Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. po*t. - II Gruppo { lena : Posamezna štev. L -5 Naročnina : Mesečna I. HO /a inozemstvo: Mesečno L. <‘H) Uredništvo in uprava i.oriea, Riva Piazzutta štev. IM Poštno ček. račun: štev. 24-121 Id Leto V. - Štev. 2 Gorica - 8. januarja 1953 - Trst Izhaja vsak četrtek Vatikansko glasilo »UOsservatore Romanoa v številki z dne 5. jan. prinaša daljši članek pod naslovom: O koncu diplomatskih odnosov med republiko Jugoslavijo in Svetim Sedežem. Članek moremo razdeliti na tri dele. V prvem navaja dogodke iv zadržanje beograjske vlade in javnega mnenja, ki ga je vlada ustvarila. V svoji noti, poudarja »UOsservatore Romano«, ki jo je izročil Bebler zastopniku Vatikana, obdolžuje beograjska vlada sveto stolico, da se je vmešavala v notranje jugoslovanske zadeve in da hoče dati imenovanju nadškofa Stepinca za kardinala političen značaj, kar naj bi pomenilo sovražno dejanje današnjemu režimu v Jugoslaviji. To dvoje naj bi bilo vzrok prekinitvi diplomatskih odnosov. V resnici pa ne smemo pozabiti, da je jugoslovanski tisk često pisal o nujnosti prekinitve stikov, posebno še ob uradnem protestu vlade začetkom novembra lanskega leta. Listi, ki so prinašali obširna poročila o tedanjem koraku vlade, so tudi odločno že zahtevali nujnost prekinitve stikov. Iz tega moremo sklepati, da razlog za prekinitev m bilo imenovanje Stepinca za kardinala, imenovanje, kateremu bi z nekoliko dobre volje mogli dati vse drugačen pomen. Kur se tiče očitka o vmešavanju Vatikana v notranje zadeve Jugoslavije, poudarja vatikanski list, da gre tu za odločbe škofov do duhovniških organizacij »ljudskih« duhovnikov, katere so se ustanovile na zahtevo komunistične vlade. Škofje so po svoji dolžnosti morali opozoriti kler na možnosti odpadniškega gibanja, ki bi moglo nastati iz teh organizacij. Disciplinske določbe, ki urejajo razmerje med predstojniki, t. j. škofi in klerom, so v Zakoniku cerkvenega prava in vsem znane. — V resnici pa je treba iskati razloga za prekinitev odnosov v hoteni sovražnosti proti veri, sovražnosti, ki divja tam predvsem proti katoliški cerkvi zaradi njenega vesoljnega in nadnarodnega značaja, kakor tudi zaradi njenih dolžnosti in moralnih pravic, ki ji pripadajo. Drugi del podaja jasno sliko preganjanju vere, ki se prav nič ne razlikuje od preganjanja v Rusiji ali v drugih komunističnih državah. List ugotavlja sledeče: Na papirju je svoboda izvrševanja obredov, a v resnici je onemogočen vsak vpliv, direkten ali indirekten, na socialno življenje. V cerkvah se dopušča izvrševanje obredov, a je tudi to često moteno. Nad polovico semenišč je zaprtih, ona, katera obstajajo, so v stiskah, ker katoličanom vlada prepoveduje in zabranjuje, da bi jih podpirali. Pouk krščanskega nauka je navidez dovoljen, a dejansko tako otežkočen, da ga skoro ni- Državni in vladni listi dan za dnem napadajo vero, Vatikan, svetega očeta s podlimi sestavki in blatijo vero ter Cerkev, dočim katoliško časopisje dejanski ne obstaja. — Mladini je o-težkočena udeležba pri verskih obredih in izpolnjevanju praznične zapovedi: prostovoljno delo raznih brigad in druge komunistične iniciative preprečujejo vsak stik ob nedeljah in praznikih s Cerkvijo ter se tako mladina vzgaja v materialističnem duhu. To potrjujejo tudi javni shodi, sestanki, zborovanja, na katerih se govori o boju proti verskim predsodkom. Zveza komunistov Jugoslavije je na svojem zadnjem kongresu odločno poudarila neskladnost med pripadnostjo komunistični stranki in udeležbo pri verskih obredih. Ne moremo molče iti tudi mimo dejanskih napadov tako zvanih aktivistov proti škofom in duhovnikom. Jugoslovanska republika semič ne razlikuje od' drugih ljudskih demokracij. Pod raznimi izgovori in napačnim razlaganjem zakonov sodi in obsoja škofe in duhovnike iz edinega razloga, ker so zvesti svojemu poslanstvu. Površno presojanje nekaterih dejstev more zapeljati nekatere do prepričanja o svobodi vere. Pričevanja nekaterih, čeprav duhovnikov, ki se pojavljajo te dni po jugoslovanskih listih o svobodi vere, so samo v službi vlade, ki hoče zakriti svoj korak. Kdor pa gleda preko navideznosti, vidi v resnici dejansko preganjanje katolicizma v Jugoslaviji. Še leta 1952 so se obsojali duhovniki na smrt zaradi vojnih zločinov iz leta 1940 ali 1941, katere je lažniva sodna obravnava prikazala kot zločine, tako da se še dlilnes nadaljuje sistem, ki je bil podlaga Stepinčevemu procesu. Tretji del kratko pokaže, kako sc neosnovani argumenti, na katerih sloni zadržanje jugoslovanske