihodnosti, toda analogen vsem trem skupaj. To je bila osnovna misel Aristotela, ko je prisotnost "po analo- giji (kafanalogian)" odkrival le tam, kjer se nekaj "nanaša prav tako kot se neko drugo nanaša do nečesa drugega (Met. VII, 6, 1016 b 34)". Izhodišče je že prisotni, toda še ne poznani predmet: bivši, tj. vselej že znani predmet. Heglu je potem šlo vseskoz zato, da bi eliminiral razliko med znanim in poznanim, da bi analogijo torej podredil abstrakciji oziroma spekulativni konstrukciji. Aristotel pa ohranja ravno prednost činalogije pred abstrakcijo. Je bivajoče kot bivajoče (to on fhe on) in v občem (katholon), toda ne z enim abstraktnim, a priori poznanim pomenom (občim ekvivalentom, zaradi česar nastopa pri Heglu logika kot denar duha), marveč "bivajoče ob mnoštvu svojih pomenov", kajti "bivajoče ne uporabljamo v enem (legetai pollachos kai ou kath'hena tropón), temveč v mnogih pomenih (Met. III 3 1060 b 32)". Bivajo- če kot bivajoče nam je zmeraj in vselej že znano, po analogiji, j 99 toda v svojem določenem pomenu nikdar poznano vnaprej. Sicer bi bila odveč vsaka, ne le prva znanost, tj. filozofija. Ko Heglu uspe reducirati vse mnoštvo pomenov bivajočega na en seim pomen, na absolutno idejo oziroma absolutni logos, zato ni zaključena le filozofija, ampak so pokonsumirane tudi vse druge znanosti in stvari sploh: abstrakcija je postala konkretum. fiič nam ni vnaprej poznano. To je osrednja misel, ki povezuje Aristotela in Marxa: "Iz nič ni nič." (MEW 23-229, pripomba 27)" Resničen pomen nečesa dobimo lahko samo iz nekega nečesa prek drugega nečesa, prek analogije. Tisti četrti člen, nepoznani člen iz Kantovega zarisa analogije, je zato dejansko prvi, izhodiščni člen. y človeku zmeraj in vselej že prisoten, toda na odsoten na- čin, na način velike strasti. Velika strast je strast, ki se resnično prebudi šele iz daljave, šele skozi domišljijo odsotnega^ znanega, a nepoznanega predmeta. Narobe: poznanega, a ne-znanega. V tem je Marxov obrat ne le na- sproti Heglu in Kantu, ampak tudi nasproti Aristotelu. Ni najprej znano, ki ga moramo razkriti in spremeniti v poznano, temveč je najprej poznano in edino to poznano, kolikor se prek domišljije iztrgamo iz njega (iz vsakdanjega življenja, iz kapitalskega sve- ta, kolikor gre za svet sploh), nas lahko vodi do neznanega. Filozofi so sprevrnjeni svet le interpretirali, le napredovali od znanega k poznanemu. Marxu pa gre za to, da bi svet predru- gačili, tj. sprevrnili njegovo sprevrnjeno, ga iz sprevrnjenosti prek sprevračanja (revolucioniranja) privedli do nesprevrnjeno- sti, ne pa mordaiz niča prek niča v nič. Predrugačenje je torej možno le na ta način, da sicer uničujemo poznano, toda le z veli- ko strastjo do neznanega, z ljubeznijo do odsotno prisotnega, tj. z domišljijo. Neznano ni poznano, pa tudi nepoznano ne. Neznano je tisto zmeraj in vselej že znano, prisotno v svoji odsotnosti. Tisto, kar človeku daje biti človek ne glede na sprevrnjenost loo njegovih faktičnih odnosov, ne glede na razcepitev človekove bi- ti in bistva. Ko bodo "milioni proletarcev ali komunistov", ko bodo ljudje "svojo ,bit' spravili v sklad s svojim ,bistvom' praktično, z revolucijo (Nemška ideologija, citirano po MEID II -56)", ko bodo odpravili obstoječo socialno delitev dela in s tem tudi razcep človekove sile na delovno in domišljijsko silo, bo odsotno človeškosti človeka postalo neposredno prisotno, bo neznano postalo znano v resnici. Predrugačenje poznanega, zniče- nje obstoječega sveta kajpada ni možno z "golo", temveč le z bo- gato domišljijo neznanega, drugega in drugačnega sveta. Kakor ostaja domišljija brez praktičnega predrugačevanja na ravni začetne, nerazvite, gole domišljije, domišljije, zajete še v horizont obstoječega, tako ostaja praksa brez domišljije na rav- ni obstoječe vsakdanjosti, je torej pragmatična. Faktično pomeni oboje isto: man^ko revolucionarne strasti. Identificiranje moči in svobode, največkrat prek identifikacije ne le sredstva in ci- lja, ampak sploh identifikacije razmerja med močjo in svobodo z razmerjem med sredstvom in ciljem. To zadnje je tisto, namreč razlikovanje med identifikacijo in analogijo, kar loči Marxa od tistih, nasproti katerim je moral reči: Je ne suis pas marxiste. Če bi bila namreč svoboda zgolj cilj , če bi bila torej prisotna le volja do svobode, obstoječa kot volja do moči, ki naj pripo- more do svobode, tedaj bi faktično obstajala le nujnost^ le svo- boda moči. Svoboda naj bi prišla, ko bomo dosegli najvišjo moč, ko v svoji moči ne bomo po ničemer več omejevani. Imeti svobodo zgolj za cilj, to pa se zgodi že, če merim.o svobodo po merilu moči, tj. po kvantitativnem merilu (manj ali več svobode), pomeni zato toliko kot svobodo istovetiti z močjo. Imamo opravka s sko- kom iz kraljestva nujnosti v kraljestvo svobode kot s skokom, s katerim smo si osvojili moč, kot s skokom, v katerem smo naspro- ti moči kapitala oziroma kapitalskega razreda docela uveljavili svojo moč, svojo svobodo. loi Za Marxa so takšne identifikacije popolne ekvivokacije, ekvivo- kacije povsem različnih pojmov svobode, poskus spraviti moč in svobodo pod okvir enega in istega pojma. Kajti v nasprotju do Kegla je Marxu jasno to, "da nujnost ne vključuje možnosti (MEW • 33-83)", da možnost izključuje in da zato iz nujnosti ni nikakrš- nega skoka. Iz nujnosti ni poti do svobode, če bi bila svoboda zgolj cilj, potem bi bila stvar gole domišljije; dejanska bi bi- la le nujnost, le moč, instrumentalizacija vsega v imenu svobo- de kot golega privida. Svoboda kot cilj bi bila faktično le sredstvo moči: sprevrnjena bi bila v svoje nasprotje, po istem postopku kot poteka sprevračanje vseh z močjo se povezujočih načel buržoaznega sveta; enakost, bratstvo, pravica itd. Svobode, kakršno je imel v mislih Marx, zato ni mogoče identifi- cirati s svoboščinami oziroma s svobodo zaprtega horizonta bur- žoaznega sveta. Kolikor nujnost ne vključuje možnosti, obstaja možnost lahko le ob ali pod nujnostjo. Možnost, tudi možnost .svobode, je prisotno odsotna dejanskost, prisotna torej ne gle- de na prisotnost dejanskih svoboščin, ne glede na nujnost,v ka- teri so te svoboščine zaprte in zatrte. Prisotna je kot velika strast, ki se v vsakdanjem življenju kaže kot želja po takšnih ali drugačnih svoboščinah, v želji po umetnosti itd. V svobodni duhovni produkciji je navzoča tudi dejansko, kar hkrati pomeni, da je svoboda kot izvorna dimenzija sicer možna ne glede na svo- boščine, da pa je brez določenih svoboščin dejansko ni. Zato po Marxu dejanske svobode brez revolucionarne prakse, tj. brez spajanja svobode in svoboščin, ne bo. Svoboda je človeku znana kot možnost, kot njegova lastna bistvena dimenzija, toda kot dejanskost mu je še neznana. Je zanj neznanka, ki se je ne da vtakniti v nobeno enačbo, izračunati po nobeni matematični ana- logiji (prek konstrukcije). Približa jo lahko samo analogija, ki ni vezana na račun, analogija odprtega horizonta, tj. domiš- ljije. Zdaj lahko odgovorimo tudi na ono vprašanje o analogiji z reli- lo2 gioznim fetišizmom. Kaj je neznanka te analogije? Neznanka ni niti strast religioznega fetišizma, ljubezen do Matere Božje,ni- ti velika Marxova strast, njegova ljubezen do žene, kajti tako Mati Božja kot Marxova žena sta prisotni na način odsotnosti (v faktični podobi portreta ali v podobi domišljije, ki jo zabri- sane poteze portreta le še spodbujajo). Neznanka je ljubezen, je velika strast v prisotnosti ljubljenega. To je tisti zadnji ali prvi člen analogije, ki ga ni mogoče dobiti prek nobene identifi- kacije ali abstrakcije (konstrukcije). To je tisto, kar je vsake- mu človeku zmeraj in vselej že znano, pa vendarle, kot dejan- sko, neznano. Religiozni fetišizem je sicer deformacija tega odsotno prisotne- ga, toda brez njega ne bi bil mogoč. Marxov odnos do odsotne že- ne, ki ga postavlja v analogijo z religioznim fetišizmom, ni de- formacija, temveč formiranje in formacija izvorno človekove lju- bezenske možnosti glede na konkretni, ne pa glede na fantazma- gorični objekt. Zato tudi analogija, ne pa identifikacija. če Marx išče za religijo-vsakdanjega življenja analogijo v reli- giji kot taki oziroma nahaja v religiji kot taki prispodobo za religijo vsakdanjega življenja, tudi v tem primjeru neznanka ni niti ena niti druga religija, marveč je neznanka življenje brez religije, brez te fetišistične deformacije, življenje svobodne duhovne produkcije oziroma resničnega kraljestva svobode. Takšno življenje ni le "človeško ozadje krščanske religije (MEW 1-367)", čunpak tudi religije vsakdanjega življenja. Analogija je za Marxa to, kar je za Bacona indukcija ali za Heg- la dedukcija oziroma tako indukcija kot dedukcija sta Marxu pod- rejeni analogiji. Vendar to ni analogija v sholastičnem, teološ- kem, temveč v antropološkem pomenu. Koren in najvišja bitnost. lo3 neznemka samega sebe, je človek sam.* Razklan prek delitve de- la na materialno in duhovno delo, neposredno materialno in svo- bodno duhovno produkcijo, na "proletarca" in "filozofa", na sr- ce in glavo njegove emancipacije: "Glava te emancipacije je fi- ■ lozofija, njeno srce proletariat." (MEW 1-391) Marx torej tu ne misli na proletariat kot na mezdnega delavca, tj. na roke. Tem- več na proletariat kot možnost emancipacije, kot možnost "res- nične dejanskosti (MEW 1-378)", kot na možnost resničnega člove- ka, ne pa na proletariat kot zgolj faktičnega človeka "sprevr- njenega sveta (prav tam)" in "sprevrnjene zavesti sveta (prav tam)". V emancipaciji se združita energija duha in karakter srca. To je revolucionarna praksa, praksa velike strasti. Dejansko osvobajanje. Ne pa gola osvoboditev delovnih rok: ter redukcija duha in srca zgolj na sredstvo osvobajanja delovnih rok, tj. mo- či. Resnično kraljestvo svobode je kraljestvo srca in duha, kralje- stvo velike strasti; kraljestvo delovnih rok je kraljestvo nuj- nosti, vsakdanjih skrbi in potreb. Razmerje med kraljestvom nujnosti (sfero nujnostne materialne pro- dukcije) in med kraljestvom svobode (sfero svobode in duhovne produkcije) zato nikdar ne more biti razmerje identitete, marveč le analogno razmerje. Ja'en vpogled v to zvezo pa prinese jasnost tudi v predhodne od- nose. Analogija (gr. ana-legein: od-govarjati, nemško: ent-sprechen) je metoda, ki preveva celotno Marxovo koncepcijo, če Marx piše, da *"Kritika religije se končuje z naukom, da naj bo človek najvišja bitnost za človeka, torej s kategoričnim imperativom sprevrniti vsa razmerja, v katerih je človek ponižano, zasužnjeno, zapušče- no in zavrženo bitje... Biti radikalen se pravi stvari zagrabiti pri korenu. Koren za človeka pa je človek sam." (MEW 1-201) lo4 proizvodna razmerja "odgovarjajo (entsprechen)" proizvodnim si- lam, ne misli na adekvatnost (ustreznost) oziroma na homolognost ter na mehanično determiniremost oziroma heglovsko konstruktivi- stično dialektičnost, marveč na dialektike po analogiji. Ker Marx ve, da v temelju človeka ni nikakršnega od-kod-in-kam, kar ne pomeni nič drugega kot to, da je človek koren in najvišja bitnost samega sebe, ni apriori usmerjene dialektike. Marxova dialektika je zato v temelju (izhodišču) vselej že analektična. Dialektika (dia-logos) se odvija le kot amalektika (ana-logos) človeka, ne pa kot logos abstraktnega absoluta. ALTERNATIVNA PSIHIATRIJA . lo7 UDK 159.97:614.253(U53.33) Edgardo BATTISTON Mario REALI ALTERNATIVNA PSIHIATRIJA: TRŽAŠKA IZKUŠNJA. 1. Od oddelka k centru Startna točka ekipe IV. področja O.P.P.^ je bil oddelek za spre- jemanje moških, ki je nato postal oddelek za sprejemanje obeh spolov na vsem mestnem področju, ki ga je pokrival. Takšen od- delek je bil značilen za psihiatrično bolnico, vodeno po normah tolerance in učinkovitosti. V primerjavi z drugimi zgradbami je bil precej nov, njegovo oseb- je je bilo sposobnejše in bolj pripravljeno na hierarhično pod- rejanje, njegovo delovanje je bilo dovolj dobro za tekmovanje z drugimi psihiatričnimi strukturami v mestu (nevrološki in nevro- psihiatrični oddelki). Ustanovljen za togo formalizirano prakso je hitro obdelal težke in usmerjal v notranjost primere, ki jih ni bilo mogoče razrešiti drugače. Ne glede na navidezno modernost je ohranjal tipične poteze zao- stale in represivne oskrbe. V resnici vsak sprejemni oddelek, ki pomeni prvi korak v karieri norca, po eni strani potrjuje dimen- zijo norosti, ki je ni mogoče reducirati na razumnost, po drugi strani pa j.o z zdravniško stigmatizacijo paradoksalno odtegne vsakodnevnim ritualom nasilja in razveljavljanja. Z'dravniška ideologija, ki bi hotela dati vsakemu dejanju pomen, ki opravičuje prisotnost terapevtskega aparata, dobi svoj raison d'etre v resnici drugje, predvsem v političnem mandatu varuhov 1. Psihiatrična bolnica lo8 javnega konsenza, kar je danes očitno. To resnico pa prikriva deformirajoča leča "zdravljenja", v katerem vidi osebje (zdrav- niki in strežniki) nujnost in je bolniku vsiljeno kot dolžnost (prvi znak ozdravljenja je priznanje, da si bolan in potreben terapije). Prevzem takšne ideologije očitno onemogoča vsakršen odnos soude- leženosti med obema kategorijama, ker ga, zamegljenega s straho- vi bolezni, tehnične kompetence strogo omejijo. Zdravnik, čigar vloga ima največjo moč, vodi ves praktično-ideološki aparat in s karizmo vsevednosti daje pomen vsemu, kar dela v imenu dode- ljene mu oblasti. Ampak če je res, da je zdravnik na vrhu pira- mide, pa tudi drži, da je njegov priviligiran položaj avtonomi- je lažen, dokler ostane znotraj institucionalne logike; zaradi posebnega značaja represivnih struktur, ali bolje, vseh struk- tur, ki zanikajo, da so take, ker hočejo biti nekaj drugega (ku- rativne, rehabilitacijske, oskrbovalne) so različne ravni obla- sti tako prepletene, da podrejena vloga natančno označuje hie- rarhično višje vloge. Zdravnik je ujetnik iste pasti kot bolnik; sama prisotnost objek ta, ki ga je treba zatreti, prisili zdravnika, da postane zatira lec; ne-svoboda bolnika jemlje zdravniku svobodo, da bi ga oz- dravil (približno tako kot pri odnosu mučitelja in mučenega), če ne svoboda bolnika izvira iz danega družbenega reda, ki mu odvzame zmožnost razumijenja in hotenja, je iz istega vzroka zdravniku vsiljeno, da noče-ne more konkretno pomagati oskrbo- vancu, in vsiljeno mu je tudi zanikanje tega vsiljevanja, ki ga mistificira v nujnost ozdravitve. Res je tudi, da za razliko od bolnika zdravnik zabaranta svojo lažno zavest za privilegije, ki mu jih daje oblast, ker je bolj njen kot bolnikov soudeleže- nec in to po lastni odločitvi, zavestni ali ne. Na začetku svoje aktivnosti smo, upoštevajoč take mehanizme. lo9 poskušali dokazati možnost resnične terapevtske zmožnosti, ki bi se lahko izrazila v vsakem položaju, ki ga institucija lahko nudi, istočasno pa smo koncept vrnitve v zdravje povezali s stop- njo vključevanja in zavzetosti za destrukcijo definicij obdelo- • Vanja, terapije, bolezni, tako da smo izpostavili probleme in situacije, ki so sestavljali "bolnikovo" zgodovino. Opozarjamo na pomen preseganja pojma nevarnosti, ki močno določa medseboj- ne odnose v oddelku. Sprememba konteksta (odprtje vrat, bara, spodbujanje komunicira- nja preko sestankov oddelka in ukinitev privatističnega pogovo- ra zdravnik-bolnik, samouprava oddelka) je pripeljala k presega- nju frontalne nasprotnosti pozicij osebja in pacientov in dala vsem možnost, da se izrazijo, nobenega vzroka ni bilo več za zlom odnosov. V vsakdanji praksi je zdravnik, ki je zanikal vlo- go zatiralca/vohuna in izpričal svoj potencial konkretne pomoči, pokazal, stoječ bolničarju ob strani, na stvarnost, na kateri je do tedaj temeljila lažna ideologija zdravljenja, in odpiral vedno nove alternativne situacije. V prvi fazi je bilo treba dati prednost figuri bolničarja, a ne tako, da bi privzeli vlogo novih učiteljev, ampak s spodbujanjem k drugačnim ravnanjem na osnovi operativne avtonom.ije, osvoboje- ne strahu pred izgubo starih privilegijev, oddelčnih hierarhij, izmen, vodstva sob, stalnih služb, pristojnosti. Samo prisvoji- tev novih oblik samozavedanja bi mogla zagotoviti prelom in kon- tinuiteto novega načina dela, alternativnega hierarhičnim in uka- zovalnim situacijam. Odkritje človeka v bolniku je dopustilo postopno preseganje paz- niškega imperativa v korist progresivnega interpersonalnega so- delovanja, ki se je počasi selilo z oddelka na teritorij, v dru- žino. Istočasno s preseganjem oddelka in projiciranjem dejavno- sti na teritorij je znotraj nastala situacija stalnega gibanja, Ilo s ciljem preprečiti progresivne kristalizacije. Kljub temu, da se iz njega niso razvili komunitarni momenti, ki bi pomenili nadaljnje oddelčenje, se je preseganje oddelka od znotraj pokazalo kot preseganje potrebe po pomirjujočih, a tako na ravni strukture kot na ravni doživljanj zaviralnih opornih točk. Na ravni doživetega s tem, ko smo postavili za predmet diskusi- je z bolnikom in družinskimi člani potrebo po zavarovani/varujo- či oskrbi,- vrnitev na dimenzijo bolezni kot oviro za poznavanje lastnih potreb. Na ravni struktur pa z ustanovitvijo oddelka - totalnega prostora za posamezne izkušnje krize, toda ne več to- talizirajočega v smislu zdravstvenega aresta. Očitno gre za pa- radoksalno situacijo (oddelek, ki istočasno ni oddelek), ki jo po eni strani potrjuje prisotnost zidov in to, da je edini mož- ni življenski prostor (na primer za psihotika), toda še vedno vključen v orbito norišnice, po drugi strani pa se predstavlja kot prvi odprt prostor, v katerem lahko težki bolnik najde same- ga sebe ob odsotnosti represivnih pomirjujočih razmer vmešavanja in kontrole (oddelčna pravila, psevdoodprtost, psevdokomunitar- nost, toleranca in hkrati zahteva po miru in tišini). Pomen te faze je bil v dokazovanju možnosti preseganja oddelka ne samo kot zidu, ampak tudi kot simbola z vspostavitvijo novih možnosti avtonomnih odnosov, ki bi presegli shemo bolnik-oskr- bovanec, s čimer postavili v žarišče pravico do trpljenja kot življenja, z odgovori, ki so težili k problematiziranju korenin krize in so presegali vse okvire, v katerih je norost bodisi sprejeta v trenutku, ko je zanikana kot specifičnost (norišnična toleranca), bodisi takoj zatrta v imenu institucionalnega reda. Ne glede na preoblikovanje oddelka v odprt, razpoložljiv in sou- deležen prostor, pa vseeno ostane problem dvoumnosti vključitve Ill v strukturo, ki že s svojo prisotnostjo onemogoča resnično soci- alizacijo vsebine, ki jo kriza lahko izrazi, in obremenjuje vsa- ko možnost s handicapom prisilne internacije, ki v večji ali manjši meri zahteva nadzorstvo; posreduje srečanje s teritorijem' in s tem zastavlja vrsto problematik, inherentnih praksi, ki po- stavi operaterja v neposreden stik s situacijami, ki so jih zi- dovi bolnice že prej posredovali. Prvi cilj odhoda ven iz bolnice je očitno preprečevanje ponav- ljanja problemov izločitve. Sama prisotnost na teritoriju še ni dovolj za vspostavitev službe, obrnjene k potrebam uporabnikov, ker se lahko spremeni v organizacijo za kapilarno kontrolo in olajša rast nove kulture, novih oblik zatiranja "norca". Razlika je v tem, da postavljamo kot temeljni moment, poleg pre- prečevanja institucionalnega zdravljenja v norišnici, zdravlje- nje znotraj družine, normalizacijo, ki naj prizadetemu ne omogo- ča, da bi se izrazil (predajanje terapije družinskim Članom, poučitev, naj se norca bojijo in naj ga kontrolirajo). Pomen preventivne prakse kot poskusa zloma identitete neugodje= =bolezen nujno vsebuje izogibanje vsakršni pozdravitvi (medicaliz- zazione)-normalizaciji, četudi je manj nasilna kot sprejem v 2 O.P.F. (glej C.I.M. o uporabi bolnišničnih oddelkov, ambulant- nih struktur) saj menimo, da za pozitivno oceno opravljenega de- la ne zadostuje število prisilnih sprejemov, ki smo se jim iz- ognili. Menimo, da nadomešča definicija bolezni dva vidika: po eni stra- ni odsotnost zadovoljevanja potreb, po drugi pa negacijo subjek- tivne zgodovinskosti, ki se izraža v trpljenju, potrebe, vtele- šene v sam.em bolniku, ki najde odgovor na svojo krizo tako, da jo organizira v bolezen, ali pa ga drugi prisilijo k temu ("peljal 2. Centri za mentalno higieno 112 te bom k zdravniku, ali pa ga bom poklical proti tvoji volji, ker moraš razumeti, da si bolan"). Nevarnost, da se ujame v po- dobne neoinstitucionalne pasti je velika, če ponovno ne najde smisla tega, kar počne (na prvem mestu v tem, da zopet najde razsežnost subjektivnosti, ki se v alienirani obliki izraža sko- zi vsiljene kategorije, ki jo normalizirajo, institucionalizira- jo in spet postavijo kot bolezen). Predpostavljajmo, da stojimo pred totalnimi realitetami, ki jih ni mogoče razlomiti v plasti subjektivno/objektivno, notranje izkustvo/materialne potrebe, radikalnost/dom in plača; torej si ne jemljemo privilegija posebne kompetentnosti za razbremenitev subjektivnosti, a se tudi ne omejimo na defenzivno strategijo (anti-marginalizacija kot antisegregacija v norišnicah) kot edi- no možno razbiranje trpljenja, saj se nam ne zdi dovolj postav- ljati barikade proti izključitvi, ne da bi istočasno odkrili subjektivnost, iz katere naj bi izbruhnila vsa konkretnost pra- vice do imetja, želja, bivanja. Resocializacija bolnika s tem, da mu vrnemo tiste objekte, v ka- terih odsotnosti bi se sprožili mehanizmi razveljavljanja (dom, delo), ne zastavlja vprašanja o totalnosti tistega, kar se je zgodilo, pač pa tvega, da sama postane subtilna manipulacija in nevtralizacija, kolikor serijsko obnavlja pogoje totalne denor- malizacije, oziroma da z ekonomizacijo vsakršnega neugodja in trpljenja v skladu z najočitnejšimi kriteriji zadovoljitve potre- be zares normalizira (v smislu dominantnih vrednot) situacijo morda najgloblje nepokorščine. Predpostavimo, da je bolezen splet odsotnosti (na primer zadovo- ljivih življenskih pogojev) in prisotnosti (namena zloma, zahteve po drugačnosti kot eksistenčne nuje), četudi ta dva vidika nista ločljiva, kot se misli, saj pomeni radikalna prisotnost tudi ho- tenje do doma in dela, ki je zgrajeno na tem, da ga odrekajo. 113 Ko si zastavljamo problem, kako ne normalizirati, v bistvu sodi- mo, da je ponovna terapevtska vspostavitev sfere potreb, reduci- rane na očitno in pozitivno racionalnost koherentna, če si ne že takoj zastavimo razkritja vsakega vzorca zatiranja (mištifika- cije; če drži, da je odsotnost odgovora na potrebo individualna, pa je tu tudi odsotnost zaznave potrebe (želje) , ali pa odsotnost racionalne predmetne reference želje, njeno zmanipuliranje v ob- jekt (npr. nezaznana praznina odnosov, ki se napolnjuje s potre- bo po predmetnosti: s hranjenj.em, z agresivnim uporabljanjem na- videzne telesnosti, statusnega simbola itd. kot sredstvo za eks- panzijo lastne polnosti). Naše delovanje v Trstu se ni ustavilo pri divjem uničenju insti- tucije in prelaganju trpljenja na poznejši čas ali na druge, manj segregacijske institucije, niti si ni vzela predaha v borbi pro- ti vsaki manipulaciji s tehniko, da bi jo potem, ko bi teren oči- stili od brutalnega psihiatričnega rokodelstva, bolj subtilno u- porabili. Ze od vsega začetka smo hoteli za videzom bolezni od- kriti trpljenje v njegovi dejanski razsežnosti, izkustvo krize v njenih vsebinah preloma, z normami, za katere je drugačnost iz- razij iva samo tam, kjer je že zanikana (lahko si nor samo v no- rišnici) . Nismo čakali na rešitev psihotika iz zapora norišnice, da bi se šele nato spoprijeli z njegovo psihozo, ampak smo takoj krenili v vse smeri, da bi se prepričali o represivnosti kategorije "psi- hotičnosti" per definitionem, ne glede na terapijo, prav kot je aseptičnost tehnike v praksi in teoriji kapitalska represija. Na tem mestu nočemo iskati nove epistemologij e pojma tehnike ne predlagati novih, antitehničnih tehnik; abstraktno tematiziranje veljavnosti ene tehnike v primerjavi z drugo ni oportuno, ker si- cer tvegamo prestavitev problema na ideološko raven, kjer imajo vse tehnike zares enak pomen. Vendar pa se nam zdi očitno, da je ideološkost vsakega psihizma v njegovi uporabi in samih temeljih. 114 medtem ko se začenši pri konceptüalizacijah, dialektično prever- ljivih v praksi (operativen instrument), pride do globalne in- terpretacij ske posplošitve (tehnični pojem). Vendar tržaške prak- se ne gre jemati kot divji empirizem, ker je nedvomno pripelja- la do velike teoretične predelave, ko je prestavila raven dis- kurza z raetatehnike na dejanskost odnosa tehnika/subjektivnost, tehnika/oblast. Ko govorimo o subjektivnosti, mislimo predvsem na možnost-izkust- vo vzajemnega srečanja dveh aktivnih subjektov, srečanja,v čigar kontekstu lahko dozorijo instrumenti emancipacije. Problem upo- rabe tehnike nas pripelje do koncepta verifikacije polov, toda kako lahko sprejmemo možnost vzajemnosti dveh momentov, ki sta si v moči in oblasti močno različna? Skozi katere faze gre pro- ces osvoboditve od bolezni v atmosferi sodelovanja, ki bi mora- la sprožiti prave operativne instrumente, če eden od polov isto- časno predstavlja pozitivno racionalnost, pooblaščenost za upora- bo sredstev za normalizacijo in temu protisloven poskus zanika- nja prerogativov zatiralca? Protislovnost tehnične pozicije ni razrešljiva znotraj logike, ki jo določa, in zahteva popoln obrat terapevtske pozicije, ki ne more biti hkrati katalizator osvoboditve in zatiranja, kot odkritelj potreb in njih manipulator, ko hoče zadovoljiti potre- bo s sredstvi, ki mu jih daje taisti sistem, ki se jim izogiba. Političnost tega paradoksa vodi k pravi naravi problema in k predpogojem za njegovo rešitev: nujnost ponovnega odkrivanja, izumljanje zadržanj, operativnih modalitet, ki naj protislovje (vzajemnost, soudeleženost) premaknejo naprej, po drugi strani pa superstrukturna sprememba, ki bi ustrezala potrebam prebival- stva, sistem zdravstva, ki ne bi več temeljil na potrebi po samo- ohranitvi v dvojni vlogi razdeljevalca psevdoterapevtskih dejanj za ponarejene potrebe. 115 • če vodi ta vidik k strategiji organskega razmerja z razrednim bojem, pa prvi vidik neposredno zastavlja problem našega lika subjekta kot terapevta, in implicira ne g.".ede na kakršnokoli negacijo vloge, globoko krizo in preverjanje samih sebe, svojih' vrednot, očitnosti, ločitev, svoje normalnosti. Kriza, ki se ne ustavi pri samozadovoljni kontemplaciji, ampak postane, konkret- no, v odnosu z bolnikom vzajemnost, ki temelji na razumevanju pomena zdravja, polnejšega bivanja, konteksta, ki predhodi bo- lezni, na oblikovanju odločitev, ki naj, izvirajoč iz radikal- ne situacije, pomenijo stalno posredovanje/preseganje/emancipa- cijo v odnosu do trdnosti stvarnosti. Odločitev za soudeleženost torej ne ostane čisto izbiranje med več možnostmi, paralizirajo- ča abstraktna identifikacija. Nobeno govorjenje o tehniki ne sme zamolčati smotra, dati bolniku več družbene moči; svojo moč lah- ko uporabimo, da smo z njim v njegovem deliriju, v njegovem trp- ljenju, v njegovi potrebi po bivanju v manj negotovih pogojih. Torej ne opuščamo analize tehnične ravni, ampak delujemo prak- tično v borbi proti bolezni kot zatiranju razsežnosti subjektiv- nega. Zdi se nam tudi potrebno podčrtati uporabo tega termina; subjek- tivnosti ne razumemo kot privatnost'!., niti ne kot potrebe, oči- ščene zgodovinske razsežnosti: razumemo jo kot razsežnost izku- stva, njeno negacijo - razcep, kot totalno samozavedanje. Legi- timne avtonomije izkustva subjektivnosti ne problematiziramo kot nevtralen prostor, ampak po definiciji kot celoto odnosov, kot prostor, ki ga razgibava konkretnost družbeno-politične stvar- nosti. S to razsežnostjo smo se soočili v njenem izražanju odsotnosti/pri- sotnosti, hoteč potrditi in razširiti potrebo, prelom s tistim, kar je bilo sprejeto kot očitno, destrukturacijo kot odkritje bolj pristnih oblik bivanja, ponovnega najdenja lastne celovito- sti skozi destrukcijo/obnovitev navad in rokov, ki jih vsiljuje 116 vladajoče nasilje; destrukturacijo kot bistveno političen, in torej v temeljno alternativno iskanje prevedljiv moment, ki združuje to, kar je bilo pogosto videno kot ločeno (subjek- tivno/ politično). Zavest, da za razrušenje norišnice ni dovolj podreti zidove, ampak tudi ideologijo kastracije, vodi k anti-institucionalni prisotnosti v najširšem pomenu besede, saj obstaja dialektika zdravje/bolezen tudi na teritoriju (družina, šola, zavodi, to- varna) . V praksi, ki se je pričela v norišnici - vzorcu negacije trplje- nja, mora postati borba proci njegovemu izoliranju v geto medi- cine poseben moment. Najpomembnejši obrat, ki so ga sprožili naj- bolj razviti in organizirani momenti našega dela, je torej iz- guba v lastne tehnične meje jasno uokvirjene psihiatrične spe- cifičnosti, termini kot so "shizo", "psiho", so izgubili vsak pomen, manifestacije, definirane kot psihotične, so izginile in postale neverjetne v prid nove specifičnosti/pristojnosti na področju, ki bi ga lahko-splošno definirali kot deviantnost. Vse to pa očitno zastavlja vrsto eksplicitno družbenih proble- mov, pred katerimi naše nove naloge ni mogoče ra-mejiti od tega, da smo psihiatrični tehniki, ampak jo moramo - kot psihiatrični tehniki^- takoj obvladati. Zunanji center Hipoteza, ki vključuje našo prisotnost na teritoriju, se tiče možnosti odprtja/osvojitve prostora, v katerem se lahko uporab- nik počuti sproščeno, v situaciji, v kateri naj bi medosebni od- nosi hkrati omogočali vzajemnost in soudeleženost, družabnost in razumevanje kot alternative norišnici in družini; kjer bi se lahko oblikovala možnost takojšnjega dobrega počutja, obnove in 117 ponovnega animiranja samega sebe ob odsotnosti omejitev, reso- cializacije/posploševa-ja lastnih zahtev, ponovne vspostavitve svojega načina bivanja na način, ki bi vključeval soudeleženost drugih. Predpostavimo lahko, da mora center, kakršnega smo ustanovili, predvsem stremeti k zanikanju bolezni (torej nasprotno kot C.I.M., ambulante itd.), da bi tako nudil prostor trpljenju, ne da bi ga dušil, da bi omogočil izražanje negotovosti preživetja (proble- mi, oskrbe starih, zaposlitve, stanovanja, ob katerih naj bi se vključila organizirana skupnost), radikalnih potreb-in momentov, ki so "prepovedani", ker so normam tuji, in jih je možno orga- nizirati v kontrakulturni diskurz. Vstop v četrt, za katero so značilni široki sloji subproletaria- ta, ki je močno dezorganiziran in torej zelo toleranten do lokal- nih deviacij, bi kaj lahko zbudil površno navdušenje in nas pri- peljal do tega, da bi se imeli za kanalizatorje vseh prelomnih situacij: bila je velika nevarnost, da bi igrali na karto naspro- tji v četrti, zato da bi poudarili svojo vlogo. Sicer pa deviantnost še ne pomeni neposredno radikalnosti, revo- lucije, ampak je v prvi vrsti neugodje in trpljenje, ki nas pri- pravi do tega, da puščamo vsakršno revolucionariziranje ob stra- ni in sestopamo na tla banalnejših in nujnejših potreb. Druga nevarnost je bila, da bi se predstavili kot travmaturgi, in s tem sprožili in spodbujali psihiatrizirajoča vprašanja, ki so bila že prej rešena (ali pa ne) v nemedicinskem kontekstu. Kakorkoli, rojstvo centra je pomenilo logičen rezultat situaci- ji, ki so bile tedaj že nepovratno strukturirane. Odnos teritorij-oddelek smo organizirali tako, da je bila ekipa vsak dan prisotna v hišah, na ulicah, v gostilnah, na oddelek pa 118 je prišel spontaлo vsakdo, kdor je imel to za potrebno. Pred- nost ekipe je toreninila v tej tesni povezanosti z oskrbovani- mi, v odnosu, ki smo ga razvijali sinhrono na osnovi njihovih zahtev, za katere je, sicer malce površno, značilna zahteva po mineštri-oskrbi, ki je malone od vsega začetka jasno eksplicira- la odnos, ki v subproletarski četrti povezuje socialno situaci- jo, revščino, neugodje, trpljenje. (Ta nova karakterizacija se je seveda v centru nadaljevala na še bolj deinstitucionaliziran in spontan način.) To je pomenilo željo po prostoru, kjer se lahko počutiš, čutiš se drugačnega, človeka - in ne marginalne- ga razcapanca. Ko smo poudarjali, da je radikalnost tudi trpljenje, se je po- javila potreba po vsakodnevni prisotnosti strukture, ki bi, vključena v četrt, zagotavljala pogoje za spoprijem z njeno specifičnostjo. Center je torej že od vsega začetka nosil obeležje radikalne antiinstitucionalnosti v skladu s stopnjo soudeleženosti z oskrbo- vanci. Ekipa (zdravniki in strežniki) je na osnovi njihovih zah- tev vsilila administraciji svojo prakso, ne da bi čakala na njen pristanek. Ko je osebje samo, brez vsake psevdoznanstvene akul- turacije odkrilo razredne poteze bolezni in konkretno identifi- ciralo razsežnost družbenih problemov, ni postavilo problema ob- lasti v odnosu zdravnik-strežnik teoretično in abstraktno, ampak je v trenutku, ko je začutilo potrebo po preselitvi na teritorij, razbilo njegove meje, bodisi da bi izboljšalo oskrbo, bodisi da bi odgovorilo na lastno potrebo po bolj kvalificiranem in hva- ležnejšem delu, in da bi dalo svoji kvalificirani poklicni prak- si samostojen pomen, saj se ni več doživljalo kot navaden izvr- ševalec ukazov od zgoraj. Konkretno so te potrebe pripeljale do zasedbe dvonadstropne opu- ščene hiše, v kateri je nekoč domovala otroška bolnica. Ne glede 119 na nezadovoljivost zidov in ne da bi čakali na uradno pogodbo, smo, kolikor se je dalo, opremili nekaj sob in s skromnimi sred- stvi in prostovoljno organiziranostjo začeli delati. Mislimo, da je največji pomen doslej storjenega prav v tem, da smo prostore • odprli in usposobili na zahtevo in z delom od spodaj, in tako prisilili administracijo, da je zapolnila luknje in protislovja, ki so jih šiloma sprožile potrebe oskrbovancev in osebja; misli- mo, da akcija ni bila nepremišljena, saj je bil center od prvega dne poln oskrbovancev, ki se niso več hoteli odreči svoji pravi- ci do alternativne psihiatrične oskrbe. Po nekaj mesecih dejavnosti lahko našo aktivnost grobo shemati- ziramo takole: delno se je odvijala v centru kot alternativnem prostoru, vključenem v kontekst četrti, kjer je moč preživeti cel dan; delno pa v času, posvečenem obisku na domovih (pozneje bomo pojasnili, da tega termina ne gre razlagati na običajen na- čin) ali pa v politično-organizacijskih dejavnostih (v katere ni- so vključeni samo zdravniki, ampak tudi osebje in v zadnjem času uporabniki). Z organizacijskega vidika delata sedaj v njem dva zdravnika, dva- najst strežnikov v turnusih, ki zajemajo cel teden (za sedaj so izključene noči, ker so ponoči prostori neuporabni). Center name- ravamo opremiti z nekaj posteljami, ki jih bodo lahko uporablja- li težki ali dolgotrajni bolniki ali kdor jih bo pač hotel za- sesti. V zvezi s težkimi bolniki je posebej pomembno poudariti, da to- talna gostoljubnost ne pomeni ponovne vspostavitve oddelka, am- pak nasprotno možnost uporabe centra kot prehodne strukture v progresivnem emancipacijskem gibanju, ki pogosto pripelje do zloma odnosov z družino. V primeru vspostavitve oddelka (repartiz- zazione) pa lahko domnevamo, da bi bila vsaka kriza hitro norma- lizirana (ker lahko norišnica samo normalizira, četudi to zanika) 12o in bi se zaključila s prav tako brezupnim podružinjenjem (fami- liarizzazione). Tu mislim na radikalne potrebe, kot je potreba po skupnosti, po pristnih medosebnih odnosih, po sprostitvi, destrukturaciji last- ne identitete in telesni podobi. S konceptom radikalnosti torej kažem na plast potreb, ki ne naj- dejo mesta na družbenem trgu; v skrajnem primeru lahko postane tudi potreba po domu v določenem zgodovinskem/ekonomskem kontek- stu radikalna. V centru vidimo strukturo, ki delno lahko odgovori na takšne po- trebe. Dvojna vloga, ko je hkrati prostor, odprt za vsako osebno izkušnjo in prisotnost/pravokacija v odnosu do četrti, lahko na- kaže njegovo namenskost kot možnost in razrešitev za potrebe, ki v družbenem kontekstu ne naletijo na odziv, in jih tako artikuli- ra in ponovno poveže z njim. Trenutno bi na primer radi v četrti postavili hišo/skupnost za vse tiste, ki ne morejo najti pozitivnih razmer v okviru družin- skih vrednot, in tako odprli pot željam, ki so doslej živele sa- mo kot osebne krivde. Ne bi bili radi preveč zmagoslavni v teh naših trditvah o praksi, kajti če drži, da smo znotraj nje pre- segli neko zdravstveno specifičnost, pa smo zunaj nje prisilje- ni k regresiji, kolikor se moramo kot tehniki ukvarjati z indi- vidualnimi ali mikroskupinskimi odgovori na potrebe družbenih razsežnosti, in ni nam uspelo (menim, da tudi ne bo mogoče) pre- seči antinomije osvoboditev/kontrola, kajti četudi bi inicirali radikalnost in zlom, bi ju morali vedno znova kanalizirati v meje družbene sprejemljivosti. Zato se nam zdi bistvena tudi funkcija socialne promocije, ki smo jo v praksi izvajali na opisan način, pa tudi z uporabo rav- 121 ni oblasti, drugih oblik odpiranja v družbenost. Potem ko smo v rajonski konzulti prepoznali tisto politično struk- turo, na katero se je treba opreti, jo skušamo stalno spodbujati-, da bi tako organizirana skupnost vzela nase vsaj tiste probleme, ki izvirajo iz pomanjkanja sredstev za preživljanje, s čimer bi osrednja administracija postala dejanski partner. Velike ovire za te začetke demokracije, usmerjane od spodaj, pa so klientelizmi in mali centri lokalne oblasti, ki jih osrednja oblast podpira in spodbuja. Drug moment naše alternativne dejavnosti v četrti je angažiranje na področju protiinformacije. Center ni samo prostor/obramba, ampak tudi prostor/predlog, prostor/kritika dominantnih kultur- nih norm. Zato ga bomo, ko nam bodo to dovoljevale prostorske razmere, uporabili kot moment preverjanj a/seznanjanja zdravih/bol- nih ob temah, ki jih zakriva koncept bolezni (normalnost, vzgoja, šola, marginalizacija itd.), in sicer s skupnim uporabljanjem sobe/kinodvorane, knjižnice itd., pri čemer bomo, kjer bo le mo- goče, povezovali kulturno in praktično dejavnost. Sedaj načrtujemo skupaj z ekipo, ki se posveča oskrbi otrok, svo- jo prisotnost v šolah, da bi tako skupaj z učitelji in starši za- stavili problem izključenosti v vzgojnem procesu. Temeljne hipoteze pa zopet ne najdemo v splošnem zavzemanju za zmanjšanje zahtev po norišnični segregaciji, ampak hkrati v zav- zemanju za razširitev zank normalizacije, ki v vsakem primeru pripelje do drugih oblik izključitve, čeprav manj nasilnih in v kontekstu samega teritorija. Težki bolniki Nedvomno je za zunanji center, ki je vključen v mestno četrt. 122 največja težava v tem, da mu uspe obnoviti in ponovno zastaviti problem kontinuitete med obnašanjem, ki ga konvencionalno defi- niramo kot normalno, in vsebinami, ki jih izraža težka kriza, ko sta razumljivost, kot jo navadno razumemo, in vzajemnost prak- tično odsotni. Nekatera izkustva (kot npr. destrukturacija z vsemi svojimi vsebinami panike in trpljenja, zmede, nezmožnosti dajanja takojšnjih odgovorov, ki bi mogli oblikovati brezoblič- no situacijo) so prepovedana, njihova vsebina, četudi jo določa zunanje dogajanje, pa razveljavljena kot bolana. Ne gre za to, da bi četrti vsilili nekaj, česar danes ne more ra- zumeti, saj si ni mogoče misliti, da bi vanjo lahko postavili si- tuacijo popolne norosti, ne da bi izzvali reakcij-zavračanja in izolacije; tudi se nočemo predstaviti četrti kot nosilci neke no- ve, bolj učinkovite in kapilarne medicine, ker bi to zagotovo povzročilo utrditev dominantnih vrednot, in bi končno prišlo do tega, da bi imeli center za bolnico ali vsaj za kraj, namenjen bolnikom, posledica pa bila, da bi okrog nastal sanitarni kordon (čeprav razumevajoč in toleranten), ki bi oblazinil in zakril naravo problemov tistih, Jci bi bili v njem. Z individualno mobilizacijo/vključevanjem smo poskušali povezati center kot prostor izraznosti in napetosti s stvarnostjo četrti. V pričakovanju, da moramo konec koncev mi sami prvi preseči diho- tomijo zdrav/bolan in porušiti svoje endogene zidove, težimo k formiranju situacij, ki bi posameznikovo krizo ponovno vstavile v kontekst, s čimer bi razkrili fasado "psihotičnega" in mu dali pomen prakse. Razumljivost določene situacije omogoča lažje dešifriranje meha- nizmov zatiranja in nasilja, torej neko obliko soudeleženosti z nekom, ki je v nevarnosti; le-ta je očitno pojmovana kot možnost dajanja družbene trdnosti in možnost manj destruktivnih in omeju- jočih izbiranj. 125 Depsihiatrizacija odnosa do težkih bolnikov omogoča banalnej še, bolj solidarno soočanje, ki je pomembnejše kot vsaka psihotera- pevtska zveza. Delirij preganjanja, sence na zidovih, podobe preganjavskih strahov se zdrobijo, s tem zgubijo svojo paradok- • salno resničnost in ponovno izpostavijo kontekste, ki so zares preganjavski. Z one strani vsakršne interprétâtivne igre zadeva- jo v črno tisti odgovori, ki se vmeščajo v dimenzijo znanstveno humane vzajemnosti, v neopredeljeno konotacijo, ki ostaja danes deloma taka zaradi tega, ker radikalne izbire niso možne v soci- alnem kontekstu, ki ne daje prostora totalnim alternativam, z izjemo avtodestrukcije. Samopotrjevanje ob racionalizirani specifičnosti je neizogibno najjasnejši simptom nasilne normalizacije, kar jih uresniči teh- nik konsenza. Alternativne možnosti, izogibanje vedno bolj samotnemu, izpo- stavljenemu potovanju brez možnosti povratka, ali pa radikalen zlom, omejen na estetiziranje samega sebe, postajajo vsakodnev- ne izbire neprestanih posredovanj sam-drugi, ki naj dopuščajo zapolnitev postopoma možnih prostorov; izbire, ki so sokrive za kršenje in razkroj socialne norme, ki določa, kaj je zdravje in kaj bolezen, in za socializacijo shizofrenije tako na mikrosocial- ni kot na kolektivni ravni. Ob impliciranju soudeleženosti jasen in ekspliciten kontekst in nemistificirano razmerje vzajemnosti proizvajata razumljivost: v tem kontekstu psihotik neha igrati norca, saj je njegova narav- na izraznost potrjena/potrdijiva. Nuja suhoparne interpretacije ne opaža, da nerazgonetno dejanje izvira iz ločitve, zloma polov konteksta, ki izhaja iz pojmovanja medosebnega odnosa kot celote simboličnih interpretacij. Odpravljanje trpljenja (vsi razbiramo tesnobo na obrazu drugih, vendar si je treba prizadevati razumeti, da gre za življenski 124 fenomen, ki daje življenje), kot tudi njegovo brzdanje izostane v sorazmerju s pojemanjem eksistence. Vendar se v tem kontekstu uporaba tega termina nanaša na specifične tehnike, in je razum- ljen instrumentalno, tako da ga je treba pretehtati od primera do primera, v skladu s kliničnimi situacijami. Bolj kot zadrža- nje je to konkretno ravnanje, ki si v takem kontekstu nadene sim- bolično preobleko, kot je sicer vsaka izkušnja izvzeta iz seda- nje zgodovine in prenesena na intersubjektivno raven, očiščeno vsakršne kontaminacije, ki jo implicira dejstvo, da se vsa vsak- danja dejanja kažejo kot odnos/srečanje in torej kot življenska praksa. Identifikacija z zatiranim, ki temelji bodisi na apriornem zav- zemanju političnega stališča, ali pa jo spodbudi šarm radikalno- sti, se spremeni v inertno potrditev, saj ne gre skozi proces vzajemnega širjenja dejanskega samo-zavedanja, izvirajočega iz različnih eksistenčnih praks. Posta4'imo ob poskusu definiranja koncepta, soudeleženosti/hipotezo o sosledjih, ki naj bi se dia- lektično totalizirala: 1. razumevanje, ki participira v neodgonetnem, v neznanem, v od- sotnem, temelječe na prepoznavanju drugega kot subjektivnega, osebe, ki živi posebno izkušnjo. 2. prepoznavanje najbolj destruktivnih in zatiralskih intersub- jektivnih mehanizmov, historizacija subjektivnosti v kontek- stu, metakontekstu itd. (razmerja v dvoje, v troje, družina v celoti, družina v posebnem družbenem sistemu). 