Boj za izstop iz sebe
Osnovni boj, ki ga moram bojevati za svojo literaturo, je boj proti napuhu. Boj za izstop iz sebe, za svoje izničenje, za trenutek, ko moja sredobežna sila postane enaka ničli in se preneha vmešavati v tok mojih zgodb. Nacionalno je vrsta napuha. Prejkone koristnega za življenje, morda celo nujnega napuha, brez katerega bi uplahneli kot preluknjane plavalne race, del nujno potrebne teže, ki nas
varno priklepa na zemljo, da ne odiramo, ampak obdelujemo vrtove, čakamo pred vrati občinskih uradov in elegantno, brez pretirane bojazni prislanjamo telefonsko slušalko k ušesu. Na tej točki pa se mi pisanje zgodb ženevemkolikič kaže kot stanje, ki ni od tega sveta, ki se ne ravna po zakonih življenja, katerih del sem v devetindvajsetih letih že spoznal in se
Alojz Ihan
988 900
989                                                                                                            Boj za izstop iz sebe
jim navadil čimbolj uživaško prepuščati. Priprave za pisanje so drugačne kot za sprehod po stari Ljubljani in zato mi ni še nikoli zavest o nacionalnem na papir zvabila omembe vredne zgodbe. Celo nasprotno, pri pisanju čutim, da me nacionalno ovira enako kot bi me navdušenje novopečenega avtomobili-sta, diplomiranca, poslovneža; napuh kot napuh torej. Zato je boj za pisanje vedno tudi boj proti nacionalnemu v meni, morda celo v prvi vrsti, kajti preden se ne otresem mase drugih, mase skupnosti (kar je nacionalno), nimam nobenega upanja, da se bom uspel otresti tudi svoje lastne mase, zagledanosti v lastno gravitacijsko polje.
In če občutim ta problem že pri osnovnem čutenju nacionalnosti, pri čutenju »malega, nepolitičnega človeka«, si ne morem niti predstavljati svojega položaja na »branikih nacionalnega«, kjer bi kot satelitska antena sprejemal dva milijona nacionalnih impulzov in jih pretvarjal v stereo zvok in visokoločljivo sliko. Pri tem me ne bi toliko skrbel diletantizem, s katerim bi kot pisec mešal štrene v polju, ki pripada politiki, ekonomiji in kakšni priložnostni - logiji, skrbelo bi me, ker nacionalnih zgodb sploh ne bi bilo, ker ne bi prihajale, ker vem, da jih ne bi mogel pisati. Edina dolžnost, ki jo čutim kot pisec, je ta, da se selim za zgodbami kot se ribiči za ribjimi jatami in se skušam zadrževati tam, kjer je največ zgodb in kjer so najlepše. Nacionalno je mrtva voda, vsaj kar se mojih izkušenj tiče.
Z odkritjem te izkušnje pa menim, da nadaljnje razčlenjevanje tematike, ki jo ponuja anketa, z moje strani nekako ni več smiselno. Celotna tematika ostaja zunaj moje pisateljske izkušnje, zato dvomim v zanimivost morebitnih odgovorov, kajti dajal bi jih drug človek - nekdo, ki s suženjsko odvisnostjo vsak dan prisluškuje prdenju poštarjevega mopeda, da bi dobil v roke časopis in znova ocenjeval, kdaj bo počilo in kako; nekdo, ki se je po dolgem obotavljanju naposled naučil zdravo ljubiti svoje balkansko bistvo in si iz srednje Evrope v glavnem želi le avtomobile, nekdo, ki ima povprečne sanje in povprečne strahove in ni, da bi ga bilo vredno spraševati kaj drugače kot na referendumu in na volitvah, ko bodo spet naokoli.