406 Obrtnija. K obrtni politiki 18. veka. Spisal Jos. Api h. „Prosvetaa je v 18 veku vedno silnejše vplivala na narode in vladarje. Ukloniti so se ji morale i najbolj konservativne vlade. Celo zistemu naše nepozabljive Marije Terezije je udarila svoj pečat na čelo. Zakonodajstvo, 407 cerkvene razmere, šolstvo, uprava itd., vse se je preosno-valo več ali manj po načelih „prosvete"; najmanj skoraj pa se jo čutil njen vpliv na polju obrtne politike. Zaman so blagovestniki prosvete zahtevali obrtno svobodo; zaman je pobijal francoski državnik Turgot cehe, nazivajoč jih srednjeveško bojevno organizacijo na korist mali peščici privilegovancev v boju proti veliki masi narodovi. Zaman je zastopal v Avstriji Sonnenfels nauke francoskih fizijo-kratov, trdeč, da je obrtna organizacija, omejena po tesnih sponah zadružnih bratovščin, kriva, da se izdeluje slabo blago, kajti „ tekmovanje spodbada marljivost, tekmovanje rodi dovršeno umetnost", dočim zadruge ^izključujejo umetnost". Sonnenfels graja »izdelovanje mojsterskih del", ki so navadno čisto nerabna, pa vendar mnogo stanejo truda in novcev, graja smešne običaje pri zadružnih shodih, očita zadrugam, da se mora vajenec predolgo učiti, potem predolgo potovati, pa mu potlej še branijo ženiti se, in da se prednost daje onim, ki so sinovi mojstrov ali vzamejo hči ali vdovo mojstrovo v zakon, tako pa se izključujejo navadno baš najpametnejši rokodelci, posebno tam, kjer je število mojstrov omejeno. Pobijali sta torej prosvetljena publicistika in vednost vse, kar je nasprotovalo načelom obrtne svobode ; a v nobenem drugem oziru ni za Marije Terezije »liberalizem" dosegel take malo uspehov, kakor v obrtnem zakono-dajstvu. Vlada cesarice je v bivstvenih vprašanjih držala se načel rokodelskega reda iz 1. 1689. (Codex austriacus 1. 458), potrjenega po cesarju Karolu VI. 1. 1732 (Cod. austr. IV. 754). Rokodelski red iz 1. 1689. poudarja v uvodu, da določujejo zadružni članki marsikaj, „kar je navarno in se mora z ozirom na razmere odpraviti kot škodljivo občnemu blagru vsled zlorabe, katero so cesto zakrivil rokodelci". Ti članki so rodili neštevilno prepirov med rokodelci in gosposkami, ker so oni hoteli svoje svoboščine razširiti na druge okraje in so tako posegali v pravice gosposk. Cule so se vsled tega pritožbe, ki so napotile vlado, da je že 1661. 1. izdala nekatere naredbe, izmed katerih so nastopne najvažnejše: Nobenemu rokodelstvu se ne sme več podeliti zadružno pismo, niti razširiti se mu okrožje, ako temu ne pritrdijo interesenti in njih gosposke. Že cesar Matija je 1. 1617. izdal jednako naredbo povodom osnovanja novih zadrug na škodo sosednih starejših zadrug. Preiskava in kazensko postopanje proti rokodelcem na kmetih pristoja zadrugi samo v strogo rokodelskih stvareh ; v druge zadeve pa se zadruga nikakor ne sme vtikati, za to je kom-petentna gosposka onega kraja, kjer je zadruga; ista gosposka je druga instanca in ima jedina pravico do izvršitve razsodeb po sodnikih. Za vpisanje v zadrugo se zahteva previsoka pristojbina, ki se pri ogledovanju moj-sterskega dela navadno zapije. To naj tedaj zapreči s tem, da se določijo pristojbine, katerih se je strogo držati. Pomagačem se nalagajo „starokopitne in nerabne, pa vendar drage stvari" kot mojsterska dela, pri ogledovanju se pa ovržejo iz hudobije in cesto celo izdelovalcu nalaga visoka globa. To se mora odpraviti, saj je rokodelski pomagač že dosti kaznovan, če mora na mojstersko pravico še dalje čakati vkljub svojim stroškom. Zadružnim shodom mora prisostvovati odposlanec dotične gosposke, tudi kadar se vzprejemajo novi mojstii, opraščajo vajenci; itd. Kdor je prestal kako kazen, se ne sme kaznovati še enkrat po zadrugi. Kdor ni oženjen ali vsaj zaročen, ne sme postati mojster, ni mu pa treba delati več let v tistem mestu, kjer hoče biti mojster; zadosti je, ako dela pol leta, kajti v tem času lahko dokaže, kaj zna. Nikomur se ne sme braniti, da bi ne smel delati za rgospoda", ki je še kaj dolžan kakemu drugemu mojstru. Nikdo ni dolžan, prodajati svojih izdelkov za tisto ceno, katero določi zadruga. Sleharni mojster sme dovršiti delo, začeto po drugem rokodelcu. Ako je pomagač slučajno ali v prisiljeni obrambi ubil psa, se ne sme izobčiti iz zadruge; to bi bila zloraba, „ki je nikakor ne opravičuje zdrava pamet". Kdor brez povoda izostane od dela (blauer Montag), njemu se odtegne plača za celi teden, če je bil jeden dan odsoten, in za pol tedna, če pol dne ni delal. Če se kdo brani delati, se zveze in primora k delu; če uide, ga ne sme nikdo več vzeti za pomagača. Zadruge ne smejo števila svojih mojstrov omejevati na določeno število takih rokodelcev, ki koristijo državi. Število rokodelcev določujejo gosposke; monopoli pa se prepovedujejo. Pomagači ne smejo mojstrom ukazovati, kaj naj jim dajo jesti in piti, mojstri pa naj tako ravnajo s pomagači, „da ne bodo imeli povoda pritoževati se in iskati drugodi dela". Ker se je 1. 1689. pokazalo, da so se te 1. 1661. prepovedane nerednosti še pomnožile, obnovila se je prepoved z nekaterimi dodatki, da se na pr. ne sme braniti pomagaču, če si vzame v zakon žensko iz drugega rokodelstva, itd. Cesar Karol VI. je ta obrtni red obnovil 1. 1732. z nekaterimi novimi podrobnosti mi. (Cot. austr. IV. 754.) Navesti hočemo tukaj nekatere točke. Da se zabranijo „štrajki" pomagačev, morajo vsi pomagači izročiti pri vstopu v delo svoje listine (krstni in izučni list) zadružnemu načelniku, da jih hrani v Jza-družni skladnici; izstopiti smejo iz službe samo po redni odpovedi; potem dobe svoje listine in spričevalo (Kund-schaftszettel). Zadruge zlorabljajo svojo sodnijsko pravico glede obrtnih zadev; zato naj odslej prepire rešuje gosposka. Za vajence naj se vzamejo tudi otroci konjedercev in nezakonski, ako so legitimovani. Glavne zadruge nimajo nič več veljave, nego podružnice, niti jurisdikcije nad temi. Neposredno dopisovanje med zadrugami preneha; posreduje naj med njimi gosposka, ki hrani zadružni pečat, da ne stori zadruga nič važnega brez njene vednosti. Denarne globe zadružnikov se razdele; nekaj dobi skladnica, drugo pa se izroči gosposki za dobrodelne namene. Smešni običaji pri oproščenju vajencev se isto tako odpravijo, kakor tista smešna zahteva, da mora znati pomočnik točno povedati rokodelski pozdrav, če ne, da se mora vrniti, odkoder je jprišel in tam poizvedeti pozdrav. Rokodelski pomočniki po mestih ne smejo nositi 408 mečev. Vajence je treba pametno učiti. „ne pa brez krivde neusmiljeno pretepati", niti jim nalagati hlapčevskih del. V nekaterih krajih imajo strojarja za nepoštenega, ako je ustrojil pasjo kožo, pa tudi drug rokodelec se jim zdi nepošten, ako je ubil psa ali mačka, dotaknil se mrhovine, pil, šel ali peljal se s konjedercem, ali umrlega konjederca ali njegovo ženo ali deco nosil ali spremljal k pogrebu, ali samomorilca odrezal, dvignil in pokopal, ali za časa vojske ali kuge mesto konjederca odstranil mrhovino itd. Taki predsodki se prepovedujejo. Kaznovati je ranocel-nika, ki noče nadaljevati lečenja, začetega po drugem ranocelniku. Nikdo ne sme psovati ranocelnika, ki je lečil k smrti obsojenega zločincu, niti se sme braniti zadruga rokodelčevemu sinu, češ, da je oče njegov pregrešil se v tem ali onem oziru, Prepoveduje se mojstrom med sabo določevati cene izdelkom. V jednem kraju ne more postati mojster, kdor je že oženjen, v drugem kraju zahtevajo, da se mora oženiti; tu zahtevajo, da mora rokodelski pomočnik bivati v tistem mestu nekoliko let, ako hoče dobiti pravico, in da mora precejšno svoto plačati v skladnico; tam zopet uživajo sinovi mojstrov in ženini mojstrovih vdov in hčera mnogo ugodnostij — vsi ti nedostatki se odpravijo. Učiti se in potovati mora mojstrov sin uprav toliko let. kakor drugi mladeniči; jedino to se sme dopustiti, da ni treba izdelati mojsterskega dela tistemu, ki hoče vzeti mojstrovo vdovo ali hčer za ženo. Seveda je bilo treba skoraj vsako točko rokodelskega reda večkrat objaviti, ker se samovoljne zadruge, oziroma zanikerne gosposke, cesto niso nič brigale za postavo. Pred gosposkami samimi je morala vlada braniti pomagače, prepovedujoč (1745), jemati jih v vojake, ako niso brez dela ali so baš izstopili iz službe. Groziti je morala zadrugam z najstrožjo kaznijo, če se bodo mojstri branili pomagačem vročevati spričevala (Kund- schaftszettel). Vnovič je posegla v obrtno zakonodajstvo cesarica Marija Terezija. (Dalje sledi.) 