3. razširitev, prestrukturiranje zavesti o samem sebi in o svoji identiteti znotraj odnosov, o svoji krizi, trpljenju kot pozi- tivni vrednoti, ob opuščanju in premagovanju najbolj avtode- struktivnih obrambnih shem negacije trpljenja, negacije nega- cije itd. Vsi ti momenti zahtevajo - bolj kot postopno hipertehnično verti- 125 • kalizacijo v zaprtem razmerju v dvoje - "banalizirano" (torej realno, interpersonalno) uporabo konceptualnih instrumentov (dejavnikov, katerih cilj je emancipacija - osvoboditev subjek- ta). Da ne bi prišlo do napačne uporabe koncepta "osvoboditve", se nam zdi pomemino, da pojasnimo, kako ga uporabljamo. V prvi vrsti ga je bolj kot definicijo stanja/položaja mogoče interpre- tirati kot notranjo prakso preseganja vseh ravni konfuznosti (tj. lažne potrebe, identitete, želje, razklanosti, negacije itd.); kot zunanjo prakso preseganja vseh ovir, ki ne dopuščajo avtonomne potrditve strategije, uperjene proti destruktivnemu, pa na žalost inkorporiranemu normalnemu; kot ekspanzijo trplje- nja (vsaka transformacija in preusmeritev zahteva trpljenje), ki ga ne gre postavljati ob stran, ampak je treba ponovno odkriti njegov življenski pomen, dialektike eksistence, ki povzema biva- nje/nebivanje, varnost/ne-varnost. Družinskost sama uvaja v analogijo z družinskim sistemom, poj- movanim kot pomirjujoč avtarhičen sistem. V takem sistemu najde vsaka stvar svoje dopuščeno mesto v redu, ki teži k temu, da bi sam zadovoljil kar največ individualnih potreb. Od rojstva se skozi ločenost družina-drugi vceplja otroku potrebo po družini kot nujni referenčni točki. Sama telesnost je posamezniku odvze- ta in sprem.enjena v ritual, ki naj sankcionira vzajemne vezi, iz- gubo prakse za same sebe in pripadnosti sebi. Vsak aspekt telesa najde svoj raison d'etre v okviru družine, in tako krepi podružin- jenje, odvisnost od določene logike, določenega skupinskega do- stojanstva, ki je izven posameznika, ki pa ga mora posameznik spo- štovati. Obraz mora biti podoben temu sorodniku, obnašanje in potrebe mo- rajo predstavljati onega sorodnika in tako naprej. Posledica je ta, da se član znotraj svoje resnične avtonomije ne bo več po- čutil gospodarja samega sebe in svojih dejanj, ampak odgovornega za to, da ne bo izdal tistih aspektov, tistih vrednot, ki mu orno- 126 gočajo participacijo v pokolenju, v normalnosti skupine. Skupina sama pa preko kastracije formulira tista obnašanja, ori- entacijske osi, ki priredijo posaimeznika očitnosti sistema. Spo- štovati starša pomeni prav tako in še bolj kot on izkazovati spoštovanje znotraj vezi, pa biti tekmovalen v odnosu do drugih. Izven tega konteksta ni treba iskati ničesar, kar bi lahko bilo smatrano kot deviantno, saj daje vse (ljubezen, toplino, spol- nost itd.), česar tovarna ne more dati: še več, zveza med produk- cijo in družino je vzajemna, ker produkcija prehranjuje družino in tako nudi samospoštovanje. Kdor se tej igri odtegne, je poleg tega, da se znajde v objektiv- no nevarni situaciji, saj mora ponovno utemeljiti sebe in svojo avtonomijo, izključen kot različen in bolan. Z izključitvijo in nepotrditvijo se mu odvzame tista družabnost, ki zadovoljuje potrebo po družbenem; ker ni zasidran, mu je od- vzeta cela vrsta gotovosti, na katere se opira, in ki mu isto- časno pomenijo ključ za interpretacijo sveta (pa zaklene samega sebe), za socializacijo (četudi socializacija ni nič drugega kot načrtovanje skupka osamljenosti, aprioristična integracija v družbo po parametrih pozitivitete moči). Kako naj se po eksploziji med domačimi zidovi soočimo z nezna- nim, ki ga še sami nismo izkusili drugače kot željo? Socializa- cija ali bolje posredovanje zelo lahko postane pooblastilo za produkcijo pozitivnih momentov prakse, ki naj dá nelogičnemu uporu nek pomen. Kar se nas tiče, nočemo postavljati nemočnih in samomorilskih alternativ med totalno revolucijo ali brutalno normalizacijo. Vendar pomeni soudeleženost tudi odkrivanje samih sebe, tveganje, ki je morda realnost, da bi bili žametne rokavice sistema, ki v 127 sebi proizvaja različnost, da bi jo nato zadušil; pomeni pri- vesti na raven vzajemnega zavedanja tisto, kar smo zavestno za- vrgli, da bi se izognili fizični in metafizični dezintegraciji, in to s posredniškim odnosom, ki pa morda pomeni izgubo izvor- ne dialektike. Soudeleženost pomeni, da premagamo mejo pasivno doživljanega procesa, da bi ga spremenili v aktivno prakso; po- meni ustvariti - za tistega, ki kriči sam, ki samo v samem sebi najde predah odnosa, pa čeprav dušečega - prostore, situacije, v katerih bi lahko ponovno odkril druge ljudi, sporočal svoje trpljenje, skupaj z drugimi našel smisel, vodilno nit svoje razdrobljene eksistence. Menimo, da je v zvezi s psihotikom zelo važno poudariti nujnost emancipacije, ki mora biti, če naj bo konkretna, zgrajena na odnosih z drugim/drugimi - socialno skupino, da bi omogočila identifikacijo in potrditev. Odločilen je trenutek zloma obr- njenosti vase, mehanizmov lažne vzajemnosti med nepristnostjo in pristnostjo (vsaj v toliki meri, kolikor verjamemo, da smo prist- ni), m.ed sabo - ne sabo, ki ni vtelešen v odnosih, ampak je za- radi odnosov nepotrditve pristnosti, ki se ne more izraziti, pos- neman. Očitno in banalno je, da postane tak zlom izvedljiv v trenutku, ko se kot alternativa pojavi možnost izkušanja odnosov potrdit- ve, gotovosti, ovrednotenja: potrditve delirija kot poskusa ra- cionalizacije realitet, ki jih ni mogoče racionalizirati, ker so racionalno zmedene in zanikane; potrditve delirija kot sistemati- zacije tistih intuicij, zaznav, ki so istočasno izražane in ne- girane, ki bolje kot karkoli drugega izkušajo samo navidez ne- nevarno resničnost. Potrditev delirija je praktična konkretizacija različnih, glede na kontekst radikalnih potreb, in to tako, da jih ne doživljajo, kot da paralizirajo in vzbujajo krivdo. Je potrditev norosti, ki 128 ne pomeni negativnosti, ampak je razumljena kot možnost ločitve in ponovne utemeljitve v skladu s parametri pristnosti, z različ- nimi prostori, dimenzijami, razmerji, torej kot namen radikalne prekinitve z zanikanim, mistificiranim samâm sabo; norosti kot revolucije, ki teži k ponovnemu prevzetju, prisvojitvi, osmiš- ljanju trpljenja (trpeti za nekaj), k ovrednotenju zaradi zani- kanja trofiranih zaznav, ki končno le zaznavajo resničnost (če- tudi na protisloven način), istočasno pa jo zanikajo (pogoste so mistificirane predstave o samem sebi in o lastnih potrebah); iracionalnosti, ki se zoperstavlja tisti iracionalnosti, za ka- tero je zatiralska resničnost naravna. Ponovno odkritje, oživi- tev samega sebe skozi zrušenje ureditve, ki ga je vzgojila k pro- dukciji; razumna prevzgoja čutil vida (dokler ne nastopi hiper- realna halucinatorična optika), z dekodifikacij o družinskih/pro- ti parametrov očesa, ki ne vidi. Starec Visok odstotek starih ljudi med bolniki izdaja, kako se ta prob- lem rešuje v mestu, v katerem dosega odstotek starih tretjino ce- lotnega prebivalstva. Situacijo starca je na splošno mogoče pre- prosto objektivirati: skoraj v vseh primerih živi sam v starih hišah, brez vsake oskrbe, gostilna na vogalu pa mu služi kot edi- na vsakodnevna referenčna točka. Samo majhen odstotek oskrbuje na domu toliko opevana pa neučinkovita občinska domicilna služ- ba (ki je zaupana privatnemu podjetju in najema ženske, ki po- trebujejo kako uro dela, so pa povsem neusposobljene in brez nad- zora), zaradi česar se osamljenec - razen ko posredujejo sosedje ali sorodniki - vsakokrat, ko ne more iti iz hiše (navadne bolez- ni, padci itd.) izpostavlja tveganju, da ne bo preživel. če ima srečo, mu uspe priti v občinski zavod za oskrbo in si tako zagotovi najosnovnejše življenske pogoje. Vendar je zavod v zelo 129 • ^ stari zgradbi, katere gostoljubnost se vsi odklanjajo, razen če si ne morejo sami zagotavljati preživetja, tudi zaradi iracio- nalnosti občinske uprave, ki zahteva 180.000 lir mesečno. V takšni perspektivi so videli v O.P.P. razbremenilni ventil, ka- mor je mogoče speljati tiste, ki bi povzročal dodatne probleme, takšne, da bi motili oskrbo, načrtovano na osnovi življenskih po- treb, reduciranih na življenski minimum. Bolniški oddelki, zavod, okrožni zdravniki se ga poslužujejo, da bi se rešili kakega star- ca, ki protestira ali se razburja zaradi pretirane gneče, poši- ljanja iz oddelka v oddelek, ker ga nikjer nočejo sprejeti, itd. Specifičnost psihogeriatričnega simptoma torej prikriva brezupno pomanjkljivost družbenih služb, revnost vedno bolj negotovega življenja, ki je tako bodisi zaradi postopnega zmanjševanja po- treb, bodisi zaradi obubožanja odnosov. Takšna situacija še bolj bremeni ženske; medtem pa starec vendarle uživa spoštovanje upo- kojenosti, delovne preteklosti, se ukvarja z drobnimi obrtniški- mi deli, se drži stare navade obiskovanja gostilne, kartanja in vseh drugih navad, ki izpolnjujejo moškemu prosti čas. Za staro žensko pa dom (potem ko otroci odidejo in mož umre) zgubi vsak pomen, zapusti ji praznino telesa, ki je zgubilo sleherno privlač- nost za druge, ki vzbuja ironijo in odpor, če ga polepča ali za- nemarja. Stari ženski odrekajo gostilno, pravico do skupnostnih trenutkov, stereotipni instrumenti moškosti jo zapodijo nazaj v praznino do- ma, ki je nekoč sam zase pomenil normalnost in eksistenco. Disgregacija preživljanih, praznina oči sta podobi, značilni za življenje, ki zgublja vsak smisel, ali pa morda kažeta na prazni- no, ki je vedno obstajala, ki pa so jo prej manipulirala in zakri- vala ne številna slepila, ki osrečujejo zaradi ženskosti priznano žensko. Moški, četudi že star, še lahko namiguje mladenki; še več; to je njegov privilegij, eden redkih, ki mu v betežnosti ostanejo, in ki mu celo koristijo za prikrivanje kvalitete svojega življenja. Pa naj se starka poskusi dotakniti telesa mladeniča ali se naš- . minkati: srečna je, če ji življenje prisodi prostor med vrstni- cami, ki preživljajo svoje dneve med cerkvijo in dobrodelno de- javnostjo. Nam pomeni pomoč starim to, da zgrabimo pri koreninah obupa in ponižujoče zapuščenosti; pomoč pomeni povrnitev kontinuitete in vsebine z neposredno povezavo simptoma in možnosti rekonstrukci- je novih dimenzij in oživitve zanikanih potreb. Zgodnejša odpu- stitev v primeru prisilnih hospitalizadj, ponovna vključitev v domače okolje s pomočjo navezave stikov s sorodniki, sosedi, vključevanje občinskih oskrbovalk, ponovno oblikovanje situacij potrebe, ki jim je treba najti prave odgovore (pleskanje hiše, vključitev v center, kjer je mogoče najti druge stare in živeti v obnovljenem blagostanju; pospeševanje družbenih mehanizmov, ki naj zagotavljajo oskrbo); Težave pri pomoči starim pa se vsakodnevno srečujejo s pičlim razumevanjem za določeno vrsto problematike našega mesta, zara- di česar se vedno znova znajdemo v protislovni situaciji, da v začetku sprejmemo psihiatrično vlogo v vedno širših plasteh, na-^ kar jo prenašamo na nemogoče referente, in zahtevamo zase speci- . fičnost (ki ni več naša) in postavljamo pod vprašaj vsak medi- cinski izgovor za izključitev. Na temelju teh načelnih motivacij nam je uspelo poseči v zavode za ostarele, pridobili smo bazično osebje, ki je pripravljeno na nove spodbude in vspostavili, četudi krhko, sodelovanje z upravo. Rezultati so še kar zadovoljivi; če zaenkrat še nismo uspeli spro- žiti procesov preobrazbe institucije, pa je tudi res, da smo us- 131 • peli zajeti vse psihiatrične situacije, in smo tako preprečili pogosto neizogibno premestitev v O.P.P. Kronični Naj je proces deinstitucionalizacije še tako napredoval, pa sama prisotnost kroničnega neprestano vzbuja potrebe po instituciji, ker jih leta sama vzbuja v njem, ne da bi jih kontinuirano zado- voljevala. Odprtje centra nam je omogočilo, da za njegovo rehabi- litacijo ponovno predlagamo rešitve, ki znotraj norišnice niso možne. Prepričani smo, da je preko uporabe določenega prostora na teritoriju možno pretrgati odvisnost oskrbovanec-norišnica, s tem. odpraviti vsakršen institucionalni vidik in prenesti v četrt skrb za nekoga, ki je izgubil vsako človeško razsežnost. Pravico do drugačnosti, do ponovne vspostavitve lastne identite- te je treba braniti na analogen način kot pravico do borbe proti normalizaciji. Porušiti norišnico pomeni tedaj socializirati po- habljenja, ki jih je sama proizvedla. S tega vidika smo si zasta- vili nekatere cilje, da bi preusmerili na teritorij nemočno radi- kalnost prizadetega, nekoga, ki cela leta posluša zgolj samega sebe in govori samo s sabo, ki čuti potrebo, da verjame v bolezen, da bi tako dal svojemu življenju smisel. Rešitve, ki smo jih ob- likovali, so uporaba zunanjega centra kot momenta urbane socia- lizacije nekaterih dolgotrajnih bolnikov, za druge pa uporaba stanovanja v središču mesta, kjer naj bi se umestila samoupravna komunitarna skupina. Trije vidiki razkrajajoče se specifičnosti najdejo eno samo potr- dilo v pripadnosti sloju subproletariata, ki je zaradi posebne ekonomske strukture v Trstu vse številnejši. Kljub očitni urbani dezorganizacij i in razpadu socialnih struk- 132 tur sta bila nezadovoljstvo in nelagodje obrzdana z gosto mrežo institucionalizacije oskrbe. Gre za aparat, ki ga manipulirajo od zgoraj, s čimer ustvarijo plasti psevdopriviligiranih in jih zoperstavijo plastem popolnoma zapuščenih (begunci in drugi, sta- ri, upokojenci in drugi), kar je pomemben instrument konsenza in lokalne oblasti. Te plasti družbe so očitno najbolj nemočne in se zato najlaže zapletejo v mrežo institucij socialne kontrole. Tu se bolj kot privatistična in oskrbovalna praksa vsiljuje mno- žično politična strategija. Vendar pa politična analiza še danes precej jasno ločuje delav- ski razred od disgregiranega subproletariata, četudi vsakodnev- na stvarnost družbenega razvoja dokazuje, da ima velik del sub- proletarcev v našem mestu neko delo (v ladjedelnici in pristani- šču) , družino, bivališče, dostojen socialni status. Vsakršno obravnavanje subproletariata je pogosto prekrito s ten- čico moralizma, saj sredstva zatiranja kot sta norišnica in za- por negativno pogojujejo vsako analizo. Gre nam za to, da bi v skupino, ki obiskuje center, vpeljali te- mo sprevrnjene oskrbe, v pomenu pravice, ki bi jo samo-upravlja- li od spodaj. Zelo težko je predlagati združevalne smotre osebam, ki svojih problemov niso vedno doživljale individualistično, pod- rejanje pa ne kot metode za njihovo razrešitev. Vendar pa že na- staja določena homogenost, skupaj z neko celostno zavestjo o last- ni situaciji; bolj kot zahteva po podpori se pojavlja zahteva po kolektivnih socialnih dobrinah (komunitarna stanovanja, boni za hrano, zagotovitev dela), pri čemer sogovornika ne prepoznavajo le v občini kot dobrodelnem uradu, ampak v krajevni konzulti, v teritorialni politični organizaciji. V tem pogledu je pomemben način, kako je skupina izpeljala formulacijo dokumenta, ki naj bi ga poslali pokrajinski upravi s ciljem, da bi spodbudili pre- novitev centra: dokument je nastal v skupinskih diskusijah, vsi so ga podpisali in ga dali v podpis skupnosti. Center kot prevencija Tematika prevencije je v zadnjem desetletju postala bojni konj levice v njenem poskusu, da bi spodnesla centre moči, ki je kon- centrirana v rokah majhnega števila baronov. Osrednjo podmeno je najbrž treba razumeti kot poskus, da bi spodrezali korenine birokratske, vertikalne in klientelistične oskrbe, temelječe bolj na trajanju administrativne oblasti kot pa na potrebah uporabnikov. A posteriori menim, da je moč upravičeno sklepati, da koncept prevencije ne le ni skladen s podmeno o obkolitvi trdnjave ob- lasti, ampak celo ponovno predlaga slabo racionalizirano in v ničemer prelomno oskrbo. Glede na zdravstveno oskrbo je mogoče postaviti domnevo o logi- ki, ki je implicirana v terapevtskem dejanju. Za sedanjo situa- cijo pa je po eni strani značilna očitna neučinkovitost, ki vodi v paralizo služb, četudi se množijo. Nujnost racionalizacije služb je več kot očitna; ta predlog se 3 artikulira v celi vrsti projektov od ULSS do razkosanja bolnic. Ključna točka tega diskurza pa ne računa z drugim vidikom medi- cine, ki bi jo lahko definirali kot "kapitalistična medicina", in ki je luciden in racionalen v enaki meri, kot je prvi razpu- ščen in neučinkovit. Cilj morebitnega alternativnega projekta ne sme biti samo raz- bitje bolnice, ampak tudi zdravništva,. tj. sposobnosti tehnika, da proizvaja ideologijo, ki je inkorporirana v njegovem terapevt- skem dejanju. 3. 154 I.'ajočitnejši primer je sprememba trpljenja v bolezen, tj. v o- perativen konceptualni sistem, ki jo odvzame, pa nato v alieni- rani in materializirani obliki vrne odgovornemu organu: odvzet- je trpljenja vključuje ideološko kolonizacijo. Podrejanje uporabnika je del širše logike, po kateri dobi telo samo svoj pomen v učinkovitosti, ki jo izraža. V svoji vključe- - nosti v kapitalistično načrtnost je percepirano in doživljano kot normalno le tedaj, ko se zatakne, ali pa kot negativiteta im- potence. Telesnost postane posamezen organ ali celica, ki se vsakokrat spreminja in obnavlja s pomočjo zdravil: medicina je torej dva- krat učinkovita, in sicer kot akulturacija, ki prisiljuje k pre- nosu upravljanja z vsako razpoko v načrtovani tišini telesa na tehiiika, in to ob vsakem njegovem (preventivnem, kurativnem) delovanju. če se vrnemo k prevenciji, moramo priti do zaključka, da res- nična prevencija ni razširitev medicine, ampak uničenje njene ideologije. Mnogo govorijo o prevenciji kot o momentu, ki je- sam po sebi označujoč, pri čemer merijo na zgledne izkušnje v tovarnah in četrtih. V resnici pa je treba podčrtati, da se po- sredovanje tehnikov, čeprav včasih katalizira, dogaja v razme- rah borbe, ki jo je neugodje že determiniralo in je že politič- no identificirana; tu je nevarnost, da bodo novi tehniki zaradi nadomeščanja neugodja z novimi tehnikami povzročili ideologi- ziranc trpljenje (psihiatrizacija delavčevega glavobola) in ta- ko spet vspostavili že obrabljen odnos tehnik/uporabnik ; pa tu- di sprejeli politične cilje, izražene in izrazljive na drugih področjih, kot komplementarnost, podrejeno specifičnosti teh- ničnega dejanja. Objektivna katalogizacija subjektivnosti, ki jo uvaja reducira- .: 155 • јоба metodologija vzrok-posledica, povzroča ekstrapolacijo, ki vodi k zatekanju k stari medicini. V zvezi z metodologijo je treba dodati, da vodi kontrola zdravstvenega stanja s pomočjo katalogiziranja subjektivnih simptomov, zbranih v homogeni sku- ■ pini, k obolevanju v tolikšni meri, kolikor dobi že opaženo neugo- dje videz bolezni, ne pa eksistencialnih težav, povezanih s spe- cifičnimi delovnimi pogoji. V bistvu gre bolj za medicinsko ideologiziranje motnje kot pa za samo delavčevo bolezen. Odkritje tehnika, ki ima v rokah Ko- lumbovo jajce, je zgolj korak nazaj; delavska subjektivnost se mora sama izraziti, zastaviti tehniku vprašanja in jih navezati na specifično proizvodno situacijo, ne pa obratno (tj. da teh- nik pojasnjuje, da je nekdo bolan zaradi dela, ko pa vemo, da bi bilo treba odpraviti sam koncept bolezni). Za psihiatrijo pa to še toliko bolj velja. Diagnosticirati delavsko nevrozo kot kategorijo in jo pripisati specifičnim, delovnim pogojem je najm.anj tavtologija, ker je od- govor na subjektivne težave, vspostavljene kot bolezen, drugač- na semantična zastavitev, s čimer se nadomestijo prednosti, ki so same po sebi neposredno politične. V tem primeru ni prevencija delavske nevroze nič drugega kot re- gistriranje nečesa, kar že obstoji in je neposredno zaznano. Dejstvo pa je, da se glavobola ne odpravi s predpisovanjem recep- tov za razredno borbo. Prevencija je torej navrgla zgolj paradoks, ko je povečala lakoto po zdravniški oskrbi, ne da bi se raven zdravja v celoti kaj spremenila; konec koncev ni konkretno pred- lagala nič drugega kot prezgodnjo skupinsko diagnozo. Kakšna je alternativa? Poskus zloma simbioze trpljenje/bolezen, destrukcija formiranja koncepta bolezni kot povzetka vseh težav in ponovna vspostavitev izvornega neugodja kot vozlišča resnič- nih nasprotij. 136 . /-^tX ■ SKLEPI . ■ Nekaj mesecev po otvoritvi je zunanji center v nevarnosti, da izgubi svoj pomen in da ga zaprejo. Vzrok je en sam, namreč ne- zanimanje političnih dejavnikov (lastnik centra je državni za- vod) . To pa spet opozarja na problem odnosa med tehniki in kon- servativno administracijo (občino in kakim funkcionarjem po- krajinske uprave, ki ju bolj zanimajo njune klientele, kot pa reforma zdravstvene oskrbe). 1. Ker nimamo veljavne pogodbe, nismo uspeli usposobiti zgrad- be (kadar dežuje, m^oramo kak prostor izprazniti, razdeljeva- nje obrokov je pomanjkljivo), kar odlaga uresničitev cent- ra/doma/prostora, ki bi bil vsem na razpolago, in kjer bi posameznik lahko našel kontekst, v katerem bi se v vsakem pogledu dobro počutil. Prav zato, ker se v prostorih ni mo- goče dnevno dlje zadrževati, se je osebje prisiljeno razkro- piti po teritoriju in tako prenesti odnos z uporabnikom v manj ustrezne razmere (družina), prisiljeno pa je tudi k hi- tremu normaliziranju,-ali pa k napotitvi v bolnico (na sre- čo omejeni na nekaj primerov), da bi se izognilo tveganju. 2. Prisotnost na teritoriju, za katero so bili značilni v druž- benem smislu kar se da izčrpni odgovori, je v četrti, kjer družbenih služb praktično ni, spodbudila zahtevo po oskrbi. To posebej velja za stare, ki zavzemajo 70 odstotkov naše dnevne aktivnosti, ki prihaja tako v podrejen položaj glede na zavode za stare, in zapolnjuje luknje v mreži občinske oskrbe (odsotnost socialnih delavcev, majhno število obiskov na domu, odsotnost zadostne podpore itd.). Kot pozitivno pa je treba omeniti, da so se uporabniki pred kratkim opredelili in se spontano organizirali v odbor za ob- rambo zunanjega centra, ki je vedno bolj njihov. 157 ■ člani tega odbora niso le oskrbovanci, ampak tudi družinski člani in znanci. Ukinjajoč pregrado med zdravim in bolanim so skupno pridobili politično zavest o pravici do zdravja in o obrambi te pravice, razumljene alternativno, v skladu z lastni- mi potrebami. MisliffiO, da je že to prvi velik in nepreklicen cilj, ki sm.o si ga zastavili na začetku svojega delovanja v smeri ukinitve no- rišnice. Nek drug problem, vreden tematizacije, pa se je izlu- : ščil iz naših sedanjih objektivnih težav. Diskusija, ki se je razvila na vsakodnevnih sestankih ekipe, je usmerila pozornost na nek dokaj spodbuden vidik, ki se suče okrog vprašanja, ali je možno prenesti soudeleženost in jedro tematike težkih bolnikov neposredno tja, kjer nastajajo (pose- bej še v družino). •Ker ne moremo vseh štiriindvajset ur uporabljati kvalitetno dru- gačnega prostora centra, se v poskusih, da bi se izognili spre- jemu v bolnico, usmerjamo k vključevanju družinskih članov. Ta- ko smo v nekaj primerih odkrili možnost premaganj a akutne faze brez zatekanja k premestitvi družinskega člana, označenega kot bolnika. Vendar so te izkušnje zaradi cele vrste razlogov skraj- no protislovne. Da bi se izognili situacijam zloma, smo predvsem prisiljeni upo- rabiti določeno stopnjo običajnega zdravljenja, posebej zato, ker se je v odtujenem kontekstu vsakomur težko izogniti odtuje- nim modelom razmerij. Tako zdravljenje pa pomeni samo po sebi i nevarnost vsakokratne potrditve drugačnosti in izgona prizade- tega. Po drugi strani pa prinaša oddaljitev od izvornega jedra spočet- ka podobna tveganja, četudi dopušča več možnosti za doživljanje lastne krize, ne da bi bila izkušnja le-te blokirana, ampak j 158 nasprotno usmerjana in posredovana. če bi se, sledeč prvi podmeni, uspeli izogniti podružinjenju "primera" (danes je institucija za znotrajdružinsko normaliza- cijo zgodovinsko nujna), in pri tem socializirati trpljenje v kontekstu, v katerem raste, bi ne več tehnična soudeleženost takoj razveljavila medicinsko specifičnost. Na prste lahko pre- štejemo izkušnje, ki dopuščajo preseganje centra, pri čemer posebej mislimo na kontekste, v katerih je označena žrtev pr-^ vič vstopila v psihotično fazo. tèfift ' Prepričani smo, da v dolgotrajni krizi pripisovanje oznake bol- nika, ki ga sankcionira terapija, utrjuje dosti bolj nasilne mehanizme zatiranja in nepotrditve, in prisiljuje hudobni ob-^ jekt, da je tak (nor), da bi se sploh lahko izrazil. Po drugi strani pa pomeni gostoljubje centra tveganje, da pride tam, kjer se normalni vkopljejo v svoja prepričanja in vrednote, do za- mrznitve destruktivnih odnosov in se tako ponovna vključitev preloži do naslednje normalizacije. Prav zato, da bi se izogni- li takšnim tveganjem, smo povabili "normalne", naj v centru preverijo možnost drugačnih odnosov, možnost, da "norec" neha biti nor, ko se znajde v drugačnih kontekstih. Na ta način nam je delno uspelo obnoviti vezi, ki "se zastavlja- jo kot radikalen zlom utrjenih mehanizmov. Zdi se nam pomembno precizirati, da so te teme zgolj pojasnile neko situacijo, ne da bi jo povzdignile v hvalnico specifičnega; in zdi se nam po- trebno ponoviti kritike na račun podružinjenja krize ali krimi- nalizacije družine. 0'Drambe članov družine pogosto napotijo na hude objektivne po- manjkljivosti, ki nedvomno pogojujejo njihova razmerja. Trenut- no so najbolj prepričljive tiste izkušnje, ki jih posreduje upo- rabljanje centra kot prostora, v katerem naj izklj učenec obnovi 139 svojo moč, verodostojnost, možnost uresničitve - ponovne pri- svojitve lastnega trpljenja, ob hkratni izognitvi (samo-ponav- Ijalni) destruktivnosti, ki je tipična za hipernormalnost. Življenje centra pogosto vznemirja še en problem: nek pro- stor/dom za vse lahko preizkusi možnost destrukturiranja vseh neustreznih vrednot. Zgodilo se je, da so psihotiki v poskusu totalne rekonstrukcije šli preko meja dovoljenega (slačili so se, projicirali na zidove simbole, ki so se jih oklenili, in jih dejansko umazali). V podobnih situacijah pride pogosto do tega, da jih -el samih gostov, uporabnikov in ekipe spet povede k socialno sprejemlji- vejšemu obnašanju, pri čemer reagirajo takoj in z izredno pri- pravljenostjo, in tako vračajo vsebino prenosljivim, pa tudi skupnim sporočilom. •če je res, da vse to omogoča kolektivizacijo teh sporočil in možnost, da si kot referenčni točki spet zastavimo soudeležen- ca in vodnika, se sprašujemo, kakšno radikalnost bi moglo iz- ražati kršenje vseh tabujev, kolektivna diskusija o verodostoj- nosti vseh vgrajenih pravil in metapravil, totalna norost, us- merjena v potovanje z vrnitvijo. Ali prinaša nedotakljivost nekaterih serijskih vrednot s sabo analogno raven manipulacije? Ali obramba družbene moči (prepre- čitev totalne samosocializacije, totalnega obrata vase preko plasti izkustev vzgoje-kastracije prav do izvornosti totalnega izničenja), dosežena proti razumljivosti drugih, ne tudi sama na nek način kastrira situacij, ki bi jih bilo šele treba iz- pisati? Če to ni mogoče (center je povezan s črtrtjo) naj predpostavimo odpoved, ker smo ne le referenca, ampak tudi garant (čeprav ved- no višjih) ravni socialne kontrole? . 14o Ne namigujemo na svojo toleranco (ki implicira distanco in raz- merje podrejenosti med delujočim in tistim, ki ima neizpodbitno moč tolerance; torej nerazumljivost), ampak se sprašujemo, ali vodi potovanje k radikalni izvorni avtentičnosti preko vsake dominantne vrednote. Ali je družbeno učenje, če naj posreduje odnos sam-notranjost-dru- gi, zadušitev? Zgodovinsko gledano je bila še včeraj nora radi- kalnost, če je nekdo v norišnici vprašal za vžigalico; danes je to želja biti gol v centru; morda pa nas, ob tem, da se tega za- vedamo, naša vloga in družbeno zatiranje prisiljujeta, da spre- jemamo to protislovnost, da bi branili psihotika samega? Morda pa že danes, ne da bi čakali bleščečih zarij, uresničujemo uto- pijo v zgodovinskem pomenu te besede, če je res, da mehanizmi družbenega razvoja v primerjavi s preteklostjo proizvajajo ved- no več upora, kolikor bolj so izpopolnjeni; že danes je konkret- na utopija dejstvo, da si lahko tisti, ki je kategoriziran kot devianten, spet vzame pravico do govorjenja. Ponovna pridobitev govora ni mogoča znotraj dominantne logike; spremeni se v kolektiven devianten krik v trenutku, ko shizofre- nija izbruhne v razumevanje/odkritje trpljenja/zatiranja in na- to v kolektivno akcijo, avtonomen politični boj. Prišli smo do točke ponovne obnovitve paraliziranega trpljenja, do tega, da se prepoznavamo kot ne-pasivna vzajemnost, ki pa je danes-zgodovinsko aktivna-pripeljala do konstituiranja skupine, katere političnosti organizirane strukture ne morejo posredova- ti, ampak seizraža kot neposredna demokracija. Skupina, porojena znotraj zunanjega centra, je v njem prepozna- la prvi alternativni prostor znotraj četrti; radikalnost tega prostora se kaže v zaenkrat še boječem in parcialnem izražanju vzajemne soudeležbe (če se psihotik sleče do golega, ne pride do nikakršnega represivnega posega, ampak prisluhnemo njegovemu ■ cu deliriju), z namenom, da se organiziramo in mobiliziramo za ob- rambo tega prostora kot momenta ne-bolanosti, kot pravice do detehnizirane obnovitve, da se ponovno postavimo nasproti poli- tičnim predstavniškim organom kot uporabniki/državljani; da za- polnimo prazno in odvečno strukturo v četrti, da bi jo spreme- nili v prostor, razumljen kot možnost, da se skupaj dobro poču- timo, kot kraj, kjer bi krizo premagovali s soudeležbo drugih, alternativno s prisilo bolnice in družine. In tu je še sprevr- nitev oskrbe, ki jo poklanjajo od zgoraj po kriterijih podpore (tudi mi smo se v začetku ujeli v past podpore kot nadomestila za družbeno bedo) s tem, da ponovno predlagamo pravico do eksi- stence (pravico do bivališča, dela, družbenega blagostanja) na- sproti kriminalizaciji potrebe; pa odkritje ne več zasebniške subjektivnosti preko prakse, ki naj pripelje do podrejenosti, navezane na zavestno participacijo v borbi proti bolezni in za potrditev tega, da je le-ta eksplicitna dimenzija nove preven- cije. Osebje in nova didaktika? Najnovejši razvoj strnitve uporabnikov okrog tematik obrambe zu- nanjega centra in možnosti, da doživljajo svoje trpljenje brez prisile, kar implicira dokaj globoko vključevanje kot tudi te- meljito krizo lastnih vrednot in pa izkušnjo odprtosti in od- kritje radikalno alternativnih načinov bivanja, prinaša nevar- nost, da bo figura bolničarja izločena. Skupina bolničarjev, dis- lociranih v zunanjem centru se nam.reč takoj umakne, ko gre za to, da bi bil njihov način interpretacije življenja postavljen pod vprašaj in pozitivno konfrontiran z razklanim težkim bolni- kom, iz česar izvirajo radikalni cilji in vsebine - in to kljub temu, da kažejo precejšnjo zavzetost (preseganje dolžnosti, vlog, urnikov). 142 Spoprijemanje s takšnimi problemi še vedno pada na ramena kolek- tiviziranih uporabnikov in tehnikov. Pregrada osebje/uporabniki implicira in primis koncept norm^alnosti, obrambe lastne pomirju- joče družbene identitete (družinske vrednote, delo itd.). Kako se soočiti s tem protislovjem, ne da bi se zatekali k novim teh- nikom, novim proizvajalcem alternativnih ideologij? Možnosti zadevajo dve, medsebojno neločljivo povezani ravni: praktično in ideološko avtonomijo in proletarsko kulturo. Vključitev novega tehnika, poskus preverjanja vsakega dejanja osebja, pa' četudi iz potrebe po radikalnosti se lahko izobliku- je v poskus vsiljevanja odvisnosti, obravnavanja osebja kot in- strumienta v službi njegove lastne ideologije. Ob tem, da prizna- vamo, da osebje zaradi drugačnih izkušenj in kulture pogosto ni pripravljeno živeti nekaterih tematik, je edina naša možna vloga v tem, da smo provokacija/spodbuda nasproti vgrajenim in utrje- nim ideologijam, zlom koncepta neoprofesionalnosti, pa čeprav hiper-kvalificirane. V tej optiki smo organizirali dnevne sestanke, katerih težišče je na diskusiji o posameznih vidikih prakse. Vendar smo s svo- jim zadržanjem izražali spoštovanje in spodbujali delovno avto- nomijo operaterskih skupin in pridobivanje novega prostora ljud- ske kulture, temelječe na logiki neposrednosti, očitnosti, iz- raznih družabnosti. Morda dajemo tehniki prednost nekaterim su- per-strukturnim vidikom, ker smo proti objektivnih nujnosti; bolničarju pa so prve ekonomske potrebe, socializacija, potrebe integrirane družabnosti, in vnaša v svoje odnose proletarsko normalnost. Priznavajoč nujnost zavarovanja njihove avtonomije, kot tudi plodnosti odnosov smo prepričani, da gre lahko resnično učenje le preko totalne informacije s strani tehnika, stalnega prever- janja "normalnih" vrednot preko ravnanj z akutnimi, ki niso medi- w cinska/ideologizirajoča. Težave se očitno sučejo okrog tega, ali je možno raztrgati kon- solidacijo samih sebe. A morda je ta zahteva neuresničij iva, saj se jaz kot tehnik poslužujem tudi negacije vloge, socialnih opor in privilegijev (vloga, moč, plača, kultura), ki jih oni po socialni konotaciji nimajo. Po drugi strani pa ima pasiven prenos vedenja zgolj pomen neo-akulturacije. Prevod Igor Vidmar Ervin Hladnik Naročnike prosimo,da vplačajo naročnino,da bo lahko ČASOPIS redneje izhajal. Bralcem,ki jih pisanje ČASOPISA zanima,predlagamo,da - ga naročijo. .v:--,.,'--'' ■ ; v/• ^ Posamezne številke ČASOPISA je v prosti prodaji težko dobiti,v prihodnje pa bo to še teže. CLAMI IN RAZPRAVE 146 UDK 335.5(73) Darko STRAJN KOMPONENTE RAZUMEVANJA POJAVA "NOVE LEVICE" Pričujoči tekst ima namen samemu piscu (in s tem eventuelno v kulturnem prostoru slovenščine in njene še šibke prepredenosti s , teorijo) odpreti nekatere osnovne temelje za možnost manjkajoče- ga dialoga s celo vrsto sodobnih tekstov, nastalih v procesu t.im. renesanse marksizma na zahodu. V delikatnem ideološkem prostoru, ki ga producira razredni boj, ki je boj za specifično samoupravno emancipacijo delavskih in kmečkih množic, je prišlo do zanemarjanja teoretsko zadovoljive konfrontacije s teoretsko-ideološko-praktičnim pojavom protivlje- nja neokapitalizmu, ki ga združujemo pod nominalizacijo "nove le- vice". Tako je pričujoči tekst produkt refleksa tega ideološkega prostora. Brez posebnih razčlenjevanj naj pojasnim, da je v tem prostoru, prisotno manjkanje osnovne informiranosti o pojavu nove levice, tj. informiranosti o njegovi diferenciranosti, o diferen- cah, ki jih ta pojav vnaša v sodobno samorazumevanj e k čutno-de- javni praksi usmerjenega mišljenja, ki se vključuje v tvorjenje pogojev ustvarjanja materialistične teorije, ki je pogoj revolu- cionarni praksi. Ta teorija ne more vzpostaviti niti pogojev svo- je lastne relevantnosti, kaj šele, da bi mogla priti blizu temu, da bi bila vključena v prakso obračuna s kapitalsko ekonomijo (in njej odgovarjajočo prakso gospodstva v strukturi navidezno eno- značne delitve dela), če se v vsakem prostoru svoje možne dejav- nosti ne ove svojega historičnega mesta na način zapopadanja pro- cesov odločilnih prebijanj marksističnega nivoja v sodobnih teo- retskih in družbenih konfrontacijah. Zato se tekst, ki sledi v večji meri giblje v določanju pogojev otvarjanja teoretskega dis- kurza, kakor v samem teoretskem rezoniranju. Tekst se v začetku opira na nekatere elemente kritične teorije (tj. na njene termine) in se končuje v konstatiranju procesa 147 teoretičnega izčiščevanja v okviru nove levice. V tem procesu gre namreč za luščenje materialistične teorije iz sklopa pove- zanosti določenih socialnih gibanj s teoretsko provizornim kom- pleksom novolevičarskih samodoločanj. V tem pogledu pa se odvi- ja v nasledkih historičnega vrtinca (poimenovanega za novo le- vico) obračunavanje z anarhističnimi ideologijami, "kontrakul- turnimi" enostranostmi, politično nereflektiranimi doktrinami itd. Sama zastavitev teksta pa je po drugi strani možna tudi zaradi določene distance (ki je obenem možnost uvecjbe razlikovanja e- lementov obravnavane teme), kakor tudi notranjega uveljavljanja razlik znotraj fetrujanj nove levice v času po 1. 1968. K pojmu nove levice Razredni boj med proizvajalci in kapitalisti je determi- ' ■.C' niral vso dobo, v kateri se je vzpostavljala meščanska i družba. Forma razredov se je spremenila v odvisnosti od historičnega razvoja dela. V tej kapitalistični družbi ne prevladuje več pravzaprav "neposredno" delo, ampak obče abstraktno delo. Rudi Dutschke (cit. iz: La revolte des étudiants allemands i - str. 70). Je "nova levica" sploh pojem? Ali je le termin reduciran v splošni menjavi in konzumu na psovko po eni strani in na po- zersko modno samoreklamo na drugi strani? In konec koncev, je o tem sploh mogoče "resno" razpravljati? Torej - kaj je to no- va levica? ' V jezikih ideologij "razvitega sveta" tj. tam, kjer termin igra vlogo nosilca mnogih pomenov, je "nova levica" ime mladostnih radikalizmov, neoutopizmov, anarhizmov, maoizmov, terorizmov, trockizmov, intelektualizmov, antiintelektualizmov, artizmov, vagabundizmov, komunalizmov, ekstremizmov, deviantnosti, seksu- 148 aine svobode, antifašizmov, določenih marksizmov, hipijstva, univerzitetnih profesorjev, novega senzibilizma..., skratka ni javnega splošnega pomena. Zdi se kot bi obstajalo neko prazno mesto v jeziku za pomene vsakega pojava v družbi, ki v politič- no levi smeri odstopa od povprečja javne vsakdanjosti, vsake "romantično-svobodnjaške" ideologije, da si vsak lastnik tistih dvatisoč besed ali kaj takšnega (kolikor jih je pač dovolj za delovanje tekočega traku), v ujetosti v ideološko-materialni komunikacijski sistem produkcije eksistenčne individuacije, pod tem pojmom lahko predstavlja karkoli - raje "nič" kot sploh kaj. Govorimo torej o terminu v dimenzijah njegove "domačnosti" v jeziku "izsušene javnosti" potrošniškega ("upravljanega") sveta, kjer pa poleg njega niso kaj dosti na boljšem tudi tradicional- ne j ši termini. To je namreč efekt orwellovske "označevalne prak- se" na nivoju splošne reprodukcije sveta v okvirih, ki jih ideo- logizirani zavesti postavljajo forme svetovnih kapitalov, ki so za to zavest "druga narava" - ravno tako samoumevni in nedoum- ljivi kakor vremenske spremembe. In kaj nam more biti kriterij, da "temu ni tako" dokler svet proizvodnje kapitala sproti trga pojmu materije materijo iz rok, pri čemer pa določilo, da "je tako" vsaj reprezentira filozofiji prakse oznake zmag njenega stoletnega sovražnika. Toda odnos do teh zmag v eni od možnih konsekvenc kritične teorije, ali pa na način vključenosti v po- litiko reform (brez definiranja dejanskih momentov prakse, ki reformi dajejo smisel, tj. da v reformi ne vidiš samo reformo) je zapopadljiv kot neskončno prebolevanje poraza na način samo- ohranjanja "duhovnega" ali "političnega" subjekta tam, kjer re- volucionarna retorika služi pripravljanju na nov mali ali ve- liki poraz! Kritična teorija po svoji notranji strukturi miš- ljenja ne more biti "postfestna" tiskarna večnih resnic - ob- vezana je k težnji k svojemu samopreseganju, ki je v "zadnji instanci" praktična realizacija - če se kritična teorija hoče temu izogniti zapade dialektiki svojega predmeta, kot kritika privilegijev je v nevarnosti, da sama postane privilegij (kot 149 pravi Adorno nekje v Negativni dialektiki). Ko teorijo začne kritizirati kritična praksa, ni nikjer zagotovljeno, da je to najboljša od možnih praks. Dilema teorije, ki tega ne sme po- zabiti je potem v tem, da se ji v njeni poziciji za enakovred- ni napaki kažeta tako pridruženje kritični praksi, kot ostajan- je v "slonokoščenem stolpu". Potem nastopi vprašanje: kje je teorija, kje praksa, kje je enotnost obojega... "svet" pa je že uprizoril novo navidezno spremembo in je še bolj objektiven skupaj s proizvodom kritične prakse. Toda bodimo konkretnejši od zapopadanja konkretnega v abstraktnih pojmih! če gre za to, da lahko sodelujemo v zgodovini, kjer je v sodobnosti soprisot- na "nekakšna" nova levica, je edino praktično-teoretsko produk- tiven odnos do tega "fenomena" možen v pridruženju mišljenja njegovi "substanci". Ne zato, ker bi se kakšen imaginarni hi- storični materializem tako odločil, ampak zato, ker je mate- rialni svet kot proces produkcije zgodovine v historičnem ma- terializmu zadobil formo "zavesti o sebi", ker je razdeljenost .te produkcije v posredovanju s historičnim materializmom na po- ti negacije in zaradi "ničesar drugega", je ta "substanca" prav- zaprav konkretna historična totaliteta, iz katere "nekakšna" nova levica šele lahko izstopi sploh kot nekaj. Nova levica kot postavitev vprašanja po subjektu revolucionarne prakse Hnogopomenskost pojma "nove levice", ki analizi tudi odpira in zapira pot do' njegove določitve je torej produkt mnogih oko- liščin, med katerimi živahen intelektualni proces znotraj "kro- gov" nove levice gotovo zavzema pomembno mesto, toda le v pove- zavi s formami dejanskih gibanj nove levice. Osnovo gibanja, ki je vendarle dominantno določila strukturo pojma, so tvorila študentska protestna gibanja, pojavljajoča se v vidnejših mani- festacijah v 60-ih letih, dosegla svoj vrhunec v revoltu 1968 15o in so do danes vse bolj zamirala J Kljub določenemu korespondi- ranju med novo levico in protikolonialnimi ter antiimperiali- stičnimi gibanji "tretjega sveta", pa ima pojem nove levice svoj smisel kot gibanje v metropolah sodobnega kapitalizma. V okviru te določitve pa še nastopajo pomembne razlike med giba- nji in to v veliko večji meri kot so razni teoretiki gibanja bili pripravljeni v danem trenutku presenetljivo razsežnega re- volta 1968. sploh uvideti. Kot aktualen zgodovinski pojav, je nova levica lahko plod več vzajemno delujočih faktorjev: a) strukturnih sprememb svetovnih razmerij, b) sprememb v struk- turi kapitalistične proizvodnje, kar zajema tudi spremembe iz- obraževalnih sistemov, c) omrtvičenosti revolucionarnih delav- skih gibanj : ali na način "staliniziranosti" komunističnih partij, ali na način integriranosti sindikalnih gibanj v si- stemu ipd., d) masovne kulture, e) inspirativnih genuinih (od ruskega prototipa neodvisnih) revolucij v podprivilegiranih predelih sveta itd. Ti faktorji pa so v različnih predelih so- dobnega kapitalističnega sveta v oblikah novolevičarskih gibanj in v njih teoretični produkciji, političnem in "kontrakulturnem" revoltu, delovali zelo različno, saj je v evropskih (in v ja- ponskem) gibanjih še močno odzvanjala tradicija "klasičnih" proletarskih gibanj, medtem ko je v ZDA nova levica sploh bila (in še do neke mere je) izredno specifična po svojem razvoju, po svojem razrednem saunorazumevanju ipd. Prav tako pa je v ev- ropskih gibanjih nove levice zopet toliko specifičnih "pojav-i nih oblik", da je izredno problematično govoriti o novi levici na sploh. Torej z nujnim upoštevanjem teh notranjih j^azličnosti - upoš-^ tevajoč tudi njih generiranje v času - je mogoče o "novi levi- ci" nasploh izrekati določene sodbe samo v zelo pogojnem smis- lu, saj je za vsako splošnejšo sodbo mogoče našteti manjše ali večje število "izjem", ki takšno sodbo postavljajo pod vpra- šaj. Kar izrekamo splošnej še o novi levici, je tako vedno v 151 . nevarnosti, da postane enostranska redukcija pojma. Določene težave, ki se tako kažejo v samem pristopu k pojmu nove levi- ce, so v dobri meri tudi pogojene s tem, da na področju tega pojma ni bila in ni mogla §e biti opravljena ustrezna teoret- ska sinteza, ki bi diferencirala v kakšni meri gre pri novi levici za specifično historično kvaliteto, v kakšni meri dolo- čene strani ali oblike gibanj in teoretične refleksije deter- minirajo celoto pojma v njegovem vzajemnem delovanju z zgodo- vinsko profilirano strukturo modernih družb in kakšno mesto zavzema nova levica v genezi alternativ meščanskemu svetu. Vendar pa nikakor ne gre samo za ''metodološke" težave obliko- vanja govora o novi levici! Drugače: te "metodološke" težave so pogojene z dejanskim variiranjem, razvojem, regresijami in konflikti nove levice. Razen v svojih anarhoidnih in anarhi- stičnih priveskih, se nova levica sama v svoji teoriji večino- ma ni zapopadala kot celostnega zgodovinskega subjekta. V svo- jih "najboljših" variantah se je samorefleksivno določala za intelektualno plat emancipacije, ki pa je po teh določitvah ostala stvar revolucionarnega delovanja delavskega razreda. V tem pogledu se vsaj evropska nova levica po osnovni teoretski opredelitvi (revolucionarnem marksizmu!) ne loči od "tradicio- nalne levice". Prostor, v katerem se je stvorila razlika, pa je bila podoba konjunkturne ekspanzije kapitalistične družbe, v katerem je samo zorenje novolevičarskega gibanja bilo niha- nje med prepričanjem v možnost poživitve tradicionalnih poli- tičnih organizacij delavskega razreda in med velikokrat neref- lektirano vero v potencialno spontanost delavskih mas. Med obe- ma skrajnostima pa je obsežna paleta kombiniranja različnih e- lementov, katerih varianta je tudi stališče o "nerevolucionar- nosti delavskega razreda" oz. njegovi "integriranosti v obsto- ječi sistem." Kljub temu, da je francoski maj 68 pokazal prak- tično možnost koordiniranega delovanja novolevičarskih gibanj in delavske spontane iniciative (oz. iniciranosti) in tako na- X52 ■ kazal smer osnovne težnje nove levice, se je mnogo predstav- nikov "tradicionalnega" marksizma opredelilo za veliko preeno- stavno določitev nove levice kot gibanja, ki je "opustilo ve- ro v delavski razred". Sprejeti takšno določitev, ki problem prej lažno odpravlja kot resnično določa, pa pomeni ne samo zapasti "buržoazni propagandi" (ki je v dobri meri zgradila svojo diskvalifikacijo nove levice na tem poenostavljenem do- ločilu) , ampak pomeni tudi opustitev teoretske obveze revolu- cionarnega mišljenja, da analizira evolucijo kapitalskih anta- gonizmov v njihovi dani konkreciji. Seveda pa nikakor ne gre za to, da bi hoteli od nove levice odbijati kritiko. Nasprot- no! Zavzemamo se samo za to, da kot zgodovinski pojav nova levica šele zares postane predmet kritike, vendar pa kritike, ki ne onesposoblja samo sebe z "abstraktnimi" redukcijami zgo- dovinskih dogajanj na "en stavek". Prav spričo dejstva, da je povojni svet z nedvomno dejansko novimi načini zadovoljevanja potreb in s produkcijo novih potreb (ki vse niso kar iluzorne, vendar pa je "iluzornost" konsekvenca nedoločene celote) , z razvojem institucij javnega pomena (tudi s socialno politiko), s fiksiranjem politično-vojaško-ekonomske razdeljenosti sveta itd. vzpostavil v meščanski družbi povsem specifične razmere, na osnovi katerih je ob ideološkem sodelovanju "pozitivnih" zna- nosti in ob njihovi materialni produktivnosti, izločal ideolo- gijo harmoničnosti sveta. Gre za ideologijo, ki je postala ideologija za mase, s čimer je za tradicionalni intelektuali- zera ta ideologija prosperitete bila obenem izgovor za tolaže- nje lastne vesti (češ "mase so pasivne in neumne") in za njego- vo lastno sodelovanje v praktični produkciji te ideologije. V tem okviru je vse širše izobraževanje mladih generacij v vse bolj manifestni obliki postajalo moment kapitalistične domina- cije, saj je služilo izpolnitvi vse bolj diferencirane pirami- de delitve dela, ki je v ekstenzivni produkciji do neprimerlji- vih razsežnosti razvila osnovni "princip" kapitalistične pro- dukcije. Taylorizem kot sprva model fragmentariziranja delov- 155 nega procesa je v "postindustrijski družbi" postal obče družbe- no razmerje, ki je v novih tehničnih sredstvih dobil svoj po- sebni materialni izraz. V okviru splošne fragmentarizacije druž- be v medsebojno koordinirane (čeprav v tem oziru ni bila dose- žena perfekcija in je upajmo tudi nedosegljiva) "sisteme in subsisteme", katerim odgovarja tudi fragmentarizacija znanosti, je v vse to prekrivajočem modelu" potrošniške družbe", povoj- nemu kapitalizmu uspelo ohranjati antagonizme (ki jih je v neko- liko spremenjenih oblikah jasno še naprej produciral) v njihovi absorbiranosti v "abstraktno objektivnost". Dejanska razdelje- nost družbe je v abstraktni objektiviteti ideološko•uveljav- ljena kot nova dimenzija meščanske "svobode in demcKracije", kot prostor iluzorne enakosti vseh v okviru "Leistungsprinzipa". Toda ob tem, da je neoimperializem dovolj brutalno manifestiral svojo "globalno politiko" (v okviru katere je eksploatacija zlasti surovinske baze dežel tretjega sveta pomemben faktor prosperitete ob visoki profitni meri m.onopolnega oz. "multi- nacionalnega" kapitala), da je znotraj državnih meja izpostav- ljal svoj antagonistični značaj v transformiranih oblikah ras- ne eksploatacije oz. eksploatacije "uvožene, delovne sile" in konec koncev tudi ob tem, da je v določeni meri izginjala ma- sovna psihoza determinirana z nasprotjem vojaško-politično-eko- nomskih blokov^'''\ se je začela obnavljati zavest o zgodovin- ski strukturiranosti kapitalskega sveta in v deželah prosperi- tete so se začeli pojavljati znaki obnavljanja zavesti o danih razm.erjih. In zdaj se lahko postavi vprašanje, kje so se prvi- ne revolucionarne zavesti sploh mogle začeti pojavljati v šir- šem obsegu kot v nekaj osamljenih glavah, ob tem da so tudi večje komunistične partije Zahoda še "prebolevale posledice poraza revolucije", fašizma, meščanske restavracije in svoje ( 2 ) pripadnosti "svetovnemu centru proletarske revolucije" ? To vprašanje pa vključuje tudi "vsebinsko plat", saj je predpogoj revolucionarne zavesti vse kaj drugega kot ponavljanje (v naj- boljšem primjeru) Marxovih misli stlačenih v "protokolne stavke", s kakršnimi potencialnemu nosilcu te zavesti: zgodovinskem.u 15^ subjektu: producirajočemu razredu, pripoveduješ kvečjemu "prav- ljice iz 19. stoletja", če namreč revolucionarna teorija nima konkretnih opredelitev dejanskosti, če ni preživela svoje ak- tualnosti v notranji in zunanji polemiki na nivoju svojega ča- sa, če ne vsebuje izkustva samokritične refleksije, potem je revolucionarnost takšne teorije predvsem poza, njeno pojavlja- nje je "metafizično," njena praksa je subsumirana v okvire "kritiziranega" in problem svobode ji je transcendenten, kot ji je transcendentna dialektika, ki ostane ime za konzumirano "objektivnost." V času začetka druge polovice 20. stoletja je "pol negacije" kapitalskega sveta bil torej v večkratnem zao- Stanku: glede na opredelitev dejanskih razmer, glede na mobi- liziranost delavskih množic, glede na kritično samorefleksijo, glede na forme svoje organiziranosti itd. Na svoj način zadeva značilnost takšne situacije v Franciji (drugod je bilo večino- ma še brezupnej še) Andre Gorz, ki je 1. 19 64 zapisal: "Nikoli ni delavsko gibanje tako zelo potrebovalo teoretikov, nikoli ni bila Francija glede tega tako siromašna, ko prepušča veli- kanska področja potencialnega ustvarjalnega raziskovanja empi- ričnim sociologom, neokapitalizmu pa hkrati skrb, da za neena- ko naraščajoče sloje neročnih delavcev kuje ideologijo utehe- in upravičevanja. Če bi marksizem - kot humanizem prakse in svobodnega človekovega razvoja - hotel izgubiti igro, ne bi mo- gel ravnati drugače. V resnici pa lahko vse dobi, zajame vse {3 probleme in se obogati, kolikor vsebuje konkretne prispevke in tokove raziskovanja zunaj njega." (A. Gorz: Delavska strategi- ja in neokapitalizem, str. 108). rn Vprašanja kot jih odpira Gorz, so postavljena iz konteksta in- telektualnega procesa, ki se je neodvisno od političnih partij odvijal na univerzah, okrog "družboslovnih" časopisov in revij, v knjigarnah in kavarnah Latinske četrti, na tratah zahodnober- linskega Dahlema, v seminarjih npr. Frankfurtske univerze, v okviru politizirajočih se včasih sprva "nepolitičnih" študent- 155 skih organizacij itd. V tem "tihem" procesu se je rojevala no- va levica, nastajale so tudi manjše akcijske skupine in poja- vljale so se "znotraj-partijske" opozicijf (kot pomembnajša npr. italijanska grupa "Manifesto") in kot resonanca kritične teorije, se je formirala koncepcija "kritične znanosti". Gre torej za izredno drobne pojave, katerih poznavanje je bilo v začetku omejeno na samo pripadnost določenim grupicam, za po- jave, ki niso v začetku vzbujali nobene pozornosti in tudi zno- traj njih nihče ni mislil na "izločeno" študentsko gibanje. Čeprav je nedvomno res, da vsi člani poznejšega gibanja nove levice niso izšli iz tega osnovnega "študijskega procesa" (kar v precejšnji m-ri velja za posamezne trockistične partije in nekoliko manj za anarhistične skupine, maoistične sekcije ipd.), pa za osrednje intelektualsko-študentske skupine velja, da so se vzpostavile v kritiki kapitalizma s stališča vse izrazitej- še marksističnosti in tudi v kritiki tistih form delavskih or- ganizacij (oz. organizacij, ki so se za to proglašale po svoji zgodovinski tradiciji), v katerih je za te grupe bila opazna regresija revolucionarne teorije. V nemški novi levici, ki je vzrastla skupaj z najrazvitejšo teorijo med vsemi novolevičar- skimi grupami, je ob določenih specifičnostih nemških razmer, ta začetni trud odkrivanja revolucionarne teorije in soočanja z aktualnimi formacijami organiziranosti delavskega razreda, peljal (predvsem v okviru SDS-a) k dokaj resnim debatam o de- lavskem gibanju v njegovih prelomnih obdobjih (Internacionale, ruska revolucija, osipanje nemškega gibanja, nacizem). Pri tem pa je, ob formiranju dejanskega gibanja in pojma študentskega gibanja, vse bolj prodiralo tudi vprašanje o lastni organizi- ranosti tega gibanja. Ob dejanski nemožnosti, da bi se to gi- banje institucionaliziralo kot parlamentarna stranka, ali pa da bi se v Nemčiji 60-ih let vključilo v kakšno obstoječo levo stranko, se je porodil pojem "izven-parlamentarne opozicije". Teksti, diskusije in govori H.-J. Krahla iz časa pred pomlad- nim, revoltom 68 (prim. "Konstitution und Klassenkampf"), kot 156 izredno ilustrativni dokumenti dilem nove levice tega časa (se- veda v Nemčiji!), predvsem jasno kažejo težave teoretsko izo- strenega mišljenja, ki, ohranjujoč zavest o konkretnem zgodo- vinskem subjektu revolucije, uvideva izginulost tega subjekta v njegovi tradicionalni konfiguraciji; in prav tako to miš- ljenje v svoji postavljenosti na začetek nepredvidljivega pro- cesa rekonstruiranja splošnej šega revolucionarnega gibanja za- staja ob vprašanju organizacije. Krahl namreč išče odgovor na vprašanje po organizaciji še potencialnega proletarskega giba- nja in obenem po organizaciji samega študentskega gibanja, ki bi naj praktično sprožilo proces konstituiranja širšega revo- lucionarnega subjekta, kot je ono samo v svoji parcialnosti. Po drugi plati pa Hkrahl, spričo namerjenosti svojega (frag- mentarnega - iz že navedenih razlogov) teoretiziranja k prak- tičnemu, načenja vprašanje kritike kritične teorije, in to tu- di glede Horkheimerja in Adorna, torej še pred znanim sporom s Habermasom v času samega revolta in neposredno po njem. Krahlova kritika namreč raste iz ugotovitve, da se je kritič- na teorija zaustavila ob ugotovitvi "smrti meščanskega subjek- ta" in je celo v nasprotju z zgodnejšim Horkheimerjevim spi- som (Traditionelle und Kritische Theorie!), obstalo pred prak- tičnim vprašanjem revolucionarnega subjekta. In tudi mišlje- nje H.