vlade. — Beograjska vlada — nadaljuje L’Osservatore Romano — pripisuje ogorčenje, ki ga povzročujejo v svobodnih narodih takšne metode, ne lastnim dejanjem, marveč kar pro-gramatični sovražnosti svete stolice, ki naj bi bila povzročiteljica protestov v svetu proti Jugoslaviji. Jugoslovanski listi še posebej poudarjajo proteste angleških katoličanov. Ni treba posebnih dokazov, da sveta stolica ni v ozadju tem protestom. Vse to ravnanje beograjske vlade pa tudi priča, da ni bila povod prekinitvi diplomatskih odnosov kaka nova provokacija, marveč da je to samo člen v dolgi verigi. Če bi bila sveta stolica država kakor so druge, kdaj že bi imela zadostne razloge, da bi odpoklicala svojega zastopnika, pa je zaradi duš čakala in pokazala vso dobrohotnost in voljo, da bi diplomatska vez med Vatikanom in Jugoslavijo mogla ustvariti nek modus vivendi, če bi ne sledilo to, kar je sledilo. Tako je z enostransko odpovedjo bila pretrgana edina vez, po volji beograjske vlade. NRDSROF STEPINaG-KBRDlHOL Francoska vladna kriza Zadnjič smo poročali, da je po ponesrečenem poskusu golista Sou-stella sprejel mandat za sestavo nove vlade krščanski socialec oziroma ljudski republikanec (M.R.P.) Ge-orges Bidault, ki je bil že večkrat zunanji minister in tudi ministrski predsednik raznih francoskih vlad. Bidaultov delovni program je bil skoro isti kol Pinayjev, to je utrditev atlantske zveze, nadaljevanje vojne v Indokini, notranje reforme v Tunisu in Maroku, sodelovanje z Nemčijo na podlagi obrambnega pakta in bonnskega sporazuma. Poleg tega je zahteval posebna pooblastila v gospodarskem in finančnem oziru, posebno pa pooblastilo, da bi smel izdajati tako zvane zakonske dekrete (decreto legge), ki jih francoska ustava ne pozna. Ravno ta točka njegovega programa je zadela na odpor socialistov, ki so zaradi tega odklonili sodelovanje v njegovi vladi. Tudi Bidaultova zahteva o takojšnji razpravi o bonnskem sporazumu in o evropski obrambni skupnosti je naletela, posebno pri degolistih, na odpor, vendar se je Bidaultu posrečilo, da je nekoliko omajal njihovo nasprotovanje ter jih pridobil za vstop. Tudi radikalni socialisti so se izrekli za vstop v vlado, toda le z enim glasom večine, medtem ko so zastopniki kmetov in neodvisni poslanci odgodili svojo odločitev na poznejši čas. Bidault , Spojiti z enim dušičnatim umetnim gnojilom (žveplenokisli amonijak — solfato *v monieo ali apneni dušik — calciocianami-de), če nimamo dovolj hlevskega gnoja. Ker pa potrebuje vsaka rastlina tudi precej fosforove kisline in je te v hlevskem gnoju zelo malo, moramo trtam gnojiti tudi s superfosfatom ali Thomasevo žlindro. Fosforova kislina vpliva ugodno na nastavek zaroda, na cvetenje in pospešuje zorenje ter pripomaga k dobroti vina. Če pa hočemo imeti na sladkorju bogato grozdje, je nujno potreben tudi dodatek kalija. Zato pa je najprimernejše gnojenje vinograde hlevski gnoj z dodatkom super-fosfata in kalijeve soli. Kar se količin tiče, potem moramo pognojiti 100 m- vi-nogradove površine z 200 do 300 kg hlevskega gnoja, vrhu katerega raztrosimo se kakih 5 kg superfosfeta in 2 kg kalijeve soli. Če so v vinogradih redovi trt boij gosti kot na 1.50 metra, potem moramo razlro-siti gnojila Širom cele ploskve med trtami. Če so redovi bolj redki, potem gnojimo samo ob trtah, pri čemer pa pustimo ped široko ploskev tik trt nepognojeno, ker tam trta nima drobnih korenin sisalk. Vedno kaže gnojila podkopati. 100 kg žita na vsakega zemljana Kmetijsko ministrstvo v ZDA je izračunalo, da je v tekočem žitnem letu dosežen rekord žitnih pridelkov in da bo znašal celotni žitni pridelek 2.350 milijonov q ali skoraj 100 kg na vsakega zemljana. P*>d žiti moramo razumeti predvsem pšenico, potem pa tudi rž, ječmen, oves in druga žita, ki navadno služijo za pridobivanje kruha. Zgornji žitni pridelek predstavlja rekord dosedanjih letin. Enako je dosežen rekord tudi v pridelku pšenice, katerega so zra-čunali na preko 1.900 milijonov q. K li--mu visokemu pridelku so pripomogle izborna letina v ZDA, rekordna v Kanadi in zelo dobre letine v Argentini in v Avstraliji, kjer se je začela sedaj žetev. Zato pa se žitno leto ne ujema s koledarskim, temveč govorimo o žilnem letu 1952-53. Sestanek za jabolka se bo vršil prihodnjega 18. januarja v Ferrari. Udeležili se ga bodo veščaki sadjarske proizvodnje, sadne industrije in trgovine, kakor tudi strokovnjaki v prehrambeni in zdravstveni vedi. Namen sestanka je rešiti vprašanje jabolčne krize, ki je nastala letos, ko ležijo ogromne količine neprodanih