LETO XII. ST. 7 (538) / TRST, GORICA ČETRTEK, 22. FEBRUARJA 2007
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
www. noviglas. it
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Uvodnik
Andrej Bratuž
Okrnjeni
zgodovinski
spomin
Spet smo priče polemikam, ki zlasti močno in značilno odmevajo v našem zamejskem prostoru. Kakor je znano, je predsednik italijanske republike Giorgio Napolitano ob februarskem dnevu spomina na istrske begunce (ezule) na Kvirinalu sprejel skupino njih samih ali njihovih svojcev ter jim spregovoril. V zvezi s fojbami je med drugim dejal, da je šlo predvsem za etnično čiščenje Italijanov, ki so živeli v tedanji Jugoslaviji. Sledil je ti. eksodus, ko je del Italijanov zapustil Istro. Na te izjave se je odzval hrvaški predsednik Stipe Mesič. Svojemu italijanskemu kolegu je primerno odgovoril. Fojbe so bile v glavnem posledica fašističnega napada in preganjanja ter vsega, kar je med vojno zakrivila italijanska osvajalna politika. Zadeva je v Italiji sprožila val protestov in reakcij. Zunanji minister D'Alema je zavrnil Mesičeve izjave in poklical na odgovor hrvaškega veleposlanika v Rimu. Polemika je zajela tudi politične sile, tako večinske kot opozicijske. Jasno je, da je zlasti desnica vse to zelo napihnila tako v vsedržavnem kot v krajevnem merilu. Pri tem se v Trstu "odlikuje" poslanec Roberto Menia, ki nikdar ne zamudi priložnosti za protislovenske izpade in za zanikanje fašističnih zločinov.
Vse to je imelo svoj odmev tudi v Sloveniji. Na državni ravni lahko omenimo pismo, ki ga je slovenski predsednik Janez Drnovšek poslal italijanskemu državnemu poglavarju, zunanji minister Dimitrij Rupel pa je poslal zadevno pismo svojemu italijanskemu kolegu. O vsebini omenjenih pisem pa niso sporočili nič konkretnega. V debato se je vključila tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti s predlogom, naj Italija objavi skupno poročilo italijansko-slovenske zgodovinske komisije.
Med zanimive zapise o teh vprašanjih sodi tudi članek, ki ga je v tržaškem italijanskem dnevniku objavil znani pisatelj in pričevalec Predrag Matvejevič. V njem se zavzema za to, da zgodovinski spomin obeleži obe strani.
Polemika se je v zadnjih dneh nekoliko omilila. Obe strani sta skušali sprejeti neka skupna stališča o glavnih vprašanjih, ki so posredno povezana s tem. Revizionizma sprejetih pogodb noče nihče, tako da zlasti Mirovna pogodba iz leta 1947 in Osimski sporazum med Italijo in tedanjo Jugoslavijo še vedno ohranjata svojo veljavo.
Kako pa je polemika odmevala med slovensko manjšino v Italiji? Vse to seveda živo zanima Slovence v zamejstvu, pa verjetno tudi v matični domovini. Razumljivo je, da primorski Slovenci ne moremo kar tako mimo težkega in žalostnega zgodovinskega obdobja med obema vojnama, ko je fašistični režim kruto zatiral vse, kar je bilo slovenskega, zapiral naše šole, ukinjal slovenske časopise in organizacije itd. Posegal je tudi na cerkveno področje (prisilni odstop nadškofa Sedeja v Gorici in škofa Fogarja v Trstu), napadal naše zbore in njih pevovodje, česar se prav v tem času spominjamo ob sedemdesetletnici mučeniške smrti Lojzeta Bratuža. In prav zato nas boli, da predsednik italijanske republike v svojih izvajanjih ob dnevu spomina popolnoma obide to temno stran italijanske zgodovine, odgovornost fašistične Italije in preganjanje Slovencev in Hrvatov. Če se je potem hrvaški predsednik odločil, da omili svoje stališče in vzame na znanje italijanska pojasnila, je to njegova stvar.
Benedetto Croce je zapisal, da bi morala biti zgodovina nekakšno veliko kasacijsko sodišče, ki bi ponovno pregledalo razsodbe, ki so jih izrekle človeške strasti in zmote. Samo tako bi kot v nekakšni vesoljni sodbi razlikovala dobro in zlo.
Foto DPD
Fojbe, fašizem, Mesič, Napolitano
Sprava brez resnice ni mogoča
Vprašanje sprave med Italijani, Slovenci in Hrvati na najvišji državni ravni se vleče že dolgo let, a kakih vidnih stvarnih rezultatov v tem pogledu še ni. Občasno je kazalo, da se stvari razvijajo v pravo smer, a še vedno se je zgodilo, da so se zadevni napori ustavili ob znanih in manj znanih čereh. Razni politični predstavniki in sami državni poglavarji treh sosednjih držav so si stalno pritrjevali, da so pripravljeni na skupno spravno dejanje zaradi dogodkov iz preteklosti, ki so globoko zarezali v spominsko zavest prizadetih ljudi.
Na pobudo slovenskega zunanjega ministra Peterleta in italijanskega ministra An-dreatte se je leta 1993 ustanovila mešana italijansko-slovenska komisija zgodovinarjev. Ti so oblikovali svoje ocene in ugotovitve v zvezi z odnosi med obema narodoma v zadnjem stoletju. Leta 2001 je omenjena komisija zaključila svoje delo s sestavo poročila o slovensko-italijanskih odnosih od leta 1880 do 1956 in ga izročila obema vladama v pričakovanju, da ga bosta primerno uporabili zlasti za informiranje javnosti v obeh državah. Slovensko zunanje ministrstvo je omenjeno poročilo objavilo, takratna italijanska vlada (levosredinska) pa ga ni uradno upoštevala, kaj šele da bi ga posredovala javnosti. Prav v tistem času pa se je začel "dialog" med Finijem in levim demokratom Violantejem o notranji italijanski spravi, ki je leta 2004 privedel do uvedbe vsedržavnega Dneva spomina na "fojbe in eksodus", ki so ga podprle
“V SVETAL SPOMIN...”
Dan posvečen LOJZETU BRATUŽU
23. FEBRUAR 2007 v Gorici
skoraj vse parlamentarne stranke. Desnosredinska vlada je podprla izdelavo znanega filma Srce v breznu, ki ga je nato ob veliki publiciteti predvajala državna televizija RAL Sledilo je bučno proslavljanje vrnitve Italije v Trst celo ob prisotnosti vojaških ladij v zalivu.
Oba nekdanja državna poglavarja Scalfaro in Ciam-pi sta uradno obiskala spominsko obeležje na umorjene v kraških breznih pri Bazovici in izrazila potrebo po spravnem dejanju med predstavniiki Italije, Slovenije in Hrvaške. Javnosti sicer ni znano, do kod so privedli zadevni diplomatski pogovori, vendar se iz zadržanja uradnih predstavnikov da sklepati, da si je italijanska stran to dejanje zamišljala kot skupno polaganje vencev na izbrana spominska obeležja. Kaže, da ni bilo soglasja glede izbranih krajev obiska. Tudi izvoljeni italijanski predsednik Giorgio Napolitano je ob umestitvi izrazil željo po spravnem srečanju. Slovenski predsednik Drnovšek mu je odgovorli, da je vedno pripravljen na takšno dejanje.
V ozračju priprav na proslavitev Dneva spomina "na fojbe in eksodus" je deželna mreža RAI intervj uvala hrvaškega predsednika Mesiča, ki je med drugim dejal, da so bili poboji v istrskih fojbah maščevalna reakcija na fašistično nasilje nad Slovenci in Hrvati na območju nekdanje Julijske krajine. Pripomnil je, da bi morali o tem seznaniti širšo italijansko javnost. To je močno prizadelo italijanske politike, ki stalno govorijo samo o fojbah, ne pa tudi o drugih nasilnih dejanjih in ukrepih v Istri za časa fašizma. Isti politiki danes očitajo italijanskim povojnim vladam, da so molčale o tragediji istrskih beguncev in fojb iz političnega oportunizma. Zamolčujejo pa, da so iste vlade namenjale isto skrb vključevanju beguncev v normalno življenje (gradnja stanovanj, nudenje socialne pomoči, do-
ločena prednost pri zaposlovanju in podobno). Italijanski politiki in mediji še vedno pozabljajo na represivno ravnanje do Slovencev in Hrvatov pod fašizmom, na vojaški napad Italije na Jugoslavijo leta 1941 (celo brez vojne napovedi), na priključitev Ljubljanske pokrajine ter izvajanje vsestranske represije nad prebivalstvom in njegovega odganjaja v taborišča (Gonars, Rab in druga), na procese in krute obsodbe Posebnega sodišča za zaščito države (od skupno 42 smrtnih obsodb jih gre kar 33 na račun Slovencev in Hrvatov). O vsem tem nihče ne seznanja italijanske javnosti, ki je tako povsem nepoučena o celotni preteklosti. Pa še to: Italija se je v pariški mirovni pogodbi iz leta 1947 obvezala, da "ukrene vse potrebno, da zagotovi aretacijo in izročitev za namene sojenja oseb, obtoženih, da so zagrešile ali ukazale vojne zločine..." Koliko jih je dejansko izročila?
Zato presenečajo besede državnega predsednika Na-politana, da so bili pomorjeni v fojbah "žrtve sovraštva, krvavega nasilja in slovanskega priključit-venega načrta, ki je prevladoval predvsem v mirovni pogodbi leta 1947 in je zadobil strahotne oblike etničnega čiščenja." Povsem je obšel fašistično nasilje nad slovenskim in hrvaškim prebivalstvom v nekdanji Julijski krajini. S tem je popolnoma prevzel retorično besedišče desnice. Zato se ni čuditi polemičnim reakcijam na omenjeno "resnico," zlasti na Hrvaškem pa tudi pri slovenskem človeku na Primorskem.
Alojz Tul
/->| glasbena MTl matica
t
GLASBENI SPLETI
KONCERTNA SEZONA 2006/2007
MAUR0 MAUR
TROBENTA
FRANC0ISE DE CL00SEY
KLAVIR
PONEDELJEK, 26.2.2007 OB 20.30 KULTURNI DOM GORICA
Sodelujejo:
Kulturni dom Gorica Kinoatelje - projekt go&go
Glasbena matica Gorica Korzo Verdi 51 (KBcenter) 11.0481.531508
Kratke
SSk...
Spoštovana evropska poslanka Ljudmila Novak Slovenska skupnost, narodna stranka Slovencev v Italiji, Vam čestita in se Vam iskreno zahvaljuje za poseg na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta o sežigu edinih občinskih jasli v Trstu, ki so namenjene slovenskim otrokom. Taka in podobna dejanja bodrijo in vlivajo moči in samozavesti v vsakega od nas, ki se, organizirano ali kot posameznik, trudi, da se slovenski narod na tem zahodnem delu našega narodnega ozemlja ohrani in normalno razvija lastne človeške sposobnosti in vrline.
Za vse Slovence, ki živijo v Italiji, je pomembno, da ste povzeli in poudarili naše pričakovanje s strani italijanskih oblasti po zagotovitvi osnovnih varnostnih in pravnih pogojev za normalen družbeni razvoj. Za to se že dolga desetletja stranka Slovenska skupnost bori in dela skupaj z drugimi organizacijami naše narodne skupnosti, ki delujejo na ostalih družbenih področjih.
Upamo, da bo Vaš poseg našel na italijanski strani pozitivne sogovornike, ki bodo upoštevali Vašo spodbudo in se zavzeli, da se vse čim prej povrne v prejšnje stanje ter da se postopki, ki zadevajo izvajanje zakonskih določil za zaščito slovenske narodne skupnosti, hitreje izvršijo.
Stranka Slovenske skupnosti se Vam še enkrat iskreno zahvaljuje in Vam želi še veliko uspehov v Evropskem parlamentu. / Slovenska skupnost, Deželno tajništvo
... in SSO čestitata Ljudmili Novak
Spošt. evropska poslanka Ljudmila Novak Svet slovenskih organizacij se Vam iskreno zahvaljuje za Vaš poseg na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta glede sežiga edinih slovenskih občinskih jasli v Trstu. Vaš poseg je pomembno dejanje pozornosti do slovenske narodne skupnosti v Italiji, ki s ponosom in pozornostjo sledi Vašemu delu v najbolj reprezentativni evropski instituciji.
Še posebno je pomembno, da ste poudarili, kako si slovenska narodna skupnost tako s strani tržaških kot vsedržavnih italijanskih oblasti pričakuje zagotovitev osnovnih varnostnih in pravnih pogojev za nemoten vsedružbeni razvoj. To je seveda v tem trenutku otežkočeno zaradi dolgoletnega neizvajanja zakonskih pravil, ki zadevajo slovensko narodno skupnost v Italiji, pa tudi zaradi neupravičenega zamujanja pri lokalnih samoupravah, kar je najbolj vidno prav v občini Trst.
V upanju, da boste še naprej tako pozorno spremljali življenje Slovencev v Italiji, se Vam še enkrat iskreno zahvaljujemo in Vam želimo obilo uspehov v opravljanju poslanstva predstavnice slovenskega naroda v Evropskem parlamentu. / Predsednik SSO, Dr. Drago Štoka
Špacapan za popravilo ceste v Štmaver
Deželni svetnik Slovenske skupnosti Mirko Špacapan je v teh dneh nastopil pri ravnatelju družbe
lrisacqua, pri goriškem prefektu De Lorenzu in pri goriškem županu Brancatiju, da bi našel rešitev za popravilo ceste v Štmaver.
Po zadnjem odgovoru na Špacapanovo svetovalsko vprašanje v deželnem svetu glede zemeljskih usadov v Štmavru, ki ga je podal odbornik za civilno zaščito Gianfranco Moretton, je jasno prišlo do izraza, da obstajajo različne interpretacije, kdo naj bi cesto popravil, in da je zadeva obtičala na mrtvi točki. Posledice tega stanja so, da v Štmaver danes pelje samo cesta po Koštaboni, vijugasta in nevarna, neprimerna za promet in tudi sama večkrat podvržena usadom.
Prefekt De Lorenzoje po posegu deželnega svetnika dosegel dogovor z županom Brancatijem in odbornikom Primosigom, da se v kratkem skliče operativni sestanek in se določi, do kod segajo odgovornosti družbe lrisacqua oziroma kolikšen delež stroška si lahko prevzame njena zavarovalnica. Sam prefekt pa se je še obvezal, da bo ponovno predlagal rešitev zasilnega mostu, ki ga Brigata Pozzuolo z njegovim posredovanjem rada ponudi za začasno rešitev.
Špacapan seje prefektu priporočil, naj predstavlja on tisto gonilno silo, ki bo skrbela, da se popravilo ceste za Štmaver ne bo vleklo v nedogled.
Marjetica podpira izvolitev Slovenca v deželni svet
Na seji deželne svetovalske skupine Marjetice v Vidmu, katere seje udeležil tudi svetovalec SSk Mirko Špacapan, je bil govor tudi o volilnem zakonu. Predsednik Degano in odbornik Moretton sta znova zagotovila odločnost Marjetice, da hoče novi volilni zakon in da v njem podpira evropsko normo za izvolitev Slovenca v deželni svet.
Podpredsednik deželne vlade Moretton je še posebej poudaril, da imajo drugačne opcije - tudi zadnja, brez volilnega praga za manjšinske stranke, ki sojo predlagali DS-značaj neresnosti. DS so namreč skupaj z Marjetico podpisa-Foto jmp	li	zakonski	predlog
brez člena o Slovencih in se odločili, da bodo glede evropske norme za garancijo slovenskega predstavnika šli na glasovalno soočanje v komisijo in v deželni svet. Novi predlogi, bolj ali manj skrotovičeni v iskanju drugačne rešitve, niso več sprejemljivi. Špacapan je še razložil, da samo povezava manjšinske stranke z večjo lahko zagotavlja, da manjšinski predstavnik vstopi v deželni svet v vsakem primeru, to se pravi ob zmagi ali porazu koalicije, v kateri se manjšina in njena manjšinska stranka prepoznavata.
Dežela / Utemeljitev Mirka Špacapana
Volilni zakon v peti komisiji
Vi
razpravi v peti deželni	SSk Mirko Špacapan utemeljil
komisiji o volilnem za-	razloge za zagotovitev sedeža
konu je deželni svetnik	slovenski manjšini po
Na dnu...
NE SKRBITE, NAD PREPROGO JE VSE ČISTO !
olajšanem postopku.
Evropska norma zagotavlja mesto v deželnem svetu v primeru zmage ali poraza zavezništva, s katerim se manjšina poveže v obliki stranke, ki jo zastopa.
Sedanji deželni statut ne predvideva zagotovljenega sedeža, pač pa samo odpravljanje zaprek za udejanjanje manjšinskih pravic. Če bi sedež bil zagotovljen za narodno skupnost, bi bilo treba tudi dobiti obliko, kako ugotoviti narodno pripadnost. Danes samo narodna stranka, ki je vedno bila v deželnem svetu s svojim simbolom, lahko v povezavi z večjo stranko doseže tisto mesto, ki manjšini pritiče kot taki.
Ostali Slovenci lahko naprej iščejo kot doslej uveljavitev v sklopu vsedržavnih ali drugačnih strank in tako zagotovijo Slovencem številnejše predstavništvo. Dejstvo pa, da dežela Furlanija Julijska krajina mora imeti zakon, ki ščiti slovensko narodno skupnost, izhaja iz obvez Italije do Slovencev, ki so ostali v njenih mejah po mirovni pogodbi. Dežela je namreč nastala na ozemlju, kjer živi slovenska manjšina in ima zaradi tega tudi avtonomni status.
Po političnem škandalu
Sprava po naravni poti
Lahko bi se vnovič zgražali. Lahko bi zopet butali z glavo ob zid, se spet sklicevali na izsledke italijansko-slovenske zgodovinsko kulturne komisije itd. Dejstvo pa je, da nas ne bo nihče rešil iz tega podlega kotla: ne pošteni strokovnjaki zgodovinske vede, še manj pa politični predstavniki, ki branijo le svoje interesne položaje in je zanje hkrati vsako tolmačenje zgodovinskih dogodkov temeljito preštudirana politična poteza. Potemtakem bi lahko tudi mislili, da je sedanji škandal na ravni hrvaško-ita-lijanskih odnosov zgolj politična računica ene ali druge države v zvezi z v vstopom naših južnih sosedov v Evropsko unijo: vprašanje o odškodnini optantov je namreč na hrvaškem bregu še vedno odprto. Še hujši pa je problem odgovornosti, ki jo politiki nosijo do nas, do ljudi, ki se trudijo, da bi primemo razrešili vozle preteklih tragedij. Sprava ni stvar politikov, je stvar ljudi. Politiki so zato znova pokazali, kako znajo biti neodgovorni do svojega institucionalnega položaja, kar posledično vpliva na odnose, ki jih snuje družbeno tkivo.
V zadnjih letih smo namreč spoznali, da smo v zvezi s temi vprašanji tako na eni kot na drugi strani navsezadnje obsojeni na nemoč: in to ne glede na zgodovinsko resnico. Naša soočanja so podobna dialogom gluhonemih: vsak brani svoje stališče in drug
drugega ne znamo poslušati. Hudo je, saj pri teh znanih, kočljivih vprašanjih ne bomo prepričali ne nas v njihovo resnico oz. njihovo tolmačenje dogodkov, oni ne sebe v našem. Verjetno so se marsikateri narodi v različnih zgodo-
vinskih zamahih znašli v podobnem - morda še hujšem - položaju, ko so zaradi splošne generacijske sorodnosti bili posredno ali neposredno še preveč vpleteni v dogodke spornih mejnikov svoje preteklosti. Po takem prepričanju bi danes sprave ne mogli na nikakršen koli način doseči, ker nam zgodovinska bližina do spornega obdobja druge svetovne vojne tega ne omogoča. Bolje
Osebno sporočilo...
bi zato bilo, ko bi se vsi nekoliko bolj umirili spričo misli, da bo vprašanje sprave stvar novih ljudi, prihodnjih generacij, ki ne bodo sploh čutile potrebe po 'naši spravi': tako prihodnji Slovenci (in Hrvatje) kot Italijani. Razrešeni bodo naše posrednosti in neposrednosti do teh spornih min. Menda se bodo v prihodnje celo vprašali, o čem se je vendar treba spraviti. To obdobje bo v šolah splošno obravnavano, kot mi danes študiramo francosko revolucijo, punske, križarske in tridesetletno vojno: vse z določeno ravnodušno razdaljo, ko ni več otipljivih vezi s 'sodobno' preteklostjo, ko bodo v prihodnje na šahovnici drugi aktualni problemi, ko se bodo naši potomci pogajali verjetno o drugih spravah, njihovih, takih, ki se bodo menda porodile zaradi drugih sorodnih hudodelstev, ko bodo nekateri elementi današnjega časa le nadrobnosti, s katero bodo prihodnji profesorji 'mučili' jutrišnje generacije. In trume študentov se bodo pred spraševanji in kontrolnimi vajami povpraševali, ali je Rusijo zasedel Napoleon ali Mussolini, ali je Jugoslavija napadla Italijo in še bo polno takih ali in ali, ki ne bodo imeli nikakršnega pomena več... Šlo bo za spravo, ki se bo iztekla po naravni poti.
Zavedati bi se vendar morali, da so zgodovinski dogodki med sabo kljub vsemu vzročno posledično povezani: tako kot je današnji čas posledica preteklosti, bo prihodnost odvisna od današnjih dogajanj in od naše drže. Vezani smo zato na preteklost in hkrati na prihodnost.
Na sebi nosimo namreč nalogo, kateri - kaže - ne znamo biti kos. Predvsem politiki ne!
Igor Gregon
Sporočam, da je od danes zjutraj na vratih mojega kabineta na Visoki šoli modernih jezikov Univerze v Trstu, v bivšem Narodnem domu, izobešeno naslednje osebno sporočilo:
Attenzione!
A coloro che rispettosamente si riconoscono nelle parole del Presidente della Repubblica italiana e dovessero di conseguenza sentirsi
offesi o minacciati dalla presenza in un’istituzione dello Stato italiano di uno "slavo”, "barbaro” e "sanguinario”, cittadino italiano dalla nascita, figlio di cittadini italiani dal 1918, di famiglia triestina dal XIX secolo, chiedo di non bussare alla mia porta.
Prof. Ivan Verč Trieste, 14 febbiaio 2007
Povejmo na glas
V smeri vsesplošnega zaostrovanja?
Uvodoma velja pojasniti, kako si tukajšnje razmišljanje želi, da bi bilo zmotno in torej sad bežnih občutkov, ne pa dokaz resničnih dejstev. Toda po drugi strani ni mogoče prezreti najrazličnejših dogodkov in dogajanj, ki v zadnjem času namigujejo na domnevo, da se razmere zaostrujejo, ali da se splošni zaostritvi zaznavno približujemo. Nemara takšni predpostavki botruje spomin na Lojzeta Bratuža, ki se je s svojo veličino dvignil nad vsakršno nasilje in ga s svojo blagostjo toliko bolj izpostavil. Naj bo tako ali drugače, kar nekaj stvari je, ki nakazujejo, da je neprijaznih premikov vse več in da se morebiti drug z drugim napajajo.
Seveda nas je več kot neprijetno presenetil dan spomina na fojbe in istrske begunce. Malokdo je predvideval nastop ostrine, ki je zadobila udarno moč in to dobesedno. Kot bi kdo hotel namenoma razplamteti ogenj napadalnih čustev in strasti ter odpreti knjigo zgodovine na straneh, ki si jih ne želimo več brati. Namesto vse bolj prijateljskega sodelovanja med državami mučno obkladanje z očitki na način, ki upošteva le svojo stran, za druge pa mu ni mar. Tudi če gre za spodrsljaj, se človek sprašuje, kako se je mogel zgoditi v takšno smer, ki zagotovo ne more prinesti nič dobrega, in je zato nujno storiti vse, da bi čim prej škodo odpravili. Obtem je navzoča slutnja, da ne gre samo za lokalni evropski dogodek v severnem Jadranskem morju, saj tudi globalni premiki kažejo znake zaostritve oziroma narobe: se zaradi
ostrejših globalnih premikov sedaj slabšajo razmere še na lokalni evropski ravni?
Ni dolgo tega, kar je ruski predsednik Putin kritiziral Združene države Amerike, da le poglabljajo svetovna žarišča in nikakor pomirjajo. Izjava je bila pomenljiva, saj se ameriški posegi od septembra 2001 dalje le stopnjujejo in očitno pričenjajo rušiti ravnotežje med velesilama. Dokaz je nedaven oster ruski protest ob nameri Združenih države Amerike, ki želijo postaviti protiraketna oporišča na Poljskem in Češkem v obrambo pred "neposlušnimi" državami, točneje pred Iranom. Rusija grozi, da bo razdrla sporazum o uničenju raket malega in srednjega dometa, toda Bush ne popušča: v Afganistan bo poslal še več vojakov, predvsem pa računa na večjo udeležbo drugih članic Nata -za to pomlad je namreč načrtovana obsežna ofenziva proti talibanom. Globalno vojno zaostrovanje je torej dejstvo in v njem vse bolj sodeluje večina držav razvitega sveta, kar utegne razmere zaostriti vsesplošno. Zaradi navedenih globalnih razlogov lahko posledično pride v tako pomembni evropski državi, kot je Italija, do skokovitega in trdega poenotenja notranjih stališč, in sicer v smeri, ki se med ostalim znaša nad manjše sosednje države.
Bojazen, da smo priče splošnemu zaostrovanju, je plodna zaradi enega samega razloga: zaostrovanje ni dobro, ni dobro za nikogar, zato je prav, da se njegove nevarnosti zavemo in jo v interesu vseh čim prej odstranimo.
Janez Povše
NOVI
GLAS
marci Srečanje za profesorje nižjih in višjih srednjih šol	n;4iij;nHiinini:mj;»a[*.i Psih. Bogdan Žorž v Gorici
Prednost sodelovalnega Zakaj se je pomembno učenja pred individualnim	zavestno odrekati?
Foto DPD
V ponedeljek, 12. februarja, so imeli profesorji nižjih in višjih srednjih šol srečanje v prostorih slovenskega šolskega centra v Gorici na temo Pogoji in metode uspešnega sodelovalnega učenja.
Ljudje smo socialna bitja. Življenje v skupnosti, intenzivno sodelovanje z drugimi ljudmi je pogoj za posameznikov razvoj in udejanjenje vseh njegovih potencialov. Eden od pomembnih dejavnikov socializacije, ki lahko vpliva na razvoj sodelovanja, je šola. Prav o tem je spregovorila predavateljica, prof. Cirila Peklaj, docentka za pedagoško psihologijo na ljubljanski univerzi.
Predavateljica je nazorno pokazala prednosti sodelovalnega učenja pred drugimi načini učenja. Največkrat prevladuje v razredu frontalna metoda dela, ki je povezano s tekmovalnim učenjem. Učenci "tekmujejo", kdo bo bolje odgovoril ali kdo bo dobil boljšo oceno. Vendar se izkaže, da le nekaj "dobrih" učencev aktivno sodeluje, drugi ostanejo pasivni.
Prof. Peklaj je skušala pokazati, kako bi se dalo spremeniti tako skoraj vsakodnevno stanje med šolskimi urami.
Metoda uspešnega sodelovalnega učenja je nastala v ZDA, in sicer v Kaliforniji, kamor že nekaj desetletij prihajajo špansko govoreči priseljenci. Učitelji se zato med poukom srečujejo z raznimi težavami zaradi raznolikosti in različnosti učencev. Metodo sodelovalnega učenja so razvili tudi v Izraelu, kjer so imeli podobne težave, saj vemo, da Židje prihajajo v izraelska mesta iz vseh dežel sveta. Severne države so to
metodo še izboljšale. Obširne raziskave so pokazale, da je sodelovalno učenje dosti bolj učinkovito kot pa individualno učenje.
Če hočemo, da vsi učenci sodelujejo, moramo skrbeti najprej za boljše emotivno vzdušje v razredu, je dejala prof. Peklaj. Ob tem je nakazala profesorjem veliko metod, prikazala uporabo več vrst aktivnosti in didaktičnih pripomočkov. Sodelovalno učenje lahko v splošnem opredelimo kot vzgoj no-izobraževalno strategij o, po kateri učenci delajo v majhnih skupinah. Teoretično izhodišče sodelovalnega učenja je sodelovanje, ki je opredeljeno kot skupno delo, da bi dosegli skupni cilj.
V sodelovalnih okoliščinah so cilji udeležencev pozitivno povezani. Učenci se zavedajo, da je njihov cilj dosegljiv le v primeru, če tudi drugi člani skupine lahko dosežejo svoj cilj. Zato morajo vsi, ki so vključeni v skupino iskati pri svojem delu poti in metode, ki ustrezajo njim in tudi ostalim članom v skupini, s katerimi so pove-
zani v sodelovanju. V svetu so vedno bolj cenjeni dobro skupinsko delo, dobra komunikacija, kvalitetna delitev dela, sposobnost vodenja, organiziranja in dobri odnosi v skupini. Ti so pogoji za uspešno delo. Vse to učence naučimo s pomočjo različnih metod kooperativnega učenja. Učenci se morajo naučiti sodelovanja
v taki skupini. Spoznati morajo, da so lahko uspešni vsi ali pa nobeden in da je za to odgovoren vsak posameznik v skupini. Večkrat se godi, da je v skupini tudi nekaj pasivnih članov. Da bi se temu profesor izognil, sestavi heterogene skupine učencev s štirimi člani. Vsak učenec dobi svojo številko, od ena do štiri. Ko učitelj pove številko, vsi učenci s to številko v vseh skupinah odgovarjajo na vprašanje. Tako morajo vsi člani skupine sodelovati, se prepričati, da vsi poznajo odgovor in se z njim strinjati. Zadnje čase se profesorji srečujejo z učenci z vedno večjimi težavami. Pri premoščanju le-teh lahko pomaga profesorju metoda sodelovalnega učenja. Na podlagi pozitivnih izkušenj s procesom učenja v skupini se poveča notranja motivacija učencev. Predvsem slabši učenci se tako otresejo strahu pred neznanjem in nastopanjem, ker dobijo v skupini od sošolcev dodatne razlage in vzpodbude. Ko postanejo uspešnejši, se jim dvigne samopodoba. In ko učenec enkrat doživi uspeh, ko spozna, da je vloženo delo pripeljalo do tega uspeha, je tudi v bodoče pripravljen vlagati v učenje in delo vsaj toliko ali več napora. Pregovor pravi, da teorija brez prakse ne velja veliko, zato so se tudi udeleženci skušali postaviti v kožo samih dijakov, poglabljali teme in se postavili v igro v skupinskih
strategijah: skupinska diskusija, intervju v treh stopnjah, pogovori v paru, sodelovalne karte. Predavateljica si je najbolj želela, da bi profesorji znali te metode čim bolje vključiti v svojo vsakdanjo prakso.