-J. Krahla si "jemlje pravico" kot revolucionarno miš- ljenje že večkrat v zgodovini: da v svoji začetni samodoločit- vi - enotnosti s proletariatom, praktična vprašanja reši v praksi. Procesi nastajanja mnogolike opozicije združene pod imenom nove levice v drugih deželah, so imeli svoje značilnosti. Ta- ko je v Franciji z gibanjem "situacionizma" vzpodbujeno štu- dentsko gibanje zrastlo v oblikah sprotne samoorganizacije, medtem ko so se posebne politične grupacije, značilne za Fran- cijo, priključile revoltu in kot nekoliko bolj disciplinirane povezave prispevala praktični delež organiziranja, angleško gibanje je ostalo v večji meri med univerzitetnimi zidovi in 157 je bilo marksizmu najbolj oddaljeno itd., itn. Skratka: evrop- ska nova levica je v svojem jedru na začetku bila tu bolj, tam manj "zavestno" vprašanje po subjektu revolucije, vprašanje, ki se je menilo aktualizirati v praktičnem protestu. V tej samo gibanje prehitevajoči praksi, pospešeni z intenzivnim protest- nim gibanjem zoper vojno v Vietnamu, vzpodbujenim z represiv- nimi reakcijami "establishmentov" itd. , je prišlo do edinega možnega odgovora - da direktna akcija študentov lahko marsiče- sa nauči študente, vse "drugo", pa je še kako "resno" posredovan . , . (2) socialni proces. Ekskurz: ameriški kapitalizem in levica V tej deželi (v Ameriki, op. D.S.) ne obstoji nikakršna razlika med gospodarsko usodo in samim človekom. Nihče ni nič drugega kakor svoje imetje, dohodek, položaj, šanse... Vsakdo tisto, kar je doživlja v vzponih in padcih svoje gospodarske eksistence. Sebe ne pozna kot nekaj drugega. Vkolikor je nekoč m.aterialistična kritika družbe idealiz- mu zoperstavljala, da zavest ne določa biti, ampak bit zavest, da resnice o družbi ne gre iskati v njenih ideali- stičnih predstavah o sami sebi, ampak tudi v njenem gos- podarstvu, v toliko v vmesnem času dodobna samozavest od- vrgla takšen idealizem. Oni sedaj svoje lastno sebstvo presojajo po tržni vrednosti, a o tem kar so, se učijo na osnovi tega, kakšna je njihova usojenost v kapitalističnem gospodarstvu. Njihova usoda, naj bo kakorkoli že tragična, za njih ni nekaj zunanjega, oni jo priznavajo... I am a failure, pravi Amerikance. And that is that. Horkheimer - Adorno: "Dva svetova" - v "Dialektiki pros-,, vetljenstva" (v srbohrv. prevodu str. 255). m Ameriška družbena struktura je v svojem razvoju mogla absorbi- rati brezštevilne različnosti njene sestavljenosti pod "čisti kapitalizem". Če je evropski "brezobzirni subjekt" (kakršen nastopa v zgodnjemeščanski filozofiji) v specifičnih evropskih pogojih, zdaj oviran s fevdalno reakcijo, zdaj s pritiskom so- cialno podpriviligiranih (da ne govorimo o značaju nacionalnih in mednacionalnih trenj), ostajal pretežno "nerealiziran" (namreč 158 v svoji avtentični "liberalistični" formi), pa je novi svet postal dobesedno meščansko "svobodni prostor". Značilnosti te- ga "svobodnega prostora" so bile takšne, da je osnovni razred- ni konflikt vedno bilo mogoče kompenzirati, bodisi s parolo: "Men go west", bodisi s perfektnim policijsko-nadzornim apa- ratom (sistem "črne liste" nikjer ni tako "dobro funkcioniral" kot prav v ZDA), bodisi z efektnim podkupovanjem sindikalnih organizacij. Ameriškemu kapitalizmu je tako izredno uspevalo ohranjati delavsko gibanje v njegovih embrionalnih oblikah, sproti destruirati organizacijske oblike gibanja oz. jih upo- rabljati kot svoje sredstvo proti upornim impulzom v delavskih masah in pri vsem tem vzdrževati videz svobodne družbe. Mimo "izvrstne" organizacije buržoazije, pa je potrebno videti tudi to, da je ustanavljanje proletarskih revolucionarnih organiza- cij v ZDA že na začetku bilo zavirano zaradi večjega števila dejavnikov (nacionalne razlike, ogroženost imigrantov itd.), če se spomnimo na usodo Prve Internacionale v ZDA, lahko opo- zorimo, da je dejavnost "sekcije 12" in liberalno-buržoaznega "ganga" gospe Victorije Woodhull v osnovi nakazala smer raz- voja ameriške opozicije. -Edina opozicija, ki je poleg nekaj tragičnih delavskih revoltov v ameriški javnosti kaj štela, se je razvijala v raznih povsem ideoloških oblikah. Kakor se je namreč v ZDA vse bolj oblikovala avtohtona ameriška kultura, tako je iz njenih ideologij izginjala "evropska komponenta". Kolikor pa se je ta ohranjala, je bila ekstenzija novejše anglosaksonske kulturne tradicije. To ne pomeni, da se tudi v ZDA niso oblikovala določena socialna gibanja, vendar nobe- no od njih ni prispelo do koherentne koncepcije revolucije in zrušenja kapitalizma. Z upoštevanjem te zgodovinske plati, se nam jasneje zarišejo tudi konkretne omejenosti ameriške nove levice. "Globlja razlaga sedanje krize radikalizma vendar ti- či v dogodkih, ki so se pripetile v zgodnjem delu tega stolet- ja. Tiči v propadu masovno osnovanih radikalnih gibanj, ki so v trenutkih zrastla in potem abortirala: populizem, socializem 159 in črnski nacionalizem". (Ch. Lasch: The Agony of the Ameri- ( Ц ) can Left, str. 10) . Cas, ki ga je ameriški kapitalizem pri- dobil z nevtralizacijo razrednih nasprotij, tj. z usmerjanjem brezlastniških množic na zahod (z grozljivimi posledicami za genuino ameriško prebivalstvo: Indijance), kasneje pa s kom- biniranjem korupcije sindikatov in mafijskih metod, je zado- stoval za fantastično akumulacijo, monopolizacijo itd. kapi- tala, ki je v t.im. korporativnem sistemu postal najabstrakt- nejši družbeni odnos, ki je bil kdaj koli realiziran v kakšni konkretni družbi. Prav sestavina "poabstraktnjenja" kapitala, z odgovarjajočo globoko segajoče reifikacijo socialnih odnosov, je postala izredno izdiferencirana socialna struktura. Ob oh- ranjanju liberalistične ideologije, "svobodne javnosti" itd. je ameriški kapitalizem navznoter produciral izredno množico perifernih socialnih nasprotij, prav tako pa tudi vzpostavil prostor t.im. "wellfare care" (večinoma pod vodstvom cerkvenih skupnosti); to je vsaki ideji totalitete onemogočalo, da bi se v tako fragmentariziranem družbenem sistemu sploh mogla pri- bližati množicam. K vsemu temu pa je potrebno prišteti veliko vitalnost ameriškega kapitalizma, ki je ob veliki krizi 1. 1929 s svojim "New deal" programom dem.onstriral možnost dolo- čenega načina rešitve gospodarske krize s posegi v makrosi- stem, s čimer je uvedel dobo planiranja kapitalističnega gos- podarstva v državnem obsegu. To ekonomisko dejstvo je v najraz- ličnejših teorijah, ob rastoči udeležbi države pri razpolaga- nju z "nacionalnimi" kapitali, porodilo brezštevilne različice koncepcij "državnega kapitalizma". Mimogrede naj pripomnimo, da je v prvih novolevičarskih teorijah koncepcija državnega ka- pitalizma igrala precejšnjo vlogo; vendar v nasprotju z dolo- čenimi socialdemokratskimi reformističnimii koncepcijami "mir- nega prehoda" v socializem preko faze državnega kapitalizma, je nova levica v tako zapopadenem stanju videla krepitev konf- liktnosti situacije. Toda v novejših novolevičarskih teorijah, ki se razraščajo v kritiko politične ekonomije ponovno zadobi- 16o va težo teorija države kot instrumenta razrednega gospodstva, saj uvedba državnega intervencionizma prej prispeva k ohranja- nju razredne dominacije kot k njeni slabitvi. Jasna teorija o tem vprašanju je potrebna tudi spričo obnavljanja anarhoidnih koncepcij, ki so v teoriji državnega kapitalizma videle mož- nost za obnovo koncepcije o državi kot "sovražniku ljudstva št. 1". Gre pa za to, da se v modificiranem razmerju kapita- lističnega gospodarstva in političnih form, ob novih predpo- stavkah, utemeljenost Marxove teorije v bistvu ne spreminja, le naloge revolucionarnega prevrata postajajo kompleksnejše. A vrnimo se k Ameriki! V dvajsetem stoletju se je v ZDA opozi- cija danemu sistemu formirala ne v tolikšni meri s stališča zavestnega antikapitalizma (z izjemo levega krila socialistič- ne partije), ampak je bila, ob včasih sila vehementni in pa- tetični retoriki, posredovana po dani socialni strukturi, ne da Li reflektirala to svojo posredovanost. V osnovi so oblike kot populizem, feminizem, gibanja za seksualno svobodo ipd. predstavljala radikalistična^^^ nihanja v okviru specifične ameriške različice meščanskega liberalizma. V ZDA tridesetih let je bilo razglabljanje o "razdoru med generacijami" m.aloda- ne prav tako živahno kot v petdesetih in posebno v šestdesetih letih. V ameriških socialne obarvanih gibanjih je torej pre- vladoval interes po abstraktnih spremembah v "načinu življe- nja", v "odnosih med spoli" itd., kar je dajalo izredno pisa- nost, z novimi mediji prepreženemu, javnemu življenju - toda vsa ta gibanja so bila predvsem stvar masovnega čenčanja ob vikendih. "Bili so družbeni razredi, toda v primerjavi z Evro- po ali celo z ameriško družbo med kolonialnim obdobjem, pomemb- no majhna razredna zavest',in kakršne že so realne priložnosti za družbeno napredovanje, je mit enake možnosti bil dovolj mo- čan, da je minimaliziral napetosti in mržnje, ki so kasneje začele karakterizirati ameriško družbo." (Ch. Lasch: New Radi- calism..., str. XI). Edino mesto, kjer se je v Ameriki kaj do- gajalo mimo napredka industrije, širjenja srednjega sloja, raz- 161 vojä komunikacijskih medijev, gangsterskih spopadov, linčanj črncev itd. je bil svet dokaj ubogih idej. Zgodovina, s katero je kot s svojo lastno tradicijo imela opraviti ameriška nova levica, je bila zgodovina slabotnega in razdrobljenega socia- lizma, gibanja za državljanske pravice in vse mogoče intelek- tualske kritike: od afirmativnih koncepcij o vzgoji Jane Ad- dams, preko nekoliko širše zasnovanega v korporacijski ekonomi- ji utemeljenega novega liberalizma Johna Deweya, seksualnih re- volucij in generacijskih spopadov na način Randolpha Bourna in Mabel Dodge Luh'an... do "šokantnega" radikalizma Normana Mai- lerja. "Z Normanom Mailerjem, je telo idej in nazorov, ki sem jih im.enoval novi radikalizem, doseglo neko vrsto končnega in definitivnega stališča. Zmeda oblasti in umetnosti, napor os- voboditi družbeni in psihološki "underground" s sredstvi poli- tične akcije, mrzlično iskanje doživetij, koncepcija življenja kot eksperimenta, intelektualčeva identifikacija z družbenimi izobčenci - te stvari ni bilo mogoče peljati dalje, ne da bi .jih peljali v absurd. Mogoče jih je Mailer odpeljal že mimo te točke." (Ibid. str. 347.) Opozorimo naj, da je Laseh to for- muliral 1. 1965, torej v času ko se je že prebujalo ameriško študentske gibanje, ki ga je najavljala protestna glasba Dylana, McGuirrea, beatniška poezija in eksperimentalna gledališča, pa tudi oddaljeno bobnenje ameriških bomb odvrženih nad Vietnam. Ameriška nova levica je označena predvsem z nenehnimi samospre- membami. Najprej je na svoj način proglasila "konec ideologije" in kasneje v spopadih s sistemom represije ob protivojnih de- monstracijah ugotovila, da potrebuje teorijo in marksizem je na zahteve študentov odprto (in ne prikriteje kot prej) spregovo- ril z univerzitetnih kateder. Kljub vsem insuficiencam ameriške nove levice, ali bolje mim.o njih, je potrebno priznati, da je impuls za politizacijo univerz vendar prišel iz ZDA, in to ne za kakršnokoli politizacijo, ampak za takšno, ki je bila odlo- čilno določena s socialnim: mestom te institucije v celotnem 162 družbeno-ekonomskem sistemu. "Univerza je radikalizirajoči vpliv v ameriškem življenju, ne zato ker vzgaja znanstveno in intelektualno elito, ki se ogreva za demokratično planiranje, niti zato ker gre za korelacijo med visokim izobrazbenim do- sežkom in svobodnjaškimi nazori kot pripominja Harrington, tem- več zaradi sprememb v družbeni funkciji višjega izobraževanja, ki so spremenila univerzo v osrednje žarišče političnega kon- flikta." (Laseh: The Agony..., str. 187). Ker se tu ne ukvarja- mo z mnogolike zgodovino gibanja nove levice v ZDA, naj le na kratko opozorimo, da kot socialno gibanje ni bila omejena na samo univerzo; ampak je dejansko dosegla povezavo v boju s črn- skimi radikalnimi gibanji in deloma z določenimi ožjimi grupa- mi srednjih razredov, toda slej ko prej je univerza ostala cen- ter gibanja. Še močneje kot Evropska, je ameriška nova levica preživljala notranje cepitve, pri čemer je razpadla edina orga- nizacijska forma, ki so jo ta gibanja na nacionalni ravni imela. Spontaniteta gibanja je bila njegova osnovna atrakcija za širše sloje študentov in seveda njegova osnovna slabost. Po drugi pla- ti pa je dejstvo, da je prav organizirana grupacija "maoistič- ne" Progressive Labor Party znotraj SDS (ne gre za veliko stran- ko) s svojimi zahtevami po trdni organizaciji na osnovi trdne skupne marksistične ideologije izolirala organizacijo od pre- težno nediscipliniranega članstva. Končni rezultat je bil nam- reč razcep v dve osnovni smeri: ena je bila nadaljevanje spon- tanega gibanja, ki se je izpelo s koncertom v Woodstocku 1969, druga pa intenzivna "radikalizacija", dokler ni ostala od vse organizacije peščica z "jasnim" programom: "boriti se proti sistemu z vsemi sredstvi". Med obema skrajnima smerema je osta- lo nekaj še organiziranih drobcev, od katerih so eni hoteli na- vezati stike z delavci (spontano ali preko sindikatov), drugi pa so skušali še vedno prirejati masovne protestne akcije, ki pa so žal izgubile masovnost, itd. Dominantni spontanizem je ohranjal nekakšno ideologijo o tem, kako da se revolucija za- čenja v "načinu življenja" in ne v politični akciji. T.im. "Wo- odstock nation" se je razkropila po številnih in zelo raznoli- 163 kih komunah, ki v precejšnjem številu obstojijo še danes; ne- katere so privzele vzhodnjaške religije, druge so stvorile "re- volucionarno hierarhijo" in "deprivatizacijo" večina pa jih je realizirala kolektivno življenje "zunaj sistema", s čimer so posule ameriška prostranstva z osamljenimi utopičnimi skupnost- mi, v katerih poteka zadovoljevanje potreb zunaj diktata "um.a- zanega sistem^a" itd. Konsekvenca organizirane smeri gibanja pa je bil program "Weatherman", ki je pripeljal do nekaj brezup- nih sabotaž z m.olotovimi koktajli in nekaj nesmiselnih izgub m-ladih življenj. Niti spontanizem, niti "trdna organizacija", nadaljujoča iz širokega protestnega gibanja na večini ameriš- kih univerz, nista prinesla nestrpnemru hotenju po spremembi že- lenega rezultata: destrukcije obstoječega sistema, čeprav je prišlo do politizacije mnogih sfer družbenega življenja in od vsega gibanja je ostalo tudi nekaj intelektualnih grup, med ka- terim.i je,v, nasprotju z "radikalnimi" intelektualci "predno- volevičarskega" razdobja, v nastajanju specifična ameriška ra- zredna zavest. Morda ilustrativno kaže na pozicijo takšne le- ve ameriške inteligence, eden njenih vidnejših predstavnikov David Horowitz, ki ob koncu svojega kritičnega zapisa na račun nesmiselne "radikalizacije" SDS-a v isti sapi citira Lenina in Lenncna: "Resna politika - je nekoč pripomnil Lenin - se zače- nja, kjer so milioni mož in žena; ne kjer jih je na tisoče, ampak na milione. Ali kot je drugi Lennon, John pred kratkim dejal: "Priznajmo si zdaj in poglejm.o kdo je kdo, kdo počne ne- kaj zaradi česa in kdo dela glasbo in kdo dela zm.edo." (D. Ho- rovvitz; The Fate of the Midas, str. 247). Ameriška nova levica je torej za ameriško stvarnost gotovo pomenila majhen premik v tvorbi zavesti o mejah kapitalističnega sistema, predvsem pa tudi o mejah parcialnega subjekta spremembe, ki je spremembo doživel prej na sebi kot zunaj sebe. Protestne akcije nove le- vice so se odvile v nekakšnem simboličnem, teatrskem stilu in trg je prav posege v prostor sim.bolne določenosti postvarele kom^unikacije obrnil v nove reklamne simbole za neskončno vrsto 164 prodajanih stvari, ki "krepijo občutek svobode", "prinašajo avtentično uživanje" itd. V povezavi z verbalno-estetsko akci- jo črnskega gibanja za spremembo vrednostnega sistema sinoni- mov "dobrega" in "slabega" (belega-črnega), je parola: "Black is beutifull" postala izvrstna reklama kozmetične industrije za "črnsko tržišče". Kajpak so to le zunanji simptomi rezis- tentnosti sistema. Nekaj časa med evropskimi levičarji - pri- sotno upanje v "ameriško revolucijo" - v srcu imperializma - je seveda že zdavnaj mimo, toda v "amerikanščini" se spotikajo- če in postopoma vzpostavljajo pojmi označeni z nečim, kar ni bilo goli -intelektualni napor in tisto "alternativno življe- nje" določenega odstotka tistih, ki "nočejo sodelovati v si- stemu", morda utegne v povezavi s čim nepredvidenim globlje modificirati ameriške socialne odnose. Govoriti o formiranosti subjekta socialne revolucije v ZDA, je glede na nauk praktič- nega izkustva minulih let več kot tvegano. Iztočnice evropske nove levice Strategija in organizacija ne moreta biti samo izraz ne- kega aktualnega gibanja v eni deželi in enem določenem zgodovinskem trenutku. Sta produkt posredovanja sodobno- sti in preteklosti, aktualnega izkustva in že razpolož- ljive teorije, posredovanje v boju stoječih avantgard s celoto družbe, z gibanjem v celem svetu. V historičnem trenutku, kakršen je današnji, je to posredovanje skrajno težko. Nadalje manjka adekvatni subjekt. Iz "Platforme grupe ,11 Manifesto'" (cit. po Notwendigkeit des Kommunismus, str. 20.) Dejali smo, da je evropska nova levica različna glede na ame- riško (in ostale). Razlika, ki jo štejemo za osnovno, se nana- ša seveda na evropsko revolucionarno tradicijo. Trend znotraj 165 nove levice v Evropi, ki ga je mogoče šteti za osrednjega in morda historično perspektivnega, je vsebovan v težnji po obno- vi revolucionarnega gibanja, po "revolucicnarni spremembi ob- stoječega stanja", in to v povezavi mlade inteligence z delav- skim razredom oz. z njim kot osnovnim dejanskim subjektom re- volucije. Takšna trditev se tistemu, ki se mu pomen izraza "no- va levica" kar definira po tem da je nova levica "nekakšna" po- litična struja, ki odreka revolucionarnost delavskemu razredu, lahko dozdeva neresnična ali v najboljšem primeru paradoksna. Vendar tu nam ne gre za nikakršno blefiranje, ampak nas zanima dejanska historična vsebina "pojava" nove levice, pri čemer ta- ko moremo ob robu naše izpeljave ovreči tiste nazore, ki so le fiksacije določenih dnevnih političnih konfrontacij, v kakš- nem, izmed trenutkov dejavnosti nove levice. Ko bi hoteli vsestransko utemeljiti zgornjo trditev, bi vsa hi- storična dejstva in osnovne prikaze novolevičarskih teorij, ki bi afirmirali izrečeno, ne mogli stlačiti skupaj v obseg celot- ne pričujoče številke "časopisa". Slo nam bo torej za poskus do- ločitve tistega, kar je za zgodovinski "pojav" in vlogo nove levice osnovnega pomena tudi glede na historično perspektivo osvoboditve. Spričo tega bomo tu manj citirali različne avtor- je in dokumente, ampak bomo skušali sintetično govoriti "iz njih" v njihovem, kontekstu s sodobnimi socialnimi strukturami. Ob tem, da so v vsaki evropski deželi (posebno v Nemčiji, Fran- ciji, Italiji, Holandiji, .Angliji in Španiji) skupine nove le- vice nastopale v celotnem spektru od anarhizma do miaoizma, pa sodelovanje teh različnih grup in razcepe med njimi označuje relativno skokovito spreminjanje v strukturi nove levice. Ob- dobje do 1. 1968 (nekako od 1. 1960 naprej) zaznamuje sočasno konstituiranje gibanja, kakor smo ga že označili, o-enem pa po- teka teoretska debata, ki s krepitvijo osnovne konfliktnosti, v kateri se je nova levica formirala, približuje te skupine k 166 praktičnim vprašanjem, ki seveda zadevajo vprašanje organizacije in spontanitete. Osnovna konfliktnost, ki jo imamo v mislih za- deva predvsem spreminjanje položaja visokega izobraževanja, ki je v sodobnih zahodnoevropskih demokracijah glede na potrebe re- produkcije kapitala in odgovarjajočih družbenih odnosov, posta- jalo vse masovnejše. V zvezi s tem pa je vse bolj izstopala ko- lizija med tradicionalno strukturo univerz in temi novima "druž- benimi" potrebami. Poleg večanja materialne akumulacije, repro- dukcija kapitala terja tudi kvalitativno rast v organski sestavi kapitala. Tradicionalna "Humboldtova univerza" s svojim "humani- stičnim" profilom ne zadovoljuje težnje sodobne tehnokratske strukture.Izraz "tehnokratska struktura" (ki po mojem ni naj- bolj posrečen, kljub široki uveljavljenosti) sicer ne izključuje konkretnih ljudi, ki jo sestavljajo, vendar pa je njegova teža (mimo vsebovanega instrumentalnega odnosa do znanosti) kritične- mu pogledu vidna v tem, da gre za označevalca določene konkretne konfiguracije dane historične podobe kapitalskega družbenega od- nosa. "Zasužnjujoča tehnologija" je tako predvsem zunanji opred- meteni izraz tega osnovnega družbenega odnosa, ki mu je tehnolo- gija sredstvo reprodukcij-e. Tehnokracija je v zgodovinskem pog- ledu proizvod kapitalizma v globalnem obsegu. Univerze so se se- veda tako znašle pod pritiskom dominirajoče družbene strukture, kar se je v konkretni politiki kazalo v težnji po t.im. tehno- kratski reformi univerz. To je bilo (le na kratko označeno) ti- sto socialno ozadje, ki je univerze naredilo za socialno konflikt- ne ustanove. Toda istočasno je med študenti, ob določenem vplivu kritihne teorije in spričo samega socialnega položaja študentov, začelo postopoma prihajati do formiranja levo usmerjenih politič- nih skupin, ki so v svojih "intelektualnih getih" vsaka po svoje načenjale, vprašanja političnega značaja. Važna komponenta štu- dentskih nemirov v vsebinskem pogledu še pred izbruhom revolta je bila zahteva po kritični znanosti, ki so jo sprožili najprej študentje družboslovnih smeri in je vključevala tudi težnjo po destrukciji obstoječe, na univerzitetni ("nefunkcionalni") hie- 167 rarhiji temelječe, avtoritete, ki je po formulacijah konkret- nih analiz kritične teorije bila katalizator obstoječega siste- ma dominacije na univerzah. Zahteva po kritični znanosti pa je vključevala (v začetku dokaj nejasno) zahtevo po uveljavitvi kriterija socialne vloge vsake znanosti v strukturi samih teh znanosti. Kljub temu, da je v nekaterih trenutkih gibanja ta temeljna zahteva, ki je v družbenem pogledu zadobila podobo politične zahteve po demokratizaciji univerze, prešla svoje lastne meje in se pojavila kot vzklik po "destrukciji univerze", pa na osnovi že dokaj zajetnega teoretskega dela na področju "kritičnih znanosti," ki se je v zadnjih letih nakopičilo, lah- ko ugotovimo, da se je osnovna težnja te iniciative šestdesetih let vendarle uveljavila v izpopolnjevanju enega od temeljev emancipacije: kompleksni (ne samo filozofski) teoriji. Vendar nas na tem mestu bolj zanima druga plat dogajanja, ki je bila 3 prejšnjo neločljivo povezana. Nova levica je v vsebin- skem pogledu upravičila svoje ime v širši družbeni iniciativi. Proces kritike obstoječih političnih strank (KP, socialističnih partij) je imel veliko večjo težo v Franciji in Italiji, kjer obstoj ita najštevilnejši in relativno m.očni parlamentarni komu- nistični stranki, mianj pa v Nemčiji, kjer je "stara levica" (ob že popolnem "pomeščanjenju" socialdemokracije) dokaj malošte- vilna in se ohranja v neznatnih partijah. Nemška nova levica je tako imela svoj kritični korelat prej v tradiciji prve četrti- ne 20. stol., da niti ne govorimo posebej o tem, da je novole- vičarski poudarek spontanizmu izpostavljal kritiki "sovjetski model" in zlasti stalinistično zgodovino tega modela. Da se je v nemški novi levici zgodila recepcija Korscha in so se obnovi- li osnovni problemi Rose Luxemburg v korelaciji z Leninom, je predvsem posledica določene podobnosti v odnosu m.ed delavskim razredom in novim razrednozavestnim slojem (bodoče in že obsto- ječe) mlajše inteligence, ki se je v danem trenutku morala spo- pasti s celo vrsto teoretskih vprašanj : od strukturnih sprememb 168 kapitalizma (z njegovo fašistično tradicijo vred!) do svoje la- stne identitete. Vsaj za nemški SDS v obdobju njegove "radika- lizaci je" in njegove vodilne mlade teoretike (Dutschke, Rabehl, Lefevre, Krahl..,) je mogoče reči, da so v popolnosti ohranili razredno perspektivo. Problem, ki se jim je zastavljal: vzpo- staviti organizacijo (dovolj fleksibilno, da bi preživela tudi svoje napake), ki bi v sami praktični akciji prodrla ao širših množic, se v tem procesu sama preoblikovala in se končno razto- pila v totalni revoluciji, se je glede na dejanske možnosti rea- lizacije izkazal za predalekosežno zamisel, toda morda je prav v tej obliki sploh šele mogel sprožiti generiranje razredne za- vesti vsaj v svojem omejenem krogu. Francoski novolevičarski spekter je že pred letom 1968 bil ve- liko bolj pisan. S pridruženjem revoltu sta mu svojevrsten ton dajali dve glavni trockistični organizaciji, ki sta v skladu s "Prehodnim programom 4. internacionale" svojega učitelja, vsaka po svoje zagovarjali princip "močne organizacije" (zlasti manj- ša Lambertova "Lutte ouvrière" je organizacija "profesionalnih revolucionarjev"). Toda obe trockistični organizaciji, maoistič- ne sekcije, določene manjše anarhistične grupe itd., je prevpil t. im. situacionizem., ki je poudarjal načelo spontanosti ("Prole- tarska revolucija bo praznovanje, ali ne bo nič!") in je v svo- jem teoretskem provizoriju združeval tradicijo umetniških struj, kakršne so bile surrealizem, dadaizem, letrizem ipd.; medtem ko je recepcija marksizma v tem gibanju (kot priča že njegovo ime) potekla preko Sartrea, Situacionizem je sicer bil in ostal ti- pično francosko gibanje, a se je konstituiral tudi kot "Situa- cionistična internacionala," da na situacionistične skupine naletimo še danes. Situacionisti so sicer bolj malo prispevali k teoretskemu razvoju, saj so predvsem iznašli nekaj novih iz- razov kot "svet spektakla" ipd., pač pa so na nivoju gibanja in samega revolta 68 znatno prispevali k imaginativnosti, ki je "pariški maj" v določenem pogledu povezala s tradicijo Komune 169 izpred slai^ri stotih let. Ob tem, da so se spontanistične grupe (zlasti pomembna je bila "gibanje 22. marec" z Nanterrja) raz- vile na univerzah, je ob represivnih reakcijah sistema prišlo do spontane akcije študentskih množic, ki se jim je s štrajki pridružil tudi delavski razred. Če je mogoče debatirati o tem, ali so obstajale širše možnosti za globljo spremembo ali ne, pa je kot zgodovinsko dejstvo potrebno poudariti, da v danem trenutku "tradicionalne organizacije" v svoji dolgoletno gojeni okorni organiziranosti (ob še krepko nefleksibilni dogmatizira- ni teoriji), te m.asovne spontane iniciative kratkomalo niso praktično v ničemier izkoristile. Medtem ko so v Italiji razne grupacije nove levice rastle kot gobe po dežju in je študentsko gibanje pokazalo dokajšnjo vztraj- nost, pa vzbuja pozornost sprva "notranje - partijska" opozicija, ki so jo tvorili radikalni intelektualci (Rossana Rosanda, Lucio Magri, Luigi Pintor itd.) in je znana po svojem glasilu "II Ma- nifesto", s katerim vred je bila izključena iz PCI. "Manifesto" se je sicer oblikoval kot refleks na novolevičarska gibanja in je kritiziral partijo s stališča radikalizirane Gramscijeve teo- rije, ter si je prizadeval na osnovi teorije, ki jo je tudi sam razvijal, k organiziranju tistih iniciatov v različnih delih socialne strukture, ki prepuščene spontanosti nimajo večjih mož- nosti za prebitje svoje parcialnosti. Morali smo v nekaj ilustrativnih točkah opozoriti na prakso no- ve levice, da bi poudarili točko, od katere naprej je potrebno ločiti med samim gibanjem in nadaljno logiko njegovega razvoja (tj. notranjih cepitev, "radikalizacij", pasivizacij itd.), ter med njegovim zgodovinskim bistvom, iz katerega tudi raste sodobna teorija nove levice, ki prav v luči te zgodovinske iz- kušnje danes predstavlja najresnejšo marksistično teorijo v za- hodni Evropi, ki po eni strani reflektira tradicijo delavskih gibanj, obnavlja kritiko politične ekonomije na ravni sodobnih 17o razmer, vzdržuj« notranje diskusije in polemike, a tudi še ved- no ohranja vprašanje odnosa spontanitete in organizacije, toda trenutno v povezanosti s kompleksnimi problemi mišljenja revolu- cije sodobnega časa. Zaradi večje jasnosti celotne slike problemov v zvezi z novo le- vico, pa moramo opozoriti še na en pomemben element. Težko do- ločljivo je v kolikšni meri in kako so pojavi revolucionarnih gibanj v tretjem svetu vplivali na novo levico v razvitem svetu. Kar je gotovo, je to, da je odkritje izvirnosti kitajske revolu- cije, nato" nove izvirnosti kubanske revolucije, preživetje Viet- namske v najtežjih pogojih itd., itn., poleg direktnega vpliva, ki se je kazal v obdobju po 68. v koncepcijah in akcijah "gve- rilskega" bojevanja v Evropi, imelo tudi teoretski vpliv. Le-ta se je kazal v impulzu v teoriji, da je v procesu svojega lastne- ga obnavljanja prišla do pojma nove zgodovinske konkrecije v me- rilih svetovne totalitete. "Danes se alternative ne predstavlja- jo več kot tiste med neko univerzalno perpetuirano svetovno re- volucijo in lokalno kot nacionalno formirano koncepcijo ,socia- lizma v eni deželi'. (H.-J. Krahl: Konstitution und Klassen- kampf, str. 168). Prav z intenco te misli se sklada (v posamez- nostih sicer sporna) teoretizacija revolucij tretjega sveta pri Regisu Debrayu, ki ob kubanski revoluciji (to je najbolje poznal od blizu), kakor tudi ob Kitajski in ob neuspelih poskusih v Južni Ameriki, z izredno historično intuicijo razkriva pomen za- popadanja historične konkrecije. Po Debrayu "smo vedno v seda- njosti obremenjeni s preteklostjo". Leninske, stalinske ali trockistične formule, ki so bile fiksirane v revolucionarnih gi- banjih, so peljale k temu, da se ta gibanja niso gibala na rav- ni svoje lastne sodobnosti. Debray dokaj argumentirano pokaže, da so prav toste revpčicoke. ki so (tudi pod plaščem omenjenih "formul") odkrile izvirne poti (tako v oblikah organiziranosti, kot konkretnega boja), mogle doseči trajnejše revolucionarne rezultate. V zvezi s tem pa Debray opozarja, da je potrebno ime- 171 ti pred očmi nevarnost tvorbe novih formul glede na te izvirne revolucije (prim.: zlasti prvo poglavje Revolution dans la ré- volution?), čeprav Debray v drugih poglavjih Južni Ameriki pred- piše "kubanski recept" in postavlja določene dvomljive trditve o nezmožnosti intelektualcev, da bi mogli biti spontani itd., pa v navedeni točki zelo jasno izreka princip decentralizirano- sti svetovne revolucije, potrebnost teoretskega in praktičnega spopada konkretnega revolucionarnega subjekta z razmerami, v katerih je utemeljena njegova .socialna konstitucija, kar je po- goj revolucionarne odprave takšnih razmer. To stališče ima se- veda tudi pomembne konsekvence za problem organizacije. Kot je mogoče videti v Leninovem teoretskem dosežku in v praktičnem uspehu boljševikov (če seveda s tega odstrnemo plašč "formul" in dogm.atizacij kasnejše "nezgodovine") se revolucionarni sub- jekt sploh kot nekaj potentnega izoblikuje le v procesu padcev in vzponov, prilagajanju organizacijskih oblik danemu kontra- revolucionarnemu pritisku, s stalno zavestjo momenta produkcije novih kvalitet glede na razmere in glede na subjekta samega. S tem pa niti najm.anj ni dan recept obvladanja zgodovine, ki kot predmetnost subjekta, kateri je subjekt prav kot predmeten tudi zoperstavljen, v nedoločljivem obsegu določa subjektu pro- stor njegovega delovanja. In prav v tem pogledu je šansa revo- lucionarnega subjekta v "ničemer drugem" kot v njegovem samoob- likovanju v vzajemnem delovanju s popredmeteno zgodovino v nje- ni spremenljivi totaliteti. Na ta način je revolucionarni boj v pogojih npr. Južne Amerike morda edino mogoče bojevati s sredst- vi gverile - mestne ali ruralne ali v kombinacijah s sindikal- nim gibanjem (kjer ni povsem korumpirano, ali zatrto), v majhnih grupah, kjer je potrebno pritegniti v boj popolnoma neuke peone, morda kdaj na račun enotnosti v praktičnem oboroženem boju kaže pospeševati tolerantno atmosfero med različnimi usmeritvami zno- traj gibanja itd. V tem pogledu pa je lahko predvsem tudi tragič- na pomota v Evropi, ki danes kratkomalo ni fašistična, videti južnoameriškemu podoben poligon oborožene revolucije. 172 Gibanje nove levice, ki je sproti produciralo teoretsko dejav- nost na več nivojih, v svoji vzpostavijenosti v historični in aktualni totaliteti pomeni obnovitev osnovnega revolucionarnega stališča kot radikalne negacije meščanske družbe. Toda, če je sploh kje mogoče aplicirati razumevanje zgodovinskega poteka družbene dinamike, ga je nedvomno mogoče na pojav nove levice. Obnovitev revolucionarnega stališča ni bila nikakršna obnovi- tev ene "čiste" revolucionarne koncepcije, ampak je bila pono- vitev vsega spektra"revolucionarnih drž" od anarhizmov do mark- sizma, v mnogih variacijah in razlikah, nastalih v zgodovinskem procesu. Né samo udeležba anarhističnih grup v gibanju, ampak tudi izraziti spontanizem akcij 1968 je novi levici priskrbel stigmatizacijo anarhoidnega gibanja. Upoštevajoč Marcusejevo argumentacijo, da je "anarhična faza" stopnja konstituiranja revolucionarnega gibanja, pa moramo videti že v samih dogajanjih 1. 1968. razlike med različnimi grupacijami, pri čemer dejstvo spontanizma samo po sebi ne dokazuje, da je šlo v celoti za anarhično gibanje, kajti spontana iniciativa v času revolta ni nikakršna izključna posebnost študentskega gibanja, ampak jo zasledimo v vseh revolucionarnih gibanjih zgodovine - tudi tam., kjer je imela niti v rokah trdna organizacija. Kakorkoli že,-na- sprotni ugovor glede francoskega gibanja (ki je bilo po vseh kri- terijih v celoti dokaj anarhoidno) temelji tudi na udeležbi troc- kističnih organizacij. Ob vseh ugovorih zoper trockizem pa je ne- . dvomno jasno, da trockizem ni anarhizem. Anarhističnih idej v nobenem pogledu ni zagovarjal tudi nemški SDS, ampak je v svojih debatah že pred revoltom razvijal kritično stališče do anarhiz- ma. Po drugi plati pa so anarhistične ideje bile močneje prisot- ne v Italiji in Holandiji. Za obdobje neposredno po revoltu je sicer potrebno ugotoviti, da so poseben pečat celotni podobi dajali dokaj sinkretistično napisani teksti, ki so v eni sapi združevali pod terminološkim dežnikom "revolucionarnosti" ali "antiavtoritarizma" prav vse, kar se je štelo za pripadno levi- ci. (Tipičen tovrstni tekst je Dressenov: "Antautoritäres Lager 173 und Anarchismus", ki "teoretsko" dopušča vse koncepcije osvobo- boditve). Kljub temu, da je razumljivo, da je mlada levica, ki je v svojem revoltu predvsem zarisala fronto zoper kapitalizem, zanemarjala pomen notranjih razmejitev, pa to obdobje terja pri novi levici izrazito samokritično refleksijo, ki v danes delu- jočih teoretskih strujanjih nove levice ima precej vidno mesto. Notranje diference v gibanjih nove levice so, ob resnosti vpra- šanja: kako posplošiti pretežno socialno-periferni revolt, v na- daljnem dogajanju "spontano" prišle tudi do dokaj skrajnih iz- razov. Medtem ko je del gibanja sledil Dutschkejevemu pozivu po "dolgem maršu" skozi institucije, drugi del (zlasti'"Maoisti") ( 7 ) je poskušal z "infiltracijo" med delavce , pa so nastale tudi majhne in zelo militantne grupe, ki so zagovarjale nujnost obo- roženega napadanja "sistema". Ob vseh teh cepitvah pa je "štu- dentska mjiožica" postala pretežno pasivna, čeprav se je določe- no radikalistično prepričanje v znatni širini ohranilo, a se je transformiralo v "političnih vsebin proste" kontrakulturne obli- ke in deloma je tudi na novejše generacije študentov prešla, na vzhodnjaške religije in filozofije oprta, ideologija pasivizma kot "uživanje življenja" ipd. Poleg študentov pa je ta nova ver- zija "kontrakulture", ki brez povezave s političnim gibanjem iz- ( 8 ) gublja vsebinskost prvih oblik "kontrakulture," zajela tudi določene sloje "neštudentske" mladine. Toda tu gre že za ideo- loško-socialne (v "bazičnem" pomenu besede) reminiscence giba- nja nove levice, ki danes še obstaja v izredno razpršeni obliki. Resonance novolevičarskega revolta so ostale prisotne v izobra- ževalnem procesu in v znanstvenih teorijah: glede na pomen eko- logije, sta doživela določeno spremembo arhitektura in urbani- zem, znotraj katerih danes med novimi generacijami "oblikoval- cev prostora" vse bolj prevladujejo "desalienacijske" tenden- ce itd., itn. Poseben "derivat" nove levice so tudi "teroristične" grupe, ka- kršna je (po buržoazni propagandi v Nemčiji sodeč, še obstoječa) 174 bila grupa Boader-Meinhof, ali Sfkupina Renata Curcia itd. Gre seveda za izolirane, a niilitantne in požrtvovalne skupinice "ra- dikalcev," ki poleg represije reda in zakona "uživajo" odklanja- nje ne samo pri najširših množicah, ampak tudi v vrstah drugih novo-levičarskih grup, ki jim prav "radikalne" akcije ultralevih kolegov zožujejo že tako ozek prostor delovanja glede na to, da obstoječi buržoazni režimi v "svoji preventivni kontrarevoluci- ji" indoktrinirajo mase z grozljivima upodobitvami kaosa, ki ga prinaša komunizem. Kakorkoli že, teorija "direktne akcije z vse- mi sredstvi" je le parcialna konsekvenca gibanja nove levice. Svojo zgodovinsko vsebino pa nova levica ohranja v trenutno manj hrupnem teoretskem snovanju, ki seveda ni teoretski tok "enega samega strinjanja," ampak pomeni mnogostransko diskusi- jo, v kateri se odvija proces "revitalizacije" marksistične teo-i rije v zahodni Evropi (deloma tudi v ZDA). Današnja teorija no- ve levice, ohranjujoča se v visokošolskem procesu in ob mnogih časopisih in revijah, ter v zopet manjših študentskih in inte- lektualnih skupinah, se mimo določene teoretske dejavnosti še obstoječega trockizma, maoizma ipd. odvija v refleksiji zgodo- vine revolucionarnih gibanj, kritiki politične ekonomije, kri- tiki znanosti itd. V tej točki pa se šele začne razumevanje zgodovinskega pojava nove levice. Zunanja kritika komunističnih partij ob nekaterih premikih v samih teh partijah, se je v najsodobnejših novolevi- čarskih teorijah umaknila, stvarnejšemu globalnemu in lokalnemu ocenjevanju perspektiv emancipacije samih teh strank (zlasti v Italiji in Franciji) ob tudi prebujevajočem se delavskem giba- nju v njegovih lastnih organiziranih (in včasih spontanih) ob- likah. Tako tudi pojem nove levice vse bolj postaja le nomina- cija tradicije "intelektualne plati" sodobnih teženj po emanci- paciji. Ob vseh mogočih in nemogočih spremljajočih pojavih, mo- remo tako novo levico šteti za proces obnavljanja razredne zave- 175 sti na faVni "postindustrijske" meščanske družbe. Prikaz teo- rij, ki izhajajo iz (zdaj že) tradicije nove levice, pa je za zastavitev pričujoče študije, ki je bila koncipirana kot poskus formiranja historično-teoretskih predpostavk razumevanja izvo- rov samega problema, daleč preobsežna naloga. Takšna naloga bi namireč terjala živ dialog z aktualnimi teoretskimi (seveda levo usmerjenimi) struj ami sodobnosti. Morda je potrebno opozoriti, da nam je v tem pogledu na novo levico šlo za zastavitev točke diferenciranja njenih vsebin. Od tu dalje se namreč pokaže kaj je v novi levici bilo'takšnega, da je sploh pod kritiko (kot enkraten pojav, ki odmre sam po sebil), kaj je lahko predmet resne kritike in kaj je racional- no jedro pojava, ki ima svoje zgodovinske, politične oz, sploh socialne značilnosti. Vse upravičene kritike nove levice, ki se nanašajo na njeno "anarhoidnost" in manjše število tistih kritik, ki jih zanima proces formiranja ozkih organizacij od revolta v 1. 68 dalje, pa v svoji celokupnosti še ne tvorijo ustrezne tematizacije tako gibanj, kot razmer, ki so jih pogojevale. Teorije nove levice nekako do 1. 1973, ko je nemoč študentskih gibanj in gibanj pe- rifernih slojev nasproti dobro oboroženim (v figurativnem in realnem pomenu besede) "establishmentom" postala spoznano dej- stvo, so izkazovale predvsem določeno precenjevanje delnega subjekta te teorije (kot npr. Marcuse!), po drugi strani.pa so dospele do tipičnih "deklasiranih" stališč in utemeljevale di- rektne akcije tipa "Baader-Meinhof". Prav ozka socialna osno- va, ki je bila običajno tudi abstraktno zapopadena kot subjekt (glede na njegovo zgodovinsko konstitucijo), pa je temelj seda- nji teoretski razširitvi problema na zgodovino proletarskih gi- banj, kritiko politične ekonomije, kritične znanosti itd. Prav ti teoretiki (kot npr. Negt, Rabehl, Anderson, Therborn, Black- bourn, D. Horowitz, Enzesberger, Nicolaus, Magri itd., itd.) pa 176 več ne gojijo nikakršnih iluzij ò "velikem gibanju" nove levice, ampak (ne glede na to koliko se je mogoče z vsemi brez pridržka strinjati) se bližajo refleksiji aktualnih zgodovinsko konsti- tuiranih možnosti osvoboditve, glede na nove krize meščanskega reda, glede na premike v Evropskih "tradicionalnih" partijah in strankah, glede na procese v tretjem svetu itd. Nova levica je tako lahko razumljena iz svojih teoretskih konsekvenc kot določena stopnja v formiranju razredne zavesti "postindustrij- ske" družbe v točki, od katere naprej je, poleg raznih brez- perspektivnih (in dejansko hitro iztrebijenih) grupašenj, poro- dila novo 'aktualnost Marxa. i OPOMBE 1.) Posebno vprašanje je, v kakšni meri je k temu pripomoglo rahljanje stalinizma v SZ s hruščovljanskim rušenjem "kul- ta osebnosti" in v kolikšni meri je k spremembi slike o "trdnosti svetovnega sistema" prispevala prav Jugoslavija s svojo osamosvojitvijo od vzhodne grupacije in koliko Ki- tajska, s tem ko je izpričala svojo revolucionarno izvir- nost ipd. 2.) O tem dejstvu dokaj jasno priča tudi to, da so si pomemb- nejše zahodno-evropske komunistične partije bile enotne v obsodbi "jugoslovanskega odklona" 1. 19U8 in si spričo tega lahko mislimo, da je proces njihove osamosvojitve, spričo utečene organizacije, teoretske togosti ipd. mogel potekati le kot dolgoročno in od mnogih okoliščin odvisno dogajanje. Mislim, da so znaki določenih korenitej ših sprememb nasto- pili znotraj francoske KP šele v 1. 1976 in ob tem, da je trenutno težko sklepati enoznačno v kateri smeri se proces utegne nadaljevati, se le prebuja določeno upanje v medse- bojno sodelujoče in okrepljujoče se zahodnoevropske Komuni- stične partije, med katerimi je francoska KP nedvomno "naj- močnejši člen". 3.) Reference pričujočega pisanja o novi levici je, še posebej glede omenjanj konkretnih elementov, faktor ipd., praktično nemogoče navajati, saj bi tekstu kaj takšnega dalo izgled administrativnega poročila. Poznavanje celotnega konteksta nove levice temelji na nekajletnem prebiranju večjega števi- la novolevičarskih časopisov in revij, tematskih zbirk tek- 177 stov, pa tudi na povsem neformalnih osebnih kontaktih z nem- škimi, francoskimi, ameriškimi idr. študenti, ki sem jih srečal na avtoštoparskih popotovanjih, v evropskih in ame- riških velemestih, na rock ali jazz-kcncertih ipd. 4.) Christopher Lasch je eden redkih ameriških piscev, po znan- stveni usmeritvi sicer zgodovinar, ki v svojih treh doslej objavljenih glavnih delih z veliko mero analitske natančno- sti v veliki meri prispeva h globljemu razumevanju am.eriš- kega prostora opozicije. Posebna odlika pisca je, da ob svojem razumevanju marksističnega pristopa (katerega v do- ločenem smislu tudi sam demonstrira), ohranja svojo reflek- sijo ameriških razmer v okviru njim inherentnih kriterijev, s čimer s kristalno jasnostjo opozarja na dejanskost, na ka- tero je glede stanja socialne zavesti v ZDA.mogoče računati na drugačen način kakor v odnosu na recimo evropsko dejan- skost. Primerjaj tudi prikaz osnovnih elementov Lascheve glavne knjige v okviru mojega zapisa: "K vprašanju poeno- stavitve pojma mladine" - Problemi št. 8 - avgust 1974, str. 9 5 in opombo 2, str. 98! Poudarim, naj še, da Laschevi deli: "New Radicalism in America 1889-1963" in "The Agony of the Am.erican Left", nista obremenjeni s taksno parcial- nostjo, kakršna je značilna za večino ameriških socialnih teoretikov, ki sicer presegajo meje ozkega empirističnega pristopa in jih je spričo tega šteti med t.im. angažirane intelektualce, kot so npr. Paul Goodman, Murray Bookchin, tudi Noam Chomsky, če seveda ne govorimo o piscih evropske- ga izvora, kot sta Hannah Arendt ali Norman Birnbaum. 5.) Sam pojem, "radikalizma" je v ameriškem prostoru postal močno niveliziran, saj je za radikalizem veljalo vsakršno refor- matorstvo, določene oblike "človekoljublja" in podobna idi- otstva voluntarističnega malomeščanskega humaniz.ma. 5.) Posebej o tem delu problematike prim, moj zapis v "časopi- su za kritiko znanosti..." št. 1., leto 1973-74, pod naslo- vom "Tovarne, znanja". 1.) Zanim.ivo je, da je konzervativni angleški "Times" pred kakš- nimi tremi leti objavil komentar o nemirih med delavci v Franciji in v Nemčiji, in sicer med "gastarbeiterj i." Za sejalce nemirov (divjih stavk ipd.) je nepodpisani komenta- tor štel "maoistične (bivše) študente, ki so se zaposlovali kot enaki med enakimi" in je ugotavljal, da delodajalci po- stajajo pozorni na to, koga zaposlujejo za nekvalificirana opravila. Komentar je sicer ugotavljal, da v masi uvožene delovne sile v omenjenih deželah kot najbolj razredno za- vestni izstopajo italianski delavci. Kot je znano je tovrst- no usmeritev radikalnega gibanja odprto podprl tudi J.P. Sartre. 178 8.) Z aspekta "kontrakulture" bi bilo mogoče obravnavati doga- janja učinkov revolta 1. 68 na tvorbo širših ideologij, ki so zajele predvsem otroke srednjih razredov. "Nova senzi- bilnost je z izgubo svojih širših socialnih dimenzij, kot ideologija neposredne osebne svobode, reakcija na "zaprtost družbe" in jo je morda mogoče pojasniti v okviru teoretsko osnovane sociologije subkulture. Z estetsko-sociološkega as- pekta je morda zanimivo ugotoviti, da je z izginevanjem ma- nifestnega revolta (oz. z njegovo "absorbcijo"- v danost) rock-glasba doživela določene regresije, in da je ob mnogo manj frekventnem pojavljanju novih in novih rock-glasbenih , skupin, v tej glasbi še vedno vodilna generacija, ki se je proslavila v 50-ih letih, kateri je protestno gibanje nudi- lo neštevilne vsebine. Mimo tega pa naj še pripomnimo, da kontrakulture (katere neodmisljiva sestavina je tudi rock- glasba) ne kaže soditi kot kratkomalo bežen in slučajen po- jav, saj bi lahko trdili (brez empiričnih raziskav), da so njena delovanja v sferi morale, v sferi produkcije potreb itd. dokaj daljnosežna. Morda celo tolikanj, da jih buržoaz- na reakcija, ki skuša delovati tudi na področju kontrakultu- re (ne čisto brez uspeha), ne more povsem zatreti kot pred- postavke možne nove širše politizacije. Področje masovne kulture, v katerem je situirana kontrakultura kot posebna subkuitura, se more tako izkazati za tisti element celokup- ne družbene reprodukcije, ki gospoduj očim razredom ne more figurirati kot povsem zanesljivo sredstvo obstoječe domina- cije. ,, SEZNAM CITIRANE LITERATURE: Debray, Regis: Révolution dans la révolution?, Paris 1967 Dressen, Wolfgang: Antiautoritäres Lager und Anarchismus, Ber- lin 1968 Bergmann, Uwe;"R. Dutschke, W. Lefevre, B. Rabehl: La révolte des étudiants allemands, Paris 1968 Gorz, André: Delavska strategija in neokapitalizem, Ljubljana 1970 Horkheimer, Max - Adorno, Th. W.: Dijalektika prosvjetiteljstva, Sarajevo 1974 Horowitz, David: The Fate of Midas, San Francisco 1973 Krahl, Hans - Jürgen: Konstitution und Klassenkampf - Zur histo- rischen Dialektik von bürgerliche Emanzipation und proletarischer Revolution, Frankfurt/M. 1971 179 Lasch, Christopher: The Agony of the American Left, Harmonds- worth 19 70 The New Radicalism in America, New York 1965 Notwendigkeit des Komjnunism.us (Die Plattform von "II Manifesto"), Berlin 1971 18o UDK 172.1:301.1 Ivan KUVAČIĆ SISTEM IK ČLOVEK Ч"Totalna institucija" ali svoboda)i človek se trudi, da bi napravil drugače, na svoj lastni na- čin, če že ne zaradi česa drugega, potem iz čiste hudobije. (Dostojevski) Humanistična kritika splošne teorije sistema ponavadi začenja od temeljev, to pomeni, z razmerjem sistem-človek, ki je neizogibna izhodiščna točka za vsako morebitno razpravo. Namreč, ako vzame- mo sistem kot osnovo, potem kot težiščno točko ne opazujemo člo- veških potreb, temveč sposobnosti prilagajanja človeka strukturam sistema. Od človeka zahtevamo, da zaradi enodimenzionalnega teh- ničnega napredka potlači v sebi nagnjenost in sposobnost življe- nja in delovanja v več svetovih. To pomeni, da ne stopa v igro življenja na način, ki zahteva celega človeka, temveč parcialno kot nosilec določenih diferenciranih vlog. Ta kritika pa lahko dobi nerealen, romantičen karakter in sicer tedaj, če ne upoštevamo, da človek ni naša idealna fikcija, tem- več da živi in deluje v obstoječih družbenih skupnostih in orga- nizacijah. Objektivne okoliščine družbenega napredka zahtevajo od človeka da se postvari in reducira na sektor bivanja, s katerim kot človek ne more biti identičen. Od tod tudi nagib k transcen- diranju. človeško življenje se stalno giblje v območju med reduk- cijskimi nezmožnostmi na sistem in med praktičnim funkcionira- njem v njem. To nedvomno spada k temeljnim predpostavkam za smi- selno in plodno diskusijo o omenjenem problemu. Razumljivo je, da tisti misleci, ki v ospredje postavljajo skrb za harmonično in uspešno funkcioniranje velikih organizacij, ne posvečajo veliko pozornosti potrebam vsestranskega razvoja oseb- 181 • nosti. Za njih je glavno vprašanje: kako ravnati, da bi ljudje to delali in želeli, kar se od njih pričakuje. V soglasju s tem razvijajo probleme smotrne enotnosti in družbene kontrole. Tudi mi bomo vzeli v obzir navedene probleme in opažanja, ven- dar se naša izhodiščna točka bistveno razlikuje od pravkar na- vedene. To pomeni, da bomo precej skeptični z ozirom na teorije, ki poskušajo vsak družbeni dogodek izraziti s termini integralne logike, ki se kaže, kot da izhaja iz sistema kot celote. Te teo- rije postavljajo pod vprašaj individualno avtonomno iniciativo človeka, kar je po našem mnenju nedopustno, čim predpostavimo, da človeška zgodovina ni emanacija nadnaravnih sil ali skritih struktur, temveč, da jo ustvarja človek. Ker ni lahko družbeni sistem zaobjeti v celoti, lahko začnemo študijo z deli sistema, s posameznimi institucijami. Na vpra- šanje, kaj je institucija navadno odgovorimo, da je to vzorec •uravnavanja ali program, ki ga ravnanju posameznika postavlja družba. Takšne organizacije, ki zaobsegajo ljudi so: šole, de- lavnice, bolnišnice, gledališča, bčinke itd., institucije, ki človekovo dejavnost podrejajo velikim sistemskim enotam, kot na primer; "država", "gospodarstvo", "vzgojni sistem". Čeprav koncem koncev institucije niso nič drugega kot "nakopiče- nje navad", zaradi česar se s postopno analizo lahko odvedejo na antropološki in psihološki nivo, so objektivno izven kontro- le posameznika in s tem tvorijo vnanjo, tujo entiteto. To se začenja že na prvi stopnji socializacije v okviru družine, ki na začetku za otroka ne obstaja, zato ker se vse, kar o tem ve, da odvesti na starše, brate, sestre in sorodnike. Do spoznanja, da obstaja družina pride otrok šele pozneje, ko začenja sebe in svoje primerjati z drugimi. Njegovo znanje se polagoma razširja s termini različnih vlog, po katerih svet odraslih vdira v za- vest otroka. Te vloge so zastopniki institucij, ki polagoma ot- roke vpeljejo v svoje vplivno območje. Če oče kaznuje otroka. 