jabolk predvsem v Emiliji (Ferrara, Ravenna itd.) in na Južnem Tirolskem. ŠIRITE NAŠ LIST! Vedno bolj pogosti so glasovi, ki govorijo o vedno večjem pomanjkanju v komunističnih državah. Tako je komunistična vlada Vzhodne Nemčije dala nalepiti letake, v katerih obtožuje župane raznih občin, da so nezmožni in da ne znajo prisiliti kmetov k oddaji kmetskih pridelkov. Neki župan, ki je odločno odklonil svoje sodelovanje pri tako zvanih »pobiralnih oddelkih«, je bil obtožen saboterstva. Vlada Zapadne Nemčije je nedolgo tega objavila vsebino nekaterih pisem, v katerih prebivalci Vzhodne Nemčije tožijo čez pomanjkanje, ki vlada v njihovih krajih. Tako pravi neko pismo: »Vsak dan čaka dvesto oseb na voz, ki prevaža margarino. Mnogokrat voz sploh ne pride, dostikrat se pa ne ustavi ter nadaljuje svojo vožnjo v kak drug kraj.« Neka gospa iz Lipskega pa takole toži: »Pretekli teden sem čakala v vrsti ves dan, da bi dobila nekaj krompirčkov. Neki drugi dan sem čakala od 5.45 do 9.45, a ko sem prišla na vrsto, je bil krompir že razprodan.« Neka gospa iz Erfurtat pa poroča, da ni mogoče dobiti rib in da je v trgovinah z ribami le ribje olje na prodaj. Da je v Vzhodni Nemčiji veliko pomanjkanje živil, je priznal sam vzhodno nemški ministrski pred- sednik Grotewohl. O tem priznanju piše Daily Telegraf: »Priznanje Gro-levvohla o velikem pomanjkanju živil v Vzhodni Nemčiji priča, kako ceno mora plačevati ljudstvo, da sme pripadati k sovjetskemu imperiju. Toda Nemci Vzhodne Nemčije niso v pomanjkanju osamljeni. Madžarska, nekoč tako bogata žitnica, ne more zadovoljiti vrst ljudi, ki se zbirajo pred prodajalnicami s kruhom. Poljska je morala prvič po koncu vojne vpeljati 1. 1952 racio-niranje hrane. Celo Rusija prideluje količino žita, ki je le za malenkost večja od količine, ki jo je pridelovala pred revolucijo. Njej se je posrečilo združiti svoje satelite v skupnem pomanjkanju. Nihče se ne more veseliti nad trpljenjem ljudstva, ki ni maralo nikoli komunizma, toda vsi primeri njegovega izkorišče-vanja gotovo niso brez zdravilnih učinkov na obeh straneh železne zavese.« Mi bi pripomnili še to, da tudi v Jugoslaviji ni glede prehrane veliko bolje kot po ostalih komunističnih državah. Komunizem, ki tepta vse demokratične in človeške pravice, se ni nikjer niti na gospodarskem polju izkazal. Čisto naravno, kajti tudi gospodarstvo ima svoje zakone, ki jih ni mogoče nekaznovano teptati. Župnikov avtomobil »Ali si že slišal? Župnik ima avtomobil. Opoldne se je prvič peljal skozi vas, far!« Tako je šlo po gostilnah oni večer, ko si je gospod župnik kupil avtomobil. Tako so se menili tudi po družinah celo taki, ki so dobili merico več pameti. Stara Katriea pa se je drugo jutro ustavila na cerkvenem pragu in klepetavi Mici ni mogla dopovedati, kakšno veliko pohujšanje je župnikov avtomobil. Tiste dni so popravljali veliko državno cesto, ki vodi skozi vas. Desetine delavcev so bile zaposlene pri tem delu. Tedaj se pripelje mimo s svojim malim avtomobilom gospod župnik. Da bi te spaka! Prav na tem delu ceste poči avtomobilu kolo. Ubogi duhovnik, da bi ga vsaj kje drugje zadelo. In sedaj prav tu med delavci, ko si še popraviti ne zna sam. Delavci obstanejo in se na tihem smejejo. Župnik, pravi don Camillo, pa si misli svoje. »Ej, možje, kdo mi gre pomagat? Prosim, delovodja, dajte mi pomoč.« Vse je tiho. noben se ne javi. Končno se le nekdo oglasi: »Gospoda, ki ne zna kopati in se vozi v avtomobilih, mi ne podpiramo.« — »Kaj, Pepi, ali se ti blede? Jaz sem med prvo vojno več cest prekopal, kakor si jih ti v vsem življenju prehodil.« Delavci se na tak odrezav odgovor veselo posmejejo. Dobro mu je povedal. Bes je bil gospod župnik tri leta vojni ujetnik in to zna vsa dežela. Tedaj se oglasi drugi Pepi: »Slišijo, gospod, pojdite namesto mene kopat in jaz vam po. pravim ono igračko.« Rečeno, storjeno. Stari duhovnik je zgrabil za lopato in vse je bilo zadovoljno. Vsi so postali dobre volje, dva delavca pa sta med tem popravila kolo. Duhovnik je še končno obljubil pomočnikoma liter vina in se odpeljal naprej po svoji poti. Oni večer so po vasi o župnikovem avtomobilu že zelo drugače govorili. Ni minil en teden in zgodi se nesreča pri zidavi visoke hiše. Zidar je padel s strehe in se zelo poškodoval. Do bolnice je skoro sto kilometrov in preden pride na pomoč Rdeči križ, bi delavec izgubil veliko krvi. Gospod župnik kmalu izve za nesrečo. Hitro skoči po avtomobil in v par minutah je pred Jiišo nesreče. Ranjenca takoj naložijo in v kratkem času je že pre-peljan v