Seminar se bo nadaljeval v ponedeljek, 26.2.2007.
Karlo Nanut
Izbira med dobrim in slabim je lahka in enostavna, če imamo pravilne informacije in kriterije. Težje in zah-tevneje je izbirati med dobrim in... dobrim. Izbira v tem primeru zahteva zmožnost odrekanja: če ga nisem sposoben, nisem svoboden.
Ta prehod je bil ena izmed ključnih misli razmišljanja o odrekanju, ki ga je številnim navzočim v domu Franc Močnik v Gorici v torek, 13. februarja, posredoval dr. Bogdan Žorž na prvem srečanju pomladnih predavanj, ki jih prireja Skupnost družin Sončnica v sodelovanju z Mladinskim domom. Priznani in uveljavljeni primorski psiholog, ki spremlja šolsko mladino tudi na Goriškem in Tržaškem, je lani v Gorici že govoril o vzgoji za ljubezen, nato o reševanju problemov in naporu, je uvodoma v imenu prirediteljev povedal Mauro Leban. Tokrat se je osredotočil na odrekanje, ki - je sam povedal - danes sicer zveni nazadnjaško in zastarelo, saj ima slabšalen pomeni. Možno pa je ga videti v drugačni luči. Ko govorimo o vzgoji, namreč govorimo o vzgoji za ljubezen, saj otroku želimo dobro in mu zato ne ponudimo tega, kar je trenutno dobro, ampak to, kar mu bo s fizičnim in čustvenim razvojem omogočilo zdravo življenje. Vzgajati otroka z ljubeznijo pomeni vzgajati ga za zdravo življenje, za vrednote, mu nuditi varnost, ga uvajati v samostojnost, spoštovanje, razumevanje in odpuščanje, da bo sposoben zdravih medčloveških odnosov. Vzgajati za ljubezen pa pomeni ga vzgajati za sprejemanje in za dajanje; tega razvajen otrok ni sposoben, saj zna samo jemati (ne sprejemati!), ker misli, da mu vse pripada. Temelj vzgoje za svobodo pa je vzgoja za odrekanje, za odgovornost in za postavljanje meja. Ko govorimo o odrekanju, mislimo na glagol "odrekati se", ki pomeni: zavestno se odpovedati materialnim dobrinam, pravicam, udobju. Pomembna je beseda "zavestno", saj ni odrekanja brez svobodne izbire. Če mi komu kaj odrečemo, je to "prik-rajševanje", ne pa "odrekanje". Smisel odrekanja je v tem, da se utrdi lastna zmožnost svobodne izbire, da se utrdi značaj, bi rekli na preprostejši način. Najlepše je predavatelj prikazal pojem odrekanja, ko je starše pozval in izzval, naj dajo otrokom sedem čokoladnih bombonov in jim naročijo, naj vsak dan pojejo samo po enega. "Če bodo sedmi dan segli po zadnjem, boste lahko mirni zanje!"
Odrekanje je lahko tudi dejanje ljubezni, je dodal Žorž, ko se čemu zavestno odpovemo v korist drugemu, ko delimo z drugim; to je še korak naprej. "Ko si pred oltarjem obljubimo zvestobo, se moramo odpovedati velikemu delu lastne svobode. Danes je veliko zvez v stiski prav zato, ker nismo več sposobni odrekanja..."
Izbira med dvema stvarema, ki imata značaj dobrega, je zahtevna, ker se je treba odreči nečemu. Tudi zato je pogosto lažje zaupati izbiro komu drugemu, se podrediti komu, ki izbere namesto nas. Ker nismo vzgojeni za odrekanje, se torej raje odpovedujemo svobodi, kot bi se sami naučili se odrekati. Obenem pravimo, da se nam ni treba odrekati, ker smo svodobni ljudje... Čuden paradoks, in vendar velika resnica o današnji družbi!
Posledice	nezmožnosti
odrekanja so številne. Na prvo mesto je Žorž postavil nemir, nered, vedenjsko neobvladljivost v šoli. Otroci so danes bolj nemirni kot nekdaj, in vendar so po svoji strukturi povsem enaki tistim izpred 50 let, geni so vedno enaki. Problem je v tem, da otroci danes niso zmožni odrekanja; ko se jim pojavi želja, da kaj naredijo, se ji ne morejo upreti: ko želijo zažvižgati, to tudi storijo. Niso nevzgojeni, je dodal predavatelj, saj poznajo pravila, a se enostavno ne znajo odpovedovati svojim željam. Nezmožnost odrekanja jih vodi tudi v nevztrajnost: lotijo se nečesa, kmalu jih želje vodijo drugam in ne znajo ostati zvesti prvi odločitvi. Poleg tega imajo šibko potrpljenje in slabo samopodobo, saj kmalu začutijo, da jih okolje ne sprejema z naklonjenostjo, če	se tako
obnašajo. Posledice so lahko tudi objestna vandalistična dejanja, ki jim sicer ne prinašajo koristi, ampak si z njimi dokazujejo, da jim nihče nič ne more in da nimajo omejitev. Otroci, ki niso zmožni odrekanja, so tudi nestrpni, saj: če je nekaj njegovo, se moram odreči temu, da bi bilo moje. Nesposobnost se odrekati tiči tudi v ozadju vsake zasvojenosti, saj gre za zadovoljevanje želja po potešenosti, užitju in zadovoljstvu, za "lahko in nenaporno pot". Vzgoja za odrekanje ni v tem, da otroka prikrajšamo v dobrinah, ki jih omogoča naša družba, je pribil psiholog, ampak v tem, da ga vzgojimo za svobodno osebnost, ki bo znala v ponudbi dobrin, udobja in užitja sama zavestno izbirati to, kar je zanj pomembno in potrebno, in da bo znal svoje dobrine tu-
di deliti z drugimi. Napačno je iz strahu pred ljuljko ne saditi niti pšenice, je spet nazorno obrazložil pojem s konkretnim primerom. Zato tudi nima smisla npr. prikrajšati otroka za televizijo; edina posledica tega je, da bodo otroci malo jezni na starše... Otrok se mora namreč naučiti se svobodno odrekati in izbirati. Danes, ko imamo vsega na pretek, je priložnosti ogromno; pred časom, ko je bilo pomanjkanje, je bilo gotovo težje vzgajati za odrekanje. Še en primer: v postu prikrajšati otroka za slaščice ne vodi nikamor; učinkoviteje bi bilo ga peljati v slaščičarno, ga postaviti pred 15 slaščic in mu reči: "Eno samo si izberi!" Tako se bo moral odpovedati ostalim štirinajstim. Česa takega je sposoben že štirileten otrok, ki mu konkretna izkušnja in doživetje pomenita veliko več kot beseda ali filozofija. Prav tako imamo danes možnost uvajati otroke v to, da kakšno izmed daril, ki jih npr. prejemajo ob Božiču ali drugih praznikih, tako, ki mu je drago, pokloni komu drugemu, saj jih ima itak na pretek. "Ko dam od svojega, se nečemu odrečem, kar pomeni, da sem svoboden." Zato otrok ni treba prikrajševati: "Če je možnost, da imajo, naredimo korak naprej!"
Najboljši potrošniki so ljudje, nesposobni odrekanja, to trgovci dobro vedo. Zato nima smisla puščati otrok doma, ampak je zanje dobro, da hodijo po nakupih s starši, ki naj jim le naročijo, naj si izberejo eno samo stvar; tako se bodo naučili se odpovedati drugim in zdravo rasti. Za odrekanje lahko vzgajamo že dojenčke, če mama ni "idealna", taka, ki vse ve in takoj skoči k otroku, še preden ta odpre usta: "Idealna mama je veliko zlo za otroka!" Kot uči Gordon VVheeller, je za otroka dosti boljša "dovolj dobra mama", taka, ki se ji včasih noče vstati, ki zna presoditi, kdaj otrok resnično kaj potrebuje. Tako se otrok nauči odstopiti od kakšnih želja. Skratka: v predšolski dobi se postavljajo temelji pravil in meja, da jih otrok spozna. V šolski dobi se oblikuje proces samostojnosti, spoznavanje	vrednot,
preizkušanje odgovornosti in vztrajnosti. Mladostnikov pa ni možno več kaj dosti vzgajati, saj sami preverjajo svojo samostojnost, delajo napake in tako se njihove izkušnje preizkušajo in bistrijo. Vedno se lahko še kaj naredi; vsekakor je najboljši prijem zgled staršev, ki se najbolj prime, ko otrok doživi tudi odrekanje kot nekaj prijetnega-
Danijel Devetak
Informacija
O javnih razpisih Urada Vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu v letu 2007
Na podlagi Zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja (Uradni list RS, št. 43-1836/06) in Uredbe o izvajanju finančnih podpor za ohranjanje in razvijanje slovenske identitete zunaj Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 139/2006), je Urad Vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu 26.01.2007 objavil Javni razpis za razpisno področje A: finančna podpora avtohtoni slovenski narodni skupnosti v zamejstvu v letu 2007 in Javni razpis za razpisno področje B: finančna podpora Slovencem po svetu v letu 2007.
Cilj obeh javnih razpisov je spodbujanje dejavnosti, ki med slovenskimi rojaki, ki živijo v tujini, omogočajo: -utrjevanje in ohranjanje narodne, jezikovne ter kulturne identitete
- medsebojno povezovanje
- ohranjanje vezi z Republiko Slovenijo
- vzdrževanje struktur in dejavnosti avtohtone slovenske
narodne skupnosti v sosednjih državah in Slovencev v izseljenstvu.
Na javna razpisa se lahko prijavijo tako pravne kot fizične osebe iz tujine, kakor tudi organizacije civilne družbe, ki v Republiki Sloveniji delujejo na področju povezovanja in skrbi za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Dokumentacija navedenih javnih razpisov je na razpolago na spletni strani Urada za Slovence v zamejstvu in posvetu: http://www.uszs.gov.si/ pod rubriko Javne objave. Dokumentacijo pa zainteresirani lahko dvignejo tudi vtajništvu Urada vsakdan med 9. in 14. uro in tudi na vseh diplomatsko-konzularnih predstavništvih Republike Slovenije v času uradnih ur.
Skrajni rok za oddajo vlogje 28.02.2007.
Vsa dodatna pojasnila in informacije je mogoče dobiti na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu vsak dan med 9. in 14. uro, tel: 01430 2810, faks: 01 478 22 96 ter po elektronski pošti na elektronskem naslovu urad.slovenci@gov.si.
Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu
■y tt 0	0	0	0	NOVI
4	22.	februarja	2007_______________________________________ Kristi	ani	m družba	glas
Življenjski jubilej
Dr. Jožef Smej - 85 let!
Prečastiti škof dr. Jožef Smej je dopolnil 85 let!
Od Bogojine, kjer je bil rojen 15. februarja 1922, do Maribora je prehodil veliko študijskih in duhovniških postaj: bogoslovje je začel v Mariboru, končal pa ga je v Sombotelu, kjer je na praznik Brezmadežne 8. decembra leta 1944, star komaj 22 let, prejel mašniško posvečenje. Kratke postaje so bile potem v Dokležovju, Dobrovniku, Turnišču, zatem pa 21 let v Murski Soboti. V Mariboru opravlja različne službe že od
*
leta 1969, od leta 1983 je pomožni škof. Mnogih jezikov je učen, govori vsaj v šestih, tudi znanstvena dela piše v več jezikih,
vsakdanji brevir, pravi sam, pa moli po slovensko, madžarsko, nemško in francosko. Življenjsko delo mariborskega pomožnega škofa dr. Jožefa Smej a je veliko in vsestransko: škof, duhovnik, pesnik, pisatelj,
prevajalec, cerkveni zgodovinar. Kulturna preteklost Slovenske okrogline je bila hvaležno področje njegovega nenehnega zanimanja za življenje tistih mož, ki so med Muro in Rabo stoletja ohranjali vero in slovenstvo. Napisal je več izvirnih znanstvenih in leposlovnih del - seznam del dr. Smeja, ki jih hranijo slovenske knjižnice (COBISS), ima 242 zaznamkov, pa to gotovo ni vse, kar je napisal. Sodeloval je pri prevajanju Bogoslužnega molitvenika, Zakonika cerkvenega prava, Svetega pisma Stare in Nove zaveze ter komentarjev k psalmom. Skoraj od duhovniškega posvečenja se je Jožef Smej poglabljal v življenje in delo dr. Franca Ivanocyja in njegovih sodelavcev, tistih mož, ki so v prejšnjih stoletjih obračali kolo zgodovine in kulture med Muro in Rabo.
Peter Kuhar
Prejeli smo
Vera ali duhovna iluzija - sožitje ali sozlitje?
Pred časom je gospod Danijel Devetak v Novem glasu naslovil poročanje o srečanju članov župnijskih svetov standreškega dekanata z nadškofom: "Kako naj reorganiziramo naše krščanske skupnosti?"
Tega srečanja sem se tudi sam udeležil in sem, po svojem prepričanju, nakazal nekaj pomembnih smernic, in to ne iz svojega "Žaklja", ampak iz navodil zadnjih dveh papežev ter iz odloka L'impegno dei cattolici nella vita politica, ki ga je papež Janez Pavel II. podpisal 21. novembra 2002 in daje okvirna navodila vsem katoličanom. Naslovljen je na škofe, politično angažirane osebe ter sploh na vse vernike. Četudi to ni bilo strikno na dnevnem redu, sem se poslužil priporočila sv. Pavla, ki svetuje vedno opominjati.
Na omenjenem srečanju sem posebno rad prisluhnil trem izvajanjem. Prvo je bilo gospoda nadškofa, ki je ugotavljal, da se mladinska problematika ne more danes reševati na župnijski ravni, ampak da je dekanijska raven bolj pripravna. Upam, da bodo tej ugotovitvi sledila dejanja.
Drugo je bilo izvajanje gospoda župnika iz Sovodenj, ko je ugotavljal, da je poslanstvo verskega občestva v prvi vrsti preroško in oznanjevalno.
Tretja je bila splošna ugotovitev,
da pripadnost in delovanje v župnijskih svetih ni zadostna za versko formacijo, "zato je pomembno, da člani črpajo duhovno hrano drugod, kot npr. v bibličnih ali molitvenih skupinah," kot je pravilno povzel Devetak.
Glasno ugovarjanje mojemu posegu lahko razumem samo tako, da danes za nas ni več resnica Resnica, ampak to, kar reče in hoče večina. V našem mirnem tihem umiranju, tako na narodnem kot na verskem področju, nam gredo na živce tisti, ki si še upajo povedati resnico; zdi se, da nočemo ljudi, ki bi motili našo mirno evtanazijo.
Če je bila ena sama moja beseda neresnična in ne v sozvočju s cerkvenim naukom in z naukom papežev, prekličem vse, kar sem tam povedal.
Z veliko žalostjo moram tudi ugotavljati, da nam pri tem tihem umiranju pomagajo tudi tisti, ki bi nas morali po svojem poslanstvu opominjati, kregati, če bi bilo potrebno tudi po nas udariti, predvsem pa ljubiti s tisto ljubeznijo, ki ima korenine v Jezusovem Evangeliju, v resnici in ljubezni, ki sta neločljivo združeni.
Kar sem povedal na srečanju, do pičice ponavljam danes.
Omenil sem, da je obdobje po Drugem vatikanskem koncilu čudovito obdobje, obdobje posebne milosti (Kairos), prenove
Cerkve, in to predvsem ob novih gibanjih, ki so usmerjena predvsem v prenovo osebe. Povedal sem tudi, da je nekoč prenova Cerkve potekala predvsem preko meniških redov, danes pa ta prenova poteka preko novih gibanj, ki jih je Sveti Duh zbudil.
Pokojni papež Janez Pavel II. je zelo vzpodbujal gibanja. Maja leta 1998 je poklical v Rim vse ustanovitelje in člane teh gibanj. Prisotni so bili predstavniki šestinpetdesetih gibanj. Kdor se je tega srečanja udeležil, ga ne bo nikdar pozabil.
Pokojni papež je tudi veliko pisal tem gibanjem in o njih.
"Nova gibanja pa so usmerjena predvsem v prenovo osebe. Človek je prvi subjekt sleherne družbene in zgodovinske spremembe, toda če hoče opravljati to vlogo, se mora tudi sam prenoviti v Kristusu, v Svetem Duhu. Nekoč je prenova Cerkve potekala predvsem preko redov. Tako je bilo v obdobju po padcu rimskega cesarstva z benediktin-
ci .... Poleg redov tudi novejšega datuma in čudovito razcvetelih svetnih ustanov v našem stoletju so se v koncilskem in pokoncilskem obdobju pojavila nova gibanja. Čeprav sprejemajo tudi posvečene osebe, združujejo predvsem laike, ki živijo y zakonski zvezi in opravljajo razne poklice. Ideja prenove sveta v Kristusu raste naravnost iz temeljnih krstnih obljub....
Danes je kljub drugačnemu videzu veliko tistih, ki najdejo pot, da preizkušajo Boga, ki dela. To je veliko izkustvo današnjega časa, zlasti če gre za mlade generacije. Kako drugače pa naj si razlagamo ne le vsa združenja, marveč tudi toliko gibanj, ki cvetejo v Cerkvi? Kaj drugega so kot božja beseda, ki je bila slišana in sprejeta?.....
To poslušanje, to poznavanje je vir akcije: iz tega se rodi gibanje misli, gibanje srca, gibanje volje.« (Janez Pavel II, Prestopiti prag upanja )
/dalje Emil Radetič
Pisateljeva vsestranska dediščina
Edvard Kocbek politik
Ko prebiramo Kocbekove zapise, se nam zastavi vprašanje: "Ali je bil Edvard Kocbek politik?" Če vzamemo za izhodišče misel, da je politika tudi prizadevanje za uresničitev skupnih ciljev, ki jih kdo skuša uresničiti in ima za vse to tudi vizijo, potem bi iz Kocbekove literarne zapuščine lahko izluščili, da je imel ne le zamisel, ampak tudi svojo /!/ vizijo o slovenskih človeških in narodnih ciljih. V politiko je zašel ne le iz čisto osebne odgovornosti, ampak ga je tja privlekla tudi ambicija. Spomenka Hribar poudarja: "Ce razločujemo politiko od politikantov, potem je bil Kocbek velik politik, njegova politična dediščina je velika. Zato tudi tedaj, ko so ga najbolj preganjali, ni odstopal od stališča, da je bil NOB potreben in da je potrebna tudi demokracija..." Peter Kovačič piše: "Ni imel lastnosti,
sel, ki se je trajno zaganjala iz oseke v plimo in padala iz plime nazaj, kakor se je navduševala nad našimi komunisti in se plašila brezbožnega komunizma, ali pa se je razvnemala nad marksizmom in zgražala nad komunisti... Resnično, tako so se spopadali s svojimi skušnjavci nekdanji svetniki, tako so se borili za svojo vero, ki očitno ni bila nikoli do kraja trdna, kakor nemara ni bila niti Kocbekova povezanost s komunisti, ki so vodili osvobajanje po njegovem mnenju zgolj politično ali vojaško, ali umsko... Kajti v njem (Kocbeku) še vedno in trajno do konca živi "stara želja" ustanoviti elitni red novih Slovencev... Red OF pa je imel druge dušne pastirje in drugačne, na vrhu vsega, brezbožne opate in priorje...”
Še marsikaj bi lahko napisali, vendar naj končamo: "Kocbek se je vse življenje učil politike kljub naj-
S
1
potrebnih za to, da človek pravi čas začuti spremembe v razmerju sil, v ravnotežju, da se pravi čas pridruži tisti strani, ki bo zmagovita." M. Jenšterle meni: "Kocbek je bil sicer vse življenje pesnik, v politko pa je zašel "po pomoti". Na podoben način razmišlja tudi dr. Anton Trstenjak: "Vselej me moti, kadar kdo govori o Kocbeku "politiku", ker nikoli v njem nisem videl politika in doživljal politika, kadar govorimo o njegovem delovanju v "politični" družbi. Jenšterle ima zato prav, ko pravi, da je bil Kocbek v politiki naiven. Napačno pa bi se izrazil, če bi zapisal, da je bil kot politik naiven, ker politik sploh nikoli ni bil. Bil je vse prej kot politik, čeprav ga je vihar časa zanesel v politična navzkrižja."
"... Življenje pa je drlo okrog nas vse hitreje. Vsega pa sem se zavedal kasneje, neko noč, ko sem ugotovil, da sem le medij. Toda kot so komunisti potrebovali mene, sem jaz potreboval njih v svojem pohlepu po resnici in navdušenju ..." piše o sebi. V Obrazih je Vidmar zapisal: "Iz takšnih čudnih prebliskov, se je hranila tudi njegova (Kocbekova) politična mi-
višjim političnim funkcijam, ki jih je tudi imel, je ostal pesnik, in tudi vedno znova izigrani umetnik. Malokdaj ali lahko celo nikoli ni politika dovolila, da bi se literati mešali v njeno delo. To je celo protislovno, čeprav iz zgodovine vemo, da so imeli umetniki več posluha za bodočnost kot politiki, ki j ih vedno v glavnem zanima le se-danjost. Ljudje, ki so politiki ali so le o njej razmišljali tako, kot je o politiki razmišljal Kocbek, doživijo slej kot prej politično osamitev. To nas uči zgodovina." Njegova usoda je tesno povezana z dogajanji v zadnji zgodovini Slovencev. Bil je pomemben literat časa, v katerem je živel. Oblikoval in soustvarjal pa je tudi slovensko politiko. To mu vsekakor moramo priznati. V politiki se je udejstvoval kot katoliški ideolog, se pa ob vsem svojem literarnem delu vedno znova legitimira kot poet. Zaradi dejanj, pri katerih je bil kot človek soudeležen ali jih je celo odobraval, pa bo kljub vsemu še naprej ostal kamen spotike levemu in desnemu slovenskemu političnemu bregu.
Ambrož Kodelja
1. POSTNA NEDELJA
5 Mz 26,4-10; Ps 91; Rim 10,8-13; Lk 4,1-13
Judje so imeli navado izraža ti globoko žalost ali ogorčenje ali pokoro s tem, da so pretrgali oblačila. Tudi s pepelom so se potresali (Mr 14,63). Tudi noč so prečuli vraševniku in pepelu.
Nekaj podobnega delamo tudi mi na pepelnico. Toda Jezus svari pred golo zunanjostjo, kajti pretrgati moramo svoje srce in ga očistiti (JI 2,13).
Postni čas jeza tako dejanje primeren. Notranjo pokoro in spreobrnjenje izražamo na zunaj z ljubeznijo. Ljubezen pa nas sili, da damo to, kar je dobro in potrebno, za življenje ubogega sočloveka.
To ljubezen izpričamo v postnem času na več načinov, a najbolje z zbiranjem sredstev za gradnjo hiš ali stanovanj, bolnišnic in podobnega v revnih državah. V tem vidimo predvsem korist dela, ki naj zagotovi preživljanje družin.
To delo se rojeva po šoli, ki odpravlja nepismenost in nevednost. Ker delo je človek, ki dela in ga dviga med narode, ki dosegajo blagostanje in napredek v kulturi; za vernega človeka pa po veri presega vidno in materialno, ki ga s trpljenjem približa Bogu ter spreminja vse telesno v vstajenje vsega "mesa". Z obhajanjem evharistije pa oznanjamo Gospodovo smrt, dokler ne pride (1 Kor 11,26).
Jezus obnavlja človeka, ranjenega po izvirnem grehu in po naših grehih, ki se izlivajo po vsem stvarstvu kakor deroča reka, kakor morje. Človeški hudobiji dodamo še tisto hudobnega duha, sovražnika človeškega rodu.
V prvem berilu nas sveti pisatelj spomni na začetke naroda, ki je kakor blodeč človek brez stalne domovine. Nato je tujec in suženj v Egiptu. Toda Bog ga rešuje in vidno bedi nad njim. Reši ga iz rok Egipčanov tako, da lahko postane iz njega velik in močan ter številen narod. Bog uslišuje vpitje, njihov glas, njihovo bedo, težavo in stisko. Izpelje jih iz Egipta z močno roko in z iztegnjenim laktom, z veliko strahoto, z znamenji in s čudeži. A pričakuje od njih znamenje hvaležnosti tudi s prinašanjem sadov
zemlje v obljubljeni deželi, s priklonom pred Gospodom, svojim Bogom! (5 Mz 26,4-10). Mojzesova knjiga pokaže, kakšen naj bo naš post, da bo vir rešenja ne samo izpod suženjstva zemeljskih trinogov, pač pa kot osvoboditev v srcu, v mislih, besedah in dejanjih. Naj bo kot bližina Boga v stiski. Post ni torej nič mračnjaškega, žalostnega, marveč je veselje, je pogum, je življenje za druge.
Drugo berilo poudarja pomen besede ali vere. Post nam nudi potrditev v veri. Vera pa zahteva priznanje, da je Jezus Gospod. Bog ga je obudil od mrtvih. To je v naše opravičenje, ki nas rešuje (Rim 10,8-13).
Evangelij nam slika Jezusa v puščavi. Poln Svetega Duha se dolgo posti. Od svojih pa ne zahteva tako strogega posta. Ker je človek za druge, sprejema lakoto, zavrne puhlo oblast poželenja, lakomnosti po dobrinah ter predrzno zaupanje v Boga. Pri Jezusovem postu igra veliko vlogo skušnjavec, hudič. Ljudi more samo zapeljevati in jih lažnivo strašiti s svojo oblastjo. Sicer je resnična oblast, a do neke mere. Razkrinka ga post.
Zadnji naskok satana bo na križu, zato ker mu
ni uspelo zlomiti Jezusove zvestobe Božji volji v puščavi. A prav križ ga bo premagal. To je seveda najhujši post, saj mora kot človek predati smrti svoje telo, vse življenje. Puščava je sicer kraj tišine, zbranega srečanja z Bogom, zlasti po molitvi. A puščava je obenem kraj, kjer gospodarijo hudiči. Je kraj, kjer so se Izraelci pripravljali na odrešenje po hudih preizkušnjah kar štirideset let Hudič je skušal Jezusa vsakdan bivanja v puščavi zato, da bi ga naščuval proti Božji volji. Jezus je bil resnično skušan kakor pravični Stare zaveze. Toda ostal je zvest Božjemu načrtu s človekom.
Jezus je priznal zvestobo Očetu po postu v puščavi. Kljub telesni lakoti je izpolnil Očetovo voljo, ki je dragocenejša od kruha. Izhaja iz Božjih ust Je Beseda, po kateri je Bog vse ustvaril. Hudič pa bi rad, da bi ga Jezus molil. Zamenjal naj bi Boga za lažno slavo tega sveta, ki mineva (1 Kor 7,31).
Tretja skušnjava pogori s češčenjem enega, edinega Boga. Božji angeli, tako lahko mirno sklepamo, varujejo vsakega človeka brezprestanka, vedno. Smo v Božjem, Očetovem objemu in ne v ustrahovanju hudiča. Bog je edina resničnost.
NOVI
GLAS
Kristi ani in družba
22. februarja 2007
vsa verstva enakovredna in nam dajejo enako zanesljivo in resnično podobo o Bogu. Označimo jih lahko za spoštovanja vredna človeška ugibanja o Bogu, ki pa stopijo v ozadje, ko nam pride naproti Bog sam in nam osebno spregovori.
Pravo in resnično spoznanje Boga je največja vrednota, saj ni vseeno, kako si Boga predstavljamo. Če slovenski pregovor pravi: "Povej mi, s kom hodiš, pa ti povem, kdo si," bi podobno lahko rekli tudi: "Povej mi, v kakšnega b/Boga veruješ, kako si ga predstavljaš, pa
ti povem, kdo si". Kajti Bog je naše najvišje merilo, naš ideal in naš vzor. Če imamo o Njem pravo, vzvišeno in plemenito podobo, s katero se nam je razodel on sam, nas ta podoba/predstava usmerja in nam narekuje, da se tudi sami ravnamo po njej.
Boga - počelo in cilj vsega, kar je -je mogoče spoznati iz stvarstva. Ljudje dolgo niso razumeli, da je
pravi in neskončni Bog lahko samo eden. Tudi izvoljeno izraelsko ljudstvo, kateremu se je Bog začel razodevati, je moralo prehoditi dolgo pot, da se je utrdilo v veri v enega Boga, medtem ko so vsi drugi in veliko močnejši sosednji narodi verovali v več bogov. Mnogoboštvo je za Izraelce predstavljalo veliko skušnjavo: zdelo se jim je namreč bolj "moderno" v verovanju posnemati mogočne sosede, ki so bili močnejši in uspešnejši kakor oni sami. Kolikokrat tudi nas mika, da bi se - kakor nekoč Izraelci - Bogu, ki se nam je osebno razodel, izneverili in raje verjeli vedeževalcem, piscem horoskopov in domnevnim obvladovalcem posebnih energij, ki svoje navidezne veščine predstavljajo kot nekakšno novo	verstvo.