182 navadno spremlja kazen z besedami, ki niso samo izraz njegove je- ze, temveč komentar, ki kazen interpretira in opraviči. Te inter- pretacije prihajajo zunaj neposredne situacije in se opirajo na m.oralo, običaje, zakone ali tudi na avtoriteto boga. Tako nastopa kaznujoči oče kot zastopnik zunanje sile, S takimi ponavljajočimi postopki se v otroku razvije zavest o institucijah, kot nekaj, kar se na grob način razlikuje od individualne resničnosti, od o- sebnega mišljenja, občutkov in fantazije. Institucije so potem- takem enake predmetom zunaj realnosti: drevesom, hišam, vozilom - vsem, kar objektivno stoji izven človeka, vseeno ali posamezniku ugaja ali ће. Razen tega izražajo nasproti posamezniku moč nasi- lja, ki ga ne čutimo. Če to moč prostovoljno sprejmemo, ki pa postane občutna in groba, čim se ji postavimo po robu. Ako ne res- pektiramo družbenih konvencij, če s svojim vedenjem., obnašanjem., s svojimi oblekami popolnoma ignoriramo običaje sredine, v kateri živimo, lahko pričakujemo družbeni pritisk, ki se po svoji narav- nanosti ne razlikuje od kazni v pravemi pomenu besede. To stran družbene zavesti je francoski sociolog Emile Durkheim temeljito študiral. Prav posebno je poudaril, da moč institucionalnega pri- tiska ne počiva samo na goli prisili, temveč tudi na legitimnosti, ali gre za fizično kazen ali za moralno difamacijo. Ta moč variira od situacije do situacije. Država bo posameznika ali tudi cele skupine obsodila na smrt in usmrtila, medtem ko bo v nekem dru- gem kraju človek za družbeno ponižanje izvedel na ta način, da je njegovi ženi odklonjen vstop v klub. V obeh primerih kazen sprem- lja kazen občutek indignirane pravičnosti,'^^ Takšna smer analize nas logično pripelja do pojma "totalne insti- tucije". Iz naših opazovanj na prvi pogled sledi, da pod tem poj- mom razumemo tako "institucijo", ki je popolnomia objektivna in ne- odvisna glede na ljudi, ki jih zajema. Tak pojem je vendar očitno fiktiven, zakaj institucije kot človeške tvorbe vključujejo dolo- čeno stopnjo interakcije s človekom. Vsaka institucija postavi pod vprašaj veliko avtonomnih lastnosti posameznika, mora pa le- temu nekaj ponuditi kot protivrednost. Da se ne bi spuščali v o- 183 pazovanje teh lastnosti, hočemo le poudariti, da institucija-ome- juje prostor avtonomne samokontrole posameznika. Potemtakem bi bila "totalna institucija" takšna ustanova, ki v vseh ozirih svo- jim klientom preprečuje, da bi odločali o svoji usodi. K institu- cijam, ki se temu očitno negativnemu idealu najbolj približujejo, lahko prištevamo zapore, koncentracijska taborišča, kasarne, no- rišnice. S tem, ko navedene institucije svojim članom preprečuje- jo kontakt z zunanjim svetom, na kar kažejo vidne okoliščine - kot na primer zaklenjena vrata, visoki zidovi, bodeča žica in straža - jih lahko uvrstimo v omenjeno kategorijo. Z ozirom na te okoli- 2 ) ščine se tem priključijo še vojne ladje, internati in sam.ostani. "Totalna institucija" zahteva popolno podreditev svojih članov, kot tudi standardizirano obnašanje s točno določeno proceduro. Temu cilju so prilagojena vsa pravila in postopki notranjega re- da. Reda, ki si prizadeva zlomiti avtonomne oporne točke vsakega posameznika, zato ker ta šele po tem lahko privzame principe or- ganizacije kot svoje lastne. Ker pa v takem primeru vedno naleti- mo na najmočnejši odpor, razpolaga "totalna institucija" s celim programom postopkov, s katerimi se osebnost - kot izvor in nosi- lec samostojnih odločitev - sistematično ponižuje in tepta. Po- sebno karakteristični so sprejemni postopki, ki so jim podvrženi ljudje ko so privedeni v zapore in koncentracijska taborišča. Med drugim so jim odvzeti tudi predmeti, ki pripadajo izključno samo njim. Tudi pravila reda sv. Benedikta to zelo strogo predpisuje- jo. Ne samo to, da so menihom vzete njihove osebne stvari, da so strogo pod kontrolo, od njih se zahteva celo da najmanj enkrat letno zamenjajo samostansko celico, da se ne bi preveč navezali na prostor, v katerem bivajo. Če pri menihu najdejo stvari, ki jih 3) ni dobil od priorja, ga strogo kaznujejo . Razen odvzema osebnih stvari prakticira "totalna institucija" take postopke, ki spre- minjajo zunanjost človeka, jim odvzame karakteristike, ki jih raz- vije vsak posameznik, da se razlikuje od drugih ljudi. Vse se a- nulira po kratkem postopku: postrižejo lase, odvzamejo obleke in čevlje, ter jih zamenjajo s takimi, ki jih predpisuje "totalna in- 184 stitucija". Takšni postopki so smotrni, ker se "drugobit" posa- meznika skozi lastno, svojsko in neponovljivo postavi nasproti bistvu organizacije. Zato se zaporniki in kaznjenci ne obravna- vajo več kot ljudje, temveč kot oštevilčeni predmeti. V njihovi prisotnosti se govori tako, kot da ne bi bili prisotni. Višek degradacije je, če od človeka zahtevajo, da sebe pred drugima obtoži in poniža. To cinično teptanje baze človeške samozavesti in samospoštovanja - če od žrtve same zahtevamo, da opravičuje in hvali tistega, ki jo je izničil - je ideal, ki ga množične velike organizacije lahko uresničijo v zenitu svoje moči. Raz- merje stalinistične partije do revizionistov se v tem. oziru bist- ,veno ne razlikuje od razmerja katoliške Cerkve do heretikov. Možnosti uspešne realizacije navedenih postopkov so brez dvoma povezane z mnogimi drugimi tehnikami in načini ravnanja, ki so sestavni deli vsakdanjega življenja človeka v "totalnih institu- cijah". Lahko jih imenujemo različne stopnje takoimenovanih "eks- perimentalnih mortifikacij", tako kot: spanje v kolektivnih pre- napolnjenih prostorih, različne ponižujoče preiskave in zasliše- vanja, dolgotrajno bivanje v samicah, do ekstremnih primerov v preiskovalnih zaporih in koncentracijskih taboriščih, kjer uri- nirajo na glave ujetih, kjer so ljudje mučeni v navzočnosti svo- jih najbližjih sorodnikov in prijateljev in kjer so obsojeni pri- siljeni pred usmrtitvijo plesati in peti. Cilj teh ravnanj je prisiliti ljudi k sodelovanju, k součinkova- nju, ki ga predpisuje in zahteva organizacija. Vse prikazujejo tako, kot da bi bile v korist posameznika, zakaj ta z odporom stvari tako ali tako ne more sprem.eniti, sebe samega pa uničiti. In zares: zaradi svoje fizične eksistence postavijo ljudje pod vprašaj svojo človeško bivanje, največkrat iz strahu in bojaz- ljivosti. Kako veliko človeško ceno zahteva tako sodelovanje, naj- bolje ilustrirajo primeri tistih ujetnikov in zapornikov, ki so nenadoma stopili na stran svojih zatiralcev in postali njihovi vneti privrženci. Ti ljudje morajo stalno sebe same potrjevati 185 in dajati videz pravovernosti. Zaradi tega so izjemno trdi in gro- bi s svojimi bivšimi somišljeniki. Navadno izvršujejo najokrutnej- ša dejanja, o čemer obstajajo številni dokazi iz koncentracijskih 4 ) taborišč m okupiranih področij. Iz naših opazovanj sledi, da sistematična analiza, ki posamezne vloge vzdržuje v bolj ali manj skladno funkcioniranje skupnih družbenih struktur, ne more biti zadostna podlaga za razumevanje institucije, ki se najbolj približa idealu "totalne institucije". Tudi tukaj je nujno potreben neposredni vpogled v razmerje sis- tem-človek, ki ga sistem zaobjema. Posebno značilno-je, da ta vpogled zahteva konfrontacijo integralne sistemske logike s sta- liščem tistih ljudi, ki jih sistem postvarja in podreja. Lahko pa tudi brez tega pridemo do zanimivih in pomembnih podatkov o druž- bi in njenih institucijah, vendar ostanemo popolnoma brez vsega osnovnega znanja za možno antropologijo. •Ideal vsake "totalne organizacije" je, da je vsako gibanje njenih članov v soglasju s striktnimi predpisi in da ostane pod kontrolo za to določenih organov. Vendar vsi poznani primeri organizacij, ki se temu idealu približujejo, vključujejo delitev na vodene in tiste, ki vodijo. V soglasju s tem lahko rang in status vsakega člana organizacije merimo s časom, v katerem je dejaven pod svojo lastno kontrolo. Kar pa se tiče podrejenih, velja pravilo, držati jih neprestano v stanju kontrolirane napetosti in aktivnosti, da se na najmanjšo mero zniža časovno razdobje njihovega svobodnega učinkovanja. Ujetnik je v stalni nevarnosti, zakaj za vsako ma- lenkost ga lahko pokličejo na odgovornost in kaznujejo. Nepresta- no pazi, da svojo čepico pravočasno sname in jo tako dolgo drži v roki, dokler vidi, četudi samo od daleč, nekoga od taboriščne posadke in dokler se končno ne oddalji. Navkljub pritisku in vsem možnim ukrepom najdejo ljudje v vseh si- tuacijah za vsako ceno možnosti da obdržijo in obvarujejo določen 186 ■■; .^ех. svobodni prostor, svobodo, ki najsi bo še tako majhna, dokazuje, da so ujetniki še zmerom ljudje, ne samo številke, zakaj ne more se znajti v situaciji, kjer je njegova volja reducirana na nič. Na teh temeljih raste "notranje življenje" vsake organizacije,' ki ima svoje lastne, nenapisane norme, ki so v nasprotju s pra- vili in normami formalne organizacije. Medtem, ko prevzemanje for- malnih predpisov organizacije izoblikuje "normalne" člane, v ka- terih je sodelovanje z upravo "vgrajeno" ali "programirano", pa omogočajo neformalne norme notranjega življenja izognitev in pre- lisičenje pravil organizacije na način, ki zagotavlja marginalni prostor za" avtonomno dejavnost. V soglasju s tem obstaja močna solidarnost v boju proti denunciantom in ovaduhom, ki so najbolj zaničevani in osovraženi. Konfrontacija notranjega, neformalnega življenja podrejenih in formalne organizacije - kar je splošen pojav, posebno razvit v re- presivnih organizacijah - reflektira in ilustrira v nadaljnih družbenih skupnostih obstoječo razdvojenost. S tem v zvezi meni Dostojevski, da vsak, ki pride v zapor, že po dveh ur'ah postane enak drugim, počuti se kot doma, postane enakopraven gospodar v zaporniški skupnosti, tako kot so tudi vsi ostali. Razumejo ga in on razume druge, vsi ga poznajo, vsi ga imajo za svojega člo- veka. Popolnoma drugače pa je, če pride v zapor med navadno ljud- stvo ple.mič. Kakorkoli bi že bil pravičen, dober in pameten, vsi bi ga dolga leta zaničevali in sovražili. Nobeden ga ne bi razu- mel in, kar je glavno, nihče mu ne bi verjel.^' Kaznjenci v veli- ki večini izhajajo iz nižjih družbenih slojev. Tako se pri njih zaradi posebnih pogojev hitro razvije razredna zavest nepomirlji- vega upiranja upravi kaznilnice in državi. Kaznjenec je vedno mnenja, da ni kriv za prestopek proti predpostavljenim, pri tem pa se zaveda, da predpostavljeni sodijo njegovo dejanje popolno- ma drugače, to pomeni da mora biti kaznovan. To je boj enih pro- ti drugim. Prestopnik razen tega dobro ve, da ga mnenje njegove sredine opravičuje. Navadno ljudstvo ga ne bo nikoli popolnoma 187 obsodilo marveč ga bo v večini primie. dv opravičilo, če presto- pek ni naperjen proti bratom, proti lastno preprosto ljudstvo. Njegova vest je mirna - v tem je njegova moč, moralno je zadovo- ljen in to je glavna stvar.Pravičen in pogumen človek, ki ima torej svojo lastno oporno točko, se le stežka obdrži, vkolikor nimia podpore družbene skupnosti. Raziskovanje družbenih institucij ne s stališča upravljajočih, temveč s stališča vodenih, to .pomeni tistih, ki jih institucije kontrolirajo in zatirajo, se je začelo z avtobiografskimi lite- rarnimi deli, ki, kot je razumljivo, skupaj s kritiko posameznih represivnih institucij postavljajo pod vprašaj cele družbene si- stem.e. Ta antisistemska analiza se je pojavila že v prejšnjem stoletju, nadaljevali pa so jo preživeli ujetniki nacističnih in stalinističnih koncentracijskih taborišč v dokumentih, dnevnikih in literarnih delih. V šestdesetih letih našega stoletja se tem priključijo še posamezni psihiatri in sociologi iz zahodnih dežel .s tem, ko so ustvarili antipsihiatrijsko gibanje. Tudi tej skupi- ni je služila institucija norišnice kot izhodiščna točka za sploš- ni kritičen napad na družbeni sistem. Tako se je kritiki sistema, ki izhaja iz zaporov in koncentracijskih taborišč, pridružila še tista, ki izhaja iz norišnic. ■oqa • Ta grupacija antisistemskih analitikov izhaja iz vprašanja, kakš- no funkcijo ima norišnica. Odgovor se glasi, da služi za bivanje tistih oseb, ki se ne morejo prilagoditi in s tem ovirajo normal- no funkcioniranje in napredek družbe. Da ne gre podcenjevati šte- vila takšnih oseb, dokazuje podatek, da v Veliki Britaniji polo- vica vseh bolniških postelj zasedena z duševno bolnimi. V veliki večini primerov niti ne gre za somatološke motnje, temveč za ne- navadno nasprotovanje vsakdanjemu življenju, ki po mnenju pomemb- nega zastopnika skupine - Ronalda Lainga, privzema bolj in bolj človeka nevreden karakter. Laing ne definira shizofrenijo kot ne- zmožnost adaptacije, temveč kot uspel poskus sposobnosti nepri- 188 lagajanja pseudodružbeni realnosti. Poudarja, da je lahko druž- beno prilagajanje v slabo organizirani in slabo vodeni družbi zelo nevarno. Popolnoma prilagojen pilot bombnika lahko pred- stavlja za ohranitev vrste veliko večjo nevarnost kot pa hospi- talizirani shizofrenik, ki je oseden od ideje, da se v njem na- 7 ) haja bomba. Laing nadaljuje in pravi, da v moderni družbi iz- ginja ostra meja med normalnim in nenormalnim, ki že v otroštvu obleče vsakemu človeku prisilni jopič konformizma. V taki situa- ciji je shizofrenik tisti, ki ne more izriniti normalnih člove- ških nagonov in potreb ter se abnormalni družbi ne more prila- goditi. Tako pridemo do teze, da se moderna kapitalistična druž- ba približuje tistemu tipu skupnosti, ki smo ga opisali kot "to- talno institucijo", ker v njem število oseb, ki jim je odvzeta vsaka pravica samodoločitve, zelo hitro narašča. Posameznike in- centif icirajo z vlogami, ki so jim dodeljene v sistemu, kar pa ne morejo sprejeti; zato pa se silno povečuje, nasprotje med pro- gramirano in standardizirano organizacijo ter neukrotljivim, ne- predvidljivim in zmeraj novim človeškim življenjem.. Številni analitiki in eksperti, ki so bili pritegnjeni k izdela- vi in razvoju glavne teorije sistema, predpostavljajo, da je ome- njeno nasprotje prepoudarjeno in prehodno. Trdijo, da omenjena nestrinjanja le vprašanje časa, ker človeška mentaliteta in spo- sobnost prilagoditve vrednotam ne moreta slediti hitremu ritm.u tehnoloških sprememb. Tako gledanje je zelo razširjeno in vpliv- no v socialističnih in kapitalističnih državah. Stalinistična va- rianta tako imenovane teorije kulturnega zaostanka se zvede na naslednja stališča: z uvedbo demokracije naj tako dolgo počakamo, dokler mase ne bodo dozorele do sposobnosti razumevanja bistva demokracije. To je zgodovinska nujnost in spoznanje te nujnosti vodi do samoodpovedovanja in podrejanja svoje lastne volje partij- skemu vodstvu. Kapitalistična, tehnokratska varianta iste teori- je utemelji opustitev doseženih form meščanske demokracije kot nujnost pospešenih tehnoloških sprememb. Razen nezdružljivosti 189 demokratičnih form upravljanja z rastjo velikih centralističnih sistemov je potreben nov tip družbene kontrole. V tradicionalnih obdobjih, ko so predpostavljali, da je človek kot svobodno bitje ustvarjal in določeval življenske pogoje, je dominirala psihična kazen kot glavno sredstvo za obrambo in utrditev sistema. Danes so industrijsko razvite države prešle iz tradicionalnega v znan- stveno obdobje, v katerem človek ne more biti prost in odgovoren, ker ga determinira sredina. Pod novimi pogoji postane psihična kazen anahronizem in se zamenja z znanstvenim kondicioniranjem 9) in manipulacijo s sredstvi javnega obveščanja. S tem smo na koncu naših analitičnih prizadevanj znova eksplicit- no prišli do pojma, ki je osnova naših preudarkov in je imanentno vsebovan v celi študiji. To je pojem svobode. O svobodi je bilo napisanih nešteto razprav, pesmi, himen in ustvarjena vredna umetniška dela, je pa malodane brezdvomno, da so bistvo svobode kot neodtujljivo lastnost človeške eksistence, najgloblje in naj- neposredneje spoznali in razložili tisti genialni posamezniki, ki so bili v svojem življenju za dalj časa oropani svobode. V tej skupini zavzema F.M. Dostojevski odlično mesto. Posebna vred- nost njegovih spisov iz kaznilnice je v tem., da je razen svojih osebnih vtisov subtilno in s polno navdiha predstavil trpljenje, muke in prizadevanja ljudstva, s katerim je bil zaprt. V svojih spisih postavlja Dostojevski vprašanje, zakaj kaznjenec na tako nepojmljiv in otročji način tako nerazumno zapravlja krvavo za- služen denar, zaradi česar se spušča v nenavadne premetenosti, pogosto povezane s krajo in prevaro. Odgovarjajoč na to vpraša- nje piše Dostojevski: "Jedro besede "kaznjenec" predstavlja človeka brez svoje lastne volje, ki pa, zapravljajoč denar, vendar ravna po svoji volji. Navkljub vsem mogočim žigom, okovom in osovraženim zaporniškim zidovom, ki mu skrivajo svet in ga kot divjo zver zapirajo v kletko, si zapornik lahko priskrbi žganje, lahko pride do straš- 19o no prepovedanega užitka, da celo do žensk. Lahko, (čeprav ne zmerom) svoje bližnje predpostavljene podkupi, ki mu potem, če prekrši predpise in disciplino, pogledajo skozi prste. Lahko se celo, vkolikor obstaja soglasje, pred njimi baha, kajti za- pornik se strašno rad obnaša kot heroj , da bi pokazal drugim in celo sebe samega prepričal, čeprav samo začasno, da ima vo- ljo in moč, in sicer neprimerno več, kot bi mislili - z eno be- sedo, lahko veseljaci, se prepira in kogarkoli od srca užali, da bi mu dokazal, kako lahko vse to stori, da je vse v njegovih rokah, to pomeni, samega sebe o neki stvari prepričati, na ka- tero ubogi" siromak niti pomisliti ne more.... Ta gostija zahte- va konec koncev določeno tveganje, kar zopet nosi v sebi neki znak življenja, neki oddaljeni svobodni prostor. In kaj vse ne bi človek za svobodo žrtvoval? Kateri milionar ne bi dal vseh svojih milionov za vdihijaj, če bi mu položili zanko okoli vra- Denar je torej le sredstvo, s katerim se vsaj za trenutek razbi- je monotonija nevzdržnega vegetiranja in, kar je še pomembnejše, ne gra samo za oskrbo prepovedanih užitkov, temveč za željo afir- mirati svojo lastno razžaljeno osebnost, ki naenkrat vzplamti in lahko pripelje do besnenja in delirija. To je bojevito oklepa- nje-se-življenja, ker je stanje, v katerem je človek oropan vsa- ke svobode, enako smrti, kar je Dostojevski očitno imel pred oč- mi, ko je objavil svoje spomine iz zapora pod naslovom "Spisi iz mrtvega doma". V luči te temeljne resnice, ki je bila do sedaj po vseh temelji- tih raziskovanjih potrjena, je lahko dokazati, da nima teza "strah pred svobodo" svoje utemeljitve v spremembi človekovega bistva, temveč v posebnih življenskih in družbenih pogojih. Ta pojav zav- zame največje dimenzije med maksimalnim vzponom velikih sistemov. Kakorkoli je že vedno bil človek tlačen in zatiran, vedno je na- šel moč, da se je postavil pokonci, in nobenega razloga ni za 191 sklep, da tako ne bo tudi v bodoče. ' ti o Futuristične vizije totalnega somraka so prav tako problematič- ne, kot njim nasproti postavljene vizije absolutnega vzpona. Potemitakem moramo omejiti tudi naše stališče o človeku kot bit- ju svobode, kar smo poudarili že na začetku naše študije. Stali- šče je utemeljeno z naravnimi okolnostmi, da so ljudje odvisni drug od drugega, da živijo v skupnostih in organizacijah, in tako se ideal o posamezniku, ki se zapre v svojo subjektivnost in razvije bogastvo individualnih misli, spremeni v čisto ideo- loško fikcijo. Ne obstaja nobena svoboda zunaj skupnosti. In ne samo to, temveč tudi zavestno postavljanje izobilja lastne indi- vidualne biti v službo človeške skupnosti je lahko izraz največ- je svobode, kar Faust končno spozna in kliče: Trenutku smem poreči Počakaj,ki si tako lep!... Ob slutnji tak' velike sreče trenutek zdaj najvišji uživam." (Goethe:Faust.II.del,Veliki preddvor palače) Samo po sebi umevno pa je, da veliki sistemi in organizacije ne počivajo na takšni skupnosti. Zahtevajo popolno prilagojenost, to pomeni poslušnost brez vsakih ponislekov in zoperstavljanja. Zaradi tega jim ustrezajo lične, dobro vzgojene in poslušne ose- be, ki se tako obnašajo in delajo, kot se od njih pričakuje. To je pritisk takšne moči in takšnih razsežnosti, da je izgled na uspešen odpor zelo majhen. Opozarjajoč na smer in končno konsekvence tega pritiska, imamo stalno pred očmi temelje, na katerih se razvijajo odporniške si- le. Ravno iz prepričanja, da teh sil ne gre podcenjevati, se raz- vija naše nagnjenje k odklonitvi ekstremnega pesimizma. Prevod Bogdan Lipovšek Opombe: 1. Ameriška sociologa Peter in Brigita Berger zanimivo pišeta o jeziku kot temeljni družbeni instituciji (prim.: Sociology, New York 1972). Pritisk, ki ga jezik v tem oziru izvaja, naj- neposredneje čuti otrok, če se nahaja v tujem okolju, ubogi emigrant, ki ni sposoben skriti svojega tujega naglasa, ali pa vojak, ki ni sposoben odvreči in premostiti svojega vljud- nega izražanja. V vseh teh primerih ima pritisk institucional- ni karakter. Včasih lahko ta pritisk privzame izrazito ostre oblike, kot na primer v modernem. Izraelu, kjer, kot trdita Bergerja, človeku, ki ne govori novohebrejščine, lahko tudi fizično grozijo. Tudi pri nas v Jugoslaviji služijo v nekate- rih krajih posamezni jezikovni izrazi in jezikovne distinkci- je kot sredstvo institucionalnega pritiska na nacionalni ba- zi. 2. Za študij tega problema je na razpolago mnogo literature, v katero je v glavnem, všteto: a) knjige in norme, ki vsebujejo principe in predpise notranje regulacije omenjenih sistemov, b) knjige, pripovedovanja in avtobiografski dokumenti avtor- jev, ki so v teh institucijah bivali kot upravno osebje ali kot jetniki, c) sociološka raziskovanja, ki so jih naredili v nekaterih teh institucij. Iz te zadnje skupine podčrtujemo Irwina Goffmana, Davida Cooperja, Rolanda Lainga in Josepha Berkeja. 3. The Holy Rule of Soint Benedict, Ch. 55, cit. po I. Goffmanovi knjigi Asylums, New York, 19 61, str. 19. 4. Glej: Bruno Bettelheim, Individual and Mass Behavior in Extre- me Situation, Journal of Abnormal and Social Psychology XXXVIII (1943) pp. 447-51. 5. "Zapisi iz mrtvog doma", "Rad", 1972, str. 265. 6. Ibidem, str. 198-99. 7. The Politics of Experience, and the Bird of Paradise, Penguin Books 1967. 8. Glej: Arthur Koestler Sonnenfinsternis, v angleščini Darkness at Noon, London, 1956. 9. Glej: B.F.Skinner, Beyond Freedom and Diginity, New York, 1972. 10. Op.cit. str. 90-91. 11. Glej: Goethe, Faust II. - Leipzig 1940. 193 Istvân Meszaros EKONOMSKI VIDIKI ODTUJITVE Udejstvovanje delovne sile, delo pa je delavčeva lastna življenska dejavnost, izraz njegovega lastnega življenja. In to življensko dejavnost prodaja nekomu tretjemu, da bi s: :-agotovil potrebne življenske potrebščine. Njegova živ- l.er.ska dejavnost je torej zanj le sredstvo, da bi mogel živeti. Delavec dela, da bi živel. Ne samo, da dela ne vra- čunava v svoje življenje, delo je zanj žrtvovanje njegove- ga življenja. Delo je blago, ki ga je prodal nekomu tret- jemu. Produkt njegove dejavnosti zato tudi ni namen njego- ve dejavnosti. To, kar delavec producira zase, ni svila, ki jo tke, ni zlato, ki ga kolje v rovu, ni palača, ki jo zida. To, kar producira zase, je mezda, in svila, zlato, palača se spremenijo zanj v določeno količino življenskih potrebščin, morda v bombažast jopič, v bakren novec in v kletno stanovanje. In delavcu, ki dvanajst ur tke, prede, vrta, struži, zida, koplje, tolče kamenje, nosi bremena itd. - ali je teh dvanajst ur tkanja, predenja, vrtanja, struženja, zidanja, kopanja, razbijanja kamenja zanj izraz njegovega življenja, ali mu to pomeni življenje? Narobe! Življenje se zanj začenja šele takrat, ko se ta dejavnost neha - za mizo, na klopi v krčmi, v postelji. Dvanajsturno delo pa nasprotno zanj nima smisla zato, ker je to tkanje, predenje, vrtanje itd., temveč kot zaslužek, ki ga pripe- lje za mizo, na klop v krčmi, v posteljo. Ko bi sviloprej- ka predla zato, da bi lahko živela življenje gosenice, te- daj bi bila popoln mezdni delavec. Mezdno delo in kapital 1. Marxova kritika politične ekonomije Splošni karakter dela določa pisateljevo stališče. Zato je po- mem.bno povprašati, kakšno je Marxovo stališče, ko analizira raz- lične vidike odtujitve. Pri tem je relevanten Marxov očitek Proudhonu, da kritizira politično ekonomijo s stališča politič- ne ekonomije, s čemer je presegel protislovje ukinitve politič- 2 no-ekonomske odtujitve znotraj politično ekonomske odtujitve. Na isti način označuje Marx Hegla, ki da stoji na stališču mo- derne politične ekonomije (380). Kar se tiče odtujitve je problem filozofovega stališča v konč- 194 ñi analizi identičen problemu njegovega zadržanja do njene odprave (Aufhebung). Deliti "stališče politične ekonomije" po- meni biti nesposoben v konkretnih izrazih izpeljati pogoje neke dejanske odprave. In odpraviti odtujitev "znotraj poli- tično-ekonomske odtujitve" pomeni, da je sploh ne odpravimo. Ko Marx piše o odtujitvi, previdno razlikuje svojo pozicijo od utopičnega kriticizma politične ekonomije. Dejansko je v zgod- njih osemnajstoštiridesetih kritiziral Proudhonovo nezmožnost ločitve od utopičnega pristopa h kategoriji lastnine franeó- la skih socialistov kot sta bila Saint-Simon in Fourier. Kmalu bomo videli konkretne ekonomske probleme, ki jih je vseboval Proudhonov utopizem, kot jih je kritiziral Marx v Manuskriptih 1814. Proudhonova nezmožnost rešiti te probleme je - kljub nje- govim eksplicitnim programskim namenom - zakrivila, da je "na ovinkast način"^ privzel protislovno stališče politične ekono- mije. ^kaj je moral Marx nasprotovati stališču politične ekonomije? V osnovi zato, ker je bilo v protislovju z zgodovinskim pri- stopom, ki se lahko spoprime z odpravo odtujitve. Marx označuje pozicijo politične ekonomije kot utemeljene na "fiktivnem primordialnem pogoju". Ta fiktivni primordialni po- goj je varljiva smer sklepanja: v tem primeru kaže karakteri- stiko petitio principu. Politični ekonomist predpostavlja "v obliki dejstva, dogodka, kar naj bi deduciral, namreč nujni od- nos med dvema stvarema, npr. med delitvijo dela in menjavo. Ta- ko razlaga teologija^ izvor zla z grehom, se pravi, da kot dej- stvo, v zgodovinski obliki, predpostavlja, kar naj bi razloži- la" (302). Varljivosti te vrste prežemajo zgodovino mišljenja. Njihovo raznolikost določa posebni značaj neupoštevanih kon- kretnih zgodovinskih medsebojnih zvez. (Nekatere zapostavljajo . 195 ali ignorirajo obstoječa razmerja; druga zaprisegajo na neob- stoječe zveze; tretje spet častijo red obstoječih medsebojnih razmerij, itd.). Pred nami je lep primer osnovne značilnosti marksističnega miš- ljenja; namreč, da je historični pristop k čemerkoli hkrati sub- stanciacija logičnih kategorij v konkretne, historične pojme. V tem smislu petitio principu ni nič drugega kot relacijska določitev, ki izključuje vprašanje konkretnega zgodovinskega nastajanja (Vierden) , privzemajoč si neko bit (Sein) a priori, da bi skušala opravičiti težave in protislovja določenega bi- vanj a (bestimmtes Dasein). Zaradi tega ne more biti nobeno razmerje ali družbeno dejstvo - ki je, po definiciji, razmerje - sprejeto kot dano. Vsaka specifična stvar, vse kar ima obliko (ker že vsaka posebna ob- lika izraža specifičen odnos do njene vsebine), mora biti raz- loženo v pojmih nastajanja in tako ne more biti privzet nika- kršen primordialni pogoj. Iz tega razloga Marx začenja z dolo- čanjem zgodovinsko primarnega razmerja med človekom in naravo kot odnosom, narave do same sebe, pri čemer je človek specifi- čen del narave. Tudi kar zadeva naravo samo, ne moremo brez konkretne zgodovinske reference trditi več kot to, da je identič- na s seboj, medtem ko zahteva trditev o delno-popolnem razmerju (človek kot specifični del totalnosti narave) inherentno histo- rično pojmovanje. Da bi definirali človeka kot specifični del narave, moramo ime- ti ne le vsestransko historično pojmovanje:narave same,ki uteme- ljuje možnost, resnično nujnost razločevanja znotraj narave (nujnost, ki zavisi od generacije pogojev, nezdružljivih s pre- hodnim stanjem stvari), temveč tudi poseben faktor, ki ima za posledico samosvojo obliko razločevanja, ki rezultira v notra- njem človek-narava razmerju. 196 Faktor, ki povzroča to samosvojo'obliko razločevanja (to je tisti, ki preformulira delno-popolen odnos na ta način: človek, specifični del narave) je "industrija", "smotrna dejavnost", "bistvena življenska dejavnost". V tem smislu je pojem dejav- nosti (delo) logični (in historični) prior pojmu človeka. Toda ta prioriteta je seveda relativna, ker vsi trije členi tega dialektičnega razmierja pripadajo istemu kom.pleksu celote in no- ben ne more biti od njega abstrahiran, ne da bi uničil to spe- cifično razmerje kot tako. Marx zoperstavlja pristopu političnega ekonomiistaki začenja pri logični strukturi petitio principu, metodo napredovanja "od nekega dejanskega ekonomskega dejstva". In to dejstvo je, da "delo ne producira samo blaga; producira samo sebe in delavca kot blago, in sicer v razmerju, v katerem sploh producira blago" (302). To mesto o delu, ki producira samo sebe in delavca kot blago, je skrajno pomembno za razumevanje Marxove pozicije pri vpra- šanju odprave. Že od same utemeljitve človeškega bivanja in vseh človeških lastnosti je smotrna produktivna dejavnost ti- sta, ki ima - kot smo videli - relativno prioriteto nad poj- mom človeka, in tedaj nekdo, ki, prikazujoč dejanski proces v katerem smotrna produktivna dejavnost postaja mezdno delo (ali "odtujeno delo"), ne more predstaviti dela v njegovem zgodo- vinskem ustroju, nima osnove, na kateri bi zapopadel odpravo. Marx je zelo jasno formuliral to točko v Kapitalu, ko piše: "Kapital seveda predpostavlja, da je delo mezdno delo- če se izhaja od dela kot mezdnega dela in je zato istost mezdnega dela in dela sploh videti sam.a po sebi razumljiva, je pa potem prav tako jasno, da se morata kapital in zemljiška lastnina zdeti naravni obliki delovnih pogojev nasproti delu. Zdi se, da je naravna oblika delovnih sredstev, da so kapital; zdi se. 197 da jim tak značaj pripada čisto kot predmetom, da tak njihov značaj izhaja iz funkcije, ki jo imajo v delovnem procesu. Pvavno tako postajata identična izraza zemlja in po privatni g lastnini monopolizirana zemlja. ... Delo kot tako, opredelje- no kratko in malo kot smotrna produktivna dejavnost, je vezano na produkcijska sredstva, vendar ne v njihovi družbeno določe- ni obliki, temveč v njihovi materialni substanci, kot material 9 in delovna sredstva...". Kot vidimo, je Marxov pojem "odtujenega dela" (ali mezdnega dela), neločljiv od njegove ideje, da je družbeno določena ob- lika produktivne dejavnosti, ki doseže "u vrednotenj e sveta stvari" za ceno "razvrednotenj a sveta lju- di", eden tistih, ki ne morejo biti nadomeščeni. Marxov interes za probleme politične ekonomije se neposredno nanaša na vprašanje o odpravi. Poudarja, da "nujnosti tega, da nahaja celotno revolucionarno gibanje svojo prav tako empirič- no kot teoretično osnovo v gibanju privatne last- nine, ekonomije, ni težko sprevideti" (333), in mladi Marx usmerja večino kritike zoper politične tovariše oziroma na nji- hov odnos do problema praktičnega preseganja človeške odtujitve. Eno najpomembnejših mest k tej točki v Manuskriptih pa se glasi: "Ta materialna, neposredno čutna pri- vatna lastnina je materialni čutni izraz odtujenega človeškega življenja. Njeno gibanje - proizvodnja in potrošnja - je čutno razodevanje gibanja doslejšnje proizvodnje, tj. udejanjenje ali dejanskost človeka. Religija, družina, pravo, morala, znanost, umetnost itn. so samo p o- s e b n i načini proizvodnje in spadajo pod njen splošni za- kon. Pozitivna odprava privatne lastnine kot prisvajanje človeškega življenja je zategadelj po- zitivna odprava vsakega odtujevanja, torej povratek človeka iz 198 religije, družine, države itn. v njegovo človeško, tj. družbeno bivanje. Religiozna odtujitev kot taka nasto- pa samo na področju zavesti človeške notranjosti, toda ekonomska odtujitev je odtujitev dejanskega živ- ljenja - nje odprava zatorej obsega obe strani" (333). Samoočitno je, da se ni mogoče boriti z odtujitvijo dejanskega življenja - to je, z ekonomsko odtujitvijo - ne da bi v teori- ji obvladali kompleks ekonomsko-družbenih problemov, ki so v nji zajeti. Toda način ekonomskih raziskav, s kakršnimi se spo- prijema Marx, nima za nekoga nikakršnega pomena, če ni njegovo stališče do vprašanja "prakse" bistveno isto kot Marxovo. Tako Marxova kritika ni usmerjena le zoper predstavnike spekulativ- ne filozofije, temveč tudi zoper tiste, ki so kot Feuerbach, sposobni zgolj za predstavljanje prakse v njeni "umazanožidov- ski pojavni obliki". Po drugi strani pa so prav tako do jalovosti zavrženi tudi pos- kusi "reformatorjev en detail" (260) ob formuliranju njihovih pogledov na ekonomsko-institucionalne oblike, kajti reform.ator meri na izboljševanje znotraj dane strukture in s sredstvi te iste strukture ter je zato podvržen prav tistim protislovjem, ki se jih je namenil preprečiti ali nevtralizirati. Za razliko od reformatorja Marxu ekonomske raziskave ne služi- jo kot teoretični tem.elj za neko ekonomsko akcijo, temveč za po- litično. Za probleme ekonomije se zanima le toliko, kolikor raz- krivajo kompleksno hierarhijo strukture, ki jo želi videti po- zitivno odpravljeno. Ne gre mu za razkrivanje "šibkih" točk ka- pitalističnega sistema (ki so bile na vsak način zelo očitne za- radi njihovih frapantnih človeških reperkusij mnogim moralistič- nim kritikom že pred Marxom), temveč za močne. Tiste, ki sovpa- dajo v rezultatu, imenuje "civilizirana zmaga gibljive lastni- ne" (323), tj. zmaga zgodnjega kapitalizma nad fevdalizmom. 199 Marxu so njegove ekonomske raziskave omogočile, da je odkril notranja protislovja ekonomske sile, ki so rezultirala v tej "civilizirani zmagi", in tako vzpostavil ¡rostor za dejavnost povsem druge vrste. Druge, kajti neka ekonomska dejavnost lah- ko le ublaži protislovja dinamične sile - tiste zadaj za "ci- ' vilizirano zmago gibljive lastnine - ki je po svojem značaju j sama ekonomska. Zaradi tega Marx tako ostro nasprotuje, že v Manuskriptih 18ЧН, Proudhonovemu pristopu k stvari. Piše: "Zmanjšanje obresti za denar - ki ga ima Proudhon za odpravo kapitala in za tendenco za socializacijo kapitala - je zatorej nasprotno le znamenje popolne zmiage delovnega kapitala nad zapravljivim bogastvom, tj. pretvorba vse privatne lastnine v industrijski kapital - popolna zmaga privatne lastnine nad vsemi navidez še človeškimi kvalitetami taiste in popolna podreditev privatnega lastnika bistvu privatne lastnine - delu.... Upadanje ob- resti je zategadelj znamenje odprave kapitala samo toliko, ko- i likor je znamenje njegove dovršujoče se oblasti, dovršujočega se in zato svoji odpravi nasproti hitečega odtujevanja. To je sploh edini način, kako obstoječe potrjuje svoje nasprotje" (357-358). Kot vidimo stališče te ekonomske analize ni ekonomsko, temveč politično in kulminira v zvezi z "dovrševanjem", interpretira- nim kot pospeševanjem odtujevanja do točke, na kateri je anu- lirano. Vprašanje pozitivne odprave se sploh lahko zastavlja v politič- nih izrazih tako dolgo, dokler ne bo rojena družba, ki je miš- ljena kot dejanska odprava kritizirane. Lastnost politike (in seveda estetike, etike itd.) je, da anticipira (in na ta način pospešuje) bodoči družbeni in ekonomski razvoj. Politiko lahko označimo kot posredovanje (ter z njenimi institucijami kot sred- 2oo stvo tega posredovanja) med sedanjim in prihodnjim stanjem družbe. Temu ustrezno kažejo njene kategorije tej posredujoči funkciji primerno lastnost in zveze s prihodnostjo so zato in- tegralni del njenih kategorij. (Prav tako kot radikalna kaže tudi konservativna politika lastnosti te posredujoče funkcije. _Samo da so njene kategorije manj eksplicitne in da je seveda pozitivni poudarek na določanju njenega odnosa do sede.njosti. Konservativni način političnega posredovanja poskuša maksimi- rati element kontinuitete v njenih prizadevanjih po navezova- nju sedanjosti na prihodnost, medtem ko radikalna politika po- laga pouda'rek na diskontinuiteto). Nasprotno pa ekonomija nima take funkcije posredovanja in za- to ne more operirati s kategorijami prihodnosti, če to počne, nujno postane utopična politika (ali utopična socialna filozo- fija), zastrta kot politična ekonomija. Iz tega sledi, da "odprava" ne more biti zapopadena v čisto e- konomskih izrazih, temveč v politično, moralno, estetsko itd. kvalificiranih kategorijah. Marxovo obravnavanje .subjekta ni- kakor ni izjema v tem obziru. Ko analizira obstoječe družbene oblike produktivne dejavnosti, lahko uporablja le ekonomske ka- tegorije. Ko pa prihaja do vprašanja "pozitivne odprave", "od- prave" itd., uporablja izraze kot "popolna emancipaci- j a vseh človeških čutov in lastnosti" (337). Upoštevamo lahko ne le, da so tu prisotni močni moralni nadtoni, temveč tudi dej- stvo, da je ključna beseda - emancipacija - ki jo je podčrtal sam Marx, specifičen političen izraz. Izraz, ki ga Marx uporablja za označitev "odprave", in ki pri- haja najbližje k ekonomskim kategorijam., je "asociacija" ( 298). Toda ravno zaradi njenega izčrpnega, vseobsegajočega karakter- ja, ne more biti nič drugega kot obči politični princip, zapo- paden kot center zveze s socialistično ekonomijo prihodnosti. 2ol In če hočemo določiti njen značaj kot socialistični ekonomski princip, mora biti v odnosu do posebnih političnih in moralnih zaključkov. (Kot npr. "enakost", "emancipacija vseh človeških čutov in lastnosti", "zemlja kot osebna lastnina človeka" itd.).' "Asociacija" je lahko raznovrstna, a v njenih ekonomiSkih zvezah, kot jo uporablja Marx, kaže le: (1) nekaj, kar že pripada obstoječi ekonom.ski strukturi (npr. "ekonomska prednost velikopotezne zem.ljiške lastnine); (2) negativnost (tj., da je "asociacija" garancija zoper eko- nomske krize. Preko povezave s političnimi in moralnim.i zaključki pridobiva kategorija "asociacije" - v ostrem nasprotju z možno korpora- tivno interpretacijo in aplikacijo izraza - svoj marksistični pomen, s katerim postane prikladna kot osnovni princip socia- listične ekonomije. (To je eden poglavitnih razlogov v m.arksi- stični metodi analize, ki tesno povezuje ekonomske zaključke s političnimi, moralnimi itd. Tudi estetske prob1ernie, kot bomo videli v sedmem poglavju, analiziramo na način, ki poudarja njihove medsebojne zveze z najsplošnejšimi ekonomskimi in poli- tičnimi zaključki in tako omogočimo utemeljitev specifično so- cialističnih značajev reševanja, zapopadenih v teh občih formu- lacijah.) Če pa nekdo prekine povezavo med političnimi, moral- nimi in ekonomskimi aspekti teh zaključkov, tedaj seveda glede na zgoraj omenjene razloge izgubijo svoj marksistični sociali- stični značaj in njihova relevanca za pozitivno odpravo odtu- jitve postane skrajno dvomljiva. Potemtakem je Marxov postopek v tem, da začenja pri ekonomski analizi, ki jo razume kot teoretično osnovo neke nakazane po- litične akcije. To seveda ne pomeni, da identificira "ukinitev" s to politično akcijo. Nasprotno, često poudarja, da je odtu- jitev produktivne dejavnosti naposled lahko presežena le v produkcijski sferi. Politična akcija lahko zgolj ustvarja obče 2o2 pogoje, ki pa niso identični z dejansko odpravo odtujitve, temveč so njen nujni predpogoj. Konkretni proces ukinitve same pa leži v prihodnosti, daleč za obdobjem politične akcije, ki vzpostavlja nujne pogoje, da bi se proces pozitivne odprave lahko pričel. Kako daleč v prihodnosti leži ta proces ni mogo- če reči, ker zavisi od tolikih pogojev, vštevši pogojev znan- stvenega razvoja. Kakorkoli že, lahko bi obstajal rahel dvom, da je stari Marx postavil proces pozitivne odprave v še bolj oddaljeno prihodnost kot mladi. "^^ Če to koncepcijo primerjamo s Proudhonovo, nam postane jasno, da je to, kar slednjemu manjka, posredni člen, nujen za ust- varitev predpogojev pozitivne odprave. Utopični značaj Proud- honove filozofije določa odsotnost tega posrednega člena, prav tako kot določa teološki značaj Rousseaujevega pojma človeka njegova negativna naravnanost do nujnega posredovanja (indu- strija oz. "civilizacija") med človekomi in naravo, to je, od- sotnost tega posredujočega člena v njegovem pojmu "naravnega stanja". Proudhon je uvidel neposredni ekono.mski ukrep kot sredstvo za spoprijem z dano situacijo, zato v končni analizi razveže poli- tiko v utopično ekonomijo. Zaradi te identifikacije politike z ekonomsko akcijo mora postaviti proces odprave v sedanjost ali bližnjo prihodnost, in enako mora postopati s kategorijami po- litične ekonomije. To je tisto, kar Marx imenuje "združitev politično-ekonomske odtujitve znotraj politično-ekonomske odtujitve". Od- kar se delo tudi delovni mezdi ne kaže več "kot smoter samega sebe, ampak kot sluga mezde", Proudhonova ideja o zvišanju mezd - kot dokazuje Marx - ničesar ne rešuje. Kajti, "celo ena- kost mezd, kot terja Proudhon, spremeni samo odnos zdajšnjega delavca do njegovega dela v odnos vseh ljudi do de- la. Družba se tedaj pojmuje kot abstrakten kapitalist. - Mezda 2o5 je neposredna posledica odtujenega dela, in odtujeno delo ne- posreden vzrok privatne lastnine. Z eno platjo mora zatorej nujno pasti tudi druga" (314). Vsa ta kritika kasneje vodi do sklepa, da prilastitev kapita- la po skupnosti ne pomeni konca odtujitve, čeprav ima skupnost v lasti kapital in je izpeljan princip enakosti mezd, v toliko kot je skupnost, ni nič več kot skupnost dela (to je mezdnega dela), in celoten odnos odtujitve preživi v drugačni obliki. V tej novi obliki se delo postavi kot neka "zamišljena občost" (331), toda ne osvoji človeškega statusa in-dostojanst- va, "se ne kaže kot smoter samega sebe", ker je zoperstavljeno z drugače zamišljeno občostjo: "skupnost kot splošni kapitalist". Samo če je ta odnos zoperstavljenosti z nekomu zunanjo silo, kar je isto kot ne biti smoter samega sebe, od- pravljen, lahko govorimo o pozitivni odpravi odtujitve. 2. Od delne do splošne odtujitve Kot smo že omenili, je hotel mladi Marx odkriti skrivnost "ci- vilizirane zmage gibljive lastnine". Politična ekonomija ga je vodila v ta posel, često priznava in ceni dosežke klasične po- litične ekonomije, ker vidi v njej uspešen poskus raziskovanja dejanskih produkcijskih odnosov v moderni družbi. V Kapitalu imenuje Marx kategorije politične ekonomije "družbeno veljavne, torej objektivne miselne oblike za produkcijske odnose tega zgodovinsko določenega družbenega načina 11 produkcije, produkcije blaga", in ta sodba je v popolni sog- lasnosti z njegovo oceno politične ekonomije v Ekonomsko-filo- zof skih rokopisih 1844. Točka o civilizirani zmagi gibljive lastnine se nanaša tako na dejanski družbeno-ekonomski razvoj kot na politično ekonomijo. 2o4 ki je opojraila zakone tega razvoja. Sledeč Marxu je njen po- memben dosežek razumevanje človeškega dela kot "vira bogastva" (323). Razvoj politične ekonomije opisuje glede na izraze, v katerih se je stopnjevala njena zavest o dejstvu, da je delo vir bogastva. V tem smislu razlikuje štiri obdobja v razvoju politične ekonomije; prvi dve izmed njih sta zelo tesno pove- zani: (1) monetarni sistem, (2) merkantilni sistem, (3) fiziokratizem, Ci) liberalna politična ekonomija. 12 Sledeč mlademu Engelsu imenuje Adama Smitha Lutra politične ekonomije za razliko od privržencev monetarnega ter merkantil- nega sistema, ki so "fetišisti, katoliki" in drugje spet "fetišistični častilci kovinskega denarja" (353). Fizio- kratizem omogoča zvezo med prvima dvema ter četrtim obdobjem v razvoju politične ekonomije, kolikor dosega "nacional- neekonomski razpad fevdalne lastnine", medtem ko hkrati dovršuje "naci-onalnoekonomsko pre- obrazbo" fevdalne lastnine, "obnovo taiste, le da njen jezik zdaj ni več fevdalen, ampak postane ekonomski" (327). Četrto obdobje, izenačeno predvsem z delom Adama Smitha, ne samo da razkriva fetišizem monetarnega in merkantilnega siste- ma, temveč tudi odpravlja nedoslednosti in enostranosti fizio- kratizma, ko razširja princip dela kot splošnega vira bogastva na vse področje ekonomije, če uporabimo Marxove besede v ozna- čevanju dosežkov liberalne politične ekonomije v nasprotju s fiziokratizmom, se "delo kaže najprej le kot poljedel- sko delo, pa se nato uveljavlja nasploh kot delo" (329). Kaj vse to pomeni glede na odtujitev? 2o5 • Odgovor nam je dan naenkrat, če upoštevamo, da sploh ni mogoče premisliti odtujitve, v kolikor ostanemo na področju fetišizma. Fetišizem, v Marxovi uporabi besede, pomeni v tej zvezi eno- stavno videti bogastvo kot nekaj zunaj človeka in od njega ne- odvisnega: kot nekaj, kar poseduje lastnost absolutne objektiv- nosti. če poseduje to lastnost absolutne objektivnosti, je seveda "sa- krosanktno". V tej zvezi se je pomembno spomniti, da so bila ob koncu srednjega veka prva velika protislovna, na odtujitev navezujoča se izvajanja o "odtujljivosti zemlje" ter o obre- stih, doseženih preko posojenega denarja brez "odtujitve kapi- tala", če poseduje vir bogastva - v tem primeru zemlja - tako absolutno objektivnost, tedaj očitno ne more biti odtujena. In "civilizirana zmaga gibljive lastnine" ne more postati dejan- ska, ne da bi pobila to gledišče. Na drugi strani pa potrebuje gibljiva lastnina neko stabilnost, čeprav povsem različno od ."ne-odtuj1jivosti zemlje". Ta nova vrsta dinamične stabilnosti je zahtevala nujnost legitimacije profita "brez odtujitve ka- pitala": bistven pogoj akumulacije. Kot posledica so bili ob- sojeni mnogi heretiki, katoliška Cerkev jih je celo sežigala, da bi le omogočila, da bi ne bil profit nad posojanjem brez odtujitve kapitala greh, sam. zase greh kapitala. Dovolj značil- no je moral zagovarjati privržence tega "heretičnega" pogleda predstavnik fiziokracije, francoski politik in ekonomist Turgot v kasnih šestdesetih letih osemnajstega stoletja. če smatramo bogastvo le kot nek zunanji objekt in ne kot spe- cifično manifestacijo človeških odnosov, pomeni, da problema odtujitve ne moremio zastaviti niti onstran splošnosti - in isto- časno absolutnosti - "človekovega padca". In tedaj, ko enkrat bogastvo (produkt človekovih naporov) zadobi ta značaj absolut- ne objektivnosti, je temu edino primerno to, da se druga stran razmerja - človeška narava kot se kaže v mnogih vrstah človeške 2об v-^Ä aktivnosti - prav tako pojavlja pod izgledom absolutnosti in metafizične večnosti. To je grafično izraženo v pojmu človekovega padca, često implicitno privzeto kot osnova teoretičnih razlag, nanašajočih se na to snov. Fiziokratizem predstavlja stopnjo v razvoju politične ekonomi- je, na kateri je ta videz absolutnosti povprašan glede obeh stra- ni razmerja, človeško aktivnost smatra kot vir bogastva, preko česar spoznava, da zemlja nima vrednosti v sebi in s seboj, tem- več samo v zvezi s človeškim delom. (To je tisto, o čemer meni precej nejasen Marxov izraz, da se "subjektivna bitnost bogast- va že predstavlja v delo" (327)). Na drugi strani določa de- javnost v konkretnih izrazih, kot agrokulturo, in samo v tej specifični obliki je priznana kot vir bogastva. Vendar v definiciji bogastvo-producirajoče dejavnosti v tej specifični obliki, kot pravi Marx, "delo še ni dojeto v svoji splošnosti in abstrakciji, povezano je še s posebnim narav- nim ele me ntom kot svojo materijo, zatorej je spoznano tudi-le še v posebnem, po naravi določenem načinu bivanja. Zato je delo . šele določeno, posebno povnanjevanje človeka, tako kot se tudi njegov proizvod še pojmuje kot neko določeno - bolj naravi kot samemu sebi pripadajoče - bogastvo. Zemlja se tu še priznava kot od človeka neodvisno naravno bivanje, še ne kot kapital, tj. kot moment samega dela. Nasprotno, delo se kaže kot njen moment. Toda v tem, ko je fetišizem starega vnanjega, le kot predmet bivajočega bogastva zreduciran na ze- lo enostaven naravni element in se njegovo bistvo, dasi šele delno, na poseben način še priznava v svoji subjektivni eksi- stenci, je nujni nasledek to, da se spozna splošno bi- stvo bogastva in da se zatorej delo v svoji celotni absolutnosti, tj. abstrakciji, povzdigne v princip" (327-328). . 2o7 To spoznanje splošnega bistva bogastva in vzpostavitev dela "v njegovi celotni absolutnosti in abstrakciji" (to se pravi ne glede na njegove specifične oblike znotraj danega načina pro- dukcije) kot univerzalen princip produkcije in razvoja, vseeno niso dokončali predstavniki fiziokratizir.a, temveč predstavniki naslednje stopnje: liberalne politične ekonomije. Fiziokratizem si ni mogel predstavljati, da bi bila agrokultura, kot posebna oblika, subsumirajna pod občo: industrijo (to je, produktivno dejavnost nasploh) in njeno na dani zgodovinski stop- nji vključujoče m.anif estaci jo : mezdno delo. Zaradi tega se fi- ziokratizem v nasprotju z liberalno politično ekonomijo ni mo- gel popolnoma ločiti od starega getišizma. Očitno dejstvo, da najdemo večino predstavnikov fiziokratizma v Franciji in ne v Angliji, je neločljivo od splošnega stanja francoske ekonomije v osemnajstem stoletju, ki jo je mladi Marx označil kot ekonomijo "še ne polno razvitega denarnega naroda". In tukaj spet lahko vidimio konkreten primer Marxove metode po- vezanega zapopadanja družbeno-historičnih in sistematično-struk- turalnih elementov. V kontekstu fetišizma - vzetega kot primer, ki naj ilustrira splošno točko - poudarja Marx globoko medsebojno zvezo med teo- rijo in družbeno prakso. Po kontrastiranju Francije, ki jo "še slepi čutni blišč plemenitih kovin" z dovršenim denarnim naro- dom, Anglijo, piše: "Kako zelo je rešitev teoretičnih ugank na- loga prakse, in kako je praktično posredovana, tako je resnična praksa pogoj dejanske in pozitivne teorije, se kaže npr. v fetišizmu" (353). In v istem duhu analizira prejšnje stopnje družbenoekonomskega ter teoretičnega razvoja. Odtujitev je po njegovem inherentna že fevdalnim odnosom, zem- ljiški lastnini je osnova za dominacijo privatne lastnine. Fev- 2o8 daino zemljiško lastnino smatra kot posebno manifestacijo odtu- jitve zaradi dejstva, da poseduje zemljo nekaj velikih fevdal- nih gospodov, kar pomeni, da je zemlja odtujena človeku nasploh in postavljena nasproti njemu kot neka odtujena moč. Ko je zemlja enkrat monopolizirana, nastane s stališča razvi- jajoče se industrije velik problem seveda v odtujljivosti zem- lje. Toda v tem splošnem pomenu, v katerem je zemlja prvi pogoj človekove eksistence, je zemlja seveda absolutno neodtujljiva od človeka. Fevdalna ideologija (sočasno pogojem, v katerih je zem- lja že odtujena po skupini ljudi) seveda ne more zagovarjati svojega stališča v izrazih "človeka", temveč samo v izrazih svo- je lastne parcialnosti. Ta parcialnost mora biti potem dvignje- na nad ostalo družbo z zahtevo po božanski vladi. Zahtevana bo- žanska vlada ji daje obliko legitimnosti, čeprav fiktivne. Ker pa beveda zahteva po božanski vladi neposredno opravičuje abso- lutno vlogo parcialne pozicije, v fevdalni ideologiji ni obsta- jala potreba po sklicevanju na pojem "človeka". In tudi ni bilo nobenega prostora zanj. Pojem "človeka" so popularizirali tisti, ki so se borili s fev- dalno močjo in njeno ideologijo. Kar je seveda paradoksalnega v spisih teh antifevdalističnih mislecev, je to, da pojma člo- veka niso usmerjali k negiranju odtujitve, temveč le njenemu afirmiranju in podkrepitvi, čeprav v drugačni obliki. Afirmira- li in podkrepili so princip odtujitve in odtujljivosti v splošni obliki, razprostirajoč njeno področje preko slehernega vidika človeškega življenja s "samoodtujitvijo" ter "samoodtujljivost- jo" vred. In to so počeli v imenu "človeka". Ta posplošitev principa odtujitve in odtujljivosti seveda pri- naša s seboj idejo enakosti v naslednjem smislu. Tu se moramo skladno z Marxom spomniti, da je izvorna tendenca. 