© Nova univerza, 2018 DIGNIT AS Revija za človekove pravice Slovenian journal of human rights ISSN 1408-9653 Človekovo dostojanstvo in etična drža novinarjev Ennie Vardijan Article information: To cite this document: Vardijan, E. (2018). Človekovo dostojanstvo in etična drža novinarjev, Dignitas, št. 45/46, str. 243-253. Permanent link to this doument: https://doi.org/ 10.31601/dgnt/45/46-18 Created on: 07. 12. 2018 To copy this document: publishing@nova-uni.si For Authors: Please visit http://revije.nova-uni.si/ or contact Editors-in-Chief on publishing@nova-uni.si for more information. This work is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License. 243 DIGNITAS n Človekovo dostojanstvo in etična drža novinarjev Uvod Demokracija potrebuje informirane državljane. Za razvoj de- mokratične družbe je obveščenost ljudi o javnih zadevah temeljna, saj se jih le tako lahko udeležujejo in tako v družbi soodločajo. Mediji so poklicani, imajo pravico in odgovornost objektivno ši- riti preverjene informacije v javnosti, obveščanje pa ima ob tem v razvoju posameznika odločilen pomen. Novinarji so oblikovalci na- šega vsakdanjika. Kot posredniki med državo in posamezniki so pri svojem delu omejeni z zakonodajo, etičnimi normami, uredniško politiko, lastnim sistemom vrednot, hkrati pa še z gospodarskimi in političnimi pritiski. Pritiski v kakršnikoli obliki pa ovirajo njihovo profesionalno ravnanje. Novinarji se tako znajdejo ujeti med raz- ličnimi interesi. Novinarska etika je etika odgovornosti: novinar je odgovoren tako tistemu, za kogar opravlja delo, kot tistim, ki jih na- govarja. Človek nosi smisel v sebi, ga kot takega vnaša tudi v svet in ga tam tudi odkriva. Človek potrebuje svet, v katerem se spoznava, spoznava svojo lastno podobo in smisel. S tem, ko neko vrednoto vnaša v zunanji svet, jo ravno tako vnaša v notranjega, seveda pa tudi obratno. Novinarjeva vloga pri oblikovanju človekove »resnice« o svetu je zatorej izrednega pomena. Vse več ozaveščanja na podro- čju etike naj bi privedlo k razcvetu le-te. A v današnji, dobičkono- sno usmerjeni družbi se poraja vprašanje, ali in v kakšni meri etika sploh še obstaja. Tržno naravnano, senzacionalistično novinarstvo namreč napeljuje na krizo te četrte veje oblasti. Namen članka je prikazati odnos medijskega upovedovalca do posameznika kot objekta in subjekta novinarskega delovanja, ter opozoriti na istovrstno novinarsko naravo vkleščenosti med objekt in subjekt družbenega dogajanja. Ob tem se vseskozi po- javlja vprašanje etičnega delovanja novinarja v njegovi razpetosti Človekovo dostojanstvo in etična drža novinarjev mag. Ennie Vardijan 244 DIGNITAS n Razprave med naslovnikom ter raznimi pritiski. Kje je mesto novinarja, pra- vica do obveščenosti in kje etika? Človek kot najvišje dobro Novinar v svojem poklicu nagovarja osebe. Človek potrebuje informacije za svojo samoizpolnitev in odkrivanje resnice. Oseba kot človeško bitje je najvišje dobro. Polerjeva ljudi, ki jih mora novinar spoštovati kot osebe in jim priznati dostojanstvo (1997: 106), razdeli v dve skupini: naslovniki in viri informacij in predmeti novinarskega upovedovanja. Subjekt novinarskega sporočanja oziroma novinarski subjekt je nosilec dejanja, ki sproži in vodi sporočanjsko dejanje ter ima nadzor nad posameznimi stopnjami. Je tisti, ki usmerja tok infor- macij. Prav reguliranje toka informacij – kdo in kaj stopa skozi vra- ta javnega