-   86   —
Koristnost rastljinoznanstva.
Pretekli teden je gosp. Andrej Fleišman, naš izverstni rastljinoslovec , v Ljubljanski živinozdrav-niški šoli začel podiik rastljinoznanstva, sosebno tistih rastljin, ktere mora živinozdravnik poznati, de ve razločiti trave , ki so za kermo dobre od slabih, de pozna zeliša, ki so zdravila, in ve, ktere so strup. Zivinozdravniku na deželi, ki si zdravila sam nabira, de mu jih ni treba iz dragih lekarnic kupovati, de tedaj zamore tudi živino boljši kup ozdravljati, je ta vednost posebno potrebna; pa tudi zato mora dobre, škodljive ali clo strupene zeliša dobro poznati, ker živina večkrat po klaji v hlevu ali po paši zboli, in je tedaj treba vediti: ali ni kaj strupenima vžila. Zavoljo tega je vodstvo imenovane šole g. Fleišmana naprosilo, de naj, ker mu je vsaka rastljina pri nas natanjko znana,   prevzame očitni podiik  rastljinoznanstva   za
učence živinozdravniške šole, kar je on tudi rad storil.
V sredo je začel učenje z nagovoram na učence v živinozdravniški šoli, kteriga zdej vsaki dan, razun sabote, nedelje in praznikov, od 5. do 6. ure popoldne daje v botaniškim vertu, ker pravo poznanje rast-ljin se ne da doseči iz bukev in malanih podob, ampak tam, kjer zeliša rastejo.
Nagovor, s kterim je gosp.  Fleišman   poduk   rastljinoznanstva v domačim jeziku začel, se pa takole glasi:
„Ljubi učenci! Rad sim se udal častnimu poklicu, Vas podučiti v rastljinoznanstvu, de boste poznali tiste zeliša, ki so živini tečne, škodljive, zdravilne in strupene. Čakal sim pa s tem podukam tako dolgo, de je čas prišel, o kterim nam je ljubeznjiva natora spet svoje rastljinske zaklade iz zemlje pokazala. Ta čas je zdej tukaj; zato se bomo zdej poprijeti tega poduka. Narpoprej vam pa čem namen in veliko koristnost tega znanstva sploh enmalo razložiti in povedati, kje, kaj in kako se boste učiii.
Rastljinstvo, naj bo travje, zelištvo, germovje ali drevje, je neprecenljiva podpora našiga življenja, in tako koristno in potrebno, de, ako bi nas ne bil modri Stvarnik ž njim podaril, bi nam skorej ne bilo moč živeti. To lahko vsak spozna, če je še tako prost in neveden, če le enmalo okolj sebe pogleda, kaj de vse iz rastljinstva za mnoge potrebe ljudi in žival rabimo. In če dalje premislimo, kakšna bi bila na svetu, če bi rastljinstva ne bilo! Kakšna je že pozimi, kadar sneg zapade in nam rastljfne in zemljo pokrije ! Vse je pusto , kamor se pogleda; vse žalostno in neprijetno; otožnost in žalost nas sprehaja.
Vsa druga je na spomlad, kadar narava zgubi sneženo in ledeno odejo in se rastljinstvo spet oživi. Že perve cvetlice, ki se iz zemlje prikažejo, nas raz-vesele, de je kaj — še bolj pa smo veseli, če pogledamo po ravninah in dolinah, planinah in hribih, in zagledamo brez števila veliko cvetlic, ki se lesketajo v mnogih pisanih barvah in puhte prijeten duh iz sebe, de vsaciga človeka, ki ni ledeniga serca, od nježne mladosti noter do stariga sivčika, živo veselje presiine.
Pa ne le človek, temuč tudi živalstvo se veseli prerojene narave, ktera mu zdaj ponudi za življenje toliko živeža, brez kteriga bi ne moglo obstati.
Iz tega, kar sim vam, ljubi učenci! tukaj ob kratkim pred oči postavil, spoznate neizmerno dobroto previdnosti božje, ki jo je vsim stvare'm na zemlji po rast-Ijinstvu naklonila, — pa ne samo zato, de bi ga le imeli, gledali in le tje v en dan vživali, ampak zato, de bi se ga v splošni prid vsih stvari prav poslužili, za česar je vstvarjeno bilo.