Mnogi kristjani se ne zavedajo, da je zatekanje k vedeževalcem ter drugim sodobnim	ponud-
nikom magije in navideznih skrivnostnih sil ne samo očitno praznoverje, ampak tudi odpad od vere v enega Boga. Kjer ni temeljitega poznavanja svete zgodovine odrešenja in Svetega pisma, ki nam to zgodovino podaja in razlaga, hitro prevladajo različne oblike sodobne praznovernosti. Praznoverje je kakor plevel, ki raste tam, kjer njiva ni posejana z dobrim in vzgojenim plemenitim semenom. Na verskem področju plemenito seme predstavlja pristna Božja beseda, zato
Pastirsko pismo slovenskih škofov za postni čas 2007
"Oznanjamo vam besedo življenja"
Dragi bratje in sestre v Kristusu,
Božja beseda, ki smo ji prisluhnili, nas svari pred pretiranim zaupanjem vase. "Preklet mož, ki zaupa v človeka", se glasi klena izjava iz prvega berila. Tudi Jezus v evangeliju opozarja, da bogatin zlahka postane zaverovan vase. Toda ošaben človek, ki si domišlja, da ne potrebuje niti sočloveka niti Boga, živi v veliki zmoti in samoprevari. Življenje nam je bilo podarjeno in človek more prav zaživeti šele v darovanju in tesnem sožitju tako z drugimi kot z Bogom.
Če človek sam sebi ne zadošča niti v posvetnih zadevah, je še toliko manj samozadosten, ko gre za spoznanje Boga. Zato nam je Bog sam spregovoril o sebi in se nam razodel. Ustvaril nas je take, da ne moremo živeti, ne da bi se prijateljsko pogovarjali in se tako razkrivali drug drugemu. V tem smo ustvarjeni po njegovi podobi. Bog je občestvo treh Božjih oseb - Očeta in Sina ter Svetega Duha - zato je Bog Ljubezen ter najlepše in najpopolnejše sožitje. K temu težimo tudi ljudje in drug brez drugega ne moremo. Najtežje prenašamo samoto in zapuščenost. Vendar nam ni dovolj, da se pogovarjamo samo z drugimi ljudmi, da se z njimi srečujemo in živimo v občestvu z njimi. Kolikor daleč seže zgodovinski spomin, so si ljudje želeli vstopiti v odnos tudi z Bogom, za katerega so vedeli, da je večji od človeka in da mora biti
prijateljstvo z njim posebno osrečujoče.
Bog, ki nas je ustvaril iz ljubezni in za ljubezen ter nas je zato usmeril k sebi, tega človekovega hrepenenja ni mogel pustiti nepotešenega. Prišel nam je naproti in se začel razodevati izbranim in izvoljenim ljudem ter preko njih vsemu izvoljenemu ljudstvu. Da bi razodetja/razodetje ljudje ne popačili, ampak bi jih/ga v pristni obliki ohranili za poznejše rodove, so jih/ga sveti pisatelji zapisali in nastalo je Sveto pismo.
Sveto pismo je pismo v pravem pomenu besede.
Kakor si prijatelji pišemo, da drug na drugega ne pozabimo in da se naše prijateljstvo ne ohladi, je tudi Sveto pismo v resnici pismo, ki ga piše Bog sam, in sicer po človeških, od Svetega Duha navdihnjenih pisateljih. Na ta način nam razodeva svojo ljubezen in prijateljstvo, ki ju goji do človeka od trenutka stvarjenja naprej. Sveto pismo pripoveduje o dogodkih, ki so se zgodili po Božji dobroti do nas in nam razodevajo, kako Bog skrbi za svoje ljudstvo, kako ga rešuje in kako ga usmerja na prava življenjska pota.
Ljudje Božje razodevanje nujno potrebujemo, če hočemo biti
Božji prijatelji. Čeprav drži, da človek lahko tudi sam s svojim razmišljanjem o Bogu marsikaj zasluti in dožene, vendar so tovrstna človekova spoznanja zelo nezanesljiva. Številna verstva, ki so nastala v zgodovini človeštva, na eni strani pričajo o veliki človekovi želji in hrepenenju, da bi Boga
spoznal in z njim vstopil v odnos, po drugi strani pa ravno njihova raznolikost govori o tem, da so ta spoznanja delna in nepopolna, včasih celo očitno zmotna. Veroizpovedi, ki so nastale iz plemenitega in upravičenega hrepenenja po spoznanju in čaščenju Najvišjega ter po prijateljstvu z njim, zaslužijo naše spoštovanje, čeprav nikakor ne moremo reči, da so zaradi tega
Ustanovitev SŠK kot posledica razpada Jugoslavije prava (prim. kann. 447-
v -	-	-	-	-	-	459),	statutom	in
Štirinajst let Slovenske škofovske konference
V torek, 20. februarja 2007, bo minilo štirinajst let od ustanovitve samostojne Slovenske škofovske konference (SŠK).
Slovenski škofje so bili do ustanovitve samostojne Slovenske škofovske konference 20. februarja 1993 z drugimi škofi na področju nekdanje Jugoslavije povezani v Jugoslovansko škofovsko konferenco, znotraj katere je bila 20. junija 1983
ustanovljena Slovenska pokrajinska škofovska konferenca.
Slovenski škofje so na seji 25. julija 1992 pripravili osnutek statuta samostojne Slovenske škofovske konference. Papež Janez Pavel II. je po pridobitvi
pozitivnega mnenja Kongregacije za škofe in Urada za odnose z državami pri Državnem tajništvu Svetega sedeža, 19. februarja 1993, v skladu z normami in določbami cerkvenega prava potrdil statut samostojne Slovenske škofovske konference, 20. februarja 1993 pa je Kongregacija za škofe izdala dekret o njeni ustanovitvi. S tem je Cerkev na Slovenskem dobila večjo pravno trdnost in
samostojnost.
Škofovska konferenca je zbor škofov kakega naroda ali določenega ozemlja, ki v medsebojni edinosti in hierarhični povezanosti z rimskim papežem ter v skladu z Zakonikom cerkvenega
drugimi pravnimi normami izvršuje nekatere naloge v blagor vernikov na ozemlju lastne škofovske konference. Po statutu so člani Slovenske škofovske konference vsi krajevni in pomožni škofje, ki jim je v okviru lastne škofije zaupano posebno poslanstvo, medtem ko apostolski nuncij (odposlanec rimskega papeža) ni njen član.
Dne 7. aprila 2006 je Sveti sedež v Čerkvi na Slovenskem ustanovil tri nove škofije (v Novem mestu, Celju in v Murski Soboti), mariborsko škofijo pa je povzdignil v nadškofijo. Leto 2006 so tako
zaznamovala imenovanja in umestitve novih škofov ter razglasitev novih škofij oziroma nove nadškofije. Slovenska škofovska konferenca sedaj šteje deset članov, ki so: msgr. dr. Franc Kramberger, mariborski
nadškof in metropolit ter predsednik SŠK, msgr. Alojz Uran, ljubljanski nadškof in metropolit ter podpredsednik SŠK, msgr. Metod Pirih, koprski škof, msgr. Andrej Glavan, novomeški škof, msgr. dr. Anton Stres, celjski škof, msgr. dr. Marjan Turnšek, murskosoboški škof, msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski pomožni škof, msgr. dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof, msgr. dr. Jožef Smej, mariborski pomožni škof, in msgr. dr. Peter Štumpf, mariborski pomožni škof. Upokojeni škofje nimajo odločujočega glasu, lahko pa so povabljeni na plenarna zasedanja. Vsaka konferenca izvoli predsednika in njegovega namestnika (podpredsednika) ter generalnega tajnika.
Dne 3. septembra 1999 je bil prvotno potrjeni statut Slovenske škofovske konference dopolnjen z dvema dodatnima členoma. Prvi predsednik Slovenske škofovske konference je bil zdaj upokojeni ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar (1993-1997), drugi predsednik ljubljanski nadškof in metropolit dr.
Franc Rode, sedanji prefekt Kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja (1997-2004), tretji pa od 7. decembra 2004 dalje mariborski škof dr. Franc Kramberger.
Statut med drugim ureja naravo in namene posamezne škofovske konference, plenarna zasedanja, določa stalni svet škofov, naloge tajništva ter druge službe in komisije, ki po presoji konference zagotavljajo bolj učinkovito delovanje.
Dr. Andrej Saje, generalni tajnik in tiskovni predstavnik SŠK
je Jezus za ponazoritev svojega nauka uporabil prispodobo semena, sebe pa je označil za sejalca, ki seje dobro seme. Bodimo pozorni na številne sejalce, ki sejejo zastrupljeno seme na našo njivo, prav posebej pa na vrtove otrok in mladine, ki še ne znajo razločevati med dobrim in slabim semenom. V letu Svetega pisma bomo zato še posebej prisluhnili starozaveznim prerokom, ki so svoje sodobnike svarili pred nevarnostjo odpada od edinega resničnega Boga. Od Boga lahko odpademo na različne načine - dovolj je že, da mu več ne zaupamo in da ne verjamemo več popolnoma v njegovo previdnost in dobroto, ampak se začnemo spogledovati z drugimi navideznimi nadnaravnimi silami in njihovimi posredniki, ki nas mamijo s svojimi obljubami. Odpadi od edinega Boga, o katerih poroča Stara zaveza, nas pred tem svarijo še danes. Glavni namen kače, ki je zapeljala Adama in Evo, je bil zbuditi dvom v Božjo ljubezen, saj bo potem lahko manipulirala s človekom.
Tudi v tem se kaže, kako potrebno je prebirati Sveto pismo, ga spoznavati in preučevati, z njim moliti in se ob njem z Bogom pogovarjati. Sveto pismo nam pripoveduje o Bogu, ki nas ima rad in ki skrbi za nas. V tem duhu je treba že otrokom prebirati svetopisemske zgodbe, po župnijah ustanavljati in poživiti skupine, kjer se bodo verniki seznanjali s svetopisemskim sporočilom in bodo tudi molili po zgledu svetopisemskih molitev. Tako bo tudi za nas Božja beseda postajala beseda pravega življenja: osrečujoča in vedra, polna zaupanja in ljubezni do Boga in bližnjega.
Blagoslov Boga, ki se je v svoji dobroti razodel, naj bo vedno nad vami!
vaši škofje
Kratke
Postni govori po Radiu Trst A
S pepelnično sredo se začenja postni čas in tudi letos bomo po Radiu Trst A lahko vsak petek in torek, ob 18.45, prisluhnili postnim govorom. Letosjih bodo oblikovali primorski bogoslovci in med njimi tudi Mirko Butkovič, ki pripada goriški nadškofiji, ter njihov spiritual, prof. dr. Primož Krečič. Za snov svojih razmišljanj so izbrali Sveto pismo, saj je letošnje leto po namenu Sveta krščanskih Cerkva v Sloveniji, se pravi Katoliške Cerkve, Evangeličanske Cerkve in Srbsko pravoslavne Cerkve, namenjeno prav boljšemu spoznavanju vsebine in sporočila Svetega pisma. Primorski bogoslovci so si za snov svojih razmišljanj izbrali svetopisemske odlomke iz Stare in Nove zaveze, ki jih najbolj nagovarjajo in jih v teh govorih posredujejo poslušalcem.
Kot prvi bo v petek, 23. februarja, nastopil Lojze Potočnik, kije slušatelj drugega letnika bogoslovja, razmišljal pa bo o sporočilu tistega odlomka Prve Mojzesove knjige, ki govori o očaku Noetu in njegovem rodu ter o vesoljnem potopu.
Zbližanje med katoličani in anglikanci?
Tiskovna agencija AGI je objavila vest, da je mednarodna anglikansko-katoliška komisija za Edinost in poslanstvo pripravila načrt za združitev dveh Cerkva in ga že oddala Vatikanu. Sedaj je na potezi Rim. Če se bo Vatikan izrekel privolilno, naj bi se po 573 letih anglikanci in katoličani spet znašli pod istim vodstvom katoliškega papeža. V dokumentu piše, da je občestvo med dvema Cerkvama sicer nepopolno, da pa obstajajo pogoji za spremembo in “popolno cerkveno občestvo".
Pripravljalno srečanje na tretje evropsko ekumensko zborovanje
Od 15. do 18. februarja 2007 je v Lutrovem mestu VVittenberg v Nemčiji potekalo pripravljalno srečanje na tretje evropsko ekumensko zborovanje, ki bo od 4. do 9. septembra 2007 potekalo v romunskem mestu Sibiu. Srečanja se bo udeležilo 150 predstavnikov iz Konference evropskih Cerkva (CEC) in Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE).
Tokratno srečanje, ki poteka pod geslom Kristusova luč sveti vsem - dar Kristusovega evangelija za današnjo Evropo, ima več namenov: delegatom omogočiti izkušnjo skupnosti in duhovnosti, s posebnim poudarkom na širjenju znanja o reformaciji; reflektirati proces priprav na tretje ekumensko zborovanje; v krajevne Cerkve prenesti vsebine, ki zadevajo omenjeno zborovanje, in ponovno odkriti, daje Kristusov evangelij luč za sodobno Evropo; pripraviti zborovanje v mestu Sibiu ter na krajevni, narodni in mednarodni ravni pripraviti ustrezna srečanja, ki bodo potekala hkrati s tretjim evropskim ekumenskim zborovanjem septembra 2007.
Delegat Slovenske škofovske konference (SŠK) je profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Bogdan Dolenc, tretjega ekumenskega zborovanja v Sibiu pa se bodo udeležili tudi drugi predstavniki Cerkve na Slovenskem.
Dodatne informacije so objavljene na uradni spletni strani: www.eea3.org.
• yi	NOVI
6	22.	februarja	2007	Lronska	glas
Kratke
Dan Lojzeta Bratuža 23. februarja 2007
Potekajo zaključne priprave na Dan Lojzeta Bratuža oz. počastitev 70-letnice njegove smrti, ko se bo v petek, 23. februarja, zvrstilo kar troje prireditev. V organizaciji Sveta slovenskih organizacij, Kulturnega centra Lojze Bratuž, Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, Zveze slovenske katoliške prosvete, Združenja cerkvenih pevskih zborov ter na pobudo Prosvetnega društva Podgora in Mirka Špacapana in v sodelovanju s Slovensko kulturno gospodarsko zvezo se bo dan, poimenovan z naslovom “V svetal spomin...” odvijal na treh prizoriščih. Ob 17. uri bo na mestnem pokopališču v Gorici izvedena počastitev s krajšo mislijo prof. Tomaža Pavšiča in nastopom MoPZ Mirko Filej pod vodstvom Zdravka Klanjščka. Ob 18. uri bo v Podgori odkritje plošče na hiši, v kateri je bil zaslišan Lojze Bratuž (ul. IV. novembra pri pošti). Podobo na plošči je izoblikovala Albina Pintar, ploščo je izdelalo in tudi podarilo podjetje Klavdija Mužine iz Sela. Nastopata MePZ Podgora in pevska skupina Akord ter recitatorja Irena Breganti in Jurij Klanjšček. Ob 19. uri bo v Kulturnem centru Lojze Bratuž najprej kratka počastitev pred stavbo ob spomeniku, v veliki dvorani pa se bo odvil osrednji program. Poleg zbora Mirka Filej nastopajo MePZ Lojze Bratuž pod vodstvom Bogdana Kralja, orkestralni sestav Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, flavtist prof. Fabio Devetak, recitatorja Sonja Mlejnik in Peter Simoniti iz Celja, ki bosta podala sonetni venec Ljubke Šorli pod naslovom “Venec spominčic možu na grob”, in povezovalec Dario Bertinazzi. Slavnostni govornik bo pisatelj Boris Pahor. Likovno podobo dogodka je izoblikoval Franko Žerjal. Ureditev odra in luč David Vižintin, glasba Niko Klanjšček, organizacijska ekipa: Julijan Čaudek, Albert Devetak, Martina Brajnik. Organizacija in režija dneva: Janez Povše. K udeležbi so pozvani vsi, ki želijo počastiti pomen Lojzeta Bratuža za vso našo narodno skupnost ter njegovo pričevanje za kar najgloblje razumevanje med vsemi ljudmi danes in jutri.
Ščebet v vojni v Kulturnem domu
Med knjigami, ki so izšle v lanskem letu, je na prijazen sprejem bralcev naletela knjiga Ščebet v vojni. Napisal jo je znani goriški kulturni delavec in dolgoletni ravnatelj novogoriške knjižnice Franceta Bevka, Rajko Slokar. Gre za avtobiografsko pripoved, saj se za osemletnim junakom, ki po otroško dojema vojno in najrazličnejše, tudi najbolj tragične preizkušnje, kakor je očetova ali stričeva smrt, ki jih le ta vsiljuje posamezniku, družinam, širši skupnosti. Knjiga je neke vrste vpogled v preteklost, vpogled v otroška leta. Torej vpogled v otroštvo s precejšnjim časovnim zamikom. Prvi del je avtor zapisal že pred nekaj leti, končno obdelavo pa zaključil šele pred nedavnim. Prvič je bila knjiga, ki ji je spremno besedilo napisal akad. Ciril Zlobec, predstavljena v juniju lanskega leta v Bevkovi knjižnici in bila zelo toplo sprejeta. Pred kratkim so Ščebet v vojni predstavili v Sežani; v četrtek, 1. marca, bo Rajko Slokar gost večera v Kulturnem domu v Gorici, na povabilo Slovenskega planinskega društva in Kulturnega doma.
Rajko Slokar ima namreč poleg poklicnega dela, ki se je vseskozi dogajalo v svetu knjige in kulture, tudi drugo zanimanje, planinstvo. In v tej luči je razumeti četrtkov večer v mali dvorani Kulturnega doma v Gorici v priredbi SPDG in Kulturnega doma.
Pismo sovodenjskemu županu in odborniku
Spošt. Občina Sovodnje ob Soči, Prvomajska ul. 140, It -
34070 Sovodnje ob Soči
N/r: Župan Petejan inž. Marco
Odbornik Tomšič Slavko
Predmet: spodjedanje bregov pri Sovodnjah
Spoštovana,
V nedeljo, 11. februarja t.L, sem se z družino napotil na sprehod po Produ do Soče. Na koncu poti, ki iz ulice Potok, mimo bivšega ekološkega otoka, pelje do reke Soče, pa sem opazil, da je reka močno spodjedla breg. Z bregom je odšel tudi večji del ceste/steze, ki je peljala vzdolž rečne struge. Vendar to še ni vse. Pri podrobnem pregledu sem opazil tudi, da je sedanji breg izredno krhek in krušljiv, saj ga sestavljata v glavnem samo pesek in gramoz. To pomeni, da se bo ob poraslih vodah spodjedanje bregov še nadaljevalo.
Zaradi navedenega, in tudi zato, ker sem na to že nekajkrat opozoril, Vaju pozivam, da o tem čimprej obvestite dotične organe. Še najbolje se mi zdi, da se na to mesto povabijo na ogled predstavniki deželne civilne zaščite in se takoj sproži postopek za sanacijo bregov.
K pismu prilagam tudi nekaj slik, ki sem jih posnel.
V pričakovanju na Vaš odgovor pozdravljam s spoštovanjem. / Načelnik občinske svetniške skupine Združeni - Sovodnje ob Soči, Julijan Čaudek
Sovodnje: Soča spodjeda bregove
Deželni svetnik Slovenske skupnosti Mirko Špacapan je nedavno stopil v stik z deželnim ravnateljem Civilne zaščite dr. Guglielmom Berlassom in ga opozoril na spodjedanje bregov s strani reke Soče pri Sovodnjah ob Soči. V zadnjih mesecih je namreč Soča ob naraslih vodah spodjedla levi breg pri Sovodnjah, nekje na sredini med avtocestnim mostom in goriško industrijsko cono. Pri tem je odneslo tudi gozdno pot, ki seje vila vzdolž soškega brega in tudi nekaj dreves. Nevarno je, da se bo odjedanje nadaljevalo, saj je zemeljska sestava brega izredno krušljiva, ker jo sestavljata v glavnem pesek in gramoz. Deželni svetnik Mirko Špacapan je ravnatelja Berlassa prosil za čimhitrejši ogled kraja skupaj ssovodenjskimi občinskimi predstavniki in tamkajšnjo ekipo civilne zaščite, zato da se koordinirano preveri možnost začetka postopka za zavarovanje rečnega brega.
70-LETNICA SMRTI LOJZETA BRATUŽA
SSO na pokopališču in maša pri sv. Ivanu
Poklon krovne organizacije in vernikov Lojzetu Bratužu
In memoriam
Ladislav Rutar
V petek, 16. februarja, smo pospremili k večnemu počitku Ladislava Rutarja, ki je bil rojen v Štandrežu pred 92 leti.
Njegova mama je bila Rijavec, doma iz Štandreža, oče pa iz Tolmina. Gospod Lado se je leta 1934 preselil v ulico Grabizio (Sv. Rok), kjer si je z ženo Pavlo ustvaril družino. Oba sta bila	izredno skrbna
obdelovalca zemlje. Njuna zelenjava je bila na trgu vedno zelo cenjena. Kot je med pogrebno mašo poudaril gospod župnik Ruggero Dipiazza, je gospod Lado ljubil zemljo in se dobro zavedal, da on seje, neguje, se veseli, trepeta in pobira pridelek, vendar je nazadnje vse v Božjih rokah. Vsi, ki so ga poznali, vedo, da je bil gospod Rutar dobrega srca in vedno pripravljen pomagati bližnjemu. To predvsem, ko so bili hudi časi, takoj po vojni, ko so bili zavodi polni sirot, je marsikateri voziček zelenjave in krompirja romal v slovensko sirotišče v Gorici. Hčerki Jolandi, ki je v mladosti bila član goriške Marijine družbe, iskreno sožalje.
Marilka
Dan slovenske kulture v Štandrežu
V Evropo z našo kulturo in tradicijo
To je bilo sporočilo prireditve ob Dnevu slovenske kulture, ki jo je pripravilo Prosvetno društvo Štan-dež v četrtek, 14. februarja, v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu. Proslavo je oblikovala domača mladina, ki je s petjem in recitacijami proslavila Prešerna. Otroški zbor pod vodstvom Aleksandre Schettino je lepo in sproščeno zapel nekaj narodnih. V drugem delu pa so se predstavili člani, predvsem pa članice
Silvan Primosig, goriški občinski odbornik in član pokrajinskega tajništva Slovenske skupnosti, se je prejšnji petek udeležil sestanka z goriškim prefektom Robertom De Lorenzom. Do srečanja je prišlo na povabilo samega prefekta. V vljudnem in odprtem pogovoru sta obravnavala široko paleto tematik, ki se tičejo mesta Gorice in pa tudi širšega okolja. Med glavnimi tematikami sta
Društva Žena in Tojva a.d. 1200 iz Vrtojbe, ki so s petjem in govorjeno besedo predstavile v narečni in prisrčni obliki svoj pogled na vstop Slovenije v Evropsko zvezo. Besedilo je pripravil Renato Podberšič. Vr-tojbnci in Vrtojbnke nočejo, da bi jih Evropa poplavila s tujo kulturo in besedo in si prizadevajo, da bi sami popeljali v Evropo slovensko kulturo in tradicijo. Seveda bi to opravili na pristen, domač in kmečki način s prevoznim sredstvom,
bila razvoj in prihodnost mesta Gorice v vidiku vstopa Slovenije v schengenski sporazum o prostem pretoku oseb ter o vplivu, ki ga bo ta dogodek imel na gospodarstvo in kulturo. S posebno pozornostjo sta ocenila razvoj odnosov mesta Gorica z njeno slovensko narodno skupnostjo. Prefekt je izrazil zadoščenje in pohvalo nad delom Branca-tijeve uprave. Dodal je, da bi bila velika škoda, če bi v
ki je bilo nekoč najbolj v rabi, z burelo. Najlepše priznanje prireditvi je izrekla starejša domačinka, ki je izjavila, da bi ji
prihodnje pri tem prišlo do zastoja ali celo nazadovanja. Prefekt in odbornik sta se dotaknila tudi zgodovinskih problematik. Pri tem sta ugotovila, da je v goriškem pokrajinskem muzeju shranjena sveta podoba Božje Matere, ki je stala na Oslavju do 1. svetovne vojne. To je še edini zgodovinski in verski repert vasi Oslavje izpred 1. vojne, zato bi bilo dobro, če bi se lahko iz muzeja vrnil na prvotno mesto. S tem je prefekt popolnoma soglašal. Primosig je De Lorenza še zaprosil, naj se po svojih močeh in kompetencah zavzame, zato da se v čimkrajšem času reši problem v zvezi z usadom v Štmavru. Obisk pri prefektu je odbor-
bilo zelo žal, ko ne bi bila prisotna na tej Prešernovi proslavi, in da bi bila zelo prikrajšana za lep večer.
nik izkoristil tudi, da mu je predstavil in obrazložil lik Lojzeta Bratuža, njegovo osebnost, delo, človeško in kulturno zapuščino ter mučeniško smrt. Obrazložil je tudi, da bo naslednji teden potekala proslava ob njegovi 70-letnici smrti. De Lorenzo je povedal, da je dobil vabilo in da se namerava udeležiti odkritja spominske plošče v Podgori. Pomembna točka je bil tudi Trgovski dom in njegov postopek vračanja. Primosig je prefekta seznanil s trenutnim stanjem. Skupna ugotovitev je bila, da bi bilo nujno, da se vsaj spodnji prostori čimprej dajo na razpolago namenu, ki je zapisan v zaščitnem zakonu 38/01.
SLOVENSKA SKUPNOST
Goriško pokrajinsko tajništvo
Odbornik Primosig pri prefektu
Na dan, ko je pred 70 leti umrl skladatelj, organist in kulturni delavec Lojze Bratuž, se je delegacija Sveta slovenskih organizacij za Goriško v jutranjih urah v petek, 16. februarja, poklonila njegovemu spominu na goriškem pokopališču s šopom rož v slovenskih barvah. V osebnem imenu in kot predsednik SSO za Goriško se je Janez Povše v svojih mislih obrnil neposredno na pokojnega. Povedal je, da ga "v nekem višjem smislu veseli" obhajati ta dan, saj je Lojze Bratuž s svojim izročilom in poslanstvom naredil, da je njegov spomin zelo živ še danes. Nikdar ni nikogar krivil ali zavračal krivde. To je njegovo izročilo, zaradi česar je njegov spomin živ še danes in bo tak ostal tudi v prihodnjih časih. "Ti si svetal zgled, kako se
lahko spomin na edini lep in ploden način prenaša na prihodnost."
To je naša lepa popotnica za sožitje danes in v vseh časih. "Slava tvojemu spominu!"
Prisotni so nato v sončnem, skoraj pomladnem dnevu zmolili očenaš in se razšli.
Istega dne je bila ob 18. uri v cerkvi sv. Ivana spominska maša, ki sta jo darovala msgr.
Cvetko Žbogar in kaplan Alessio Stasi. V molitvah sta se spomnila pokojnega Bratuža in njegovega pomena, na koru pa so naši pevci prisrčno prepevali.
•fKšpri.t
iToAL
i "1 i r	V
EgjMSfojm-
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
Knjiga Jožka Kraglja o Stanku Staniču
Ne smemo pozabiti na graditelje temeljev naših kulturnih ustanov!
Ko bi pred nami ne bilo junaških in vztrajnih graditeljev naše kulture, bi tudi mi ne imeli vsega tega, kar imamo danes. O tem je trdno prepričan g. Jožko Kragelj, ki je pri Goriški Mohorjevi družbi izdal knjigo o življenju in delu g. Stanka Staniča (1893-1955). Danes je morda težko razumeti izbire mož preteklosti, je na predstavitvi knjige v ponedeljek, 19. t.m., v galeriji Ars nad Katoliško knjigarno povedal predsednik GMD msgr. Oskar Simčič. Da so mnogi šli za duhovnike, je veliko prispeval tudi narodni element, saj "vrednoto spoznaš, ko je nimaš". Prav duhovniki so držali narod pokonci, kar čez noč pa so v očeh nekoga postali izdajalci... To se je zgodilo Staniču, pa tudi Kraglju, ki se je zlasti po upokojitvi posvetil pisanju in reševanju številnih pomembnih osebnosti iz pozabe. Stanič je na Goriškem opravljal važne funkcije v naših glavnih ustanovah. "To so bila zlata, a tudi zelo težka leta."
Kragelj je številne navzoče spomnil, da se prav v teh dneh spominjamo 70-letnice smrti Lojzeta Bratuža. Tedaj, leta 1937, je bil župnik v Podgori prav Stanič. Gradivo za knjigo o njem je
nabral že pred tremi leti, da bi izšlo ob 50-letnici njegove smrti. Objavo je ponudil založbi Ognjišče, urednik "Božo Rustja pa je odlašal", dokler ga ni ponudil Mohorjevi, saj je Stanič ogromno naredil prav na Goriškem. Rojen na Cesti pod Križem na Vipavskem, je študiral v Gorici. Leta 1917 je bil posvečen v duhovnika, nakar ga je nadškof Sedej poslal za kaplana v Cerkno, kjer je mladi duhovnik vzgajal mlade v značajne in izobražene osebe. Leta 1922 je prišel kot kaplan k sv. Ignaciju v Gorico, kmalu nato pa v Podgo-ro. Bil je izredno dejaven v kulturnih in cerkvenih ustanovah, saj je bil predsednik Alojzijevišča, tajnik in soustanovitelj društva Zbora svečenikov sv. Pavla, odbornik in predsednik Katoliškega tiskovnega društva, soustanovitelj, prvi tajnik in predsednik GMD, urednik Slovenskega Primorca in nato Katoliškega glasa. Zaradi vsega tega je prav, da se ga spominjamo, je pribil g. Kragelj, saj je bil Stanič eden tistih junakov, ki so pogumno ohranjali našo kulturo. Časi so bili hudi, fašizem je sistematično raznarodoval naše kraje. Stanič in drugi so razumeli, da slovenska bese-
da in pesem lahko obstaneta le v cerkvi. Zato so izdajali pesmarice, sam je izdal tudi dve knjigi šmarnic. Ko je Italija stopila v vojno, "se je pojavila Osvobodilna fronta pod krinko narodnega duha, a v njej se je skrivalo komunistično gibanje". Na Primorskem je padlo več duhovnikov in umorili bi tudi Staniča, ko bi ga nekdo ne obvestil. Zatekel se je v Rovigo. Po vojni se je vrnil in postal ekonom Malega semenišča, ki je med vojno bilo vojaška bolnišnica. Nato je bil imenovan za župnika v Štan-drežu, kjer je tudi pokopan. Na pogrebu je dr. Kacin med drugim povedal, da je bil "široko
Foto DPD
razgledan mož z nenavadnim kulturnim obzorjem". V težkih časih je stal kot hrast in postavil temelje, na katerih še vedno gradimo, je dodal avtor. Zato mu moramo ostati zvesti.