obveščanja – pa je tisto, kar daje množičnim medijem zelo veliko moč, opozarja Bennett (1996: 28). Vloga subjekta v klasičnem pojmovanju novinarskega sporo- čanjskega procesa pripada novinarju: on je tisti, ki (i)zbira, spra- šuje, povzema, obdeluje, spreminja, upoveduje, se odloča in ima nadzor. Novinar kot subjekt nadzira temeljne procese v medijski realnosti: zbiranja informacij, izbor dogodkov in dejstev ter obli- kovanje sporočila. Novinar je »najpomembnejša oseba, ki poklic- no sodeluje v tem procesu« (Splichal, 2000: 48). Funkcijo subjekta mu podeljuje profesionalna novinarska kompetenca, po kateri se razlikuje od drugih oseb, vključenih v množičnosporočanjski pro- ces. Med vlogami, ki jih novinar kot subjekt opravlja, je tudi odbi- rateljstvo, ki je dejavnost, ki jo po definiciji izvaja »komunikacijska organizacija in njeni predstavniki« (Shoemaker, 1991: 60). Kot navaja Koširjeva (2003: 109), je novinarska dejavnost »usmerjena na naslovnika, ki mu sporoča informacije, hkrati črpa od ljudi, ki so njeni viri informacij, posameznik ali skupine pa so kot kreatorji dogodkov glavni nosilci predmetov novinarskega upovedovanja«. Novinar mora pri svojem delu upoštevati naslovnika. Novinar dela za ljudi. Novinarjeva dolžnost je pisati resnico. A ta težnja naj bi bila del človekove osebnosti, ne neko zapisano navodilo oz. zahteva. Osebam namreč poroča o osebah. In prav vsaka oseba ima svojo zgodbo in svoje dostojanstvo. Ravno v odnosih do ljudi se v novinarskem delu kaže etična naravnanost. 245 DIGNITAS n Človekovo dostojanstvo in etična drža novinarjev Osebe spoštujemo zaradi njihovega dostojanstva, ne zato, ker bi imele določen družbeni status, ker bi bila za nas njihova vloga bodisi prijetna bodisi koristna. Sama pravica do človekovega do- stojanstva (v Sloveniji je to ustavnopravna kategorija) sega daleč v zgodovino. Kant v Temeljih metafizike morale piše, da »ima v domeni ciljev vse bodisi ceno bodisi dostojanstvo. Kar ima ceno, lahko nadomestim z nečim drugim kot njegovim ekvivalentom. Na drugi strani pa vse tisto, kar je nad vsako ceno in zato ne pri- znava nobenega ekvivalenta, ima dostojanstvo« (Kant, 1953: 197). Spoštovanje dostojanstva osebe je dolžnost – tako do sebe kot do drugih. Gre za notranje spoštovanje do človeka, ki pa je ločeno od zunanjih vplivov. Ko osebnost ne odloča iz sebe, se izgublja. Člo- veku naj bi ravno njegova osebna svoboda omogočala svobodno presojanje, izbor, odločanje. Človek je tudi kot svobodno bitje nihajoče bitje. Človek ne niha v svojih odločitvah samo med enim in drugih nagibom (vrednoto, dobrino ipd.), marveč obenem še zmeraj med nujnostjo in svo- bodo. Lahko bi tudi rekli: človek nenehno niha med podzavestno določenostjo in zavestno določenostjo (Trstenjak, 1992: 232). Novinarjevo moralno gonilo bi se moralo kazati v spoštovanju človekovega dostojanstva, prejemnika informacij nikakor ne bi smel dojemati, kot da gre za oddaljen predmet. Za človeka, ki je v današnji družbi opredeljen že skorajda numerično, po svoji pla- čilni vrednosti, je človeško dostojanstvo zato izrednega pomena. Po razvrednotenju človekovega dostojanstva v minulem stoletju se je danes zavest o tem in o človekovih pravicah še dodatno okre- pila. Zato je pomembno, da imajo ustvarjalci naše »resnice« raz- vito moralno zavest o lastnih pravicah in dolžnostih, kajti le tako bodo sposobni spoštovati tuje. Moralna dejanja lahko delimo na prepovedana, zahtevana