417 Obrtnija. K obrtni politiki 18. veka. Spisal Jos. Apih. (Dalje.) 20. oktobra 1749. 1. je ukazala občno revizijo zadrug, ker je bilo vkljub obstoječim zakonom še mnogo 2adrug brez pravic, potrjenih po vladarju. V teku treh mesecev naj vse zadruge izroče gospopki svoje zadružne pravice, vlado pa treba prositi novih svoboščin in predložiti ji izkaz števila članov, dolgov in metja. Dne 15. avgusta 1750 pa je cesarica z dvornim dekretom ponovila rokodelski red svojega očeta, tožčč, da se ta ni izvrševal in da je izvirala iz te nepostavnosti celo huda vstaja dunajskih ključarskih rokodelcev (1750). Ukazala je, da naj posebni komisarji z zadrugam* v/ed preiščejo, v katerih ozirih se je kršil doslej rokodelski red, in da ae zadrugam zabiči strogo ravnanje po zakonitih določbah, Ker javne oblasti niso postopale s primernim taktom, jim je cesarica velela, da ne smejo zoper kršitelje zakona postopati takoj z vso strogostjo, ki *ma cesto jako neljube posledice; vedejo naj se pri takih prilikah kar najbolj previdno in naj takoj poročajo na dvor. Preden se je izvršila revizija zadrug, je izdala vlada še nekaj ukazov za posamezne zadeve. L. 1751. je za-povedala zatreti šušmarstvo. Izvzela je pa frizerje, katerim ni braniti itak »bornega kruhka". Prepovedala je (1752) rokodelskim pomočnikom potovati v tujino in ženiti se z inostrankami brez vladnega dovoljenja. Brezizjemna seveda tudi ta prepoved ni bila; za pojedina rokodelstva je izdala posebne „rede" itd. Že 1747.1. se je obnovila prepoved, da ne smejo jemati inostranskih dečkov za vajence, dočim se je ugodilo inostranskim obrtnikom, imajočim že mojstersko pravico, da smejo dobiti tudi meščanstvo; moralo se je pa za vsaki slučaj posebej pn dvoru prositi dovoljenja. L. 1753 je vlada pokarala črevljarje, pri katerih so zmatrali oproščenega vajenca tako dolgo za vajenca, dokler ni bil glede dela povsem kos starejšim po-magačem. Moral je tak deček, kakor pravi dvorni dekret, biti pomagačem pokoren s skoraj hlapčevsko udanostjo, in celo bili so ga, če je le količkaj napak naredU. Vlada veleva zato mojstrom, da ne smejo delati nič razločka med mlajšimi in starejšimi porongači, izvzemši mezde. Starejši pomagači naj si nikar ne lastijo oblasti nad mlajšimi tovariši. Štiri leta potem je cesprica zaukazala, da morajo mojstri svoje vajence pošiljati h krščanskemu nauku; ako nima pomagač spričevala, da je zadosti tej dolžnosti kot vajenec, ne more postati mojster. V organizacijo zadrug je posegla vlada 1757. 1. z ukazom, da je rokodelske bratovščine v obližju mest vtelesiti mestnim zadrugam. Vsled ukaza cesarice (1. 1749.) so morale zadruge predložiti vladi svoje pravice in prositi jo obnovitve. To se je tudi zgodilo, seveda počasi; nekaterim zadrugam se nI kar nič mudilo. Najbolj zanimivo pa je to, da so zadruge predložile načrte novih svoboščin, v katerih se nahaja marsikatera zahteva, ki je bila popolnoma nasprotna obrtni politiki one dobe. Na ta način so skušali to ali ono ugodnost zopet vtihotapiti, pa jim je izpodletelo. Že deželni odbor je bil zoper take zahteve. V nekem slučaju (pri novomeških črevljarjih in usnjarjih) jih je zval „sebične, občinstvu in državi škodljive novotarije", katerih ni dopuščati. Kako se je vršila revizija in kako stališče so zavzemali poklicani faktorji, o tem nas pouči nastopna razprava, za katero sem nabral gradivo v listinah ljubljanskega Rudolfinuma. Kaj pa so zahtevale rokodelske zadruge? Najvažnejša točka pritožb in zahtev je bila že od nekdaj ta: na kmetih, po vaseh, okrog mest in trgov živi mnogo rokodelcev, ki niso vpisani v nobeno zadrugo, ki ne plačujejo nobenih bremen za zadružne namene, se niso niti dobro naučili svojega rokodelstva, niso torej „pošteni" rokodelci, temveč sami „šušmarji". (Stiimper, Frotter, Storzer, Stohrer) Ti rokodelci pa delajo mnogo škode „poštenim" rokodelcem, hodeč v „šteroa (kakor pravi še dandanes kmet), prodajajoč svoje blago po sejmih, in izdelujoč obuvalo, obleko itd., celo za meščane. Zadruge bi bile najrajši zabranile vsako rokodelstvo na 418 kmetih, a temu je nasprotovala korist kmetskega prebivalstva, za katero so se krepko potegovale grajščinske gosposke. Kar so mogle mestne zadruge doseči, je bilo jedino to, da se je prepovedalo nezadružno rokodelstvo, v obližju mest in trgov. 8. marca 1. 1747. je odredila Marija Terezija vsled nasveta grofa Havgvica, „da se ne sme trpeti po mestih in jedno miljo daleč okrog mest po vaseh nobeden neopravičen rokodelec, ampak jih je pri-morati, da pristopijo k mestnim zadrugam, in jim je nalagati prispevkov zanje. Tisti rokodelci pa, ki bivajo v vaseh, nad jedno miljo oddaljenih od cesarskih mest, in so t*.m potrebni, naj se ondi puste zaradi ugodnosti za podložnike in naj se za zdaj še ne silijo k vstopu v mestne zadruge". To je odredila cesarica vsled pritožbe, da „cvete po mestih in na kmet'h po Kranjskem, šuš-marstvo na škodo meščanskim rokodelcem Ker bi bilo pa prehudo za revnega, od mest jako oddaljenega kmeta, če bi se obrti in rokodelstva po kmetih popolnoma prepovedala," je vlada v omenjenem smislu sta\'?a meje obema strankama. S tem pa seveda prepira samega ni mogla udušiti, marveč so mnoge zadruge skuša!e razširiti svoje področje, ko je cesarica 1750. 1. potrdila obrtni red iz 1. 1731. in odredila na tej podtegi revizijo »svoboščin0 vseh zadrug. Pri tej priliki pa se niso bojevale zadruge samo proti kmetskemu rokodelstvu, temveč so nekatere tudi skušp^e druga drago uničiti in tem načinom raztegniti svoj privilegij daleč na okrog. Najoblastnejše so se vedli v tem oziru cirknišk' črevljarji in usnjarji, ki so biH združeni v jedri zadiugi. Zahtevali so 1753. t., da se jim da pravica prostega trženja s svojim obuvalom in usnjem od Vrhnike do Ai-dovščine in Vipave, na Pivki, do Reke, Ribnice, Dobre-polja in Iga. Temu pa je nasprotovala posebno Ribnica. Tam so imeli stare svoboščine h 1. 1600., 1605., 1631. in 1708. Dokazati pa Cirkničanje n"so mugli, da imajo res že izdavna tako obširno pravica, kakor so jo zahtevali. Vendar so dež. odborniki nasvetovali, nai se jim potrdijo pravice, v kolikor jih imajo „in rechlmassiger Possess", da pa se ne smejo kratiti pravice dotičnih rokodelcev v Ložu, v Ribnici, na Vrhniki, v Postojni itd. Temu nasvetu je cesarica ugodila in dovolila ci*-knišV m črevljarjem in usnjarjem privilegij, da t mejo tržiti s svojimi izdelki skoraj po vsem Notranjskem. Zdaj jim je pa vzrastel pogum in takoj so vložiM novo prošnjo pri no tranjski kresiji, ki se je glasba: „Ker ne vemo, katere svoboščine imajo vsi v navedenih krajih bivajoči črevljaiji in usnjarji, ki so nam dekli večkrat velike sitnosti, ial „ civilnemu" človeku napraviti črevlje, *n, če bi hote*; tu katerega nasiamli, bi rajši zbeža1, nego se dal vpisa*' v cirkuško zadrugo, „kajti tam (v Cirknici) nho izučeni črevljari", ampak zgolj »prakti-cierende Lederer", ki velijo kmetske škornje iz s-abega in sežganega konjskega usnja, pa še te za drag denar; ta draginja naj bi se malo odpravila. Sicer pa, pravi dotični najemnik postojinske ;n senožeške grajščine, segajo Cirkničanje preko pravic, podeljenih jim po ces rici; ti hočejo podvreči vse usnaije in črevljarje v vseh trgih do morja. Zabred^ bodo tem potom v hude razprtije z ondotnimi rokode!c:, pa bodo to sami zakrivi, segajoč preko svojih mej. Temu bi se najbolje ustavilo, če se jim veli: „Sutor non ultra crepitam nec limites eju3u. (Dalje sledi.) 