2o9 inherentna delitvi zemlje, enakost (298-299). In drugje pravi, da "Nacionalni ekonom - prav tako kot politika v svojih člo- veških pravicah - reducira vse na človeka, tj. na individuum, s katerega potegne vsakršno določenost, da'bi ga fik- sirala kot kapitalista ali kot delavca" (359). Ta pojem človeka, v njegovi politični ali ekonomski obliki, ne zaostaja v - čeprav abstraktnemi - zagovarjanju principa enakosti. Zemlja je odtuj- Ijiva, ker mi vsi pripadamo občemu razredu "človeka", in v tem smislu smo vsi enaki. (Če je bilo posedovanje zemlje seveda po božanski vladi, ni mogel nihče zagovarjati njene odtujljivosti. Niti ni mogel kljubovati družbeni hierarhiji, ki je'sovpadala z dogmo neodtujljivosti zemlje.) Vendar te enakosti niso zagovarjali kaj dosti prej, ko je že bila zanikana, kajti pojem odtujitve in odtujljivosti vsebuje izključevanje. Dejansko je oblika, v kateri je zemlja lahko odtujena, nujno tista, ki predstavlja pravico lastnine - čeprav •ne v principu, kot v fevdalni ideologiji, temveč de facto - omejenemu številu ljudi. Istočasno - spet ne v principu, tem- več v praksi, ki jo nujno vsebuje ideja odtujljivosti - je os- tanek prebivalstva izključen od posedovanja zemlje. Tako je konkretna oblika, v kateri je princip enakosti udeja- njen, formalno legalistična: posedovanje enakih pravic, da bi imiCli Človeške pravice. To se pravi, če se ideja enakosti nana- ša na pravico posedovanja, se nujno spremeni v abstrakten prin- cip posedovanja pravic. Z drugimi besedami: oropana je svoje vsebine. Abstraktnost in formalno-legalistični značaj "Človekovih pravic" določa nezdružljivo protislovje med vsebino in obliko: nova parcialnost motivirajoče vsebine in formalna univerzalnost ideo- loškega poziva. Ni pojmovna abstraktnost tista, ki bi bila lah- ko odstranjena ali izpopolnjena. To je neka objektivno nujna 21o abstraktnost, ki jo določajo notranja protislovja konkretne historične situacije. Precej nemogoče je "demistificiranje" te abstraktne strukture, ne da bi predstavili protislovja med de- jansko parcialno vsebino ter formalno občim ideološkim pozivom. Za kaj takega je potrebno družbeno-historično stališče, povsem različno od prvotnih borcev za "človekove pravice". Zaradi tega mora zagovarjanje enakosti kot vsebine (to je, teo- rija, ki hoče preseči točko, ki jo označuje abstraktni formali- zem Človekovih pravic) izdelati načrt za negiranje odtujitve in odtujljivosti. In zaradi istega razloga mora zagovarjanje ena- kosti tudi nasprotovati vsem oblikam individualističnega pose- dovanja, ki bi lahko vsebovalo izključevanje. 3. Od politične do ekonomske odtujitve V fevdalni zemljiški lastnini vez med zemljo in njenim lastni- kom še ni reducirana na status golega materialnega bogastva. Kot postavlja Marx, se "kos zemlje individualizira s svojim gospo- darjem, ima rrjegov rang, je z njim baronski ali grofovski, ima njegove privilegije, njegovo sodno oblast, njegov politični od- nos itn. Pojavlja se kot neorgansko telo svojega gospodarja. Od- tod pregovor: nulle terre sans maitre, v katerem je izražena zraslost gospostva in zemljiške posesti. Prav tako se oblast zemljiške lastnine neposredno ne kaže kot oblast zgolj kapitala. Njeni pripadniki so do nje bolj v takem odnosu kot do domovine. To. je ozkosrčna vrsta narodnosti" (295- 296). Ta vrsta individualizacije in personifikacije tudi pomeni, da je odnos med lastnikom zemlje in tistim, ki na posesti dela - njegovim podložnikom - predvsem političen. Konsekventno svoji negaciji mora tudi spočetka privzeti bistveno politično obliko. Skladno s tem je na začetku njegovega razvoja moderna ekonomska 211 misel še vedno integralni del politike. Šele kasneje, ko je fevdalna zem.ljiška lastnina razbita in je novi način produkcije trdno zasnovan, doseže ekonom.ska misel obliko neodvisne znano- sti. Tedaj najde za tisto, kar je bilo v manifestih človekovih • pravic še politično formulirano, specifično ekonomsko nadomestilo. Razvoj politične ekonomije v njeni povezavi s pojmom človeka pa pričenja z negiranjem te "ozkosrčne vrste narodnosti". Bolj in bolj jasno postaja, da meri politična ekonomija na univerzal- nost, najprej na nacionalni skali, nato na kozmopolitični. Mer- kantilizem ima še vedno prevladujoč nacionalni karakter. Libe- ralna politična ekonomija pa že zadovoljivo razjasnjuje, da njeni najsplošnejši zakoni ne poznajo meja in jih ne veže nobe- na limita. V tem. razvoju od parcialnosti k univerzalnosti, od personifi- kacije k impersonalizad j i, od političnih omejevanj ter posredo- vanj k ekonomski svobodi in neposredovanosti, politična ekonomi- ja postopoma odpravlja stari fetišizem in jasno formulira pogoje neovirane odtujitve. Tako pomeni razvoj od politične parcialno- sti k ekonomski univerzalnosti, da je partikularna ali "speci- fična" odtujitev spremenjena v univerzalno. Na začetku tega razvoja najdemo fevdalno lastnino, ki skriva dejstvo izvorne enotnosti: Človek (Č) se je v teku zgodovinske- ga razvoja razcepil v Lastnino (L) in Delo (D). Fevdalni last- niški odnosi skrivajo ta razcep s sredstvi političnega posredo- vanja. To politično posredovanje ustvarja napačen videz enotno- sti, ki je zgodovinsko izginila že dolgo tega. Potem ko analizira nasprotovanje fevdalne individualizacije in personifikacije do kasnejše stopnje, "ko človeka veže na zemljo le še njegov mošnjiček, ne njegov značaj", Marx om.enja, da je za zrušitev napačnega videza enotnosti nujno, "da se zemljiška 212 lastnina, korenina privatne lastnine, popolnoma potegne v gi- banje privatne lastnine in postane blago, da se oblast lastni- ka pokaže kot jasna oblast privatne lastnine, kapitala, brez vsakršne politične prevleke" (296). Ko se to izvrši, zgubi srednjeveški pregovor nulle terre sans maitre svojo veljavnost in tako postane osnovni odnos, kot pravi Marx, karakteriziran z na novo adoptiranim pregovorom: l'argent n*a pas de maitre. Povsem jasno je, da pregovor nulle terre sans maitre izraža neposredno politično razmerje za raz- liko od kasnejše stopnje, ko je razmerje med (L) in (D) bistve- no ekonomsko. Osvobojeno je ne le vsakršne politične prevleke, temveč tudi vseh ostankov personifikacije. Na začetku tega razvoja kažeta dejstvi - na eni strani to, da je zemlja individualizirana, in na drugi strani, da hlapec (D) pripada fevdalnemu gospodu (L) - kot da bi obstajala enotnost obeh. Toda ta "enotnost" je zgolj zunanja. Žive je ne ohranja notranja kohezivna sila pozitivne ekonomske narave, temveč od- pornost politične institucije in odsotnost (ali nerazvitost) neke ekonomske sile, s čemer ji še lahko učinkovito kljubuje i Pozneje, ko postajajo znotraj fevdalnega sistema te ekonomske sile močnejše, se pojavlja čedalje bolj opazen razcep, in re- lativno kratka razdalja med (L) in (D) glede na "politično os", ki je sprva ustvarjala vtis dejanske enotnosti, znatno narašča. To bi lahko ilustrirali na naslednji način: 215 Bolj ko ta razdalja narašča, bolj stara politika izgublja svo- jo posredniško moč in prepušča to funkcijo denarju. Ali, če po- stavimo to drugače: bolj ko denar prevzema posredujoče funkci- jo politike, bolj razviden postaja razkol med lastnino "ter de- lom in bolj pojema moč ter rang neposredne politike. (Seveda go- vorimo o trendu in zato je treba poudariti, da neposredna poli- tika nikoli popolnoma ne izgubi svoje posredujoče moči in funk- cije) . V tem procesu premeščanja posredujoče moči politike v ekonomski faktor se zemljiški lastnini zoperstavl gibljiva privatna last- nina, in osvoboditev dela izpod njegovih političnih vezi se do- vrši z zvezo dela ter industrijskega kapitala. Obenem pa Marx opozarja tudi na to, da nasprotje med zemljiško in gibljivo , lastnino ni osnovno nasprotje, ker pripadata obe isti kategori- ji. Zemljiška lastnina v njenem kontinuiranem nasprotju s ka- pitalom ni nič drugega kot "privatna lastnina, kapital, ki ga še navdajajo lokalni in politični predsodki, kapital, ki iz svoje povezanosti s svetom še ni prišel do samega sebe. Se nedovršeni kapital. V teku svojega svetov- nega nastajanja mora doseči svoj abstraktni, tj. čisti izraz" (323). Kot vidimo začenja Marxova analiza pri določanju privatne last- nine kot kapitala in s tega stališča kontrastira eno obliko privatne lastnine (zemljiška lastnina) z drugo (gibljiva last- nina oziroma industrijski kapital). Privatno lastnino lahko do- ločimo kot kapital le tedaj, če industrijski kapital zapopademo kot "čisti izraz" kapitala, in zemljiško lastnino - v kontra- stu z industrijskim kapitalom - kot "še nedovršeni kapital". Tukaj lahko spet zabeležimo, da stopnje logične kompleksnosti in abstrakcije (od omejene veljavnosti lokalno navdanih oblik k splošni veljavnosti "čistega izraza") ustrezajo stopnjam , zgodovinske zrelosti. ^ • 214 CIS Toda zakaj sledi razvoj kapitala' (privatne lastnine) tej smeri, karakterizirani z že znanim protislovjem med gibljivo in zem- ljiško lastnino, ki navsezadnje vodi k civilizirani zmagi gib- ljive lastnine? Kaj postavlja nujnost razvoja dela kot odtuje- nega dela v tej obliki? Zaman bi iskali odgovor na to vprašanje v Manuskriptih 1844. Ključ k odgovoru pa lahko vseeno najdemo na nekem mestu v Ka- pitalu , kjer Marx gravi, da ima vsa produkcija presežne vred- 14 nosti za SVOJO naravno osnovo produktivnost agrarnega dela. Samoumevno je, da nobena družba s še tako omejeno kompleksnost- jo sploh ne more zaživeti brez produkcije osnovnih živil, ki presegajo individualne zahteve delavcev. Toda prav tako samo- umevno je, da obstoj agrarnega presežnega produkta ne vsebuje iiikaki-'šne ekonomske določitve kot na način njene prisvojitve. Lahko si ga prisvaja omejena skupina ljudi, lahko pa je razpo- deljen tudi na osnovi striktnejše enakosti. Stvar je tedaj v tem, da naj elementarnej še zahteve kapitalističnega načina pro- dukcije (konkurenca, rast, akumulacija itd.) z ekonomsko nuj- nostjo odrejajo fiksiran odnos med produkcijo in prilastitvi- jo (tj. privatnim lastništvom). Za stabiliziranje odnosa med produkcijo in prilastitvijo v tre- nutku, ko postane agrarni presežni produkt prvič razpoložljiv, in tedaj za ohranitev akumulacije bogastva kakor tudi za po- rast moči dane družbe, je potrebna politična določitev kot os- novni regulativni princip družbe, o kateri sprašujemo. Precej različni faktorji lahko oživljajo to politično določitev, npr. življenju skupnosti grozeče zunanje izzivanje, ugodna geograf- ska lega, ki pospešuje akumulacijo bogastva, toda diskusija o tem ne spada na to mesto. Zadeva pa to točko zlasti naslednje: (1) da mora imeti prva stopnja v razvoju odtujitve dela politič- no obliko; 215 (2) da je absolutni predpogoj za genezo kapitalistične družbe osnovan na njej inherentnem ekonomskem principu, in da je le-ta prejšnje bivanje politično fiksiranega odnosa mied lastnino in delomi, regulirajočega distribucijo ali dodeli- tev presežnega produkta ter omogočajočega akumulacijo. (Brez obstoja takega odnosa - kot v primeru egalitarnih naravnih družb - ne more biti akumulacije in družba je pri- siljena k nadalnji stagnaciji). Z drugimi besedami: bist- veni pogoj za univerzalno (ekonomsko) odtujitev je udeja- njenje specifične (politično navdane) odtujitve. Univerzal- na odtujitev logično vsebuje parcialno, in kakor vidimo, mora biti odtujitev tudi historično politično-parcialna, preden postane ekonomsko-univerzalna. 4. Delitev in odtujitev dela, konkurenca in postavitev Vprašanje o odtujitvi se neposredno nanaša na problem presež- nega produkta in presežne vrednosti, in s tem v zvezi Marx oz- načuje različne faze v razvoju politične ekonomije prav glede na njihovo pozicijo do vprašanja izvora ter narave presežne vrednosti. Za ilustracijo njihovih medsebojnih odnosov in raz- voja podajamo naslednjo primerjalno tabelo:(glej naslednjo stran): Razvoj politične ekonomije od monetarnega sistema do liberalne politične ekonomiije tako ustreza historičnemu razvoju od fev- dalne zemljiške lastnine do industrijskega kapitala in od po- polne politične odvisnosti dela (tlačanstvo) do politično eman- cipiranega industrijskega dela. Razvidno je, da predstavlja liberalna politična ekonomija kul- minacijo tega razvoja. Marx je njeno superiornost spoznal na osnovi sledečih njenih ugotovitev: 2i6 PREVLADUJOČA OBLIKA LASTNINE Zemljižka lastnina, kl je dosegla rela- tivno visoko stopnjo akumulacije bogastva Tipcovin^ko zaintere- sirana m kolonialno razširjajoča (od tod nacionalna zavest) zemljiška lastnina Z napredovanjem tr- govinskega kapitala in dovrševanjem ma- nufakturnega sistema globoko ogrožena modernizirana zem- ljiška lastnina Industrijski kapital, osvobojen vseh političnih in na- ravnih določitev PREVLADUJOČA OBLIKA DELA tlačanstvo fevdalno omeje- no delo, ki po- stavlja prve korake k poli- tični emancipa- ciji agrarno delo, še vedno pod- rejeno poli- tičnim določi- lom politično e- mancipirano industrijsko delo (dnevno delo, mezdno delo) USTREZAJOČA STOPNJA POLITIČNE EKONOMIJE monetarni sistem merkantilni sistem fiziokratizem liberalna politična ekonomija REFERENČNA SFERA IN NJEN POGLED NA PRLSE2N0 VREDNOST cirkulacija ; nima definitivnega pogle- da na presežno vrednost cirkulacija ^ presežna vrednost je iz- enačena s presežkom de- narja , ravnotežje trgovskega presežka agrarna produkcija; presežna vrednost je za- popadena kot produkt agrarnega dela, sprože- na z rento oddajajočo lastnino produkcija nasploh; presežna vrednost je do- ločena kot od dela na- sploh producirana, spro- ža pa ]o kapital 217 (1) kapital definira kot "nakopičeno delo" (269); (2) opozarja, da se akumulacija kapitala dviga z delitvijo dela in da delitev dela narašča z akumulacijo kapitala (361); (3) ostro in dosledno - čeprav enostransko - razvija idejo, po kateri je delo edino bistvo bogastva (326); (4) uničuje na rento priklenjen misticizem;"'"^ (5) dokazuje, da vladajoča moč moderne družbe ni politična, am- pak ekonomska: kupna moč kapitala (269); in končno (6) s tem, ko jasno pokaže svoj kozmopolitanski karakter, po- stavlja sebe kot edino politiko in edino univerzalnost (326) Potrebno je reči, da je v vseh zgoraj navedenih značilnostih - posredno ali neposredno - vključen problem odtujitve. Toda sedaj prehajamo k preokretni točki v analizi. Videli smo že, da se liberalna politična ekonomija ločuje od starega fetišizma, če sledimo Marxu pa postaja nemočna, ko se sooči s fetišizmom v novi obliki, imenovanim blagovnim fetišiz- mom. To je točka, na kateri se razsvetli zgodovinska omejenost liberalne politične ekonomije. Glavni problem, ki ga moramo proučiti v tem kontekstu, zadeva delitev dela in njen odnos do privatne lastnine, denarnega si- stema ter oblike vrednosti, konkurence in monopola. Marxov poglavitni ugovor liberalni politični ekonomiji je, da je nesposobna preizkusiti svojo trditev, po kateri je bistvo privatne lastnine delo (364). In to vprašanje je neločljivo povezano s presojo narave delitve dela. Pravilna presoja je od- ločilna za celoten problem odtujitve. Prav zaradi tega Marx posveča delitvi dela toliko pozornosti. 218 Soglasno z Marxom se vsi politični ekonomisti strinjajo ne le pri zagovarjanju vzajemnega medsebojnega odnosa med delitvijo dela in akumulacijo kapitala, temveč tudi v opozarjanju, da lahko edino osvobojena privatna lastnina dovrši dejansko vse- stransko in ekonomsko zahtevano delitev dela. Vendar leži nji- hova slabost v poskusih, da bi zasnovali delitev dela v člo- veški naravi ("nagnjenje k menjavi in kupčiji" - Adam Smith). 15 I;a tej točki si drug drugemu oporekajo, čeprav v končni ana- lizi vsi soglašajo, da je na menjavi zasnovana delitev dela ab- solutno neločljiva od civilizirane družbe. Marx ni mogel sprejeti te vrste trditev o razmerju privatna lastnina - menjava - delitev dela, kajti sprejem bi pomenil priznanje, da odtujitev dejansko ne more biti odpravljena. V Marxovih očeh politični ekonomisti mešajo "družbenost dela" (359) - absolutni pogoj družbe - z delitvijo dela. Prav zavoljo tega, ker je možno nasprotovati družbenosti dela v odtujajočih zgodovinskih pogojih delitve dela, bi si lahko mislili odpravo odtujitve. Glede na Marxa bi življenska dejavnost nekoč doseg- la lastnost dejavnosti človeka kot generičnega bitja, če je ne bi več regulirali privatna lastnina in menjava. Z drugimi-... besedami: družbenost dela bi se izražala neposredno, brez od- tujajočega posredovanja delitve dela. V obstoječem stanju stva- ri pa seveda delitev dela omogoča, da postajajo pogoji in živ- Ijenske moči neodvisni od človeka in zavladajo nad njim.'^'^ Genezo delitve dela, kot so si jo predstavljali politični eko- nomisti, bi lahko ilustrirali na naslednji način: 219 v tem pogledu je egoizem absolutni pogoj, ne pa historičen 18 produkt. Identificirajo ga tudi s privatno lastnino. Isto- časno mora vzajemna medsebojna igra ostati v sferi menjave in delitve dela. Spoznajo, da se vrednost producira v sferi tega vzajemnega medsebojnega delovanja, toda egoizem (privatno last- nino) predstavljajo kot absolutni pogoj, neobhoden za vzgiba- nje ostalih dveh. v nasprotju z njihovim pa bi bilo Marxovo pojmovanje lahko she- matizirano takole: Tu imamo trojno vzajemno delovanje, in egoizem je prej rezul- tat vzajemne igre kot pa njen vzrok. Konkurenca, v svojem radikalnem nasprotju do monopola, je ena najpomembnejših kategorij liberalne politične ekonomije. Mla- di Marx in Engels sicer opozarjata, da je to nasprotje votlo. Votlo je, ker konkurenca presupozira monopol: osnovni monopol privatne lastnine. Po drugi strani pa tudi kažeta, da je to le ena stran medalje. Druga pa je ta, da monopol povzroča konku- renco in da se konkurenca sprevrača v monopol. Razlikujeta dve vrsti konkurence: subjektivna konkurenca je med delavci in de- lavci na eni strani ter kapitalisti in kapitalisti na drugi. Objektivna ali osnovna konkurenca pa obstaja med delavci in posestniki lastnine. 19 Konkurenca, osnovana na monopolu privatne lastnine, sovpada 22o z načinom produkcije, ki se pojavlja, kot da bi ga obvladoval naravni zakon, brez prisostvovanja volje ljudi. V tej karakte- ristiki lahko spoznamo novi tip fetišizma. (Izraz fetišizem u- porabljamo v istem smislu kot prej, in pomeni, da se fenomen, ki ga sprašujemo, pojavlja kot nekaj človeku zunanjega, nas- proti njemu stoječega kot odtujena moč.) Najpomembnejši vidiki tega načina produkcije, ki neposredno ustrezajo našemu problemu, so "postvaritev", "abstraktno delo" in "umišljeno poželenje". Marx s pritrjevanjem citira naslednje besede E. Bureta, fran- coskega ekonomista: "beda ne izvira toliko iz ljudi kolikor iz moči stvari" (283). Toda moč stvari, ki povzroča bedo, je samo en vidik postvaritve. Najpomembnejši med njimi je, da je dela- vec spremenjen v blago (302). Marx tudi opozarja, da uravnava zakon ponudbe in povpraševanja produkcijo ljudi prav tako kot katerokoli drugo blago (253), ter da je delavec kot "ž i v kapital" posebna vrsta blaga, ki ima to nesrečo, da je "kapi- tal s potrebami''. Toda kot rezultat zakona ponudbe in povpraševanja obstajajo delavcu "njegove človeške lastnosti, samo kolikor obstajajo za njemu tuji kapital" (316). To pomeni, da so lahko človeške potrebe zadovoljene samo do obse- ga, v katerem prispevajo k akumulaciji bogastva. Delavec je blago, ker se reproducira zgolj kot delavec, kar je v skladu s potrebami privatne lastnine - potrebe, zagovarjane v obliki zgoraj omienjenega "naravnega zakona" - da bi se ta produkcija odvijala. Abstraktno delo je enostransko, na stroj spominjajoče delo, in seveda je rezultat delitve dela v pogojih konkurence. Marx de- finira tovarniški sistem kot "izoblikovano bistvo i n d u - s t r i j e, tj. dela" (329). Toda cena tega izoblikovanja je "redukcija največjega dela človeštva na abstraktno delo" (260), 221 • ker so pogoji konkurence, pod katerimi se to izoblikovanje kon- kurence dovrši, odtujajoči. Konkurenca prinaša s seboj racio- nalizacijo produkcijskega procesa - v smislu zlamljanja komp- leksnega procesa v njegove enostavnejše elemente, da bi se ta- ko lahko lažje izvajal skozi konkurenčno ugodno velikopotezno produkcijo - ne glede na njegove človeške konsekvence. Rezul- tat je širjenje industrijske mašinerije in mehanizacija človeš- 20 kega dela. Za delavca to sicer pomeni, da v svojem delu ne najde človeške zadovoljitve, ker je "duhovno in telesno ponižan v stroj in se iz človeka spreminja v abstraktno dejavnost in trebuh" (256), ampak tudi, ker se je "ponižal v stroj", da "se mu lahko stroj postavi nasproti kot konkurent" (257). Paradoksal- no je, da z večanjem prodajne moči dela in višanjem njegove ce- ne, konkurenčna moč stroja vse globlje afektira samo delo. V razširitvi avtomatike je to prav tako pomembno, kot tehnološka učinkovitost znanstvenih odkritij, ki omogočajo avtomatizacijo, čeprav ta zadnja točka ni Marxova, jasno ponuja aktualno pod- poro njegovi ideji, da je nemogoče odpraviti "politično-ekonom- sko odtujitev znotraj politično-ekonomske odtujitve", tj. s prc:r-.stim izboljšanjem konkurenčne moči dela, z "zvišanjem n.€2^' itd. Vprašanje "umišljenega poželenja" je seveda zelo tesno poveza- no s prejšnjima dvema, če se vse podreja potrebi akumulacije bogastva, je nepomembno, ali so tako ustvarjene potrebe lastne človeku, ali so indiferentne ali pa celo razčlovečujoče potrebe. Marx piše, da "vsak človek špekulira na to, da bi drugemu člo- veku ustvaril novo potrebo, da bi ga s tem prisilil k novi žrtvi, da bi ga postavil v novo odvisnost" ter da "postaja raz- širitev proizvodov in potreb iznajdljiv in zmeraj kalkulirajoč suženj nečloveških, rafiniranih, ne- naravnih in umišlj enih poželenj" (345/6). Tako se delitev dela sprevrača v nasprotje svojega prvotnega 222 pomena in funkcije. Namesto da bi osvobajalo človeka od njego- ve odvisnosti od narave, nadaljuje z ustvarjanjem, novih in u- metnih, nepotrebnih omejitev. Tako se dogaja zaradi "naravnega zakona, osnovanega na nezavestnosti udeležencev" paradoks, da se z razširjanjem moči in področij privatne lastnine - poko- ravajoče sezakonom konkurence -, oskrbujoče blagovnega človeka s še večjim obiljem blag, čedalje bolj širi podrejanje moči zu- naj človeka. In da protislovje še zaostrimo, se to ne nanaša sa- mo na delavca, ampak tudi na lastnika privatne lastnine. 5. Odtujeno delo in "človeška narava" Celotni ekonomski argument kulminira v novem pojmu človeka. Marx v presojanju odločilnih problemov delitve dela namesto tega ra- dikalno izpodbija sodbo o človeški naravi, kot so jo.dali poli-' tični ekonomisti. Lahko se spomnimo, kako ceni liberalno politično ekonomijo, ker je abstrahirala od individualnega pojavljanja človeških medse- bojnih odnosov, ker je ostro in dosledno, čeprav enostransko, razvila idejo, da je delo edino bistvo bogastva in ker je vklju- čila privatno lastnino v samega človeka. Ceni jo, ker je v teh dosežkih učinkovito prešla omiejitve "fetišistov, katolikov". Vendar imajo ti dosežki tudi drugo stran. Dosledno abstrahira- nje od individualnega pojavljanja prinaša s seboj nadaljno od- tujitev od človeka. In vključevanje privatne lastnine v sam.ega človeka rezultira v tem, da se človeka uvede v orbito privatne lastnine in odtujitve (326). Marx strastno nasprotuje zadržanju politične ekonomije, ki de- lavca ne opazuje, "ko ne dela, kot človeka, ampak prepušča kri- minalističnemu pravosodju, zdravnikom, veri, statističnim raz- predelnicam, politiki in beraškemu valptu, da se ukvarjajo z 223 njim s tega vidika" (2Б0). Nasprotuje politično-ekonomskemu sprejemanju postvaritve v obliki opazovanja dela "abstraktno kot stvari" (265). Nasprotuje praksi ekstremiziranja moči, ki prvič rezultira v odpravi starega fetišizma, toda ki potem nuj- no vsebuje novi tip fetišizma: fetišizem, dovršen v svoji naj- višji, najbolj abstraktni in univerzalni obliki (327). Politični ekonomisti pogosto poudarjajo, da obstaja vzajemjio medsebojno delovanje med delit.vijo dela in akumulacijo kapita- la. Ker pa niso zainteresirani za delavca kot človeka, so ne- sposobni zapopasti ta medsebojni odnos v njegovi kompleksno- sti. Namesto da bi opazovali vse njegove poglavitne vidike: omejujejo svojo pozornost na delitev delovne akumulacije ka- pitalskega razmerja. Podobno ne upoštevajo, da delo ne produ- cira zgolj blag in vrednosti, ampak producira tudi sebe kot blago (316), kakor tudi razvrednotuje svet človeka (302). Abstrakcija človeške strani teh medsebojnih odnosov sledi iz osnovne koncepcije politične ekonomije, ki privzema privatno lastnino kot bistven atribut človekove narave. Politična eko- nomija temu konsekventno ne more "zapopasti bistvene povezano- sti med privatno lastnino, pohlepom, ločitvijo dela, kapitala in zemljiške lastnine, menjave in konkurence, vrednosti in raz- vrednotenja človeka, monopola in konkurence, vse te odtujitve z denarnim sistemom" (302). Marx naznačuje odtujeno delo kot bistveno zvezo med vso odtu- jitvijo in denarnim sistemom. Privatno lastnino opazuje samo 224 kot produkt, nujno konsekvenco odtujenega dela, to je "delav- čevega vnanjega odnosa do narave in sajiiega sebe" (312). Ta sklep dosegamo ob spoznanju, da se delavec ne more spopri- jeti s produktom svoje lastne aktivnosti kot tujim., če se ni odtujil od samega sebe v samem produkcijskem, dejanju. Dejav- nost ne more biti neodtujena dejavnost, če je njen produkt od- tujitev; za produkt ni drugega kot vsota dejavnosti, produk- cije (305). Politična ekonomija ne more doseči takega sklepa. S stališča ekonomije kot posebne znanosti, katere predmet seveda ni oce- njevanje človeških implikacij nekega objektivnega ekonomskega procesa, temveč analiza nujnih pogojev nekega nemotenega funk- cioniranja ter reproduciranja danega procesa. Zaradi tega se politični ekonomist zanima za pogoje delavca le toliko, koli- kor so ti pogoji nujni za produkcijo nasploh, to se pravi, ko- likor so pogoji delavca. Zato je politični ekonomist zaintere- siran samio za socialne reforme - ali zato, ker so nujne za ne- moteno funkcioniranje reprodukcijskega cikla, ali, kot je počel Adam. Smith v nekaterih svojih delih, ker piše s stališča moral- ne filozofije, pa se hkrati zavaruje, da ne pride v konflikt s stališčem ekonomije. (Ideja, da je egoizem ultimativno določu- joči faktor v človeških razmerjih, je očitno skupna liberalni politični ekonomiji in je vodeči trend moralne filozofije te epohe). Ves Marxov pristop pa označuje neprenehno obračanje k človeku kot nasprotnemu mezdnemu delavcu. To je bilo mogoče le zato, ker je bil njegov pristop osnovan na takem pojmovanju človeko- ve narave, ki je radikalno nasprotovalo političnoekonomskemu. Zanika, da je človek bistveno egoistično bitje, ker ne spreje- ma nikakršne fiksirane človeške narave (ali bolje, fiksiranega česarkoli). V Marxovemu pogledu ni človek po naravi niti egoist 225 niti altruist. Proizveden je po lastni aktivnosti kot tisto, kar ob danem trenutku je. Če se ta dejavnost spremeni, se bo tako tudi današnja egoistična človeška naiava v določenem ča- su spremenila. In tu lahko vidimo, kako odločilnega pomena je dejstvo, da v Marxovi teoriji ni statičnih elementov. Kompleksne manifestaci- je človeškega življenja, vključno njegove objektificirane in institucionalizirane oblike, razlaga v ultimativnem nanašanju na dinamični princip: dejavnost samo. Tako stoji v ostrem kon- trastu do pojmovanj, ki skušajo deducirati različne'karakteri- stike dane oblike družbe, vključno s privatno lastnino, iz ar- bitrarno privzete statične koncepcije fiksirane človeške nara- ve. V Marxovem pogledu morajo biti privatna lastnina in njene človeške konsekvence razložene historično, ne pa privzete ali deducirane iz neke predpostavke. Za Marxa privatna lastnina za- živi z odtujajočo dejavnostjo, in nato v svojem obratu globoko afektira človekova prizadevanja: "Privatna lastnina nas je tako poneumila in naredila tako enostranske, da je neki predmet naš šele tedaj, ko ga imamo, ko torej biva kot kapital za nas ali ko ga neposredno posedujemo, jemo, pijemo, nosimo na sebi, v njem prebivamo itn., skratka, ko g.a uporabljamo" (337). To obsojanje "posedovanja" v nasprotju z "bivanjem" seveda Marx ne razglaša kot prvi. Na njegov pristop so neposredno vplivali utopični socialisti kot tudi Proudhon ter Moses Hess. Toda kar je ob tem novega, je skladno insistiranje na ultimativni osnova- nosti človeških razmerij, razvijajoč v posameznostih implikaci- je pristopa, kar je prvič poskušal mladi Engels v svojih Očrtih 21 za kritiko nacionalne ekonomije. Ta pristop, katerega referenčno središče je produktivna dejav- nost oziroma praxis - omogoča uvideti, da to, kar se pojavlja kot "bistvo človeške narave", ni egoizem, temveč družbenost (tj. 226 "skup družbenih odnosov" kot postavlja Marx v svoji šesti tezi o Feuerbachu). "Družbenost" kot določujoča oznaka človeške na- rave je radikalno različna od tiste, ki jo Marx kritizira. V nasprotju z "egoizmom" ta abstraktna kvaliteta ne more biti in- hirentna oposamljenemu individuumu. Lahko obstaja samo v odno- su individuov enega z drugim. Ustrezna dovršitev človeške narave imiplicitno ne more biti kon- kurenca - ta "nezavesten pogoj človeštva", ki ustreza egoizmu in Hobbesovskemu bellum omnium contra omnes - temveč zavestna asociacija'. "Dejavnost in uživanje", piše Marx, "sta kakor po svoji vsebini tako tudi po načinu eksistence družbena; družbena dejavnost in družbe- n o uživanje. človeško bistvo narave obstaja šele za družbenega človeka; zakaj šele tu ona obstaja kot vez s človekom, kot bivanje njega za drugega in bivanje drugega za njega ter kot življenski element človeške dejanskosti, šele tu obstaja kot osnova njegovega last- nega človeškega bivanja, šele tu mu je n j egovo naravno bivanje postalo njegovo človeško biva- nje in šele tu je narava zanj postala človek. Družba je torej dovršena bistvena enotnost človeka z naravo, resnično vstajenje narave, dognani naturalizem, človeka in dognani huma- nizem narave" (334-335). Tako lahko pričakuje, da bo človeška narava ("družbenost"), osvobojena institucionaliziranega egoizma (negacije družbeno- sti), odpravila "postvaritev", "abstraktno delo" ter "umišlje- no poželenje". Dokler pa je konkurenca vladajoča moč produkci- je, ali z drugimi besedami, dokler je "stroškovna učinkovitost" pregazujoč princip produktivne aktivnosti, ni težko uvideti, da je povsem, nem.ogoče smatrati delavca kot človeka na različnih stopnjah ter fazah produkcijskega cikla, človeška dejavnost je pod pogoji konkurence omejena na to, da obstaja kot mezdno de- 227 lo, "naravnemu zakonu" objektivnih, samostojnih potreb konku- rence podrejeno blago. Podobno lahko uvidimo umestnost odprave konkurence za dovršitev človeških zahtev po samodovršujoči de- javnosti (v nasprotju z "abstraktnim delomi", negacijo družbe- nosti) ter za eliminacijo "umišljenih poželenj". Prevedel Pavel Zgaga OPOMBE: 1. Kari Marx, Mezdno delo in kapital. Iz angleškega prevoda je razvidno, da Meszaros uporablja Engelsovo izdajo iz leta 1891. Tukajšnji prevod je povzet po izdaji v MEID II., str. 677/8 v prevodu Marije Košir (op. prev.). 2. Glej v podrobnem MEWE II, str. 32, 34 in 44. 3. Številke v oklepajih pomenijo nanašajočo se stran v Marxo- vih Pariških rokopisih 1844. Meszaros uporablja angleško iz- . dajo (prevod M. Milligan, Lawrence & Wishart, London 1959); tukaj pa uporabljam slovenski prevod v MEID I, Ljubljana 1969 (op. prev.). V citatih je razprta mesta poudaril Marx, podčrtana pa Meszaros. 4. Za splošno oceno Marxovega razmerja do Proudhona glej njego- vo pismo J.B. von Schweitzerju, 24. januarja 1865, MEWE XVI, str. 25. 5. Ibid., str. 28. 6. V angleškem prevodu Manuskriptov 1844: "Theology"; v slo- venskem: "teorija". - Op. prev. 7. Marx često primerja politične ekonomiste s teologi. V svojem Kapitalu, na primer, navaja naslednji odlomek iz izvirne fran- coske izdaje svojega dela Mis'fere de la philosophie (Paris, 1847): "Les économistes ont une singulière mani'fere de procé- der. Il n'y a pour eux que deux sortes d'institutions, celle de l'art et celles de la nature. Les institutions de la féo- dalité sont des institutions artificielles, celle de la burgeoisie sont des institutions naturelles. Ils ressemlent en ceci aux théologiens, qui eux aussi établissent deux sortes de religions. Toute religion qui n'est pas la leur, est une 228 inventions des hommes, tandis que leur propre religion est une émanation de Dieu. - Ainsi il y a eu de l'histoire, mais il n'y en a plus." - (Glej Kapital I., Ljubljana 1961, str. 94, opomba 33. V slovenski izdaji se nahaja le naš prevod: "Ekonomisti ravnajo na poseben način. Zanje sta le dve vrsti ustanov, umetne in naravne. Ustanove fevdalizma so umetne, buržoazije pa naravne. V tem so enaki teologom, ki prav tako postavljajo dve vrsti ver. Tista vera, ki ni njihova, je človeška iznajdba, njihova lastna je pa božje razodetje. - Tako je torej zgodovina bila, je pa ni več." - Op. prev.). 8. V angleškem prevodu Kapitala (prevedla Samuel Moore in Edward Aveling, Moskva 1S5S), ki ga uporablja avtor, stoji: "Capital and produced means of production thus become iden- tical terms". - Op. prev. 9, Marx, Kapital III. , Ljubljana 1973 , str. 919. 10. Marx, Kapital III. , Ljubljana 1973 , str. 913-914. 11. Ibid., I., str. 89. 12. Glej F. Engels, Očrti za kritiko nacionalne ekonom.ije, MEID I., str. 216. - Op. prev. 13. "c'est d'après ce point de vue que je hasarde d'entrer ici dans une discussion assez étendue, pour faire voir le peu de fondement des oppinions de ■ ceux qui ont conde.imé l'in- térêt du pr^t fait sans alienation du capital, et la fixa- tion de cet intérêt par la seule convention." Turgot, Oeuvres, Paris 1844, I. str. 118. 14. Glej Marx, Kapital III. , str. 876. 15. Politična ekonomija "zadaja smrtni udarec zadnjemu, in- dividualnemu, naravnemu bivanju pri- vatne lastnine, ki biva neodvisno od gibanja dela, in viru bogastva - zemljiški renti, temu izrazu fev- dalne lastnine, ki je postal že čisto nacionalnoekonomiski in ki je zoper nacionalno ekonomijo neodporen. (Ricardo- v a šola)." - Ekonomski in filozofski rokopisi 1844, str. 326. 16. Ibid., str. 350. 17. "Die individúen sind immer von sich ausgegangen, gehen imjner von sich aus. Ihre Verhältnisse sind Verhältnisse ihres wirk- lichen Lebensproces. Woher körnt es dass ihre Verhältnisse sich gegen sie verselbstständigen? dass die Mächte ihres 229 eignen Lebens übermächtig gegen sie werden? Mit einem Wort: die Teilung der Arbeit, deren Stufe von der jedesmal entwickelten Produktivkraft abhängt." - MEWE III, Str. 540. 13. Glej Marx, Ekonomsko-filozofski rokopisi 1844, str. 363. 19. V nasprotju s takim sistemom piše mladi Engels o prihodnji socialistični družbi: "Resnica odnosa konkurence je odnos konsumpcijske sile do produkcijske. V stanju, ki bo vredno človeštva, ne bo druge konkurence kot samo ta. Skupnost bo morala izračunati, kaj lahko proizvede s sredstvi, ki so ji na voljo, in po odnosu te -produkcijske sile do množice pot- rošnikov bo določala, koliko mora proizvodnjo zvečati ali zmanjšati, koliko mora luksus razširiti ali ga omejiti" (Očrti za kritiko nacionalne ekonomije, MEID I.j Ljubljana 1969, str. 232). Hranljivih je samo nekaj elementov te kon- cepcije. V tej oceni konkurence lahko odkrijemo vpliv ang- leških in francoskih utopičnih socialistov in na isti stra- ni Engels sam vabi čitalce, naj "primerjajo spise angleških socialistov in deloma tudi Fouriera", da bi videli, kako veliko povečanje produktivnosti je moč pričakovati "od razum- nega stanja skupnosti". 20. Glej Marx, FVonnrnskn-fi 1 nznfski rnknp-jsi 1 844 . str. 362 . 21. Eno najpomembnejših mest v tem delu se bere: "Nadaljna po- sledica privatne lastnine je bila razcepitev produkcije na dve nasprotni strani, na naravno in na človeško: na zem- ljo, ki je brez človekove oploditve mrtva in nerodovitna, in na človeško dejavnost, katere prvi pogoj je ravno zemlja. Nadalje smo videli, kako je človeška dejavnost spet razpad- la v delo in kapital in kako sta si spet ti strani stopili sovražno nasproti. Imeli smo torej že boj treh elementov drugega proti drugemu, namesto da bi bili imeli medsebojno podpiranje vseh treh; temu se pridruži še to, da prinese privatna lastnina s seboj drobitev slehernega izmed teh elementov. Enemu kosu zemlje stoji nasproti drug kos.zemlje, enemu kapitalu drug kapital, eni delovni sili druga delovna sila. Z drugimi besedami: ker privatna lastnina izolira vsa- kogar na njegovo surovo posameznost in ker ima vendarle vsak- teri taisti interes kakor njegov sosed, stoji vsak zemljiški posestnik drugemu zemljiškemu posestniku nasproti, vsak ka- pitalist drugemu kapitalistu, vsak delavec drugemu delavcu. Ker so si ti isti interesi ravno zaradi svoje istosti sovraž- ni, je v tej sovražnosti dovršena nenravnost dozdajšnjega človeštva; in ta dovršitev je konkurenca. Nasprotje konkurence je monopol. Monopol je bil bojni krik merkantilistov, konkurenca geslo liberal- 25o nih ekonomistov. Lahko je ugotoviti, da je tudi to nasprotje vseskozi votlo.... Konkurenca temelji na interesu in interes spet poraja monopol; skratka konkurenca prehaja v monopol.... Da, konkurenca že predpostavlja monopol, namireč monopol last- nine - in tu. se spet pokaže hinavščina liberalcev." - Engels, loc. cit., str. 228-9. BESEDA O AVTORJU Pričujoči prevod predstavlja 4. poglavje knjige Istvána Mlszáro- sa Marx's theory of Alienation (The Merlin Press Ltd., 3. izdaja, London 1972; str. 121-150. Prva izdaja je izšla leta 1970). Mészáros je po rodu Madžar in je študije končal v Budimpešti ter Jeni. Do leta 1956, ko je promoviral za izrednega profesorja, je bil šest let asistent G. Lukacsa. Novembra 1956 je zapustil Mad- žarsko in odpotoval v Torino kot docent na tamkajšnjo univerzo. V Italiji je izdal dve deli, La rivolta degli intellettuali in Ungheria (Torino 1958) ter Atila Jozsef e l'arte moderna (Milano, 1964). Po letu 1966 deluje v Angliji (Sussex University), kjer se iz njegovega dela izdvajajo Lukacs' Concept of Dialectic ter The Necessity of Social Control, kot urednik pa je nastopil pri izdaji zbornika Aspects of History and Class Consciousness. Leta 1951 mu je bila podeljena nagrada Atile Jozsefa za esej s' področja sociologije literature, za delo Marx's theory of Aliena- tion pa je prejel leta 1970 spominsko nagrado Isaaca Deutscher- ja. 231 Martin NICOLAUS NEZNANI MARX Ko je Marx leta 1859 ocenil svojo miselno pot, je menil, da za- služijo pozabo vsa njegova dotedanja dela razen štirih. V Bedi filozofije (1847) sem prvič razvil odločilne točke svojih znan- stvenih pogledov, čeprav v polemični obliki, je pisal; v isto vrsto je vštel še Manifest komunistične partije (1848), Preda- vanje o vprašanju svobodne trgovine iz istega leta in nedokon- čano serijo časopisnih člankov naslovljeno z Mezdno.delo in ka- pital , objavljeno 1849. Ekonomsko-filozofskih rokopisov (1844), Svete družine in Tez o Feuerbachu (184 5) ni omienil, na rokopis Nemške ideologije (1846) pa je opozoril, ne da bi imenoval na- slov kot na delo, ki sta ga on in Engels radovoljno prepustila mišim. Ohranjeno je, kako je tri leta pred smrtjo na povpraše- vanje o možni izdaji njegovih zbranih del, suho odgovoril: "Naj- 2 prej bi morala biti napisana." Marx je tedaj gledal večino svojih zgodnjih del, ki so tako raz- vnela entuziazem sodobnih interpretov, s skepticizmom, ki je me- jil na zavračanje in se je proti koncu življenja boleče zavedal, da so bila dela, ki jih je predstavil, ali jih je bil priprav- ljen predstaviti občinstvu, samo fragmenti. PUBLIKACIJA "OČRTOV" Samo enkrat v življenju je o enem svojih del govoril kot izvrše- nem in dovršenem. Samo enkrat je naznanil, da je bil napisal ne- kaj, kar ne samo zaobsega celoto njegovih pogledov, temveč jih tudi predstavlja na znanstven način. To je storil v Predgovoru k Prispevku h kritiki politične ekonomije (1859), v delu, ki je tudi ostalo, zahvaljujoč težavam z izdajateljem, samo fragment. 232 Samo dve poglavji Prispevka sta dospeli do občinstva, toda nju- na vsebina, čeprav pomembna, stežka upravičuje trditve v njunem Predgovoru, implicitno nanašajoče se nanju. Predgovor očrtuje celoten svetovni nazor, sklop znanstvenih naukov, ki razfirlaga- jo gibanje zgodovine v njegovih socioloških, političnih in eko- nomskih razsežnostih ter prikazujejo, kako in zakaj mora obsto- ječa družbena organizacija razpasti zaradi zaostrovanja njenih notranjih konfliktov, da bi bila nadomeščena z višjo stopnjo ci- vilizacije. Objavljeni poglavji seveda ne prikazujeta takšne ši- rine, niti ni moč iz njune vsebine jasno izpeljati končnega na- stopanja nove ureditve. Bolje, ukvarjata se s čisto tehničnimi ekonomskimi vprašanji in obljubljata dolgo, težavno pot s ciljem, ki ni jasno viden. O čem je torej govoril Marx v Predgovoru? Se je skliceval na teorije, ki jih še ni izgradil, na ideje, ki jih še ni zapisal? Do 19 39 je to vprašanje ostalo zvečine skrivnost. Smela posplo- ševanja v Predgovoru moremo slediti nazaj do enako smelih in ena- ko splošnih ugotovitev v Bedi filozofije in v Manifestu ; zvezki Kapitala vsebujejo nekaj -odmevov, znova polemičnih in splošnih. Bilo pa je težko, če ne nemogoče, izpeljati iz razpoložljivih delov Kapitala odgovore na najpomembnejše vprašanje, ki ga Pred- govor označuje kot teoretično rešeno, namreč na vprašanje, kako in zakaj se bo kapitalistična družbena ureditev zlomila. Tako je Rosa Luxemburg napisala Akumulacijo kapitala (1912) natančno z namenom zapolniti to najpomembnejšo vrzel v Marxovih nedokon- čanih spisih^, s tem pa prilila olje na ognjen medpartijski spor, ki še danes gori. Zakaj je ostal rokopis, na osnovi katerega je Marx napisal Predgovor iz leta 1859, pokopan do izbruha II. sve- tovne vojne, ostaja še vedno skrivnost; toda kakorkoli, 19 39 je Marx-Engels-Leninov inštitut v Moskvi prinesel iz svojih arhivov in izdal velikanski zvezek vsebujoč Marxove ekonomske rokopise iz let 1857-58. Dve leti kasneje je sledil drugi zvezek; in 1953 je založniška hiša Dietz v Berlinu znova izdala oba zvezka v enem. 233 Pod uredniškim naslovom Grundrisse der Kritik der Politischen Oekonomie (Rohentwurf) - Očrti kritike politične ekonomije (Pr- vi osnutek) - izdano skupaj s pomembnimi izvlečki iz Marxovih zvezkov iz let 1850-51, to delo končno dovoljuje raziskovanje gradiva, katerega destilat so posplošitve v Predgovoru. Po publikaciji Očrti niso bili prezrti, ni pa bila upoštevana njihova polna pomembnost. Začetno ocenjeno kot zanimivo gradivo za rekonstrukcijo geneze Kapitala, je delo dolgo vegetiralo v marksološkem podzemlju.^ Eric Hobsbawm je 1985 predstavil odlo- mek iz njega, v glavnem zgodovinska mesta, kot Predkapitalistič- ne ekonomske formacije.^ Nedavno so se posamezni ekscerpti po- 7 javili v delih Andrea Gorza in Herberta Marcuseja. To je izgle- da stopnjevalo željo naraščajočega števila intelektualcev, poseb- no v amorfni novi levici, da bi to do tedaj neznano toda očitno pomembno delo pobliže pogledali. Francoski prevod prvega dela je letos končno izšel, bralci, ki ostajajo vklenjeni v anglešči- ni, bodo pa morali počakati. Objavljeni niso bili nobeni določ- 8a ni načrti za angleški prevod. , Vseeno je to delo epohalnega pomena. Na teh straneh so vsebo- vani sadovi petnajstletnega ekonomskega raziskovanja, najbolj- ših let Marxovega življenja. Marx ga je smatral ne le kot delo, ki je ovrglo osrednje doktrine vse dotedanje politične ekonomi- je, marveč tudi kot prvo resnično znanstveno dognanje revolucio- narnega vzroka. Čeprav tega tedaj ni mogel vedeti, je to edino delo, v katerem je bila njegova teorija kapitalizma od izvorov do zloma očrtana v svoji celotnosti. Kolikor že so nejasni in razdrobljeni, lahko za Očrte rečemo, da so edino resnično komp- letno delo o politični ekonomiji, ki ga je Marx kdajkoli napisal, MARXOVO OSREDOTOČENJE NA TRG Očrti so vrh na koncu dolgega in težavnega vzpenjanja. Marx je 23* objavil prvo od del, ki jih je smatral za znanstvena. Bedo fi- lozofije, desetletje predtem; in prvega zvezka Kapitala ni ob- javil še desetletje zatem. Da bi razumeli pomen Očrtov, bo po- trebno na kratko pregledati ekonomske spiše, ki so jim predho- dili. Nemudoma po dovršitvi svoje kritike Heglove filozofije prava, v kateri je zaključil, da anatomije družbe ni najti v filozofi- ji, je Marx začel prebirati politične ekonomiste. V tem projek- tu mu je predhodil in ga nedvomno tudi vodil mladi Engels, ki je objavil svoje Umrisse zu einer Kritik der Nationalökonomie v Marxovih in Rugejevih Deutsch-Französische Jahrbücher istega leta, 1844. Engels je v tem. članku dokazoval, da bi mogel biti razvoj meščanske ekonomije zadnjih stotih let, ravno tako kot razvoj odgovarjajoče ekonomske teorije, povzet kot dolgo, neneh- no in naraščajoče ostudno nasprotovanje vsem osnovnim principom moralnosti in spodobnosti.; in da se bo, če ne bo nemudoma vzpo- stavljen racionalno urejen, moralen ekonomski sistem, mogla in morala v kratkem dogoditi strašna socialna revolucija. Glavni nalet Engelsovega napada.je bil usmerjen na tisto, kar je sma- tral za osnovni princip buržoazne ekonomije, namreč na institu- cijo trga. Vse moralne vezi v družbi so bile ovržene s sprevr- nitvijo človeških vrednot v menjalne vrednosti; vsi etični prin- cipi ovrženi s principi konkurence;in vsi doslej obstoječi zako- ni, celo zakoni, ki uravnavajo rojstvo in smrt človeških bitij, so bili uzurpirani z zakoni ponudbe in povpraševanja. Humanost sama je postala tržno blago. To smer rezoniranja je, z eno pomembno razliko, sprejel Marx in jo razvijal v svojih ekonomskih spisih od 1844 do 184S. Ta raz- lika je (kot je razvidno iz njegovih Rokopisov iz 1844), da je brez okolišenj zavrnil enostranski moralizem Engelsove kritike, da bi ga zamenjal z dialektično osnovo. Izločil je kategorične imperative, ki so prežali pod površjem Engelsove razprave. Kon- 235 . • kurenca in tržišče, je pisal, nista bila toliko nasprotnost mo- ralnosti, kot drobitev in izneverjanje razvojnih možnosti in- herentnih človeškii vrsti. V družbi temeljeni na privatni last- nini produkti človeškega dela ne pripadajo delavcu v njegovo uživanje, marveč postajajo lastnina tujih oseb, katere jih upo- rabljajo za njegovo zatiranje. Najčistejši simptom tega dejst- va, je pisal Marx, je, da delavec ne proizvaja zanj najkorist- nejših stvari, temveč stvari, ki bodo njihovemu privatnemu last- niku pridobile najvišjo menjalno vrednost. Tako postane proces materialnega ustvarjanja prelomljen v segmente, produkt sam pa v uporabno vrednost in menjalno vrednost, od katerih je pomemb- na le slednja. "Opazovanje delitve dela in menjave je velikega pomena, ker sta delitev dela in menjava občutno odtujena izraza človeške dejavnosti in bitne moči..."^^ Torej, z docela različ- nega filozofskega izhodišča je Marx dospel do istega kritičnega gledišča kot Engels, da je namreč vozlišče meščanske družbe naj- ti v konkurenci, ponudbi in povpraševanju, trgu; to je, v njenem sistemu menjave. Pojem odtujitve (kot ekonomske kategorije) vsebuje kali različ- nih vpogledov, razen enega, ki ni zrasel do pomembnosti vse do Očrtov, kot bomo videli. Medtem je seveda Marx vzdrževal večino svojih radikalnih intelektualnih poznanstev, da bi naostril svoj iiòpad na vrhovno vladavino konkurence. Polemika proti Proudhonu (5eda filozofije) ga razkriva v ostrem nestrinjanju s to samo- zvano diko v skoraj vseh točkah ekonomije in filozofije, vklju- čujoč zlasti tiste nanašajoče se na instituciji menjave in kon- kurence v meščanski družbi, razen ene: da je konkurenca temelj- io na. če buržoazija odpravi konkurenco, da bi jo zamenjala z mo- nopolom, s tem samo zaostri konkurenco med delavci. V Manifestu Marx piše: "Najbolj bistven pogoj za eksistenco in gospostvo buržoaznega razreda je nastajanje in večanje kapitala; pogoj ka- pitala je mezdno delo. Mezdno delo temelji izključno na konku- renci delavcev med seboj. "'^^ Odtod Marx sklepa, da bi bil^ če bi 236 delavci, s formiranjem asociacij, mogli eliminirati medsebojno konkurenco, spodmaknjena spod nog buržoazije "sama podlaga na kateri producira in si prilašča produkte." V Marxovem Predavanju o vprašanju svobodne trgovine se ista tema vrača: če industrij- ski razvoj naglo pada, bodo delavci vrženi z dela in njihove jaezde bodo morale padati; če industrija narašča, bodo delavci uživali trenutno vstajenje, samo da bi bili znova ponižani, ko 14 jih nadomešča mašinerija. Tu, kot v Mezdnem delu in kapitalu, je Marxov "zakon", da morajo mezde vedno težiti k absolutnem.u minimu potrebnemu za obdržanje delavca komaj živega, izpeljan naravnost "iz principov ponudbe in povpraševanja, z dodatno dom- nevo, da mora ponudba blaga dela vedno težiti k preseganju pov- 15 praševanja. Tu nahajamo priložnostna nakazovanja, da so na delu tudi drugi procesi, toda edini sistematično izdelani nauki so tisti, ki analitično izvajajo bodoči potek kapitalističnega razvoja in vlogo delavskega razreda v njem iz mehanizma konku- rence, iz pričakovanega stanja na trgu blaga, dela. Marxov glav- ni študij sta tvorili ekonomika blagovne menjave in denarja. OD KONKURENCE K PRODUKCIJI Prva in najpomembnejša stvar, ki mora biti razjasnjena glede me- sta, ki ga Očrti zavzemajo v Marxovem intelektualnem razvoju, je, da predstavljajo kritiko vseh teh zgodnejših idej. "Kritika" ne pomeni "zavračanja", v tem primeru prej poglabljanje. Velik napredek, ki ga Očrti predstavljajo v Marxovem mišljenju, leži v tem, da zavračajo na površinskosti utemeljene teze, da je trž- ni mehanizem motivirajoč, vzročni ali osnovni dejavnik, ter v spoznanju, da je trg le zvijača za koordiniranje različnih indi- vidualnih momentov procesa daleč temeljnej šega kot menjava. Med- tem ko se Marxova zgodnejša ekonomija osredotoča na gibanje kon- kurence , v Očrtih sistematično, in prvič v svojem delu, analizi- ra ekonomijo produkcije. . : . 