Pišmo, kakor smo pisali!
Ne zamerite, visoko častiti rodoljub, ki ste veliko od lažnjivosti našiga sedanjima pravopisa pisali, de Vam nekaj maliga odgovorim.
—   82   —
—   83   -
v
*) Leto je povedano po besedi r, Matija Čopa.
Pisatelj.
izrečemo — de bi pač v prihodnje ne bilo več govorjenja od pravopisa ali abecede v očitnih listih^"); naši zoperniki se temu Ievsmejajo, de nam je abecedna vojska nekako načarana. Čehi, Slovaki in Iliri več za drugo daljej gledajo, kakor nazaj na abecedo, ktero imajo zlo enako z nami. Tudi nam je na veliko drugih in imenitniših reči več gledati in delati; sej smo v abecedi že vender nekako edini.      Podlipski.
*) Vredništvo Novic ni prijatel abecednih reci, ker zdej in vselej je bila naša želja: le delati, delati, in knjige, ki jih tako silno potrebujemo, pisati. De smo vzeli tako ob-širin sostavek gosp, —r v Novice, smo storili to le iz vi-sociga spoštovanja do za slovenšino mnogozasluženiga gosp.. — r, de nej svet presodi njegove misli, Daljniga govorjenja ne bo vec v Novicah v tem, kakor de bomo po dani obljubi eno pesmico v nasvetovanim pravopisu natisniti dalL
Vredništvo.
Vi ste hodili , kakor se vidi, do zdaj iz Ljubljane le na Gorensko stran, k lepimu Blejskimu jezeru; tam ste se prepričali za en del našiga pravopisa, de je resničin. Pojdite zdaj pa iz Ljubljane čez zidani most na Dolensko stran memo treh križev in čez Pe-šenjek, in ko pridete memo Zatičine, postojte nekoliko per sv. Vidu. Potovajte potem daljej do Noviga mesta, in od ondod jo obernite enkrat na levo proti Zagrebu, in drugikrat na desno proti Karlovcu; pomudite se med belimi Krajnci per Kostanjevici med Kerko in Gorjanca-mi, in ob Kopi pri Metliki, Semiču in Cernomlji. Na ti poti se bote gotovo prepričali, de tudi drugi in tretji del našiga pravopisa ni lažnjiv. In ako še dvomite, pojte pa, ko se v Ljubljano povernete, še enkrat čez Vič na Notrajnsko stran, in v Postojni se obernite namesti na Terst, pa proti Reki, pomudite se na Pivki in med nasledniki nekdanjih Japodov; in našli bote drugi in tretji del našiga pravopisa poterjen. In če za pričevanje še velja: v ustih dveh ali treh prič obstoji vsaka beseda! bote na pričevanje Dolenca in No t raj n-ca — potem ko ste za en del že Gorenca samiga ver-jetniga imeli — ta sklep storili: Celi naš zdanji pravopis ni samo redovin, ampak tudi resničin. Mislim pa, de bote potem na naš obilo neredovin pravorek nekoliko nevoljni, ker vsaka stran, vsaka soseska, celo semtertje skorej vsaka družina besedo dru-gač izgovarja in zateguje; in rekli bote: Naj saj, kar je omikanih Slovencov, išejo enak pravorek si prisvojiti,in na r bolj i pred ko ne tako, de bota pravorek in pravopis prava, ne samo po poli  brata.
Ako se vam pa, častiti rodoljub, dozdeva, de bi ne bilo prijetno slišati govorjenja s polnimi samoglasni-cami in s čisto soglasnico l na koncu besed: le skusite enkrat slišati Bel i ga Krajnca ali Pivčena, in pred ko ne, de bote z nami vred spoznali, de prijetno govorita. Saj vemo se spomniti, ko smo v neki priložnosti več Belih Kraj ni c pred seboj imeli, in na to je prišla Cerna Kraj ni ca zraven (tako se po imenu razločik dela proti drugim Krajncam), so nas ušesa prav prav zabolele, ke'r so se bile uniga glasu že navadile. Prijetnost govorjenja ne visi od golih samoglasnic, ampak tudi od nježno izrečenih soglasnic. Drugač bi bila beseda starih Grekov in Rimljanov tudi zoperna biti mogla ušesam,  ke'r nima povsod samoglasnic na koncu.
Ako nam pa Gerke in Rimljane, Nemce in Italijane v zgled daste, de pišejo, kakor govore: ne zamerite, če to besedo overžemo. Gre ki so pisali, razun pesnikov, le olikano atiško besedo, in ne doriške terde in joniške mehke. Rimljani po Ciceronovim zgledu druge glasove imajo, kakor jih pa v Plavtovih igrah priprosti sužnji rabijo. Italijani imajo Toškan-sko v svojim književnim jeziku; ne pa govorjenja Beneških mornarjev ali Neapolitanskih Lazaronov. Nemci pišejohochdeutsch po gorejnje-saksonsko, in ne platt-deutsch, po dolejnje-saksonsko, hanoveransko ali prusko, tudi ne oberdeutsch, kakor S vabi, Parci in Avstrijani besedujejo. In ako bi hotel Francoze kdo v misel vzeti, njih omikani jezik se derži Pariza, in ne Provincije in Gaskonije; in Angleže, oni vse drugač govore v deržavnim zboru (parlamentu), kakor na tergu kupčujejo. *) Mi Slovenci pa pišemo, in ne bilo bi napek omikani družbi govoriti, kakor en del govore Gorenci in Dolenci sploh, večidel pa Beli-Krajnci in-Pivceni. Ako se pa tega vodila deržimo, se naš pravopis ne more lažnjiv imenovati.
H koncu prosimo vse častite rodoljube, — naj ne zameri kdo,   če bolj mladi proti več starjim to besedo