427 Obrtnija. K obrtni politiki 18. veka. Spisal Jos. Apih. (l>alje.) Iz teh poročil grajščinskih gosposk so dež. odborniki sklepali, da so v celem okrožju od Vrhnike do Ajdovščine od pamtiveka naseljeni črevljarji in usnjarji, ki ondi, kjer bivajo, izdelujejo kmetsko blago in je doma in po javnih sejmih brez ovire spečavajo. Tu in tam imajo celo pismene pravice do tega obrta. Cerkničanje pa bi jih radi zatrli, ali pa jih priklopili k svoji zadrugi. Zatreti pa jih ne gre, »kajti to bi bilo proti občnemu blagostanju, ker bi ne moglo ostati toliko krajev in vasij brez svojih (kmetskih) črevljarjev in usnjarjev, zavisni pa bi postali potem od milosti Cerkničanov tako glede dela (respectu der unanstandigen Arbeit), kakor glede previsokih cen". Če pa bi se morali oni rokodelci vpisati v cirkniško zadrugo, bi to imelo posledico, da bi si marsikateri revni kmet in podložnik ne prislužil potrebne priskupščine in bi si toraj ne mogel opomoči, tisti pa, ki so se že prikupili, bi se pa med sabo zmenili, da bi podražili svoje izdelke in s takimi in enakimi zlorabami tlačili vse kmetsko ljudstvo". Cerkniškim črevljarjem in usnjarjem tudi ne gre dajati izključne pravice, tržiti po vsem Notranjskem in prepovedati semnje vsem ostalim rokodelcem teh vrst. Tak privilegij bi nasprotoval „naravi sejmov, slehernemu pristopnih, nasprotoval bi besedilu zadružnih svobodščin in dobri kupčiji in bi jako oškodoval cesarske mitniceu. Iz teh razlogov naj se potrdijo Cirkničanjem samo tiste pravice, katere dejanski že imajo, druge zahteve pa naj se jim odbijejo. Tako se je tudi zgodilo. Ta cirkniška pravda je tipična slika teženj rokodelskih zadrug in obrtno političnega in narodnogospodarskega stališča naših gosposk in oblastnij v 18. veku. Slično pravdo nahajamo na Gorenjskem, v Loki. Loška zadruga črevljarjev in usnjarjev je imela svoboščine iz 1. 1551.; 1756. 1. pa je tudi prosila potr-jenja svojih pravil, tožeč, da ji delajo kranjski črevljarji in usnjarji s svojimi novimi svoboščinami mnogo kvara, češ, da segajo v okrožje loške zadruge. Vročujoč prošnjo loškemu oskrbniku, je prosil mestni sodnik, da naj se okrožje loške zadruge razširi od jedne milje na dve milji okrog Loke. To zahtevo je zagovarjal oskrbnik, rekoč, da bi potem spadal ves teritorij loške grajščine pod loško zadrugo; ne upirali bi se kmetski črevljarji, ne kratile bi se nikomur pravice, pač pa bi se postavile meje vedno bolj v loško okrožje silečim kranjskim zadrugam. Temu tudi ni ugovarjal oskrbnik na Goricah s pogojem, da se ne žalijo svoboščine črevljarjev in usnjarjev, podložnih goriški grajščini. Drugače pa so to zahtevo motrili deželni odborniki. Odločno so se ji uprli, češ, da se ne sme zatirati kmetskih rokodelcev, braneč jim zaslužek, s katerim plačujejo odkupnino oziroma prikupnino. Večina kmetskih rokodelcev bi prišla na nič, ostali pa bi se med sabo dogovarjali za visoke cene in ž njimi drli narod. Brez; kmetskih usnjarjev in črevljarjev ne morejo ostati vasi, kajti mestni rokodelci bi kmetom ne delali primernega obuvala, pač pa bi zahtevali visoko ceno, dočim izdelujejo kmetski črevljarji zgolj obuvalo za kmetsko rabo in s tem nikakor ne delajo konkurence loškim črevljarjem. Tudi tu so odborniki dosegli, da se je ugodilo Lo • čanom samo v toliko, da se jo prepovedalo „šušmarjemw, bivati jedno miljo okrog Loke. Nič boljšega uspeha niso dnsegli črevljarji in usnjarji novomeški. Tridesetorica jih je vložila prošnjo za potrditev novih, a nekaj izpremenjenih pravil, želeč, da se priklopijo njih zadrugi vsi kraji tri milje okrog Novega Mesta, celo Črnomelj, Metlika, Kostanjevica, Krško, Rateče, Mokronog, Št. Rupert, Mirna, Trebnje, Žužemberg, -Toplice, Raka, Št. Jarnej, Škocijan, Sv. Križ, Semič, ^ Ribnica in Kočevje. V vseh teh krajih naj se prisilijo črevljarji in usnjarji, da se vpišejo v novomeško zadrugo, kajti tam so silno mnogi »Fuscher, Stohrer und Frotter, welche das Handwerk einer vom andern abgefuschet," ki se pa niso priučili pri izučenom mojstru, „muss aber 428 das Brod vor dem Maule wegschneidenB. Na ta način morajo vsi „pošteni" mojstri prijeti za beraško palico, kakor se je dvema mojstroma že pripetilo. Mnogo škodujejo kmetski črevljarji-šušmarji novomeškim rokodelcem s tem, da jim prekupujejo kože, katerih potem nedostaje domačinom, ki jih morajo drago plačevati. Isto tako prekupujejo na kmetih jezice kar na debelo in jih izvažajo celo preko deželnih mej, dočim si jih novomeški usnjarji komaj za drag denar morejo nabaviti. Ti kmetski šušmarji lahko ceno delajo, ker ceno žive in ceno vse nakupijo: surove kože, drva, apno, jezice in čreslo, dočim mestni rokodelci zaradi previsokih deželnih naklad komaj izhajajo. Zato peša zadruga. Razen tega je zadrugo pred tremi leti osleparil (dolose ausgefackelt) neki poštenjakovič za več nego 270 gld., češ, da pojde na Dunaj in bo ondi dognal, da se zadružne svoboščine znova potrdijo, pa jo je popihal z denarjem in vsemi listinami in pogodbami vred; zdaj pa ni več ni sluha ni duha po njem. Mestni sodnik in svetovalstvo sta zagovarjala zahtevo zadruge glede razširjenja zadružnega okrožja. Prosila sta, da naj se prepove prekupovanje jezic po kmetih, dokler jih niso domači usnjarji dosti nakupili, in odloči naj se, da mora mesar surove teletine in goveje kože takoj samo usnjarjem prodajati, tako da bi jih ne smel niti mesar mesarju prodajati. Ker bi pa potem utegnili usnjarji mesarjem za kože ponujati slepo ceno, naj se pooblasti mestna gosposka, da določi primerno ceno. Ne vemo sicer, kako so se izjavile o teh zahtevah višje instancije, gotovo pa se niso nič kaj strinjale z zadrugo in mestnim starešinstvom, kajti v novih svoboščinah ni sledu, da bi bila cesarica ugodila željam novomeških črevljarjev in usnjarjev v navedenih točkah. Dolenjski črevljarji in usnarji torej niso prišli pod oblast novomeškim tekmecem, marveč so izposlovali do-tični rokodelci v Kostanjevici, Ribnici, Žužemberku in na Krškem s pomočjo svojih gosposk in dež. odbornikov pri vladi odobrenje svojih starih svoboščin, katere so jim jamčile na jedni strani nezavisnost od Novomeš-čanov, na drugi strani pa jim obnovile pravico, da smejo zatreti šušmarstvo okrog navedenih krajev. Kostanjeviška črevljarsko-usnjarska zadruga je imela svoboščine iz 1. 1709., pa so ji tudi mnogo preglavice delali šušmarji v okolici (proti Krškemu, Škocijanu, Beli Oerkvi in Mokricam); zato so se tudi potegnili za svoje koristi, Stiski opat ni ugovarjal. Lastnik Šrajberskega Turna, grof Aleksander Inocenec Auersperg, pa je opozoril na prepir med kostanjeviškimi in krškimi rokodelci. Oni zahtevajo za-se vse kraje do Krškega, ti pa nasprotno hočejo imeti privilegij do Kostanjevice. Zahteval je torej, da naj se ne silijo njegovi grajščini podložni črevljarji, da bi se vpisali v zadrugo kostanjeviško, ako so se že vkupili v krško zadrugo; v obče pa naj se k zadrugi prisilijo sam tisti podložniki, ki nimajo nič posesti in samo od rokodelstva žive, ne pa oni, ki so pravo za pravo kmetje in samo v drugi vrsti črevljarji, ker samo po zimi ali zgolj iz prijaznosti kdaj sosedu zakrpajo škornje. Deželni odborniki bi se ne bili protivili prošnji ko-stanjeviških črevljarjev in usnjarjev, „ako bi ti ne bili nameravali natvesti drugim rokodelcem nedopustnih denarnih bremen in zatreti kmetske neobhodno potrebne črevljarje in usnjarje. To pa bi prouzročilo mnogovrstnih neprilik, povod bi bil draginji in preobložeriju kadetskega ljudstva, in potem se je bati, da bi se zmanjšala davščina". Zato naj se potrdijo svoboščine samo z dostavkom, da naj se varujejo dosedanje pravica, in se niti ne dela kvar ljudstvu na kmetih, niti ne zmanjša »kontribu-cijonala. Nove svoboščine določujejo v istini, da ni trpeti šušmarjev notri do Krškega, do Škocijana, Bale Cerkve, Preseka in Mokric; kdor se v teh krajih ne vpiše v kostanjeviško zadrugo, naj se po gosposki iztira — izvzeti so le črevljarji in usnjarji, ki tam že več let izvršujejo svoje rokodelstvo. (18. listop. 