in spodbujana. Ko se pojavi težava pri odločanju, katera dejanja so moralna in katere ne, se orientirajmo po moralno prepovedanih. Sočutje, vprašanja zasebnosti in varstva osebnih podatkov, spo- štovanje dostojanstva osebe, spoštovanje emocionalne stiske so teme, o katerih bi moral dober novinar vseskozi razmišljati. Odlo- čitev novinarja o načinu poročanja je lahko moralno sporna, tovr- stna napačna odločitev pa naredi vse preveč škode na račun ugle- da poročevalca in osebe, o kateri se poroča ter vseh, ki so z njo povezani. Zato naj novinar kot odgovorna oseba sprejema etične odločitve za vse svoje ravnanje, za vse svoje odločitve. Etična drža 246 DIGNITAS n Razprave novinarja se izkaže predvsem pri poročanju na področju nasilja, tragedij, terorizma, sodnih postopkov itd. Na tehtnico je treba po- staviti tako pravico do obveščenosti kot tudi ohranitev človeko- vega dostojanstva, pri čemer novinarju veliko koristi poznavanje tako pravnih kot etičnih norm. Človek je svoboden in enak v dostojanstvu in pravicah. Sloveni- ja je spoštovanje človekovih pravic sprejela kot svojo mednarodno pravno, ustavno in civilizacijsko obveznost. Človekove pravice so namenjene posamezniku. Pridobi jih z rojstvom in ne po volji dr- žave. Pravna in demokratična država mu jih ne more odvzeti, niti trajno omejiti. Človekove pravice zahtevajo etično ali moralno raz- mišljanje. Če ne vemo, kaj naj človek bo, potem ne vemo, kaj so njegove pravice in tudi ne kaj so njegove nepogrešljive pravice. Pravice je mogoče spoštovati le, če imamo okrepljeno moralno zavest o svojih dolžnostih in pravicah. Če lahko delamo v resnično moralnem okolju, kjer se človekovo dostojanstvo spoštuje, je to več od tega, kar nam dajejo človekove pravice. Novinarska resnica  Saj Bogu bi po v edal r esnico, pa se hudiča bo jim  (ruski pregovor) V mednarodnih in slovenskih dokumentih je novinarska dejav- nost opredeljena kot služba v interesu javnosti, kot služba, ki nosi moralno odgovornost do državljanov in družbe, kot služba, katere odgovornost do javnosti je pred vsako drugo odgovornostjo, kot služba, ki javnost obvešča o resničnih dogajanjih, kot služba, ki ima s svojim obveščanjem in sporočanjem odločilen pomen v ra- zvoju posameznika in družbe. Že Grki so na pobudo Sokrata (kasneje Platona) težili k resni- ci, doseženi s svobodno razpravo. Ravno tako so izpostavljali mo- drost kot najpomembnejšo krepost, ta pa zahteva védenje o resni- ci. »Resnica o resnici je, da ni resnice o resnici in zato z resnico ne razpolaga nihče«, piše Tine Hribar (1981: 165). Sta pa zato pošte- nost in resnicoljubnost. Resnicoljubnost je po Sruku definirana kot ljubezen do resni- ce, do spoznanja, predvsem pa kot vidik nravnosti, kot temeljna razumska krepost; resnicoljubnež pa kot človek, ki se trudi, da bi 247 DIGNITAS n Človekovo dostojanstvo in etična drža novinarjev čim več in čim globlje, čim popolneje in celoviteje spoznaval, se torej čim manj motil (1986: 395). Novinar se s svojim delom re- sničnosti lahko le približuje, in sicer tako, da posreduje izključno informacije, do katerih pride z ustreznim raziskovanjem in zane- sljivim preverjanjem. Tako predstavlja resnicoljubnost novinarje- vo voljo ali namen po resničnosti, ki se kaže v poročanju izključno o tistem, kar je onstran vsakega dvoma (Ferguson in Patten, 1993: 38). Po Kantu (v Poler, 1997: 112–116) je resnicoljubnost ena temelj- nih moralnih vrednot, zato