Borba proti tuberkulozi Vsakemu jetičniku bolniško postelj! Jetika je naša najbolj razširjena ljudska bolezen. Saj ima skoraj vsaka druga ali tretja družina med sabo kakega jetičnika. Po vojni so nekateri idealisti začeli z odločno borbo proti tej strašni morilki našega naroda in moremo reči, da bolezen upada. Seveda nje grozota z ozirom na človeka in njegovo okolico ni pojenjala in še vedno kosi na široko in globoko. Kogar zasledimo mladega umrlega v časopisju, ga je gotovo pobrala tbc. In koliko je teh, za katere širša javnost ne zve! Toda borba zoper njo se vrši že kolikor mogoče zdržno in vztrajno in dasi povsem še ne totalno, je vendarle zagrabila na pravem mestu in pokazala na zadržke, ki so pri zatiranju te morilke človeštva odločilnega pomena. Če naglašamo, da je jetika ljudska bolezen, ki ogroža radi slabih socialnih razmer mnoge zdrave, bi bilo razumljivo, da se borimo zoper njo s številnimi ljudskimi zdravilišči ali bolnicami, kamor bi se tudi socialno nizko stoječi ali revni Slovenec mogel v svoji nesreči zateči. A kaj v resnici vidimo? Maloštevilni sanatoriji za pljučno bolne za reveža ne pridejo v poštev, ker so predragi. Naše javne bolnice imajo omejeno število postelj in so za jetičnike, kjer ni samostojnih oddelkov, bolj hiralnice kot bolnišnice. Večina bolnikov hira doma in še ogroža zdravje in življenje sostanovalcev. Poudariti je treba, da je za marsikaterega bolnika pravočasni prihod v boinišnico v zdravljenje k specialistu rešitev pred prezgodnjo smrtjo in korak k popolnemu ozdravljenju. Žal, kot rečeno, ni ljudskih zdravilišč! Seveda to, namreč ustanovitev cenenih ljudskih zdravilišč, bi bila prva etapa k uspešnemu zdravljenju tuberkuloze. Druga etapa pa bi morala biti ustvaritev takšnega življenja socialno šibkih plasti naroda, da bi ne bilo treba več govoriti o enosobnih družinskih stanovanjih ali o stalnem stradanju. Odstraniti socialne vzroke jetike je torej tudi tisto vprašanje! P.