bolnico. Od tistega dne ni nihče več črhnil besedice proti motoriziranemu duhovniku. Še klepetava Mica in stara Katriea, ki je v cerkvi molila za župnikovo iz-preobrnjenje, je končno le utihnila. Ko pa jo je gospod župnik na prvo pomlad peljal k romarski cerkvici na Goro, tedaj se je tudi ona pohvalila, da so jo gospod peljali. LISTNICA UPRAVE Ponovno opozarjamo vse naše naročnike, naj bi čimprej poravnali naročnino. Zlasti opozarjamo one, ki dolgujejo še za leto 1951. naj bi se spomnili na svojo dolžnost. Primorani bomo v nasprotnem slučaju vsem takim ustaviti časopis. Tisk veliko stane in te. stroške lahko krijemo le, če so naročniki vestni in točni. V veliki večini primerov je .le malomarnost kriva tem neredom. Zakaj bi tudi vi ne posnemali one uboge vdove iz Žabnie, kateri se je lansko leto smrtno ponesrečil sinček pri pastirovanju na Sv. Višarjah, in ki je še pred božičnici prazniki prišla v Gobico in plačala ne morda zaostalo naročnino, ntarveč naročnino za ,let‘o 1953 za »Katoliški glas« in za »Pastirčka«. Kar je zmogla ta uboga vdova, ki mora trdo delati, da preživi sebe in otroke, to lahko naredi vsqk izmed vas, ki gotovo živi v ugodnejših razmerah. Uprava »Katoliškega glasa« WILHELM HtfNERMANN: ©če ^Damijan Koledniki Čevljar Jan Kuypers si je v izbi pred ubitim ogledalom z loščilom za čevlje črnil obraz. Kazal je zobe kakor pravi črnec, kakršnega je nekoč videl na semanji dan v Loevenu, in bil vesel, da se njegovi zobje kar lepo belo odražajo od črne polti, čeprav so bili postali od stalnega kajenja pipe že vsi rumeni. »Lep kralj sem, zelo lep kralj!« je zaklical svoji ženi, ki je stala pri mizi in s cunjo vneto drgnila pozlačeno pločevinasto krono, da bi se bolj svetila. »Da, da, lep kralj si!? je vzdihnila žena. »Prav za prav je sramota, da sme tak postopač in malopridnež, kakršen si ti, biti za enega izmed svetih Treh kraljev. Bog sc nas usmili! že dneve ni koščka kruha več pri hiši. Dan za dnem otepamo v oblicah krompir in nezabeljeno kašo. Izmed najinih petih paglavcev ne nosi nobeden več cele srajce.« Uboga žena si je s cunjo obrisala oči. C.evljar pa je dejal: »No, no, Marija, pomiri se! Danes zvečer prinesem s koledovanja polno vrečo dobrot: slanine in klobas in kruha in hrušk. Tako boste jedli, da se vam bosta sok in maščoba cedila po bradi kakor našemu županu, kadar se masti s pečeno gosko. Ha, ha! Z nabasanimi trebuščki boste šli drevi spat in morda prinesem še nekaj svetlih srebrnih novcev. Potem si kupimo...« »Potem si kupiš žganja in se napiješ do grla, da tri dni spet ne boš za nobeno rabo. he nikoli nisi prišel ria svetih Treh kraljev dan s koledovanja trezen in vselej so morali otroci prav tako lačni zlesti v posteljo kakor druge dneve. Sramota in velik greh je to!« Žena je sama za^e tiho jokala in debele solze so ji kapale na zlalo krono. Svetega zamorskega kralja so ženine besede zelo ganile. Saj ima prav. tisočkrat prav. Kaj naj naredi? Tako pač je. Kralj je globoko vzdihnil in rekel: »Žganje je dobro, človek pa slab. Daj mi zdaj plašč in krono. Moram iti. Zapomni si pa, da bo to pot petje bogato nagrajeno. Krojač Viljem van Heuvel je napravil zvezdo s svečo znotraj. Gori kakor plamenica. In Peter Kamerbeek vzame s seboj dudo, jaz pa igram harmoniko. Takih Treh kraljev ne premore vsa Flamska s Holandsko vred.« Vzdihovaje je žena Marija ogrnila svojemu možu rdeč plašč okoli ramen in mu pazljivo nadela zlato krono na plešasto glavo. Jan Kuypers pa ji je za slovo prav res pritisnil na lice poljub, ki je pustil za seboj okroglo črno liso. »Prismoda!« se je branila žena in se med solzami smehljala. »Glej. da se domov grede ne zvrneš z mosta v Dylo, 'kot si se lani.« »Bom že pazil!« je obljubil kralj Gašper. »Sploh pa je Dyle zamrznjena in mi imamo svetlo zvezdo z baklo. Zdaj pa Bog te obvaruj!« Nato se je odpravil k Viljemu van Heuvelu, k možu z zvezdo. Zena Marija pa je poklicala otroke z ulice v hišo: »Otroci, pridite noter! Molili bomo rožni venec. Oče je šel koledovat...« »Muuuu!« je zamrčala krava. »Sitnosti pa nikar ne zganjaj, veš!« je dalje opominjal hlapec. »Bi nam slaba predla, če bi ti poginila. Ne bilo bi več pinjene juhe in mi bi lahko drobili kruh v čist krop. Brrr!« se je stresel Peter Win-kelmohlen, dal pridni živali še eno sladkorno peso in stopil pred hlevna vrata, da pogleda po snegu in prešteje zvezde. Tiho in spokojno je ležala pred njim pobeljena zemlja. Tisoč luči in zasneženi vetrnici sta bili videt: kot velik bel križ. »Da bi le ne prineslo nesreče gospodinji ali otroku ali liski v hlevu!