Ako ga pa hočemo v naš prid prav obračati, ga moramo nar poprej prav poznati, — in zato je treba podučenja.
Poduk v rastljinstva, ljubi učenci! se zamore pa le tam prav natanjko deliti in dobro razjasniti, kjer so rastljine večidel vsih plemen in klasov vkupej sostav-ljene; — pervič zato3 de se ne vidijo le take, ki so za rejo, za zdravila, ki so škodljive ali strupene, ampak zraven tudi vse tiste, ki so tem podobne in se lahko ž njimi zmešajo, de se po taki zmešnjavi dostikrat velika škoda ali nesreča zgodi, kakor žalostne skušnje uče'; — drugič pa tudi zato, de se rastljine takrat viditi zamorejo, kadar začno kali poganjati, kadar cveto, seme, zernje in sad donašajo noter do časa, de dozorijo in se oblete. Zakaj nektere rastljine se v teh časih tako zlo spremene, de, če bi kdo eno rastljino popred vidil, preden cvete, in spet potem, kadar cvete ali kadar seme obrodi, bi mislil, de je čisto druga, ako je ni dobro in natanjko poznal. In zato je treba, de ise večkrat v letu pregledujejo.
—   87  —
To se pa ne more natanjko zgoditi. kakor bi morebiti marsikdo mislil, po senožetih, dolinah aH hribih — in scer zato ne, ker se rastljine tukaj ne morejo ob vsih poprej imenovanih časih in povsod takrat obiskati, kader se njih premembe gode.
Zato so botaniški verti potrebni, v kterih so v imenovani namen rastljine večidel iz vsih plemen in klasov, iz domačije in družili dežel vkup znesene in zasajene, de se lahko v vsih dobah od zelenjenja noter do   sada pregledujejo.
Tak botaniški vert ima tudi c. k. Ljubljansko uče-liše že čez 40 Jet, ki je v ptujih deželah zavoljo imenitnih rastljinskih zakladov skorej bolj znan in čislan, kakor v domačii, in v tem vertu se boste tudi vi, ljubi moji! rastljinoznanstva učili.
(Konec sledi.)
-   90   -
Koristnost rastljinoznanstva.
Nagovor,
s kterim je gosp.  Fleišman   poduk   rastljinoznanstva
v Ljubljanski živinozdravniški soli začel:
(Konec.) Jez si bom prizadeval, kar se bo dalo, vam vse potrebne rastljine na tanjko razkazati, kakšne de so, kako se imenujejo, ali so zdravilne, koristne ali škodljive ali clo strupene, ali dobre za klajo, rejo ali pa druge reči; — na dalje koga se od zdravilnih za zdravilo rabi, ali korenine, štible, perje, cvetje, seme, zernje ali sad, — in kako se vse te sorte razdele, kako ena od druge razloči, de se zamorejo prav spoznati. Nektere rastljine so si namreč tako zlo podobne , de se večkrat velike zmešnjave zgode, ktere so sosebno takrat nevarne, ako se dobra ali zdravilna rastljina zmeša, s škodljivo ali clo strupeno.
V spričanje tega vam hočem pergodbo j v razgled povedati, ki se je pred nekimi leti blizo Ljubljane zgodila.
Ena ženska pride v neko hišo bolno obiskat, in jo popraša, kaj de ji je? Ko ji ta potoži in boiezin razloži, ji reče prijatlica: Lej! jez sim bila ravno tako bolna, pa sim se kmalo ozdravila. Oh, ljuba moja! pravi bolna, kako si sipa štatvala,de si se ozdravila? povej mi. Prijatlica ji odgovori: Eno zeljše sim ei kuhala, in njegovo kuhano vodo pila, ki tam gorle pri zidovih raste; daj si ga tudi ti nabrati in skuhati, potlej pa tisto vodo večkrat na dan pij. Bolna pošlje zares neko žensko k tistimu zidovju, kakor ji je nasvetovauo bilo, si ga skuhati da, in ga pije. Ali poslana ženska ni praviga zdravilniga zeliša nabrala, ampak strupeniga, ker je pri tistim zidu več sort želiš, dobrih, škodljivih in hudo strupenih rastlo, kterih ni poznala. Kakor hitro je bolna tisto kuhano vodo pila, jo je na naglama tako hudo po trebuhu viti in vjedati začelo, de je v malo urah umerla.