je laganje največji prekršek novinarja zoper dolžnost do samega sebe, tudi v primeru, ko bi z lažjo ne- komu pomagal, saj laž vedno škoduje drugemu – če ne nekemu določenemu človeku, pa človeštvu nasploh. Resnicoljubnost je za Kanta brezpogojna dolžnost, ki velja v vseh okoliščinah. S tem že- lim poudariti »moč« laži, ki jo mediji lahko posredujejo. Ljudje verujemo v informacije kot nosilke smisla in komunika- cije, a mediji manipulirajo v vseh smereh. Nihče namreč ne more popolnoma nadzirati tega procesa. S tem se je treba sprijazniti. Dejstvo, da t. i. distribucija informacij po novinarskih načelih odlo- čanja o pomembnosti novice glede na vpliv, bližino, pomembnost osebe že vnaprej sama preseje skozi sito večji del informacije, je neizpodbitno. Informacijski kaos in simulacije nas obdajajo in sle- pa vera v sistem se zdi res nesmiselna. Naivna iluzija o medijih je po Baudrillardu (1998: 269) v tem, da z njimi politična oblast manipulira ali mistificira množice. Verjame v bolj subtilno hipotezo o tem, da prav z mediji množice drugačijo izvrševanje oblasti oziroma tistega, ki se ima za oblast. Če lahko govorimo o pomanjkanju informacij v preteklosti, pa je stanje v današnji postmoderni ravno obratno – nastopa preobi- lje, poplava le-teh. Iz številnih medijskih »resnic« si mora tako vsak posameznik izbrati svojo, ob tem pa naj ne bi pozabil na dejstvo, da se nekaterim »resnice« izplačajo. V današnjem času je »bolj kot kadarkoli prej treba premisliti medijsko igro in znati prepoznati scenarije, ki jih zanjo pišejo nje- ni režiserji« (Košir, 1996: 247). Človek si želi resnice in k njej tudi teži. Kljub temu pa na poti do nje lahko naleti na ovire. Medijska resnica deluje na videz nepri- stransko in brezosebno. V odmaknjenem delovanju imajo mediji namreč moč, da njihovo poročanje deluje vrednostno nevtralno. In tako mediji za marsikoga postanejo edini posredniki resnice, izse- 248 DIGNITAS n Razprave ka iz realnosti. Ljudje verjamejo, zaupajo medijem. Medijsko »zma- nipuliran« človek podatkov, ki jih pridobiva preko medijev kot po- membnih posrednikov, ne more preverjati. Informiranje bi moralo torej imeti en sam cilj – širjenje resnice. Realno preslikavo dogaja- nja lahko predstavi samo preverjeno, objektivno, točno, pošteno in resnicoljubno delo novinarja. Mediji imajo ob svojem ustvarjanju in posredovanju informacij veliko moč – odločajo, o čem bodo obve- ščali, na kakšen način bo novica predstavljena, ali bo ob tem upo- števano človekovo dostojanstvo, pravica do zasebnosti, ali pa bo imela novica kakšen drug cilj. Zelo pomembno je, kdo nam kakšen dogodek interpretira, ta interpretacija pa izhaja s stališča, ki ga za- vzame novinar, in od uredniške politike. Novinar se zlahka znajde razpet med zunanjimi vplivi in lastno odgovornostjo. Glavna novinarjeva zavzetost je »zavzetost za etične vrednote pravičnosti, svobode in ohranjanje celovitega človekovega dosto- janstva« (Šuštar v Košir 1988: 615). Današnji čas daje človeku možnost svobodne izbire, hkrati pa si ta želi pravil. V dobi, v kateri živimo, potrebujemo moralno vé- denje, potrebujemo moralna pravila. »Sodobni svobodni individu- um je pred veliko skušnjavo, da bi uporabljal svojo svobodo za slaba dejanja« (Jamnik, 1998: 291). Novinar, ki ima razvito moralno zavest o lastnih pravicah in dolžnostih, bo sposoben spoštovati tudi tuje. Kant je dejal: »Vredno čudenja je le dvoje: zvezdno nebo nad nami in moralni zakon v nas.