1757.) Koj potem so zahtevali krški črevljarji in usnjarji odobritev svojih svoboščin, in sicer z dostavkom, da se zatare šušmarstvo po vaseh. A odborniki so se temu uprli, češ, da kmetski črevljarji z izdelovanjem kmetskega blaga itak ne delajo konkurence meščanskim rokodelcem, in pa da tudi ne gre toliko rokodelcev z ženami in otroki pognati v beraštvo. Saj so itak reveži, komaj se živijo s svojim rokodelstvom, od katerega plačujejo kontribucijo. Ali se mar zavežejo krški zadrugarji, da bodo pokrili primanjkljaj pri kontribuciji ? — Ti so pa tudi hoteli razširiti svojo zadrugo do potoka Mirne in ji podvreči Rateče in Mokronog. To je tudi nedopustljivo, pravijo odborniki, dokler se ne določi prispevek rateških in mokronoških črevljarjev in usnjarjev, ki so stanovalci cesarskih trgov in so že vsled svojega rokodelstva ob-dačeni. Sploh pa naj imajo rokodelci slehernega mesta svojo posebno zadrugo; zato je tudi prav, da krški črevljarji in usnjarji niso zavisni od kostanjeviške zadruge. Jednako so odborniki pobijali zahtevo novomeških črevljarjev in usnjarjev, da se ondotni zadrugi priklopi zadruga kočevsko-žužemberško-topliška: Kam bi ti rokodelci prišli, ako bi morali hoditi 5 do 8 ur daleč v Novo Mesto, tja plačevati prispevke in zanemarjati svoja poljska dela? Obubožati bi morali vsi, in kdo bi plačevati potem njihove davščine! Zato je treba sebične nakane Novo-meščanov odločno zavrniti in jim prepustiti samo dosedanje meje. Odborniki so bili tu v soglasju z nadzornikom Auerspergovih posestev, ki se je potegnil za nemške Kočevce, za trg Žužemkerk in „tabor" Toplice; tem krajem, bivšim trdnjavam zoper Turke, so podelili knezi zadružne listine, da bi jih odškodili za žrtve na blagu in krvi. Od Novomeščanov so bili vedno nezavisni, ti pa „bi zdaj radi obogateli s potom onih revežov", saj se že bahajo, da jim bodo morali plačati do 30 gld. prikupnine in po 2 gld. letnega prispevka, ir da bodo morali prihajati v Novnmesto v kvatrih in o sv. Resnjem Telesu. 429 Vlada je potrdila samostalno zadrugo žužemberško obsezajočo eudi Kočevje in Toplice, 1 1760. (Dalje sledi.) 437 Obrtnija. K obrtni politiki 18. veka. Spisal Jos. A p i h. (Dalje.) Ribniški črevljarji in usnjarji so se pa morali braniti celo proti dvema nasprotnikoma. Pulili so se zanje na jedni strani Cirkničanje, na drugi pa Novomeščanje, dasi so imeli svoboščine že iz 1. 1605. Grof Gvidon Ko-bencelj, lastnik ribniške grajščine, je toplo zagovarjal ribniške mojstre, dokazujoč, da se pravice cirkniške zadruge ne raztezajo čez Ribnico, ampak samo „do Ribnice", t. j. do meje ribniške gosposke, in da sega pravica novomeške zadruge črevljarjev in usnjarjev samo tri milje ckrog Novega Mesta, dočim se začenja ribniške gosposke meja 6 ur od Novega Mesta, do Ribnice same pa je celih 11 ur hodši. Vlada je tudi v tem slučaju branila stare pravice, potrdivši predloženi ji svobodščini načrt. Ko so novomeški krojači prosili odobritve svojih svoboščin in zahtevali nov članek, ki bi primoral tudi krojače okrog mesta (v Šmihelu), da se vpišejo v novomeško zadrugo, da se pa ne smejo iz svojega sedanjega bivališča preseliti bliže Novemu Mestu, je sodnik z mestnim svetovalstvom vred podpiral to prošnjo, češ, da kmetski črevljarji mestnim jako škodujejo, da pa ne plačujejo nič deželnih davščin, in da celo cesarju nič ne koristijo, kajti »kadar se jim naloži davščina, kar izginejo kakor dim". Zato naj se ugodi prošnji novomeške zadruge in naj se kmetskim šušmarjem ne dovoli prebivati niti ni v Šmihelu, niti v Mehovem. Odborniki pa niso bili posve tega mnenja, kajti tisti kmetski krojači, ki izdelujejo zgolj kmetsko obleko, nič ne škodujejo meščanskim, in jih torej ni siliti v novomeško zadrugo, pač pa krojače stanujoče v vaseh tik mesta, ker ti šivajo tudi za meščane. Nalaga naj se jim pa samo po 20 kr. letnega prispevka za zadružno blagajno. 1. sept. 1758 so dobile svoboščine novomeške zadruge krojačev potrjenje cesaričino. §. 13. je določil, „da ne sme delati v novomeškem teritoriju in v novo priklopljeni župniji šmihelski in v vikarijatu mehovskem noben šušmar, če se ne vkupi v novomeško zadrugo z letnim doneskom 20 kr., a izvzeti je pri tem kmetsko delo, s katerim se krojaški zadrugi ne dela nič škode". To pa ni zadostovalo zadrugi. Še isto leto je prosila za dodatek: krojači v Št. Jarneju, Škocijanu, Šmarjeti, Šempetru, Toplicah, Trebnjem, Mirni, Šent - Rupertu, Šmihelu, Mehovem, Kostanjevici, Metliki, Črnomlju, Žužemberku in Mokronogu naj se vpišejo v novomeško, ali v tisto zadrugo, ki jim je najbližja, sicer naj se kaznujejo kot šušmarji. Vlada naj s posebnim patentom zažuga gosposkam ostro kazen, če nočejo kaznovati šušmarjev na svojem ozemlju. Mestno starešinstvo je to zahtevo opravičevalo s tem dokazom, da oni šušmarji itak niti svojim gosposkam nič ne koristijo in tudi jako „pohujšIjivo" žive, zato bi bilo umestno, da bi se z 20 kr. na leto vkupili v novomeško zadrugo, potlej bi jih lahko strahovali. Doma niso itak nikdar, ker vedno hodijo v „štero" in zanemarjajo kmetije, če je pa vojaški nabor, se umaknejo gosposki, in o taki priliki ne najdeš nobenega kmetskega krojača doma na njegovi kmetiji; gosposka mora pa potem vzeti vsakega pritlikavca za novinca, dočim krojači ostanejo prosti, če bodo pa vpisani v zadrugo, bodo morali večkrat priti v mesto, lahko jih bo prijeti in strahovati, pa tudi za hudodelstva kaznovati. Če bodo pa taki kmetski krojači tudi še po vpisanju v zadrugo po gradovih in župniščih šivali za gosposke ljudi in tako kratili zaslužek mestnim zadrugarjem, naj se jim nalaga kazen 12 funtov voska in 4 gld. mesto južine. Odborniki so nato očitali mestni gosposki, da ni dobro čitala novih pravil krojaške zadruge novomeške, sicer bi ne zahtevala v nasprotju s § 13. novih pravil. Rekli so, da naj se ne dela nič razločka med onimi kmetskimi krojači, ki izdelujejo samo kmetsko obleko in toraj nič ne škodujejo mestnim krojačem, in pa med tistimi, ki šivajo tudi za gospodo; tego razločka ni prezirati, in letni prispevek 20 kr. naj se nalaga samo kmetskim krojačem, ki izdelujejo gosposko obleko. Tudi ni dopustno, tako velik okrog, kjer imajo tudi lastne 438 zadruge, priklopiti novomeški zadrugi in ji torej „ podeliti v teh mestih in trgih nekako gospodstvo". Če ima grajščina že vsaj leto in dan krojača v svoji službi in livreji, ki nič ne dela konl urence mestnim krojačem, naj se mu tudi ne nalaga višji prispevek, nego 20 kr. Ali se je ugodilo zadrugi, tega ne vem, mislim pa, da ne, ker so take „presebične namere" zadrug nasprotovale tedanji vladni obrtni politiki. Dočim smo doslej videli, da so mestne in grajščinske gosposke branile svojo domače rokodelce in zadruge, so pa novomeški mesarji okrog 1750. I. tožili, danima on-dotni mestni svet toliko „razsodnosti in potrebne pravične moči", da bi jih branil proti kmetskim mesarjem, ki so v zadnjem času tik mesta, pri mestnem mostu in na mestnem svetu, že postavili štiri mesnice in zdaj kar očitno, ne da bi jih kdo kaznoval, prodajajo po mestu meso. Ti šušmarji uničujejo domače mesarje, ki imajo nositi toliko javnih bremen. Deželni odborniki pa so odgovorili s pozivom na cesarski patent o trgovini na kmetih od dne 14. grudna 1737, kateri dovoljuje go-sposkam in podložnikom svoje surovine, ne izvzemši meso, sveže in okajeno, po mestih, trgih in tudi izvun dežele prodajati, zato pa plačujejo mesni davek (Fleischkreuzer). Ako bi se omejil prosti promet z mesom, bi v mestih marsikdaj primanjkovalo mesa. kakor se je to že zgodilo v Ljubljani; pri nakladi od mesa pa bi se dohodki občutno zmanjšali. Dotični zahtevi novomeške mesarske zadruge naj se torej ne ugodi, pač pa naj se zabrani tajno klanje v mestu. Mesar, ki se je naselil v Kandiji, je pa podložen grajščini grmski, plačuje tja davščino za mesnico in ima gotovo pravico do klanja. Obdrži naj tedaj mesnico „in favorem aerarii". Pač je kmetom prepovedati trgovino z mesom, ako kupujejo in koljejo tujo živino, ne da bi bili vpisani v zadrugo novomeško, in ko nimajo pravice do klanja ter ne plačujejo rektifika-cijskih in kontribucijskih naklad. Svojo t. j. doma vzre-jeno živino pa sme klati in prodajati sleherni kmet tudi v mestu. Domači mesarji naj preskrbujejo mestu dobro meso za primerno ceno, potem ne bodo napravili šušmarji in kmetje nič kupčije v mestu, ker bo meščan vendar someščanu rajši privoščil pošten zaslužek, nego tujcu. Zato bi pa bilo umestno, da mestna, ali katera višja gosposka uvede za mesto tarifo za meso, „kajti sicer bode zadruga meso gotovo podražila". Posebno odločno pa zvračajo odborniki zahtevo, da se novomeški zadrugi priklopijo vsi mesarji ne samo tri milje okrog mesta, nego po celem dolenjskem okrožju. Ta zahteva izvira „iz pretirane sebičnosti" in je torej nedopustljiva. Ugodnejše je stvar iztekla za ljubljanske mesarje. Ne vem sicer, kaj so zahtevali in kako so se izrekle pristojne oblasti. Nove svoboščine iz 1. 