243
ki so le preveč italijanske. Da se je pa g. skladatelj na prav mnogih mestih poslužil narodnega tona, mu je šteti le v hvalo. V harmonskem oziru je delo preprosto, to pa solidno in spretno izvršeno. Posebno izborno se je posrečilo Parmi ono mesto, ko slika ples povodnega moža z Uršiko, ki sta tako urno po podu zletela,
„ko da bi lehke perutnice imela, brez trupla okrog bi se bila vrtela; ne vidi se, kdaj da pod nogo udar', plesala sta, ko bi ja nosil vihar".
In ko se v baladi dalje pripoveduje, da so vsled tega čudovitega plesa vsi plesalci ostrmeli in da so godcem roke zastale, utihne v resnici cel orkester, izvzemši čelo, ki drži naprej svoj globoki E, da daje podlago zboru, a se iz celote vunkaj komaj sliši. Istotako zelo učinkujoče in na originalen način je zložen vihar, brezdvomno eden najboljših delov cele skladbe. Nikakor pa ne zadovolji konec, ki je na vsak način premalo tragičen. Inštrumentacija je vseskoz dobra in besedilu jako primerna.
Izvajanje „Povodnega moža" je bilo splošno zelo dobro. Odlikoval se je predvsem zbor pod priznano sigurnim in izvrstnim Hubadovim vodstvom. Istotako treba častno omenjati oba solista, sopranistinjo, gospodično Pavlo Bole-tovo, in tenorista, gosp. Leopolda Kovača, člana pevskega zbora „Glasbene Matice". Ne bilo bi pa napačno, ko bi se bili vzeli za solistovski vlogi sploh dve krepkejši pevski moči. Po mojem mnenju bi se bila morala vsaj vloga povodnega moža sigurno dati kakemu junaškemu tenoristu, če ni že Parma sam zagrešil stvari s tem, da ni pisal vloge povodnega moža za bariton. — Filharmonija je igrala dobro in v precejšnji meri pripomogla lepemu Parmovemu delu do uspeha.
Druge točke koncerta, ki so tvorile — rekel bi — nekak okvir Parmovemu „Povodnemu možu", so bile: dve samostojni klavirski točki, pet samospevov s spremljevanjem klavirja in klavirski koncert z orkestrom.
Dva samostojna klavirska komada: Mendelssohn-Lisztovo slavnoznano svatbeno koračnico in raj vil iz „Sen poletne noči" in Chopinov Nokturno op. 48. 1. je igral bivši učenec »Glasbene Matice" in sedaj gojenec c. kr. akademije za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju, gosp. An ton Trost. G. Trost je že pred svojim odhodom na Dunaj nastopil nekaj kratov pred slovenskim občinstvom, deloma pri šolskih prireditvah, deloma pri komornih večerih. V zadnjem koncertu se je povzpel korak više. Njegov nastop je siguren in njegova igra imenitna. Zlasti v tehničnem oziru je pokazal izredno spretnost, obenem tudi precej čuta in inteligence: vendar v tem se bo sigurno še izpopolnil, kakor se je že pred njim in se bo tudi za njim izpopolnjeval še marsikak virtuoz.
Gosp. Trost je poleg dveh omenjenih samostojnih komadov igral tudi Beethovnov tretji klavirski koncert, op. 37, v c-molu s spremljevanjem orkestra, ki ga je vodil gosp. kapelnik Czajanek. Kdor ima količkaj zmisla za napredek glasbenega življenja med Slovenci, mora s hvaležnostjo pozdraviti vsak koncert, — naj ga priredi kdorkoli že —, vsak koncert., ki nam podaja kako svetovno, klasično dovršeno glasbeno delo. Če bomo vztrajno in dosledno vzgajali naše občinstvo v tej smeri, kot ga je vzgajala v letošnji koncertni sezoni ravno „Glasbena Matica" z raznimi Beethovnovimi skladbami, potem ne bo naše koncerti-ranje le od danes do jutri, temveč bo obrodilo ob svojem času bogate in dalekosežne sadove.  V tem zmislu nas je
razveselil tudi Beethovnov klavirski koncert v zadnjem Matičinem koncertu. Izvajal se je vobče dosti lepo in zadovoljivo, dasi bi Filharmonija lako igrala nekoliko bolj precizno in eksaktno. Gosp. Trost je igral zelo solidno, prvi stavek: Allegro con brio (M. M. j = 138.) pač malo prepočasi; zelo uglajeno in zaokroženo je podal kadenco in se vrlo izkazal v drugem in tretjem stavku. Sigurno pridejo pa zanj časi, ko se mu bo Beethoven še bolj globoko vtisnil v srce in tudi iskreneje prihajal od srca.