Na večeru so bili prisotni tudi nekateri Staničevi svojci, v imenu katerih se je Kraglju in Mohorjevi zahvalil Martin Kran-ner. Zanimivo je bilo, kako so iz ust navzočih kar vreli na dan spomini, pričevanja in anekdote z zanimivimi podrobnostmi, ki so govorili o tem, da je bil Stanič res velika osebnost, ki smo jo - vsaj do zdaj - premalo poznali.
DD
SREČANJA Z GLASBO
| Mlada pianistka Ilaria Loatelli v Kulturnem centru Lojze Bratuž
Klavirski talent na goriškem odru
Mednarodno goriško tekmovanje v klavirski interpretaciji - nagrada Giuliano Pečar postaja iz leta v leto bolj prestižno, saj se ga ude-
ležujejo izvrstni mladi talenti od vsepovsod. Prireditev, ki je novembra lani v priredbi društva Flore-stan potekala že šestič, daje ugled našemu mestu, za obetavne pianiste pa pomeni pravo odskočno desko.
V četrtek, 15. t.m., je imela na odru Kulturnega centra Lojze Bratuž klavirski recital zmagovalka lanske izvedbe tekmovanja Ilaria Loatelli, rojena v Veroni leta 1986. Glasbeno pot je začela stara osem let v veronskem konservatoriju, kjer je diplomirala z odliko, pohvalo in posebno omembo. Že osmo leto se izpopolnjuje z uglednimi mentorji na mednarodni klavirski akademiji v Imoli, za seboj pa ima kljub svojim rosnim letom že okrog trideset odličij, ki si jih je prislužila na tekmovanjih in natečajih v Italiji in tujini. Tudi kot solistka je že koncertirala v znanih
evropskih dvoranah in snemala za različne zasebne televizijske hiše. Odlično se je izkazala tudi na goriškem odru, kjer se je predstavila s tremi biseri pianistične literature. Slovito Sonato v f-molu op. 57 št. 23, znano pod imenom Appas-sionata, ki je nastala nekje na sredini Beethovnove pianistične produkcije, smo tudi pri nas dostikrat slišali in preslišali, in vendar so trije stavki, ki so po obliki še klasični, po naboju pa romantični, v interpretaciji brhkega dekletca še enkrat presunili poslušalce. Odlično je izvedla tudi najbolj znano izmed Chopinovih sonat, tisto v b-molu op. 35 št. 2, ki jo je naj-
boljši poljski skladatelj in eden naj večjih pianistov vseh časov napisal v enem izmed temnih obdobij svojega življenja. Lepo so izzveneli zaneseni romantični prehodi, zelo "živo" je v zadnjem stavku, po znani pogrebni koračnici, tudi zavel nemirni veter, ki odganja listje in misli z grobov. Briljantna je bila tudi Lisztova Madžarska rapsodija št. 2 v cis-mo-lu, na začetku sicer resnobna, v nadaljevanju pa vse bolj sladka, privlačna in igriva, sveža in hkrati veličastna. S toplim aplavzom si je občinstvo prislužilo za dodatek še en biserček, Chopinov Nokturno v b-molu op. 9 št. 1, s katerim je mlada pianistka še enkrat dokazala svojo poustvarjalno zrelost.
DD
Foto DPD
PROSVETNO DRUŠTVO STANDREZ
vabi na srečanje z Danilom Cotarjem ob izidu njegove knjige
D
omače sirarstvo za zabavo in zares
Z avtorjem, ki je strokovnjak na področju mlekarstva in sirarstva, se bomo pogovorili, kako nastajajo siri, o njihovih značilnostih in kako jih lahko tudi sami doma pripravimo.
Ob tej priložnosti bo tudi pokušnja raznih sirov in drugih sirarskih izdelkov.
Torek, 27. februarja 2007, ob 20. uri v spodnjih prostorih župnijskega doma Anton Gregorčič v Štandrežu
Pod pokroviteljstvom Zveze slovenske katoliške prosvete
“V SVETAL SPOMIN...”
DAN POSVEČEN LOJZETU BRATUŽU (1902 1937) 23. FEBRUAR 2007
ob 17. uri na mestnem pokopališču v Gorici
poklon na grobu
priložnostna misel: prof. Tomaž Pavšič Moški pevski zbor Mirko Filej ob 18. uri v Podgori
odkritje spominske plošče (ul. IV. novembra)
Skupina recitatorjev na trgu pred cerkvijo Pevska skupina Akord Mešani pevski zbor Podgora ob 19. uri. Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici poklon pred spomenikom osrednji program v veliki dvorani slavnostni govornik: pisatelj Boris Pahor Mešani pevski zbor Lojze Bratuž Moški pevski zbor Mirko Filej Ljubka Šorli: "Venec spominčic možu na grob" izvajata Peter Simoniti in Sonja Mlejnik iz Celja Orkestralni sestav Slovenskega centra
za glasbeno vzgojo Emil Komel Organizacija in režija: Janez Povše
Prirejajo: Svet slovenskih organizacij Kulturni center Lojze Bratuž Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel Zveza slovenske katoliške prosvete Združenje cerkvenih pevskih zborov Prosvetno društvo Podgora.
V sodelovanju s Slovensko kulturno gospodarsko zvezo
Obvestila
Skupnost družin Sončnica
vabi v torek, 27. februarja, ob 20.30 v dom Franc Močnik na predavanje. S. Mateja Kraševec bo govorila na temo Sonce naj ne zaide nad vašo jezo (Reševanje konfliktov v družini). V Gnidovčevem domu na Mirenskem Gradu je do konca februarja na ogled razstava ilustracij Paole Bertolini Grudina in VValterja Grudine. Toplo vabljeni!
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško sporoča, da bo 8. marca na izlet v Treviso odpeljal prvi avtobus ob 6.50 iz Jamelj s postanki v Doberdobu, na Poljanah, Vrhu in v Sovodnjah (pri cerkvi in lekarni). Drugi avtobus pa bo odpeljal ob 7. uri izpred gostilne Primožič v Gorici, nato s postanki pri "vagi” blizu Pevmskega mosta, v Podgori pri športni palači in v Štandrežu pred cerkvijo. Priporoča se točnost!
Romanje v Rim od 23. do 27. aprila 2007. Sporočamo, da se vpisovanje za romanje v Rim ob skupnem obisku vernikov Treh Benečij pri svetem očetu zaključi 5. marca. Informacije in vpisovanje na upravi Novega glasa v Gorici (tel. 0481 533177) ter na uredništvu v Trstu (ul. Donizetti 3, tel. 040 365473). Pohitite z vpisom. V primeru, da ne bo zadostnega števila udeležencev, bo romanje odpadlo.
Potovanje na Kitajsko z Novim glasom od 15. do 24. maja 2007 je zagotovljeno. Na razpolago je še nekaj prostih mest. Pohitite čimprej z vpisom. Spored potovanja in informacije na upravi Novega glasa v Gorici, Travnik 25, tel. 0481 533177 ter na uredništvu v Trstu, ul. Donizetti 3, tel. 040 365473.
Darovi
Družina Srebrnič - Števerjan daruje 200,00 evrov za Mladinski dom iz Gorice.
V spomin na Edija De Vetta darujeta družini Čotar in Rutar
100.00 evrov za cerkev sv. Ivana.
V spomin na Ladka Rutarja daruje družina Koršič-Čotar
50.00 evrov za cerkev v Štandrežu.
Ob nabirki za katoliški tisk -župnije: Gabrje 45,93; Vrh sv. Mihaela 114,67; Peč 53,90; Rupa 135,00 evrov.
Za društvo krvodajalcev iz Sovodenj: brata Vinko in Srečko Tomšič darujeta v spomin na
drago mamo Milko 300,00 evrov.
Namesto cvetja ob slovesu predragega brata Aleksandra Žerjala darujejo sestre in brata za svetoivanski cerkveni pevski zbor 50,00, za CPZ sv. Jerneja ap. na Opčinah 50,00, za Združeni CPZ 40,00; za MIPz Vrh sv. Mihaela 50,00; za MePZ Rupa-Peč 50,00, za Sklad Mitja Čuk 50,00, za slov. Karitas 50,00 evrov.
Za lačne v misijonih: Bogomil Brecelj 100,00 evrov.
Čestitke
Skupnost družin Sončnica se iskreno veseli in čestita Anastaziji, Luigiju, Mariji in Matiji ob rojstvu male Ane.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje (od 23.02. do Ul.03.2007)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored:
Petek, 23. februarja (v studiu Andrej Baucon): Ob domačem ognjišču: Domače viže - Iz krščanskega sveta Zanimivosti in obvestila - Vic tedna.
Ponedeljek, 26. februarja (v
studiu Andrej Baucon): Sodobni sound - Živemu se vse zgodi -Zanimivosti in obvestila.
Torek, 27. februarja (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 28. februarja (v studiu Danilo Čotar); Pogled v dušo in svet: Jazbec, nočni samotar. -Lzbor melodij.
Četrtek, 1. marca (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev. - Glasba iz studia 2.
Ob izgubi dragega
FRANCA PAHORJA
izreka družina Danila Tommasija iskreno sožalje ženi Liljani, hčerki Gabrielli in sinu Edvinu ter sorodnikom.
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
Slovesnost podelitve priznanja
KAZIMIR
HUMAR
zborovodjema Elviri Chiabai in Zdravku Klanjščku
Sreda, 28. februarja 2007, ob 20. uri v Kulturnem centru Lojze Bratuž
Na večeru bo predstavitev publikacije Naš kulturni hram in njegovi graditelji
Na slovesnosti sodelujejo:
- Otroški pevski zbor Standrež Zborovodkinja Alessandra Schettino - Moški pevski zbor Stmaver Zborovodkinja Nadja Kovic - Prof. Marija Kacin
Spored bo povezovala Martina Valentinčič
NOVI
GLAS
Založba Mladika / Knjižna novost
Štiri zgodbice izpod odeje
Konec prejšnjega leta je založba Mladika obogatila knjižni trg otroške literature z izvirnim in zelo lepo oblikovanim knjižnim delom. Gre za knjigo Štiri zgodbice izpod odeje, nastalo izpod peresa besedne ustvarjalke Anamarije Volk Zlobec in čopiča ilustratorke Magde Starec Tavčar. Uveljavljeni in preizkušeni lite-rarno-likovni tandem posveča svoj zadnji skupni ustvarjalni napor “prijateljem v hvaležen poklon", na prijateljstvo pa se v pravokotniku na zadnji platnici (podobno kot npr. že v knjigi O srečni hišici in druge pravljice) navezuje tudi pregovor "Kdor najde prijatelja, najde zaklad."
Knjiga velikega formata na prvi pogled spominja na slikanico, a v sebi skriva bogastvo slike in besede, namenjene branja in listanja veščim osnovnošolcem. Njen videz in struktura sta tako posebni, da jo je težko opisati. Knjigo je treba videti, prijeti v roke, listati oziroma odpirati kot "plahte" velike prepognjene strani, skratka, knjigo je treba doživeti z otroško radovednostjo in radoživostjo. Ustvarjalna roka Magde Starec Tavčar je na naslovnici kot tudi na nekaterih
notranjih straneh stkala pravljično umirjeno pokrajino, ki s prešitki hišic, cerkvic in dreves evocira mehkobo odeje, za katero se skrivajo zgodbe za lahko noč. Pri ilustracijah je izbirala predvsem pomirjujoče mo-drozelene	barve in
(sivo)rjavkaste odtenke, ki vzbujajo občutje topline, igračke - zajček in psiček na naslovni blazini ter levček in klasični medvedek (kdo od otrok ga ne stiska k sebi v posteljici?) pa so bolj živih barv.
Vse, prav vse, od barvnih nians do naravnanosti zgodbic, naj bi male bralce navajalo k sladkemu spanju in veselim sanjam. Vlogo otroka - poslušalca odigrava Petrček, pripovedovalec je pes Perun, zapisovalec pa dedek. Ta si obeta, da bo otrok pomirjeno zaspal, prav tako kot živalski junaki štirih zgodbic.... "Jež Stanislav, krastača Urška in soprog Grega, veverica Živa in hčerke, netopir Poldek, prav vsi so odšli na prezimovanje," piše takoj na začetku knjige. Kot prezimujejo in spijo živali, tako naj
mirno zaspijo otroci - pod varstvom angela varuha in budnim očesom psa Peruna.
Krajše zgodbe se odvijajo skozi vse letne čase, poudarek pa je na pripravi na zimsko prezimovanje. Gre za prijetna druženja, srečanja in pogovore med živalmi. Vanje se vrivajo sodobni poudarki o tehničnih zanimivostih, o navezanosti na računalnik, o orientaciji in opazovanju
nebesnih teles, ki včasih zaradi pretirane vneme postane (z duhovito premetanko) kar astro-manija namesto astronomija. Ob opazovanju čudovitih nebesnih teles kot tudi zemeljskih lepot se
pojavlja misel o dobroti, modrosti in vsemogočnosti Stvarnika. Tako iz ilustracij kot iz pripovedi samih se nekateri živalski liki razkrivajo v novi, bolj "humani" in prijazni podobi. Krastača in netopir sta prav tako kot jež in veverica lepa in simpatična, kar najbrž lahko prispeva k odganjanju različnih otroških strahov, tudi pred spanjem. In tako se lahkokrile Magdine ptice in ptičke pomanjšajo v ptičice in z notranjosti platnic poletijo na prvo papirnato "odejo", se nato umaknejo živalskim junakom v Anamarij inih zgodbah, nazadnje se spet spreletavajo na "rjuhici", skupaj s pisanimi letali in zračnimi baloni.
Igrivost barvnega sveta se prepleta s sproščenim pripovednim slogom, ki se nevsiljivo ponuja s svojo jezikovno izpiljenostjo. Izražanje je bogato, besedišče sodobno, oboje pa otroke vodi k izrazni lepoti slovenskega jezika. Avtorica Anamarija Volk Zlobec zajema globoko iz njegove zakladnice in dognano uporablja predpon-ske glagole (obmetati, zašelesteti, odšumeti, pri-brenčati idr.), kar daje zgodbicam dodatno vrednost.
Knjiga se po zamisli in likovni obdelavi nedvomno uvršča med bolj uspele in kvalitetne knjižne izdaje za otroke.
Majda Artač
Kulturna panorama
Dvanajst slikarjev prikazuje motive z Ljubljanskega barja
Dvanajst članov Likovne skupine 2002 iz Škofljice pri Ljubjani predstavlja svoje stvaritve v Spacalovi galeriji v Štanjelu. Likovna skupina deluje v okviru Turističnega društva Škofljica. Njen mentorje akademski slikar Todorče Atanasov. Z veliko znanja in smisla za pedagoško delo vodi dvodnevne likovne delavnice, ki jih prirejajo približno enkrat na mesec. Člani skupine so zelo različni glede na starost, poklic in likovne izkušnje. Razstava je v veliki meri tematsko zaokrožena, saj prevladujejo podobe z Ljubljanskega barja. Člani likovne skupine želijo s svojimi stvaritvami prebivalcem Krasa prikazati Ljubjansko barje z meglicami, obilico vode in bujno vegetacijo, kar je pravo nasprotje čarom in lepoti kraškega sveta. Razstava motivov z Ljubljanskega barja v Spacalovi galeriji v Štanjelu bo odprta do 15. marca.
V paviljonu Hit razstava Vladimirja Klanjščka
Minuli četrtek so v Paviljonu Poslovnega centra Hit odprli razstavo slik Vladimirja Klanjščka. Umetnika in njegovo delo je predstavila likovna kritičarka Franca Marri.
Ustvarjalec, rojen leta 1944 v Števerjanu, je svojo umetniško pot začel na Pedagoški akademiji v Ljubljani, nadaljeval pa na italijanski šoli za umetnost v Gorici. Do upokojitve je poučeval likovni pouk na slovenski nižji srednji šoli v Gorici. Razstavljati je začel leta 1962 v Trstu in doslej imel več kot štirideset samostojnih razstav. V Števerjanu, kjer živi in dela, se ukvarja tudi z ilustracijo in knjižnim oblikovanjem. “Briška narava, vinogradi, drevesna debla in podobe podeželja zaznamujejo slikarjeva platna, ki lebdijo med abstraktnim in stvarnim, ki v značilnih rdeče-rjavih tonih spominjajo na prst in na tenkočutno dojemanje krajine. Likovno zgradbo uravnava premišljeno ravnotežje, ki po eni strani določa nekatera jasna izhodišča, po drugi pa dopušča vstop v prostor. Tako zaživi ritem izmeničnega zaporedja bližine in oddaljenosti, sedanjosti in preteklosti, ki sili gledalca, da se spopada s stvarnimi vsebinami, a se hkrati predaja zaprašenim mislim, da se utopi in prepusti megli spominov in čustev, ki jo predstavlja za Klanjščka značilno niansiranje barv, "je zapisala v katalog Franca Marri. Razstava bo odprta do 25. marca 2007.
sama. Pa vendar, pisana in vitalna mavrica občutij, ki jo ta sentimentalno-veseljaška glasbena zvrst ponuja, se je počasi razlezla čez celo dvorano in osvetlila prostor s posebno lučjo. Judovska permanentna diaspora se odraža tako v planetarni razseljenosti kot tudi notranji "negotovosti" in skrajni občutljivosti. Klezmer je zato istočasno spovednica kot tudi trdna oprijemljiva točka sožitja in prvinskega strahu pred minljivostjo. Večina melodij ima padajočo melodijo, kar je seveda odraz nekakšne "depresivne" dinamike, a zgolj na zunanji, formalni ravni. Ker poezija, ki je v klezmerju enakovredna glasbi, nima vedno žalobne konotacije (marsikatera pesem ima prav veseljaške nastavke), pride do nenavadne kontradikcije: na eni strani hvalnica življenju in trenutku tu-biti, na drugi pa silna melanholija in otožnost. Podobno kombinacijo so razvile mnoge ljudske oblike izražanja (najbližje temu so ciganske pesmi), toda pri Judih je vse eksponirano do skrajnosti - humor je včasih že prav razposajen, navihan,
tragično spoznanje, da vse mine, da je človek le členek v verigi življenja, pa izraža strahotno bol. Istočasno pa ta izvirna umetnost, ki "zna jokati z veselimi očmi", načrtno ohranja tudi občutek pripadnosti svojemu narodu in tradiciji, kjer se skrivajo vrata odrešenja in spokoja.
Vita Mavrič je izvrstno izvedla svoj repertoar, spremljajoči glasbeniki pa so ji bili zanesljiva opora, še več, v nekaterih samostojnih točkah so se predstavili kot virtuozi in "ljudski godci" v najžlahtnejšem pomenu besede. Ključ do uspeha je seveda iskrenost, pa tudi neizumetničenost izražanja, ki vedno najde pot do poslušalca. Skratka, valentin, ki sicer ima raje ljubezen, prijateljstvo in nežnost med ljudmi, je bil tokrat nekoliko otožno obarvan, a vseeno globoko življenjski -poslušalce je oplemenitil z vsebinami, zvočnim bogastvom in močjo judovskega "poetskega šansona", ki svojo izrazno moč črpa iz realnosti spoznanja, da "je življenje obupno kratko".
Jože Štucin
KD Nova Gorica / Koncert pevke Vite Mavrič
Vitalna mavrica občutij
V Kulturnem domu Nova Gorica so v sredo, 14. februarja, pripravili Valentinov koncert, na katerem je nastopila priljubljena pevka Vita Mavrič. Predstavila je cikel starih judovskih skladb, ki jih strokovnjaki poznajo pod nazivom klezmer, pred kratkim pa so izšli tudi na zgoščenki z naslovom Mandeljni in rozine. Za polnokrvno spremljavo je poskrbel Kvartet Akord v zasedbi Klemen Bračko (violina), Aleš Praznik (harmonika), Matjaž Breznik (kitara) ter Marjan Šeško (kontrabas). Kot gost pa je nastopil še klarinetist Jure Hladnik. Verze je upesnil lanski Prešernov nagrajenec Milan Dekleva.
Znano je, da je klezmer tradicionalna judovska glasba, ki izvira iz vzhodne Evrope. V preteklosti se je kot glasbena zvrst premikal čez evropski in balkanski prostor s selitvijo judovskega naroda. Ob priseljevanju Judov v evropski
prostor je klezmer privzel tudi vplive drugih držav, tako da je
znotraj njega mogoče slišati tradicionalne glasbene vplive slovanskih, ciganskih in balkanskih judovskih
skupnosti, ki so se ustalile v prestolnicah večjih evropskih mest. To je živa, melodična, čutna, vesela ter zelo harmonična glasba, ki je nepogrešljiva na
vsakršni judovski proslavi ali zabavi. Vsaka pesem ima svojo zgodbo, ne glede na tempo izvajanja. V klezmerju je moč
slišati vse, kar je povezano z judovsko kulturo in ob virtuoznem izvajanju ne bo pustila nobenega poslušalca ravnodušnega. Prav slednje se je zgodilo tudi na koncertu v Novi Gorici. Vita Mavrič je
svoj koncert stopnjevala zelo previdno in brez kakršne koli vsiljivosti; glasba se mora konec koncev predstaviti
Življenje in delo slovenskega slikarja
Dve knjigi o Maksimu Gaspariju pri Ognjišču
Ognjišče je izadlo knjigi, ki bosta bralca seznanili z življenjem in delom tega slovenskega slikarja. Avtor prve, ki nosi podnaslov Povest o Gasparijevem življenju ter dokumentarno gradivo, je pisatelj Ivan Sivec, drugo, podnaslovljeno Gasparijeve razglednice, ilustracije in jaslice, pa je napisal Marjan Marinšek, poznavalec Gasparijevega dela ter zbiralec njegovih razglednic in knjig. Kot je Sivec zapisal v uvodu
knjige, je v vseh doslej objavljenih delih premalo poudarka na Gasparijevi mladosti, vstopanju v življenje, slikarskih začetkih, zlati pa na vlogi Gasparijevega kamniškega mecena Josipa Nikolaja Sadnikarja. Sivec je pojasnil, da je o slikarju veliko izvedel od ljudi, ki so ga poznali, predvsem od Sadnikarjev iz Kamnika. Demeter Sadnikar mu je tudi posodil pisma, ki jih je Gaspari pisal Sadnikarjem, veliko podatkov pa je pridobil tudi od Jožeta
Medena iz slikarjevega rojstnega Selščka.
Povesti je dodano še poglavje Po Gasparijevih sledeh, ki prinaša dokumentarno gradivo. Marinšek se, kot je dejal, z Gasparijem ukvarja, že odkar pomni. Že kot otroku so se mu v zavest zasidrale Gasparijeve razglednice, ki so jih hranili doma. Do danes mu je, kot se je pohvalil, uspelo zbrati že vse, kar jih je umetnik ustvaril, v svoji zbirki pa ima tudi precej knjig in drugih tiskov, ki jih je z ilustracijami opremil Gaspari. Kot je poudaril, je Gasparijev opus na področju knjige velikanski, zato še vedno odkriva nove in nove primerke.
V knjigi so predstavljene Gasparijeve razglednice in
voščilnice, ilustracije in tiski ter ilustrirane knjige. Posebno poglavje je posvečeno Gasparijevim narodnim jaslicam, ki so posebnost, saj so figure oblečene v slovenske narodne noše, kot Sveti trije kralji pa so upodobljeni jugoslovanski kralji, je še pojasnil Marinšek.
NOVI
GLAS
Marko SUSTARSIC, Zbirka, 1969
Gabrijel STUPICA, Atelje, ok. 1961
Ivan Čargo, Gojmir Anton Kos, Veno Pilon, Zoran Mušič, brata Kalin, Riko Debenjak, Silvester Komel, Vladimir Makuc in še bi lahko našteval. Vsi ti so dali neizbrisen pečat in uveljavili slovensko slikarstvo v svetu.
Želeli bi, da bi razstava vzbudila zanimanje zlasti med mladimi, dijaki italijanskih in slovenskih šol in jim odprla pogled v slovensko slikarstvo, v kulturno dediščino slovenskega naroda ter jih umetniško obogatila."
Gornje besede je spregovoril generalni konzul Republike Slovenije Jože Šušmelj na slovesnem odprtju velike razstave, ki bo dober mesec dni na ogled v centru Bratuž in v Pokrajinskih muzejih na goriškem gradu, ko je skupaj s predsed nikom goriške pokrajine Enri-
com Gherghetto, deželnim odbornikom Robertom Anto-nazom, z direktorjem NLB v Trstu Andrejem Bratožem, kustosom Pokrajinskih muzejev
Stane KREGAR, Istrsko poletje, 1962
v Gorici Sašo Quinzijem, dr. Stanetom Bernikom in našim urednikom Jurijem Paljkom odprl razstavo	sodobne
likovne umetnosti druge polovice minulega stoletja.
Gre za izjemno kulturno dejanje, ki bi moralo najti posluh	predvsem
med šolniki in šolarji, tako slovenskimi kot italijanskimi, saj je umetnost tista, ki nemo govori, le prisluhniti ji je treba. Veliko število ljudi, ki so se udeležili slovesne otvoritve minuli petek, 16. t.m., je dober obet za uspeh razstave.
Prof. Stane Bernik je povedal, da je v Pokrajinskem muzeju na ogled 47 slik v tehniki olje na platno in v tehniki akril na platno ter 57 grafičnih listov in 23 malih plastik v centru Bratuž; dejal je tudi, da je razstava celosten vpogled v sodobno likovno umetnost na Slovenskem. Razstavljena dela zgovorno zaznamujejo razvoj slovenske likovne umetnosti v drugi polovici preteklega stoletja. Pripoved se začenja z deli, ki so v obnovi po 2. svetovni vojni nosila pečat socrealističnih izhodišč, a so ta dela slikali močni ustvarjalci, ki so gradili na izročilu slovenske predvojne družbeno angažirane umetnosti, je na predstavitvi povedal Stane Bernik, ki je še dodal, da so se umetniška dela od petdesetih let izrisovala na obzorju likovne izpovedi kot dejaven in izviren dialog z modernističnim izročilom in novodobnimi pobudami.
Gre za likovne dosežke najbolj uveljavljenih slovenskih ustvarjalcev, ki jih je Umetniška zbirka NLB v nepolnih desetih letih odkupila na slovenskem umetnostnem trgu.
In še umetniki, ki so prisotni s svojimi deli v Gorici: Apollonio, Begič, Bernik, Bezlaj, Boljka, Borčič,
Kulturna panorama
Razstava o rudniku urana Žirovski Vrh
Na razstavišču Nikolaja Pirnata na gradu Gevverkeneggv Idriji je na ogled razstava fotografij z naslovom Bil je rudnik. Z njo prikazujejo razvoj rudnika urana Žirovski Vrh, ki seje začel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Tedaj so se začele raziskave in so zavrtali prve vrtine. Delavci rudnika, ljubiteljski in poklicni fotografi so sproti beležili dogodke v dolini Brebovščice in na Žirovskem Vrhu. Množica fotografij je tehnične narave, namenjenih dokumentaciji. Skozi fotografski objektiv so dogodke zabeležili tudi znani slovenski fotografi Vlastja Simončič, Marjan Smerke in Tomaž Lunder. Namen razstave je obuditi in ohraniti spomin na obdobje raziskav, gradnje in delovanja rudnika. Z razstavo pa se hkrati soočajo z dokončnim zapiranjem rudnika, izginjanjem rudarskih in predelovalnih objektov, sanacijo površinskih objektov, pa tudi z iskanjem novega namena in smisla v vsem tistem, kar je od rudnika urana ostalo. Razstavo sta pripravila Mestni muzej Idrija in rudnik urana Žirovski Vrh. Odprta bo do 1. marca.
Obeležje ob šestdesetletnici obstoja Nove Gorice
Svetnik mestnega sveta občine Nova Gorica Tomaž Vuga je na zasedanju sveta sporočil pobudo za proslavitev šestdesete obletnice obstoja mesta. Gre pravzaprav za predlog Tomaža Marušiča, nekdanjega župana Nove Gorice in ministra za pravosodje v slovenski vladi. V mestu naj bi ob omenjeni obletnici, ki bo potekala sicer šele sredi leta 2008, postavili trajno obeležje v spomin in zahvalo za požrtvovalno delo brigadirjev in brigadirk, pripadnikov vseh narodov in narodnosti nekdanje Jugoslavije, pri gradnji Nove Gorice. Župan mestne občine Nova Gorica Mirko Brulc je pobudo sprejel ter sporočil, da bodo o obeležitvi šestdesetletnice obstoja mesta razpravljali na eni naslednjih sej mestnega sveta.
Uglasbena poezija Srečka Kosovela
Na zgoščenki Vibrato tišine se poezija Srečka Kosovela prepleta z glasbo. “Pesnikova beseda je prvi impulz, je kot kamen, vržen v sinje jezero tišine: vzvalovijo zvoki in glasba objame besedo,” je zapisala pesnica Barbara Korun. Na zgoščenki so med drugimi zbrane pesmi Ekstaza smrti, Kons 5 in Evropa umira. Uglasbitev sta Korunova in tolkalec Zlatko Kaučič predstavila na glasbenem recitalu v Društvu slovenskih pisateljev v torek, 6. februarja, dan kasneje pa še v novogoriški Točki (JSKD). Kaučiča Kosovelovo življenje in delo navdihujeta že vrsto let. Na njegovo poezijo je že poprej pisal glasbo, jo z različnimi zasedbami posnel na dveh koncertih v živo in izdal na ploščah Zlati čoln (2002) in Zlati čoln 2 (2006). Tokrat je za uglasbitev poezije sežanskega pesnika uporabil raznolika glasbila, gonge, razne zvonce in otroške citre, pomagal pa si je tudi z lonci in igračkami. Vseh 17 pesmi, zbranih na zgoščenki Je recitirala Korunova.