237 ■ . - Preden bomo pobliže raziskali tekst, bi bilo dobro navesti ne- kaj primerov, da bi dobili pregled. 1. Najvidnejša in najlaže zasledljiva razlika med pred- in po- ■ : 1850 ekonomsko teorijo pri Marxu je premik v terminologiji. Pred tem Marx dosledno omenja blago, ki ga delavec ponuja naprodaj, kot "delo" ter pojasnjuje, da je to blago natanč- no takšno, kot katerokoli drugo. Če kdo gleda buržoazno druž- bo izključno kot sistem trgovin, je ta definicija zadostno resnična. V Očrtih in odtlej dalje pa Marx dospeva do stali- šča, da delo ni blago kot katero drugo, da je delo dejansko edinstveno in da mora biti blago, ki ga delavec prodaja, ime- novano "delovna sila". V kasnejših ponovnih izdajah zgodnej- ših ekonomskih del Marx in Engels temu primerno spreminjata terminologijo, da bi ustrezala novemu stališču, in v različ- nih predgovorih razgrinjata razloge svojega postopanja ter pomembnost razlike. 2. V zgodnejših ekonomskih spisih je, kot smo omenili, potek kapitalističnega razvoja analitično izveden iz projiciranega gibanja ponudbe in povpraševanja. Primerjajmo to z Marxovimi medlimi ugotovitvami ob različnih priložnostih v Kapitalu, 17 . da se v mehanizmu konkurence prikazuje vse sprevrnjeno m da so analitične dedukcije izpeljane iz ponudbe in povpraševanja same površinske, dejansko protislovne skritim, toda bistvenim jedrni::: procesom kapitalistične produkcije in akumulacije. Intelektualne zasnove slednjih trditev iz Kapitala so polo- žene v Očrtih. 3. Končno, splošen pregled nad analitičnim napredkom, ki ga pred- stavljajo Očrti, moremo doseči tako, da sledimo Marxovo zadr- žanje naproti Ricardu, zlasti naproti Ricardovi teoriji pre- sežka. V času prvega srečanja z Ricardom in presežkom 1844 je Marx opazil samo, da poudarek, ki ga Ricardo namenja presežku. 238 izkazuje, da je profit, ne pa človeška bitja, poglavitna skrb buržoazne ekonomije, ter da je ta teorija skrajni do- kaz brezčastnosti, do katere se je pogreznila politična eko- . . 18 ■ nomija. V Bedi filozofije (1847) je Ricardo obravnavan z nekako več spoštovanja in Marx na dolgo citira angleškega socialista Bra- ya, ki uporablja ricardovsko teorijo presežka, da bi dokazal izkoriščanje delavskega razreda. Vendar Marx ne citira Braya, da bi poudaril temeljno pomembnost te teorije, marveč samo, da bi 19 kritiziral"določene iz n]e izpel3ane dedukcije. Podobno Marx v Mezdnem delu in kapitalu preprosto navaja Ricardovo tezo, da je produkt dela več vreden kot reprodukcija delavca, toda ne 2 C da bi jo analiziral dalje. Na tej stopnji se Marx jasno zave- da obstoja presežka, ne zaveda pa se jasno velikanskih implika- cij, ki jih ima to dejstvo za ekonomsko teorijo; skratka, ta teorija ni osrednja za njegove analize, temveč pasivno koeksisti- ra skupaj z, in zasenčena z njimi, dominantnimi ponudba-in-pov- praševanje analizami. Ko se je 1850 znova lotil ekonoms kili študij od začetka, se je Marx, kakorkoli, zagnal naravnost v Ricarda in preživel vsaj naslednji dve leti absorbirajoč ga nadrobnost- no. Njegovi zvezki in ekscerpti, ki so jih uredniki dodali tek- stu Očrtov, kažejo, da mu je Ricardova teorija presežka začela razodevati svoje implikacije ter da je osredotočil svojo pozor- 21 nost nanjo. Končno, v samih Očrtih, četudi ga na nekaj mestih kritizira, obravnava Marx Ricarda z veliko mero spoštovanja in 2 2 ga imenuje "ekonomista produkcije par excellence". Ta postopen premik v zadržanju odgovarja Marxovemu naraščajočemu zavedanju pomembnosti teorije presežne vrednosti, na kateri je začel teme- ljiti svojo celotno teorijo akumulacije v Očrtih, in ga odseva. Kot vsak poskus primerjanja statičnosti bi mogli ti pred/po pri- meri vzbuditi napačen dojem, da je aplikacija ricardovskih kon- ceptov Marxa čez noč spremenila iz ponudba-povpraševanje teore- 239 ' tika v presežno-vrednost akumulacionista. Sprememba je bila, da smo si na jasnem, mnogo bolj postopna.' Elementi teorije presežka so raztreseni, kot smo dejali, v zgodnjih delih, kasnejša dela pa na noben način ne zatrjujejo nepomembnosti mehanizma konkuren- ce, ravno nasprotno. Te pretanjenosti ne bi smele zastreti dejst- va, da se je dogodil kvalitativen preboj na ono stran površin- skih tržno-temeljenih analiz, in da je ta preboj poglavitni ana- litični problem, ki zadeva Očrte. DRUŽBENA POVEZANOST Z DENARJEM Čeprav aforistična v detajlih, se struktura teksta Očrtov dosled- no giblje nasproti rešitvi jasno definiranih problemov. Po bri- liantnem, nedokončanem Uvodu - ob katerem se tu ne moremo zadr- žati - sestoji delo iz dveh poglavij, prvega obravnavajočega de- nar, in drugega, mnogo daljšega, kapital. Slednje je razdeljeno ■v tri dele, obravnavaj oče produkcijo, cirkulacijo in trasforma- cijo presežne vrednosti v profite. Problemi in vprašanja, ki jih tekst obravnava, nikakor niso tako ozko ekonomski, kot bi moglo slediti iz naslovov poglavij. Tako tukaj kot kje drugje, to- da verjetno jasneje tukaj kot kje drugje, je Marxova "ekonomija" tudi in istočasno "sociologija" in "politiologija". Prvo poglav- je to takoj razjasni. Na eni strani je poglavje o denarju polemika proti shemi mone- tarne reforme, ki jo je tedaj predlagal Alfred Darimon, Proudho- nov privrženec in zatorej ogorčen Marxov oponent. Na nekoliko manj površinski ravni je edino razprava o denarju in jo lahko beremo kot prvi osnutek Marxove razvite monetarne teorije, kot je izšla v Prispevku. Njen najpomembnejši vidik je, na vsak na- čin, njena sociološka in politična kritika družbe, v kateri je denar prevladujoči posrednik menjave. Pod kakšnimi zgodovinski- mi pogoji more denar postati abstrakcija menjalnihvrednosti, me- njalne vrednosti pa abstrakcija vseh oblik menjave? Kakšni druž- 24o beni predpogoji morajo obstajati, da bi denar mogel funkcioni- rati kot neksus med posamezniki, sodelujočimi v menjalnih raz- merjih? Kakšne so družbene in politične konsekvence te oblike menjalnih razmerij? Kakšne širše oblike družbene organizacije odgovarjajo tej molekularni konstelaciji posameznikov zaposle- nih s privatnimi transakcijami? To so problemi, ki zanimajo Marxa, tako kot Sombarta, Webra, Simmla in Tönniesa, ko prib- ližno pol stoletja kasneje raziskujejo učinke denarne menjave na družbeno povezanost. Marx piše: Razvezanj e vseh produktov in dejavnosti v menjalne vred- nosti predpostavlja tako razvezanj e vseh trdnih osebnih (historičnih) odvisnostnih razmerij v produkciji kot vse- strans^^.o odvisnost producentov enega od drugega. Produkcija vsakega posameznika je tako odvisna od produkcije vseh drugih; kot je (tudi) sprememba njegovega produkta v živ- ljenjska sredstva zanj samega postala odvisna od konsump- ci j e vseh drugih. Cene so stare; prav tako menjava; toda tako določitev prvih vse bolj skozi produkcijske stroške kot razširitev druge na vsa produkcijska razmerja, sta šele popolno razviti, in se razvijata vse popolneje, v meščanski družbi, družbi svobodne konkurence. Kar Adam Smith, na pri- stni način 18. stoletja, postavlja v predhistorično obdob- je, naredi za zgodovini predhodno, je njen produkt. Ta vzajemna odvisnost je izražena v stalni potrebnosti me- njave in v menjalni vrednosti kot vsestranskem posredniku. Ekonomi izražajo to takole: Vsakdo se poganja za svojim privatnim interesom in le za svojim privatnim interesom; skozi to služi, ne da bi to hotel ali vedel, privatnim in- teresom vseh, občim interesom. Vic ni v tem, da se, v tem, ko se vsakdo poganja za svojim privatnim interesom, doseže celokupnost privatnih interesov, torej obči interes. Nas- protno bi moglo iz te abstraktne fraze slediti, da vsakdo vzajemno ovira uveljavitev interesa drugih, ter namesto ob- če afirmacije nasprotno rezultira iz tega bellum omnia con- tra omnes obča negacija. Poanta je nasprotno v tem, da je privatni interes sam že družbeno določen interes ter se more doseči samo znotraj od družbe postavljenih pogojev in z od nje danimi sredstvi; torej je vezan na reprodukcijo teh pogojev in sredstev. To je interes privatnikov; toda njegova vsebina, kakor oblika in sredstvo udejanjanja, je podana skozi od vseh neodvisne družbene pogoje. Vzajemna in vsestranska odvisnost enega, nasproti drugemu ravnodušnih individuov tvori njihovo družbeno povezanost (Zusammenhang). Ta družbena povezanost je izražena v me- njalni vrednosti......moč, ki jo vsak individuum vrši nad 241 dejavnostjo drugih ali nad družbenimi bogastvi, obstaja v njem kot lastniku menjalnih vrednosti, denarja. Svojo družbeno moč, kakor svojo povezanost z družbo, nosi s sa- bo v žepu... Vsak individuum poseduje družbeno moč v obliki stvari. Uplenite stvari to družbeno moč in morate jo dati osebam i nad osebami. Osebna odvisnostna razmerja (sprva povsem samorasla) so prve družbene oblike, v katerih se človeš- ka produktivnost razvija le v neznatnem obsegu in na izo- liranih točkah. Osebna neodvisnost temeljena na stvarni odvisnosti je druga velika oblika, v kateri šele se tvori sistem občega družbenega presnavljanja, univerzalnih od- 'nosov, vsestranskih potreb, in univerzalnih zmožnosti. Svo- bodna individualnost, temeljena na univerzalnem razvoju individuov in podreditvi njihove skupnostne, družbene pro- duktivnosti, kot njihove zmožnosti, je tretja stopnja. Druga ustvar^ja pogoje za tretjo. 2 3 Tu vidi:no jasno razvito interpretacijo ekonomskih, družbenih in političnih kategorij. Karkoli bi bi3, moral Marx reči o specifič- nih f.;Ktuacijah denarne vrednosti, ali o vplivih metalizma na papir T J valuto, je za njegov sistem idej, v primerjavi s temelj- no t.- izraženo tezo, da je denar predmet, ki izraža določen tip ..-odovinsko nastalih razmerij med človeškimi bitji, majhne- ga .ena. Denar je družbena povezanost; tj., povezuje in vza- jem:..- vlada najrazličnejšim dejavnostim sicer izoliranih posa- meznikov. Kdor poseduje objektivirano povezanost z družbo, lah- ko dominira dejavnostim drugih; prestavlja družbeno povezanost per se in lahko tako deluje v vlogi predstavnika občosti, skup- nosti, da bi vladal dejavnostim posameznikov znotraj družbe. ENAKA MENJAVA, KI REPRODUCIRA NEENAKOST Nadalje Marxove analize denarja ostreje in jasneje formulirajo ideje, ki jih je o odtujeni menjavi razvil v Rokopisih iz 1844. V kratkem prehodnem oddelku, ki uvaja poglavje o kapitalu, Marx vsekakor pomembno napreduje glede na zgodnejše analize. Ne ustavlja se več na tej točki, da bi objokoval odtujitev posa- meznikov od drugih in njih samih, kar so rezultati buržoaznih 242 menjalnih razmerij, temveč nadaljuje s pregledovanjem te oblike druž benih razmerij v zgodovinski in politični perspektivi. Te- meljna je tu primerjava buržoaznih razmerij s fevdalnimi. Revo- lucionarni vzpon buržoazije je, končno, prinesel s sabo indivi- duovo politično emancipacijo od vezi ozakonjene dominacije in zamenjal vladavino okov prirojenih privilegijev in tlačanstva z vladavino odprtega tržnega prostora svobodno pogajajočih se (freely-contracting) odraslih. Delavec ni več doživijensko ve- zan na svojega gospoda niti ni uredb, da bi iztiskali iz delav- skega razreda neomajno rastočo posvetno desetino. Trgovec, ki prodajaj in-gospodinja, ki kupuje štruce kruha; podjetnik, ki kupujC; in delavec, ki prodaja delovne ure - vsi so svobodne o- sebe, svobodno udejstvujoče se v svobodni menjavi ekvivalentov. To je niz argum.entov, ki jih socialisti Marxovega časa, vsaj po njegovi oceni, niso mogli sistematično ovreči. Medtem, ko so socialisti preklinjali konkurenčno družbo, tržna razmerja in 2 3a gotovinski neksus , so bili buržoazni ideologi presrečni od- govarjajoči jim s poveličevanjem teh istih pogojev kot temeljem 24 politične svobode. ...v enostavno izraženih denarnih razmerjih se vsa imanent- na nasprotja meščanske družbe prikazujejo izbrisana, in po tej strani se meščanska demokracija spet zateka vanje,(...) k apologetiki obstoječih ekonomskih razmerij. Dejansko, dokler je blago ali delo določeno samo še kot menjalna vrednost in je odnos, skozi katerega so različna blaga na- našana druga na drugo kot menjava teh menjalnih vrednosti druge za drugo, njihovo zenačenje, so individui, subjekti, med katerimi se ta proces dogaja, samo enostavno določeni kot menjajoči. Med njimi ne eksistira absolutno nobena raz- lika. (...) Vsak od subjektov je menjalec; tj., vsak ima isti družbeni odnos do drugega, kot ga ima drugi do njega. Kot subjektov menjave je njihov odnos zato odnos enakosti. Med njimi je nemogoče izslediti kakršnokoli razliko ali ce- lo nasprotje, še različnosti ne. Nadalje so blaga, ki jih menjujejo, kot menjalne vrednosti ekvivalenti ali vsaj ve- ljajo kot taki (v vzajemni cenitvi se more zgoditi le subjek- tivna pomota, in kolikor bi en individuum npr. osleparil drugega, se to ne bi pripetilo zaradi narave socialne funk- cije, v kateri eden drugemu stojita nasproti, kajti ta je ista; v njej sta enaka; temveč le (zaradi) naravne preka- 245 njenosti, veščosti pregovarjanja etc., skratka le čisto individualne premoči enega individua nad drugim...) (...) Če torej en individuum akumulira, dri.gi ne, tega nobeden ne dela na stroške drugega (...) če eden obuboža,.drugi pa se obogati, je to njuna svobodna volja in na noben na- čin ne izhaja iz ekonomskega razmerja, iz ekonomskega od- nosa, v katerega sta postavljena eden do drugega.25 Argument, ki ga Marx tu polaga v usta imaginarnega buržoaznega nasprotnika, je zgovoren. Kajti, če je res, da sta delavec, pro- dajajoč delo, in kapitalist, plačujoč mezdo, udejstvujoča se v vzajemrii menjavi blag, ki imajo enako vrednost - i.e., če je njuna menjava menjava ekvivalentov -, potem je kapitalistična razredna struktura samo naključno v odnosu s kapitalističnim ekonomskim sistemom. Bogati bogati ne zaradi kakšne inherentne, strukturalne nujnosti, marveč samo z naključjem superiorne sod- be in prepričljivosti. Niti ni zgodovinski obstoj kapitalistič- nega razreda ekonomsko razložen, če rečemo, da delavec v zame- njavo za svoje delo ne dobiva polne vrednosti. V tem primeru, če bi kapitalist plačal delavcu za njegovo delo manj kot ekviva- lent, bi mogel pridobiti le v obsegu, v katerem bi delavec iz- gubil, toda nič več. Kapitalist kot kupec in delavec kot proda- jalec dela moreta oškodovati drug drugega le do stopnje, do ka- tere se lahko dva naroda ukvarjajoča se z zunanjo trgovino; če eden dosledno plačuje drugemu manj kot polno vrednost, lahko eden bogati in drugi siromasi, toda celotno bogastvo obeh skupaj ne more biti večje na koncu njunega občevanja, kot je bilo na za- četku (kot so verjeli merkantilisti). Razvidno je, da se"takšen proces ne bi mogel dolgo oziroma v velikem obsegu nadaljevati; zgubljajoča stran bi kmalu propadla. Problem, ki ga moramo re- šiti, je: kako je mogoče, da delavec prejema za svoje blago pol- no menjalno vrednost, pa pri vsem tem obstaja višek, od katerega živi kapitalistični razred? Kako to, da delavec ni goljufan v (r^eziniL pogodbi (wage-contract), pa je vendar izkoriščan? Kaj je izvor presežne vrednosti? To je vprašanje, na katerega se je Marx obračal na prvih stotih straneh poglavja o kapitalu. 244 POJAV PRESEŽNE VREDNOSTI Potem, ko je sistematično predelal zgodnejše oblike kapitala (trgovski kapital ali denarni kapital) in postavil problem v pravšnje zgodovinsko žarišče, je Marx povzel analize zgoščujoč proces kapitalistične produkcije v dve osnovni komponenti, dva temeljna elementa: 1. Delavec menja svoje blago, delo, ki ima uporabno vred- nost, ki ima kot blago tudi ceno, kot vsa druga blaga, za določeno vsoto menjalnih vrednosti, določeno vsoto, ki. jo kapital prepusti njemu. 2. Kapitalist zanienja delo samo, delo kot vrednost postav- ljajoče dejavnost, kot produktivno delo; tj., on zame- nja produktivno silo, ki kapital ohranja in pomnogoter- ja in ki s tem postane produktivna sila in reproducira- joča sila kapitala, kapitalu samemu pripadajoča sila.26 Ob pregledu se pojavlja prvi proces menjave jasno razumljiv; Marx preprosto pravi, da delavec daje delo, v zamenjavo pa pre- jema mezdo. Pač.pa se drugi proces sploh ne kaže kot menjava; celo njegova slovnica je enostranska, asimetrična. To je ključ- na točka, piše Marx. V navadni menjalni transakciji je za struk- turo nje same irelevantno, kaj vsaka od strani počne z blagom, ki ga dobi. Prodajalca ne skrbi ali kupec uporablja dobljeno blago v produktivne namene ali ne; to je njegova pi^ivatna zade- va in za čisti in enostavni proces menjave nima ekonomskega po- mena. V posebnem primeru "menjave" med delom in mezdo pa je upo- raba, za katero kupec dela namenja pridobljeno, največje pomemb- nosti zanj ne le kot privatnika, marveč kot homo oeconomicus-a. Kapitalist daje mezdo (menjalno vrednost) za uporabo dela (za njegovo uporabno vrednost) samo, da bi spremenil to uporabno vrednost v nadaljnjo menjalno vrednost. Tu se narobe prikazuje uporabna vrednost za denar zamenja- nega kot posebno ekonomsko razmerje in določena uporaba za denar zamenjanega tvori zadnji smoter obeh procesov /1) & 245 2) zgoraj - op. M.N./ To torej že formalno razlikuje me- njavo med kapitalom in delom od enostavne menjave - dva različna procesa.... V menjavi med kapitalom in delom je prvo dejanje menjava, sodi scela v navadno cirkulacijo; drugo je od m.enjave kvalitativno različen proces in le by misuse je, da bi vobče mogel biti na kakršenkoli način im.enovan menjava. Menjavi stoji direktno nasproti; bist- veno druga kategorija.27 Po nekaj oddaljitvah Marx potem na dolgo raziskuje to "bistveno drugo kategorijo". Približujoč se vprašanju skozi razlikovanje med uporabno vrednostjo in menjalno vrednostjo dela-blaga opaža, da je menjalna vrednost dela določena z vrednostjo dobrin in uslug potrebnih za vzdrževanje in reproduciranje delavca. Dok- ler kapitalist plačuje delavcu dovolj visoko mezdo, da dopušča le-temu nadaljevati živeti in delati, je plačal polno vrednost dela, v delovni pogodbi (wage contract) določeni odnos pa je odnos ekvivalentnosti. Kapitalist je plačal polno in pošteno menjalno vrednost blaga. Toda kar je dejansko pridobil, je do- ločeno število ur kontrole in razpolaganja z delavčevo produk- tivno dejavnostjo, z njegovo sposobnostjo ustvarjati, njegovo zmožnostjo delati. Tu Marx prvikrat uvaja premik v terminologi- ji, ki odgovarja njegovem.u odkritju "bistveno druge kategorije". Kar delavec prodaja, ni delo, temveč delovna sila (Arbeitskraft); ne blago kot katerokoli drugo, temveč blago, ki je edinstveno.28 Delo edino je zmožno ustvarjati vrednosti, kjer prej niso ob- stajale, oziroma ustvarjati večje vrednosti od tistih, ki jih zahteva za svoje vzdrževanje. Skratka, delo edino je zmožno ust- varjati presežno vrednost. Kapitalist pridobiva kontrolo nad to ustvarjalno močjo in med določenim številom ur ukazuje tej moči udejstvovati se v produkciji blag za menjavo. Delavčevo izroči- tev kontrole nad svojo ustvarjalno močjo, imenuje Marx izkori- ščanje. To ni priložnost, da bi do potankosti pregledali Marxovo teori- jo presežne vrednosti, katere ogelni kamni so tukaj formulirane ideje. Naj zadostuje reči, da Marx tu začenja ne le reševati 246 problem, kako se more izkoriščanje zgodevati navkljub dejstvu, da je delovna pogodba menjava ekvivalentov, marveč se loteva tu- di bistvene znanstvene naloge kvantifikacije. Izkoriščanje je za Marxa proces, ki je overljiv s specifičnimi empiričnimi variabla- mi, katere so vsaj načelno podvržene natančnim meritvam vzdolž .ekonomske diiienzije,. Variable, ki jih je Marx vzel za merilo, pa niso tiste, ki so navadno navajane v kritičnih prikazih njegove teorije. Izkoriščanje ne obstaja v neskladju med dohodkoma delav- skega in kapitalističnega razreda; te variable merijo le nesklad- je med mezdami in profiti. Ker so profiti le del celotne presež- ne vrednosti, bi tak pokazatelj zaobjel le del pomena pri Marxu. Izkoriščanje ni polno izmerjeno niti v odstotnem razmerju mezd doB^TP (SNP); ta pokazatelj meri le mero eksploatacije v danem letu. V Očrtih Marx ugotavlja, da je delavčevo osiromašenje me- riti v moči celotnega sveta, katerega delavec gradi po kapitali- stičnih specifikacijah. "On (delavec - op. prev.) se mora obubo- žati... stem ko se mu ustvarjalna sila njegovega dela etablira nasproti kot sila kapitala, kot tuja moč... Ves napredek civiliza- cije zatorej, ali z drugimi besedami, vse povečanje družbenih produktivnih sil, if you'want . produktivnih sil dela samega, - kot rezultirajo iz znanosti, iznajdb, delitve in kom- binacije dela, izboljšanih komunikacij, ustvarjanja svetovnega trga, mašinerije etc. - ne obogatujejo delavca, temveč kapital ; povečujejo torej zopet le delo obvladujočo moč; pomnožijo le 2 9 produktivno silo kapitala." Pokazatelj izkoriščanja in osiromašenja, ki točno zaobjema va- riable, na katere se je zanašal Marx, bi moral tako razvrstiti na eno stran čisto lastninsko imetje delavskega razreda in na drugo stran vrednost celotne zaloge kapitala vseh tovarn, javnih naprav, infrastrukturnih investicij, institucij in vojaških os- novanj, ki jih kontrolira kapitalistični razred in služijo nje- govim političnim ciljem. Ne le ekonomska vrednost, ampak tudi politična noč in družbeni vpliv tega uspostavljenega čistega 247 premoženja (assets) bi morali biti vključeni v enačbo. Samo to- vrstna statistika bi bila ustrezna za testiranje, ali je tok kapitalističnega razvoja potrdil ali ovrgel Marxovo napoved na- 2 9a raščajočih izkoriščanja in osiromaševanja. KAJ JE TEMELJNO PROTISLOVJE Ni potrebno, da bi se tu ustavljali ob mnogih stopnjah, na ka- terih Marx izgrajuje svoj temeljni vpogled, da kapitalistična produkcija zaobsega od same blagovne menjave radikalno drugač- no kategorijo, v povsem godno teorijo kapitalistične akumulaci- je, ki jo kasneje prikaže v Kapitalu. Eksploatacija se zgodeva "za hrbtom menjalnega procesa"; to je temeljni vpogled, ki oz- načuje njegovo prodiranje preko kritike meščanske družbe kot tržne družbe. Zdaj lahko preidemo k vpraševanju, do katere mere besedilo Očrtov opravičuje splošne ugotovitve o Marxovih novih •znanstvenih dosežkih v njegovem Predgovoru iz leta 1859. Poseb- no nas bo zanimalo, če Očrti nudijo nadaljnjo osvetlitev znam.e- nitega pasusa v Predgovoru o revoluciji: "Na določeni stopnji svojega razvoja prihajajo materialne produktivne sile družbe v protislovje z obstoječimi produkcijskimi razmerji ali - in to je le pravni izraz za isto stvar - z lastninskimi razmerji, v katerih so se doslej gibale. Iz razvojnih oblik produktivnih sil se ta razmerja spremenijo v njihove spone. Tedaj nastopi razdobje socialne revolucije. "^*^ četudi so odmevi tega pasusa v nekaterih zgodnejših delih, ka- 31 kor tudi ob eni priložnosti v Kapitalu, ostajajo na ravni ta- ko visoke splošnosti, kot da bi bili dejansko brezkoristni. Po-' vrh vsega ni nikdar natančno razjasnjeno, kaj se podrazumeva vključeno v rubriki "produkcijske sile" oziroma "produkcijska razmerja". Nam je razumeti, da pomenijo "materialne sile pro- dukcije" samo tehnološki aparat in "produkcijska razmerja" kot 248 politično-pravni sistem? Z drugimi besedami, ali z označbo "materialne sile" samo na drugi način imenujemo "infrastruktu- ro" in ali "razmerja" pomenijo "superstrukturo"? Na kaj natanč- no se ta termina, nanašata? Osnovno vodilo pri razvozlavanju, kaj je Marx mislil z označbo "produkcijska razmerja" - da začnemo s to polovico dihotomije - je preskrbljeno že v Predgovoru samem. Marx piše, da pravno- politične oblike, kot so lastninska razmerja, niso ta "produk- cijska razmerja" sama, marveč so samo izrazi teh razmerij. S te izhodiščne' točke moremo gledati besedilo Očrtov kot obširen in detajliran komentar o naravi teh "razmerij". Kajti kaj drugega je poglavje o denarju? Tu Marx prikazuje, kot smo videli, da denar v meščanski družbi ni samo naraven predmet, temveč opred- metena oblika temeljnega družbenega razmerja, v okviru katerega se vrši kapitalistična produkcija. Denar je družbena vez, ki povezuje sicer izolirane producente in konzumenta v okviru ka- pitalistične družbe, ter tvori izhodiščne in končne točke pro- cesa akumulacije. Družbeno razmerje, ki leži v temelju vseh ka- pitalističnih pravnih in-političnih razmerij, in katerega so slednji le izrazi - kot Marx pokaže v poglavju o denarju - je menjalno razmerje. Družbeni imperativ je, da se niti produkcija niti konsumpcija ne moreta zgodevati brez posredovanja menjalne vrednosti; oziroma, z drugimi besedami, da mora kapitalist ne le izcejati presežno vrednost, temveč mora presežno vrednost tudi realizirati s spremenitvijo presežnega produkta v denar, in da mora posameznik ne le imeti potrebo po potrošnih dobrinah, temveč tudi posedovati denar, da jih pridobi. Daleč od tega, da bi bili nespremenljivi naravni zakoni, Marx označuje te dvojno- stne imperative kot zgodovinsko proizvedena družbena razmerja, značilna za kapitalistično obliko produkcije. Kar se tiče druge strani dihotomije, nas lahko zavede beseda "materialen" v označbi "materialne sile produkcije". Dejansko 249 bi lahko nemški original (materielle Produktivkräfte) prevedli tudi kot "sile materialne produkcije", v vsakem primeru pa je jasno, da se izraz "materialen" za Marxa ni nanašal samo na fi- zikalne atribute mase, prostornine in lokacije. Stroj je vedno materialna stvar, toda ali je uporabljan v produktivne namene, ali postane ali ne postane sila produkcije, je odvisno od druž- bene organi/.:3cije produkcijskega procesa, kakor Marx na dolgo 32 izkazuje v Očrtih. Sile produkcije so same družben in zgodo- vinski produkt, in produkcijski proces je za Marxa družben pro- ces. Ta vidik je potrebno poudariti, da bi razjasnili, da po- membna vloga, ki jo pripisuje razvoju materialnih produkcijskih sil v kapitalizmu, Marxa ne dela tehnološkega determinista. Rav- no nasprotno; ni tehnologija, ki prisilj a kapitalista akumulira- ti, temveč potreba akumulirati, ki ga prisilj a razvijati moči tehnologije. Osnova procesa akumulacije, procesa, v katerem ra- ste moč sil produkcije, je izžemanje presežne vrednosti iz de- lovne sile. Sila produkcije je sila eksploatacije. Izkaže se torej, da je dihotomija, ki jo je Marx formuliral v Predgovoru, identična dihotomiji med dvema posebnima procesoma, ki ju v Očrtih identificira kot temeljna za kapitalistično pro- dukcijo: na eni strani tvori produkcija dejanje menjave, na dru- gi strani dejanje, ki je nasprotno menjavi. Na eni strani je produkcija navadna menjava ekvivalentov, na drugi nasilna raz- lastitev delavčeve svetustvarjajoče moči. Gre za družben sistem, v katerem sta delavec kot prodajalec in kapitalist kot kupec pravno enaki in svobodni dogovorni strani; in istočasno družben sistem suženjstva in eksploatacije. Na začetku in na koncu pro- dukcijskega procesa leži družbeni imperativ menjalnih vrednosti, vendar mora produkcijski proces od začetka do konca donašati presežne vrednosti. Menjava ekvivalentov je temeljno družbeno razmerje produkcije, vendar je izžemanje neekvivalentov temelj- na sila produkcije. To protislovje, inherentno v procesu kapi- talistične produkcije, je vir konfliktov, od katerih je Marx pričakoval, da bodo povzročili obdobje družbene revolucije. 25o POT K REVOLUCIJI Najmanj pol stoletja je problem, kako lahko od tega protislov- ja pričakujemo, da bo privedel do zlomia kapitalističnega siste- ma, mučil poznavalce Marxa. Knjige Kapitala ne nudijo zelo. jas- nega odgovora. Ta primanjkljaj je v korenu "kontroverze o zlo- miu", ki je pretresala nemško socialdemokracije in občasno vzpla- pola še celo danes. Cele reke črnila so bile porabljene v napo- ru, da bi zapolnili to vrzel v Marxovem teoretičnem sistemu. Vendar je ta vrzel prisotna ne zato, ker bi bil problem Marxu nerešljiv, ne zato, ker bi ne bil videl odgovora, ampak zato, ker so ležali zaključki, do katerih je dospel v Očrtih, zakopa- ni in nedostopni preučevalcem še dvajset let po prvi svetovni vojni. Kapital je delo, ki počasi in pazljivo korak za korakom napreduje od čistih oblik ekonomskih razmerij na'îproti tesnej- šemu približanju ekonomsko-historični realnosti; nič ni sojeno vnaprej in nobene nove teorije niso vpeljane, dokler niso zanje pripravljeni temelji. Zatorej si lahko predstavljamo, da bi bi- lo potrebnih še nekaj delov Kapitala, preden bi Marx mogel do- seči točko, ki jo je bil v obrisu svojega sistema v Očrtih. Ka- pital je boleče nedokončan, kot skrivnosten roman, ki končuje, preden je zaplet razrešen. Toda Očrti vsebujejo avtorjev obris zapleta (plot-outline) kot celoto. Od samega začetka je ekonomija Očrtov srčnejša in za problem kapitalističnega zloma neposredneje relevantna kot ekonomija obširnih delov Kapitala. V kasnejšem delu Marx prelaga razmerje med osebami in dobrinama (uporabno razmerje) v kraljestvo, ki ga potlej ne zadeva, ter sprejema nivo potrošnih potreb, ki prevla- dujejo v ekonomskem sistemu kot historično danem, ki mu je po- svečeno malo nadaljnjih analiz.V sploánem ima potrošnjo za dognano ter osredotoči svoje raziskovanje na kako (the how) na- mesto na če (the whether) presežne realizacije. V Očrtih pa za- čenja s splošno trditvijo, da proces produkcije, gledano zgodo- 251 vinsko, ustvarja ne le predmet konsumpcije, marveč tudi konsumen- 34 tovo potrebo in način konsumpcije. Posebno kritizira Ricarda, ker je problem uporabnosti postavil v izven-ekonomsko sfero in ugotavlja, da razmerje med konsumentom in dobrino, kajti to raz-' merje je produkt produkcije, pripada nasprotno politični ekonomi- ji lastnemu področju.Da se zaveda ne le kvalitativnega temveč tudi kvantitativnega vidika problema konsumpcije, je razvidno iz ekscerptov, kot je tale: "...sicer vsak kapitalist zahteva, da naj bi njegovi delavci varčevali, toda samo njegovi, ker mu sto- jijo nasproti kot delavci; za nobeno ceno ne ostali svet delavcev, kajti ti mu stojijo nasproti kot konsumenti. In spite vsemu ,po- božnemu' govoričenju izbira zatorej vsa sredstva, da bi jih vzpodbodel h konsumu, da bi pridal svojim blagom nove draži, da bi jim natvezel nove potrebe etc. Ravno ta stran razmerja med kapitalom in delom je bistven civilizacijski moment, na čemer temelji historična upravičenost, toda tudi sedanja moč kapita- la."3^ Te splošne opazke so potem postavljene obstran z (Marxovim) opo- zorilom samemu sebi, da "mora biti to razmerje produkcije in 37 konsumpcije razvito kasneje." Sto strani dalje se problema zo- pet loti. Po kritiki Ricardovega zanemarjanja problema konsump- cije in Sismondijevih utopičnih čudodelnih lekov za hiperpro- dukcijo, Marx formulira kapitalizmu inherentno protislovje kot "protislovje med produkcijo in realizacijo" presežne vrednosti. "D'abord there is a limit, not inherent to production generally, but to production founded on capital...'" Tu zadostuje, da doka- žemo, da kapital vsebuje neko posebno omejitev (Beschränkung) produkcije - ki je v protislovju z njegovo splošno tendenco, da se razširja preko vsake pregrade le-te"^^^ -, da bi razkrili te- melj hiperprodukcije, temeljno protislovje razvitega kapitala." *Najprej, obstoji meja, ne inherentna produkciji vobče, temveč produkciji osnovani na kapitalu. 252 Kot je razvidno iz vrstic, ki neposredno sledijo, Marx s "hi- perprodukcijo" ne misli zgolj "prekomernega stanja zalog" (ex- cess inventory); prej misli prekomerno produkcijsko moč bolj splošno. "Te imanentne meje morajo sovpadati z naravo kapitala, z njegovimi bistvenimi pojmovnimi določitvami. Te potrebne limits so: 1. Potrebno delo kot meja menjalne vrednosti žive delovne zmožnosti ali mezd industrijskega prebivalstva; 2. Presežna vrednost kot meja presežnega delovnega časa; in, z ozirom na relativni presežni delovni čas, kot pregrada razvoja produktivnih sil; 3. Kar je isto, spreminjanje v denar, menjalna vrednost vobče kot meja produkcije; ali na vrednosti utemeljena izmenjava ali na izmenjavi utemeljena vrednost kot me- ja produkcije. Je to: 4. omejitev (Beschrünkung) znova isto kot produkcije upo- rabnih vrednosti po menjalni vrednosti; ali da mora realno bogastvo privzeti določeno, od sebe samega raz- lično obliko, torej ne z njim absolutno identično ob- liko, da bi sploh postalo objekt produkcije."38 Medtem ko bi primerna analiza implikacij teh dokaj nejasnih tez zahtevala knjigo, pa je takoj razvidno, da te "meje" predstav- ljajo nič drugega kot različne vidike protislovja med "silami produkcije" in "družbenimi produkcijskimi razmerji". Težavnost naloge, vzdrževati velikansko moč izžemanja presežne vrednosti znotraj mej, ki jih postavlja nuja pretvarjanja te.presežne vrednosti v menjalno vrednost, narašča, kakor se kapitalistič- ni sistem giblje v svoje razvite stopnje. Te štiri meje bi mog- li praktično izraziti kot štiri soodvisne, toda vzajemno proti- slovne politično-ekonomske alternative, med katerimi mora kapi- talistični sistem izbirati, a si izbora ne more privoščiti: 1. Mezde morajo biti povišane, da bi dvignili efektivno povpraše- vanje; 2. Izžete mora biti manj presežne vrednosti; 3. Produkti morajo biti distribuirani ne glede na efektivno povpraševanje; ali 4. Produkti, ki jih ni moč prodati, sploh ne smejo biti 255 producirani. Prva in druga alternativa rezultirata v reducira- nju profita; tretja je kapitalistično nemožna (razen kot po3.i- tično mašilo); in četrta pomeni depresijo. PRESEŽNO DELO Kar je pri Marxovi teoriji o zlomu kapitalizma, kot jo vidimo na tej točki, najopaznejše in-mora biti najbolj poudarjeno, sta njeni veliki širina in fleksibilnost. Kataklizmične krize rasto- če v revolucionarni cresendo so samo ena možna varianta procesa zloma; in Marx v Očrtih dejansko polaga malo poudarka na ta tip kriz. Marx imenuje za vsako možno tendenco k zlomu številne od- ložne tendence; ta seznam vključuje razvoj monopola, osvojitev svetovnega trga ter, pomembno, Marx omenja plačevanje "presež- 39 nih mezd" delavcem.. Ozirajoč se na vse to preskrbuje Marxova teorija zloma v Očrtih pomembno okrepitev ugotovitvi v Predgo- voru, da "nobena družbena formacija ne propade prej, preden se ne razvijejo vse produktivne sile, ki je zanje dovolj prosto- ra. ""^^ Ko upoštevamo vse zahteve, ki morajo biti, po Marxu, iz- polnjene, preden je kapitalistična ureditev dozorela za uničen- je, začnemo biti radovedni, ali ni rieuspeha prejšnjih revolucio- narnih gibanj v Evropi in Združenih državah preprosto pripisati prezgodnjosti: Velika zgodovinska plaj^ kapitala je, da je ustvaril to presežno delo, odvečno delo s stališča gole uporabne vred- nosti, gole subsistence, in njegovo historično poslanstvo je izpolnjeno, brž ko so, po eni strani, potrebe toliko razvite, da presežno delo preko potrebnega samo splošna po- treba, izhaja iz individualnih potreb samih, - po drugi strani, ko je splošna delavnost skozi strogo disciplino ka- pitala, skozi katero so šli sledeči si rodovi, razvita kot splošna posest novega rodu, - končno, ko je razvoj produk- tivnih sil dela, ki jih kapital v svojem nepregradljivem hlepenju po bogastvu, in v pogojih, v katerih jih edino mo- re realizirati, stalno spodbada, toliko napredoval, da po- sest in vzdrževanje splošnega bogastva zahteva po eni stra- ni za celo družbo le manjši delovni čas, in se delovna druž- 254 ba znanstveno vede do procesa svoje napredujoče reproduk- cije, reprodukcije v zdržema večajočem izobilju; torej je delo, kjer človek dela, kar more pustiti stvarem narediti zase, prenehalo.41 Uvaževanja vredna je v tem dolgem ^stavku, poleg mnogih drugih stvari, ugotovitev, da kapitalistični red ni zrel za revolucijo, dokler delavski razred - daleč od tega, da bi bil zveden na ra- ven raztrganih, klavrnih surovin - ne razširi svoje konsumpcije preko ravni golega fizičnega obstoja in vključuje uživanje sadov presežnega dela kot splošno potrebo. Namesto predstave o strada- jočem proletarcu, ki ob osemnajsturnem delavniku umira v tovarni ali delavnici (sweatshop), Marx tukaj predstavlja dobro hranje- nega, znanstveno pristojnega proletarca, katerem.u se bo osemur- ni delavnik predvideno kazal kot gola zguba časa. V drugem pa- susu gre Marx dalje; kapitalistični produkcijski aparat predoča popolneje avtomatiziran, kot je le-ta katerekoli sedaj obstoje- če družbe, ter piše, da se mora pri vsem tem, navkljub, zaradi takšne družbene ureditve, dejanski odsotnosti "delavskega raz- reda", kot je običajno definiran, ta ekonomska organizacija zlo- miti. V meri pa, v kateri se velika industrija razvija, postane ustvarjanje dejanskega bogastva odvisno manj od delovnega časa in od količine uporabljenega dela kot od moči agenc, ki jih spravljajo v gibanje med delovnim časom in ki sama spet - katere powerful effectiveness - sama spet ni v no- benem odnosu do neposrednega delovnega časa, ki ga stane njena proizvodnja, temveč je prej odvisna od splošnega stanja znanosti in napredka tehnologije ali uporabe te zna- nosti za proizvodnjo... Dejansko bogastvo - in to razkriva velika industrija - se celo manifestira v velikanskem neso- razmerju med uporabljenim delovnim časom in njegovim pro- izvodom, kot tudi v kvalitativnem nesorazmerju med delom, reduciranim na čisto abstrakcijo, in močjo proizvodnega procesa, ki ga delo čuva. Delo se ne kaže več toliko kot vključeno v proizvodni proces, kolikor se človek kot čuvaj in regulator obnaša do proizvodnega procesa samega... Sto- pa poleg proizvodnega procesa, namesto da bi bil njegov glavni agent. V tej spremembi se kaže kot temeljni steber proizvodnje in bogastva ne neposredno delo, ki ga človek 255 sam opravlja, ne čas, med katerim dela, temveč prisvajanje njegove lastne produktivne sile, njegovo razumevanje nara- ve in obvladanje narave po njegovem bivanju kot družbenem telesu - z eno besedo razvoj družbenega individua.. Kraja tujega delovnega časa, na kateri temelji sedanje bogastvo, se izkaže kot klavrni temelj nasproti tej osnovi, ki je na novo razvita in jo je ustvarila velika industrija sam.a. Brž pa ko je delo v neposredni obliki prenehalo biti veliki vir bogastva, delovni čas neha in mora nehati biti miera bogastva in torej menjalna vrednost (mera) uporabne vred- nosti... S tem se podre proizvodnja, ki temelji na menjal- ni vrednosti... Kapital je sam procesirajoče protislovje v tem, da moti redukcijo delovnega časa na minimum, medtem ko z druge strani postavlja delovni čas kot edino mero in vir bogastva. Zmanjšuje torej delovni čas v obliki nujnega, da bi ga povečeval v obliki odvečnega; postavlja torej odvečno delo v rastoči meri kot pogoj - question de vie et de mort* - za nujno delo. Po eni strani torej kliče v živ- ljenje vse moči znanosti in narave kot družbene kombinaci- je in družbenega občevanja, da bi napravil ustvarjanje bo- gastva (relativno) neodvisno** od delovnega časa, ki je za to uporaben. Po drugi strani hoče tako ustvarjene velikan- ske družbene sile m.eriti ob delovnemi času in jih zapreti v meje, ki so potrebne, da bi se tako ustvarjena vrednost ohranila kot vrednost. Produktivne sile in družbeni odno- si - oboje različni strani razvoja družbenega individua - se kažejo kapitalu le kot sredstva in so zanj le sredstvo, da proizvaja iz svoje omejene osnove. In fact*** pa so ravno materialni pogoji, da bi vrgli to osnovo v zrak.42 Ta in podobni odlomki iz Očrtov, če bi bili potrebni nadaljnji dokazi, znova pojasnjujejo, da aplikabilnost Marxove teorije ni omejena na industrijske pogoje devetnajstega stoletja. Teorija, ki bi napovedovala zlom kapitalistične ureditve le, ko je le-ta sestajala iz dela otrok, delavnic, gladu, kronične podhranjeno- sti, kužnih bolezni in vseh ostalih nadlog njene primitivne raz- vojne stopnje, bi bila dejansko usmiljenja vredna. Za razodetje protislovij takšnega stanja je zahtevano le malček znanosti in nobenega genija. Marx pa je postopal tako, da si je zamislil za kapitalistični sistem najugodnejši možen primer, mu dopustil poln razvoj vseh v njem vsebovanih moči - potlej pa razstavil proti- slovja, ki morajo voditi k njegovemu razsulu. * Vprašanje življenja in smrti ** V "Problemih" napačno: "odvisno". Dejansko "unabhängig" ***dejansko 256 NEZNANI STOŽER Postopno izstopanje Očrtov iz temotnosti v zavest preučevalcev in privržencev Marxa, bi moralo imeti najvzpodbudnejši vpliv. To delo po različnih poteh razganja duhovno postavitev, statič- ne okvire formul in gesel, na katere je bilo po stoletju vnemar- janja, devetdesetih letih socialdemokracije, osemdesetih "dia- lektičnega materializma" in sedemdesetih revizionizma, zvedene- ga veliko marksizma. Bolj jedrnato: Očrti pretresejo zavest. Številni zaključki izgledajo neizbežni. Najprej bo to delo onemogočilo ali vsaj naredilo brezupno fru- strirajoče razdvajanje Marxovega dela na "mlado" in "staro", na "filozofske" in "ekonomske" elemente. Delo bo za Heglove entu- ziaste in Ricardove strankarje enako vzpodbudno ali, nasprotno, enako frustrirajoče, kajti Očrti so, da tako rečemo, možganska žleza (pineal gland), skozi katero sta ta dva velika Marxova predhodnika zaposlena v vzajemni osmozi. Vsebujejo odlomke, ka- teri formulirajo Ricardove ideje s Heglovim jezikom in Heglove z Ricardovim; občevanje med njima je neposredno in plodonosno, čeprav te točke nismo raziskali potanko, bo bralec Očrtov našel direktne povezave vodeče nazaj k mnogim idejam Rokopisov iz 1844, in iz perspektive Očrtov ne bo jasno ali so bili zgodnej- ši rokopisi dejansko sploh filozofsko delo ali pa preprosto pre- pletanje ekonomskih in filozofskih miselnih poti, kateremu v sodobnosti ne najdemo enakega. Podobno bodo iz perspektive Očrtov pogosto navidezno "tehnične" nejasnosti Kapitala razkrile svoj širši pomen. Očrti so manjkajoči člen med zrelim in mladim Marxom. Po drugi strani mora dejstvo, da je Marx v toku Očrtov pridelal mnoga sveža odkritja in napredovanja, narediti preučevalce in privržence Marxa bolj čuječe za ekonomske pomanjkljivosti zgod- nejših del. Očrti vsebujejo grafični arhiv Marxovega odkritja in sistematizacije teorije presežne vrednosti, okrog katere je zgra- jena njegova teorija kapitalističnega zloma. Če že ni bilo jasno. 257 potem branje tega dela razjasni, da teorija presežne vrednosti ni bila funkcionalni element ekonomskega modela, na katerem je temeljen Manifest. Marx se je 1848 zavedal obstoja presežka; zagotovo pa se ni zavedal pomembnosti tega elementa. íz drugih ' zgodnjih ekonomskih spisov (Beda filozofije. Mezdno delo in ka- pital) je razvidno Marxovo zavedanje Ricardove teorije presež- ka, toda ta dela enako kažejo, da teorija presežne vrednosti ni postala funkcionalen del ekonomskega modela, na katerem je Marx temeljil svoje napovedi. Marxova zgodnja teorija mezd in profi- tov, na primer, je jasno funkcija ponudba-povpraševanje modela ekonomskega sistema; potrebno bo ta zgodnja teoretiziranja kri- tično ponovno raziskati v luči kasnejšega modela presežne vred- nosti. Vsaj na enem problemskem področju, vprašanju razredne polarizacije, je moč pokazati, da je Marx na temelju svoje teo- rije presežne vrednosti v kasnejšem delu eksplicitno protislo- 4 3 ven preroštvu Manifesta. Koliko drugih takih neskladnosti obstoji in koliko jih je sled- Ijivih do razlik med zgodnjim tržnim modelom in kasnejšim mode- lom presežne vrednosti, je vprašanje, ki bi moralo biti raziska- no ne le zaradi samega sebe, marveč tudi, da bi razjasnilo zme- do, ki rezultira, ko kdo vpraša, kaj natančno je imel Marx pove- dati, na primer, o naraščajočem osiromaševanju. Sledi, da je treba najpomembnejši marksovski politični manifest še napisati. Ne glede na Kritiko gothskega programa (1875), ne obstoji nobena programska politična postavitev, ki široko teme- lji na teoriji o presežni vrednosti in ki vključuje Marxovo teo- rijo o kapitalističnem zlomu, kakor se pojavlja v Očrtih. Ni os- nove, da bi zavrnili Manifest iz 1848 v celoti; utemeljeno pa je podvreči vse njegove teze in poglede kritičnemu znovnemu ra- ziskovanju v luči Marxove lastne teorije presežne vrednosti. Mog- lo bi biti odkritih miiogo prepadlostnih presenečenj, če bi, na primer, bila publicirana izdaja Manifesta vsebujoča temeljite 258 in potankostne anotacij e izvedene iz kasnejših spisov, od toč- ke in od vrste do vrste. Teorija o presežni vrednosti je jasno ključna za Marxovo misel; mogli bi celo reči, da je to v svoji razvejanosti Marxova teorija. Vendar, za koliko "marksističnih" političnih skupin in za koliko "marksističnih" kritikov Marxa .je teorija presežne vrednosti izhodiščna točka njihovih analiz? Edino večje sodobno delo, v katerem igra presežna vrednost os- rednjo vlogo, je Baranov m Sweezyjev Monopolni kapital. Na- vkljub svojim pomanjkljivostim nakazuje to delo pot v primerni marksovski smeri ter oblikuje nepogrešljive zasnove za tip ana- liz, kakršnih bi se bilo treba lotiti, če naj Marxova teorija kapitalizma znova potrdi svojo politično relevantnost. 2al Monopolni kapitalg^ig. končuje s sklepom (ali, verjetno na- tančneje, začenja z domnevo), da znotraj razvitih kapitalistič- nih dežel domača revolucija za sedaj ni na vidiku. Ta povzetek more in mora biti soočen z Marxovimi tezami iz Očrtov, da so vse ovire revolucije, kot tiste, katere navajata Baran in Swee- zy, namreč monopol, osvojitev svetovnega trga, izpopolnjena teh- nologija in delavski razred v ugodnejšem položaju kot v pretek- losti, samo predpogoji, ki narejajo revolucijo možno. Podobno ne moremo reči, da je bila Marxova vizija osrednjega protislov- ja kapitalizma, kot ga ugotavlja v Očrtih, kdaj temeljito razis- kana in aplicirana na obstoječo kapitalistično družbo; Monopol- ni kapital je tu resno prekratek. Rezultati take analize bi mogli vsebovati tudi presenetljive vpoglede. Skratka, veliko dela je treba še opraviti. Zaključiti smemo, da je to po vsem najpomembnejši sklep, ki ga je izvleči iz Očrtov. Ker to delo podčrtuje pomanjkljivosti zgodnejših ekonomskih spisov in ostro izpostavlja fragmentarno naravo Kapitala, lahko služi kot močan spominjevalec, da Marx ni bil krošnjar z izdelanimi resnicami, marveč izdelovalec oro- dij. Sam ni dovršil izvedbe zarisanega. Toda načrti za svet - 259 • vzgibajoči vzvod so bili končno objavljeni. Zdaj, ko je prišla na svetlo Marxova nezglajena mojstrovina, je izgradnja marksiz- ma kot revolucionarne družbene znanosti, ki celo industrijsko najnaprednejše družbe razkriva do korenin, končno postala prak- tična možnost. * * Ä Naslov originala: Martin Nicolaus: The Unknown Marx. Prvič ob- javljeno v New Left Review No 48/1968; naš prevod po ponatisu v The Nevj Left Reader, Carl Oglesby ed.. Grove Press Inc., New York 1969, Str. 84-110. Prevod Tomaž Mastnak PRIPOMBA K PREVODU Dva poglavitna razloga sta, da objavljamo prevod Nicolausovega Neznanega Marxa. Kljub vsem pripom.bam in nestrinjanjem, ki lahko veljajo nekate- rim Nicolausovim stališčem, trditvam, prijemom v tem tekstu: /da se ne bi spuščali v podrobno analizo, le nekatere pripombe metodološkega, m.etodičnega značaja: - Nicolausovo nezapopadenje Marxove analize kapitalsko-blagovnega produkcijsko/reprodukcij- skega procesa kot kritike politične ekonomije. Zvedenje Prispev- ka h kritiki politične ekonomije na "ukvarjanje s čisto tehnič- nimi ekonomskimi vprašanji"; ali pa govorjenje o "ekonomiji Ka- pitala" - za primer - izkazujeta nedoumetje bistva Marxove meto- de in s tem njegove kritike kapitalskega sveta, sveta splošne blagovne produkcije. Medtem ko politična ekonomija kot "znanost o..." ohranja nedotakljivost svojega predmeta in s tem ta pred- met sam, je Marxov trud kot kritika politične ekonomije usmerjen na revolucionarno spremenjenje predmeta te kritike in po tem ce- 26o lotne predmetnosti, katere izraz/produkt je politična ekonomi- ja; skozi analizo "anatomije meščanske družbe" na korenito uni- čenje le-te. "Marksistična politična ekonomija" ni mogoča: mo- goča je le marksistična kritika politične ekonomije. Da pa se meščanski zavesti kritika politične ekonomije prikazuje kot ekonomizem, ukvarjanje z analizo celične oblike kapitalsko- blagovne produkcije/reprodukcije kot neživljenjsko, "abstrakt- no", neobvezujoče in nepotrebno, ni nič manj začudujoče, kot da se ji, po drugi strani, meščanska ekonomija prikazuje kot "marksistična ekonomija". V tem Nicolaus ne prebija meščanske- ga "pojmovanja" marksizma; in postaviti ga je mogoče ob stran onim meščanskoracionalističnim "marksistom", ki uspejo ugotovi- ti, da Marxov Kapital ni le kritika politične ekonomije, ampak še vse kaj drugega. Tako se tudi "primanjkljaji", za katere da slutiti, da jih ve odkriti v Kapitalu, izkažejo predvsem za "primanjkljaje" njegovega študija Kapitala. - Nič manj tuja ne izgleda Nicolausu Marxova koncepcija znanosti kot ene znanosti. Tako nam da vedeti ne le o Marxovi "ekonomiji", temveč tudi "sociologiji", "politologiji".... Tako kot Marxova kritika po- litične ekonomije ni nikaka "tudi in istočasno" politologija, sociologija ipd., noben seštevek meščanskih znanosti (tudi "sui generis" ne), tako tudi ni mogoče, kakor si dandanes vsak apo- loget prizadeva, Marxovega dela razdrobiti na kopico "posebnih znanosti", ki vsaka svoji meščanski duši nadeva marksistično toaleto, da bi vsak živel od svoje drobtinice, kdajpakdaj bi se pa šli interdisciplinarne pojedine. "Marksistična" polito- logija - etc. je ista nemogočost kot "marksistična politična ekonomija". Z marksističnega stališča moremo izpeljevati "po- litologijo" etc. le kot kritiko politologije etc. Ne le da gre v takih ponujanjih za specialno (specialistično) in inter- disciplinarno nedotikanje predmetov meščanskega duhovnega koz- mosa, temveč tudi, kar je tu bolj očitno, sicer pa bitno isto, za nedotikanje obstoječe delitve dela in sprejemanje le-te kot naravne. - Shematizam, kot se ga v svojem tekstu poslužuje Ni- 261 colaus, ima tudi to slabost, mimo tega, da skoraj praviloma nasiljuje gradivo, in da je pogojen s "shemami", ki sicer vla- dajo v družbeni dejanskosti, da se vsa zgradba sesuje, brž ko se kak "gradbeni element" izkaže za "nepravega" ali postavlje- nega na "nepravo" mesto, kot tudi, če priplava na površje kak nov element/, četudi bi že ne bil na višini današnjih marksis- tičnih razpravljanj (specialno: o Grundrisse, oz. "Marxovem sistemu"), ima še vedno svojo zgodovinsko vrednost in je kot tak vzpodbuden za nadaljnjo refleksijo. Po eni strani predstav- lja "amieriški miarksizem", po drugi pa "je prav lahko najpo- membnejši posamezni prispevek ameriške nove levice marksistič- ni misli". S tega vidika not to going back to Woodstock. To je podoba življenja, ki je ostarela; in iz napočenega somraka ne m.ore vzleteti pomlajenje, marveč samiO spoznanje. Poleg tega predmet Nicolausovega teksta (če si dovolimo tako sicer nevzdržno cepitev): Marxovi Očrti kritike politične eko- nomije: Grundrisse der Kritik der Politischen Oekonomie. Delo, ki pri nas, z izjemo kakega študijskega kabineta (s pridržkom, da se tudi v teh kabinetih lahko porodi srečna misel, kot je npr. tista tistega dr. oeconomàcus-a, ki avtorstvo Očrtov po- kloni Engelsu), vztrajno ostaja knjiga s sedmerimi pečati. V tem in takemi položaju pa tudi Neznani Marx vsaj nalomi katere- ga teh pečatov; reči moramo "za začetek". Medtem ko je namreč Б. Debenjak ob objavi prevodov prvih odlomkov iz Grundrisse pred desetimi leti v Problemih (ki pa so ostali vse doslej tu- di poslednji) zapisal, da je "zaradi meja, ki jih postavlja slovenska knjižna potrošnja, težko pričakovati knjižno izdajo tega dela (pa čeprav v izboru)" (Problemi 49, jan. 1967, str. 161), danes povem.o - četudi situacija za izdajanje prevodov Marxovih del ni blizu rožnati -, da lahko knjižno izdajo slo- venskega prevoda Očrtov vseeno pričakujemo, kajti v okviru Ča- sopisa so že stekla pripravljalna dela za ta podvig. 