Pet samospevov s klavirjem je pela gospodična Pavla Boletova. S čistim, ljubkim in zelo dobro izšolanim glasom je nekako igraje absolvirala svoj spored: Devovo živahno, v glasbenem kakor tudi v deklamatoričnem oziru dobro pogojeno „Kanglico", miloresnobnoslovesno, težko Lajov-čevo „Serenado", ljubeznivo Devovo »Pastarico", bogato koloraturno arijo „Čista deva" iz Bellinijeve opere »Norma" in srčkanoveselo Taubertovo pesem »Ptiček v gozdu". Občinstvo je gdč. Bole tovo ves čas rado in z velikim užitkom poslušalo in jo še pričakuje na oder. Na klavirju jo je spremljal gosp. Janko Ravnik, ki je tudi pri »Povodnem možu" igral na klavirju one partije, ki so pisane za harfo, a harfista Slovenska Filharmonija sedaj žal ni imela več na razpolago.                         Stanko Premrl.
Modernizem in slovstvo. Caspar Decurtins, profesor na freiburški univerzi v Švici, je priobčil v »Correspon-dence de Rome" (prej »Corrispondenza Romana") pod naslovom „Lettres a un jeune ami" (pisma mlademu prijatelju) več člankov, naperjenih proti modernizmu v literaturi. Peča se skoro izključno z novo nemško literaturo, ponajveč s »Hochlandom" in dolži modernizma posebič znane romane »Jesse u. Mana" (v. Handel-Mazzetti), »Meinrad Helmper-gers denkwiirdiges Jahr" (v. H. M.) in »Die Sendlinge von Voghera" (lise von Stadi). Trdi, da mora religija in morala vladati tudi na literarnem polju, in pobija fraze: modernizma ni, ali: kaže se nam le kot sistem filozofsko-teološki. Energično zavrača predbacivanja, da voha modernizem, kjer ga ni (Modernistenriecherei), in izjavlja: Vsak, kdor kaže dandanes na modernistične nevarnosti, se izpostavlja zasmehu, kakor nekdaj nasprotniki racionalizma. Hud boj se je vnel radi teh člankov in avtorja so od raznih strani ostro napadali. — »Apologetische Rundschau" (oktober 1910.) pa je priobčila pismo z dne 15. septembra m. L, v katerem Pij X.prof. Decurtinsu daje imenitno zadoščenje. Papež pravi, da že delj časa z žalostjo opazuje, kako se skriva modernizem v romanu, noveli, kritiki, in označi to sredstvo modernistične propagande kot posebno nevarno. Od Decurtinsa označeno literaturo, piše Pij X., morajo vsi pravi katoliki, posebno pedagogi in pisatelji, kot „najusodepolnejše sredstvo za razširjanje slabega razkrinkati in z odločnostjo odbijati" (de-nuntient repellantque viriliter).                       Anton Sušnik.
vZ7JZ7a
Slovenci v Krakovu.
Dne 30. aprila se je osnovalo v Krakovu „Društvo prijateljev Jugoslovanov". K ustanovitvi so bili povabljeni tudi Slovenci in Hrvatje. Izmed Slovencev so se slavnosti udeležili: deželni glavar Frančišek pl. Šuklje, deželni odbornik dr. Evgen Lampe, dekan Anton Koblar, dr. Leopold Lenard, Ivan Kregar, Ivan Stefe, Vojteh Jeločnik, Frančišek Štele, Stanislav Masič in Florijan Božič kot zastopniki raznih slovenskih društev.