Pokrajinski muzej in center Lojze Bratuž
Sodobna slovenska likovna umetnost pri nas!
se prve slovenske slovnice opirale na latinščino in nemščino, našteje pa tudi vrsto, na srečo neuspelih poskusov, da bi slovenščino podredili "panslovanskemu", nemškemu ali "jugoslovanskemu" jeziku.
Štrovs sklene z mislijo, da "je smiselnost obstoja našega jezika danes povsem neumestno vrednotiti", "saj slovenščina še nikoli v zgodovini ni bila niti v približno tako ugodnem položaju kot sedaj, ko je celo uradni jezik Evropske unije..."
Toliko o jezikovni polemiki, ki se bo skoraj zagotovo še nadaljevala. Ob tem je zanimivo, da se odvija na straneh poslovnega dnevnika, ki bralce obvešča predvsem o dogajanju v gospodarstvu in borznih indeksih. Molk drugih ob eko-nomističnih provokacijah -predvsem za tovrstne razprave bolj	usposobljenih
strokovnjakov - jezikoslovcev, pa je vseeno skrb vzbujajoč. Zakaj? Ministrstvo za kulturo je za Mrkaičeve ubijalske kritike državnega podpiranja kulture (in polemike, ki so jim sledile) doslej namreč pokazalo kar nekaj "posluha" ... v obliki zaostrovanja pogojev pri dodeljevanju subvencij.
Lahko se torej vprašamo: se zdaj, ko se je liberalni ekonomski teoretik Mico Mrkaič spravil še na jezik, slovenščini piše še slabše?
Dušan Rogelj
Rl
t
azstavo odpiramo ob slovenskem kulturnem prazniku, 8. februarju, ki ga v Sloveniji praznujemo kot državni praz-
Slovenska likovna umetnost se prvič v tako celovitem obsegu predstavlja izven državnih meja Republike Slovenije tu v Gorici, na stičišču slovenskega
nik kot priznanje kulturni ustvarjalnosti, ki je odločilno vplivala na razvoj slovenskega naroda in ustanovitev lastne države.
Dovolite mi, da se najtopleje zahvalim Goriški pokrajini in pokrajinskemu muzeju ter kulturnemu centru Lojze Bratuž, ki so dali na razpolago prostore za organizacijo te edinstvene razstave "Slovenska likovna umetnost 1945 - 2000". Prav tako bi se zahvalil vodstvu Nove Ljubljanske banke, ki je lastnik razstavljenih slik, da je omogočilo to razstavo ter kustosu razstave dekanu dr. Stanetu Berniku, ki je opravil izbor slik in uredil razstavo.
in italijanskega kulturnega prostora, ki je v svoji multikulturni prepletenosti in sožitju ter čezmejnem povezovanju postala sinonim nove združene Evrope. To je bil tudi razlog, da je bila Gorica izbrana za predstavitev slovenske likovne umetnosti, saj se organsko vključuje v vizijo vedno bolj skupnega kulturnega prostora, ki bo z odpravo kontrole na državni meji dobil še globljo vsebino.
S to razstavo se poklanjamo tudi spominu na velikane likovne umetnosti, ki so zrasli iz go-riških korenin, kot so bili Franc Kavčič, Josip Tominc, družina Šantel, Luis Špacapan,
Izposojen komentar z Radia Trst A
Polemika o "mrežni mod" slovenščine
lingva minore ali činkve j are do selfdistrakšen...
Z enako mero "neznosne lahkosti", s kakršno operira Mrkaič, Božič predlaga "referendum, po katerem se za lengvič štatale v RS določi grande ingliš Šprahe, zlo-veniš lingva minorej)a se za pet let dovoli kot privat Šprahe... Če preizkus folks disižen uspe, se uporabi način prehoda z groše šok - lajk ojro ...
"Resnejši" odziv na Mrkaičeve "pasje bombice" pa je 13. feb. 2007 objavljen zapis slikarja Pe-
tra Štrovsa. Ta povzema zgodovinske razloge oblikovanja jezikov iz skupnega indoevropskega "prajezika" in težnje poenotenja jezikov v obdobju nastajanja nacionalnih držav ... Ekonomista spomni na to, da so
Bratuš, Černigoj, Černe, Čer-vek, Debenjak, Gatnik, Gnamuš, Golob, Gorenec, Gumilar, Gvardjančič, Horvat-Jaki, Hozo, Hrvacki, Huzjan, IRWIN, Jagodič, Jejčič, Jakac, Jemec, Jeraj, Jesih, Kalan, Kalin, Kalaš, Kapus, Kariž, Kobe, Kolarič, Komel, Kotnik, Kralj, Krašovec, Kregar, Kržišnik, Logar, Maraž, Makuc, Maleš, Marušič, Meško, Mihelič, Mušič, Oman, Pak, Planinc, Pogačnik, Prančič, Pregelj, Rijavec, Rimele,Rogelj, Rotar, Savinšek, Smerdu, Spacal, Stegovec, Stupica, Šefran, Šubic, Šušnik, Šuštaršič, Tršar, Tutta, Usenik, Vodopivec, Vrezec, Zaplatil, Zelenko, Žido.
Dejstvo, da je tako bogata zbirka sodobne slovenske likovne umetnosti, kot je zbirka NLB, prvič na ogled pri nas, nas navdaja s ponosom. Prav je, da si jo ogledamo!
zm
Letošnji slovenski kulturni praznik je pospremila polemika, močno drugačna v primerjavi s prejšnjimi, ki so se vrtele predvsem okoli dela in odločitev upravnega odbora sklada, ki izbira Prešernove nagrajence. Tokratno je sprožil "zloglasni" liberalni ekonomist in strastni polemik Mico Mrkaič, sicer profesor na Fakulteti za družbene vede v Kranju, z vprašanjem, ali je France Prešeren res nekdo, ki ga moramo 8. februarja slaviti, ali pa bi ga morali preklinjati. Najkrajše povzeto: Mrkaič se v svojem razmišljanju, objavljenem (na predvečer praznika) v dnevniku Finance, poigrava s tezo, da so nas slovenski kulturniki pravzaprav "oškodovali", saj so preprečili, da bi se ponemčili in s tem vključili v bistveno večje jezikovno območje, kot je naše. Mrkaič poudarja, da govori zgolj o jeziku kot orodju in omrežju komuniciranja - nekako podobno, kot marketinški strokovnjaki ocenjujejo uporabnost in vrednost omrežja kakšnega operaterja mobilne telefonije. Slovenščino s tega stališča označi za jezik, ki tvori majhno omrežje,
zato tudi za marginalen, skoraj butični jezik, inferioren mnogim drugim večjim jezikom. Tovrstno "vrednost" oziroma uporabnost slovenščine kot omrežja Mrkaič tudi izračuna: odvisno od tega, katero od formul uporabimo, je na primer vrednost nemščine od 57-krat do dvatisočkrat večja od slovenščine...
Čeprav Mrkaič zatrjuje, da s tem ne vrednoti kulture, izpelje tudi posledice tako razumljene manj-vrednosti (omrežja) slovenščine. Te se po njegovem kažejo v pomanjkanju prevedene strokovne literature in poglobljenih časopisov, še zlasti pa v življenju pisateljev, "ki morajo s težkim srcem živeti od subvencij, medtem ko bi jim na večjem jezikovnem območju zagotovo uspelo na trgu"... ! Časnik Finance je doslej objavil dva polemična odmeva na Mrkaičeva razmišljanja. Učitelj slovenščine iz Nove Gorice, Zoran Božič, je smisel takšnega vrednotenja jezika pokazal že v spakedranem slogu odgovora z naslovom: Fjučer od zloveniše
NOVI
GLAS
Kratke
Srečanje o pastoralnem delu v Tržaškem mestnem središču
Dne 2. februarja 1981 je tržaški škof msgr. Lovrenc Bellomi podpisal odlok, s katerim je bilo po večletnem prizadevanju slovenskih duhovnikov in vernih laikov ustanovljeno Slovensko pastoralno središče v Trstu s sedežem v Marijinem domu v ul. Risorta 3. To središče je namenjeno pastoralni oskrbi slovenskih vernikov v tržaškem mestu, zlasti tistih, ki živijo v župnijah, v katerih ob nedeljah ni slovenske službe božje. Od vsega začetka ga vodi msgr. Marij Gerdol, ki skrbi obenem tudi za redno slovensko bogoslužje v mestnih cerkvah Novega sv. Antona in Sv. Jakoba ter v Marijinem domu v ul. Risorta. Ob strani mu stoji odbor, v katerem sodelujejo laiki in redovnice, ki sooblikujejo slovenske verske pobude in dejavnosti na območju Tržaškega mestnega središča.
Lani je torej poteklo 25 let od ustanovitve te pomembne cerkvene ustanove. Primerno je, da se ob tej priložnosti skupaj zamislimo, pregledamo prehojeno pot ter načrtujemo pobude za naprej. Nedvomno je Slovensko pastoralno središče že v teh prvih petindvajsetih letih za slovenske vernike in sploh za vso slovensko narodno skupnost v Trstu odigralo nenadomestljivo vlogo. Nekatere njegove pobude so bile vidne in odmevne (na primer vsakoletna Hvaležnica ali pa njegova vloga pri organizaciji Ljudskih misijonov), druge tihe in skrite, a zato nemara še dragocenejše (pomislimo le na versko oskrbo bolnikov in ostarelih, na besedo tolažbe ob pogrebih itd). Kakorkoli že, vsi, ki odgovorno razmišljajo o verskem stanju Slovencev na Tržaškem, so mnenja, da, če bi Pastoralnega središča ne bilo, bi ga bilo treba nemudoma ustanoviti. Glede na pomanjkanje slovenskih duhovnikov in na čedalje večjo razpršenost slovenske prisotnosti v mestu se bo nenadomestljivost te ustanove še toliko bolj jasno in vidno pokazala v prihodnje.
Prav z namenom, da razmislimo o prihodnosti verskega življenja Slovencev v Trstu, je Slovensko pastoralno središče ob tej 25-letnici že lani decembra dalo pobudo za srečanje - okroglo mizo, na kateri naj bi se o tej pomembni problematiki pogovorili. Zaradi objektivnih ovir je bilo srečanje odloženo in bo potekalo v nedeljo, 25. februarja, ob 17.00 v Marijinem domu v ulici Risorta, 3. Na okrogli mizi, ki jo bo vodil član odbora Tomaž Simčič, bo najprej spregovoril predstojnik Središča, msgr. Marij Gerdol, ki bo orisal do sedaj prehojeno pot, nato pa bo o sodobni pastorali in evangelizaciji s posebnim ozirom na urbana središča spregovoril župnik pri Sv. Marku in koprski dekan Lojze Kržišnik. Gospod Kržišnik je bil povabljen k sodelovanju na tej okrogli mizi, ker dobro pozna zamejsko problematiko, razen tega pa se sooča z realnostjo, ki je v marsikaterem oziru sorodna tržaški. Sledil bo pogovor, med katerim bodo vsi prisotni lahko povedali svoje mnenje in svoje predloge.
K udeležbi so toplo vabljeni vsi, ki jih zanima problematika slovenske pastorale v središču mesta. / (žč)
Ob šesti obletnici smrti
V nedeljo, 18. februarja, so se domačini iz Sočerge in nekdanji vaščani istrske vasice, ki živijo v Trstu, spomnili priljubljenega župnika g. Marijana Živca. Maše zadušnice, kije potekala v Sočergi natanko šest let po župnikovi smrti, se je udeležila lepa množica vernikov, ki so znova poudarili, kako je lik g. Živca med njimi še vedno živ.
Deželni prispevki
Dne 28. februarja 2007 zapade rok za predložitev obračunov o uporabi deželnih prispevkov.
V sredo, 28. februarja 2007, zapade rok za predložitev obračuna o uporabi finančnih prispevkov, ki jih je v letu 2006 Dežela FJk dodelila v podporo dejavnostim primarnih ustanov ter manjših ustanov in društev slovenske manjšine, v smislu 5. člena, 2. odst., črke a), b) in c) dež. zak. št. 23 iz leta 2001. Informacije in dvojezični vzorec so na razpolago na deželnem uradnem spletišču pod naslovom www.regione.fvg.it/istruzio-ne/istruzione.htm v predalu "News".
Slovensko deželno gospodarsko združenje / Ponatis priročnika
Bivalna kultura na Krasu
Za avtohtonega prebivalca kraška hiša ni antipod urbanega bivališča Ljubljančana ali Tržačana, temveč domača hiša, v kateri živi in dela njegova družina. Meščani, ki običajno prihajajo na Kras ob koncu tedna, pa večkrat imajo to področje kot bukoličen prikaz narave in z njo povezane arhitekture, ki nasprotuje živčni podobi mestnega vrveža. Ta disonanca v konceptu bivanja in doživljanja Krasa izstopa tudi v fizičnem prostoru. "Stara hiša je Kraševcu pretesna, okna so majhna, portali preozki, nezadostna je sanitarna opremljenost. Navedeno pa je meščanu kot alternativa življenja v mestu lahko plus in obogatitev njegove bivalne kulture«. Tako razmišlja Vojteh Ravnikar, ki je ponatisu dvojezičnega priročnika z naslovom Bivalna kultura na Krasu - Bivalne enote prispeval spremno besedo. Ravnikar vidi pozitivno naravnanost publikacije, ki jo je izdalo Slovensko deželno gospodarsko združenje s pomočjo tržaške trgovinske zbornice, v »usklajevanju teh dveh poti oz. načinu bivanja".
Ponatis priročnika, ki je že izšel leta 2004 in žel velik uspeh, so predstavili v prostorih trgovinske zbornice v četrtek, 15. februarja,
ob prisotnosti osrednjih kadrov SDGZ in avtorjev oz. pobudnikov publikacije.
Razlaga arh. Danila Antonija, enega izmed pobudnikov in urednikov priročnika, se tesno veže in dopolnjuje s tem, kar je
Ravnikar napisal v spremni besedi. Svoj poseg je osnoval na pojmu bivalne ekologije, ki se opira predvsem na željo, da bi izvedenci (predvsem arhitekti in gradbeniki) približali svoje poglede na Kras in njegove arhitekture tistim, ki na njem prebivajo. Priročnik je namreč namenjen načrtovalcem in naročnikom, gradbenikom, občinskim tehnič-
nim uradom in ostalim pristojnim institucijam kot nov inštrument za ovrednotenje tradicionalne arhitekture na Krasu. Antoni je na tiskovni predstavitvi uokviril načrt publikacije Bivalna kultura na Krasu v širši kontekst
še večjega prizadevanja, da bi v prihodnje to delo dopolnili z novimi publikacijami, ki bi jemale v poštev še urbanistični vidik kraškega področja in tudi tradicionalne opreme kraških hiš.
V sosledju poglavij in podpoglavij, ki jih dopolnjujejo tudi številne fotografije, je vsebina priročnika razvrščena tako, da ljubitelj kraške dediščine zlahka
dojame osnovne elemente, na katerih sloni kraška arhitektura in katerih pravnih norm se je treba držati pri spodbujanju obnove Krasa v tradicionalnem slogu. Direktor SDGZ Andrej Šik je na predstavitvi spregovoril še o ostalih pobudah, s katerimi želi združenje ovrednotiti Kras, "to je področje, ki se ne konča ob mejni črti, sega čez njo". Šik je še spomnil na vlogo SDGZ pri ponujanju strokovnih nasvetov sorodnim slovenskim čezmejnim gospodarskim dejavnikom, kar je direktor SDGZ pojasnjeval v luči skupnega post-schengenskega področja.
Priročnik, ki je pri SDGZ nastal v sklopu sekcije samostojnih poklicev, je sad prizadevanja arhitektov Danila Antonija, Rossane Pettirosso, Marina Kokorovca, Vesne Škabar, Aleksandre Tobrica, inž. Livia Pertota, geometra Roberta Daneua in Davorina Devetaka; iz matične domovine so sodelovali Ljubo Lah, Stanislav Renčelj, Jožica Planinc, Monika Milič, Vesna Guštin, Vanja Bučan in Mojca Švab. Priročnik, ki ga je grafično oblikoval Studio Link, tiskala pa ga je tiskarna Graphart, bogati še slovarček narečnih izrazov o kraški arhitekturi, ki je bil prvotno objavljen v knjigi Stanislava Renčlja in Ljuba Laha Kraška hiša in arhitektura Krasa: med očarljivostjo in vsakdanom. Knjigo je na tiskovnem srečanju predstavil docent Ljubo Lah.
IgoiGiegoii
Foto IG
Galerija Narodnega doma / Fotografska razstava zaznamuje globok socialni in
Meta Krese: fotografije borbe in dela
"Ta dan mamine smr-F^kl ti, 2. septembra, X ^1 sem zvedela, da bom odpuščena." Ta stavek je zapisan pod eno izmed fotografij, ki sestavljajo korpus pomenljive razstave fotografinje Mete Krese z naslovom Fotografije borbe in dela, ki jo je tržaški krožek Fotovi-deo 80 v sodelovanju z umetniškim društvom Kons in NŠK odprl v četrtek, 15. februarja, v Galeriji Narodnega doma. Pretresljiv stavek že sam po sebi lahko priča o vsebini razstave, ki jo sestavljata dve zgodbi. Prvo je umetnica sestavila leta 2003. Meta Krese je tedaj stopila v stik z delavkami tekstilnega podjetja, ki so bile na tem, da jih odpustijo iz službe. V sosledju fotografij je navzočnost junakinj poudarjena ravno z njihovo fizično odsotnostjo: upodobljeni so le drobci
vsakdanjega življenja (pospravljena kuhinja in spalnica, lončnice na oknu, snežno bele zavese), ki pričajo, da se junakinje do konca vendarle niso vdale. Drugo zgodbo je fotografinja upodobila lani. V njej je umetnica prodrla v živo stvarnost delovnega mesta, kjer je kljub vsemu večina delavk upodobljena z nasmehom na ustih, čeprav so dan za dnem primorane stati za stroji, bučnimi pošastmi, ki jih je z znanjem, s spretnostjo in z izkušnjami mogoče ukrotiti. Fotografije so tudi zgodba "tistih tridesetih minut odmora, ko ob turški kavi in cigareti včasih glasno, včasih šepetaje izmenjujejo dogodke prejšnjega dne," piše o delu Mete Krese Zoja Skušek.
Dolgoletni Metin prijatelj in priznani slovenski fotograf Arne Hodalič je dejal, da njene fotografije
človeški moto, kar je pri umetnostni fotografiji težko zaslediti. Meta Krese hkrati ni vezana na stroge časovne roke, katerih se morajo držati poklicni fotoreporterji; to dejstvo dopušča umetnici večjo izrazno svobodo. Meta Krese je nadvse zanimiv lik, ki se pri svojem delu lahko opira na suvereno izobrazbeno podlago. Doštudirala je agronomijo, magistrirala iz kulturne antropologije in se učila fotografije v Londonu. Leta 2003 je končala
usposabljanje pri Danski šoli novinarstva. Zdaj dela kot novinarka in fotografinja za nekatere slovenske časopise in revije. S fotografijami je opremila več knjig, nekaj jih je tudi napisala, razstavljala je na skupinskih in samostojnih razstavah, poleg tega je urednica Fotografije, revije slovenskih fotografov, in revije Adria In-Flight Magazine.
Na večeru je sodelovala tudi gojenka Glasbenen matice, pianistka Samantha Gruden.
IG
Študijski krožek Beseda Slovenske Istre
Predstavili so zadnjo številko glasila Brazde s trmuna
nikom,	ki
objavljajo svoja dela bodisi v knjižni slovenščini bodisi v narečju."
Pri predstavitvi 11. številke zbornika
prispevkov. To so Bert Pribac, Marija Andreasič Koren, Ivan Novak, Danila Tuljak Bandi, Marjetka Popovski, Snježana Mu-zica in Pino Pištan. Svoja pričevanja je posredoval tudi nekdanji član Študijskega krožka, sečovelj-
Da imajo kulturni večeri Študijskega krožka Beseda slovenske Istre "dušo", kot pravijo nekateri prijatelji krožka, priča izredno dobro obiskana premierna predstavitev enajstega zbornika oz. glasila tega društva z naslovom Brazde s trmuna, ki je pred nedavnim potekala v osnovni šoli v Sečovljah. Člani krožka imajo namreč navado 'romati' iz kraja v kraj, iz vasi v mesto, da bi ponesli dragoceno pričevanje o istrski kulturni dediščini in pomenu, ki ga to izročilo ima za ves naš prostor, tako tostran kot onkraj meje.
"V Istri se veliko govori o sožitju, o večkulturnosti tega prostora, saj tukaj živijo dva naroda in ena
narodna manjšina, premalo pa se naredi na področju odkrivanja in negovanja kulturne dediščine prvobitnega slovenskega prebivalstva Istre," pravi mentorica študijskega krožka, Nadja Rojac. V slovenski Istri se še vedno skrivajo bogastva, ki komaj čakajo, da jih bo kdo zapisal in tako rešil pozabe. To je bil namen Lede Do-brinja, ki je krožek ustanovila v okviru dejavnosti Hiše od čuda. "Pisno gradivo, ki se je začelo nabirati, objavljamo v zborniku Brazde s trmuna, ki izhaja enkrat letno, prinaša pa dragocena pričevanja o zgodovini, istrskih običajih, pomembnih osebnostih ipd. V Brazdah namenjamo prostor tudi istrskim književ-
v
I
Brazde s trmuna so sodelovali ski župnik člani študijskega krožka in avtorji Bizjak.
Dinko Dominik
Da so člani krožka izbrali ravno poslednjo slovensko vasico pred hrvaško mejo, gre pripisati predlogu Konstantina Radoslava -Košte, ki je doma ravno iz Sečovelj. Kot je zanj značilno, je na 'domačem' večeru, ki je nastal v sodelovanju s krajevno skupnostjo, pripovedoval starodavne istrske štorije. Sodelavec krožka je nato s pomočjo skupinice otrok sečoveljske osnovne šole ponudil številnemu občinstvu na ogled igrico, v kateri so otroci sami pričali in se igrali na način, ki je bil značilen za starodavne čase, ko so bile otroške igre bistveno drugačne, sicer bolj pristne, kot so danes. Enajsta številka glasila Brazde s trmuna je namreč namenjena ravno nekdanjim igram, ki so polnile vsakdan istrskih otrok. In ker se v vsakem odraslem skriva otrok, so pri nastopu sodelovali tudi odrasli. Kulturni spored sečoveljskega
večera je dalje stekel ob branju poglavij Brazd s trmuna, glasbenem nastopu učencev domače osnovne šole, krožek Mavrica pa je predstavil ročne izdelke, ki so jih izdelale sečoveljske žene. Svojo ročno spretnost so predstavili tudi nekateri člani krožka: Košte je prinesel na ogled košare in koše, ki jih sam plete, in orodje, ki ga sam izdeluje; Marija Andreasič Koren je razstavila voščilince, ki jih izdeluje s suhim cvetjem; Danila Tuljak Bandi pa je prinesla kipce, ki jih oblikuje iz umetne mase.
Med ostalimi predstavitvami, ki jih je glasilo krožka doživelo v mesecu februarju, je treba omeniti gotovo tisto, ki je na Valentinovo potekala na domačiji Butul na Manžanu pri Kopru. Vezna nit večera je bila takrat ljubezen, to je čustvo, ki ga člani krožka Beseda slovenske Istre in njihovi prijatelji imajo do jezika, naroda in domačega kraja.
IG
NOVI
Peterlinova dvorana / Društvo slovenskih izobražencev
stoba so temeljne značilnosti, ki ju odlikujejo in privzdignejo vsakega na svojem področju na vrh slovenskega ustvarjanja. Z dediščino, ki sta nam jo zapustila, pa čeprav je bilo njuno življenjsko
Dan slovenske kulture so v no. "Oba sta od januarja letos - bivanje časovno odmaknjeno za Društvu slovenskih izo-	kot je povedala Sosičeva - upodo-
bražencev praznovali v bljena na evropski valuti: Trubar, oče slovenskega naroda, s svojim geslom Stati inu obstati na kovan-
Večer v znamenju slovenske kulture
an slovenske kulture so v I Društvu slovenskih izobražencev praznovali v znamenju Franceta Prešerna, Primoža Trubarja in številnih priznanj Mladi oder, ki so jih že dvaintridesetič podelili zaslužnim mladim ljubiteljem nastopanja, tako na gledališkem kot na glasbenem področju. Obenem pa so ravno ob Prešernovem dnevu podelili tudi nagrade zmagovalcem 35. literarnega natečaja Mladika.
Ker je pri tem šlo za pravo proslavo, je nagrajevanje in priložnostno misel Nataše Sosič obogatil nastop mladih gojencev Glasbene matice, pianistke Alenke Cergol, flavtistov Sare Bembi, Jagode Castellani, Petre Marega in Carla Venierja, ki so ob branju odlomkov nagrajenih poezij in proznih del, za kar so poskrbeli Julija Berdon, Ma-tejka Peterlin in Tomaž Susič, posebej popestrili srečanje.
Večer pa je potekal predvsem v imenu Prešerna in Trubarja, dveh osrednjih osebnosti, ki sta docela zaznamovala slovensko zgodovi-
nekaj stoletij, smo mi rasli, se učili in postali to, kar smo".
Kar nekaj misli pa je Sosičeva namenila tudi mladim in njihove-
Foto Kroma
cu za en evro, Prešeren s ponarodelim verzom "Žive naj vsi narodi" na kovancu za dva evra. Velikana evropskega formata sta prisotna na evropskem prizorišču v družbi velikih". "Njuna pokončnost, - kot je še povedala Sosičeva -, neupogljivost, vztrajnost in zve-
mu udejstvovanju pri društvenem delovanju. "Občutek za pripadnost društvu, delovanju in udejstvovanju v njem, ne bo avtomatičen, če ne bodo otroci v to vzgojeni in če se jih ne bo znalo pritegniti na sodoben, inovativen, njim primeren način. A vse to bo mogoče sa-
mo ob širokem sodelovanju inštitucij in organizacij, ki delujejo v domačem kraju, saj bodo brez pomladka naša društva postopoma utihnila". Ob tem je osrednja govornica razmišljala tudi o društvenem angažiranju mladih, saj je zato, da jih privabimo in pritegnemo k sodelovanju, potrebno, da najdemo neki skupni jezik "starejši moramo razumeti, da se je v letih marsikaj spremenilo, da so modeli, ki so veljali pred leti, zadobili drugačno podobo, čeprav ne moremo mimo nekaterih stalnic in vrednot, ki obstajajo in jih moramo ohraniti. Sprejemati moramo nove izzive, zaupati in otresti se morebitnih kompleksov".
Da pa gre vsekakor upati v prihodnost, je Sosičeva podčrtala tudi ob ugotovitvi in voščilu, da je bil Prešeren s svojo vizijo "Žive naj vsi narodi" predhodnik zdajšnje Evrope, v kateri bomo ostali, če se bomo držali tudi Trubarjevega gesla Stati inu obstati. Stati pomeni biti pokončen, neupogljiv spričo težav in nasprotovanj; pomeni vztrajati v izvajanju svojih načrtov in pomeni zvestobo svojim temeljnim prepričanjem. Samo s tako držo je mogoče obstati".
Iga
Gledališka skupina SKK / Gostovanje v Slovenskih Konjicah
Male dame prvič čez mejo
Gledališka skupina Slovenskega kulturnega kluba uspešno in s polno paro napreduje. Tokrat pa se mladi igralci niso zaustavili v naši bližnji okolici. Prestopili so
pomanjšan Cankarjev dom, kot so komentirali nekateri igralci. Tudi dvorana je bila zelo velika, saj je tisti večer po ocenah gostiteljev sprejela več kot 200 obiskovalcev. Za mlade igralce je bi-
a
'
namreč mejo in se napotili v Slovenske Konjice, kjer jih je gostilo društvo Sv. Jurija. Male dame so v soboto, 10. februarja, zaživele na deskah krajevnega gledališča, ki je tokrat spominjal na
la to nova izkušnja, saj ima vsako gledališče svoj šarm in atmosfero.
Roman Louise M. Alcott, ki ga je za oder priredila Lučka Susič, so mladi amaterji predstavili novi
(v njihovih očeh zahtevni) publiki matične države. Predstava pripoveduje o življenju štirih sester, Jo, Meg, Beth in Amy, polnem zabavnih pripetljajev in preobratov. Odraščanje, ljubezen, svoboda in veselje so glavne teme, na katerih sloni zgodba. Preobrati pa so se dogajali tudi v sami skupini, saj je glavna igralka Patrizia Jurincic žal zbolela in tako ni mogla odigrati svoje vloge. Zadnji hip jo je nadomestila Helena Pertot, ki se je prav tako vživela in uspešno odigrala lik samostojne in preudarne Jo March. Njenega bodočega moža je odigral Manuel Zottich. Mladega in razposajenega oboževalca Jo, Lauri eja, pa je odigral Danijel Simonettig. Jure Kopušar je izklesal lik gospoda Brooka, prijaznega, a hkrati strogega učitelja mladega Laurieja. Potem so tu še Julija Berdon, ki je odigrala vlogo najbolj fine sestre Meg;
Roberti Busecchian je bila dodeljena vloga Amy; sramežljivo in tiho Beth pa je odigrala Valentina Oblak; Maruški Guštin je bila dodeljena vloga mame štirih sester; v služkinjo družine March se je vživela Kim Furlan. Vlogo starega gospoda Laurencea pa je dobil eden najmlajših igralcev SKK Luca Jurincic. Zoprno, strogo, a tudi radodarno teto March je odigrala Breda Susič, ki je priskočila na pomoč, ker je, kot rečeno, Helena Pertot, ki je običajno igrala to vlogo, v sili prevzela nosilno.
Vsi igralci so bili zadovoljni s svojim nastopom. Še najbolj pa publika, saj jih je nagradila s prisrčnim in toplim aplavzom. Marsikdo jim je prišel po predstavi čestitat za odlično igro, brezhibno dikcijo (to je bilo mladim zamejcem v velik ponos) in doživet nastop.