1751. pa so združile vse mesarje ljubljanske in tri milje okrog Ljubljane v ljubljansko mesarsko zadrugo in so prepovedale šušmarstvo, češ „da delajo kmetje, prodajajoč (po Ljubljani) vedno in skoraj nenehoma vsakovrstno meso, priseženim meščanom in mesarjem hudo škodo glede za- služka", tako da bi moral priti na nič kmet in meščan, ker kmetje bi zanemarjali svojo zemljo in „bi se lahko pripetilo, da bi prinesli v mesto kravje meso in meso vsakovrstne nečedne, včasi morebiti celo bolne ali cr-knene živine, tem načinom bi pa še bolezni zanesli v mesto". Zato naj se kmetom meso, ako je prineso na prodaj, zapleni, tako v Ljubljani, kakor zunaj mesta, in razdeli se med siromake, izvzemši tisto meso, ki je prineso, iz dolžnosti (n. pr svoji gosposki) ali v dar („zum Verehren") ali za desetino. Ostro se prepove kmetu v mestu klati in meso prodajati, kar se je doslej čisto „brez strahu" dogajalo. Seveda se tudi šušmarstvo ostro prepove. Na drugi strani pa se veleva mesarjem, da naj zalagajo mesto vedno z dobrim mesom v zadostni kolikosti in naj se mojstri in hlapci vedejo napram občinstvu „ dostojno" („bescheidentlich"). Kdor bi se drznil kravje meso prodajati za volovsko, naj se kaznuje in celo klavna pravica naj se mu vzame, če to stori opetovano. Magistratu se slednjič prisodi pravica, nastaviti c<*no mesu in v poštev jemati pri tem razmere časovne in živinsko ceno. (Dalje sledi.) 467 Obrtnija. K obrtni politiki 18. veka. Spisal Jos. Apih. (Dalje.) Da so višje gosposke, izrazujoč svoje mnenje o predloženih načrtih zadružnih pravil, jemele ozir na dejanske, časih jako izdatne razlike glede tržnih cen surovin, potrebnih tej in oni stroki rokodelski, to svedoči razsodba deželnih odbornikov o zahtevah novomeških pekarjev. Ker je bil v Ljubljani l ruh dražji, so nameravali novomeški pekarji ljubljansko tarifo tudi v Novem mestu uvesti; a temu je odborništvo kranjsko odločno odgovarjalo, po-udarjaoč nizko žitno ceno okrog Novega mesta. Zadovoljni naj bodo pekarji in občinstvo, ako se razmerno z me-njajočo se žitno ceno spreminja teža kruhova. „MonoIopov ni dopuščati", a „med te ne spada žitna trgovina z Gorenjci; ta naj se dopušča tudi v bodoče Novomeščanom", a „pravico prekupovanje žita naj imajo novomeški pekarji samo, ako plačajo za žito isto cenoi kakor Gorenjci". »Nedopustna" pa je zahteva, da bi ne smel nikdo kruha peči tri milje daleč okrog Novega mesta — razun, če bi se osmerica novomeških pekarjev zavezala, da bode vso ono okalico zalagala s kruhom. A take zaveze zadruga ne bi mogla, niti hotela prevzeti; potlej bi pa bile vasi brez kruha, rektifikovani kmetski obrti bi ne mogli plačevati vseh davščin in morala bi novomeška pekarska zadruga doplačati ono svoto, katero bi sicer trpeti mora „aerar". V mestu samem pa ni trpeti šušmarjevi, kajti davkoplačevalcem pekarjem je privoščiti pošten dobiček; samo pekarskim vdovam naj se proti pametni odškodnini dovoli peči kruh. Pri tej priliki izvemo, da niso pekarji razodeli vseh svojih želj, morebiti zato ne, ker so bili odborniki ljubljanski slične zahteve drugih novomeških zadrug že ožigosali kot presebične in preširne. Kar si pa sami niso upali povedati, to je z-htevalo na svojo roko mestno starešinstvo, ki ni bilo vsem zadrugam enako prijazno: ne samo tri milje daleč, temveč še dalje okrog naj se vsi pekarji prisilijo, da pristopijo k novomeški zadrugi, celo pekarji v cesarskih mestih: Metliki, Mokronogu in Trebnjem, dasi so imeli že svoje lastne zadruge. Tu jo je pa skupilo mestno starešinstvo; odborniki je prašajo, če hočejo tim načinom zadruge tujih, cesarkih mest in trgov spraviti pod novomeško oblast, pozabivši, da se ne sme nobena zadruga podrediti zadrugi drugega kraja, niti tuji gosposki. Tako „stremljenje po razširjenju" se mora odločno zavrniti; zato naj cesarica novomeški pekarski zadrugi potrdi le one svoboščine, katere imajo taista v lasti, in tudi te samo tedaj, ako se po njih ne krati „Contributionale". V tem slučaju je torej deželnim odbornikom jako pri srcu to, kar imenujemo »fisikalne interese"; a ne samo v tem slučaju, temveč redno se ponavlja isti .,caeterum censeo". Ker smo že spet pri zadrugah dolenjske „metropole", naj navedemo še, da je ondotno starešinstvo podpiralo prošnjo novomeških tkalcev, da naj se tej zadrugi vtele-sijo vsi tkalci »mnogo milj preko dosedanjega okrožja", da, po besedah deželnih odbornikov se hoče „dobičkarijau tkalske zadruge polastiti vseh mest in trgov po »dolenjem in srednjem okraju in Slovenski Pokrajini", pa da bi ta „ pohlepnost s časom še utegnila naraščati in poseči celo morda po ostalih okrajih". A ne sme se jim dovoliti obširnejše okrožje, nego se je odmerilo zadrugi novomeških krojačev. Tudi se ne sme nobenemu meščanu prepovedati, dajati dela nego mestni tkalec, samo da ne smejo kmetski 468 tkalci skrivaj po mestu iskati dela in izpodrivati mestnih tkalcev. Kmetskim tkalcem se ne sme nalagati več, kakor 20 kr. letnega prispevka, kajti sicer bi ne mogli zmagovati kontribucije, katera se jim je naložila povodom rekti-fikacije. Tkalska zadruga je bila tudi v Škof ji Loki. Tamošnji tkalci so tudi zahtevali 1753. 1., da se osnuje za ves okraj loške grajščine samo jedna zadruga. Tudi temu so se upirali deželni odborniki, dokazujoč, da sestoji loške gosposke ozemlje iz petero župnij (Stara Loka, Poljane, Selca, Žiri, Dovje). Od Loke do goriške meje je pet milj, Mojstrana in Dovje so pa celo daleč gori na Gorenjskem, nad Jesenicami proti Kranjski Gori. „Kako bi se mogli vsi loški gosposki podložni tkalci vpisati v loško zadrugo! Morali bi doslej svobodni tkalci opustiti koristno rokodelstvo. Ne samo po vaseh, temveč večinoma po hišah na samem stoječih in spadajcčih pod loško gosposko, imajo statve, ki pa umirujejo, izvzemši zimski čas in jesenske večere Tkejo pa na njih ne samo gospodarji, nego tudi zdaj ta, zdaj eni odrasli sin, hlapci, gostači in ženske". Ti bi torej vsi morali hoditi v Loko, tam najemati učence, tja nositi prispevke. „Loški mojstri bi pa imeli užitek in pušice v-rokah, kmetski sozadružniki pa bi se obrisali" In za to čast naj bi kmetski tkalci plačevali po 20 gld. prikupnine! To je preveč ne samo za kmete, nego tudi za malomestnega tkalca. Lončani so zahteveli tudi, da se ondotni tkalski zadrugi priklopi jo rešetarji. A deželni odborniki tudi to zahtevo pobijejo, kajti rešetarji nimajo nikake zveze s tkalci, ampak so zavisni samo od trgovcev, ki jim dajejo žimo. Seveda so imeli loški tkalci v mestnem starešinstvu svoje zaščitnike, ki so bili po besedah deželnih odbornikov „simpliciter pro", dočim so nasprotovale grajščin-ske gosposke glede svojih podložnikov. Če mestno starešinstvo meni, da bode razširjenje zadružnih svoboščin zatrlo šušmarje, je tudi to dvojljivo; sicer pa starešinstvo ne pove, „kdo šušmari, ali meščani, ali kmetje, ali oboji". Tudi loški trgovci so zahtevali vtelesitev kmetskih tkalcev v loško zadrugo, a odborniki so rekli, da si bodo potem, če se to dovoli, težko nabavili trgovci dovolj platna, kajti mnogo kmetov, ki so doslej vedno tkali platno, bi opustilo ta obrt; če se pa zanašajo na polho-graško platno, ki tudi ni izdelano po zadružnih tkalcih, pa s tem pritrjujejo, da jih tudi kmetski tkalci loške gosposke morejo preskrbovati s poštenim blagom, kakor se je to godilo od pamtiveka. Tudi domači kmetski tkalci se bodo potrudili, da jim tujci ne prevzamejo kupčije, in bodo izdelavali dobro platno. L. 1726. so poročali predniki, da se izdeluje na Kranjskem na leto za 500.000 gld. platna; tega