1: Javomiki se skozi meglo zrcalijo na gladini Cerkniškega jezera, foto: Arhiv Notranjski regijski park
2: Za rumeno pasti rico (Motacilla flava) je Cerkniško jezero najpomembnejša lokacija v Sloveniji, foto: Arhiv Notranjski regijski park
Od Ljubljanskega barja pa vse do naše južne meje se razpro stirajo obsežni gozdovi, kjer se skrivajo mnoge skrivnosti in čarovnije. Tam se še vedno potikajo velike zveri, ponoči bu rijo duhove sove in kihajo majhni kosmati možje. Središče vseh teh skrivnosti je začarano jezero. Zlahka ga najdeš, ven dar v določenih trenutkih lahko stojiš prav na njem, pa ga ne vidiš. V okolici tega čudeža se lahko sliši komaj opazen šepet »jezero je, jezera nej«.
Ustanovitev parka
Neverjetno bogastvo območja med Snežnikom in Ljubljan skim vrhom je v prebivalcih vzbujalo potrebo po njegovem varovanju. Tako je bilo leta 2002 razglašeno zavarovano območje Notranjski regijski park. Park obsega meje občine Cerknica med slemenom Javornikov, robom Planinskega polja, soteskama Iške in Zale ter robom Bloške planote. V celoti pokriva 222 knrr. To je malo manj kot meri celotna površina občine Cerknica, saj so iz varovanega območja izvzete vse zazidljive površine. Namen ustanovitve parka je ohranjanje, varovanje in raziskovanje naravnih in kultur nih vrednot tega območja.
Zanimivosti severnega dela parka - od razgleda do žubo renja
Slivnica je zanimiva razgledna točka, s katere se razkrije pogled na celotno Cerkniško jezero. Znana je po coprnicah, ki kuhajo vreme v Coprniški jami na vrhu. Do te razgledne točke lahko pridemo z avtom ali peš. Če odrinemo peš po severni strani, nas pot vodi čez travnike in bukov gozd, kjer lahko naletimo na krekovta (Nucifraga caryocatade$). Po južni strani vodi precej bolj strma pot, ki odpira lepši razgled in bolj pisano paleto gozdnih združb. Na Slivnici ležijo tudi Kozje stene, kjer raste slovenski endemit kranjski jeglič. Ta raste tudi v slikovitih soteskah rek Iške in Zale. Reki sta s soteskami vrezali mejo Vidovske planote in s tem mejo par
ka. Vidovska planota ob lepem vremenu ponuja pogled na Kamniške Alpe in zamegljeno Ljubljansko barje, hkrati pa je odlično izhodišče za obisk sotesk. V soteskah si izletniki v poletni vročini lahko privoščijo prijeten hlad, odmaknjenost in občutek divjine. Sprehod ob strugi je lahko naporen, vendar se lahko tam človek spočije in si ogleda zanimive sla pove in brzice, presenetijo pa ga lahko povodni kosi (CAnclus cinclus) in sive pastirice (Motacilla cinerea) med lovom. V stenah sotesk gnezdita planinski orel (Aquila chrpsaetos) in sokol selec (Falco peregrinuš). V nasprotno smer od Iške in Zale teče Cerkniščica s pritoki. Prav ob teh pritokih pridejo na svoj račun ljubitelji dvoživk. Tu svoj nežni »u« zatrjuje na stotine urhov, vse tri vrste pupkov, krastače ipd. Pravo nasprotje vodnatim predelom Iške, Zale, Cerkniščice s prito ki in Cerkniškega jezera je planota Menišija. Gre za obsežno planoto na severozahodu parka, pokrilo z gozdovi in suhimi travniki, kjer rastejo gorski kosmatinci.
Rakov Škocjan - bogastvo podzemlja Posebno čudo narave je dolina Rakov Škocjan, ki je nastala s podrtjem stropa podzemne jame. Tako se je oblikovala do bra dva kilometra dolga dolina, ki je dobila ime po cerkvici sv. Karicijana. Ostanka stropa nekdanje jame sta vidna na začetku in koncu doline kot Mali in Veliki naravni most. Za četek in konec jame označujeta tudi dve znani jami Zelška in Tkalca jama. Podzemlje parka zlahka konkurira njegove mu površju. Nasploh je večji del parka prepreden z jamami, spodmoli in brezni. Vseh skupaj jih je kar 310. Križna jama je s svojimi 21 podzemnimi jezerci vredna večkratnega ogleda. V Vranji jami pa prezimuje več kot 25.000 rjavih žab sekulj.
Cerkniško jezero - jezero z več obrazi Cerkniško jezero je znano po svojem presihanju, ki ga je opi sal že slavni Janez Vajkard Valvazor v Slavi Vojvodine Kranj ske. Ko je jezero polno, je pravi biser narave, ko pa presahne, se razkrijejo pisani travniki in osupljivi požiralniki. Spomladi so travniki prekriti z rožnatimi kukavicami in ušivci, rume nimi kalužnicami, zlaticami ter rjavimi pojalniki. Poleti po gosto izvode cvetijo močvirski grinti, gladina pa je posuta z belimi cvetovi vodnih zlatic. Cerkniško jezero je za ljubitelje ptic najbolj zanimiva lokacija v parku. Spomladi je na jezeru mogoče opazovati pravo množično selitev. Marca jo odprejo pribe (Vanellus vanellus) in škorci (Stumus vulgaris), kmalu
18 Svet ptic
jim sledijo še togotniki (Philomachus pugnax). Slednji lahko presežejo i.oooosebkovveni jati. Aprila so na vrsti race. Zimske obiskovalce zamenjajo več stoglave jate žvižgavk (Anas penelope), žličaric (Anas clppeata) in regelj (Anas querquedu/a).