Seveda se večer ni mogel končati drugače kot na večerji s skavti in člani društva Sv. Jurija, kjer so komentirali predstavo in se skupaj zabavali ob prijetnem pogovoru.
Člani in režiserka SKK so se iz srca zahvalili društvu Sv. Jurija za povabilo in priložnost, da amatersko gledališče predstavijo tudi širši publiki matične države.
Jure Kopušar
OPČINE
] 40. izvedba Kraškega pusta
Najboljši so tokrat bili domačini
Nekateri trdijo, da kot manjšinska skupnost najbolje delujemo na pogrebih. Ob takih priložnostih se zberemo zamejci najrazličnejših 'barv', svetovnonazorskih prepričanj in veroizpovedi... Ne glede na to, kar nas vsak dan ločuje, so pogrebi izredna priložnost druženja.
K poslednjim slovesom pokojnim bi šlo gotovo dodati še za-mejsko-kraško pustno rajanje. Na openski 'aveniji' se namreč iz leta v leto masovno srečuje velik delež zamejstva. Tako je bilo tudi tokrat, sicer ob še večji zabavi, saj je Kraški pust doživel svojo jubilejno 40. izvedbo, kar je bila priložnost, da se ob - menda -
najbolj občuteni zamejski manifestaciji nekoliko globlje zamislimo. Pust, ki je od vsega začetka izražal enotnost, kreativnost in vsestransko sposobnost naših ljudi, je vsako leto združil vse naše slovenske vasi in njihovo kulturo. To je potekalo s prostovoljnim delom, v večkrat neprimernih prostorih za izdelavo in pripravo vozov, na odprtem in na mrazu. Tradicija in korenine Kraškega pusta so namreč tako globoke, da jih ni mogoče izkoreniniti, je mnenja Rudi Wilhelm, dolgoletna duša openske manifestacije.
Letos je na Opčinah res zeblo.
Veliko število ljudi pa se mraza ni ustrašilo in z veseljem je sledilo pustnemu sprevodu. Najboljši voz je bil letos openski, ki je s parodijo aktualne teme iz-venzakonskih zvez prepričal žirijo. Naslov openskega voza se je namreč glasil Ah ta lebjzn... ni miga pašta in fžo!, štmavrskega, ki je zasedel drugo mesto, pa Rusi na ves gas. Tretji so bili pustarji iz Praprota z vozom Na zdravje obletnica. Med skupinami so bili najboljši Kontovelci in Pro-sečani.
IG
Obvestile
V župnijski dvorani v Nabrežini bo v sredo, 28. februarja, ob 20. uri Prešernov večer. Nastopila bo ženska vokalna skupina Jezero iz Doberdoba pod vodstvom Daria Bertinazzija. Priložnostno besedo na temo Prešeren in Sveto pismo bo podal dr. Rudi Koncilja. Kulturno društvo Ivan Grbec, Prosvetno društvo Kolonkovec in Dom Jakob Ukmar prirejajo Prešernovo proslavo, ki bo vškednju, v Domu Jakoba Ukmarja, v nedeljo, 25. februarja, ob 16. uri. Vabljeni!
Slovensko pastoralno središče ob
25-letnici ustanovitve vabi na srečanje, namenjeno obravnavi pastoralnih vprašanj slovenskih vernikov na Tržaškem, ki bo v nedeljo, 25. februarja, ob 17. uri v Marijinem domu v ulici Risorta, 3. Sodelovali bodo msgr. Marij Ger-dol, voditelj Pastoralnega središča, in g. Lojze Kržišnik, župnik in dekan v Kopru. Razgovor bo vodil prof. Tomaž Simčič.
MOSP in Slovenski kulturni klub razpisujeta LIKOVNI, FOTOGRAFSKI in LITERARNI NATEČAJ ZA MLADE IZ ZAMEJSTVA do 30. leta starosti. Tema in tehnika sta prosti za vse tri natečaje, kdor želi, pa lahko ustvarja na temo: "Ah, noč ne prinaša miru mi” (Alojz Gradnik ob 40-letnici smrti in 125-letnici rojstva). Dela morajo biti podpisana le s šifro ali psevdonimom; ime, datum rojstva in telefonska številka avtorja pa naj bodo v priloženi zaprti kuverti, na kateri mora biti napisana ista šifra ali psevdonim. Dela lahko oddaste v uradih Slovenske prosvete od pon. do pet. od
9. do 17. ure ali po pošti na naslov ul. Donizetti 3,34133 Trst, do ponedeljka, 26. marca 2007. Literarne prispevke lahko pošljete po e-mailu na naslov rast_mladika@hotmail.com. Razglasitev zmagovalcev in nagrajevanje bosta v nedeljo, 1. aprila zvečer. Nagrade so tudi letos bogate! Romanje v Rim od 23. do 27. aprila 2007. Sporočamo, da se vpisovanje za romanje v Rim ob skupnem obisku vernikov Treh Benečij pri svetem očetu konča 5. marca. Informacije in vpisovanje na upravi Novega glasa v Gorici, tel. 0481533177, ter na uredništvu v Trstu, ul. Donizetti 3, tel. 040 365473. Pohitite z vpisom. V primeru, da ne bo zadostnega števila udeležencev, bo romanje odpadlo. Potovanje na Kitajsko z Novim glasom od 15. do 24. maja 2007 je zagotovljeno. Na razpolago je še nekaj prostih mest. Pohitite z vpisom! Spored potovanja in informacije na upravi Novega glasa v Gorici, Travnik 25, tel. 0481 533177, ter na uredništvu v Trstu, ul. Donizetti 3, tel. 040 365473.
Darovi
Za obnovo praporja Svetega Roka v cerkvi v Gropadi: namesto cvetja na grob pokojni Nadji Babič: Dina in Bruno iz Trebč 20,00 evrov.
V spomin na Sandra Žerjala darujeta Darko in Zinka: za svetoivan-ski pevski zbor v Trstu 50,00 evrov, za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu 100,00 evrov in za sklad narodnih noš Marta Požar 100,00 evrov (skupaj 250,00 evrov).
Ob 32. obletnici smrti dragega moža Adriana Franco daruje Milena Šinigoj Franco 50,00 evrov za Marijin dom.
ZAHVALA Otroci pokojnega
ALEKSANDRA ŽERJALA
Mara, Peter in Ivan z družinami in sorodniki ter sestre in brata s sorodniki in prijatelji se najprisrčneje zahvaljujejo g. župniku Francu Pohajaču in duhovnikom za pogrebno sv. mašo in bogoslužni obred za najdražjega, Topla zahvala naj gre tudi MePZ sv. ap. Jerenja na Opčinah, Svetoivanskemu CPZ, Združenemu CPZ, MIPZ Vrh sv. Mihaela, MePZ Rupa-Peč, ki so našega Aleksandra počastili s pesmijo in molitvijo, ter vsem, ki so se udeležili pogreba ali so izrazili krščansko sožalje, polno vstajenjskega pričakovanja.
Hvaležni svojci
ROJAN SKI MARIJIN DOM in KS D ROJANSKI KRPAN v sodelovanju z GLASBENO MATICO
vabita na
PREŠERNOVO PROSLAVO
z bogatim kulturnim sporedom.
Govornik bo filmski režiser Martin Turk Proslava bo v nedeljo, 25. februarja 2007, ob 17. uri v Marijinem domu v Rojanu
Občinski svet
Odobren obračun za leto 2007
Tržaški občinski svet je po več kot deveturni razpravi v sredo odobril proračun za leto 2007. Opozicija je predstavila 484 popravkov k proračunu, desna sredina seje odločno postavila proti vsakršni razpravi o vseh amandmajih s pretvezo, da so tehnični uradi za 200 od teh izdali tehnično negativno mnenje.
Pogajanja so se vila med samim županom, načelnikom desne sredine Pierom Camberjem in načelniki svetniških skupin opozicije, ki so se na koncu le dogovorili. Leva sredina je sprejela predlog, ki predvideva nekaj manj kot 250.000 evrov, ki bodo namenjeni občinskim stanovanjem za nujne potrebe (150.000) in prispevek 98.000 evrov za tako imenovana zdravstvena mikro območja. Če se Občina lahko samo hvali z znižanjem davka na nepremičnine (ICI) za 0,5%, pa se poviša dodatni davek na osebne dohodke 0,6%, poviša še davek na odvoz smeti za 28%, davek na zasedbo javnih površin pa za 20%. Poviški bodo prizadeli tudi šoloobvezne otroke, saj se zvišajo mesečnine za jasli, šolskih kosil, za popoldanski pouk, prvič se bo plačalo tudi prevoz s šolabusom, poletni centri pa bodo stali po novem 150 evrov (30 evrov več). Podražile se bodo cele vrste občinskih pristojbin (za osebne dokumente) kot tudi vstopnina v kopališče Lanterna, skoraj podvojile so se tarife za uporabo športnih igrišč. Svetnik stranke SSk je predstavil popravke, ki so zadevali v glavnem popravila šol, končno začetek del tako na škedenjskem kot barkovljanskem pokopališču, ureditev pločnikov tako na Opčinah kot v Bazovici, ureditev kraških kalov, vsi ti so bili seveda zavrnjeni.
NOVI
GLAS
Akademija ob 18. obletnici ustanovitve SDS
Janez Janša je odlikoval Damijana Terpina
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
V soboto, 17. februarja, je v Čateških toplicah potekala akademija ob 18. obletnici ustanovitve Slovenske demokratske stranke (SDS).
Na slovesnosti je kot glavni govornik nastopil predsednik Janez Janša, ki je naglasil, da ostaja SDS stranka vrednot, “ki je pred dvema letoma zmagala zaradi programa, sedaj pa zmaguje zaradi rezultatov". Posebej je poudaril zahtevo, da pri izboru kandidatov za najpomembnejše funkcije v državi veljajo enaka merila za vse državljane. SDS je po njegovih besedah "živa energija slovenske zavesti" in je v tem času dokazala, "da je lahko družba hkrati uspešna in solidarna".
Na slovesnost sta bila, kot večkrat doslej, povabljena tudi zastopnika obeh slovenskih strank iz "zamejske Slovenije", kot so jih predstavili skoraj 400 udeležencem akademije, in sicer Damijan Terpin za Slovensko skupnost in Vladimir Smrtnik za Enotno listo.
Obema je stranka predsednika Janeza Janše podelila posebno odlikovanje, in sicer Plaketo
SDS. Gre za pomembno politično priznanje za oba zamejska politika, ki ga podeljuje sedaj najpomembnejša politična stranka v Republiki Sloveniji.
"To odlikovanje razumem
"saj sloni delovanje celotne stranke na popolnoma prostovoljni osnovi in so taka priznanja gotovo najprijetnejše plačilo za vloženi trud".
V obrazložitvi nagrade je
predvsem kot priznanje stranki SSk, ki jo imam čast voditi že šesto leto. Zlasti v tem zadnjem obdobju je v Republiki Sloveniji naše delo v korist slovenski manjšini v Italiji ponovno doživelo ustrezno priznanje, za kar smo hvaležni predvsem stranki SDS in njenemu predsedniku Janezu Janši. Seveda je to velika vzpodbuda tudi za naprej," je dejal Terpin,
Izvršilni odbor SDS še zapisal, da "Damijan Terpin tako v javnem kot zasebnem življenju daje zgled narodne zavesti in predanosti demokratičnim idealom. S svojim zanimanjem za usodo slovenskega življa onstran meje in s svojim aktivnim delovanjem skrbi za ohranitev kulturne in politične samobitnosti slovenske manjšine v Italiji".
Miša ni stereotip
Sama pri sebi se nasmehnem. Ni kaj, svet se zares obrača po stereotipnih predstavah, ki jih imamo o čemerkoli. Npr. stereotipna predstava o dekletu, ki pooseblja lepoto neke države. Dekle, ki se poti v fitnessu, je izključno zelenjavo in beljakovine, zaspi pred deseto uro in se zbudi po vsaj desetih urah spanja, tako da ne bo kakih temnih kolobarjev pod očmi. In potem jo službeno pokličem. Miša živi danes v Grčiji, z možem-Grkom- in hčerko živi na otoku Zakhin-tosu in poučuje angleščino in nemščino. Leta 1998 so se mediji razpisali, da ima Slovenija do tedaj "najbolj intelektualno miss". Miša je obiskovala Filozofsko fakulteto in to zares. Pol ure intervjuja mine, kot bi trenil. Današnji kratek stik med tradicionalno grško kulturo, osnovano na patriarhalnosti, in sodobnim načinom življenja, ko so otroci vedno bolj prepuščeni sami sebi. "Na tem otoku se logično velika večina moških ukvarja s turizmom. Veliko je poslovnežev, ženske so v službi od jutra do večera, otroci si pa doma sami segrevajo kosilo v mikrovalovni pečici. Saj ni nič narobe s tem, da si segrevajo, pač pa, da jedo vedno sami. Ogromno je ukrajinskih ali beloruskih varušk, s katerimi ti otroci dejansko zrasejo. Ne zahtevam, da bi se grški svet zopet vrnil nazaj, v tisti patriarhalni čas, ko je bila ženska primorana ostati doma. Navsezadnje sem tudi sama zaposlena. Čutim pa, da je nekaj močno narobe s tem, da so ti otroci tolikšen odstotek svojega mladega življenja sami. V šoli, v kateri poučujem, zaznavam v njih veliko agresivnosti, neki močan nemir in prepričana sem, da je vse to povezano". Miša mi razlaga o grški družbi, o razliki med življenjem v dvomilijonskem Solunu, kjer je vse individualizirano, in otoškim tempom in navadami, ki ne pozabljajo na skupnost. Poslušam njen temni glas, žametnost v njem, razdvojenost med državo, ki jo je popolnoma sprejela in v ka-
teri si je od vsega začetka želela le anonimnosti, tako da je svoj lepotni kraljevski naziv tu skrivala, ter domom, ki ga še vedno pogreša.
Vem, da smo vsi prežeti s stereotipi, ravnamo se po načelu "ta je tak in tak", "naredil je to in to", "zato je tudi tak pa tak". In se pri tem nemalokrat tudi hudo zmotimo. Miša je globlja in zanimivejša od kateregakoli samooklicanega pesnika, ki jih je slovenski svet poln. Sprašujem jo o tem, kar je mogoče v Sloveniji iskala, pa našla potem le v tujini. Odgovor je tak, ki te preseneti, pokaže ti stvari v popolnoma drugačni luči.
"Nič nisem iskala. Saj je navsezadnje skrivnost vsega tudi v tem, da nič specifičnega ne iščeš.
Da pa ostajaš vedno nastežaj odprt življenju.
Edinole tako ti bo samo življenje pokazalo, kaj pravzaprav iščeš in katera je tvoja pot. Sploh nisem silila v tujino, v določenem trenutku mi je življenje pokazalo, da je Georg tisti, ki me lahko dopolnjuje, in sem se nekako predala življenju. Vem pa, da ne želim hčerkici Mari prikrajšati nič njene slovenske duše, zato, kdo ve, mogoče se v prihodnosti spet priselimo v Slovenijo?!" Poslušam jo in istočasno se mi pred očmi riše podoba ženske, ki sem je vajena iz slovenskih medijev. Visoka in elegantna kodrasta svetlolaska, ki je prepričana, da se lahko grška (in kakršnakoli, mar ne?) družba pozitivno spremeni le, če se zopet utrdijo družinski odnosi, če so vikendi zopet posvečen čas za to, da se še bolj povežemo. "Včasih se mi tiste mitološke predstave močnih mož, ki so skrbeli za svojo družino, zde v tem sodobnem grškem svetu tako daleč. Grškim poslovnežem, skrbno polikanim in parfumiranim, je biznis razjedel srce, da so postali vse bolj osredotočeni sami nase. Mogoče pretiravam, a sama opazujem in govorim z otroki v šoli, v kateri poučujem". Predstavljam si jo, zdaj se njen pogled upre v to, o čemer mi je pred snemanjem spregovorila: v morje, ki ga vidi iz učilnice.
Društvo Slovencev v Milanu
Prešeren v italijanski poslovni prestolnici
Kakšni smo Slovenci?
Slovenska domovinska zavest na gnilih koreninah
V italijanski industrijski in poslovni prestolnici, kakršen je Milan, bi človek mislil, da ni prostora za globlje kulturne manifestacije. Toda tudi tu se kaže dejstvo, da smo Slovenci zares kulturen narod, ki je, eden izmed redkih evropskih narodov, povzdignil Dan kulture v državni praznik.
Društvo Slovenci v Milanu - Sloveni a Milano, ki so ga ustanovili pred nedavnim in združuje mnoge naše rojake - ocenjuje se, da jih v tem velemestu živi kakih tisoč in jih že dolgo let povezuje slovenska maša, za katero skrbijo slo-
venski duhovniki iz zamejstva -, je v petek, 16. februarja, priredilo zelo dobro zamišljeno in obiskano Prešernovo proslavo. Potekala je v konferenčni dvorani, ki jo je Slovencem brezplačno odstopila znana Libreria Claudiana v ulici Sforza v samem centru mesta.
Za mizo so bili mladi predsednik društva Janez Donno, ki je v lepi slovenščini uvedel proslavo, duša društva gospa Jasminka Mandič, ki je spregovorila o pomenu Prešerna s posebnim poudarkom
na dejstvu, da je prav ta naš naj-večji pesnik popeljal naš narod med kulturne narode Evrope, in člana odbora Luka Premru in Tanja Vižintin, ki sta podala nekaj Prešernovih pesmi in zaključila seveda z Zdravljico, ki je navdušila prisotne. Vse je bilo tudi v italijanskem prevodu, saj so bili poleg Slovencev prisotni tudi družinski člani, ki slovenščine ne obvladajo.
Dobro zrežirana proslava je bila doživeta in prisrčna; v prisotnih je pustila pridih prijetnega snidenja. Ob koncu je na povabilo organizatorjev spregovoril Rudi
Merljak v imenu Urada RS Slovencev v zamejstvu in po svetu. V imenu slovenske vlade je izrazil veliko zadovoljstvo, da je prišlo do take organizacije Slovencev v Milanu, in jim čestital za prisrčno in doživeto proslavo. Obrazložil je prizadevanja slovenske države za Slovence, ki živijo izven meja matične domovine, in obljubil pomoč takim prizadevanjem.
Na povabilo organizatorjev je v imenu Svetovnega slovenskega
kongresa prevzel besedo tudi Marjan Terpin, ki je prisotne na kratko seznanil z delovanjem te skupne ustanove in Konference za Italijo ter zaželel, da bi prišlo do tesnejšega in ustvarjalnega sodelovanja, zlasti ko gre za srečanja razseljenih Slovencev po Italiji. Sledilo je družabno srečanje, ki se je zavleklo dolgo v noč. Družabnost je med temi ljudmi zelo zaželjena, saj se v tem velikanskem mestu težko srečajo in izrabijo take priložnosti za izmenjavo misli, želja in načrtov. Ker so imeli med seboj zastopnika matične države, je srečanje dobilo še dodatnega vzgona tudi za konkretne razgovore. Društvo se namreč srečuje z določenimi problemi. Eden poglavitnih so prostori. Odbor društva se sestaja v pisarni komercialistke, ki jim jo velikodušno odstopa po dnevnem delovnem urniku. Ob proslavah morajo za primerne prostore prositi razne ustanove, ki niso vedno tako razpoložljive, kot je bila tokrat uprava knjigarne Claudiana. Pouk slovenščine je v zasilnih
prostorih, obiskuje pa ga 14 učencev. Širijo se govorice, da naj bi Slovenija dobila ob razdelitvi premoženja nekdanje SFRJ prav nekdanji konzularni objekt v Milanu. Morda bi to bila priložnost, da bi na istem mestu, poleg raznih predstavništev slovenske države, dobili prostore tudi milanski Slovenci.
Vsekakor je treba tem rojakom priznati žilavost, delavnost in jim seveda zaželeti uspešnosti in vztrajnosti.
Tudi v drugi Jugoslaviji, je bil slovenski narod potlačen in opeharjen. V socialistični republiki Slovenji v okviru federativno urejene Jugoslavije je dobila šola in zgodovinski pouk nalogo: razvijati jugoslovanski patriotizem - bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov, predanost sociaizmu ter oblikovati marksistični pogled na svet. Te naloge je šola uresničevala skoraj pet desetletij, s tem da se jim je dodal le kak nov pridevnik npr. samoupravni socializem in novo izrazoslovje: "jugoslovanski narod, naši narodi, jugoslovanski narodi". Brez sramu je bil v prvem obdobju postavljen tudi cilj "razvijanje sovraštva do tistih, ki nasprotujejo pridobitvam NOB, kar pomeni do nasprotnikov revolucije. V zadnjem desetletju pa je bila bolj očitna usmeritev od jugoslovanskega socialističnega patriotizma k internacionalizmu. Zgodovina jugoslovanskih narodov se je obravnavala po načelih historičnega materializma, s pretiranim poudarkom dogodkov iz narodno-osvobodilnega boja in družbene revolucije. V redkih izbranih temah o preteklosti slovenskega naroda se pisci spretno izogibajo besede Slovenci, še bolj pa slovenski narod. Ne med ciljih in ne v vsebini ni sledu o razvijanju pripadnosti slovenskemu narodu. Narodna zavest je pomenila predanost jugoslovanskemu socializmu.
Toda žal tudi v samostojni državi Sloveniji ni dobila narodna zgodovina primerne vloge. Cilji pouka so še vedno brez domoljubne naravnanosti. Poudarek je na usposabljanju človeka za boljše in bogatejše življenje v pluralni družbi in vključevanje v mednarodno delitev dela. Slovenska zgodo-
vina se strnjeno obravnava le v drugem semestru petega razreda pri predmetu družba. V višjih razredih so teme iz slovenske pretk-losti obravnavajo sočasno z zgodovino drugih evropskih narodov.
Čudež je ta slovenski narod, da se je pri taki vzgoji ohranil. Nobena oblast ni nikoli postavila v svoj program naloge vzgojiti trdne in samozavestne Slovence. K temu je k sreči prispevala Slovenka književnost in narodno zavedni učitelji, ki pa v zadnjem obdobju niso imeli ne moči in ne poguma oblikovati pouk po svoje.
Tako naj se na pogorišču zavesti jugoslavanstva in socializma us-posalja mladi rod "za življenje v bogatejši pluralni družbi".
Ni čudno, da nekaterim našim politikom in tudi izobražencem, ki so šolo vzeli za res, pride na misel, da smo Slovenci narod brez zgodovine. Čas je, da poskrbimo za domovinsko vzgojo, da bomo v tem globaliziranem svetu kot narod preživeli.
Nedvomno bi bilo potrebno več pozornosti posvetiti narodni zgodovini in jo obravnavati vsaj eno šolsko leto kronološko in sistematično. Čas pa je tudi, da bi bile nekatere politične struje manj napadalne in nekateri javni delavci manj sovražni do slovenskih narodnih čustev in vrednot. Razmisliti pa je potrebno tudi o tisti zakonodaji, ki postavlja Slovence v svoji lastni državi v podrejeni položaj, da je koristneje pripadati kateri koli narodni manjšini. Naša narodna zavest ni le premajhna, temveč je pohabljena. Ni brez posledic dejstvo, da se je na pojem narodne zavesti desetletja lepila politična in ideološka pripadnost. Socialistični patriotizem kot vrednota j e propadel, v zavesti
ljudi pa je razpadel in ostale so nekatere njegove sestavine ali pa praznina. Ta daje prostor marsičemu, predvsem spodbuja identifikacijo s političnimi ali ideološkimi skupnostmi, kar slovenski narod razdvaja in slabi. Zato se narodni in državni interesi prepogosto podrejajo političnim in strankarskim interesom, kar predst-valja veliko in nepopravljivo škodo za narod in slovensko državo. Potlačena narodna istovetnost se udejanja tudi v neuravnoteženih pojavnih oblikah in neustreznih vedenjskih vzorcih.
Zelo blizu je kompleks narodne manjvrednosti, ki se kaže v oma-loževanju svojega naroda, podcenjevanju maternega jezika, nespoštovanju svoje kulture in tradicije. V skrajnih primerih celo v spremembi imena in narodnosti, za kar najdemo primere tudi med tistimi, ki krojijo politiko v slovenski državi..
Premajhna smozavest, in tlačenje domovinskih čustev pa ima tudi nasprotne posledice. Če hočemo človeku vzeti to kar je njegovo, če ponižujemo to kar mu je dragoceno, če mu ne damo tega kar bi rad imel, se zaradi občutka ogroženosti brani, brani svoje dragocene narodne vrednote, narodne pravice in ena oblika obrambe je tudi napad.
Marsikaj bi morali v domovinskih zadevah in pri domovinski vzgoji spremeniti. Pri vzgoji osebne samopodobe smo že zdavnaj spoznali, da represivne oblike nimajo pozitivnih učinkov, zato se opušča graja, kritika, kazen, vse kar žali človekovo dostojanstvo. Ali ne bi veljalo to upoštevati tudi pri oblikovanju narodove podobe? Domovinsko vzgojo bi bilo potrebno postaviti na zdrave temelje in na pozitivna čustva ter razvijati ponosne in trdne narodnjake, ki bodo znali ohranjati svoje narodne vrednote in tolerantno sprejemati drugačnost drugih.
/konec Mira Cencič
NOVI
GLAS
Notranji minister je zavrnil očitke o tako imenovanih izbrisanih prebivalcih Slovenije
Težavno sobivanje dveh predsednikov na vrhu države
Trenja in polemična soočanja v slovenski politiki se nadaljujejo in poglabljajo, tudi zaradi pripravljanja vzdušja pred volitvami predsednika države. Opozicijski LDS in stranka Socialnih demokratov tesno sodelujeta v kritikah ter opozarjata na domnevne napake vlade in posameznih ministrstev pri vodenju in upravljanju države. V politiko se je v nasprotju s svojo v ustavi določeno vlogo in pristojnostmi aktivno vključil tudi predsednik Slovenije dr. Janez Drnovšek. S svojimi stališči in ravnanji nasprotuje predvsem izvršilni oblasti in premieru Janezu Janši, s čimer se je državni poglavar dejansko pridružil opoziciji. Nemara se v politiko in polemike vključuje tudi zaradi tega, ker naj bi v nasprotju s prejšnjimi izjavami in zagotovili na jesenskih volitvah ponovno kandidiral za predsednika Slovenije.
V skladu s stanjem duha v slovenski politiki je bila burna in polemična izredna seja državnega zbora, ki jo je zahtevalo 39 poslancev iz opozicijskih strank. Ministra za obrambo Karla Erjavca so obtožili, da je pri nakupu sto-petintridesetih oziroma stodesetih oklepnih vozil za slovensko vojsko zavajal javnost in državo. Minister ni povedal, kolikšna bo
cena vozil, ki jih bo dobavila neka finska družba, tudi tega ne, kako bodo opremljeni, kdaj bodo dobavljeni in kaj naj bi od tega posla imelo slovensko gospodarstvo. Nabava oklepnih vozil naj bi slovenske davkoplačevalce stala vsaj okoli 258 milijonov evrov. Nekatera vprašanja, dvomi in očitki, ki sta jih v parlamentu navajala opozicijska poslanca Anton Anderlič iz LDS, ki je tudi predsednik državnozborskega odbora za obrambo, ter Aurelio Juri iz SD, so bili najbrž utemeljeni, ker pri nakupu oklepnih vozil vendarle obstajajo nekatere nejasnosti, predvsem glede njihove cene. Toda poslanci iz vladnih strank so preglasovali kritike in zahteve opozicijskih strank ter sklenili, "da obrambni minister pri nakupu oklepnikov, ki je bil načrtovan že v resoluciji o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja slovenske vojske, ni zavajal parlamenta in javnosti."
Velik del politike se ukvarja z zapleti pri izbiranju novega guvernerja Banke Slovenije, potem ko Državni zbor Mitju Gaspariju ni podaljšal mandata. V tem primeru je nastala politična in psihološka blokada predvsem zaradi predsednika republike, ki je v primeru novega guvernerja central-
ne banke prišel v spor z vlado in koalicijskimi strankami. Predsednik države ima pristojnost, da vladi predlaga ime ali imena kandidatov za guvernerja (predstojnika banke), izbiro in imenovanje pa opravi parlament. Zdaj pa se dogaja obratno in v nasprotju z omenjenimi pravili in določbami. Dr. Janez Drnovšek je za novega guvernerja predlagal sedanjega viceguvernerja Andreja Ranta, ki pa mu vlada in koalicijske stranke nasprotujejo. Predsednik države odločno vztraja pri svojem kandidatu in opozarja, "da se o drugem kandidatu ne bo pogovarjal." To je škodljivo merjenje moči in prestiža dveh predsednikov na vrhu države. V zadevi guvernerja Banke Slovenija predsednik države poskuša uveljaviti svojo voljo in s tem krši pristojnosti, določene z ustavo in zakoni, premier Janez Janša pa ga zavrača. Sodeč po opredelitvah političnih strank, ni videti možnosti, da bi Andrej Rant lahko bil izvoljen za novega guvernerja. Treba bo izbrati drugega kandidata. Parlament naj bi izvolitev opravil do konca marca, ko bo prenehal mandat sedanjega guvernerja. Bojazen predsednika dr. Janeza Drnovška, da bi prišlo do ustavne krize, če novi guverner ne bi bil izvoljen pravočasno, je
najbrž odveč.
Očitki komisije Sveta Evrope za boj proti rasizmu in nestrpnosti v Sloveniji
V Sloveniji je kot hladna prha delovalo poročilo komisije Sveta Evrope za boj proti rasizmu in nestrpnosti o domnevnem porastu rasizma in ksenofobije v Sloveniji. Komisija za veliko področij ugotavlja, da so sprejeti ukrepi nezadostni, pomanjkljivi ali pa le delno uresničeni. Po njenih ugotovitvah rasističen govor in ksenofobične misli uporabljajo celo politični funkcionarji na državni ravni.
