KNJIŽEVNOST
J02E OLAJ, ARGONAVTI. Pesniški prvenec Jožeta Olaja Argonavti* razkriva dokaj samosvojega in samostojnega razmišljajočega ustvarjalca, ki se razumno izogiba nesmiselnemu izrazu ekshibicionizmu, kakršnega opažamo v produkciji mlajšega, v literaturo prihajajočega rodu. Jožetu Olaju, tako nas prepričuje njegova zbirka, še vedno pomenijo izpovedno jedro, tematska razsežnost, snovne variante in tem primeren izraz poglavitne sestavine in smisel ustvarjanja z besedo. V tem se izraža resnost njegovega dela in zanimivost njegovega argonavtskega pohoda v Poeido, v deželo onkraj Kolhide, ki »ni kraj, temveč stanje«. Morda se je v nekaterih primerih približal beatniški pesniški orientaciji (v ciklu Tisa, formalno še posebno v pesmi Introdukcija), sicer pa je doživetje sveta in njegova pesniška upodobitev izvirna, ali bolje rečeno osebno pristno doživeta in v pesnikovi ustvarjalni volji pregnetena. Odprto ostane vprašanje izrazitosti in širše veljavnosti pesnikovih spoznanj in odkritij.
V petih snovno zaokroženih ciklih oblikuje Jože Olaj v bistvu tri poglavitne teme: preteklost, sedanjost in iskanje nečesa tretjega, pot v Poeido. Prvi dve temi sta v tem zapisu sicer označeni zelo nepoetično, pa si bomo zanju izposodili pesnikove metafore: »Hodiš po pesku / z motnim spominom na otroške
* Jože Olaj, Argonavti. Založba Obzorja 1968.
1166
stopinje / in stopaš v obzorje velike reke.« Med otroškimi stopinjami in obzorjem velike reke se je v pesniku spletel za izpovedovanje poglaviten konflikt, ki se izraža v nasprotjih in vrednotah, pri čemer mu za doživljajski čar mladosti zadoščajo skromne oznake, medtem ko se pri odkrivanju in označevanju sveta pesnik obširneje pomudi. Ze v uvodni pesmi je jasno izpovedano spoznanje, da bi bilo človekovo prizadevanje izbrisati iz spomina mladostne stopinje, za katere se zdi, kakor da so mu ovira na poti v obzorje velike reke, nesmiselno in tudi nemogoče: Vrani se mu krohotajo: Nikoli / ne boš mogel do konca ubiti / svoje pojoče krvi.
Ta konflikt je izražen tudi v ciklih, ki jih pesnik tematsko navezuje na izjave ali delo dveh rojakov, prijateljev, Otta Tolnaija in slikarja Jakija. Medtem ko je v ciklu Tisa domačijski element, če s tem nisem preozko konkreten, poglaviten, pa se v ciklu Freska, ki se navezuje na Jakijeve motive, sprosti tudi pesnikova besedna ustvarjalnost in skuša ponazoriti Jakijevo fantastično slikovitost, grozo in strah, kakor jo izražajo iz brezmejne fantazije porojene pošasti in drzne barvne kompozicije.
Medtem ko je pesnikov odnos do otroških stopinj blag, pomirjajoč, pa postane napadalen in kritičen do obzorja oehke reke, ko ga je pobliže spoznal. Kajti spoznal je praznino, ničevost in majhnost tega sveta, če omenim le nekatere poteze tega spoznanja. In v pesmi Čredo je konflikt s sedanjostjo, s konkretnim obzorjem velike reke, z mestom, zelo konkreten tudi v pesnikovi deskripciji: Mesto / jutri bom stopil pred tvoja obzidja / rekel bom vse sem izbljuval / vse lažne vere mesto jutri bom/ privihral na vrancu iz jeze / jutri bo za teboj le še prah. Vendar ta grožnja verjetno ne velja samo mestu, pač pa »votlemu veku« nasploh, v katerem »vsak v svojem gradu vihtimo / meče s perjanicami šuštimo / vsak v svojem risu / svoje sanje utapljamo« ali v katerem »Jaz sem zveličar si pojemo / in si domišljamo da smo / v samih copatah skočili v neskončnost«.
Tako osebna doživetja in spoznanja v splošnost in prav v teh in takšnih oznakah dobivajo težo in pomen. Čeprav niso nova, so pa vendar intimno, skozi svoj doživljajski svet spoznana in razkrita. Zato so tudi prepričljiva.
Bolj literarno, bolj skonstruirano izzveni nekoliko nabreklo podana pot v Poeido, ki si jo je poet ustvaril za kompenzacijo nepomirljivega konflikta med preteklostjo in sedanjostjo, med domačnostjo in mestom. To stanje »bo zemljevid nove pokrajine / vrtinec besed / na presenetljivo nov način«. Morda je v tem obljuba in volja novega snovanja, rešitev iz stiske, izvirajoče iz spoznanja, da ni vrnitve v mladost, da je sedanjost votla in nezadovoljujoča, vendar pa je tudi Poeida samo fantazija stvaritev, minljiva rešitev. Kajti »odslej ne boš več / središče pesmi«, ker »tiho in mirno bo / vrenje sveta / bo mirno in tiho«. Takšna pomiritev je literarna, s katero pesnik pač sklepa svoje ustvarjalno iskanje v zbirki, saj dosti bolj prepričljivo zveni spoznanje v uvodni pesmi: Nikoli / ne boš mogel do konca ubiti / svoje pojoče krvi. In v korist dokaj samosvojemu pesniškemu snovanju bi bilo, da ne zataji svoje pojoče krvi.
France  Vurnik
1167