pa ne spečajo samo mestni trgovci, nego mnogo tudi mestni prekupci, sosebno Simon Jugovec iz Kranja, ki pa stanuje v Bitnu na loškem ozemlju. Vse to kaže, da ni umestno, kmetsko tkalstvo zatirati, temveč še bolj razširjati. Deželni odborniki so se opirali tudi na priprošnjo kmetskih podložnikov, bivajočih v dveh dolgih in ozkih dolinah, v poljanski in selški, v katerih mnogo zemlje zavzemajo vode; polie jim rodi samo enkrat v letu, zato sejejo že od starodavnih časov lan in ga izdelujejo. Po vaseh okrog loškega okrožja, celo okrog Ljubljane, sme kmet povsodi svobodno tkati platno; loškemu podložniku, revnemu hribovcu, bi to radi zabranili tisti mestni tkalci, ki so se tkanja naučili pri kmetskih mojstrih in so potem sami tkali na kmetih, dokler se niso preselili v mesto. Odborniki torej zahtevajo, da naj se odobre svo-bodščine samo za mesto in mestno ozemlje, le one kmet-ske tkalce naj sprejemlje zadruga, ki to sami žele; v mestu živeči tkalci, ki nimajo toliko, da bi plačali vkup-nino, naj se ne silijo, da pristopijo k zadrugi; kmetom pa se pusti dosedanja pravica. Posebno oblastno se je vedla ljubljanska lončarska zadruga; zoper njo je celo lončar Luka Frjan iz Šmar-tina pod Šmarno Goro pri dež. stanovih moral prositi pomoči 1. 1706. On ni bil navaden kmetski lončar, temveč „lončar deželnih stanov". 1676. 1. so mu podelili ta naslov stanovi: „pa brez plače, in ga vzeli pod svoj zaščit". Ljubljanska lončarska zadruga ga je pa preganjala, kakor vse kmetske lončarje, ki niso bili njeni člani, „čim dalje tem hujše iz gole strasti in zavidnosti" in mu delala sitnosti, ker so mu vzeli peč. Seveda so mu jo morali vsled povelja odbornikov spet vrniti „in eadem bonitate et qualitate" in ga v bodoče brez oviranja pustiti lonča-riti. Miru pa ni imel tudi potem. Saj so zahtevali že zdavnaj ljubljanski pečarji, da se uniči šušmarstvo po celi deželi s tem, da se razširi njih zadruga čez vse v Kranjsko. Ze 1722. 1. je vlada odbila to prošnjo in potrdila samo stare svoboščine lončarske zadruge, ki se je pa vendar raztezala čez Gorenjsko in Dolenjsko, torej preko dveh tretjin deželnega ozemlja. Ko so lončarji tudi Notranjsko hoteli spraviti podse 1. 1726., jim je ta nakana izpodletela. (Dalje sledi.) 477 Obrtnija. K obrtni politiki 18. veka. Spisal Jos Apih. (Dalje.) L. 1756. pa so lončarji vnovič prosili, da naj cesarica njih svoboščine potrdi za vse Kranjsko, naj zatare šušmarje, izučene pečarje pa prisili, da pristopijo ljubljanski zadrugi, ali pa opuste lončarijo; slednjič naj se prepo\e zidarjem, postavljati peči. Utemeljevanje teh zahtev je zanimivo. Lončarji pravijo, da kmetski pečarji niti pečarji niso, temveč večjidel oženjeni posestniki, sosebno 8kočarji" (Kaischler), ki delajo zidarskim mojstrom kot pomagači. Tem ljudem naj se strogo prepove, postavljati peči ali prodajati peči gospodarjem; če se nočejo pokoriti, naj se jim peč zapleni. Tem načinom se bode gospodar sam obvaroval škode, ker mu šušmar ne jamči za peč let in dan, kakor pošteni pečarski mojster. Popred je bilo v zadrugi pet mojstrov, a, dasi je Lubljana v teku zadnjih let jako napredovala in se je tudi mestno stanovalstvo precej pomnožilo, tako, da bi moglo živeti več, nego pet mojstrov in bi sleherni lahko imel po dva ali tudi več pomagačev, so vender zdaj samo štirje mojstri tukaj, pa še ti zbog mnogobrojnih kmetskih šušmarjev po vsi deželi le težko in siromašno žive ; dva nimata vedno dela za jednega pomagača, tretji ne more nikoli imeti pomagača, četrti mojster pa je tako obubožal, da ne more več lončariti. Prišli smo tako daleč, da ne moremo postreči občinstvu, ako kdaj katero delo od nas zahteva, ker ne moremo vedno vzdrževati in plačevati pomagačev. Vzrok temu pa so šušmarji, ki so se tako pomnožili, da ni niti kmetskih mojstrov več; tako bomo s časom še mi trije mojstri prišli na nič, potlej pa ne bo zadruga več mogla plačevati maš v stolni cerkvi, niti se prikazati pri procesijah in kupiti novo zadružno zastavo. Torej prosijo pomoči tudi z ozirom na čast božjo. Grajščinske gosposke so pa ugovarjale in branile sosebno zidarje, katerim se ne sme vzeti pravica, postavljati peči, ker to spada v zidarsko stroko ; to izvrši zidar tudi hitrejše, trajnejše in cenejše nego pečar. Tega dela se je zidar naučil, pečij samih pa ne izdeluje, temveč samo kupuje od pečarja; za svoje delo jamči tudi kmetski pečar. Lončarstvo ljubljansko pa ne propada zaradi kmetskih mojstrov, temveč zato, ker nima dosti pomagačev, potem zato, ker je na kmetih boljše gradivo za peči, in ker je v mestu cena pečem za dve tretjini višja, nego na kmetih. Če pa naročiš v Ljubljani novo peč, moraš čakati nekaj mesecev, ali tudi celo leto, predno jo dobiš. Mnoge sobe so zato po zimi prazne, ker naročene peči niso izgotovljene. Ako bi ljubljanski pečarji imeli dobre pomagače, ne imeli občinstva za norca, izdelovali dobre peči in ne tako drago, bi lahko obogateli in nne bi se jim bilo treba bati za mašo in zastavo — če so sploh kdaj katero imeli — in ne bi jim bilo treba kratiti kmetskim pečarjem košček kruha in zahtevati, da se uniči kmetski promet, ki ga dopušča cesarica". Ljubljanski mojstri bi spravili kmetske pečarje ob delo in v prehudo bedo, oškodovali bi pa tudi državne dohodke in občinstvo. Pod ljubljansko in goriško palaštvo (Pfalz Laibach und Goritschah), pod smledniško gosposko, pod mestno župnijo kamniško in pod vodiško župnijo je 15 hišarjev (Hofstatter) in trije gostači, ki se žive zgolj s pečarstvom, ker imajo k večemu samo ped zemlje; od onega zaslužka plačujejo svojo kontribucijo. Ti kmetski pečarji pošiljajo svoje peči na Gorenjsko, Notranjsko, Goriško, v Trst, Reko in po Savi delo celo na Hrvaško in plačujejo od njih cesarsko mitnino. Koliko hiš bi moralo biti brez poči, če bi se dežela izročila ljubljanskim pečarjem na milost in nemilost! Ako ti ne morejo zdaj preskrbeti občinstvu pečij, dasi je toliko pečarjev po kmetih, kako bi brez tega zmagovali delo? In kakoršne cene bi zahtevali! Ljubljanski škof je dolgo moral čakati na naročeno peč in ko je bila postavljena, so jo morali kmalu spet podreti in postavil je novo peč kmetski pečar. S kratka: zahteva ljubljanskih pečarjev naj se zavrne, naroči naj jim se pa, da „naj delajo marljivejše, trajnejše in cenejše". Dež. odborniki so temu mnenju popolnoma pritrdili, češ, da bi ne bilo izhajati z mestnimi pečarji glede kakovosti in izgotovljenja pečij, če bi ne bilo nekega proti-težja — kmetskih pečarjev". Zato naj se nove zahteve kar odklonijo. 16. novembra 1757. so se potrdile svoboščine, v katerih se je dala mestnim pečarjem prednost, da smejo svojo posodo po vsi deželi prodajati, dočim smejo kmetski lončarji v Ljubljano samo ob sejmih voziti svoje izdelke, izvzemši tako delo, ki je bilo naročeno (angefrimet). Zidarji ne smejo postavljati pečij v mestu in na mestnem ozemlju, ako noče ljubljanski mojster postaviti peči, katero je izdelal kdo drugi. Šušmarjem ne sme dajati nikdo dela. Pomagači, ki se hočejo naseliti na Gorenjskem in Dolenjskem, morajo vstopiti v ljubljansko zadrugo. Jednako so se borili deželni odborniki tudi proti ljubljanski mizarski zadrugi, ki je zahtevala, da se ji vtelesijo vsi mizarji cele dežele in ji plačujejo zadružne prispevke. To pa se ne da izvršiti, pravijo odborniki (1753), kar svedoči ista zahteva ljubljanskih pečarjev. Mizarji bi morali pravico, katero zahtevajo, dokazati, ker ne gre, da bi jim y]ada podvrgla vse kranjske mizarje, ne da bi v to privolile gosposke in mizarji sami. Take pravice pa ljubljanski mizarji doslej še niso imeli: da bi se drugi mizarji smeli naseliti samo po mestih in trgih in vstopiti v ljubljansko zadrugo, ker bi jim se sicer smelo zapleniti narejeno delo. Ker pa imajo kmetski mizarji že od nekdaj pravico, prodajati svoje izdelke tudi v Ljubljani, se jim ta pravica ne more vzeti,' niti grajščinam in samostanom prepovedati, da bi ne smeli imeti svojih mizarjev. Zahtevi ljubljanskih mizarjev naj M. 478 se ugodi, samo gledš mizarjev v ljubljanskih predmestjih, ki niso niti zadiugarji, niti meščani; tem naj se veli, da pristopijo k stari zadrugi ali pa ustanove novo podružnično zadrugo. Za celo deželo pa so veljale že popred svoboščine ljubljanske pasarske zadruge, kar sklepam iz določbe novih svoboščin (1. 