V	velikih jatah se pojavljajo še dolgorepe race (Anas acuta) in kostan jevke (Apthya nproca). Maja se po plitvinah severnega obrobja jezera na gostiji zbirajo raznovrstni pobrežniki. Tu se lahko zbere 500 močvirskih martincev (Tringa glareola), pomešanih z malimi (Numenius phaeopus) in velikimi škurhi (N. arquata), polojniki (Himantopus himanlopus) in različnimi martinci. Vedno pa se znotraj te zmešnjave najdejo še kakšna presenečenja. Pogled na več kot sto rdečenogih po-stovk (Falco vespertinus) je resnično zapeljiv. Med postavkami vijugajo seleči se rjavi (Circus aeruginosus) in močvirski lunji (C. pygargus). Poletje naznani nižanje vodne gladine in petje koscev (Crex crex).
V	poletnem času so na dnu jezera obsežni vlažni travniki, ki poleg redkih vrst rastlin ponudijo celo paleto ogroženih in redkih vrst ptic. Cerkniško jezero je ena najpomembnejših lokacij za kosca v Sloveniji. Prav tako je jezero ena najpomembnejših ali celo najpomembnejša lokacija v Sloveniji za rumeno pastirico (Molacilla flava), repaljščico (Saxícola rubetra), trstnega strnada (Emberiza schoeniclus) in bičjo trstnico (Acrocephalus schoenobaenus), ki popestrijo sprehod po suhem jezerskem dnu. V bolj zaraščenem severnem delu polja se postavljajo možje v škrlatnih frakih, škrlatci (Carpodacus erpthrinus). V zadnjem času je postalo očitno, da je jezero za škrlatca edino mesto stalne gnezditve v Sloveniji. Zaradi značilnosti te vrste, ki v Sloveniji dosega rob areala in gnezdi v invazijah, pa lahko z enako verjetnostjo pričakujemo, da bo kmalu začel gnezditi še kje drugje ali pa da bo tudi tukaj izginil. V poznem poletju lahko ob preostalih vodnih oknih naletite na kakšnega pobrežnika, vendar vselej v majhnem številu. Jeseni, ko se vode spet polnijo, pa v nasprotju s pomladjo ni množične selitve. Race se skrivajo po trstičju, redki pobrežniki pa se zanašajo na varovalno bar vo. Edina številčnejša vrsta ostaja kanja (Buteo huleo), saj se lahko zbere več kot sto osebkov na lovu za velikim voluharjem. Te pa pozimi preganjata še dva zimska gosta, pepelasti lunj (Circus epaneus) in veliki srakoper (Lanius excubitor). Ob milih zimah nas lahko na nekaterih delih jezera presenetijo mokoži (Rallus aquaticus) in kožice (Gallinagogallinago).
Gozdovi parka - skrivališče velikih zveri, detlov, sov in kur Drugi za ptice zanimivi deli parka so gozdovi Slivnice, Javor nikov in Menišije. Ti pokrivajo okoli 63% površine parka. V njih prevladujejo različne združbe bukovega gozda. V toplih spomladanskih nočeh lahko poslušamo lesno sovo (Strix aluco), kozačo (Strix uralensis) in koconogega čuka (Aegolius funereus). V bolj ohranjenih delih gozda živijo svoje skriv nostno življenje gozdni jereb (Bonasa bonasia) ter triprsti (Picoides tridactylus) in belohrbti detel (Dendrocopos leucotos). Sicer je včasih težko povedati, od kod se sliši, vendar je z več koncev parka moč slišati samca velike uharice (Bubo bubo), ki oznanja svoj »uhu«. Potikanje po parku nam lahko ponudi neizmerno paleto ptic in pestrost okolij. Kamorkoli greš, lahko naletiš na zanimive rastline. Cel park je poln razno vrstnih kukavic, na pobočjih Vidovske in Otavske planote se tare bodik, v okolici Slivnice pa se najdejo tri vrste lilij. Vendar je v gozdovih pomembno tudi tisto, česar ne vidimo. Poleg spomladanskega petja ptic, poletnega vonja po suhih travnikih, jesenskega vonja po gobah in zimske tišine je tu še marsikaj. Med sprehodom po gozdnih poteh lahko nale tirno na sledi v blatu. Takrat z vznemirjenjem ugotovimo, da smo v deželi medveda. Tisti malo bolj vztrajni in pazljivi lahko naletijo na iztrebke ali sledi volka, včasih celo risa. Vidra se pojavlja v vseh vodotokih parka, vendar je zelo skriv nostna in čudežno izgine, še preden jo lahko uzremo. Samo najsrečnejši lahko lastnika luskastih iztrebkov in lovca ra kov ter rib tudi vidijo.
3: Suhe travnike na Menišiji spomladi obarvajo tudi gorski kosmatinci, foto: Arhiv Notranjski regijski park
4: Dvoživke so pogoste po celem parku. Na Cerkniškem jezeru po številu prevladujejo zelene žabe.
foto: Arhiv Notranjski regijski park
5: Pogled na copr-niško Slivnico foto: Arhiv Notranjski regijski park
//letnik 14, številka 03, september 2008
19