262 Opombe: 1. Prim. Predgovor Prispevka h kritiki politične ekonomije. Z eno izjemo sem uporabljal Werke izdajo Marxovih in Engelsovih spisov, ki jo je izdajal Dietz, Berlin, od 1952 do 1967; na- vajal pa sem. angleške naslove in oskrbel svoje prevode. Pred- govor je objavljen v MEV^i 13:7-11. -(кјег bo mogoče, bom nava- jal tudi slovenske prevode; paginaciji originala sledi naved- ba izdaje in ustrezajoče strani v prevodih. Izbrana dela Marxa in Engelsa v petih zvezkih, CZ, Ljubljana 1967 do 1975 okraj- šujem z I-lEID. Predgovor je objavljen v 4. zv. str. 103-109 . Op. prev .j 2. Citirano v Maximilien Rubel: Karl Marx, Essai de Biographie Intellectuelle (Paris: Marcel Rivière, 1957), p. 10. 3. Prim. Paul Sweezy: The Theory of Capitalist Development (New York: Monthly Review Press, 1942), p. 202. - Prim. Teorija ka- pitalističkog razvitka. Naprijed - Zagreb 1959, str. 218. Nicolaus tu prevzema Sweezyjevo stališče. Nasprotno stališče zavzema Henryk Grossmann, ko nastopa proti trditvam, da je iiarxov Kapital fragment; v Zakonu akumulacije in zloma kapi- talističnega sistema kot tudi v razpravi o Predrugačenju prvot- nega načrta izgradnje Marxovega Kapitala in njegovih vzrokih ostro kritizira Roso Luxemburg in G. Lukacsa, ker zastopata "teorijo torza" oz. "teorijo praznin", vrzeli, tj. teorijo, ki je po Grossmannu "teorija,.., ki se giblje po liniji najmanj- šega odpora" in je zanj "absolutno nevzdržna". - Prev. 4. Marx : Grundrisse der Kritik der Politischen Oekonomie (Rohent- wurf) (Berlin: Dietz, 1953) in Europäische Verlagsanstalt, Frankfurt. - V izdaji Dietza je 1974 izšel nov ponatis. V slo- venščino so bili prvi odlomki iz tega dela v prevodu B. De- benjaka in V. Kalana objavljeni v Problemih leta 1967 (št. 49- 52 in 55/56-59/60 - vsega okoli 80 strani), kasneje pa v 4, zvezku Izbranih del Marxa in Engelsa (spet dobrih 80 strani), V hrvaškem prevodu je v redakciji G, Petroviča izšel izbor na 300-tih straneh kot Marx: Temelji slobode (Naprijed, Zagreb 1974); manjši izbor v prvi številki beograjskega Trećeg prog- rama, G. Petrovič v Temeljih slobode pripominja, da obstoji že dobrih deset let prevod celotnega tega teksta, ki je delo B. Petroviča - nepubliciran. - Grundrisse bodo v našem prevo- du navajani kot Očrti. - Prev. 5. Maximilien Rubel: "Contribution à l'histoire de la genèse du Ca- pital" v Reveue d'Histoire économique et sociale, II (1950), p. 265 6. Pre-Capitalist Economic Formations. Lawrence and VJishart, London in International Publishers, New York. - V MEID Ч kot Obdobja ekonomskega formiranja družbe v prevodu Primoža Si- monitija. 7. André Gorz: Strategy for Labor (Boston; Beacon Press, 1967), pp. 12 8-30; Herbert Marcuse: One-Dimensional Man (Boston: Beacon Press, 1964), pp. 35-36. 8. Karl Marx: Les Fondements de la Critique de l'Economie Poli- tique (Grundrisse), 2. zv. (Paris: Editions Anthropos, 1967). Sa 1973 je izšel tudi angleški prevod celotnih Očrtov, ki ga je oskrbel M. Nicolaus in opremil s predgovorom (Pelican books; Penguin Books v sodelovanju z New Left Review). - Prev. 9^ Grundrisse S. xiii; prim, tudi Marx Engelsu, 14. jan. 1858: "Lepo napredujem. Ovrgel sem, na primer, celotno doktrino pro- fita, kakor je obstajala doslej." Selected Correspondence, London and New York, 1942 , p. 102-?-V MEW je pismo datirano z ok.. 16. jan. 1858 , navedeno mesto pa se glasi: "Mimogrede povedano, kar lepo napredujem. Npr. sem ovrgel celoten nauk o profitu, kakršen je bil doslej." (MEW 29:260). Mesto iz Grundrisse, ki ga Nicolaus povzema, pa se glasi tako: "V vsem kar sem pisal, izbija iz stila duh bolezni na je- trih. In imam dvojen vzrok, da temu spisu ne dovolim, da bi se zaradi medicinskih razlogov pokvaril: 1. Je rezultat petnajstletnega raziskovanja, torej najboljše- ga časa mojega življenja. 2. Zastopa prvič pomemben pogled na družbena razmerja znanst- veno. Zato sem partiji dolžan, da stvar ne bo iznakažena s tako zatohlo, drveno maniro pisanja, kot je lastna bolnim jetrom. Ne prizadevam si za eleganten prikaz, temveč samo za to, da bi pisal po svoji poprečni maniri, kar mi je bilo v mesecih trp- ljenja v tej temi vsaj nemogoče." (Marx Lassallu 12. XI. 1858. - Grundrisse, str. xiii, predgovor ruskega izdajatelja). Ko- mentar izdajatelja se tu razlikuje od Nicolausovega: "Marx je bil z narejenim delom nezadovoljen." (ibid.) - Op. prev. 10. Engels: Umrisse zu einer Kritik der Nationalökonomie, MEW 1:499-524. - Očrti za kritiko nacionalne ekonomije, MEID 1: 2G9-244. 11. Ker tedaj, ko je Nicolaus pisal ta esej, dodatni zvezek MEW z Rokopisi iz 1844 še ni izšel, citira po Bottomorevem prevodu Marx: Early Writings, London 1963. - MEID 1:364; navedeni Marxov stavek se končuje z "...kot z rodom skladne dejavnosti in bitne moči." 264 12. MEW 4:161. - MEID 2:514. 13. MEW 4:474. - MEID 2:602. 14. MEW 4:455 in'Poverty of Philosophy, London and New York, p. 149. 15. MEW 6:379-423; gl. tudi MEW 6 :535-556. - MEID^II : 673-706 ; MEW 535-56 je Marxov v slovenščino neprevedeni rokopis "Mezda", napisan konec decembra 1847, ki stoji v neposredni zvezi z "Mezdnim delom in kapitalom" in je pomembna dopolnitev le-tega, (Vnaprejšnja dopolnitev k op. 16: "V rokopisu "Mezda" kot tudi v "Mezdnem delu in kapitalu" govori Marx o tem, da prodaja de- lavec kapitalistu svoje delo. V svojih kasnejših ekonomskih spisih. Marx razloži, da delavec ne prodaja kapitalistu svoje- ga dela, temveč svojo delovno silo." - Uredn. prip. v MEW 6:658). - Prev. 16. Glej zlasti Engelsov uvod k drugi izdaji Mezdnega dela in ka- pitala iz 1891, MEW 6:593-99. - MEID 2:663-672. Prim.uredniško pripombo v MEID 2:596 (op.11): "Kasneje (ko- nec petdesetih let) razloži Marx, da prodaja delavec svoje delo, s tem da prodaja svojo "delovno zmožnost",.od "Kapita- la" dalje imenovano "delovna sila"." Marx uporablja v Kapi- talu oba izraza, vendar ne tako, da bi "delovna sila" nado- mestila "delovno zmožnost"; med njima razlikuje. Res pa je, da v tem razlikovanju Nicolaus ni dosleden: že zdaj je treba opozoriti, da njegova trditev, da namreč Marx v Grundrisse, S.19 3 "prvikrat uvaja premik v terminologiji", da to "kar delavec prodaja, ni delo, temveč delovna sila (Arbeitskraft)" - (gl. str.mrnašega prevoda), ne drži. Marx na omenjeni stra- ni Očrtov uporablja izraz "Arbeitsvermögen". Dejansko premik v terminologiji, a ne povsem takšen, kakršnega nam prodaja Nicolaus. Pohvaliti pa velja njegovo "doslednost", saj svo- jega odkritja ne zametuje, marveč se ga zvesto oklepa tudi v svojem prevodu celotnih Očrtov (gl. Marx: Grundrisse, Pelican Books, ponatis 1974, str. 282-83). - Prev. 17. MEW 25:219. - Kapital III, CZ, Ljubljana 1973, str. 235.(Pre- vod I. Lavrača skoraj praviloma briše Marxovo filozofsko raz- sežje.). 13. Navedeno v Rubel: Biographie Intellectuelle, p. 119. 13. MEW 4:98-105. - MEID 2:439-47. 20. MEW 6:409-410. - MEID 2:698-699. 21. Gl. Grundrisse, S. 787-92, 829. 265 22. Grundrisse, S. 18. - MEID 4:29. 22a Angleški "bond" je tu prevajan s "povezanost", ker se nana- ša na Marxov "Zusarrjnenhang". 23. Ibid., S. 73-76. 23.a Gl.str.263 24. "Razvitje tega, kaj svobodna konkurenca je, je edini racio- nalni odgovor na ponebesenje (Verhimmelung) le-te po middle- -class-prophets ali njeno preklinjanje (Verteufelung) po socialistih." Ibid., str. 545. 25. Ibid., str. 153, 158. - Citirani tekst se dejansko začenja na str. 15 2. 26. Ibid., S. 185. 27. Ibid., S. 185-86. 28. Prim, ibid., S. 193-94. Za "kontrolo" in "dispozicijo" glej S. 193, 195, 201, 215 itd. - Gl. op. 16! - Prev. 29. Ibid., S. 214, 215. - Sledi stavek: "Ker je kapital nasprot- je delavca, povečujejo le objektivno moč nad delom." (ibid.) : - prev. 29a Gl. MEW 23:673-74; Kapital I, CZ, Ljubljana 1961, str. 728. - op.prev. 30. MEW 13:9. - MEID 4:105. - Naš prevod odstopa od M. Ruplove- ga v MEID. (Zal niso vsi zvezki MEID enako skrbno urejeni. To je toliko bolj pomem.bno pri tistih tekstih, na katere se je sicer vajeno pogosto sklicevati, ob tem da je naravna predstava, da je sklicevanje že tudi seveda razumevanje. Da je sklicevanje tu pomembnejše od tistega, kar je predmet sklicevanja, samo izraste iz takih prinavajenosti in druž- benonaravniji predstav, da pa je stvar sama, preden pristo- pimo k dejanskemu spoznavanju tega, kar v resnici je, nado- meščena s historično družbeno formo stvari, katere poznanost se prikazuje kot spoznanost, in tako stvar sama čisto narav- no samoumevna, izčrta vsako prihajanje na jasno.) 31. MEW 4:181; Manifest, MEW 4:467; Kapital I, MEW 23:791. - MEID 2:539; MEID 2:594; Kapital I, CZ, Ljubljana 1961, str. 859. 32. Grundrisse, S. 169, 216, 579. 33. Kapital I, MEW 23:49-50. - Kapital I, str. 43-44. 34. Grundrisse, S. 13-18. - MEID 4:23-30. 266 35. Ibid., S. 178-179. 36. Ibid., S. 198. 37. Ibid. - "(To razmerje produkcije in konsumpcije je razviti šele pod: Kapital in profit etc.) (ali tudi pod Akumulacija in konkurenca kapitalij)." Grundrisse S. 198. - prev. . 37a Prim. Grundrisse str. 542-4 5 (Konkurrenz); prevod v Proble- mih. Med drugim: "Če je svobodna konkurenca razrušila pre- grade prejšnjih proizvodnih razmerij in načinov, se mora d'abord gledati na to, da je tisto, kar je bilo zanjo preg- rada bilo za prejšnje proizvodne načine imanentna meja, v kateri so se naravi primerno gibali in razvijali. Pregrade so postale te meje šele potem, ko so se proizvajalne sile in prometna razmerja zadosti razvila, da je kapital kot tak lahko začel nastopati kot uravnavajoče načelo proizvodnje. Meje, ki jih je porušil, so. bile pregrade za njegovo giba- nje, razvoj, udejanjanje. S tem pa nikakor ni odpravil vseh meja, niti vseh pregrad; temveč le meje, ki mu niso ustre- zale, ki so bile zanj pregrade. Znotraj svojih lastnih meja - pa naj se z višjega gledišča še tako kažejo kot pregrade proizvodnje in jih kot takšne postavlja lastni zgodovinski razvoj kapitala - se počuti svobodnega, brez pregrad,se , pravi omejen le po samem sebi, le po svojih lastnih živ- ljenskih pogojih. ...Zgodovinska stran negacije cehovstva etc. od kapitala s svobodno konkurenco ne pomeni nič več, kot da je zadostno okrepljen kapital s sebi adekvatnim na- činom prometa porušil zgodovinske pregrade, ki so motile in ovirale njemu adekvatno gibanje." Grundrisse S. 543; pre- vod V. Kalana v Problemih št. 57, sept. 1967, str. 1223-4. - Prev. 38. Ibid., 318-19. Pet-elementni model zaprtega kapitalistične- ga sistema, iz katerega Marx deducirá nemogočost razširjene reprodukcije zaradi nemogočosti realizacije, se nahaja na straneh 336-47. Več o realizaciji na straneh 438-442 in drugje. 39. Ibid., S. 341. 40. MEW 13:9. - MEID 4:106. 41. Grundrisse, S. 2 31. 42. Ibid., S. 592-94. - Prevod po Problemi 59-60/1967, str. 1630-31. 267 1+3. Prim. Martin Nicolaus: "Hegelian Choreography and the Capi- talist Dialectic: Proletariat and Middle Class in Marx", v Studies on the Left VII: 1, Jan. - Feb., 1967, p.- 22-49. - Ta Nicolausov tekst je kot "Proletarijat i srednja klasa kod Karksa: Hegelijanska koreografija i kapitalistička dijalek- . tika" preveden v reviji Marksizam u svetu, broj 3, mart 1975. Pred člankom stoji uredniška pripomba, da "ta esej predstav- lja del nove diskusije o Marxu, ki je vodena na temelju nje- govega dela Grundrisse der Kritik der Politischen Oekonomie ... Članek prispeva k razbijanju starega razumevanja, po ka- terem marksistična teorija velja edino za konkurentsko obdob- je pospešene akumulacije. Nicolaus razpravlja o tem, kar ime- nuje (in kar je Marx imenoval) novi srednji razred neproduk- tivnih delavcev. Ta koncept so ravno tako raziskovali VJilliam A. Williams v delu The Great Evasion (1364) in drugi znanst- veniki v Studies, kot tudi v SDS. Toda medtem ko Nicolaus piše o novem razredu, ta isti proces za ostale označuje vse večjo prcletarizaoijo, ter govorijo o novem večslojnem delav- skem razredu. Obe analizi imata skupen osnovni element - po- dobno gledanje na proces kapitalistične akumulacije."(str.85) V uvodniku k tej številki Marksizma u svetu je dotični članek ostreje ocenjen in Nicolaus ob sklicevanju na N. Poulantzasa uvrščen med tiste mislece, ki jih je upravičeno kritizirati, da si dejstvo porasta srednjih slojev v sodobnem kapitalizmu prizadevajo izkoristiti, da-bi, tako ali drugače, pobili Marxovo teorijo razrednega boja, ravno "razrednega boja pro- letariata in buržoazije kot glavnega dejavnina revolucionar- ne ukinitve kapitalizma." Da Nicolaus poskuša to s pomočjo Marxa samega. Pri tem, že dokaj neoriginalno, nahaja v Marxo- vem opusu dva Marxa. Enega, ki je svojo misel zajnotal s he- geljansko "koreografijo" (ki zaobsega "gibanje kategorij pri Heglu", nasproti zgodovinskemu kontekstu in vsebini Heglove dialektike): "sužnjevanje tej koreografiji je privedlo Marxa do zaključka, da se mora kapitalistična družba polarizirati na dva neposredno antagonistična razreda in da mora v tej polarizaciji vloga uspešne negacije pripasti industrijskemu proletariatu"i to "sužnjevanje" je po Nicolausu vidno v Manifestu. In drugega, ki je formuliral teorijo o presežni vrednosti in tendenčnem padanju profitne mere: "Zastopam te- zo, da Marxovi glavni prispevki zapopadanju kapitalizma - de- lovna teorija vrednosti, teorija o presežni vrednosti, zakon tendenčnega padanja profitne mere - predstavljajo srž teori- je, na osnovi katere je mogoče točno predvideti in pojasniti (kar je počel tudi sam Marx) pojave, kot so dejstvo, da se kapitalistična družba ni polarizirala, pojavitev novega sred- njega razreda, upadanje borbenosti industrijskega proletaria- ta - z drugimi besedami, bistvena obeležja razvite industrij- ske družbe."(str. 6) Po navedbi še nekaterih mest iz njego- vega teksta je ugotovljeno, da ni niti malo slučajno, da Ni- colaus nič ne govori o vprašanju revolucionarnega subjekta 268 in-sploh revolucionarnega prevrata: jer odbacujući marksis- tičko učenje o klasnoj borbi buržoazije i proletarijata, on odbacuje jedinu moguću osnovu socijalističke revolucije (str. 7). 44. Paul Baran and Paul Sweezy: Monopoly Capital (New York: Monthly Review Press, 1965). - Prevod: Monopolni kapital, Stvarnost, Zagreb 1959. 23.a Prim. "Pratekst »Prispevka h kritiki politične ekonomije'": "Odtod izhaja zabloda onih socialistov,predvsem francoskih, ki hočejo dokazati socializem kot realizacijo meščanskih idej,ki niso bile odkrite od francoske revolucije»temveč historično vržene v obtok,in se utrujajo z demonstracijo, da je menjalna vrednost prvotno (v času) ali po svojem poj- mu (v svoji adekvgitni formi) sistem svobode in enakosti vseh,da pa je bila popačena z denarjem,kapitalom etc. Ali tudi,da je zgodovina doslej napravila še zgrešene poskuse, da bi jo izvedla v formi,ustrezajoči njeni resnici,in sc zdaj,kot npr.Proudhon,bojda odkrili panacejo,s katero hoče- jo podati pravo zgodovino teh razmerij namesto njene popače- ne .Menjalno-vrednostni sistem.in se bolj denarni sistem sta dejansko sistem svobode in enakosti.Protislovjo pa,ki se pri- kažejo pri globljem razvoju,so imanentna protislovja,kroto- vičenja te lastnine,svobode in enakosti samih,ki se o pril- iki sprevršejo v svoj nasprotek.Prav tako pobožna kot abotna je žel ja,da se npr. menjalna vrednost ne bi sr.ela iz forme blaga in denarja naprej razviti v formo kapitala,ali da se menjalno vrednost producirajoče delo ne bi smelo naprej raz- viti v mezdno delo.Kar te socialiste razločuje od meščan- skih apologetov,je na eni strani občutek protislovij siste- ma, na drugi strani utopizem,da ne zapopadejo nujne razlike med realno in idealno podobo meščanske družbe,in da zato prevzemajo odvečen posel,da hočejo spet udejaniti idealni izraz sam,premenjeno in od dejanskosti same kot toko iz sebe vrženo reflektirano fotografijo/Lichtbild/."-Grundris- se , str .916. Op. prev. 269 Zoran PISTOTNIK CINIZEM IN REVOLUCIJA (Manifest cinizma) ciničen -čna -o, ki pre- zira splošno veljavne vred- note, posmehljiv: cinična brezobzirnost; cinično gle- danje na svet (Slovar slovenskega knjiž- nega jezika I) ciničen -čna -o (lat. cynicus in gr. kynikos pasji, iz kyon pes) nesramen, brezobziren od- krit; posmehljiv, prezirljiv, prim, cinizem (France Verbinc: Slovar tujk, CZ, Ljubljana 1971) Nihče, niti živo bitje niti stvar, se še ni rodil/nastal kot ci- nik. Tudi človek ne. Ciničnega (na)novorojenčka še ni bilo. šele v stiku posameznika s svetom v vsej njegovi celovitosti in raz- členjenosti se pojavi cinizem kot tak. Tako je cinizem eden od elementarnih odnosov posameznika do sveta; individua do narave in drugega individua. Je reprezentativen produkt specifično ob- likovanega sveta; sveta, ki se postavlja posamezniku nasproti kot tuja, znana ali nepoznana, sila, sveta od-tujitve, ne-člove- ško oblikovanega sveta. Cinizem je tipični odnos do sveta, ki vlada; le (ob)vladani je prisiljen živeti s cinizmom in to v dvojnem smislu; cinično, na ciničen način ter pod udarom ciniz- ma. Kajti živeti v svetu, katerega konstituanta je oblast(nost), pomeni živeti v ciničnem svetu^'^^ Oblast je vedno cinizem (1), (1) Vendar tak cinizem ni resnični cinizem; je cinizem zaradi (resničnega) cinizma; je pervertirani cinizem, cinizem kot perverznost. Kakor je (ob)vladani (ob)vladani toliko časa, dokler obstoji (ob)vladajoče, oblast; kakor je ne-močen, ni- ma moči za sebe in za svet, v katerem živi, vse do tiej, dok- ler si svojih moči, ki mu jih je vzela oblast in jih ta zdaj prikazuje kot svoje moči, uperjene ravno proti njemu samicmu, ne pridobi nazaj in s tem dejanjem oblast, (ob)vladujoče iz- niči ter tako odpre vrata (s pozlato vedno bolj prekrite) kletke v svet njihovega svobodnega razvijanja, prav tako je oblast ne-močna - ne-močna, ker nima sebi lastnih moči, ker so moči, ki se prikazujejo kot njene, tuje moči in jih to njej tuje zahteva nazaj; brez svojih lastnih moči ni mogoče obvla- dati tujih moči, pa čeprav si ši jih (z zvijačo ali podkupni- no) prisvojil. Zato poskuša biti cinična, kajti (ob)čuti, da 27o cinizem zanikovanja (in v tem zanikovanju pozabljanja), da so ji (ob)vladani nujno potrebni, da so njen eksistenčni predpo- goj. Oblast je lahko oblast le zaradi (ob)vladanih. Vendar ob- last zagotavlja,' da (ob)vladćinih ne potrebuje, da je lahko ona sama brez njih; oblast hoče biti to, kar je, po naravi, po nuj- nosti. Brez oblasti ni mogoče biti, brez (ob)vladanih je - to je logika oblasti (2). Cinizem je tako tisti elementaren odnos posameznika do sveta, ki je lasten ravno (ob)vladanim, ki mis- lijo; cinizem je mogoč le kot cinizem mislečih (ob)vladanih. Kot elementaren odnos posameznika do sveta je cinizem spozna(va)- nje. Kot lastnost mislečih posameznikov pa je cinizem tudi ve- denje. Vsebujoč obe ti dve komponenti, je cinizem kreativnost(3) Izhajajoč iz tega ne bo težko pokazati, da je trditev o identi- teti cinizma in nihilizma laž, ki je lahko le plod od podobnih laži omreženega zdravega razuma. Vsekakor drži, da biti ciničen je ravno cinizem tisto, kar ji je nevarno; cinizem je (po)s- rednik med (ob)vladanim in njemu odtujenimi močmi. A takšen cinizem, cinizem oblasti, je lahko le ne-resničen cinizem; resnica je na drugi strani, na strani, za katero on zago- tavlja, da je sploh ni, ker je resnica moč in tako brez-moč- nim, ki so moč le ukradli drugim in zdaj trepečejo v nuji vračanja, ne pripada. - Od nekje tu pa izvira tudi pejora- tivno zvenenje besed cinik, cinizem v zdravih možganih dob- ro mislečih ljudi. (2) A oblast ne bi bila oblast, če bi ostala le pri zagotavlja- nju, pri prepričevanju, če bi že tu prekrižala roke. Bila bi sofist, čvekač v pomenu govorice intelektualizirajoče raje. Zato bo rokave zavihala. Oblast vé, da je imenovana tako, ker vlada. Vé tudi, da bo ta dejavnost njena last še naprej le, če se bo vladanje (ob)čutilo; da dokaz zaleže največ, če te udari po glavi, če je boleč. In (se)stopi z višav v svet stvari in tu se poskuša z dokazovanje. Posku- ša s fizičnim in/ali psihičnim (u)ničenjem (ob)vladanih - a le (ob)vladanih, ki mislijo (drugače). Na (ob)vladanih, ki ne mislijo, ni oblast nikoli dokazovala svojega božansko- -naravnega izvora. (3) spoznavanje - registriranje, jemanje na znanje, razločeva- nje enega od drugega - kaj vedenje - zapopadenje, razumljenje - zakaj, kako Pravzaprav je šele vedenje resničen, poln odnos do sveta. 271 • Ж pomeni odklanjati ta tukaj obstoječi svet. Do tukaj je pot obeh odnosov do sveta res skupna, hkrati pa seže zdravi razum nič dalj kot do sem; cesarska je zanj cesta, ki ga pripelje od tod, a je v resnici to plitvina, kjer nasede (samem.u sebi) . Cinizem • je stvar zgodovine, cinizem, kot vedenje zgodovino (s)pozna. Kot tak pa vé tudi prihodnost. Zato je cinizem odklanjanje tega sve- ta kot tako obstoječega sveta, a ne v imenu nekega drugega, iz- ven tega eksistirajočega ali pa sploh nobenega sveta; je odkla- njanje sveta, kakor obstoji, v imenu prihodnosti. Nihilizem tega ne zmore, kajti ne pozna zgodovine, ne pozna resnice tega sveta, (morda) pozna le sled (mučnih) dogodkov. Nihilizmu obstoječe preprosto ni všeč; a obstoječe mu pomeni ves svet, pomeni mu historio, ki se bo z njegovo akcijo zaključila (U). Tako se iz- postavi še ena razlika, ki loči nihilizem od cinizma. Prežet z optimizmom se cinizem izkaže kot radost življenja, kot smeh, ki vzpodbuja - nihilizem je pesimizem, prignan v slepo ulico. Ni- hilizem je moč destrukcije, njegova akcija je napad na obstoje- če, a tudi nič več in tako le onaniranje, sairiomor. Cinizem je moč negacije, je misel spopada z obstoječim, da bi se temu iztr- gale vladanemu odvzete m.oči, da bi tako izbiralo in postalo gnoj novega v prsti tega sveta. Spozna(va)nje je najprej in v svojem temelju le relacija, pasivno zadržanje, ki se le v posebnih pogojih, kot stihij- no sprevrže v akcijo - a jalovo akcijo, ki je le destrukci- ja ali največ (in to je njen skrajni domet) poskus restavra- cije. Vedenje pa je šele kreativen, ustvarjalno spreminjeva- len odnos do sveta. (U) Tako je nihilizem domena (ob)lastništva; tak je nihilizem oblasti, prav tak pa tudi nihilizem m.ed (ob)vladanimi. Saj je oblast tista, s katero se vse zaključi, brez katere je nič. In saj je oblastna beseda tudi beseda v ustih (ob)vla- danega, dokler (si) ne (iz)misli (lastnih besed). Razlika ■ pa je kljub tem.u postavljena že tu, na tem nivoju, v tej (še) skupni (pozlačeni) kletki. Oblastnik kriči, da ravno po njegovi zaslugi nič nikoli ni bil in da tudi ne sme biti, ob-vladani pa enako glasno odgovarja: "Naj bo nič!" 272 Mišljen tako se cinizem iztrga iz meglenih močvar zdravih mož- gan, kjer lahko pojmi lezejo drug drugemu v rit in po tem sma- trajo, da so tako pridobili pravico imenovati se za tisto, kar niso, pravico odvzemati boljšim od njih le-tem lastno, semiti se v tuje kostime, da bi tako skrili svoj stan in izvor in lah- ko tako nemoteno v tujem imenu/obliki počeli svoje perverzne stvari. Se pa zgodi še nekaj drugega, pomembnejšega od prejš- njega. Pojem se postavi tja, kamor spada, na svoje rodno mesto, v svoje pravo okolje. Tam in kot tak se cinizem izkaže, kar je - kot predpogoj vsakega revolucionarnega dejanja; vsaka revo- lucija je -resnično kvalitativno ustvarjanje le, če je njen od- nos do obstoječega ciničen. Sčim cinizem še ni revolucija, po- javlja se tot še ne-opredmetena, ob predmete in ljudi kot stva- ri še ne zadevajoča, revolucija. Cinizem samo odkriva stvari kot stvari, kot posamezniku tuje predmete; ukinitev te tujosti je revoluciji lasten posel. Tako eksistira v cinizmu revolucija kot možnost; cinizem je revolucionarna potenca, njen eros, je revolucija v pripravi. Je tisti zavestni odnos posameznika do sveta, ki je rdeča nit/gibalo zgodovine, ki osvobaja in počlo- večuje, ki je garant prihod-njosti in ki kot tak ne more dopu- stiti, da bi se zgodila le/v celoti bo-dočnost.(5) (5) bodočnost - nespremenjeno, golo trajanje tistega, kar (že) - obstaja, "bodočnost, ki je, nadaljevanje sedanjosti", kro- nologija, čas v fizikalno-matematičnera pomenu, prihodnost - prihod nečesa novega kot posledica revolucionarne spremembe, "bodočnost, ki prihaja" zaradi zavestne učlovečujoče akcije, dejavna bodočnost, čas resnice. RECENZIJE 275 Tomaž MASTNAK KRŠČANSTVO IN MARKSIZEM Delo, ki ga je obravnavati*, je izšlo kot prvo izmed petih načr- tovanih knjig Janžekovičevih izbranih spisov. Prvo, ker je založ- ba menila, da je "zaradi živosti in pomembnosti" (285) problema- tike, prav tako. 1 t Janžekovičeve spise - prvič objavljene v glavnem v Novi poti -, ki jih v izboru ter s popotnico T. Stresa ta knjiga predstavlja, bi mogli v grobem razdeliti na tiste, ki skušajo prispevati k urejanju odnosov med cerkvijo in državo pri nas, ter tiste, ki bi jih mogli označiti kot teološko kritiko marksizma oz. "filozof- sko" iskanje stičnih točk med krščanstvom in marksizmom. Oglejmo si na kratko najprej prve: J. se tu zavzemia (začenši v zgodnjih '50-tih pa nadalje) najprej za navezavo stikov med cerk- vijo in državo, za sporazum med njima, potem za sožitje ter za "še boljše sožitje"; očrtuje "dušno pastirstvo v skladu z današ- njim družbenim razvojem.", "poslanstvo Cerkve v novi Jugoslaviji" in opisuje "naš dialog s svetom". Kakšna je J-eva pozicija? 1952 je zapisal: "Pri nas naletiš na ljudi, ki pravijo: ,Kar pu- stimo jih! Bolj ga bodo žgali, prej jih bo vzelo.' Jaz pa se pri- družujem tistim, ki menijo: Socializem je napredek. Toda ker se je šele pravkar naredil, je poln otroških bolezni. Odkrivajmo jih in pomagajmo jih zdraviti. Zato sem napisal te strani." (88) J. je spravljiv, odstranja ovire na poti zbliževanja cerkve in "svetne oblasti", toda hkrati oster, ko je treba braniti "neod- tujljive" pravice prve. Zagotavlja, da poslanstvo cerkve ni, da se žene "za kak določen državni, družbeni ali gospodarski red" (133): izgradnja socializma kot gospodarske ureditve "ni versko *Janez Janžekovič: Krščanstvo in marksizem. Od polemike do raz- govora. Mohorjeva družba, Celje 1976. 276 področje", "ureditev gospodarskega življenja je stvar ljudst- va" (65); "prav tako prosvetno delo ni naša naloga" (134); za- vrača klerikalizem - "zlorabo vere v politične namene" (115) itd. Toda tudi pozitivni vidik: cerkev bo opominjala vernike, naj plačujejo davke (100 i.d.), govorila "o priliki o državljan- skih dolžnostih, o davku, o carini, o pokorščini in spoštovanju ljudske oblasti" (119); in: "v prvi dobi socializma... je treba vpliv religije celo povečati, ker je vera premnogim ljudem še edini učinkoviti temelj nravnosti" (58): tako postane cerkev, ideelno, družbeno funkcionalna, koristna in potrebna instituci- ja. Teoretična utemeljitev: etični ideali krščanstva in marksiz- ma oz. socializma so enaki, "osnovna načela" "marksistične eti- ke" so, "kolikor se tičejo odnosov med ljudmi, enaka našim" (148). Etika je "vez med marksizmom in krščanstvom" (7). "Krščan- stvo, ki ga je slab družbeni red hromil in kvaril, bo v socia- lizmu" - ki je kakopak udejanjenje evangelijskih idealov in vred- not, evangelijskega duha - "šele prav zaživelo. Krščanstvo in socializem prešinja ista vroča ljubezen do sočloveka in m.uči e- naka želja po čim večji pravičnosti. Krščanstvo in socializem sta bratski gibanji in na"jvečja naravna zaveznika." (85) - To torej cerkev, tako podkrepljeno, obljublja državi. In kaj zah- teva v zameno, "za pravično povračilo" (nič ni zastonj)? Da ji bo omogočeno izpolnjevanje njenega poslanstva. To pa je "moli- tev in verski pouk" (131). "Najvažnejša za Cerkev je svoboda t pouka." (65) Ne le svoboda, da izvaja verski pouk (izven šole seveda), marveč tudi svoboda, da se vernih otrok (= otrok ver- nih staršev) v za vse obvezni državni šoli ne nasiljuje z nas- protnim "svetovnim nazorom". J. se povsem strinja, naj bo šol- ski pouk znanstven, naj pa se v šoli ne propagira nobenega sve- tovnega nazora: "Laična šola mora učiti znanost, piMvo znanost, vso znanost in vse njene podmene - da! učiti svetovni nazor - ne!" (81) To je zahteva. Kaj pomeni in proti čemu je usmerjena, je mogoče ugotoviti, če pogledamo, na kaj jo naš avtor■nasloni. Na mnoga ločevanja in razločevanja. Najprej J. odločno ločuje 277 znanost, izkustveno znanost, vede "kakor: fizika, kemija, astro- nomija, biologija" (69) in svetovni nazor, vero, filozofijo, raodroslovje (vidimo, da ta "odločnost" ni že tudi natančnost, premišljenost, razčiščenost...): "Pri nas je zlasti važno, ... da ne zamenjavamio ... znanosti in svetovnega nazora" (115) - (Kako pa se J. te zahteve sam drži?).Kadalje : marksizem razcepi na znanost in svetovni nazor, filozofijo (da, tu je kleč); na "svetovno nazorsko dialektični materializem" in "gospodarsko" "v komunizem usmerjeni socializem" (78); na "dialektično metodo in zgodovinski materializem" in "svetovno nazorski materializem" (86) etc. "Marksizem je svetovno nazorsko materializem in atei- zem, gospodarsko je v komunizem usmerjeni socializem, v znanosti uporablja dialektično in v zgodovini še posebej zgodovinsko mate- rialistično metodo." (83) Ravno tako je razdeljen socializem: na gospodarski in nravni vidik (64), na ekonomski sistemi in ate- izem (139), pa komunizem : "komunizem je posebno družboslovje, po- sebna sociologija in kot tak je ena izmed izkustvenih znanosti" .(274), "izraz komunizem pa ima še drug pomen. Za mnoge to ni sa- mio poseben družbeni red, marveč hkrati... tudi poseben svetovni nazor... Ta nazor pa je dialektični materializem, ta nazor je ateizem." (275) Utegnilo bi se pomisliti, da se je v tej zbrki (predstavljene še zdaleš niso vse J.-eve "diferenciacije") težko znajti. Naš teolog pa se ne zmede; iz čisto preprostega razloga, ker vedno že vnaprej ve, kaj hoče doseči, kam mora pripluti. Svoje štrene vleče tako, da nastopa proti delu marksizma, proti delu komunizma etc. , oz. pristaja na del marksizma, del socializ- ma, ne da bi sprejel marksizem kot celoto, socializem etc. kot celoto. Je, da porabimo primero iz svetega pisma, mlačen. - Pono- vim.o še enkrat njegovo zahtevo: "Laična šola podaja učencem znan- stveno izobrazbo in jih vzgaja po splošno priznanih, obče človeš- kih nravnih načelih. Svetovni nazor pa naj jim pomagajo zgraditi starši ter izvenšolske svetovnonazorsko usmerjene organizacije." (88) Če je šola laična, naj se v njej ne uči nobena religija. - Treba je pa priznati upravičenost J.-evi kritiki tistih, ki so : 278 si umišljali - in si še umišljajo -, da se religija lahko pro- ducira oz. odproducira, iztrebi v šoli. Da so te umišljenine porodile posebno družbeno prakso, je znano; tako J. nastopa proti preganjanju religioznih učiteljev, kolikor so ti "dobri socialisti" (277). V spisih, ki sodijo v drugo "skupino", se J. loteva marksizma kot "teorije". V razpravi iz leta '51 "Dialektični materializem po Leonovu in Rozentâlu" se spoprijema z dvema učbenikoma sta- linske verzije marksizma: dialektičnega materializma. (M.A.Leo- nov: Marksistični filozofski materializem in M.M. Rozental: Marksistična dialektična metoda; oboje izšlo pri CZ 1950). Ta dva dialektična materialista izigra J. s citati iz "naših doma- čih sholastikov, Kovačiča in Ušeničnika". Ob lastni ukoreninje- nosti v sholastiki mu pač ni težko odkrivati istovetnosti med to in diamatom (druga stvar pa je, da pod to firmo tlači Marxa, pa tudi Engelsa in Lenina). Cela razprava se vrti okoli spozna- vanja oz. spoznavoslovja; navedimo sklepe: "Poleg tiste veje sholastikov, ki je najbolj zaverovana v srednji vek, je dialek- tični materializem, kakor sta ga prikazala Leonov in Rozental, danes menda edini, ki brani v spoznavoslovju ,naravni' reali- zem" (.41). Pri (njunem) diamatu gre "v resnici" za filozofski idealizem (53). - Polemika proti Branku Bošnjaku (Filozofija i krščanstvo) se zvečine utrujajoče suče okoli življenjsko neza- nimivih teoloških vprašanj, paradiranje abstraktnega znanja. Podoben polfilozofski in zgodovinsko nerelevanten način obrav- nave srečujemo pri branju obdelovanja dela Marxa Kerševana Re- ligija in sodobni človek iv njem J. vidi "protiutež" svojemu Smislu življenja - 223). J. krošnjari z resnicami svojega sve- tovnega nazora, "bistvu krščanstva" - ki je kajpak večno in ne- dotakljivo - prikrojuje obleko po zgodovinski modi. Ker pa Boš- njak in Kerševan vendarle predstavljata drugačen marksizem kot ruska učbenikarja, bi skorajda pričakovali, da se bo J. lotil soočenja s tem njunim (seveda ne skupnim) marksizmom. (Menda ja 279 ne meni, da je z marksizmom opravil, če je opravil z Leonovim in Rozentalom?) Namesto tega ju čaka, da zabredeta v teološko živo blato, ter jima potem, toda kot mark; istoma, ponudi svoje odrešilne resnice. Zgleda, da je za dialog med teologi in mark- sisti za prve pomembno zgolj to, da ti drugi pač so marksisti, dialogizirajo pa potem z njimi, le kolikor to niso. Tako se zgodi, da funkcionarji cerkve vodijo dialog z marksisti, ne da bi vedeli in ne da bi jim bilo treba vedeti, kaj marksizem, ki/kolikor korenini v Marxovem delu (ne pa tisti, ob katerem bi Marx samo vedno znova dejal, da on pač ni marksist), navsezad- nje je. Ali moremo to reči tudi za J.-a? - Vprašanje terja od- govor. 2. Ko je bila v prejšnjem delu J.-eva knjiga, sicer s par opazkami, predstavljena, smo imeli pred sabo predstavnika cerkvene hierar- hije, ki je, v nasprotju z večino le-te, odkrito ponudil roko socializmu, verujoč v njegovo zmago, četudi prepričan, da bo "krščanstvo pisalo zgodovino socializma, ne socializem zgodovi- ne krščanstva" (107). Prehajajoč h kritičnim pripombam k tej njegovi knjigi, moramo od tega abstrahirati, abstrahirati od njenega avtorja samega. Ne zanima nas pa J.-eva interpretacija krščanstva. Tudi ne nje- gova filozofija, oz. polfilozofija. Filozofski kjr'itiki je bil J. že podvržen (gl. Tine Hribar: človek in vera. Komunist, Ljub- ljana 1969, str. 77-103*); kar je bilo tam povedanega, tu ni po- navljati, še zlasti ne, ker se J. tu (večkrat dobesedno) ponavlja, Naše zanimanje je osredotočeno na to, kako si naš teolog pred- stavlja, oz. kako predstavlja marksizem. V prvi vrsti gre za soočenje z Marxom. K temu navaja zlasti en razlog, ta, da gre v J.-evi knjigi za diamat. Tako pa ima ta zapis o teološkem ob- ravnavanju marksizma v babjem letu starih diamatčikov vsaj neko *Janžekovičev odgovor na prvo objavo te kritike v Teoriji in praksi, 11/1968, objavljen v Novi poti 10-12/1968. 28o historično upravičenost in smisel. S tem je še enkrat povedano, kako malo gre za našega teologa in kako veliko siceršnje ništre- nje marksizma. - Začnimo z bistvenim vprašanjem, z vprašanjem dialektike, torej Marxove "dialektične metode", če naj marksi- zem pade, ga je treba spodmakniti ravno tu. Kako? Strimo proti- slovje, to "vzmet dialektike" (26), srce dialektike bo preneha- lo biti in cel marksizem se bo spremenil v smrdljivo truplo. Zoper "vzmet dialektike" postavlja J. načelo protislovja, to "načelo vseh načel" (Aristotel): "ista stvar ne more obenem in v istem o^iru biti in ne biti" (28). "če kdo misli tako, da se njegova misel ne sklada z načelom protislovja, je njegova misel protislovna. In če bi se kakšna reč ne ravnala po načelu proti- slovja, bi bila protislovna stvar" (2S). Zdaj pa v naskok. Naj- prej nad protislovje v "idejnem redu", torej nad Hegla, ki je sicer odpravljen s tem, da se za njegovim (?I) protislovjem "vsekakor skriva nedopustna nejasnost in velikansko dvoumje" (31): "V idejnem redu je pa protislovje vsaj možno, čeprav je sicer stvar zmote, nesmisla" (prav tam). Torej Hegel, čisto preprosto, zmotil si se in tvezel nesmisle, s tem pa pripravil tla za še hujše zmote in nesmisle: "če bi pa kdo Heglova proti- slovja pripisoval tvarnemu svetu, bi dodal dvoumjem, ki jih je zagrešil nemški modroslovec, še novo napako s tem, da bi prene- sel protislovje iz idejnega reda, kjer je vsaj možno, v snovni svet, kjer sploh možno ni" (prav tam). Kajti že prej, ko je bil razkrinkan za šušmarja Heraklit, ki je "učil protislovnost stvari, je bilo zastavljeno vprašanje: "Ali je možna protislovna reč?" (29) ter podan odgovor nanj: primer: železo: v železu bi bilo protislovje, "če bi takrat, ko kos že- leza д_е, obenem in v istem oziru tistega kosa sploh ne bilo, ali če bi takrat, ko je tisti kos železo, obenem in v istem o- ziru tisti kos bil ne-železo, ne bil železo", retorično vpraša- nje: "Kdo ne vidi, da je kaj takega nesmisel?" in sklep: "Pro- 281 tislovje je v stvari brezpogojno izključeno" (prav tam). Toda tako brezpriziven kot je ta sklep, treba ga je vendarle še bolj pribiti: "če je sploh kje kaka resnica brezpogojno veljav- ■ na in neposredno razvidna, tedaj je tale: Nobena stvar ne more * biti protislovna. Kdor bi jo zanikal, bi zanikal vsako vedo in možnost mišljenja sploh." (30) - Zanke so nastavljene, zdaj pa poglejmo, kaj se bo vanje ujelo. "Dialektični miaterializem izrecno uči', da tiči prav v snovi sa- mi protislovje. Protislovje bi naj bilo celo, kakor smo videli, bistvo slehernega pojava, vzmet, ki poganja vesoljstveno doga- janje" (31). Tako, ali se je mrcina ujela? Ne, ne še, naš lovec je viteški: "Samo. ali je to, kar tako nazivajo, res protislov- je v strokovnem pomenu besede?" (p.t.) (V stroki, logiki, se "na- vadna nasprotja " ločijo od protislovij po tem, "da gre pri nas- protju za dve ali več stvari, ki si že zato, ker niso isto, nuj- no v nečem nasprotujejo. Pri protislovju pa gre za isti pojem ali isto stvar" - p.t.). Rozentalovi primeri: 1) atom: "enotnost pozitivne in negativne elektrike" - torej so "vsem pojavomi v naravi lastna notranja protislovja" (Rozental, n.d. 314); 2) življenje : "presnavljanje snovi", "to je istočasno umiranje starih, preživetih, izčrpanih celic in porajanje novih" - torej "protislovje je osnova, izvor obstojanja življenja" (n.d. 315) in 3) družba: "bogastvo in beda, razkošje in revščina, izobraz- ta in nevednost, brezdelje in prekomerno delo" - torej "vsaka razredna družba je enotnost nasprotij" (p.t.). In J. začne vsa ta "protislovja" "zapovrstjo raZkrinkavati kot navadna nasprot- ja" (32). Zaključuje: "če pa ne v neživi snovi, ne v bistvu živ- ljenja, ne v družbenih odnosih ni drugega kakor nasprotja, za- kaj govoriti o protislovjih? Zakaj reči mušici slon? Zakaj tr- diti, da so stvari protislovne, ko pa gre le za nasprotja med stvarmi?" (p.t.) Nič se ni ujelo. Saj pa tudi ni bilo kaj uje- ti. Skozi zanke je preletela mušica. Pa naš zankar je tako še veliko bolj zadovoljen. 282 Poglejmo pa zdaj namesto tistih, ki se po službeni dolžnosti sklicujejo (tudi) na Marxa, tega samega. Na kratko: Marx "Heg- lovo protislovje" "pripisuje" "tvarnemu svetu", "protislovje iz idejnega reda" "prenese" "v snovni svet". To pa je m.ogel stori- ti - kajti dialektika ni nobena miselna samovolja, miselno po- siljevanje po načelu protislovja urejene stvarnosti z izpleteni- čenimi protislovji, kakor bi se dalo razbrati iz našega teologa, - ker je ta "snovni", "tvarni svet", to "stvarno stanje" samo protislovno. Najprej, to "stvarno stanje" ni ne vesoljstvo ne narava "kar ta- ko" ne družba "nasploh", temveč prav specifična zgodovinsko-hi- storična organizacija "družbenega proizvodnega procesa", člove- kovega "procesa pridobivanja življenja": družba, katere produk- ti na splošno privzemajo formo blaga, tj. družba "producentov blaga" (C:173), družba splošne blagovne produkcije, kapitalsko- blagovne produkcije. Marx: "Moja analitična metoda... izhaja... od ekonomsko danega družbenega razvoja." (P:741) Marx analizira to ekonomsko däno družbeno razdobje, ne pa, da mu pripisuje za- konitosti, ki si jih je predtem sam izmislil. In Marx izhaja od tega zgodovinsko-historičnega družbenega razdobja, ne pa niti iz kakega vesoljstvenega ali vsenaravnega "dialektičnega" doga- janja, ki naj ga potem vnese tudi v omenjeno družbeno dogajanje, oz. ki naj velja tudi za to ekonomsko dano družbeno dogajanje, niti od kakih idealov, katerim naj potem prikrojuje to družbeno stvarnost in iz njih spusti pojmovno lestev vanjo(zato se tudi posmehuje mračnjaku, "ki niti tega ni opazil, da moja analitična metoda... nima nič skupnega s profesorsko nemško metodo navezo- vanja pojmov (,z besedami se da sijajno pravdati, z besedami si- stem napravi jati') -p.t.).Nadalje to "stvarno stanje" ni proti- slovno kje na obkrajkih ali tako, da bi protislovja kodrala le gladino v globini mirne vode. Nasprotno, vihar je v globini in ravno površina daje videz usnulosti. Protislovje je v temeljnem družbenem razmerju, v "najenostavnejšem ekonomskem konkretiimu" 283 (P:740), v "elementarnem bivanju (Dasein)" (MEW 13:15), "elemen- tarni formi" (MEW 23:49/K:43) bogastva te družbe, v "ekonomski celični formi" (n.d. 12/10), v "najenostavnejši družbeni obliki, v kateri se v zdajšnji družbi kaže delovni proizvod, in to je ,blago'." (P:739) Blago je "uporabna vrednota in menjalna vred- nost", oz. "natanko rečeno": "blago je uporabna vrednota ali upo- raben predmet in ,vrednost'" (MEW 23:75/K:72), "čutno nadčutna reč" (n.d. 85/83), naravno nadnaravna reč etc. - Skratka: "Je torej neposredno protislovje" -(0:206), "identiteta identitete in ne-identitete" (Backhaus, C:115). Odgovorimo zdaj na J.-evo vprašanje: da, protislovna reč je mož- na. Pa ne le možna: v "zdajšnji družbi" je nujna, mora biti pro- tislovna (produkti "na splošno privzemajo formo blaga"). In da- lje: protislovno je v blagu upodobljeno delo, proces produkcije blaga... Temeljno družbeno protislovje "zdajšnje družbe": proti- slovje privatnega in družbenega dela: "Protislovja... izhajajo •iz tega, da se na temelju blagovne produkcije privatno delo upo- dablja (sich darstellt) kot obče družbeno..." (MEW 26.3:134, prim. C:112). Posredno je dan s tem tudi odgovor na vprašanje protislovja v "idejnem redu". Seveda pa je, ker tu ne moremo drugače, problem, s tem pa odgovor J.-evemu naskoku na dialektike, le v najbolj grobih potezah naznačen, če pa bo hotel še pisati o (krščanstvu in) marksizmu, se bo pač moral potruditi s študijem Marxa samega, ne bo mogel mdmo Kapitala..., zakaj tako kot naš teolog v tem delu lahko sklepa "samo kak vir obscurus*, ki ni razumel (beri: prebral) niti besede ,Kapitala'" (P:739). Naš avtor je torej sam obvisel v zankah, ki jih je nastavil drugim. Naj izvlečemo os- novne konsekvence: Najbolj brezpogojno veljavna resnica je že dolgo tega razdrta: tako v "stvarnem" kot v "idejnem redu". "Zmo- ta", "nesmisel", "napaka" že dolgo niso več to, za kar jih ima *mrafcnjak 284 naš teolog. Trditev, da "protislovna misel ni in ne more biti smiselna, resnična" (kajti "misel je resnična samo tedaj, kadar izraža stvarnost tako, kakor je") (30), je "stvarno" in "idejno" postavljena na laž. "Vsaka veda in možnost mišljenja sploh" je "zanikana". Toda to je govorjeno v imenu "dosedanje logike", "stare logike" (3U). Tako ima J. prav, res je: možnost mišlje- nja je zanikana - toda tistega, ki se giblje v okvirih, kakršni so J.-evega. Naloga pred nami je dalje graditi nove Atene miš- ljenja; delo je bilo že pred dolgo časa, zelo obvezujoče, za- stavljeno, vieil:5.» - "Dialektika je znanost o razvoju prirode" (27). "Vesoljstvo je dialektičen proces, ker je tako učil Kari Marx" (36). - Tako J<¿ skupaj z diamatčiki. Katerega Karla Marsca ima J. v mislih? In: dialektika morda je znanost o razvoju prirode, toda ne Marxova. Marx je "svojo" dialektike utemeljil v dialektiki kapitalsko- blagovnega sveta: "Marxova" dialektika je dialektika kapitalsko- blagovnega sveta (kar je razvidno iz Kapitala, kritike politič- ne ekonomije). In ker je bil* Hegel na kratko odpravljen kot "idealist", ki se "v idejnem redu" ukvarja s protislovji, kar je "možno, čeprav je sicer, znak zmote, nesmisla", ker se torej teologu Heglova dialektika prikazuje brez realne povezave s specifično zgodovin- sko-historično obliko materialne produkcije (po Marxu značilno- sti duhovne produkcije ni mogoče spoznati, če same materialne produkcije, kateri pripada, ne dojamemo v njeni specifični histo- rični obliki - MEW 26.1:257), naj spomnimo, da ravno "odločilno točko filozofske biografije mladega Hegla" zaznamujejo njegove "prve ekonomske Študije", študij politične ekonomije (gl. Lukács; Der junge Hegel. Suhrkamp, str. 273 i.d.). Vprašati se moramo, kolikor ravno tu ležijo tla mogočosti Marxovega priznanja Heglu, da je, kljub mistifikaciji, ki jo trpi dialektika v njegovih rokah, "njene obče forme gibanja prvi obširno in zavestno pred- 285 stavil", tla, da je Marx ne le moral, marveč tudi mogel to dia- lektike "previhati (umstülpen)", najti v njej "racionalno jed- ro" (MEW 23:27/K:22). Nesmiselno ni Heglovo ter Marxovo in En- gelsove delo, nesmiselno je skušati odpraviti dialektike s fekli— cevanjem na "staro logiko", namesto študirati, razreševati njene "velike probleme" tam, kjer koreninijo - v ekonomski obliki ma- terialne produkcije. - Marx tako ni noben "Heraklitovec", še zlasti ne, ker je tako, enačen z dialektičnimi materialisti, dalje enačen ne le s Heg- lom., ampak še z "drugimi misleci Heraklitove smeri"^ po J.