1758.), da so dolžni pohajati zadružne shode v Ljubljani samo pasarji k večemu tri milje od Ljubljane stanujoči, ne pa, kakor je zadruga zahtevala, »pasarji, bivajoči v bližnjih mestih in trgih". Pasarjem je plačevati samo po 10 kr. na leto. ako stanujejo nad tri milje od Ljubljane. Dovoli se dalje ljubljanskim in sosednim pasarjem tudi izdelovanje medenih stvarij. Kro-šnjarji pa smejo po vseh sejmih prodajati medenino, tudi če so jo izdelali šušmarji, ker bi sicer trpela škodo trgovina. Šušmarstvo se prepove, a kdor ima že večletno pravico, temu se ne sme vzeti; sicer pa je šušmarje odgnati in orodje jim zapleniti — pa le z vednostjo so-dnije. Ker pa se je krošnjarjem dovolilo prodajati tudi šušmarške izdelke, ni bilo nade, da bi se zatrlo šušmarstvo. Tudi zadruga ljubljanskih lasuljarjev je segala po vsi deželi, kajti svoboščine iz 1. 1717. so prepovedale pomagačem v Ljubljani ali zunaj Ljubljane izdelovati lasulje — izvzemši one pomagače, ki so v službi ple-menitažev. Ne vem, ali se je v tem oziru za Marije Terezije kaj spremenilo, ali ne, ker mi ne dostaje dotičnih virov. Kamnosekom in zidarjem je bil cesar Jožef I. 23. jav. 1706. ponovil svoboščine iz 1. 1676. in vsi kranjski rokodelci te vrste so imeli samo jedno zadrugo s pravico, snovati po kmetih podružnice. Šušmarjem ni dajati dela, ker že tako slabo zidajo, da se mora kmalu vse podreti, zraven pa »poštenim" mojstiom izpodjedajo kruh in neredno žive. Ko je zadruga 1750. 1. prosila odo-brenja starih svoboščin, niso ugovarjali dež. odborniki veljavi zadruge za celo kronovino, ker je hotela siromašne člane oprostiti zadružnih prispevkov, in ker se svoboščine ne dotikajo pravic, katere ima že v lasti ta ali oni rokodelec. Glavna reč pa je bila ta, da so odborniki iz starih svoboščin razvideli, da ne zahteva zadruga nič novega. Kmetski zidarji, ki znajo samo priprosta dela in niso nikdar popotovali, smejo tudi nadalje izvrševati majhna popravila pri hišah in se ne smejo siliti v zadrugo. 496 Obrtnija. K obrtni politiki 18. veka. Spisal Jos A p i h. (Dalje.) • Nekaj posebnega ima zgodovina odobrenja svoboščin „zadruge pletcev obujkov in nogovic v Vojvodini Kranjski* iz 1. 1729. Kakor izvemo iz mnenja dež. odbornikov, so prejeli te svoboščine samo ljubljanski mojstri, ki so na tej podlagi hoteli potem za šušmarje smatrati vse pletce na Kranjskem, torej tudi one na Jesenicah in v Tržiču. A temu se protivijo odborniki, naglašujoč nedotakljivost že prilastene pravice kmetskih pletcev. K večemu bi kazalo ustanoviti za pletce izven Ljubljane posebne podružnice, ne smejo se pa proglasiti kar kratko malo za šušmarje. V teh besedah bi človek iskal neke koncesije za tržiške pletce, ki niso imeli svoje zadruge, dasi so že 1729 1. prosili svoboščin, torej pravico, ustanoviti neodvisno zadrugo. Ta prošnja se je že 1729. 1. odbila, ko so jo ponovili 1752. 1. in se je zanjo potegnil tudi gospod tržiški, grof Auersperg (čegar „Erb- u. Urbarholden* se zovejo Tržičani, dolžni mu tlako, oziroma mesto nje po 17 kr), so jako živahno ugovarjali dež. odborniki, dasi je grof Auersperg povdarjal, da Tržičani, večinoma gostači in neimajoči v ozk* dolini dosti zemljišč, se že od pamtiveka bavijo s pletenjem. Odborniki so pa rekli da se v Tržiču ne more ustanoviti mojsterska zadruga, ker niti izučenih mojstrov tam ni, temveč so vsi jednaki podložniki; razliko med njimi dela samo kakovost izdelkov. Tisti pletci, ki so posestniki hiš, bi pa radi vse druge „pod svoj jarem spravili", po mnogih kaznih, ka- 497 tere bi radi samovoljno nalagali. Kdo naj določi, kateri pletci so „ mojstri"! Saj ne more nobeden dokazati, da se je pravilno izučil, nego kot dečki so se učili pri materah ali odraslih sestrah. Zakaj bi to ne moglo tako ostati i v bodoče ? Čemu jim je treba nepotrebnih plačil, vkupnine, mojsterske pristojbine in dragih kosil? če so si doslej služili brez teh rečij svoj kruh, zakaj bi trpeli škodo zanaprej? BRed in poštenost je sama na sebi hvalevreden razlog; to naj bi bil cilj vsemu človeškemu dejanju, dasi vsi niti ne morejo, niti nočejo postati zadru-garji." Iz tega razloga ne sledi torej nujnost ustanovitve zadruge. Tržičanje doslej nimajo niti svojega sodnika, kakor n. pr. v Mokronogu, na Vrhniki itd., temveč izvršuje lastnik grajščine sam, ali po svojem oskrbniku, neposredno vse grajščini pristojne sodne pravice. Res je Tržičanom, stanujočim pod visokim Ljubeljem, v dolini, kjer je malo zemljišč, pletenje („Strickereyu) potrebno, a s pletenjem se bavi skoro vsa dežela, v Ljubljani n. pr. morajo plesti hišne in druge krščenica („Stuben-und anlere DienstMenscher"), pa tudi mnogo hčera in celo gosposki sluge, sicer bi morali postopati. Tudi na Jesenicah izdelujejo mnogo nogovic, ki so boljše od tržiških in se v Ljubljani dobro prodajajo, dasi je ta obrt tam uvedla neka Nizozemka, priprosta soproga domov se po-vrnivšega vojaka. Odločno so se protivili odborniki dalje zahtevi Tr-žičanov, da naj se jim podvržejo vsi nezadružni pletci, ne da bi povedali, kako daleč segaj okrožje zahtevane zadruge. Imeli so tedaj v mislih Jeseničane. Zase pa za htevajo Tržičanje — so rekli odborniki — pravico, da bi smeli dajati delo tudi izven doma, torej tudi ženskam in celo otrokom — češ, z ozirom na siromake, kakor da bi drugodi ne bilo siromakov, ki tudi samo od pletenja žive. Potlej bi preganjali Tržičanje vse druge pletce kot šušmarje, bi jih po gosposkah odganjali, celo take, ki stanujejo v prostih in duhovskih hišah. Tudi revnejši tr-žiški pletci, ki so doslej zase delali in neposredno svoje izdelke prodajali, bi smeli dalati samo za „mojstre", ti „bi imeli dobiček, onim pa bi dajali za ves trud, pot in delo po svoji volji nekaj malega plače. „Iz tega sledi, da bi ti reveži imeli k večjemu tretjino dosedanjega zaslužka, ali bi pa morali pletenje pustiti, „če bi ne hoteli po nedolžnem drugim tlake delati". Z jednako ostrimi besedami presojajo in obsojajo odborniki tudi druge zahteve tržiških pletcev, katerim očitajo, da so si samolastno nadeli naziv »mojstri", dasi se niso nikdar redno učili, niti potovali in se še celo 1. 1729. samo .,pletce" nazivali; zdaj bi pa radi primorali pomagača, ki se je izučil in je potoval, da bi plačal 1 gld. vpisnine, da bi delal potem celo leto pri tržiškem mojstru, potlej spet 15 gld. odštel in še mojstrom kosilo plačal, če bi se hotel v Tržiču kct mojster naseliti. Vse te zahteve nasprotujejo patentu iz 1689. 1. Če bi pa po zahtevi mojstrov moral pomagač plačati samo za priprosto kosilo 10 gld., se težko da izračuniti, koliko bi imeli troškov, če bi moral plačati kosilo samo za 50 mojstrov, ko je vendar v Tržiču vse jako drago, osobito vino. Slednjič zahtevajo Tržičanje celo več, kakor ljubljanski pletci, ki niso nikdar mislili na to, da bi vse hlapce, dekle in volnoprejke odtegnili pristojni gosposki in podvrgli izključno svoji sodbi. S kratka: kar Tržičanje zahtevajo, nasprotuje obstoječim zakonom, oškodovalo bi mnogo ljudij, ki imajo staro pravico, omejilo bi pravice mnogih gosposk, in naj se tedaj zavrne. Ker je vlada redno ugodila predlogom dež. odbornikov, slutim, da je bil napor tržiških rokodelcev zaman, a iz listin tega ne morem dokazati. V smislu dež. odbornikov se je rešil gotovo tudi prepir mej krznarji ribniškimi in novomeškimi. Prvi so 1. 1759. zarad oddaljenosti od Novega Mesta prosili za ustanovitev lastne zadruge. Deželni odborniki so jim pritegnili, nasvetujoč omejitev novomeške zadruge na mesto in župniji šmihelsko in mehovsko, zajedno pa tudi zahtevajoč za kmetske krznarje okrog Ribnice pravico, izvrševati svoj obrt, ako plačajo na leto 20 kr. v zadružno blagajno. (Konec sledi.) 507 Obrtnija. K obrtni politiki 18, veka. Spisal Jos. A p i h. (Konec.) Več sitnostij, nego v doslej navedenih slučajih, so imele kranjske oblastnije z usnjarji in črevljarji v Kranju, ki so bili od 1525. 