« Etičnost novinarstva Etik a je es t e tik a od zno tr aj(Reverdy Pierre) Etika kot filozofska panoga nam ponuja odgovore na vpraša- nji, kako biti in kako delovati. Novinarska etika je, po mnenju Po- lerjeve (1997: 71), »etika novinarjev kot osrednjih oseb medijske realnosti. Je teoretski diskurz o normah, ki so temelj novinarjeve moralne izbire, in o legitimnosti teh norm v dani situaciji.« Če pravimo, da je etika veda o človekovih dejanjih, moramo se- veda upoštevati dejstvo, da vseh dejanj ni mogoče moralno ovre- dnotiti. Govorimo o človekovih dejanjih (actus hominis), ki se jih človek ne zaveda, čeprav so, vendar pa se o njih ne more odločati (jok), in o drugih dejanjih (actus humani), ki so človeška dejanja v polnem smislu. 249 DIGNITAS n Človekovo dostojanstvo in etična drža novinarjev Moralna pravila novinarjev ne smejo biti nasprotna človeškim vrednotam. Osebna zrelost, čut za odgovornost, poštenost ter moralna odgovornost bi morale odlikovati vsakega medijskega ustvarjalca. A morale ni mogoče zahtevati pravno ali skozi poli- tiko. Kako pravzaprav od novinarja, ki v tako majhnem prostoru, kot je slovenski, vsakodnevno sodeluje z določenimi intervjuvan- ci, s katerimi naveže stik, zaupanje, pričakovati, da bo ob določeni osebni naklonjenosti podal neprijetne podatke javnosti? Kako od novinarja, ki si s svojim pisanjem zagotavlja eksistencialni obsta- nek, zahtevati, da piše oziroma ne piše o nečem, kar ni v skladu z uredniško politiko oziroma delodajalcem? Juhant v Etika ali človeškost navaja: »S posluhom za etično iz- kušnjo si človek sam kot voljno orodje (etični organon) oblikuje spretnosti oz. navade (kreposti), da obvlada ta proces. Odločilna je umska presoja, ki usmerja prizadevanje volje, pomembni pa sta v teh procesih čustvena in dialoška določenost oz. pogojenost. Oboje veže etična vez z drugimi, ki so preskusni kamen naše etič- ne pristojnosti.« Splošne etične norme so zapisane v Kodeksu novinarjev RS (2002) – ob tem pa se vseskozi postavlja vprašanje, ali obstoj le- tega resnično zagotavlja relacijo med zapisanim in novinarsko prakso? Ali je naš kodeks s svojo bolj svetovalno naravo res tisti, ki lahko privede do profesionalizacije novinarstva? Ali resnično lahko pokaže stopnjo razvoja novinarske etike? Milosavljevič (2002: 12) opozarja na pomanjkanje strogih sank- cij v primeru kršenja novinarskega kodeksa, saj le-ta v primeru hujših kršitev kodeksa ne more izvesti tako strogih sankcij, kot lah- ko doletijo zdravnike ali pravnike. V kodeksu zapisana etična načela novinarja bolj usmerjajo, nje- gova morala pa ob tem igra pomembno vlogo. Objektivnost, h kateri teži novinarstvo, ostaja nedosežen ideal. Objektivnost kot princip novinarske etike pa ob tem ni pogojena zgolj s prizadevanjem novinarja, ki teži k resnici, in njegovimi osta- limi osebnimi lastnostmi, temveč tudi z avtonomijo tega poklica. Mediji pod vplivom zunanjih pritiskov (gospodarskih, političnih, pritiskov interesnih skupin …) ne morejo govoriti o svobodnem pretoku informacij. Novinar mora zatorej ob še tako podrobni za- konodaji graditi na svojem lastnem mišljenju, svobodi in spošto- vanju do oseb. Človekova svobodna volja je pogojena z njegovim zavedanjem 250 DIGNITAS n Razprave – ima je le toliko, kolikor se je zaveda. Doživljanje nesvobode nam pravzaprav pokaže svobodo – drugače ne bi mogli prepoznati druge. Človek se kot svobodno bitje sprašuje, kako