« je mrmral Peter in se pokrižal. Nato si je skrbno prižgal lončeno pipo, preudarno nekajkrat potegnil iz nje in pljunil v sneg. Zunaj je bilo mraz. Topli hlev pa je vabil in Peter se je že hotel vrniti h kravi, ko je zagledal nekaj, da bi mu bila od začudenja skoraj pipa zdrknila iz ust. Od vspod je vzšla zvezda, velika in lepa, kakršne še ni videl v življenju. In godba je plavala v ozračju, lepa godba, otožna godba! In prav zares! Zvezda se je premikala, zvezda se je zibala sem in tja, zvezda je plesala. Ali je že kdo na svetu videl zvezdo, da bi plesala? Peter Win-kelmohlen še ne! Zvezda je prav sedaj obstala lik pod križem mlina na veter in bele vetrnice so še bolj zablestele. In godba in petje sta privalovila prek zasneženih njiv. Kaj neki naj bi to bilo ? Se je mar čas hipoma pomaknil za dva tisoč let nazaj? Morda je spet tista božična noč, ko je zvezda priplavala nad nek hlev. Prav zares, nad nek hlev. Nad tak hlev, kakor je ta. v katerem krava pričakuje telička. Peter Winkelmohlen je morda celo eden izmed betlehemskih pastirjev? In v hiši je mati z otrokom. Morda je Marija z božjim Detetom? Mnogo čudežev se v božičnem času godi na beli zemlji. Peter je hotel poklekniti, da bi molil čudo. Pa zvezda je že prisvetila in obstala pred hlevnimi durmi. Tedaj je hlapec naenkrat spoznal one tri, ki so, zaviti v rdeče rjuhe in z zlatimi kronami na glavah, stali pred njim, in se je zasmejal, kakor se ni še nikoli v svojem življenju, glasno in hehetajoče in lovil sapo od veselosti, da je te tri svojevrstne tiče imel za čudežna bitja. Preneumno, da mu ni prišlo na misel, da na dan Treh kraljev hodijo koledniki. Oni trije pa se niso ^menili za veselega hlapca. Segli so po svoja godala in pričeli peti, pobožno sicer, hkrati si pa priželeč slanine in klobas in pijače: »Trije smo kralji z zvezdo svetlo, od jutra smo prišli pod vaše nebo.« Hlapec, ki je udušil smeh, je rekel: »Pojdite z mano!« Nato jih je peljal skozi hlev v belo poribano vežo. »Sezujte se!« je ukazal in vsi trije so odložili zasnežene cokle. »Jaz imam luknjo v nogavici,« »e je Stran 4. KATOLIŠKI GLAS Leto V. - štev. 2 S TRŽAŠKEGA Bazovica Zadnji dan leta smo spremljali k zadnjemu počitku 51-letnega moža Franclja Čufarja. Kljub slabemu vremenu se je pogreba udeležilo veliko ljudi Pokojni je bil dober in skrben oče, vesten delavec — kamnosek. Dolga leta je kot predsednik vodil pogrebno podporno društvo. V dolgi bolezni je boguvdano prenašal trpljenje. Sam je večkrat želel sv. zakramente, iskal tolažbo in moč v molitvi. Do zadnjega je trdno zaupal v Boga. Bog mu bodi plačnik. Družini izrekamo najgloblje sožalje. Mačko vij e - Dolina Imamo skupne vesele in žalostne novice, zato jih prinašamo pod skupnim klobukom: ZVONOVI nam povzročajo skoro slabo kri. Še danes po dobrem mesecu velikih obljub so zvonovi v Mačkovljah na tleh. Dejansko bi morali že doneti iz zvonika za prvo adventno nedeljo. Sicer vreme res ni dopuščalo dela, toda z vremenom se morejo odgovorni opravičevati največ deset dni. Upamo, da bodo zvonovi v Maekov-ljah v teh dneh le dobili svoje zadnje mesto v zvoniku in tako začeli svoje življenje v slavo božjo in veselje vernikov. — Na Prebenegu in v Krogljah je malo več sreče. V teh vaseh dolinske župnije so potegnili zvonove v zvonik v soboto 3. januarja in sedaj že veselo prepevajo. Toda križ je z zvonarji. Upamo, da se bo vse prav uredilo in ne bo treba več novie in sitnosti o zvonovih in zvonarjih obešati na »veliki zvon«. STAVKA POTNIKOV: V ponedeljek S. januarja se je začela v dolinski občini velika stavka proti avtobusnemu podjetju »Autovie Carsiche« (gospodar Feriani Ferjančič). V mrzlem ziriRkem dnevu hodijo ljudje eno uro peš do filovije; perilo in mleko prevažajo kamioni, avtobusi pa tekajo prazni in se vsaj sedaj držijo urnika do zadnje minute. Mi smo o postopanju tega »slovenskega« prevoznega podjetja že napisali več člankov in tako je vsa javnost obveščena. Danes dodajamo svoje veliko začudenje, kako morejo zavezniške oblasti mirno gledati, da si ubogo ljudstvo 'samo s stavko pomaga v izredni sili. Naj je organiziral stavko kdorkoli, po našem BAZOVICA 11. januarja 1953 ob 5h popoldne svetovnoznani profesor SCHAFFER vprizori ILUZIJONISTIČNO PREDSTAVO Na sporedu: Hipnotizem na ljudeh in živalih. Orientalske in moderne magije. Sugestija, telepatija, odkrivanje misli in razna presenečenja. Izredna zabava za dve dobri uri. Vstopnina zelo nizka: 100 lir Pridite, da vam ne bo potem žal. mnenju je opravičena. Sedaj se bo zopet pokazalo, ali oblasti bolj