-u to- rej z Bergsonom in Le Royem (28,.35). Polfilozofska igñoranca, - "Dialektika je slepa" (1G5). J. ima prav: dialektika je slepa. Toda recimo natančno: dialektika kapitalsko-blagovnega sveta je slepa. Marxovo delo pa ravno v tej luči pokaže vso svojo vred- nost; njegova kritika politične ekonomije pomeni zapopadenje, .s tem pa spregledanj e te sleposti. S tem zapopadenjem, spregle- dan jem, postane to slepo zgodevanje principialno, vsaj principi- alno, podvrženo človekovemu nadzoru, postane njegov predmet. Tu ne gre za zgolj d6'jmenje, .uarveč za pojmenje; ne za padenje na- zaj v zgolj zor, temveč prav za nadzor, za iztočnico v družbeno revolucionarno prakso, čutno človeško nadzorno dejavnost; pred- met' ne predmet zgclj zavesti, njegova odprava ne dejanje zave- sti, marveč zavestno dejanje. Tako je "Marxova" dialektika orod- je in orožje za uničenje dejanskega slepega zgodevanja kapital- sko-blagovnega dialektike sveta; v tem je dejanskost in moč, to- stranskost Marxovega mišljenja: z njim se somračenje prelomi v svitanje. - "Jaz verujem v božjo previdnost, marksist veruje v večno dia- lektike..., ki je ustvarila človeka kot svojo zadnjo, najvišjo mojstrovino" in zdaj "usmerja njegovo delovanje tako, da se družbeni red stalno in sam po sebi, brez zavestnega človekovega 286 sodelovanja boljša in bliža svojemu višku, popolnosti, komuniz- mu" (105). Vidimo najprej, kako J. ne more misliti izven teolo- ških okvirov, kako vse tlači v Prokrustovo postelj teologije, pa tudi, da je ujet ne le v svojo posebno religioznost, ampak tudi v religioznost "zdajšnje družbe" sploh. Tu pa je treba predvsem reči, naj bi raje ne podtikal Marxu in marksistom "vere v dia- lektike" {- dialektiko "zdajšnje družbe"), ker so ravno v tem pogledu brezverci; vera v "večno dialektiko" je, nasprotno, na- čin življenja "agentov meščanske produkcije" (Marx). - "Človek ne gradi komunizma zato, ker bi si bil to pač vtepel v glavo, marveč ker to zahteva od njega Naturgesetz, naravni za- kon" (163). In "če bi torej vprašali Marxa in Engelsa, čemu smo na svetu, bi odgovorila, da zato, da bi pospešili naravni razvoj v smeri komunizma", (p.t.) Kako je mogel J. primodrišiti te ugoto- vitve? Tako, da nas kar najbolj preseneti - s sklicevanjem na Marxa, Engelsa in Lenina: "Marx gleda na družbeno gibanje kot na naravno-zgodovinski proces, podrejen zakonom, ki niso le neodvis- ni od volje, zavesti in namenov ljudi, temveč nasprotno, določa- jo njihovo voljo, zavest -in namene". (Kdo so "prijatelji ljudst- va". CZ 1948, str. 42.) "Marx imenuje ta zakon (zakon o gibanju družbe) Naturgesetz... ,Moje stališče obstaja v tem', pravi Marx, ,da gledam na razvoj ekonomske družbene formacije kot na naravno- zgodovinski proces'" (n.d.lO). In teolog oberoč zaskoči prikaz- nost. Ne vedoč, da gre tu za Marxov metodični pristop, priplete- niči: "Narava stremi k vedno višjemu in boljšemu... Narava sama nakazuje človeku njegovo nalogo: delovati v smislu razvoja, da bo čimprej dosežen naravni smoter, komunistična družba" (16ö). Te- olog pa je gledal skozi svoja ideološka očala in postavil "vse na glavo". Poglejmo Marxov original: Marx resda piše "moje sta- I lišče... pojmuje razvoj ekonomske družbene formacije kot naravno- zgodovinski proces" (MEW 23:16/K:12). Toda hkrati razločno pove, da gre za "naravne zakone kapitalistične produkcije", "dejstvu- joče in uveljavljajoče se z železno (eherner) nujnostjo" (n.d. 12/10). Ko Marx govori o družbenih zakonih kot o naravnih zakonih:; 287 s tem pač še zdaleč ne misli reči, da ti družbeni zakoni izvi- rajo iz narave, da so naravni zakoni, pač pa sčimo to, da ti družbeni zakoni privzemajo značaj naravnih zakonov, da se pri- kazujejo kot naravni zakoni, uveljavljajo kot naravni zakoni; Marx piše, da začne delavski razred zahteve "kapitalistične produkcije", zaradi svoje vzgoje, tradicije in navad, pripoz- navati kot "samorazumljive naravne zakone"; pa da "meščanski zavesti" veljajo "formule, katerim je na čelu zapisano, da pri- padajo družbeni formaciji, v kateri produkcijski proces obvla- duje človeka, človek pa še ne produkcijskega procesa", za "sa- morazumljivo naravno nujnost" (prim. n.d. 89/88, 765/831, 95-6/9U). V tem, da Marx poimenuje zakone kapitalske družbe za naravne zakone, je najgloblja kritika te družbe. S tem ironizi- ra plačane obdelovalce puhlih izgovorov in praznih besed, vpre- žene v službo kapitala, "če pravijo ekonomi", ki "v tem spomi- njajo na teologe", "da so današnja razmerja - razmerja meščanske produkcije - naravna, dajo s tem razumeti, da so to razmerja, v katerih se ustvarja bogastvo in se razvijajo produktivne sile po zakonih narave. Torej so sama ta razmerja naravni zakoni, neod- visni od vpliva časa. To so večni zakoni, ki morajo vedno vlada- ti družbi. Potemtakem je zgodovina bila, je pa ni več." (MEID II:H88). Da se družbeni zakoni prikazujejo kot naravni, pomeni torej, da se prikazujejo kot večni, nespremenljivi, samogibajoči se, neod- visni od človeka, njegove volje in zavesti; pomeni, da družba zahteva od ljudi isto kot "narava sama", "narava sama" pa zah- teva zgolj živalskost; ta(kšna) družba je zoološki vrt, ali, kot bi rekel Hegel, raj. Marx pa ne anticipira živalskega vrta ali raja ("na zemlji" of course), pač pa takšno organizacijo člove- kovega skupnostnega življenja, kjer bo proces pridobivanja živ- ljenja, produkcija stvari in ljudi zavestno načrtovana; da člo- veškega življenja ne bo določal noben "Naturgesetz". Meniti, da je komunizem naravni smoter, da ga zahteva "Naturgesetz", je ne- 288 smisel, popolni nasprotek komunizma, ki teži ravno za odpravo slehernega "Naturgesetza" - ne "namišljena neodvisnost od na- ravnih zakonov" ne "ne-namišljena" odvisnost od njih, marveč odvisnost teh zakonov od človeške dejavne zavesti, zavestne de- javnosti. (Da bi pa morda iz prinavajenega načina predstavljanja ne nik- nili kaki nesporazumi, je treba reči, da tu s tem, ko je pisano o zavestno načrtovani družbeni produkciji ipd., ni mišljena ta in taka zavestno načrtovana produkcija, kakršna na različnih rav- neh in v različnih podobah državljani v tem našem svetu, namreč zavestno usmerjanje in načrtovanje produkcije glede na zahteve tržišča, planiranje, ki je zgolj perfekcioniranje delovanja me- hanizma blagovne menjave..., ta in takšna načrtovalska zavest- nost, ki maksimalno izpolnjuje iracionalne zahteve zdajšnje, do- vršeno ekonomske oblike materialnega produkcijskega procesa, vse- splošne blagovne produkcije. Tu ni mišljena ta in taka zavest - ter njeno dejstvovanje -, ki v iluzorični nesproduciranosti ka- ni producirati kaj drugega kot to, česar vedno znovni produkt je ona sama; tu ne gre za ideelno, ki je zgolj idea]no obstoječega družbenega produkcijsko-reprodukcijskega procesa.) Ko je hotel pribiti svoje teološke umišljenjine na marksizem, je J. zgrešil žebljico in se mahnil po prstu. Toda poglejmo ta ve- liki udarec še z druge strani: J. hoče Marxu podtakniti pojmova- nje narave kot smotrnostne, da ima narava "sama" smoter, katere- mu se naj človek samo še podredi. Našemu teologu je bilo že pred leti povedano, da je na "filozofskem nivoju nedopustno govoriti o smotrnosti v naravi... odkar je Kant... uvidel, da v naravi kot objektu subjekta ne more biti nikakršne smotrnosti po sebi" (Cl. in vera, 80). Toliko teže je o čem takem modroumiti po Mar- xu. Zanj "narave same" ni, narava je le po človekovem oblikoval- nem delu, dejavnosti. Vse, kar je, je človekov izdelek, produkt njegove dejavnosti oz. njen predmet: le po tej dejavnosti. "Smo- 289 . • trnost narave" je le po smotrnosti človeškega dela. Smotrnost sama je sproducirana in producirana. Kako je J.-u poskus z "naravno-zgodovinskim procesom" spodletel,' kako ni zase nič iztržil, takoj ko je bil iztržek postavljen na- zaj v kontekst Marxovega dela, je bilo v grobem nakazano. Toda naš avtor še poskuša: "da življenje stremd za tem, da bi si iz- oblikovalo čim popolnejše živčevje, možgane čutila" (242), pa ima spet nesrečno roko. Živčevje, možgani, čutila, kolikor so človeški, so "fiziološka resnica" človeške produktivne dejavno- sti in njihova dejanskost je ravno ta dejavnost; tako kot je vsako delo "trošenje človeških možganov, živcev, mišic, čutil", tako je vsako človeško delo ob učinkovanju na naravo "izven nje- ga" in spreminjanju, predrugačevanju, smotrnem oblikovanju le-te, hkrati smotrno oblikovanje in oblikovanje smotrnosti njegove la- stne narave, torej vedno in v bistvu njegovih človeških živcev, možgan, mišic, čutil (prim. MEW 23:85, 192/К:84, 202). - Etika kot "vez med mtarksizmom in krščanstvom": "Najvažnejše v krščanstvu je etika" (90). Marksizem pa nima etike, ni marksistič- ne etike. J. sicer dospe do ugotovitve, da "Marx sploh ni čutil potrebe, da bi izdelal kako svojo etiko, ampak si je postavil za glavno nalogo, ustvariti tak družbeni red, da bodo etična načela, ki jih je sprejel od svojega okolja in ki jih je izoblikovalo judovstvo in krščanstvo, da bodo ta etična načela prišla do ve- ljave" (148). Najprej Marxu ni šlo za udejanjanje krščanskih etičnih načel: krščansko religijo je imenoval "eno od najnemoral- nejših" (gl. MED 1:443), in sploh ne za udejanjanje kakršnihkoli, inclusive etičnih, idealov: "ni treba udejanjati nikakih idealov" (MEW 17:343). Nadalje Marxa, niso zanim.ala najstva, njegova ana- liza, kritika in boj so veljali biti, družbeni biti, ki je dajala tla za leporečenja lepih duš, ne pa čvekanjem lepih duš. "Ne gre za to, kaj si ta ali oni proletarec ali celo ves proletariat ta čas predstavlja kot cilj. Gre za to, kaj je in kar bo v skladu s 29o to bitjo zgodovinsko prisiljen storiti." (MEID 1:397) In končno Marx ni "izdelal kako svojo etiko" zato, ker "ni čutil potrebe", da bi kaj takega storil, ali ker da bi morda česa takega ne bil zmožen, ampčik preprosto zato, ker na zgodovinskem miselnem ni- voju, ki ga je izboril, to ni več mogoče, ker to nasprotuje nje-.: govemu temeljnemu konceptu. Njegovo mišljenje vsega, kar je, bivajočega po človekovem delu, kot opredmetenega ali opredmetu- jočega se dela; človeka kot subjekta in dela, živega dela, kot subjektnosti tega subjekta: človeka kot živega subjekta = delav- ca, je zapopadenje biti in mišljenja v njuni povezanosti. To miš- ljenje biti in mišljenja (torej vključno najstva) v njuni pove- zanosti predstavlja tla kritike meščanske moralne pozicije, ker zlomi njeno hrbtenico absolutne zoperstavljenosti mišljenja (najstva) in biti, istočasno pa anticipiranje komunizma kot za- vestne biti, kar pomeni obsodbo "na smrt vsake morale" (MEID II: 280). In medtem ko krščanstvo "obstane pri goli moralni za- povedi, ki v praksi ostaja brez rezultata" (n.d. 195), nasprotno "komunisti sploh ne pridigajo nobene morale... Ljudem ne postavlja- jo moralnih zahtev: Ljubite se med seboj, ne bodite egoisti itd., nasprotno, zelo dobro vedo, da ¿e egoizem prav tako kot požrtvo- valnost v določenih razmerah potrebna oblika uveljavljanja indi- viduov" (n.d.193). J. pojma etike ne problematizira, vpelje ga kot povsem neproble- matičnega. Ostaja pri leporečju kot vsi moralisti in kot sicer vsi moralisti etičnih načel, idealov, ne popelje "na agoro", te- ga s svoje pozicije ne sme in ne more storiti. Tako pa je, ob hkratnem nespoznanju Marxa, njegova ugotovitev, da Marx ni izde- lal nobene etike, nična. - Za J. "je važno", "da je marksizem zgolj slučajno, zunanje in nasilno povezan z ateizmom in materializmom" (147). Toda taisti J. vztrajno ponavlja, da je marksizem "svetovno nazorsko materia-- lizem in ateizem" (83), kar pomeni v tem okviru toliko, da je 291 pač ena od ver (105). Zgleda, kot bi J. sam dobro ne vedel, kaj hoče pravzaprav povedati. Pa vedno ve, že vnaprej, zato obdelo- vani predmet vedno prilikuj e svojim potrebam in interesom. Da bi marksizem rešili ameboidnosti, ki jo dobiva v teološki mučilnici', ga poglejmo izven nje. Marksizem ni ateizem. Marx: "Ateizem kot zanikanje te nebistve- nosti (= nebistvenosti narave in človeka, ki jo vključuje vpra- šanje po nekem tujem bitju, bitju nad naravo in človekom, oz. priznavanje nekega takega bitja, stvarnika, boga - T.M.) nima nobenega smisla več, zakaj ateizem je negacija boga'in s to ne- gacijo boga postavlja bivanje človeka; toda socializem kot socia- lizem takega posredovanja ne potrebuje več; socializem začenja pri teoretično in praktično čutni zavesti človeka in narave kot bistva. Socializem je pozitivno, ne več z odpravo religije posre- dovano samozavedanje človeka." (MEID 1:344-5) Na temelju Marxove- ga dela se je nemogoče, ne le nesmiselno, iti ateizem. "Edina ma- terialistična in zatorej znanstvena metoda", kar se tiče "megle- nih religioznih tvorb", ni kako zanikovanje le-teh, marveč njiho- vo izvitje iz "vsakokratnih dejanskih življenjskih razmerij" (MEW 23:393/K:423, op.). In Marx ve vsaj tako dobro kot J., da je ateizem "navadno... zgolj zanikanje teizma" (236), ko ateizem imenuje "kritično religijo", "zadnjo stopnjo teizma, negativno priznanje boga". (MEW 2:116) To- da medtem ko je J.-evo obsojanje ateizma očitanje lonca piskru, da je črn, izhajajoče s stališča pod ateizmom, izhaja Marxova kritika s stališča, ki je nad teizmom in nad ateizmom. Glede materializma pa: marksizem najprej ni materializem v prina- vajenem filozofskem oz. polfilozofskem pomenu, ne v tistem, ki mu ga pripisuje "farški filister", ni kakšen materializem-verso-i- dealizem, kolikor pa je materializem, tj. pojmujoč materijo kot predmet delujočega človeka, kot "korelat" subjektnosti človeka 292 kot subjekta: dela, pa z materializmom ni "zgolj slučajno, zuna- nje in nasilno povezan", pač pa prežet z njim v najgloblji in- timnosti, na življenje in smrt. Na dnu J.-evega odklanjanja materializma tiči pa tisto, še ved- no tisto, kar je Engels imenoval "farško obrekovanje", "filistr- ske predsodke proti imenu materializem": "Filister z materializ- mom razume žrtje, lokanje, poželjivost, pohoto in napuh, lakom- nost, skopost, grabežljivost, dobičkarstvo in borzne sleparije, skratka, vse tiste umazane grehe, katerim sam na tihem streže; in z idealizmom razume vero v krepost, splošno človekoljubje in sploh , boljši svet', s katerim se hvaliči pred drugimi, v kate- rega pa sam veruje kvečjemu tako dolgo, dokler preganja mačka ali preživlja bankrot, ki nujno sledita njegovim navajenim »ma- terialističnim' ekscesom" (MEID 7:454). J.-evo česnanje, da pa je Marx, enačen s Platonom, prvimi krist- jani in Tomažem Morom, "svojo zvrst komunizma naslonil na dia- lektični materializem, ker je bil ravno v modi v krogu, ki je iz njega izšel" (275), pa naj ostane zgolj indeks teologove igno- rance. - "Marksizem sam ni nič drugega kakor posebna filozofija" (72), (identificirajoč marksizem in "Marxov" komunizem, da bi si tako omogočil etimologiziranje:) "posebno družboslovje, posebna socio- logija in kot tak ena izmed izkustvenih znanosti" (274), "poseb- no družboslovje, sociologija" (284)... J. skuša marksizem po vsej sili misliti v okviru meščanskih miselnih shem, v okviru blagov- ne miselne forme, na vsak način ga skuša podrediti meščanski de- litvi dela. Nasprotno gre marksizmu za prevladovanje, uničenje ravno te delitve dela. Ni niti ena od filozofij, eno od družbo- slovij, sociologij, izkustvenih znanosti. Je konec filozofije, kritika družboslovja, sociologije, izkustvenih znanosti. Nobena teorija o..., ali znanost o..., temveč kritika vsake teorije. 293 znanosti o..., s tem da je in ker je ter po tem je, kritika ti- stega, o čem oz. česar te teorije oz. znanosti so. Mišljenje marksizma znotraj shem meščanske delitve dela, katere zavestni apologet je naš teolog, oz. hotenje popredalčkati ga vanje, to- rej kapitalsko-blagovna miselna forma akomodirajoča si marksi- zem: umor marksizma. Na J.-evo cepiteljsko delo smo že opozorili; namreč na ceplje- nje marksizma na svetovni nazor in znanost, dialektično metodo in materializem, dialektični in zgodovinski materializem, svetov- ni nazor in ekonomski sistem etc., pa razdeljevanje•socializma in komunizma. Vse na to in ono stran, na eno in drugo plat, da lahko teolog vedno eno sprejema, drugo zavrača, ta je zanj dobra, ona slaba. Ker ga pri tem vodijo interesi, ki niso lastni znano- sti sami, ampak znanost vedno priravnava njej sami vnanjemu sta- lišču, ga, skupaj z Marxom, imenujemo "nizkotnega", znanstveno nizkotnega (gl. MEW 26.2:112). Toda s tem še nismo opravili. S ■svojimi iskanji dobrih in slabih strani, ene in druge plati (marksizma, socializma, komunizma), uganja malomeščansko sofi- stiko: "Malomeščan je", kot pisec Krščanstva in marksizma Janže- kovič, "sestavljen iz ene in druge plati. Tak je v svojih eko- nomskih interesih in zato tudi v svoji politiki, v svojih ver- skih, znanstvenih in umetniških nazorih. Tak je v svoji morali, tak in everything. Živo protislovje je." (MEID IV: 153, prim. MEID II:<+93). - "Vsak človek je včasih potreben tolažbe in se želi zavarova- ti" (215). Toda teolog se seveda ne vpraša, zakaj. Pa pustimo to. Kar se tolažbe tiče, je že Feuerbach pokazal, da je vsaka reak- cionarna. In če verniku "njegove svete knjige" zagotavljajo to- lažbo in zavetje, gre marksizmu, gre marksistom za to, da bi razkrinkali sleherno tolažbo in zavetje: "Doseči je treba, da bo dejanski pritisk še bolj tiščal - s tem da mu bo dodana zavest o pritisku, in da bo sramota še sramotnejša - da bo publicirana" (MEID 1:195). 294 - In za konec: "Humanizem, to je'prepričanje, da so vsi ljudje bratje in da inajo enake pravice, ni nekaj samo po sebi umlji- vega, marveč je izrazito krščanska zadeva" (203). Tako je! Pa razvozlajmo, kaj je izrazito krščanska zadeva: fraternité in égalité, toda brez liberté: meščanska družba, da, toda taka ce- lo brez meščanske svobode. To so bile osnovne pripombe Janžekovičevemu delu, čeprav še zda- leč ne vse možne: idejni boj, za katerega se je naš avtor vse- skozi potegoval; zato smemo upati, da bo kot tak tudi sprejet. Pa še odgovor na vprašanje: teologa zanima marksizem le toliko, kolikor je potrebno, da se more potegovati in boriti za svoje interese. Marksizem poznava "po poklicni dolžnosti" (148). Zato tudi vedno navezuje na tisto verzijo marksizma, kakršna pač tre- nutno vlada. Originalni teksti, še zlasti, in prav simptomatič- no, Marxovi ne, ga ne zanimajo, toliko raje sprejema iz druge oz. tretje itd. roke, slabša in plitvejša je inačica, raje se nanjo sklicuje. - "Glavni modroslovski spisi" "Marxa, Engelsa in Lenina" so "Engelsova ,Antidühring* in ,Ludwig Feuerbach' ter Leninov ,Materializem in empiriokriticizem'" (11),. pač fragmenti, koščki, ki jih je konjuktura vrgla na mršavi jedilni list. Danes vemo, da ta konjuktura ni bila tudi konjuktura marksizma, pač pa depresija; ta "konjukturni" marksizem je bil konjekturni mark- sizem. Toda to teologu nič mar, po poklicni dolžnosti sprejema marksizem na način "čutne gotovosti". Ker pa tako ostane samo pri dialektičnem materializmu, zgolj pri diamatu, le pri predstavi marksizma, je njegovo apologetsko iskanje harmonije (gl. MEW 2 6.3:492) med krščanstvom in marksizmom teoretično brezplodno: "Hoče biti sinteza, pa je sestavljena zmota" (MEID 11:494). 295 Okrajšave navajanih del: strani Janžekovičeve knjige so navaja- ne v oklepaju brez kakih oznak. MEID - Marx, Engels: Izbrana de- la v petih zvezkih, CZ, Ljubljana 1967 i.d.; MEW - Marx, Engels Werke, Dietz Verlag, Berlin; C - časopis za kritiko znáinosti, domišljijo in novo antropologijo št. 13-lU; P - Marx: Obrobne pripombe k Adolpha Wagnerja "Učbeniku politične ekonomije". Problemi št. 53, maj 1967; K - Kapital, I. knjiga, CZ, Ljublja- na 1961; MED - Marx, Engels: Dela, Prosveta, Beograd 1968. SPOŠTOVANI BRALCI! Verjetno ste že opazili, da zaradi visokih tiskarskih stroš- kov in nizke naklade ČASOPISA posameznih številk naše publi- kacije pogosto ni mogoče dobiti v prosti prodaji. V prihod- nje bo uspeh iskanja ČASOPISA po knjigarnah še bolj negotov. Zato tistim, ki jih pisanje ČASOPISA zanima, predlagamo, da si zagotovijo redno prejemanje le-tega tako, da ga naročijo. Zaenkrat je mogoče dobiti še št. 13-14, torej celotni letnik 1976. Naročnino za leto 19 7 6 v znesku 7 0 din vplačajte na žiro račun NAROČILNICA Priimek, ime _ Naslov Naročam časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo letnik 19 7 6 od številke _ dalje številke _ Datum Podpis Naročilnico pošljite na naslov PUK ZSMS /časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo/ Trg osvoboditve a/II, 61Û0Q Ljubljana. SINOPSISI Ker so v št. 11,ki smo jo izdali skupaj s Problemi,izpadli -• sinopsisi,jih objavljamo zdaj za sinopsisi za tekočo številko, 299 UDK: 001;330.1U8 • znanost kot produktivna sila, znanost in kapital, znanstvena tehnična inteligenca, politizacija KIRN, Andrej: Znanost kot produktivna sila kapitala časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 15-16/1976 Da se znanost kaže kot produktivna sila kapitala, je samo se- stavni del vsesplošnega mistifikatorskega procesa kapitalistične blagovne produkcije. Pojem produktivnega dela se razširja zara- di ideoloških pritiskov in zaradi značaja same produkcije. Zna- nost je v trojnem smislu pritegnjena v kapitalistični produkcij- ski proces kot kakšna naravna .sila: 1. zaradi posebne eksistenčne narave produktov znanosti 2. ker si kapital brezplačno prisvaja rezultate temeljne znanosti 3. zaradi brezplačnih uslug, ki jih vrši minulo opredmeteno znan- stveno delo v industriji kot kakšna naravna sila. Protislovje med družbeno naravo enostavnega dela, ki je predstav- ljalo steber industrije 19. st. in kapitalom prerašča v protis- lovje med družbeno naravo opredmetenega in živega znanstvenega dela ter kapitalom. Znanost za Marxa ni samo neposredna ekonom- ska produktivr.^ sila, ampak je lahko tudi družbena revolucionar- na sila. UDK: 001:330.IHB "Wissenschaft als Produktivkraft, Wissenschaft und Kapital, natur- wissenschaftliche Intelligenz, Politisierung KIRN, Andrej: Die Wissenschaft als Produktivkraft des Kapitals časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 15-16/1976 Das die Wissenschaft als Produktivkraft des Kapitals erscheint, ist nur ein Bestandteil des allgemeinen Mystifikationsprozesses der kapitalistischen Warenproduktion. Der Begriff der produktiven Arbeit erweitert sich wegen der ideologischen Zwänge und wegen der Natur der Produktion selbst. Die Wissenschaft ist in einem drei- fachem Sinn als eine Naturkraft in den kapitalistischen Produk- tionsprozess eingespannt: 1. wegen der besonderen Existenznatur der wissenschaftlichen Pro- dukte 2. weil sich das Kapital unbezahlt die Resultate der Wissenschaft aneignet 3. wegen der unbezahlten Dienste, welche die vergangene vergegen- ständlichte wissenschaftliche Arbeit in der Industrie als Na- turkraft vollbringt. Der Widerspruch zwischen der gesellschaftlichen Natur der einfachen Arbeit, die einen Stützpunkt der Industrie im 19. Jhr. vorstellte, und dem Kapital, schreitet zum Widerspruch zwischen der gesellscha- ftlichen Natur der vergegenständlichten und der lebenden wissen- schaftlichen Arbeit und dem Kapital fort. Für Marx ist die Wissen- schaft nicht nur unmittelbare ökonomische Kraft, sie kann vielmehr auch eine gesellschaftliche revolutionäre Kraft sein. Зоо UDK: 159.95Н HRIBAR Tine: Domišljija in ljubezen Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 15-16/1976 Vsaka mitologija obvladuje naravne sile v domišljiji in prek domišljije, zato izgine z dejanskim gospostvom nad njimi. Grš- ka umetnost predpostavlja grško mitologijo: naravo' in družbene oblike same že predelane na nezavedno umetniški način z ljud- sko fantazijo. Družbeni razvoj, kapitalistična produkcija, ki izključuje vsakršno mitološko razmerje do narave: zahteva torej od umetnikov neko od mitologije neodvisno fantazijo. Delovna sila in domišljijska sila. Domišljijska sila, revolucionarna strast in ljubezen. UDK: 159.954 HRIBAR Tine: Phantasie und die Liebe časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 15-16/1976 Alle Mythologie beherrscht die Naturkräfte in der Einbildung (Phantasie) und durch die Einbildung, darum verschwindet mit der wirklichen Herrachaft über dieselben. Die griechische Kunst: setz die griechische Mythologie voraus: die Natur und die ge- \ seilschaftlichen Formen selbst schon in einer unbewusst künst- lerischen Weise verarbeitet durch die Volksphantasie. Eine Ge- sellschaftsentwicklung, die kapitalistische Produktion, die alles mythologische Verhältnis zur Natur ausschliesst: also vom Künstler eine von Mythologie unabhängige Phantasie verlangt. î Arbeitskraft und Einbildungskraft. Einbildungskraft, die revo- ) lutionäre Leidenschaft und die Liebe. .:. . UDK 159.97 : 614.253 (453.33) BATTISON Edgardo, REALI Mario: Alternativna psihiatrija - tržaška izkušnja časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 15-16/1976 Aktivnost ekipe IV. področja tržaške psihiatrične bolnice je us- merjena k ustvarjanju družini in norišnici alternativne oskrbe tako v okviru oddelka kot v zunanjem Centru, umeščenem v mestno četrt. Posebej jim. gre za destrukcijo zdravniške ideologije, ki s svojim konceptualnim aparatom (bolezen, terapija, "psiho"-, "shizo-" itd.), in v funkciji političnega konsenza zatira "bol- nikovo" subjektivnost, kot tudi za radikalno spremembo razmerja tehnik-uporabnik. Prav praksa njune soudeleženosti, vzajemnosti, daje - posebej v okviru kvalitetno drugačnega, a z življenjem v subproletarski četrti povezanega prostora Centra - uporabnikom možnost za ponovno prilastitev in afirmacijo trpljenja kot izra- za subjektivne zgodovinskosti, za obnovitev zanikanih potreb, po- večanje družbene moči in avtonomije uporabnika, preboj izolacije in socializacijo "psihotičnosti" in "shizofrenije" na mikro in makro socialnem nivoju, samoupravnost uporabnikov etc. To pa problematizira in spreminja samo vlogo terapevta, in vključuje samoosveščanje vsega osebja, kot tudi - posebej ob delu s stari- mi, kroničnimi, ob vprašanju prevencije v tovarni v odnosih z up- ravo itd. - rastočo zavest o razrednih vsebinah in eksplicitno političnih dimenzijah lastne aktivnosti. UDK 159.97 : 614.253 (453.33) BATTISON Edgardo, REALI Mario: Psihiatria alternativa: l'esperi- - enza di Trieste časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 15-16/1976 L'attività del grupoo del IV. distretto dell'O.P.P. è orientata a creare un'assistenza alternativa al manicomio e alla famiglia cosi nel ambito del reparto come nel Centro esterno, situato nel quar- tiere. Si propongono specialmente di distruggere la ideologia me- dicalizzante, che son il suo apparato concettuale (malattia, tera- pia, "psico", "schiso" ecc.) e nella funzione del consenso poli- tico opprime la soggettività del "malato", nonché di cajnbiare ra- dicalmente il rapporto tecnico-utente. Ed è proprio la pratica della loro complicità ed reciprocità che offre agli utenti - spe- cialmente nell'ambito di uno spazio come il Centro, qualitativa- mente diverso ma collegato alla realtà del quartiere subproletario - le possibilità di rappropriarsi ed affermare la sofferenza come espressione della loro storicità soggettiva, per ricreare i bisogni negati, per accrescere il potere sociale e l'autonomia, la rottura dell'isolazione e la socializzazione del "psichotico" e della "schizofrenia", l'autogestione degli utenti ecc. Tutto cio prob- lematizza e cambia lo stesso ruolo del terapeuta ed include la presa di coscienza dell'intero personale, come pure - specialmente attraverso il lavoro con i vecchi, i cronici, nel porre la preven- zione nelle fabbrice nei rapporti con la direzione ecc. - la cres- cita della coscienza dei contenuti delle classi e delle dimensione esplicitamente politiche della propria attività. 3o2 UDK: 335.5 (73) Nova levica, neo)capitalizem, razredna zavest, kritična znanost, tretji svet STRAJN, Darko: Komponente razumevanja pojava "nove levice" časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo .15-16/1976 Nova levica je obravnavana kot tisti fenomen neokapitalizma, v katerem se z "renesanso marksizma" obnavlja razredna zavest, ki odgovarja zgodovinskim Transformacijam kapitalizma. V prispevku je prikazan osnovni tok v novi levici, ki na koncu pelje k obli- kovanju teoretskih delovanj na področju kritične znanosti. Za- sledujoč razredno osnovo tematike avtor opozarja na specifično- sti cuneriške nove levice in na odnos med novo levico razvitega sveta in socialnih gibanj tretjega sveta. UDK: 335.5 (73) New Left, neocapitalism, class consciousness, critical science, third world STRAJN, Darko: Components of Understanding the Phenomena "New Left" Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo The New Left is treated as phenomena of the neocapitalism, in which is with "renascence of marxism" renewed class conscious- ness, which corresponds the transformations in capitalism. In the treatise the basic stream of the New Left is exposed; the one, which finally leads to forming of theoretical activities in the field of critical science. Following the class base of the topics, the author points on specific sides of american New Left, and on the relation between the New Left of developped world and social miovements of the third world. 3o5 UDK: 172.1.: 301.1 sistem, totalna institucija, antipsihiatrija, človek, svoboda^; KUVAČIĆ Ivan: Sistem in človek časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 15-16/1976 Avtor analizira vprašanje razmerja med sistemom in človekom. Pri tem pokaže, kako sistem preko očeta že v zgodnjeotroški so- cializaciji nastopa otroku kot "zunanja entiteta" in ga navaja na svet, ki je različen od njegovih predstav in njegovega živ- ljenja in ki se mu je treba prilagoditi. Na primeru razmerja med "totalno institucijo" (norišnice, kaznilnice, koncentracijska taborišča, kasarne) in "klientom" avtor pokaže naravo in proces zatiranja sistemu neprilagojenih posameznikov. V zaključku raz- prave pride avtor do pojma svobode in ob Destojevskem pokaže, da teza o "strahu pred svobodo" nima svoje utemeljitve v spremembi človekovega bistva temveč v posebnih življenskih in družbenih pogojih. UDK: 172.1.: 301.1 System, totale Institution, Antipsychiatrie, Mensch, Freiheit KUVAČIĆ Ivan: System und Mensch časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 15-16/1976 Der Autor analysiert die Frage des Verhältnisses von System und Mensch. Dabei zeigt er auf, wie schon in der frühkindlichen So- zialisation das System dem Kind über den Vater als "äussere En- tität" erscheint und es an eine Welt gewöhnt, die von seinen Vorstellungen und seinem Leben verschieden ist und an die es sich anzupassen gilt. Am Beispiel des Verhältnisses von "totaler Institution" (Irrenanstalt, Strafanstalt, Konzentrationslager, Kasernen) und "Klient" zeigt der Autor Unterdrückungsnatur und - prozess von dem System nicht angepassten Einzelnen auf. Am Schluss der Abhandlung kommt der Autor zum Begriff der Freiheit und illustriert an Dostojevskij, dass die These von der "Angst vor der Freiheit" ihre Begründung nicht in der Veraränderung des VJesens des Menschen hat, sondern in besonderen Lebens- und ge- sellschaftlichen Bedingungen. 5o4 UDK 616.89 antipsihiatrija, shizofrenija, kritika klasične psihiatrije, eksistencialno-fenomenološka metoda, družinski nexus, dvojna vez, družbena kritika, potovanje v notranjost, transcedental- no izkustvo, alternativna psihiatrična praksa Dr. Dušan KECMANOVIČ: Laing in antipsihiatrija časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 11/1975 Avtor sledi razvoju antipsihiatrije skozi delo R.D. Lainga. To delo je osredotočeno na tri teme. Prvi tema je kritika klasič- ne psihiatrije, njenega pozitivizma in antisubjektivizma, ki zvaja duševno bolezen na nivo objekta, vnanjega glede na opazo- valca-psihiatra in s tem zastavlja neprekoračljivo mejo med pa- tološkim in normalnim, družbeno sprejemljivim delovanjem. Druga tema je temu zoperstavljeni eksistencialno-fenomenološki pri- stop k bolniku, kjer je psihiater vpotegnjen v odnos s pacien- tom, v interakcijo interpersonalnih odnosov. Pri zgodnjem Laingu je shizofrenija po eni strani opredeljena kot odtujitev, izguba z realnostjo in ima določen negativni predznak, po drugi strani pa nosi izrazito individualno obeležje. Kasneje se ta koncept spremeni: shizofrenija je zapopadena kot družbeno razumljivo delovanje, ki izhaja iz protislovnosti družinskega nexusa. Jed- ro te protislovnosti je dvojna vez, protislovne zahteve sestav- ljene na posameznika. Družina je interioriziran sistem mistifi- kacij - kdor ta sistem prekrši, je proglašen za shizofrenika. Shizofrenija je torej rezultat krize interpersonalnega nexusa, simptom nezavedne družinske strukture. Kot taka dobi pozitivno opredelitev - razkrivajije laži družinskega življenja. Družbena situacija je analogna družinski, zato se poudarek prenese na ostro družbeno kritiko, kritiko vladajočega pozitivizma in eno- dimenzionalnosti, normalnosti kot najvišje stopnje odtujitve. Psihiatrična praksa se zato lahko spremeni le skupaj z družbeno, kar privede antipsihiatrije do politično angažirane, revolucio- narne pozicije. Tretja tema, ki nastopi pri kasnejšem Laingu (politika izkustva), je pojmovanje shizofrenije kot sestopa v notranjost, izgube ega, ki ni le zlom osebnosti, temveč tudi preboj družbene postvarelosti. Potovanje v notranjost je ozna- čeno kot regresija k izvorom, stapljanje človeka s prirodo, in- dividua s kozmosom, ki omogoča ponovno rojstvo človeka. Shizo- frenija je zdaj trans-egoično, transcedentalno izkustvo, pozi- tivni model osvobajanja. V tem pojmovanju se antipsihiatrija zlomi v svojih notranjih protislovjih. Razumevanje antipsihia- trije kot protesta proti slabi psihiatriji je slab kompromis, saj se je ne da integrirati v klasično psihiatrijo, katere teme- lje spodbija. Po drugi strani pa pozitivna alternativa antipsi- hiatrije kot "psihiatrije sui generis" ostaja nedodelana, zato je šel razvoj v izdelavo novega teoretičnega modela takšne prak- se. Osnovne ideje antipsihiatrije so predrle v izven-psihiatrične kroge kot poseben element družbene kritike in so v tem vzporedne študentskemu revoltu poznih šestdesetih let. Avtor zaključuje z ugotovitvijo, da vodi pot do rešitve protislovij v psihiatriji skozi revolucioniranje družbenih odnosov. 3o5 UDK 616.89 ^ antipsychiatry, schizophrenia, critics of classical psychiatry, existential-phenomenological method, family nexus, double bind, social criticism, journey into the inner self, transcendental experience, alternative practice of psychiatry KECMANOVIC, Dušan: Laing and Antipsychiatry časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 11/1975 The author follows the development of antipsychiatry through the work of R.D.Laing. This work is centered on three main themes: The first theme is the critics of classical psychiatry, its posi- tivism and antisubjectivism which reduces the mental illness on the level of an object external to the observing psychiatrist; this entails an unsurmountable barrier between the pathological and the normal, socially accepted behaviour. The second theme is the existential-phenomenological approach to the patient op- posed to that of the classical psychiatry; the psychiatrist is himiself involved in the relationship with the patients, he takes part in the interaction of interpersonal relations. In the first stage of his development Laing describes schizophrenia as a state of estrangement, a loss of contact with reality which has a cer- tain negative qualification and which is an essentially indivi- dual experience. This conception has changed later on: schizoprenia is interpreted as a socially comprehensible behaviour which is caused by the contradictions of the fajnily nexus. The essential ■contradiction is that of the double bind by which an individual is faced with contradictory demands. The family is the internalized system of mystifications - whoever breaks the rules is proclaimed to be a schizophrenic. Accordingly, schizophrenia is the result of a crisis of such interpersonal nexus, a symptom of the uncons- cious family structure. It acquires a positive qualification as it unveils the lies of the family life. Social situation is ana- logous to that of the family therefore the accent is-transferred to an uncompromising criticism of society, the prevailing positi- vism and one-dim.ensionality, the normality which is the highest degree of self-alienation. The psychiatrical practice can be changed only along with the social one, antipsychiatry takes a politically engaged revolutionary position. The third theme which appears in the Laing's later phase (The Politics of Experience) is the conception of schizophrenia as a journey into the inner world, the loss of ego which is not only a break-down of the per- sonality but also a break-through against the social reification. This journey is defined as a regression to the primal sources, integration of man into nature, individual into cosmos from which results a rebirth of the individual. Schizophrenia is now a transe- goic, trascendental experience, a positive way of liberation. Through this conception the antipsychiatry break (colapses) down in its own inner contradictions. The idea of antipsychiatry as a protest against bad psychiatry is a bad compromise since it can never be integrated into the old psychiatry - it shatters its very foundations. On the other hand, the positive alternative of Зоб antipsychiatry as a "psychiatry sui generis" remains insufficient, therefore the development went into further elaboration of a new theoretical model of its practice. The basic ideas of anti- psychiatry have penetrated into non-psychiatric circles as a specific element of social criticism; in this way they parallel the student revolt of the late sixties. The author concludes that the solution of the contradiction in the psychiatry leads through revolutionizing of the social relations. 3o7 UDK 616.89 antipsihiatrija, shizofrenija, arbitrarnost diagnoze, psihiat- rično nasilje, družina, duševna bolezen v družbi BRAJSA, dr. Pavao: Moje doživetje antipsihiatrije skozi ideje Davida Cooperja in pogovore z nekim shizofre- nim bolnikom časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 11/1975 V prvem delu svojega prispevka'avtor povzema osnovne ideje D. Cooperja. Shizofrenija nastane v mikrosocialni krizni situaci- ji, kjer je posameznik arbitrarno ožigosan za duševnega bolnika, da bi se ohranil pervertirani sistem družinskih odnosov. Prob- lem leži v družinski interakcijski mreži, iz katere.se bolnika ne da abstrahirati. Bolnik je grešni kozel, ki služi samopotrje- vanju "normalnosti" drugih. Psihiatrija to stanje le podkreplju- je, saj shizofrenija ni točno določena patološka entiteta z jas- nimi simptomi in zato služi nehumanemu žigosanju, hkrati pa psi- hiatrija namesto zdravljenja uporablja nasilje nad pacienti od brutalnih elektrošokov do subtilnejših metod, ki silijo bolnika v prisilno prilagajanje imaginarnim normam. V drugem delu opisuje avtor ideje nekega duševnega bolnika, ki je skozi lastne izkušnje prišel do stališč sorodnih antipsihia- triji. Ta bolnik poudarja, da psihiater stopa v zaroto z okoli- co, ki ji bolj verjame kot bolniku samemu, dalje da psihiater gleda na bolnika skozi prizmo arbitrarne diagnoze, spregleda pa, da so pravi vzroki bolezni v bolnikovi okolici in v družbi. Psihiatrija kot znanost po njegovem mnenju onemogoča človeški stik s pacientom. Ta je postavljen v podrejen položaj izobčenca, črne ovce v družini in družbi in ga je treba zapreti v geto, tako da je še sam prisiljen sprejeti vsiljeno vlogo norca. V zaključku avtor poudarja, da bo antipsihiatrična kritika sta- re psihiatrije aktualna in upravičena, dokler pacient dejansko ne bo obravnavan kot subjekt in ne kot objekt zdravljenja. "Ko- rak naprej v sodobni psihiatriji je korak iz psihiatrične ustanove v človeško družbo." (Cooper). 3o8 UDK 616.89 Antipsychiatrie, Schizophrenie, Willkürlichkeit der Diagnose, psychiatrische Gewalt, Familie, Geisteskrankheit in der Familie BRAJSA, dr. Pavao: Mein Erleben der Antipsychiatrie durch die Ideen David Coopers und Gespräche mit einem schizophrenen Patienten časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 11/1975 Im ertsen Teil seines Beitrages fasst der Autor die Grundideen D. Coopers zusammien. Schizophrenie entsteht in einer mikrosozialen Krisensituation, in der Einzelne willkürlich zum Geisteskranken gestempelt wird, damit das pervertierte System der familiären Beziehungen erhalten bleibe. Das Problem liegt im. familiären Interaktiohsnetz, aus dem der Patient nicht abstrahiert werden kann. Der Patient ist der Sündenbock, der "Normalität" der anderen zur Selbstbestätigung dient. Die Psychiatrie verstärkt diesen Zusatnd noch, denn Schizophrenie ist keine genau bestimmte Enti- tät mit klaren Symptomen und dient daher einer inhumianen Stigma- tisierung, zugleich aber benutzt die Psychiatrie gegenüber den Patienten statt Heilung Gewalt, von brutalen Elektroschocks bis zu subtileren Methoden, die den Patienten zu zwangsmässiger Anpassung an imaginäre Normen nötigen. Im zweiten Teil beschreibt der Autor die Ideen eines Geisteskran- ken, der durch eigene Erfahrung zu Auffassungen gekomm.en ist, die der Antipsychiatrie verwandt sind. Dieser Patient hebt hervor, der Psychiater sei in eine Verschwörung m.it der Umwelt verwickelt, der er mehr Glauben schenke als dem Patienten selbst, weiters, der Psychiater betrachte den Patienten durch das Prisma einer willkürlichen Diagnose, er übersehe aber, dass die eigentlichen Ursachen der Krankheit in der Umwelt des Patienten und in der Gesellschaft liegen. Die Psychiatrie als Wissenschaft verunmöglicht seiner Meinung nach einen menschlichen Kontakt mit. dem Patienten. Dieser ist in die untergeordnete Lage eines Geächteten versetzt, eines schwarzen Schafes in Fam.ilie und Gesellschaft, und ist in ein Ghetto zu sperren, so dass er auch selbst gezwungen ist, die aufgezwungene Rolle eines Narren zu akzeptieren. Im Abschluss hebt der Autor hervor, dass die antipsychiatrische Klinik der alten Psychiatrie ihre Aktualität und Berechtigung behalten werde, solange der Patient in der Tat nicht als Subjekt behandelt wird, sondern als Objekt der Therapie "Ein Schritt vorwärts in der modernen Psychiatrie ist ein Schritt aus der psychiatrischen Institution in die menschliche Gesellschaft." (Cooper). 509- UDK 616.89 duševno zdravje, duševna bolezen, psihiatrija kot stroka, alko- holizem, norkomanija, psihiatrične metode, družbena vloga psi- hiatrije LOKAR, Jože: Anti-razmišljanja časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 11/1975 Skozi zoperstavljanje teze in problematizacije teze sproža pri- spevek kritično refleksijo o vrsti pojmov psihiatrične teorije in prakse ter o družbeni vpetosti psihiatrije. UDK 616.89 Geistesgesundheit, Geisteskrankheit, Psychiatrie als Fachdiszip*i lin, Alkoholismus, Narkomanie, psychiatrische Methoden, gesell- schaftliche Rolle der Psychiatrie LOKAR, Jože : Anti-Erwägungen Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 11/1975 Durch die Gegenüberstellung von These und ihrer Problematisierung regt der Beitrag zur kritischen Reflexion einer Reihe von Begrif- fen der psychiatrische Theorie und Praxis und der gesellschaft- lichen Eingeschlossenheit der Psychiatrie an. 51o UDK 616.89 klasična psihiatrija, socialna psihiatrija, psihoanaliza, anti- psihiatrija, historični materializem P02ARNIK, Hubert: Nekatere dileme in alternative psihiatrije časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo " 11/1S75 Prispevek izhaja iz dejstva zloma klasične psihiatrije, za kate- rega vidi dva temieljna razloga: njeno napak razumljeno prirodo- slovnost, po kateri je "sedež" vseh bolezni v organih in organ- skih sistemih ter njeno konservativnost, nereflektiranje njenih družbenih implikacij. V nadaljnjem obravnava različne alterna- tive klasični obliki psihiatričnega zdravljenja, pri čemer iz- postavi njihove temeljne pomanjkljivosti: socialna psihiatrija - netematiziranost strukture in cilja svojega lastnega predmeta, s čem.er je onem.ogočena tudi teoretsko zasnovana praksa; psuho- analiza - čeprav se le-ta že nahaja v obdobju radikalnih spre- memb, je osnovna pomanjkljivost "klasične" psihoanalize, da ostaja na ravni resignativno pesimistične kulturne teorije in ne preide v resnično emancipatorično znanost; antipsihiatrija - ločitev posam.eznika od družbe. Realno alternativo vidi avtor v spoznanjih, da so subjektivne strukture posledica družbenih vpli- vov ter, drugič, da se družbena protislovja reproducirajo ne samo v subjektivnih strukturah, pač pa tudi v interakcijskih oblikah, ki predstavljajo r.ealizirane subjektivne strukture. UDK 616.89 klassische Psychiatrie, Sozialpsychiatrie, Psychoanalyse, Anti- Psychiatrie, historischer Materialismus POŽARNIK, Hubert: Einige Dilemmen und Alternativen der Psychiatrie časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 11/1975 Der Beitrag geht von der Tatsache des Zusammenbruchs der klassischen Psychiatrie aus und sieht dabei zwei Hauptgründe dieses Zusamm.en- bruchs: in der falsch verstandenen Naturwissenschaftlichkeit der kl. Psycniatrie, wonach der "Sitz" aller Krankheiten in den Organen und organischen Systemen sei; im Konservativismus, der Unreflektiertheit ihrer gesellschaftlichen Implikationen. Der Beitrag behandelt dann verschiedene Alternativen der klassischen Form: der psychiatrischen Heilung, wobei er ihre Kauptmiängel herausstellt: die Sozialpsychiat- i'ie - die Unref lektiertheit der Struktur und des Ziels ihres eigenes Gegenstandes, wodurch auch eine theoretisch fundierte Praxis ver- hindert wird; die Psychoanalyse - obwohl sie sich schon in einer Periode radikaler Um.wälzungen befindet, ist der Hauptmangel der "klassischen" Psychoanalyse, dass sie auf dem Niveau einer resig- nativen pessimistischen Kulturtheorie bleibt und nicht zu einer wahrhaft emazipatorischen Wissenschaft übergeht; die Anti-Psychia- trie - Scheidung des Einzelnen von der Gesellschaft. Eine reale Alternative sieht der Autor in den Erkenntnissen, dass die subjekti- ve Struktur eine Folge der gesellschaftlichen Einflüsse sei und dass, zweitens, sich die gesellschaftlichen Widersprüche nicht nur in subjektiven Strukturen, sondern auch in Interaktionsformen re- produzieren, die realisierte subjektive Strukturen vorstellen. 311 UDK 1:159.964.2 strukturalizem, idelologem znaka, označevalec, diferencialnost, reprezentacija, subjekt, nezavedno POTRČ Matjaž: Lacanovo nezavedno kot radikalizacija izstopa iz fenomenoloških nastavkov v označevalno logiko časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 11/1975 Avtor poskuša določiti mejo med fenomenološko zastavitvijo in strukturalizmom. Osnovna skupna poteza strukturalizma v razliki do fenomenologije je tematizacija pojma znaka, ki jo je znotraj lingvistike prvi premislil Saussure. Vendar pri Saussurju ozna- čevalec in označenec ostaneta paralelna in korelativna, označe- valec je podrejen smislu, ki naj ga reprezentira. Bistven preob- rat »radikalizacija in subverzija ideologema znaka, nastopi pri Lacanu: označevalec je premišljen v svoji avtonomnosti, ki pred- hodi vsaki reprezentaciji, pregrada med označevalcem in označen- cem je neprekoračlj iva, označenec drsi pod označevalcem, učinek smisla pa se pojavi iz vmestnosti označevalnega preloma. S tem je prebita dualna ekspresivna shema, red reprezentacije, ki je pomenil zator označevalca in njegove materialnosti, prebita je vladavina občega. Primat označevalca pa hkrati prinaša proble- matiko subjekta, tematizacijo nezavednega. UDK 1:159.964.2 Strukturalismus, das Ideologem des Zeichens, Signifikant, Dif- ferenzialität, Repräsentation, Subjekt, Unbewusstes POTRČ, Matjaž: Lacans Unbewusstes als Radikalisirung des Heraust- ritts aus den phänomenoligischen Konzepten durch die Signifikatinslogik časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 11/1975 Der Autor versucht die Grenze zwischen der phänomenologischen Ein- stellung und den Strukturalismus festzustellen. Der Gesantcharak- ter des Strukturalismus in Unterschied zur Phänomenologie besteht in der Thematisierung des Begriffs des Zeichens, die innerhalb der Linguistik zuerst von Saussure durchgeführt wurde. Bei Saussu- re bleiben aber Signifikant und Signifikat parallel und korelativ. Der Signifikant ist dem Sinn, den er representieren seil, unterordnet, net. Eine wesentliche Umkehrung, die Radikalisirung und Subversion des Ideologem des Zeichens, tritt bei Lacan auf: der Signifikant ist in seiner Autonomie thematisiert, die jeder Repräsentation vorausgeht, die Barriere zwischen dem Signifikanten und dem Sig- nifikat ist unüberschreitbar, der Signifikat gleitet unter dem Signifikant, die Wirkung des Sinns erscheint aus der Zwischen- stellung des signifikativen Bruchs. Damit ist das duale expressive Schema, die Ordnung der Repräsentation, durchbrochen, das eine Unterdrückung des Signifikanten und seiner Materialität darstell- te, und damit auch die Herrschaft des Allgemeinen. Der Vorrang des Signifikanten bringt zugleich die Problematik des Subjekts, die Thematisierung des Unbewussten. 512 UDK 1:335.51 hermenevtika, kritična teorija, psihoanaliza, simptomatološko branje RIHA, Rado: Jurgena Habermasa zainteresirano spoznanje časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 11/1975 Kritika Habermasove knjige Spoznanje in interes je izvedena skozi vmestitev tega dela v konstalacijo, ki jo začrtujeta Gadamerjeva ■hermenevtika in Krahlova "imianentna" analiza Habermasa. Izkaže se, da o Habermasovem preboju hermenevtičene zahteve univerzalnosti, o materialističnem obratu hermenevtike, odloča njegova tem.atizaci j a psihoanalize (skozi vprašanje sistematično popačene kom^unikacije) . Zahteva po tematizaciji Habermasovega razum.evanja psihoanalize hkrati že presega okvir kritiziranega teksta, kolikor gre pri Ha- bermasu za problemski sklop pozne kritične teorije, za premostitev poudarka öd kritike politične ekonom.ije h kritiki subjektivnosti, iz katerega zadobi tem¡atizacija psihoanalize v historičner -..ateria- lizmu šele svojo konkretnost. To premiestitev poudarka паге.\ЈЈе kri- tični teoriji družbena realnost poznega kapitalizma, ki se vzpo- stavlja (tudi) z odsotnostjo revolucionarnega praktičnega gibanja in praktično/revolucionarne teorije. Zato se izkaže tudi Krahlova kritika Habermasa za preozko zastavljeno, ker ne tematizira prob- lema, ki se odpre z odpovedjo subjektivnega faktorja. Širše gleda- no gre za vprašanje razmerja historičnega materializma in psihoana- lize, ki ga skuša prispevek ponazoriti skozi pojem dvojnega branja. UDK 1:335.51 hermeneutik. Kritische Theorie, Psychoanalyse, sym.ptomatische Lekture RIHA, Rado: Jürgen Habermas' interessierte Erkenntnis časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 11/1975 Die Kritik des Habermasschen Buches Erkenntnis und Interesse wird ausgeführt durch dessen Einordnung in die Konstellation, die von Gadamers Hermeneutik und Krahls "immanenter" Kritik an Habermas umrissen wird. Gezeigt wird, dass über den Habermasschen Durchbruch des Universalitätsanspruchs der Hermeneutik, über die materialisti- sche Umkehrung der Hermeneutik, sein Begreifen der Psychoanalyse entscheidet (durch die Frage der systemiatisch verzerrten Komrauni- kation). Die Forderung nach einer Analyse des Habermasschen Ver- ständnisses der Psychoanalyse übersteigt den Rahmen des kritisier- ten Textes; soweit es sich bei Habermias umi den Problem.zusammenhang der späten kritischen Theorie handelt, um die Verschiebung des Akzents von der Kritik der politischen Ökonomie zur Kritik der Subjektivität, woraus die Thematisi.erung der Psychoanalyse im. hi- storischem Materialismus erst ihre Konkretheit bezieht. Diese Ver- schiebung des Akzentes diktiert der kritischen Theorie die gesell- schaftliche Realität des Spätkapitalismus, die sich (auch) im Feh- len einer revolutionären praktischen Bewegung und einer praktisch/re- volutionären Theorie ausdrückt. Deshalb zeigr sich auch Krahls Kri- tik an Habermas als zu eng angesetzt, weil sie nicht das Problem 315 thematisiert, das durch das Versagen des subjektiven Faktors eröffnet wird. Allgemeiner gesehen handelt es sich um die Frage des Verhältnisses von Psychoanalyse und historischem Materialis- mus, das im Beitrag durch den Begriff der doppelten Lektüre angedeutet wird.