naj se odloči. Močno je odvisen od zunanjih vplivov, to se izrazi predvsem, ka- dar niha med samim seboj in zunanjimi pritiski. Vrednostna etika spoštuje novinarjevo svobodo in jo gradi na spoštovanju dostojanstva človekove svobode. Ker novinarji delu- jejo kot predstavniki javnosti (Poler, 1997: 101), imajo poleg etične odgovornosti do sebe tudi etično odgovornost do drugih oz. do javnosti. Zato je novinarska etika odgovornosti etika dolžnosti. Za novinarja, ki je pri svojem delu odvisen od okoliščin, v ka- terih dela, je pomembno, da goji distanco do politike, do virov in- formacij ter urednikov, brez kakršnekoli prepletenosti odnosov. Po Emmanuelu Levinasu (1998) je osebni odnos nesimetričen, kajti sam sem bolj odgovoren kot drugi. Drugi je vedno večji od mene in je moj učitelj, v njegovem pogledu je moja osebna identi- teta − poslanstvo moje osebe, neskončna etična odgovornost. Na- mesto maske vame zre obličje, ki je golo, ranljivo in izpostavljeno moji moči. V svoji krhkosti mi razodeva zapoved: Ne smeš me ubi- ti, ne smeš me prizadeti! Kriza nove dobe na prvi pogled napeljuje k zaključku, da gre za krizo vrednot. Demokracija in mediji Demokr aci ja je pr edvsem s t an je duha (Mendes - France, Pierre) Slovenci živimo v demokraciji relativno kratek čas. Slovensko novinarstvo se je po letu 1991 znašlo v dveh upoštevanja vrednih okvirih: prvi so razmere demokratičnih sprememb, pri drugem pa gre za postmoderni čas, ki na poseben način zaznamuje različna področja našega bivanja in ustvarjanja. Oboje je tesno prepleteno s pomenom in vlogo množičnih medijev. »Podoba današnjega časa: vse bolj agresivni, toda prikriti go- spodarski interesi so tisti, ki omejujejo zmožnost sodelovanja dr- žavljanov v komunikacijskem procesu, poleg tega pa tudi države same ne zagotavljajo popolnoma neomejevano in svobodno izra- žanje. Kljub temu da je informacija last javnosti, si jo država lasti zase, kar pomeni, da v javnost prihajajo le tista mnenja, ki imajo 251 DIGNITAS n Človekovo dostojanstvo in etična drža novinarjev največjo komunikacijsko moč (močne politične in ekonomske skupine) oziroma prihaja do monopolizacije posredovanja le do- ločenih mnenj in informacij. In taka cenzura ogroža tudi stabil- nost države« (Sedmak, 1996: 60). Ob tržni naravnanosti medijev je tudi človekovo dostojanstvo uporabljeno kot sredstvo za dosego ciljev. Z demokratično državo, novo medijsko zakonodajo, spremembo političnega sistema naj bi se stanje v našem medijskem prostoru spremenilo. Polerjeva (v Košir 2003: 8–9) ugotavlja drugačno stanje. Partijo je po osamo- svojitvi samo zamenjala ekonomska in politična moč. Podrejenost dobičku je privedla do boja za preživetje. Kapitalizem se namreč ne ukvarja z svobodo in poštenostjo. Novinar kot predstavnik jav- nosti bi zatorej moral biti odgovoren javnosti, slediti bi moral prve- mu vodilu, zapisanemu v preambuli zadnjega Kodeksa slovenskih novinarjev (2002), ki poudarja pravico javnosti do čim boljše in- formiranosti. A razmere na medijskem trgu kažejo drugače. Tržna naravnanost, doseganje dobička je tisto, kar žene današnje medi- je. Bralec je zanje potrošnik. Mediji s svojimi senzacionalističnimi zgodbami in oglaševanjem postavijo vprašanje o kakovosti naše medijske pokrajine, ki naj bi zbirala in na razumljiv način širila informacije z namenom služiti javnemu interesu. Vse več senzaci- onalističnih prispevkov rumenega tiska je privedlo