podpirajo podjetnika ali potnike, ki nimajo več druge poti za svoje ogorčenje kakor demokratično stavko. PING - PONG TEKMA. Pa še eno veselo, da ne bo celotno poročilo preveč črno. V nedeljo 4. januarja se je vršila v Dolini finalna ping-pong tekma med fanti iz Mačkovelj in iz Doline. Poznate vsi to igro ? Menda ne. Ne bomo vas poučili, saj vas ne zanima. Važno je le, da vam povemo, kdo je zmagal in odnesel kar tri lepe nagrade. Zmagali so na celi črti vrli Mač-kovljani, ki so pustili Dolinčane odzadaj kar za 42 točk. Ubogi Dolinčani, kajne? Pa niso bili nič potrti, ampak so dobili še več veselja za to igro. Sedaj vsaj vidijo, da ima bela žogica svoje velike muhe in da se je treba dobro z njo spoznati. Med Mačkovljani staj najboljša igralca Pečarič Egidij in Tul Lojze, med Dolinčani pa Bandi Albin in Bonač Severin. Tam za Veliko noč se bodo zopet srečali in Dolinčani predlagajo kar malo olimpiado vseh iger, tako bi namreč pri nogometu in v šahu gotovo dobili, ker tam imajo navadno več sreče. Večjega pomena kakor samo igranje je medsebojno spoznavanje in skupno veselje, ki so si ga pripravili fantje sami in tako v teh božičnih počitnicah doživeli štiri lepe večere! Nabrežina Na zadnji dan starega leta je preminul v Nabrežini v starosti 82 let, gospod Andrej Terčon, oče nabrežinskega župana gospoda Josipa Terčona. Pokojnik je bil ustanovitelj znane tvrdke z železnino in gradbenim materijalom »Bratov Terčon«. Umrli g. Andrej je bil dober gospodar, zaveden Slovenec in zgleden katoliški mož. Svojo številno družino je vzgojil vzorno, v krščanskem duhu in v veliki ljubezni do slovenskega rodu. Posebno je bil znan kot marljiv in skrben podjetnik, ki je v svoji rani mladosti u-stanovil imenovano slovensko tvrdko in pripomogel s svojim vztrajnim delom do njenega vsestranskega razmaha. Nabrežin-skemu županu gospodu Josipu Terčonu kakor tudi vsem ostalim v družini izrekamo ob ti izgubi naše prav občuteno in iskreno sožalje, blagemu pokojniku pa želimo večni mir in pokoj! Iz Rojana Nenadno nas je zapustila gospa Marija Krvak. Bila je že dalj časa bolehna, toda nihče ni pričakoval, da jo bo Bog tako hitro poklical. Ko se je v ponedeljek 4. januarja opoldne hčerka vrnila domov, jo je našla klečečo zraven postelje — mrtvo. Veliko je molila in z molitvijo se je tudi poslovila od tega sveta. Dolga leta je požrtvovalno delala v naši Marijini družbi. Imela je skoraj 78 let, a njen razum je bil svež, kot bi jih imela 20. Kdor se ji je približal v bolezni, vsak je čutil, da je v njej neka čudovita moč. Popolno se je vdala v voljo božjo. Vsakomur se je priporočala v molitev, češ da je velika grešniea — čeprav smo vsi vedeli, da se skrbno varuje vsake prostovoljne napake, kolikor more. Tri dni pred smrtjo na prvi petek — je še prejela sv. obhajilo. Božje Srce je izpolnilo svojo obljubo. Dan pred smrtjo pa je še plačala članarino Marijini ‘družbi za celo leto naprej. Hčerki Danici izrekamo nase sožalje. Obljubljamo ji, da bomo molili za pokojno mamo, kakor je vedno sama želela. Prepričani smo, da ji bo Bog milostljiv plačnik in ne sodnik. Družbenke iz Rojana in voditelj RAZNE NOVICE SPOMENICA Gospod predsednik ministrskega sveta Gospod notranji minister Gospod predsednik senata Gospod predsednik poslanske zbornice Gospodje načelniki parlamentarnih skupin RIM Izvršni odbor Slovenske demokratske zveze ZAHTEVA v smislu demokratičnega načela, da je primerno, ako imajo tudi narodnostne manjšine države svoje zastopstvo v parlamentu, in glede na to, da je v razpravi v obeh zbornicah nov volilni zakon, da se v ta zakon vključi dostavek, ki bo omogočal Slovencem v Italiji, da izvolijo svoje zastopstvo ne glede na število volivcev. Slovenska demokratska zveza v Italiji Gorica, 29. decembra 1952. Nobelovi nagrajenci za leto 1952 Kraljeva švedska akademija je določila nagrade za leto 1952. Nagrado za medicino bo prejel prof. Wasksman. odkritelj strepto-micina, za literaturo francoski pesnik in romanopisec Fran^ois Mauriac; za fiziko si bosta nagrado delila Američana dr. Feliks Bloch in dr. Edvard Puecell; za kemijo pa Angleža Rihard Sunge in dr. Archer Martin. Le za nagrado za mir ni bilo letos nobenega kandidata. Nagrade razdelijo vsako leto 10. dec., na dan Nobelove smrti. Vsaka nagrada znaša do 140.000 švedskih kron ali preko 15 milijonov lir. Spremembe ustave FLRJ V Jugoslaviji pripravljajo nov ustavni zakon o zveznih in republiških organih oblasti. Nov osnutek predvideva več važnih izprememb. Važno je predvsem, da bo imela po novem zakonu tudi Jugoslavija svojega