'            In tacih prigodb  je veliko  znanih,   in tudi   tacih,
de je živina po vžitih škodljivih rastljinah nanaglama zbolela. Ljudje pa niso vedili, od kod je to prišlo, dokler jim niso zdravniki tega povedali. Taka nesreča se lahko vsakimu zgodi, ki zeliša za zdravila ali postavim za kakšno župo, za pelinovec ali za druge reči nabira , pa jih dobro ne pozna, naj bo že za živino ali za ljudi.
Iz tega se vidi, ljubi moji, de ni le samo za nektere ljudi dobro rastljine poznati, temuč de je silno potrebno, de bi bilo  ljudstvo   sploh  kaj   več v tem
1 podučeno, — pa žalibog! kako bo ljudstvo od tega kaj vedilo, ker priložnosti nima, se v tem podučiti; ja še clo tisti, ki v mestih v vikši šole hodijo in se rastljinoznanstva učijo, se ga le premalo nauče, ker je bilo in je še  veliko premalo  časa za tako   obširno
i    učenje odločeniga.   Tisti pa, ki niso v sedmo šolo prišli,
t če se niso po svoji lastni pridnosti tega poduka po-prijeli, nimajo clo nobene vednosti v tako potrebnim rastljinoznanstvu!
Zato se pa tudi grozno velikokrat in od več strani sliši milo tožiti, in po zgubljenim času zdihovati: „toliko let sim v šolo hodil, sim se pridno učil, skor vse šole sim premedel. pa kader domu pridem, ter hodim
-   91   —
po polju ali kjer koli drugod, se mi zdi, kakor de bi bil v p tujim kraji; skor nič ne poznam in ne vem prav imenovati, kar rastljinstvo in scer natorstvo zadene." — To je žalostna pa gotova resnica! Silno koristno in potrebno bi tedaj bilo, de bi se prihodnjič tudi v nižjih šolah natoroznanstvo v nemar ne pu-šalo, in nar poprej povsod domače dobro učilo, potem še leptuje; tako naj bi se ravnalo v rastljiustvu, rudninstvu in živalstvu; v pervih šolah naj bi se začelo in potem sledilo po več žolah naprej, tudi šolski mladosti ženskiga spola naj bi se priložnost dala, sej nekoliko v rastljinoznanstvu se podučiti.
Po takim podučenju bi se še grozno veliko dobriga človeštvu skazalo, marsikaj noviga bi se še znajdlo, in marsikaka škoda in nesreča bi se odvernila.
Iz te razlage, čeravno le ob kratkim dane, lahko zapopadete veliko dobroto in koristnost, ktera iz rastlinstva za ljudi in živalstvo izvira, in tudi to de je silno velika petreba za šolsko mladost obojiga spola se ga v Šolah učiti.
Vas pa, ljubi moji! leto še posebno zadeva in veže, se v rastljinoznanstvu, kar je moč, na tanjko učiti, zato ker si boste zdravilne zeliša tudi sami nabirali, ki vam bojo kakor orožje zoper bolezni služile; pa tudi zato, de boste vedili in mogli prav presoditi, ali je ta ali una rastljina po spašnikih, senožetih in hribih za živino dobra in zdrava ali pa škodljiva in morebiti clo strupena.
Zavolj tega vam, ljubi učenci, še enkrat prav živo priporočim, de se tega uka pridno poprimete, in de se boste serčno prizadevali, se vsih teh reči, kar je le mogoče, na tanjko navaditi, zato de se jih boste za-mogli pri svojih opravilih tudi prav poslužiti. Sej bo vse to le v vaš dobiček, in v prid naše ljube domovine.
Znabiti, de vam morebiti kak nasprotnik te potrebne vednosti poreče: ,.čmu vam bo to?" Tako puhlo glavo podučiti, bi ravno toliko zdalo, kakor zamorca umivati. Kdor kaj taciga zamore govoriti, je ali neveden, de Bog pomagaj! ali pa je hudoben in vam nevošljiv za vednosti, ki si jih boste pridobili: on pa v tami tapa!