Vlada poročilo preučuje in zagotavlja, da bo primere rasizma in nestrpnosti odpravila. Medtem pa je minister za notranje zadeve Dragotin Mate zanikal očitke glede tako imenovanih izbrisanih. Ponovil je, da leta 1992 ni bilo izbrisa priseljencev iz drugih območij nekdanje Jugoslavije, ker so slovensko državljanstvo pod zelo ugodnimi pogoji lahko dobili vsi, ki so zanj zaprosili. Državljanstvo si je tako uredilo več kot 17 tisoč priseljencev, okoli 18 tisoč ljudi pa se ni zmenilo za ureditev svojega statusa v novi državi Sloveniji. Vlada zagotavlja, da bodo primer tako imenovanih izbrisanih rešili z ustavnim zakonom.
Marijan Drobež
Razstava v Državnem zboru republike Slovenije
Simon Gregorčič "za vse Slovence"
Simona Gregorčiča so se spomnili tudi z razstavo v preddverju slovenskega parlamenta. Avtor razstave dr. Mihael Glavan iz Narodne univerzitetne knjižnice je na odprtju dejal, da je Prešeren ustvaril visoko umetniško poezijo, medtem ko je Gregorčič pisal "poezijo za vse Slovence". Na Gregorčičevo pomembno družbenokulturno vlogo je
na odprtju po poročanju STA opozoril tudi predsednik državnega sveta Janez Sušnik. "Simon Gregorčič je pesnik pristnega slovenskega rodoljubja, kar je ne nazadnje povezano s parlamentom naše države, o katerem je pesnik lahko le sanjal ter pel", je dejal dr. Glavan. Ta je še opozoril, da je Gregorčič ustvarjal v Avstro-Ogrski, nekakšni predhodnici Evropske unije, v kateri so
živeli vsi Slovenci skupaj, kar pa žal ne velja za današnji trenutek. Sušnik je ob tem opomnil še na trud, ki ga državni svet vlaga v čim večjo prepoznavnost domače kulture.
Dokumentarna razstava Večno življenje Gregorčičeve poezije v parlamentu s pomočjo rokopisnega, tiskanega in slikovnega gradiva na 16 panojih sledi pesnikovemu življenju in ustvarjanju. Ob Glavanu sta razstavo pomagala pripraviti še Vesna Vidmar in Milan Stupar.
SNG NG / Amaterski mladinski oder
Trpka zgodba male Ruth
V zadnjih letih zmeraj bolj vznemirjajo in trdo drezajo v zavest odraslega gledalca premierne izbire Amaterskega mladinskega odra, ki letos že enaintrideseto sezono pod okriljem Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, prej PDG, s svojim zvestim mentorjem, režiserjem in pedagogom Emilom Aberškom, usmerja na naporne, a tudi s soncem obžarjene gledališke strmine vse tiste mlade, ki jim je pri srcu gledališka umetnost z vsemi neštetimi obrazi. Preko nje lahko izražajo svoja čustvena razmišljanja in izrekajo tudi neprizanesljivo kritiko današnji jalovi, zavoženi družbi, v kateri je vedno manj človeške topline in razumevanja. V sodobnem družbenem tkivu so še najbolj ogroženi najšibkejši členi, otroci in mladostniki, ki, posebno v revnejših državah, zaidejo v roke brezvestnežev in postanejo žrtve spolnega izživljanja odraslih in dražljiv plen neustavljive in
tudi po spletnih straneh pretakajoče se otroške pornografije. Taka srhljiva tematika je spodbudila režiserja Aberška, da je s svojimi sedemnajstimi mladimi varovanci (Nika Benčina, Kaja Dragoljevič, Tanja Srednik, Ana Žbona, Nejc Cijan, Špela Fon, Damjana Srednik, Sara Kenda, Vida Krt, Tjaša Mrhar, Maja Medvešček, Neja Komočar, Anja
Boštjančič, Matej Repič, Marko Kebe, Vito Koršič, Enej Gala) prelil v odrsko govorico razglabljanje o današnjih težavah in ob razgaljanju sodobnega "sleparskega sveta" je nastala glasbena melodrama Mala Ruth. Krstno izvedbo je v Aberškovi režiji in ob režijski asistentki Verici Simič doživela v četrtek, 15. februarja, s suverenim nastopom mladih izvajalcev, katerih trud je poplačal topel aplavz polne dvorane SNG Nova Gorica. Žalostno zgodbo dekletca Ruth je Aberšek zgodovinsko uokviril v začetek 19. stoletja, a v njej prepoznamo hude rane današnjega časa. Ruth sama, ki ji je bila
mrka sirotišnica s strogo upraviteljico Gertrudo neljubi "dom", z jedkim glasom pripoveduje svoje trpke življenjske dogodivščine. Najprej jo je "posvojila" nepriporočljiva gospa, ki jo je naganjala krast na ulice, potem pa jo je lažnivec pod duhovniško krinko zvodil na ulico in jo prisilil, da je postala prostitutka. Nastopajoči so s svojimi 31 vlogami občuteno ustvarili tesnobno, brezsrčno ozračje, ki veje iz vsebine, in poudarili izraženo s petjem songov na glasbo Luke Manojloviča in Mateja Doljaka, že nekajkrat glasbenih sodelavcev AMO. Na zvočno podlago je Sara Kenda učinkovito ubrala koreografske korake, ki so v prizoru na ulici s tremi razigranimi policaji ob rapovskem ritmu razbremenili kruto pripoved. Ozračje časa so prepričljivo odslikavali tudi smotrno v sivo-rjavih niansah izbrani kostumi mlade kostumografinje Eve To-maševič, ki so s pisanimi pelerinami pridobivali barvitejši videz meščanskih oblek. S skopimi scenskimi elementi in z osvetljevanjem Renata Strgulca je Aberšek jasno začrtal surov am-bient sirotišnice in živahen mestni vrvež. Nastala je pomenljiva predstava v razmislek vsem!
Iva Koršič
Dr. Mihael Glavan (foto DPD)
Kratke
Gostovanje KD Brce v Komnu
Gledališka skupina KD Brce iz Gabrovice pri Komnu gostuje v nedeljo, 25. februarja 2007, ob 18. uri v Kulturnem domu v Komnu z glasbeno komedijo Rada Pregarca in Sergeja Verča Veselica. Režija Sergej Verč - Izvirna glasba Tom Hmeljak.
V Sloveniji zaskrbljeni za prihodnost smučarskih središč
Tudi v Sloveniji opozarjajo na segrevanje ozračja, ki povzroča podnebne spremembe, zlasti višje temperature in mile, skoraj tople zime. Strokovnjaki opozarjajo, da so spremembe v ozračju nastale predvsem zaradi izpustov toplogrednih plinov, ki jih je treba nujno zmanjšati. Dodajajo pa, da škodljivih posledic omenjenega ravnanja ni več mogoče povsem odpraviti.
Velika je zaskrbljenost v smučarskih središčih, kjer je snega zmeraj manj, višje temperature pa onemogočajo zasneževanje
smučarskih prog z umetnim snegom. Naravni sneg domnevno zagotavlja samo nadmorska višina okoli 1.500 metrov, kjer je mogoče smučati oz. izvajati zimske športe vsaj sto dni na leto. V prejšnjih tednih je na smučiščih z nadmorsko višino okoli tisoč metrov sicer zapadlo dovolj snega za smuko in druge zimske športe. Vse vlečnice in druge naprave pa beležijo izgube pri obratovanju, ker proti koncu lanskega leta in tudi pozneje zaradi pomanjkanja snega niso mogle obratovati. V Sloveniji je le okoli deset smučišč, ki se nahajajo do 1.500 metrov višine.
Edino visokogorsko smučišče je na Kaninu, nad dva tisoč metrov visoko. Krvavec se tej višini približa, prav tako tudi Vogel, preostala smučišča pa imajo lego v najboljšem primeru okoli 1.500 metrov visoko.
Na ministrstvu za gospodarstvo bodo razvijali gradnjo žičnic in drugih naprav v vseh športnih središčih, ne glede na njihovo višino. Takšno stališče podpirajo tisti, ki menijo, daje črni scenarij prenagljen, češ da so suhe zime že bile v preteklosti in je zato razumljivo, da se lahko ponovijo. Marjan Hribar, direktor direktorata za turizem na ministrstvu za gospodarstvo, je ob tem opozoril, da bodo morali v slovenskih smučarskih središčih bolj skrbeti za alternativne dejavnosti, da turizem ne bi bil več tako zelo odvisen od vremena. Kaže, da suha in topla zima sčasoma ne bo več redkost, ampak nekaj trajnega.
V razpravo o podnebnih spremembah v Sloveniji je posegla tudi znana “vremenarka” na javni televiziji, Tanja Cegnar. Pravi, da so v Agenciji Republike Slovenije za okolje in prostor že pred leti opozorili, da naložbe v smučarsko infrastrukturo pod tisoč metri višine niso več smotrne.
V Sloveniji minimalna plača 521,83 evrov
V Sloveniji kaže, da so se cene živil in drugih izdelkov ter tudi storitev ustalile, in torej ne naraščajo več v tolikšnem številu, kot se je to dogajalo neposredno pred uvedbo skupne evropske denarne enote in po njej. Vendar še vedno velja predpis o dvojnem označevanju cen, torej v nekdanjih slovenskih tolarjih in v novi valuti. Zveza potrošnikov Slovenije skrbno spremlja gibanje maloprodajnih cen in ugotavlja, da so nekatere velike trgovske družbe cene nekaterih izdelkov, zlasti živil, celo znižale.
V sindikalnih organizacijah opozarjajo, da so k izpolnitvi pogojev za sprejem skupne evropske denarne enote največ prispevali delavci, ki v večini dejavnosti in panog dosegajo visoko produktivnost, ki je morda le za malenkost nižja kot v najbolj razvitih državah članicah EU. A prispevku delavcev nihče v Sloveniji ni dal priznanja.
Po najnovejših podatkih evropskih statističnih virov najnižja plača v Sloveniji znaša 521,83 evrov mesečno, in sicer v bruto znesku. To je sicer najvišja minimalna plača med desetimi državami, novimi članicami EU. Po znesku minimalne plače Slovenija prednjači tudi pred Portugalsko, staro članico evropske povezave, kjer je najnižja plača v letošnjem januarju znašala 403 evre.
Vabilo zbiralcem vojaških predmetov
Spoštovani!
Vabimo Vas na 2. SREČANJE S PRETEKLOSTJO, mednarodno srečanje zbiralcev starih vojaških predmetov in ostalih starin, ki bo v nedeljo,
25. FEBRUARJA 2007, od 9. do 15. ure v športnem centru HIT, v Šempetru pri Gorici.
Na srečanju se bodo predstavili Slovenska vojska, Društvo soška fronta Nova Gorica, skupina GSR 2, Združenje lastnikov starih vojaških vozil iz Gorice in druga sorodna društva ter zbiralci in prodajalci iz Slovenije in tujine. Na ogled bo postavljena razstava fotografij Sabotin - park miru. Če želite na srečanju predstaviti svojo dejavnost ali le prodajati stare predmete, vam priporočamo, da si pravočasno rezervirate mizo. Razstavljavcem in prodajalcem bo vstop omogočen že v soboto po 19. uri ter v nedeljo po 7. uri. Vljudno vabljeni.
Organizacijski odbor
Dodatne informacije in rezervacije:
Egon Valantič
GSM: 031 854 521
e-pošta: egon@prohereditate.com
“Onkrajci niso pozabljene Pepelke in sirotice Jerice”
Premišljevanje o... (nekoliko drugače)
Zadnje čase po časopisih in tudi na TV kar naprej in v nenehnem crescen-du teče beseda o zamejcu in tujcu Miranu Košuti, to je o človeku, ki se je znašel, kot piše v članku Alenke Penjak (PN, 7. februarja 2007), prešernovsko rečeno, ... med nebom in peklom zakona.
Vse bi si bila mislila, a da bo tudi razsvetljeni in svetovljanski Miran z vsemi drugimi domačimi, senza ci onalis tičn o nastrojenimi somišljeniki ali čisto navadnimi paničarji samo prilival olje na ogenj in se šel - je mar mogoče? - tipično zamejski viktimizem, namesto da bi to svojo nadvse banalno zadevo do kraja zdra-matiziral in ji prisodil le toliko pomena, kolikor ga pač ima. Se kot kakšen virtuoz spretno izognil antipatični in nezavidljivo klavrni drži žrtve, nabrusil rajši pete in jezik, kot se spodobi za iznajdljivega in zdravo bojevitega mladeniča, izrazito nagnjenega k satiri celo, in se šel osebno bost s slovensko birokracijo, skratka prostodušno prestopil prag tiste... vsemogočne "upravne enote", ki mu odreka pravico do predsedovanja, in se pozanimal, kaj točno zahtevajo tista še vedno neverjetno ozka, da ne rečem skoraj predpotopna in režimsko obarvana pravila o društvih v državi, ki se je medtem že davno odrekla enoumnosti in postala nič manj kot članica EU, slednja pa meje med sebi enakimi pridno klesti in podira, kaj še da bi postavljala plotove, paravane in železne zavese. Ker sploh ni rečeno, da naši vrli birokrati in, žal, tudi oni po svetu, znajo vedno pravilno tudi prebrati svoja lastne direktive. Ko bi se jaz pred leti zanesla na njihove razlage, namesto da sem neki komunalni zakon prvič in drugič komunalni statut sama prebrala in ju potem neizpodbitno raztolmačila obema vodstvoma, ki sta od mene kar dvakrat neupravičeno terjala storitev in denar, bi pač nasankala in nikoli niti zvedela, da sem se sama opeharila, v dobri veri, da... je njihova beseda sveta.
Konec koncev bi mu lahko povedal slavist in pesnik Boris Pangerc, ki je trenutno njegova desna roka pri pripravah slavističnega srečanja v Trstu, da je bil kar nekaj let - in za njim zamejska publicistka in pisateljica Zora Tavčar -(ne)polnopravni sicer, a na vso paro delujoči predsednik neregistriranega sicer, - lahko berete ilegalnega - a takrat zelo delavnega in dinamičnega Združenja književnikov Primorske s sedežem v Sežani, pa ga ni nihče klical na odgovornost ali ga sankcioniral, ker je očitno deloval protizakonito. Tudi Zora Tavčar je nastopala vpričo vesoljnega slovenstva kot suverena predsednica, s svojim predsedništvom sta oba tako rekoč javno mahala kot s pahljačo, da bi moral biti prav slep, kdor ne bi zvedel za to njuno nadvse častno, a nedovoljeno funkcijo. Društvo je takrat, čeprav ni imelo papirjev v redu, prejemalo celo več denarja od sežanske občine in tudi drugih primorskih občin, in menda še od drugje, kot ga se-
daj, ko ima vse papirje v redu, kar je višek ironije! Če se motim, prosim, naj me kdo popravi in mi pove, odkod tisti fičenki, saj privatni sponzorji niso bili še v modi. Bolj kot politiko ali birokracijo je Združenje takrat s predsednikom vred in z vsemi člani... moteče vznemirjalo le Društvo slovenskih pisateljev, ki nas je v svoji skoraj vzvišenosti zaradi neposlušnosti in nepokoravanju njihovim pravilom dolžilo malo manj kot krivoverstva, dokler se ni uneslo tudi ono in spoznalo, da jim nič hudega nočemo, nasprotno, želimo le malce po svoje razmišljati in dihati, brez stalne kontrole z vrha,
poznam, mi vedno radi povejo, da odkar imajo prav napisano na dokumentih, se čutijo in so to, kar so, polnopravni Italijani, kar jih navdaja s ponosom, pa še bolj varne se počutijo, kar je tudi samo po sebi umevno. In pomirjujoče. Pri naših zamejcih ali onkraj-cih pa te vroče želje po... slovenskem državljanstvu redkokdaj opazim. Niti eden se mi ni do danes še pobahal: veš, da imam tudi slovensko
/
L/'*
Foto JMP
delno neodvisni od njihovih, ne vedno razsvetljenih direktiv. Saj vendar niso posesali vse modrosti, ki je možna pri nas, torej so tudi sami podvrženi zmotam in prepotrebnim korektivom. Trajalo je nekaj časa in potem se jim je vroča kri polegla in smo prijateljsko sedli k mizi bolj ali manj plodnega sodelovanja. Oni seveda so ohranili nekaj mestne oholosti do nas ubogih provincialcev ali, še hujše, podeželanov, a naj jim bo, že po tisočletni tradiciji mestni radi vihajo nosove, mi jih te razvade ne bomo odvadili, niti lečili, škoda časa.
Ko bi Pangerc to pojasnil Miranu Košuti, namesto da je tudi sam zavzel v PD držo zaničevanega nebogljenčka in od mamice domovine maltre-tiranega zamorčka, bi verjetno izvoljeni predsednik Slavističnega društva vzel birokratske zapreke manj osebno in si nič dramatično tolmačil to očitno zastarelo in z vstopom v Evropo do kraja neprimerno pravilo, skregano z zdravo in evropsko pametjo, ki prav kliče po nagli uskladitvi z modernimi časi in celo po takojšnji ukinitvi. Da ne bo več razloga, da se nazadnjaškim upravnim enotam in njihovemu ministrstvu krave na paši smejejo. Srake pa, da ne razkričijo po vseh kotičkih naše dežele, kako so neprekosljivo butasti. Nekaj pa me vseeno čudi: da Miran nima tudi slovenskega državljanstva, kar bi po mojem že a priori onemogočilo vsako zastarelo nesmiselno krožkarsko in društveno pravilo in podobne birokratske upravne reči. Če dobro premislim, ne poznam niti enega italijanskega manjšinca, ki živi pri nas, mislim pri tem na istrske Italijane, da ne bi že davno tekel po italijansko državljanstvo, ko mu ga je naša soseda ponudila. Kar se mi zdi nekaj čisto normalnega in celo hvalevrednega. Podobno bi sama storila. Kolikor jih
Foto JMP
državljanstvo? Kaj je temu kri v o ? Pr as trah ? Odtujenost? Začetek neizprosne asimilacije? Kaj drugega? Ali slovenska - beri matična -trdoživa ozkosrčnost? Je pridobitev še vedno prekomplicirana in dokaj draga zadeva? Da se prosilec kar premisli, ko uvidi, koliko težavnih stopenj bo moral premostiti, preden mu ga bodo dali? In kaj si bo na boljšem z njim? Se bo počutil bolj varnega ali še bolj izpostavljenega in prepuščenega samemu sebi? Tako rekoč med italijanskim kladivom in slovenskim nakovalom ali obratno? Brrr, kakšne grozne misli me obhajajo, ob njih me spreletavajo mravljinci in obliva mrzel pot, kaj pa je z mano narobe? Spomini najbrž. Moja mama, če ne bi bila mati trmoglavke, mene, ki ne odneha, dokler ne dobi, kar ji gre in si utepe v glavo, bi prej umrla, kot bi dobila naše državljanstvo. Morala pa ga je prav drago plačati po dolgi papirnati bitki in birokratski kalvariji, - zdelo se ji je prav za malo! - a to je bilo pred petnajstimi leti, ko smo bili še... hudo indoktrinirani, kot pravijo danes, in se je šel tudi tisk prepogosto divji lov (oz. lov na čarovnice, ki so se včasih zveneče imenovale Pučniki in Bajuki). Vsem drugim zdaleč manj pomembnim in bolj pritlehnim, a vsaj malo sumljivim	bivšemu
uradniškemu aparatu oz. Občinarjem in njim predpostavljenim, pa so metali polena pod noge in jim s sto zahtevami ali jalovimi izgovori odrekali pravico do državljanstva. Moral si biti iz nerjavečega železa in neomajne volje, da nisi kapituliral in se šel z njimi do konca krvavo bitko. Anti so se od takrat časi le spremenili in pridobitev državljanstva ni več noben problem. Le zakaj potemtakem je od vseh zamejcev tekla ponj le neka... - kot mi je rekel nekdo - zanemarljiva peščička, vsi drugi pa, če nanese govor in jih taktno vprašam, se mi tako ali drugače izgovarjajo. In ne sprašujem navadnih ljudi, marveč le one, ki jih najbolje poznam, ki so tako rekoč stebri zamejskega slovenstva: politike, književnike, šolnike in kulturne delavce. Tiste, ki so najčešče deležni največjih - recimo bobu bob - matičnih bonitet (Upam, da me slednji ne bodo kamenjali!)
Kaj je narobe z našo deželo, da ne da slovenskega državljanstva vsakemu Slovencu, ki si ga želi? Ali pa: kaj je narobe z našimi zamejci in Slovenci po svetu, ki imajo take ali drugačne pomisleke proti slovenskemu državljanstvu?
Zaneslo me je v nepravo smer. Ki pa si po svoje zasluži malo pozornosti in premisleka. In terja tudi odgovor od... pristojnih.
V zvezi z Miranom pa, ki je zaradi te slovenske, naši sosedje bi rekli "squisitamente" birokratske nerodnosti domala obupal nad lastno domovino, da je še Rome privlekel na dan, češ, glejte jo, to našo mačeho, kaj z nami reveži počenja, saj ni sploh usklajena s časi, obnaša se skrajno zadrto in rovtarsko! In pri tem je v svoji neizmerni sinovski bridkosti čisto pozabil, da ni dobil velike Prešernove nagrade samo koroški manjšinec Florjan Lipušpred leti, marveč še veliko prej tudi Alojz Rebula in Boris Pahor, da o nagradah Prešernovega sklada niti ne govorimo, saj sta jo pokasirala vsaj dva Tržačana, in sicer Marko Kravos in Miroslav Košuta, med letošnjimi ali lanskimi nominiranci pa je bil tudi Marko Sosič. Med akademiki na SAZU pa se gnete kar nekaj znamenitih zamejcev, če me spomin ne vara. Sploh niso onkrajci take pozabljene Pepelke in sirotice Jerice, kot se njemu - v svoji neučakanosti najbrž-dozdevajo. Le še mičkeno naj potrpi, in bo tudi sam pokasi-ral kakšno veliko nagrado za mnogotere zasluge. Brez skrbi. (Morda pa, če bi vložil civilno tožbo proti državi in zahteval lepe šoldke za pretr-pene bolečine v zvezi z nedavno	odrečenim
predsedništvom, ima vse šan-se, da dobi pravdo in konsek-ventno tudi spodobno odškodnino. Odvisno od sposobnosti odvetnika. Svetujem mu nekoga, ki se začne s črko
Č.)
Seveda, nobena nagrada ne bo nikoli dovolj velika, pa naj bo še tako... nebotično ali himalajsko visoka, da bi čisto utešila njihova ne(i)zmerna pričakovanja. Ker naši kulturni zamejci, - ne oni, ki zares ne dobijo čisto nične od trdosrčne matice in niti ne od krušne madrepatrie - no, zamejski izobraženci, ki se po lastnem mnenju skrajno nesebično razdajajo za našo stvar in junaško vztrajajo, da so sploh to, kar so, menijo, da bi bilo nadvse primerno oz. edino pravično plačilo, da bi za njihovo celotno oskrbo od a do ž, plus kakšen ekstra priboljšek, poskrbela država. In jim vsak mesec sproti, bilo bi zaželeno, izrekla tudi HVALA!
Jolka Milič
Krožek Anton Gregorčič
O izvoljenem predstavništvu
V Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici je bila v torek zvečer, 13. t.m., okrogla miza o demokratičnem izvoljenem predstavništvu Slovencev v Italiji, ki jo je priredil krožek Anton Gregorčič in na kateri so različni politični predstavniki Slovencev spregovorili o zavzemanju za tako predstavništvo, ki bi zajelo celotno manjšino in vse njene politične komponente. Prof. Samo Pahor, ki je zastopal tržaško društvo Edinost, odvetnik Andrej Berdon in dr. Mirko Špacapan za stranko Slovenska skupnost in senator Stojan Spetič za Stranko slovenskih in italijanskih komunistov so uvedli debatni večer, na katerem sta prišli na dan predvsem dve med seboj si različni politični stališči. Stranka Slovenska skupnost zagovarja predvsem etnično stranko slovenskih volilcev, medtem ko levičarske stranke, v katerih so zastopani Slovenci, zagovarjajo stališče, da bi morali ohraniti politično razvejanost slovenskega narodnega telesa v Italiji, kot tudi zagovarjajo nujo, da slovenski politiki nastopajo v italijanskih vsedržavnih strankah, vsi pa so se strinjali, da bo zelo težko doseči demokratično izvoljeno zastopstvo Slovencev v Italiji.
Samo Pahor je pred časom v Deželni svet Furlanije Julijske krajine (FJk) vložil peticijo za za-
tu. Po Pahorjevem mnenju bi le tako lahko imela slovenska manjšina v Italiji zagotovljene zastopnike na vseh ravneh javne uprave.
Stojan Spetič je povedal, da je sedaj na deželni ravni v obravnavi deželni volilni zakon in se zavzel za takega, ki bi nudil možnost tako stranki Slovenska skupnost, da izvoli svojega predstavnika, kot tudi drugim slovenskim kandidatom, ki imajo svoje predstavnike v drugih italijanskih strankah, pretežno so to levičarske stranke. Dejal je, da se zaveda, da bo to težko, a je po njegovem treba vztrajati in se povezovati med seboj. Zavzel se je za razčlenjen sistem, ki bi Slovencem omogočil pravično predstavništvo in najmanj tri izvoljene predstavnike v deželni svet. Andrej Berdon je podrobneje razložil t.i. evropski model volilnega zakona, po katerem bi se manjšinski stranki Slovenska skupnost znižal vstopni prag za deželni parlament s sedanjih 1,4 odstotka na 1 odstotek, kar bi pomenilo, da bi se morala Slovenska skupnost povezati z večjo stranko.
Deželni tajnik stranke Slovenska skupnost Damijan Terpin je orisal politične zaplete v deželnem svetu in se zavzel za slovensko zbirno stranko, kajti po njegovem bi
gotovitev demokratično izvoljenega predstavništva slovenske jezikovne in narodne manjšine, ki je sedaj v obravnavi v peti deželni komisiji. Povedal je, da bi Slovenci morali imeti nek skupen organ, v katerem bi imeli vsi Slovenci zagotovljeno zastopstvo javno pravnega značaja, kar v preprostih besedah pomeni, da bi se morali Slovenci v FJk pisno opredeliti za slovensko narodnost, da bi imeli možnost ustanovitve tega organa, ki bi bil narejen po zgledu samoupravne interesne skupnosti italijanske in madžarske narodne manjšine v Republiki
Sloveniji. Dežela FJk pa bi morala zagotoviti slovenski narodni manjšini zastopnike v deželnem svetu in seveda tudi v parlamen-
Slovenci v Italiji morali imeti zagotovljeno	politično
predstavništvo na vseh ravneh. Izpostavil pa je tudi mnenje, da bo z levico do tega zelo težko priti, kot se je tudi odločno zoperstavil preštevanju slovenskih ljudi v FJk. Po njegovem mora manjšina imeti politično stranko na narodni osnovi, stranka Levi demokrati pa je dala jasno vedeti, da se s tem ne strinja. Vsi diskutanti so bili mnenja, da bi Slovenci v Italiji morali priti do nekega skupnega organa, ki bi imel javno pravni značaj, a se tudi zavedajo, da bo to težko, ko pa sedaj slovenska narodna skupnost v Italiji ni sposobna niti sestaviti enotne delegacije.
JUP
NOVI
GLAS
GLAVNI UREDNIK Andrej Bratuž - ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, Korzo Verdi 51 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC liss_^
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 20. februarja, ob 14. uri.
NOVI
GLAS
Zamejstvo / Razporeditev športne ponudbe
Na Goriškem nogomet in odbojka, na Tržaškem širša paleta izbire
NOGOMET
Elitna liga: Vesna - Muggia 2:1, Manzanese - Juventina 0:0. Promocijska liga: San Sergio - Kras Koimpex 1:3.
1. amaterska liga: Primorec - Costalunga 2:0, Primorje Interland - Isonzo 0:3.
2. amaterska liga: Breg - Mossa 2:0, Sovodnje - Fogliano 2:1, Ponziana - Zarja/Gaja 1:0.
3. amaterska liga: Mladost - Aurisina 1:2.
KOŠARKA
C liga: Bor Radenska - Melsped Padova 80:82, Jadran Mark -Virtus Videm 71:82.
D liga: Breg Minimax - Kontovel 83:66, Sokol Ca' d'0ro -San Vito 62:78.
ODBOJKA
Moška B2 liga: Sloga - Five Benetke 0:3.
Moška C liga: Val Imsa - Vivil 3:1, Soča ZBDS - Natisonia 0:3. Ženska D liga: Fiume Venelo - Sloga List 3:0, Cormons -Bor/Breg Kmečka banka 3:0.
Moška D liga: Reana - Naš Prapor 3:1, 0lympia Tmedia -Rigutti 1:3, Sloga Televita prosta.
HOKEJ IN LINE
Al liga: Polet Kwins ZKB - Diavoli Vitenza 3:2.
Zamejski šport v Italiji poteka pretežno v tržaški in goriški pokrajini. Slovenci na Videmskem so sicer aktivni kot posamezniki in v nekaterih društvih, toda njihova dejavnost je - razumljivo - dokaj zanemarljiva.
Trst in Gorica, torej. Številčna primerjava med društvi iz ene in druge pokrajine, včlanjenimi v Združenje slovenskih športnih društev v Italiji, kaže, da prevladuje Trst z okolico. Prva ugotovitev, ki nas je zbodla, je ta, da se tržaški Slovenci ukvarjajo s široko paleto športnih panog, medtem ko štejemo na Goriškem po večini klube, ki gojijo moštvene panoge. Naši najuspešnejši športniki - posamezniki prihajajo namreč s Tržaškega: Tanja Romano, atleti, rolkarji, jadralci, tenisači, namiznoteniški igralci, kolesarji, ribiči... Po drugi strani je ta čas
prva violina slovenskega športa v Italiji Goričan (ki pa se ukvarja z ekipnim športom), točneje Gabre Matej Cernic.