predsednika republike. Nova ustava bo verjetno stopila v veljavo že okrog novega leta. — Če gremo tako naprej, bo Titov režim kmalu dosegel rekordno število ustav. Božična prireditev dekliške Marijne družbe v Gorici Na zadnji božični praznik, sv. Tri kralje, so nam družbenice skupno z Marijinim vrtcem pripravile lepo božično prireditev. Najprej so nastopili otroci z ljudsko dvo-dejanko »Prvi Božič«. Zelo posrečeno je bilo rajanje angelčkov pred betlehemskim hlevčkom po napevu »Svete noči«. Otroci se v svoji preprostosti in iskrenosti znajo tako vživeti na odru, da bodo vedno za gledalce predmet naj večje simpatije in ljubezni. Stolniški dekliški pevski zbor nam je nato zapel nekaj naših najlepsih božičnih pesmi, ob spremljavi gdč. Lojzke Bratu-ževe, ki ta zbor vodi. Končno so nastopile družbenice z dvo-dejanko »Božič pastiric«, ki je tudi žela obilo odobravanja med občinstvom. Za zaključek so nam še trije kralji zapeli kolednico, kot je v navadi v Brdih. Ko smo jo poslušali, se nam je zdelo res škoda, da se te lepe slovenske navade koledovanja vedno bolj izgubljajo. Novi prefekt Dosedanji prefekt dr. Gianmichele je odšel na svoje novo mesto v Rim. Na njegovo mesto je prišel dr. Renato Zerbini. Pozdravljamo ga z upanjem, da bo goriš-kim Slovencem naklonjen. Naš novi podlistek Z današnjo številko smo začeli objavljati v podlistku zanimiv življenjepis enega največjih misijonarjev vseh časov, znamenitega očeta gobavcev patra Damijana. Mnogi p. Damijana že poznajo, ker so o njem marsikaj slišali. Ti bodo sedaj z veseljem brali o njem daljši in živahni življenjepis. Drugi, ki jim je morda še povsem neznan, bodo brali njegovo življenje s prav takšno, ali pa še večjo pazljivostjo. Ker ni upanja, da bi podlistek izšel kot knjiga, priporočamo vsem, naj hranijo posamezne številke »Kat. glasa« ali naj vsaj izrezujejo podlistek, da bodo ob koncu lahko imeli zanimiv življenjepis enega najslovitejših misijonarjev. Obsojeni duhovniki Dne 30. decembra 1952 sta bila obsojena v Ljubljani dva znana slovenska duhovnika in kulturna, delavca prof. Jakob .'Hilar in dr. Janez Fabijan. Prvi je dobil 10 let, drugi pa 6 let težkega zapora. Pri amnestiji za novo leto je bil pomi-loščen tudi duhovnik goriške nadškofije Anton Češornja, bivši župnik v Mirniku. LISTNICA UREDNIŠTVA Razni dopisi, ki so dospeli prepozno, pridejo na vrsto v prihodnji številki. POZOR Prihodnji kulturni večer v Gorici bo v sredo 14. januarja ob 20.30 v Marijinem domu na Placuti. Predaval bo msgr. Novak o katoliških shodili pri Slovencih. Vljudno vabljeni! ZAHVALA Ob težki izgubi našega dragega očeta Andreja Terčon izražamo naše najiskrenejšo zahvalo vsem, ki so z nami sočustvovali v tem težkem trenutku, ter vsem, ki so dragega pokojnika v tako velikem številu spremljali na poslednji poti. Posebno se zahvaljujemo čč. duhovščini za verske obrede, a posebej še našemu č. g. župniku za ganljive poslovilne besede. Zahvaljujemo se tudi domači godbi za žalostinke med pogrebom, pevskemu zboru za poslovilno pesem v cerkvi, občinski upravi in Slov. dem. zvezi za poklonjene \ence ter vsem, ki so na kakršenkoli način pomagali pri poslednji poti našega ljubega očeta. Nabrežina, dne 2. januarja 1953. Družina TERČON ZAHVALA Družina ČUFAR se ob izgubi dragega očeta Franclja ŠPORTNIKI IZ DOLINE Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici iskreno zahvaljuje vsem za pomoč in tolažbo, posebno pa pevskemu zboru, če. ,_o spodoma Marijanu Živcu in Alojziju Župančiču. Bazovica, 2. januarja 1953. zahehetal Peter Kamerbeek in vsi so se smejali velikemu rdečemu palcu, ki je kukal v prostost. Hlapec Peter je nato potrkal na neka vrata. Odprla so se in hlapec in kralji so stopili k veliki postelji. V njej je ležala žena, ki je hotela majhnega rdečega fantiča poviti v plenice. Pa otroče je kričalo in se upiralo ter brcalo z debelimi golimi nožicami. Mati je zdaj za nekaj časa odložila povijanje in vsa srečna podala otroka trem kraljem: »Le poglejte! Ali je še kaj lepšega na svetu?« Trije kralji so se zasmejali in rekli: »Ni ne!« In ne da bi vedeli počemu in zakaj: sneli so svoje krone raz glavo, kakor da bi bili zlati pločevinasti obroči čepice. Kaj smešni so bili videti vsi, posebno črni čevljar, ki si seveda pleše ni bil namazal z loščilom. Žena se je morala prisrčno smejati. Peter Kamerbeek pa je nenadoma po. mislil na goli palec in si je z drugo nogo zakril luknjo. Viljem van Heuvel je sukal svojo krono v rokah, čevljar pa se je nenadoma spomnil, da ima tudi on doma ženo in otroke in da je prav za prav zelo slab oče. Loipov, pravcati lopov, ki pusti, da otroci doma stradajo, on pa medtem v krčmi pri »Srebrni gosi« pije žganje in črno pivo. Iz oči mu je kanila solza. Obrisal si jo je z rokavom, da se je na obrazu napravila bela lisa. Nato je plaho in hkrati pobožno gledal rdečega kričavega fantiča. Zena, ki je slutila, kaj se godi v črnem kralju, je rekla: »No, Jan Kuypers, najbrž bi radi malo popestovali mojega otročička. Nate, le vzemite ga za nekaj časa.