1. sem združeni v jedni bratovščini. Že za Karola VI. pa so se med sabo hudo sprli, črevljarji so tožili, da jim usnjarji ne dovolijo ravnopravnosti. L. 1738. je mestni svet hotel rešiti prepir v smislu usnjarjev, njegov ukrep se je potrdil v Ljubljani, a baron Erberg, ki je na licu mesta v Kranju stvar preiskava!, je prišel do prepričanja, da se mora zadruga razdružiti v dve bratovščini sosebno zato, ker črevljarji ne izdelujejo več sami usnja, kakor nekdaj. Izdelal je Erberg takoj načrt zadružnih pravic za črevljarje kranjske. O njem se je imel izreči ljubljanski magistrat, za njim pa dež, od-borništvo. Ljubljanski magistrat je popolnoma pritrdil na-svetovani razdružitvi, ki se je tudi v Ljubljani dobro obnesla, kajti dokler so ljubljanski črevljarji bili združeni z usnjarji, so imeli pravico, ogledovati usnje in so potrdili tudi najslabše usnje na hudo škodo občinstvu, odkar so se pa ločili od usnjarjev, je blago izdatno boljše. Glede sodnijske pravice zadruge, števila mojstrov in določevanja cen je ljubljanski magistrat opozarjal na dotične določbe veljavnega obrtnega reda. Kranjsko svetovalstvo in mestni sodnik pa so potegnili z usnjarji, češ, da ne gre ustanavljati premajhnih zadrug, obstoječih iz skoro samih re-vežev, ki bi ne mogli potem nositi zadružnih bremen, niti plačevati maš za žive in mrtve, niti kaj storiti za dober red. Tudi tkalci so se že opekli, izstopivši iz zadruge trgovcev; obubožali so kmalu tako, da so se radi spet združili s trgovci. Skupili jo bodo tudi „poredni" črevljarji: zabredli bodo po svoji ošabnosti le v škodo in sramoto. Vrinilo se je je med-nje nekaj nespravnih mojstrov; K- 508 ti so jeli kaliti poprejšnjo slogo v zadrugi in bi radi sami gospodovali, pa nočejo alternovati z usnjarji v zadružnem načelništvu, kakor je to določil mestni svet 1. 1738. 216 let ni prišlo črevljarjem na um, psovati usnjarje, da niso »pošteni", ker nimajo „pozdrava državne zadruge". Črevljarji bi radi, da se omeji število nove zadruge na 7, a to ne gre, to pravico mora obdržati mestna gosposka. Dasi se hočejo črevljarji popolnoma ločiti od usujarjev, si hočejo vendar pridržati „ein Pfu-scher-Fleckhl, in dem dieselben den pfundt: Sollen-schnidt und abriss, welcher bekantlich den Lederer eigen sei (kheinem sonst ausser der selbst Sollen wirken und machen konnte) allain den Schustern feilzuhalten gestatten" — a to se jim na sme dovoliti. To poročilo kranjskega mestnega svšta je pa naletelo na ostro kritiko pri ljubljanskem vicedomu. Najprej je vicedom pobijal trditev, da bi ne mogli črevljarji v Kranju sami vzdržavati zadruge, saj jih je več ko usnjarjev Popred so predstojnike volili a večino glasov, potlej je pa vedanji »usnjarjem naklonjeni mestni sodnik Jurij čebul" zaukazal alternacijo in s tem dal povod razdruženju, rušeč pravico, kajti črevljarjev je 30 do 40, usnjarjev samo 9 do 10, črevljarji plačujejo torej mnogo več v zadružno skrinjo, nego usnjarji. Razdruženje je dovoliti, ker „se ne sme nikdo siliti, da ostane v družbi, posebno v taki, kjer so duhovi že tako razdraženi". Za zdaj bo zadostovalo sedem mojstrov; mestni svet naj to število zviša, ako se pokaže potreba. Kdor zna izdelovati funtno usnje, naj je tudi reže in prodaja, kajti kdor to zna, bo gotovo član usnjarske zadruge; kdor se pa tega ni naučil, se smatra črevljarjem. Tem potom se bodo ljudje spodbujali, da se dobro izvežbajo v svoji stroki. Protizakonito bi pa bilo, če bi se dovolila pravica, da sme zadruga določevati cene črevljarskemu blagu. Pred ko odda vicedom svoje poročilo visi instanci, se je še enkrat sklical zbor črevljarjev in usnjarjev v Kranju, pa jih ni bilo pomiriti« Usnjarji so hoteli sicer še ostati združeni s črevljarji in plačevati polovico vseh zadružnih bremen, črevljarji pa so odločno zahtevali razdruženje. Niti peščice zadružnega imetja niso mogli razdeliti, „tako so duhovi razburjeni", pravi poročilo vicedomovo, ki toži, da zahtevajo usnjarji preveč. Prepirali so se tako, da je prišlo do mnogih tožeb. Vicedomu, reprezentaciji in komori ni preostajalo druzega, nego nasvetovati graškemu tajnemu svetništvp, da se razdružijo črevljarji in usnjarji. V Gradcu so poudarjali, da bi brez razdruženja morali vsled medsebojnih pravd in prepirov obubožati črevljarji in usnjarji. Črevljarjev je dosti za samostojno zadrugo, saj jih je drugodi še manj. Končala se je ta zadeva stoprav 1. 1773., ko je cesarica potrdila pravila nove bratovščine črevljarstva v Kranju, seveda povse v smislu načel tedanjega obrtnega roda. „Čim obširnejše okrožje in čim manjše število mojstrov — tem bolje se nam bo godilo": tako so modrovali rokodelci, ki so že izdavna vedno težili na to, da se zadrugi ohrani pravica, določevati, t. j. omejevati število svojih članov, in sicer ne samo mojstrov. To pravico so zahtevali tudi povcdom omenjene revizije, dasi je veljavni rokodelski red že davno bil določil, da gre ta pravica mestnim, oziroma grajščinskim gosposkam. Seveda se je tudi tem potom ugodilo časih zadrugam, namreč tam, kjer je bila kaka zadruga tako mogočna, da je odločevala v občinskem zastopu. Vemo n. pr., kaj je vicedom očital kranjskemu sodniku. Tudi novomeškim usnjarjem in črevljarjem je mestno svetovalstvo šlo nekako na roko, ko so zahtevali, naj se ta zadruga, broječa 30 mojstrov, polagoma tako skrči, da bo štela samo 9 črevljarjev in 16 usnjarjev. Mestni svet je podprl to zahtevo z izjavo, da jih je toliko zadosti za Rudolfovo, da je pa tudi ugodnejše za državo, pravo za pravo „fiskusae, ako je manj mojstrov, kajti potem lažje plačujejo davščine, zraven pa si je hotel obvarovati pravico, da sme zvišati ali znižati ta broj po razmerah. Deželni odborniki so bili nasprotnega mnenja, pa ne v vseh slučajih Reševaje poročilo novomeškega mestnega sveta so trdili, da je za občinstvo ugodnejše, če je več mojstrov, kajti potem se ni bati draginje, jn tudi davščine bi večje število mojstrov ravno tako lahko zmagovalo, „sepositis temporum injuriis" —so pristavili previdno, ker se jim menda zadnji razlog vendar ni videl povse neovrgljiv. Vlada je ugodila zahtevi mestnega sveta (1758). Ko so krški črevljarji in usnjarji zahtevali, da se broj dotične zadruge mojstrov skrči za štiri, so bili dež. odborniki istega mnenja, kakeršno so glede novomeških črevljarjev in usnjarjev načeloma pobijali. V dotičnem poročilu pravijo, da manjše število mojstrov davke lažie plačuje, nego večje število: šlo jim je pa samo za to, da se skupna davčna svota sploh ne sniža. Novomeški krojači so tožili, da jih je sicer osem mojstrov, da je pa dela komaj za pet ali šest, razven teh da žive še tri vdove Vse so reve: jedna je v mestnem špitalu, druga berači in dela včasi pri mestni opekarni, tretja pa se preživi kot dninarica. Očitali so mestni gosposki, da je v minolih časih toliko mojstrov vzprejela med meščanje, da se je zaslužek sila skrčil Te bede ne bode konca, dokler se ne preskrbe vdove s tem, da se za njih življenja ne dovoli krojaštvo nikomur, izvzemši onemu, ki se poroči z vdovo, oziroma hčerjo krojačevo in prevzame dotično delarnfco, ali če sledi sin očetu. Na mestni svet pa so tako malo stavili zaupauja, da so zahtevali za svojo zadrugo pravico, omejiti število krojaških mojstrov na šest in odločevati pri izpopojnitvi izpraznjenih mest. Mestni svet se ni prav nič razhudil nad krojači, priznal je marveč njih bedo in obetal, da noče vzprejeti nobenega krojača za meščana, dokler „ne bodo mojstri nadlegovali ohčinstva s pretiranimi cenami". Deželni odborniki so bili istega mnenja, kakor glede črevljarjev in usnjarjev, pa tudi tu je bil ugovor bolj akademičen in krojači so dognali, da se jim je dovolila omejitev mojstrov na šestorico in jemal ozir na vdove. V nekaterih slučajih so pa odborniki tako zahtevo kar naravnost pobijali kot 509 „razvadou, sklicujoč se na rokodelski red iz 1. 1689. Zadrugam se je ugodilo končno samo v toliko, da se je določilo število mojstrov, gosposkam in mestim svetom pa dala pravica, da znižajo ali zvišajo prvotni broj, kakor bi to zahtevale razmere.