V goriški pokrajini sta od nekdaj v središču pozornosti nogomet in odbojka. To sta disciplini, ki sta izjemno razširjeni tudi med številnimi slovenskimi vasmi, ki obdajajo goriško mestno jedro. Opažamo namreč, da kraji, kot so Doberdob, Sovodnje,
Štandrež, Šte-verjan, da omenimo le največje, oskrbujejo s tekmovalci skoraj izključno društva, ki se ukvarjajo s tema dvema panogama. Zakaj? Mogoče zaradi v tej
rubriki že pogosto omenjene tradicije, saj se v teh vaseh, kjer slovenske mladine ni že od nekdaj nikoli manjkalo, ni gojilo dosti drugih športov. Odločitev
za nogometno ali odbojkarsko žogo je bila potemtakem naravna.
Na Tržaškem so glede tega mo-
goče naši športni delavci pokazali več fantazije, želje po eksperimentiranju in spoznavanju česa novega. Ne nazadnje pa so se v posameznih okoljih ljudje sez-
nanili tudi s športnimi zvrstmi, pri katerih prideš lažje do vidnih uspehov kot pa v najbolj razširjenih panogah.
Zanimivo je tudi vprašanje, kje se nahaja težišče ekonomskih, kadrovskih in strokovnih moči v slovenskem športu.
Pred kakimi petimi leti so se navidezno vse silnice iztekale v Gorico, kjer je bila Juventina prva slovenska nogometna ekipa, košarkarski Jadran in odbojkarska Rast sta veljala za naši špici v teh dveh disciplinah, Matej Cernic (z ob boku še dvema goriškima prvoligašema v igri pod mrežo,
Lorisom Ma-niajem in Aljošo Orlom) pa se je uveljavljal na svetovni sceni. "Po znanih dogodkih s slovenskimi bankami je slovenski denar zdaj v Gorici", si je stvar razlagal povprečen zamejec na cesti. Danes mogoče že ni več tako in tržaško-centrizem, ki je večinoma vladal v zgodovini, se zdi spet aktualen, predvsem po zaslugi nekaterih okolij, ki jim
pokrovitelji omogočajo skokovito rast.
Gorica odgovarja z novim projektom za športno vzgojo v šolah, o katerem je prepričala tudi vodstvo ZSŠDI. Videli bomo, ali bomo v prihodnje spet več brali, mogoče tudi v individualnih športih, o tekmovalcih in moštvih iz mesta ob Soči.
HC
V razmislek
Zaznamovani otroci
Pred nedavnim je bilo v italijanskem lokalnem tisku veliko pisanja o slabovidnem učitelju, ki je bil poimenovan za suplenta na tržaški šoli z italijanskim učnim jezikom Ros-setti, a so starši otrok izzvali oster protest proti njegovi službeni namestitvi. Z izgovorom, da slepi učitelj in njegov spremljevalec ne moreta jamčiti za varnost njihovih malčkov, so otroke enostavno zadržali doma, tako da je razred ostal prazen, prvošolčki pa lepo na toplem pri mamici.
Lokalni tisk je na samem začetku okleval in skoraj stopil v bran zaskrbljenih staršev, šele po nastopu številnih organizacij in samega šolskega skrbništva pa so se tudi novinarji začeli zavedati, kako nesramno in nelogično je bilo pravzaprav ravnanje razjarjenih staršev.
Učitelj se je namreč na delovnem mestu znašel zaradi uspešno
opravljenega študija, usposabljanja in skladno z vsemi obstoječimi zakonskimi predpisi. Kot enakopraven državljan in delovno sposobna oseba pa je skupaj s številnimi kolegi, ki v Italiji in drugod po svetu, kljub delni slabovidnosti redno poučujejo, skupaj s spremljevalcem prevzel
svojo pomembno delovno odgovornost. In tu se je seveda zataknilo. Starši so stopili v bran svojih otrok, trdno prepričani, da jim morajo zagotoviti samo najboljše, da jim morajo življenje postlati s samimi rožicami, in to tudi na
račun čustev in dostojanstva sočloveka.
Res, otroci so eden najlepših božjih darov, so tisti, ki bodo nadaljevali naše življenje, so naša bodočnost. A kaj v resnici to pomeni? Pomeni, da morajo naši otroci imeti čisto vse na svetu, pa četudi drugod enaki otroci umirajo zaradi lakote in vojne? Pomeni, da jim je čisto vse dovoljeno, da lahko živijo svetlo otroštvo brez pravil in prepovedi in brez vsakega spoštovanja do sočloveka ? Ali pa pom eni, da moramo te otroke, ravno ker so tako nežni in občutljivi, vzgajati v ljubezni, jih učiti dobrote in spoštovanja do sočloveka, jih pripraviti na to, da bodo kot odrasli ljudje spoštovali drug drugega in skušali graditi svet brez sovraštva in brez krivic? Idealnega sveta ni, niti idealnih otrok ali staršev, vendar mislim, da se moramo vsi skupaj truditi, da premagamo samoljubje in sebičnost, ki vsak dan bolj ločujeta ljudi, prijatelje, sosede, narode in narodnosti. Starši, ki so otrokom prepovedali, da bi sledili pouku slabovidnega učitelja, so svoje malčke oropali velikega bogastva.
Preprečili so jim, da bi že kot prvošolčki spoznali in sprejeli drugačnost ter razumeli, da različnost ni sinonim za nevarnost, da ni nekaj grdega, zastrašujočega. Na tem spoznanju ter na otroški spontanosti in zaupljivosti, bi malčki lahko gradili trdne temelje medsebojnega zaupanja. Na osnovi prve pozitivne izkušnje bi tudi kot odrasli ljudje brez predsodkov in zadržkov sprejemali tiste, ki so drugačni. Drugačnost pa bi sprejemali sproščeno in predvsem brez strahu; tistega strahu, ki je pri vsakem človeku največkrat edini vzrok za sovraštvo, za nerazumevanje in za trpljenje.
To pa se na žalostni zgodilo: starši so jim prepovedali, da bi sledili pouku slabovidnega učitelja, prispevali so k temu, da so njegovo drugačnost dojeli kot nekaj grdega, negativnega, nekaj, česar se morajo izogibati. Oni so namreč boljši, tako so jim dali razumeti starši, zaslužijo si nekaj boljšega, ker so popolni in brez napak. In otroci bodo v tem prepričanju do-raščali, oropani za izkušnjo ljubezni in solidarnosti, postali bodo odrasli državljani, ki bodo težko prenašali soseda, če bo slednji Afričan, ali sodelavca, ki bo morda zaradi nesreče priklenjen na invalidski voziček. Morda bodo ostali zaznamovani za celo življenje in nikomur ne bo uspelo, da bi jih na novo naučil ljubezni in solidarnosti.
V prepričanju, da morajo svojim otrokom nuditi samo najboljše, so dandanašnji starši pri vzgoji vse bolj sebični in pristranski. Ko so bile nekoč vaške skupnosti močno povezane in so ljudje lahko preživeli samo ob medsebojni pomoči, je bilo tudi za otroke važno, da so spoštovali sosede in ostale vaščane, starši in učitelji pa so bili pri vzgoji zelo strogi. Danes je povsem vsakdanja stvar, da mati brani svojega paglavca, ki je sosedu z žogo razbil avto ali šipo, češ, saj je samo otrok, samo njega imamo, naj se igra, dokler je še majhen. Nekoč so otroke navajali na odgovornost že vrani mladosti: pazili so na brate in sestre, pomagali pri živini, delali na polju in že ob prvih korakih spoznavali, da življenjem brezskrbna igra. Sedaj pa jih starši razvajajo do tridesetega leta in čez, dovolijo jim čisto vse, nočejo, da bi se kot otroci soočili z odgovornostjo, s trpljenjem, z bolečino, z boleznijo. Največkrat starši popolnoma odklanjajo možnost, da bi se otroci zavestno odrekali nekaterim željam in prevelikim zahtevam, in jim kupujejo vsega, samo da so malčki zadovoljni in da imajo sami mir.
Na žalost pa življenje ni nikoli z rožicami postlano. Otrok, ki vrani mladosti ni imel nobene odgovornosti, niti delovnih in študijskih obveznosti, bo težko sprejel stroga družbena pravila naše
neokapitalistične ekonomije, skratka, težko se bo znašel na delovnem mestu ali pridobil podjetniške sposobnosti. Prav tako bo mladoletnik, ki mu je bilo v otroštvu dovoljeno čisto vse, nerad sprejemal družbena pravila, spoštoval soljudi in se kot dober odrasel državljan vključil v skupnost Težko bo za otroka sprejemati tiste, ki so drugačni, če ga v mladih letih nihče ni naučil, da smo si pač ljudje med seboj različni, da vsi ne moremo biti zdravi, da živijo na tem svetu ljudje različnih ras in veroizpovedi, da pa moramo skušati vsakega sočloveka, pa četudi je močno drugačen od nas, razumeti ter ga spoštovati in sprejeti medse.
In konec koncev, zakaj naj bi ostala otroku skrita rojstvo in smrt, zakaj bi ne smel vedeti, da je včasih življenje tudi težka igra, če pa obstajajo otroci, ki so lačni, bolni, ki vsak dan v strahu pričakujejo, ali bodo preživeli bombni napad, ki so sami in jih zebe, a se znajo kljub temu igrati in se celo nasmehniti. Otrok je res neprecenljiv božji dar, prav zaradi tega, pa si ne zasluži, da njega samega razvajamo z igračami, vi-deoigricami, pištolami in objestnostjo, namesto da bi ga trajno obdarili z ljubeznijo, dobroto ter z zaupanjem in spoštovanjem do sočloveka, narave in vseh živih bitij.
Suzi Pertot
Peš po Korziki (39)
Med morjem in gorami
Po bojnem posvetovanju smo se odločili za preskok z žafranasto dragega piva na vino, ki je bilo bistveno cenejše. Z Jano sva kljub sprva glasnim protestom s švicarske strani dosegla tudi dogovor o tem, da bova midva krila stroške pijače, saj sta naju onadva rešila pred stradanjem. Naročil sem dve steklenici rdečega, potem pa "za zihr" še eno.
Oskrbnik je bil naenkrat kar zadovoljen. "Lahkotno" je stekel po tiste tri buteljke, pred slovesom pa je Švicarjema razložil, da mu je zelo žal, ker je prišlo do takšnega zapleta, in nam zato dovoli, da zastonj šotorimo na njegovi parceli, pa še vrata sek-reta in kopalnice nama bo pustil odprta.
Rečeno, storjeno - in ko sta se s sinom poslovila in se okorno kot dva tjulnja odpravila proti
domu, smo bili vsi štirje še bolj srečni. Končno smo ostali sami v prelepi naravi. Resda je postajalo vse bolj mraz, a grelo nas je dobro domače vino in odlična atmosfera. Sami smo bili. Tam gori Bogu za hrbtom, a točno 605 metrov nad morjem, ki ga sicer zaradi teme ni bilo videti, vsekakor pa je bilo čutiti njegovo prisotnost. Zaradi slabe podlage (beri: praznih želodcev) nam je vino kmalu stopilo v glavo. V prijetnem družabnem večeru smo izvedeli marsikaj zanimivega drug o drugem, če bi nabavili še eno steklenico, pa ne bi bilo prav nič narobe, saj smo zadnjo uro klepetali tako rekoč na suho. Debatirali smo o razlikah in podobnostih življenja v Švici in Sloveniji, o potovanjih in deželah, ki smo jih že obiskali, o politiki, dobrih in slabih straneh
globalizacije, o glasbi, odnosu ljudi do narave in živali, načrtih za prihodnost in še marsičem.
Čeprav nas je alkohol dobro grel, je postajalo bolj in bolj mrzlo. Od časa do časa je kateri od nas izginil proti šotorom in se vrnil z novo plastjo oblačil. Tam okoli polnoči, ko so nam že vsem štirim šklepetali zobje od blažje oblike podhlajenosti, smo se vendarle odpravili spat. V šotoru je bilo svinjsko mraz. V ultra lahko, komaj 500 gramov težko spalno vrečo, ki naj bi zagotavljala udobno spanje do temperatur okrog 0 stopinj Celzija, sem se zavlekel oblečen v štiri rokave in dvojne hlače, pa še me je vse do jutra zeblo kot psa, tako da sem spal zvit v embrionalnem položaju na levem ali desnem boku. Brrr!
Zbudil sem se močno prem-ražen, a brez vsakršnega mačka, tako da vem še eno zdravilo proti njemu - spati na hladnem, pa ga zagotovo ne bo. Jana, ki je vse do nočitve v E Case-ju prek-
linjala težko in preveč toplo spalno vrečo, ki sem ji jo posodil za na pot, je zjutraj prijavila, da ni še nobeno noč na Korziki tako dobro spala. Tako kot vedno bi lahko sam trdil ravno nasprotno. Le tista prva noč na GR 20 je bila podobno zoprna, pa čeprav so me takrat morile skrbi in ne mraz.
Kljub neprijetno mrzli noči in vsem osta-
lim neprijetnostim pa se je E Čase za vedno zapisal v anale. Zaradi večera, ki ga ne bom nikoli pozabil. S Thomasom in An-
dreo sva se res dobro ujela in vzdušje, ki smo ga skupaj pričarali, je bilo nekaj posebnega. Edinstvenega. Brez njiju bi bil
postanek v E Case-ju velikanska polomija.
/dalje Nace Novak
ZajlHc, pa čeprav nenavaden - instant mineštra - nam ni bil usojen, saj je v gorilniku zmanjkalo pfene
NOVI
GLAS
iflittmi:! Aljaž in Urban Valič
Brata Valič - Več v zraku kot na tleh
OAljažu(28) in Urbanu (27) Valiču, bratih iz Plač pri Ajdovščini, bi težko rekli, da sta prizemljena, saj večji del (prostega) časa preživita v zraku. Že kot otroka sta med igro z letalskimi modeli sanjarila o letenju, potem sta nekaj let letela z jadralnimi letali, od leta 1999 pa sta navdušena jadralna padalca in zadnja leta tudi državna reprezentanta. Ob ugodnih vremenskih razmerah redko ostaneta na tleh, kar se jima obrestuje, saj sodita v sam svetovni vrh tega še zelo mladega, a atraktivnega in vse bolj množičnega športa. Poleg uspehov na številnih tekmovanjih po celem svetu sta julija lani postavila svetovni rekord v napovedanem preletu s povratkom. Iz Sorice sta poletela proti Dolomitom in nazaj, skupaj 257 kilometrov. Konec leta 2006, točneje 7. decembra, pa sta v Južnoafriški republiki v okviru slovenske odprave "Leteti Južno Afriko - Lov na svetovni rekord" v enem dnevu postavila še dva nova mejnika v jadralnem padalstvu. Najprej sta s 367 kilometri presegla 11 let star rekord v prostem preletu na napovedan cilj, potem pa sta letela dalje in pristala po 427 kilometrih ter tako izboljšala še štiri leta star svetovni rekord v prostem preletu.
Najbolje, da začnemo kar pri vajinem zadnjem uspehu, odpravi v Južnoafriški republiki in obeh novih svetovnih rekordih. Lahko povesta kaj več o tem projektu?
Aljaž: Osemčlansko slovensko odpravo smo pripravljali tri, štiri mesece, sama pa sva že več let načrtovala postavitev teh rekordov in Južna Afrika nudi za to idealne pogoje. Ker je pokrajina večinoma ravninska in brez vzpetin, od koder bi lahko poleteli, tako kot običajno, se izvaja štart s pomočjo vitla, kar pomeni, da si z vrvjo privezan na avtomobil, ki se zapelje po vzletni stezi, in ko dobiš pravo višino, se odklopiš od vrvi ter nadaljuješ pot na običajen način, tako da iščeš termična dviganja.
Južnoafriška republika je za doseganje ekstremno dolgih poletov primerna zaradi močnih vetrov. Kakšne so bile hitrosti vetra?
Urban: 500 metrov nad tlemi so bile hitrosti vetra od 50 do 60 km/h. Z višino pa veter narašča, zato se izplača leteti višje, ker imaš tako večjo potovalno hitrost. 5000 metrov visoko so bile hitrosti okrog 80 km/h.
Kako je mogoče, da sta svetovni rekord postavila oba, če sta letela vsak s svojim padalom? Aljaž: Zato, ker letiva veliko skupaj in imava približno enak način letenja. Čeprav nisva štar-tala istočasno, ampak v razmaku 15-ih minut in, kljub temu da sva bila med poletom ves čas od 10 do 30 kilometrov narazen, tako da se sploh nisva videla, ampak sva se le slišala po radijski zvezi, sva na koncu prišla na isti cilj, ki sva ga določila že pred Startom. Ko sva ta cilj dosegla, sva zaradi ugodnih vremenskih razmer nadaljevala s poletom in pristala 300 metrov drug od drugega. Po sedmih urah in pol v zraku sva se videla šele čisto na koncu.
Sta imela pri doseganju rekordov kakršnekoli težave?
Urban: V rekordnem preletu ne, ker pa sva na začetku letela brez kisika, sva imela manjše probleme, predvsem Aljaž. Zato sva začela kasneje uporabljati kisik.
Kakšne probleme?
Aljaž: Problem ni bil v sami
višini, ampak v tem, kako hitro sem prišel na neko višino. Zgodilo se mi je, da sem po treh, štirih urah poleta prišel zelo nizko in ujel zelo močno dviganje. Z dvajsetih, tridesetih metrov nad tlemi sem se venem termičnem stebru v desetih minutah dvignil na skoraj 6000 metrov. In pojavile so se težave. Najprej krči v rokah, potem so se pojavili še krči v nogah in pljučih.
Podobno kot pri alpinizmu? Aljaž: Ja, a s to razliko, da pri alpinizmu višine ne pridobivaš tako hitro in se ti težave pojavijo pozneje, res pa se jih tudi težje znebiš, ker nem oreš takoj z gore, medtem ko se da pri jadralnem padalstvu s spuščanjem to rešiti.
Zaradi pomanjkanja kisika trpi tudi koncentracija, saj možgani ne funkcionirajo več tako dobro.
Kako visoko se je mogoče dvigniti z jadralnim padalom?
Urban: To je odvisno predvsem od vremenskih razmer in prav v Južni Afriki so najboljši pogoji tudi za doseganje višinskega rekorda. Za zdaj znaša maksimalna višina, dosežena z jadralnim padalom, približno 6000 metrov.
Aljaž: Oziroma 4600 metrov relativne višinske razlike.
Urban: V bistvu se ti šteje pridobljena višina. Če štartaš npr. z 2000 metrov in prideš na 5000 metrov, se ti šteje 3000 metrov. Kako visoko pa sta se dvignila vidva?
Aljaž: Midva sva bila kakšnih sto metrov nižje od višinskega rekorda. Lahko bi se dvignila višje, a sva imela omejitev zračnega prostora. Če bi šla višje, nama ne bi priznali rekordnega poleta. Urban: Za vstop v kontrolirani zračni prostor, kjer se odvija letalski promet, moraš imeti dovoljenje, midva pa ga nisva imela.
Kako visoko pa letita tu pri nas?
Aljaž: Če so zelo dobri pogoji, 3500 metrov visoko, redko kdaj čez 4000, drugače pa se na Primorskem leti v povprečju do 2000 metrov nadmorske višine.
Kakšni so vajini naslednji cilji? Aljaž: Zdaj se bova posvetila sve-
tovnemu prvenstvu, ki bo v drugi polovici februarja v Avstraliji. Potem se nam aprila na Japonskem začne prvo tekmovanje za svetovni pokal. Gre za sklop petih tekem po pet dni, ki jih imamo po celem svetu. Prvo tekmo-
vanje bo na Japonskem, drugo v Španiji, potem v Italiji, blizu jezera Lago di Como, pa septembra v Turčiji in oktobra v Argentini. So to vsa tekmovanja v preletih?
Aljaž: Ja, tekmovanja v hitrostnih preletih, ki so zelo podobna regatnemu jadranju na vodi. Vsak pilot ima GPS napravo, ki beleži njegovo pot. Že pred samim poletom so v to napravo podane določene točke, ki jih je treba preleteti. Vsi skupaj se v roku desetih minut odpravimo v zrak in
počakamo na štart, potem preletimo štartno točko in nadaljujemo po začrtani poti. Običajno je treba preleteti od 40 do 120 kilometrov. Zmaga seveda tisti, ki je prvi na koncu.
Kako je pa s financami? Mislim, Japonska, Avstralija, Južna Afrika..., pa tudi oprema ni najbolj poceni. Kako vama znese?
Urban: Najtežji del pri tem športu je prav iskanje sponzorjev. Pobere nam veliko časa in truda, denarja ni pa nikoli dovolj.
Bi lahko v tujini kot nosilca treh svetovnih rekordov živela samo od jadralnega padalstva? Urban: So piloti, ki v tujini živijo od tega, medtem ko je pri nas nekoliko težje, čeprav se stvari počasi obračajo na bolje.
Kako potem preživita?
Aljaž: Zaenkrat živiva še pri starših. Ko sva na tekmovanjih, pa živiva na račun sponzorjev. Letiva za češko podjetje Mac Para, ki proizvaja padala. Oni naju podpirajo, tako da imava, ko sva po svetu, plačane stroške, ko sva doma, pa nimava plačanih stroškov (smeh). Lahko na kratko opišeta osnovne principe, na katerih temelji jadralno padalstvo?
Urban: Jadralno padalo je od vseh letalnih naprav najpočasnejše. Ima zelo veliko površino in zelo majhno obremenitev, kar pomeni, da leti zelo počasi. Zaradi tega lepo pobira termične vzgor-nike in omogoča zadrževanje v njih.
Aljaž: V termičnih stebrih imamo podobne hitrosti letenja kot ptice. Letimo s hitrostjo 30 do 40 km/h. Včasih, ko imamo večje nagibe, tudi okrog 50 km/h. Izkoristimo lahko skoraj vsak steber, ki ga izkoristi ptica.
Urban: Večkrat »pobiramo« dobesedno s tal, z višine desetih, dvajsetih metrov nad tlemi. Tam dobiš termični vzgornik in skušaš
v njem ostati. Dviganje poteka navpično, površinsko pa je zelo omejeno, tako da je treba v stebru vztrajati, zato je najbolje, da se v njem vrtiš.
In se dvigaš?
Urban: Ja, dviganja pa so zelo različna. Od 0,2 oziroma 0,3 m/s pa nekako do 12 oziroma 13 m/s. Včasih pride tudi do ekstremno močnih dviganj, dol8 m/s.
Ali je treba kdaj zaradi premočnega dviganja ven iz stebra? Urban: V primeru nevihtnih oblakov se to večkrat zgodi. Ve-
likokrat bežimo ven iz teh dviganj, ker nas premočno srka in je zelo nevarno. Če te potegne v nevihtni oblak, se običajno slabo konča.
Aljaž: Nevihtni oblaki dosežejo 8000 metrov, kjer je temperatura okoli -40 stopinj. Poleg močnih turbulenc v zraku obstaja nevarnost, da zaradi nizke temperature zmrzneš, pa še kisika ti zmanjka.
Urban: Pa toča, strele..., tako da je spomladi letenje med temi oblaki zelo pestro. Ob nevihtnem vremenu se je zelo težko držati v varnih mejah. Seveda pa se da to tudi zelo dobro izkoriščati, če zajemaš s pravo žlico.
Kaj sodi k nujni opremi vsakega jadralnega padalca?
Aljaž: Nujno opremo sestavljajo jadralno padalo, letalni sedež, v katerem je tudi rezervno padalo, ki omogoča varen spust na zemljo, če pride do kakršnihkoli komplikacij, čelada in inštrumenti; variometer, višinometer ter GPS naprava, se pravi satelitska navigacija, ki vsako sekundo zabeleži točno pozicijo in višino. Kdaj se je jadralno padalstvo, kot ga poznamo danes, sploh začelo?
Urban: Zgodovina je kratka, 16, morda 17 let. Pred tem so bili neki poskusi spuščanja s hribov, a s tistimi padali ni bilo mogoče jadrati, nato pa se je vse skupaj skokovito razmahnilo do te stopnje, da se da s padalom danes preleteti 400 kilometrov.
Slovenci smo v tem športu zelo močni. Kje vidita razloge za to?
Urban: V pokrajini, bližini Alp. Jadralno letenje se je razvilo v Alpah in v vrhu so bili od nekdaj Švicarji, Nemci, Avstrijci, pa Italijani, Francozi. Med alpske dežele spada tudi Slovenija, pa čeprav je majhna. Po drugi strani gre za individualen šport, kar Slovencem ustreza. Lahko bi rekli, da je tudi malo ekstremen, čeprav ljudje, ki se s tem ukvarjajo, o jadralnem padalstvu ne razmišljajo kot o ekstremnem oziroma adrenalinskem športu.
Kaj je po vajinem mnenju odločilno za to, da sta tako
uspešna, toliko boljša od drugih?
Aljaž: Mislim, da je glavni razlog v tem, da sva dva, da sva ves čas med seboj tekmovala, se spodbujala in dopolnjevala, pa tudi to, da se z letalstvom ukvarjava od otroštva. Že pri šestih letih sva začela z modeli in ves čas sva sanjarila, kako bova letela, ko bova odrasla. Nisva kar prišla in začela, ne vem, pri osemnajstih, pa kar... zdaj bova pa midva postavila svetovni rekord. Ves čas je bila prisotna ta želja in mislim, da je tudi to pomemben razlog.
Sta imela tudi v družini kakšne zglede?
Urban: Ja, oče je bil klasični padalec in jadralni letalec, pa stric, oba strica. V bistvu je cela družina nekako letalsko usmerjena.
Kolikšen je pri doseganju vrhunskih rezultatov faktor sreče?
Aljaž: Tudi malo sreče mora biti, čeprav mislim, da gre bolj za vprašanje pravilne odločitve, tako kot pri vseh vrhunskih športih. Če si v nekem športu konstantno dober, ne pomeni, da imaš srečo, ampak nekaj drugega, česar ostali nimajo, je pa odločujoče.
Kako je pa z bratskim rivalstvom, kdo od vaju je boljši?
Urban: Odvisno od tega, koga vprašate. Težko bi rekel. Največ je odvisno od dneva, trenutnega razpoloženja in od tega, kako se ti stvari v zraku poklopijo.
Koliko je pri jadralnem padalstvu še rezerv v smislu postavljanja novih rekordov?
Aljaž: Za rekordne lete je zelo pomembna dobra oprema in v zadnjih petih letih je bil na področju opreme narejen velik korak naprej, največ pa je odvisno od pravega dne. Čakati je treba na pravi dan, pri čemer se lahko zgodi, da v celem letu ni niti enega takšnega dne. Največja prednost je, če si domačin tam, kjer so pogoji za rekordne lete. Tako kot imamo mi tukaj Alpe, idealne za kategorijo cilj - povratek, tako je Južna Afrika idealna za rekordno dolge polete, in če si tam doma in si pripravljen čakati na pravo priložnost, potem se ti lahko posreči. Za primerjavo lahko povem, da je prejšnji svetovni rekorder v prostem preletu za let v Teksasu potreboval deset ur, midva pa sva bila v zraku sedem ur in pol in sva preletela daljšo razdaljo.
Kako izgleda trening vrhunskega jadralnega padalca? Urban: Midva pač letiva, kadar je le mogoče, in preizkušava to in
ono. Temu ne rečeva trening.
Sta že imela kakšno hujšo nesrečo?
Urban: Nič hujšega. Le kakšen zvin.
Kateri športi so vama še blizu? Aljaž: Ukvarjava se tudi s Kite sur-fingom, kombinacijo med deskanjem na vodi in letenjem s padalom.
Obstaja kaj takega, zaradi česar bi se bila pripravljena odpovedati svojim pobegom v nebo? Urban: Huh, o tem še nisem razmišljal, a mislim, da...ne obstaja. Aljaž: Zaenkrat še ne.
Navadnim smrtnikom se zdi jadralno padalstvo nevaren šport. Koliko je res nevaren za nekoga, ki zadevo obvlada? Aljaž: Jadralno padalo je res krhka naprava, a če se prilagodiš vremenskim razmeram, če veš, kje te lahko pričakujejo težave, potem se lahko temu izogneš. Bolj kot si izkušen, manj je možnosti, da se ti kaj zgodi.
Kako komentirata številne nesreče jadralnih padalcev? Aljaž: Glavni problem je v tem, da je jadralno padalstvo dosegljivo vsakemu smrtniku in da je v principu stvar zelo preprosta. Potegneš vrvice in si v zraku. Ko pa si enkrat v zraku, naenkrat ni več tako preprosto, kot zgleda s tal. Zrak že na splošno ni človekov življenjski prostor. So dnevi, ki so zelo primerni za letenje, in dnevi z močnimi turbulencami. Neizkušeni jadralni padalci pričakujejo, da bodo razmere v zraku vsak dan enake. In zato prihaja do nesreč.
Urban: Vsekakor je zelo pomembno osnovno šolanje.To, kako človeka pripraviš na letenje, kako mu stvari predstaviš.
Koliko poletov je potrebnih, da koga lahko razglasijo za zanesljivega pilota jadralnega padala?
Aljaž: Pomemben je pristop k stvari. Ne gre samo za letenje, pomembna je tudi analiza po pristanku.
Urban: Zrak je neviden, ne vidiš turbulenc, dejansko pa se dogajajo. Bolj kot si izkušen, bolj si lahko glede na smer vetra in glede na geografijo terena predstavljaš, kje lahko kaj pričakuješ in potem se zavedno spuščaš v te delikatne cone s turbulenco, medtem ko jih neizkušen pilot ne pričakuje, ampak “uleti" vanje in jih samo občuti. In običajno je takrat že prepozno, ker ko si enkrat v njih, se jim ne moreš več izogniti, ampak se lahko samo še rešuješ, če veš kako.
Kdaj se ni varno dvigati s padalom v nebo?
Aljaž: To je relativno. Burja na Primorskem na primer za večino pilotov ni priporočljiv veter, ker je zelo sunkovita in piha v nasprotno smer, po pobočju navzdol ter ustvarja vrtince in sunke. Če je šibka, sicer omogoča zelo dobre lete, včasih celo rekordne, zagotovo pa je burja, ki piha z več kot 40 km/h, nevarna za letenje.
Nace Novak