do zmanjšanja klasičnega novinarstva. Informacija je postala blago, četudi je v 15. točki Resolucije št. 1003 (1993) navedeno, da kakovosti informacij ali mnenj kot tudi njihovega pomena ni dopustno izrabljati za po- večanje števila bralcev ali občinstva. Novinar naj bi torej v tistih, ki jih nagovarja, videl osebe, ne pa zgolj ciljnih kupcev. Zaključek Številne polemike o etičnem delovanju novinarstva napeljujejo k zaključkom, da se je novinarstvo znašlo v krizi, obdobju, ko je pehanje za dobičkom poskrbelo za izginjanje etike iz medijskih hiš, obenem pa povečalo razprave in publikacije na temo etičnega delovanja. Novinarska etika kot odgovornostna etika mora spoštovati ose- bo ter njeno dostojanstvo (tako novinarja kot predmet upovedo- vanja in naslovnika). Novinarji, ki poročajo o občutljivih temah, kot so tragedije, ne- sreče, konflikti, škandali, lahko s svojim neetičnim delovanjem še 252 DIGNITAS n Razprave povečajo dodatno emocionalno stisko tako predmetov novinar- skega upovedovanja kot tudi njihovih svojcev. A dandanes mediji ravno s svojim senzacionalističnim poročanjem (tako s tekstom kot fotografijo), katerega glavni cilj je dobiček, kršijo ustavno pra- vico do zasebnosti ter pravico do človekovega dostojanstva. V času tržne naravnanosti medijev je etika tista, ki izgublja. Novinar, ki poroča o občutljivih temah, bi moral kljub vodilu o neodvisnem poročanju upoštevati spoštovanje človekovega do- stojanstva. »Zavedati se moramo, da je vsak človek oseba in gol, ranljiv; vsak nam razkriva pogled obličja nemočnega, ki se ne more braniti in ki ga lahko uničijo meč, pero in kamera, lahko pa ga tudi zaščitijo« (Kovač v Poler, 1997: 7). Novinar je vpet med pravne in etične norme. Kljub upošteva- nju pravnih norm pa so njegova dejanja dostikrat neetična (pri- mer rumenega tiska). Medijska neodvisnost je pogojena z odsotnostjo tako zunanjih kot notranjih pritiskov. Po Kantu (1993: 153) je posameznik kot avtonomen subjekt moralnega presojanja za svoja dejanja osebno odgovoren. Namen etičnega kodeksa je resda etično presojanje, a to ne more biti dovolj, da bi zagotovilo etično držo novinarja. Etično delovanje oz. nedelovanje se začne pri novinarju samem, pri njegovi moralni odgovornosti. Dvignjena zavest bralcev, ki se kljub zavedanju in želji po ohra- nitvi lastne intimne sfere vseskozi »napajajo« ob poročanju rume- nega tiska, ki močno napada človekovo dostojanstvo, ter zaveda- nje nekaterih medijev, da novinarstvo ne more biti zgolj obrt, so smernice, o katerih je vredno razmišljati za boljši jutri nas vseh. LITERA TURA: Bašič-Hrvatin, Sandra, in Slavko Splichal (1997) Privatizacija medijev v Sloveniji (raziskava). Ljublja- na: Zavod za odprto družbo. Baudrillard, Jean (1999) Simulaker in simulacija/Popoln zločin. Ljubljana: Študentska založba. Bennett, W. Lance (1996) News: The Politics of Illusion. White Plains: Longman. Cerar, Miro, ml. (1993) Večrazsežnost človekovih pravic in dolžnosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Erjavec, Karmen (1999) Novinarska kakovost. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Ferguson, Donald L., in Jim Patten (1993) Journalism Today! Lincolnwood: National Textbook Com- pany Publishing Group. Hribar, Tine (1981) Resnica o resnici.Maribor: Obzorja. Hribar, Tine (1991) Novinarska etika in kodeksi časti. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede Jamnik, Anton (1998) Liberalizem in vprašanja etike. Ljubljana: Nova revija. Juhant, Janez (2003) Etika ali človeškost. Ljubljana: Teološka fakulteta. Kant, Immanuel (1953) Dvije rasprave: I. Prolegomena za svaku buduču metafiziku; II. Osnov meta- fizike čudoredža. Zagreb: Matica Hrvatska. 253 DIGNITAS n Človekovo dostojanstvo in etična drža novinarjev Kant, Immanuel (1993) Kritika praktičnega uma. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. Keane, John (1992) Mediji in demokracija. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Košir, Manca (1996) »Javno komuniciranje kot oglaševanje«. V: Slovenska država, družba in javnost, Anton Kramerger (ur.), (str.) 247–256. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Košir, Manca (2003) Surovi časi medijev. Ljubljana: Fakuleta za družbene vede. Lambeth, Edmund (1992) Committed Journalism: An Ethic for the Press. Bloomington, Indianapolis: Indiana University Press. Levinas, Emmanuel (1998) Etika in neskončno. Ljubljana: Družina. Merljak, Sonja (2005) »Ko so novinarji v moralnih dvomih«. www.mediawatch.mirovni-institut.si (ok- tober 2008). Milosavljevič, Marko (2002) »Še vedno moč brez odgovornosti? Novinarski kodeks«. Delo, 2. novem- ber, (str.) 11–12. Musek, Janek (1993b) Osebnost in vrednote. Ljubljana: Educy. Poler, Melita (1997) Novinarska etika. Ljubljana: Magnolija. Ramovš, Jože (1996) »Osebnostne osnove etičnega ravnanja v poklicu«. V: Profesionalna etika pri delu z ljudmi, Ludvik Toplak (ur.). Maribor: Univerza; Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za psihologi- jo, logoterapijo in antropohigieno. Sruk, Vladimir (1986) Morala in etika. Ljubljana: Cankarjeva založba. Rovšek, Jernej (2005) Zasebno in javno v medijih. Ljubljana: Mirovni inštitut. Sedmak, Marjan (1993) »Medijska zakonodaja: pluralizacija medijev in avtonomnost časnikarjev«. Teorija in praksa, 30/11–12, (str.) 1241–1246. Schostak, John (1993) Dirty Marks: The Education of Self Media and Popular Culture. London, Boul- der, Colorado: Pluto Press. Shoemaker, Pamela J. (1991) Communication Concepts 3: Gatekeeping. Newbury Park: Sage Publi- cations. Splichal, Slavko (2000) »Novinarji in novinarstvo«. V: Vregov zbornik, Slavko Splichal (ur.), (str.) 47–56. Ljubljana: Evropski inštitut za komuniciranje in kulturo, FDV. Sruk, Vladimir (1988) »Prolegomena k človekovim pravicam in svoboščinam«. V: Varstvo človekovih pravic. Ljubljana: Mladinska knjiga. Tuchman, Gaye (1972) »Objectivity as Strategic Ritual: An Examination of Newspaperman's Notion of Objectivity«, American Journal of Sociology, 77/4, (str.) 660–679. Trstenjak, Anton (1992) Po sledeh človeka. Ljubljana: Mladinska knjiga. Trstenjak, Anton (1994) Človek simbolično bitje. Ljubljana: Mladinska knjiga. Ude, Lojze (1995) »Proceedings relating to matters of the press«. V: Legal problems of the functioning of media in a democratic society, Janez Kranjc (ur.). Ljubljana: Pravna fakulteta; Paris: Council of Europe. VIRI: Društvo novinarjev Slovenije (2002) Kodeks novinarjev Republike Slovenije, dostopno na: http:// www.novinar.com. »Münchenska deklaracija o dolžnostih in pravicah novinarjev (1971)«. V: Predpisi o novinarjih in medijih (1995). Ljubljana: Uradni list RS, (str.) 267–269. Resolucija št. 1003 »O etičnih načelih časnikarstva (1993)«. V: Predpisi o novinarjih in medijih (1995). Ljubljana: Uradni list RS, (str.) 245–252. Zakon o RTV. Ur. l. RS, št. 96/2005. Zakon o medijih. Ur. l. RS, št. 35/2001.