« Jan je tresoč se stegnil črne roke in vzel otroka ženi iz naročja. In spet so se mu v črno polt zarisale solze. »To je samo en otrok. Samo en otrok! Da! Jaz jih imam doma pet. A mislim, da nisem nikdar prav vedel, kaj je takle o-trok. Zdaj pa vem, ko sem enega našel pri koledovanju. Čujtc, mati! Ravno zdajle ini je padlo v glavo. Morda je to le nespametno besedičenje preprostega čevljarja. A meni se zdi, da je vsak otrok božje Dete. ki spet pride na svet, in da je vsaka mati Marija.« »Morebiti nimate povsem napak, Kuv-pers!« je prijazno rekla mati Ana Katarina in vzela otroka zamorskemu kralju spet iz rok. »Pa tudi doma malo mislite na to!« »Vsak otrok je božje Dete in vsaka mali je Marija!« je jecljal čevljar. Nato je naglo poveznil na glavo pločevinasto krono, segel po vreči, v katero je medtem hlapce k drugim priberačenim darovom dal še slanino in kruh, ter vzkliknil: »Domov moram! Doinov moram!« Skoraj spotaknil se je nad otroki, ki so smeje se ali s prstom v ustih stali med vrati, tako je zdirjal ven, v belo noč. Kralja sta se začudeno spogledala. Peter Kamerbeek je pozabil, da ima luknjo v nogavici, Viljem van Heuvel pa je mrmral: »Jan je znorel.« »Ali pa se je prvič v življenju spametoval,« je resno pripomnila mati. Spodaj v hlevu je plašno zainukala liska »Že. grem!« ji je zaklical Peter Winkel-mohlen in stekel k vratom. Z glavo zmajaje sta si kralja naprtila vrečo na rame in se odpravila domov, kajti dveh je premalo, da bi igrala tri kralje. Žena pa je previdno povila malega kričača, ga poljubila in rekla: »O, da bi postal misijonar! Komaj tri dni si star, pa si že spreobrnil zamorca.« Kmet Frane de Veuster pa je medtem sedel pri mizi v družinski izbi. Pred njim je ležala stara, v usnje vezana, debela knjiga. Z okornimi prsti je kmet počasi in zamišljeno listal po njej in prebiral zgodovino svojega rodu, ki so jo vanjo pisali njegovi predniki. Ta knjiga je bilo prastaro sveto pismo, v katerem je bilo opisano življenje svete Dmžine, ko je bivala se na zemlji. Tja notri so kmetje de Veuster že od davnih časov pisali družinsko kroniko, večinoma s trdimi težkimi črkami, kot bi jih kmetske pesti hotele narisati. Govorile so o mnogem trpljenju in nadlogah, o požaru in kugi, o vojski in smrti. Pa tudi o trdem in poštenem delu, ki je vedno znnva sezidalo, kar je zrušil zob časa. Družina de Veuster je bila prastarega rodu, ki ga je vihar že cesto nalomil in čeeto razcepil blisk, a je kljub temu vendar še močan in svež, trden, do srčike zdrav les, ki je se vedno prinašal bogate, nove sadove. Frane de Veuster je pomočil pero v črnilo in pisal: »Sedmi mojih otrok je fant, po imenu Jožef. Rodil se je v tisočosem-stoštiridesetem letu zveličanja, tretjega januarja, in bil drugi dan krščen v župni cerkvi v Tremelovu. Ako je božja volja, naj postane kmet kakor njegov oče. Postane naj žilav in krepak kakor hrast in korenine naj požene globoko v flamsko zemljo. Vse dni življenja naj spolnjuje božje zapovedi. Amen!« Težko sopeč je kmet vstal, osušil pisanje s peskom, skrbno zaprl sveto knjigo in jo položil v omaro. Nato je stopil k oknu, ga na stežaj odprl in pogledal ven v noč. Videl je velik križ, ki so ga tvorile peruti vetrnic na mlinu. Videl pa je tudi zvezde, ki so migljale na nebu. Sklenil je roki in molil: »Oče naš, kateri si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.« Marija, žena Jana Kuypersa, je bila vsa iz sebe od sreče in se ni mogla dovolj načuditi, da se je njen mož tako zgoi1 i in trezen vrnil s koledovanja. Zvrhano vrečo ji je stresel v naročje. Pet otrok je kriče planilo po dišečih jestvinah. Jedli so, da se jim je cedilo od ust kakor županu, kadar se masti s pečeno gosko. Čevljar pa si je izmil črno loščilo z obraza. Ko sta z ženo legla k počitku, jo je Jan prijel za roko in rekel boječe, a vendar odločno: »Marija, odslej bo p-i nas u. gačel Popolnoma drugače!« »Kaj se ti je vendar pripetilo?« je *aču-deno vprašala žena. Mož pa je zamrmral samo nekaj besed, katerih pomena P* Ma-rija prav zares ni mogla razum®**: »Videl sem otroka!« (Nadaljevanje )