MOHORJEV KOLEDAR 1990 f MOHORJEV KOLE® 1990 V MOHORJEVA DRUŽBA CELJE 1989 Sc vmmvmm 1 Ponedeljek NOVO LETO, OSMINA BOŽIČA, BOŽJA MATI MARIJA (1) • 2 Torek Bazilij Vel. in Gregor Nac., škofa in cerkv. uč. (3) • 3 Sreda • Genovefa Pariška, devica; Anter, papež, mučenec 4 Četrtek • Angela Folinjska, redovnica; Gregor Langreški, škof 5 Petek • Simeon Stilit, puščavnik; Emilijana (Milena), devica 6 Sobota Gospodovo razglašenje, sv. Trije kralji (1) • 7 Nedelja JEZUSOV KRST (2) • Rajmund Penjafortski, duhovnik Ta je moj ljubljeni sin (Mt 3,13-17) 8 Ponedeljek • Severin Noriški, opat; Erhard, škof; Jurij iz Hozibe, redovnik 9 Torek • Julij an in Bazilisa, mučenca; Hadrijan, opat 10 Sreda • Viljem iz Bourgesa, škof; Agaton, papež; Peter Orseolo, redovnik 11 Četrtek Pavlin Oglejski, škof (3) • Teodozij, opat 12 Petek • Alfred, opat; Tatjana (Tanja), mučenka; Ernest, mučenec 13 Sobota Hilarij, škof in cerkv. uč. (4) • Veronika Milanska, devica 14 Nedelja 2. NAVADNA (2) • Feliks (Srečko) Nolanski, duhovnik Janez Krstnik pričuje o Jezusu (Jn 1,29-34) 15 Ponedeljek • Pavel puščavnik; Maver, opat; Habakuk, prerok 16 Torek • Marcel, papež; Berard in tov., frančiškanski mučenci 17 Sreda Anton (Zvonko), puščavnik (3) • Marijan, diakon, mučenec 18 Četrtek • Marjeta Ogrska, redovnica; Priska, mučenka 19 Petek • Kanut (Knut), kralj; Germanik, mučenec; Arsen, redovnik 20 Sobota Fabijan, papež in Boštjan (Sebastijan), mučenca (4) • 21 Nedelja 3. NAVADNA (2) • Neža (Agnes, Janja), devica, mučenka Jezus začne učiti (Mt 4,12-23) 22 Ponedeljek Vincenc (Vinko), diakon, mučenec (4) • Teodolinda, kraljica 23 Torek • Emerenciana, mučenka; Ildefonz, škof 24 Sreda Frančišek Šaleški, škof, cerkv. uč. (3) • Felicijan, škof, mučenec 25 Četrtek Spreobrnitev apostola Pavla (2) • Ananija, mučenec 26 Petek Timotej in Tit, škofa (3) • Robert, Alberik, Štefan, r. u. 27 Sobota Angela Merici, devica (4) • Vitalijan, papež 28 Nedelja 4. NAVADNA (2) • Tomaž Akvinski, duhovnik, cerkv. uč. Osmero blagrov (Mt 5,1-12) 29 Ponedeljek • Valerij, škof; Julijan Ubogi, spokornik 30 Torek • Martina, devica, mučenka; Hijacinta (Jacinta) Marescotti 31 Sreda Janez Bosko, redovni ustanovitelj (3) • Marcela, vdova Vzhod in zahod Sonca (navedeni časi veljajo za Ljubljano, za druge kraje v Sloveniji se razlikujejo za največ 6 minut), dolžina dneva Januar 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. Vzhod Sonca Zahod Sonca Dolžina dneva 07.44 07.43 07.42 07.40 07.36 07.31 16.27 16.32 16.38 16.44 16.51 16.58 08.43 08.49 08.56 09.04 09.15 09.27 07.26 17.06 09.40 VVVVVVVVVVVVrmV 1 Idrija po Valvasorju iz leta 1689 Idrijski škafar Pečat Do konca meseca se dan podaljša za 57 minut. Sonce stopi v znamenje Vodnarja 20. januarja ob 09.02. Lunine mene: prvi krajec 4. ob 11.40, ščip 11. ob 05.57, zadnji krajec 18. ob 22.17, mlaj 26. ob 20.20. 1 Četrtek_• Brigita Irska, devica; Pionij, mučenec_ 2 Petek_Jezusovo darovanje, Svečnica (2) • Simeon in Ana_ 3 Sobota_Blaž, škof, mučenec; Oskar (Ansgar), škof (4) •_ 4 Nedelja 5. NAVADNA (2) • Andrej Corsini, škof_ _Naloga Jezusovih učencev (Mt 5,13-16)_ 5 Ponedeljek Agata, devica, mučenka (3) • Ingenuin in Albuin, škofa_ 6 Torek_Pavel Miki in tov., mučenci (3) • Amand Belgijski, škof_ 7 Sreda_• Nivard, redovnik; Adavkt in frigijski mučenci_ 8 Četrtek Hieronim Emiliani (4) • Janez de Matha; Prešernov dan_ 9 Petek_• Apolonija, devica, mučenka; Nikefor, mučenec_ 10 Sobota_Sholastika, devica (3) • Viljem Veliki, mučenec_ 11 Nedelja 6. NAVADNA (2) • Lurška Mati božja_ _Jezus dopolnjuje postavo (Mt 5,17-35)_ 12 Ponedeljek • Evlalija, mučenka; Benedikt Anianski, opat_ 13 Torek_• Katarina de Ricci, redovnica; Gregor II., papež_ 14 Sreda_Valentin (Zdravko), mučenec (4) ♦ Bruno Kverfurtski, mučenec 15 Četrtek_• Klavdij Colombiere, redovnik; Georgija, devica; Agapa, de v., muč. 16 Petek_• Julijana, mučenka; Onezim, škof; Peteri mučenci iz Egipta_ 17 Sobota_Sedem ustanoviteljev servitov (4) 0 Frančišek Clet, mučenec_ 18 Nedelja 7. NAVADNA (2) • Simeon Jeruzalemski, škof, mučenec_ _Ljubite svoje sovražnike (Mt 5,38-48)_ 19 Ponedeljek 0 Konrad iz Piacenze, spokornik; Barbat, škof_ 20 Torek_♦ Sadot in tovariši, mučenci; Evherij, škof_ 21 Sreda_Peter Damiani, škof, c. u. (4) • Maksimijan Puljski, škof_ 22 Četrtek Sedež apostola Petra (2) • Marjeta Kortonska, spokornica_ 23 Petek_Polikarp, škof, cerkveni učitelj (3) • Dositej, menih_ 24 Sobota_♦ (Matija, apostol;) Sergij, mučenec_ 25 Nedelja 8. NAVADNA (2) • Tarazij (Taras), škof_ _Jezus svari pred zaskrbljenostjo (Mt 6,24-34)_ 26 Ponedeljek • Matilda iz Hackeborna, devica; Porfirij, škof_ 27 Torek_0 Gabrijel Žalostne Matere božje, redovnik; Pust_ 28 Sreda_++ Pepelnica (1) ♦ Roman, opat; Hilarij, papež_ Februar 1. 6. 11. 16. 21. 26. Vzhod Sonca 07.25 07.19 07.11 07.04 06.56 06.47 Zahod Sonca 17.07 17.15 17.22 17.30 17.36 17.44 Dolžina dneva 09.42 09.56 10.11 10.26 10.40 10.57 Idrija z Bara Filmsko gledališče Prva slovenska realka Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 21 minut. Sonce stopi v znamenje Rib 18. februarja ob 23.14. Lunine mene: prvi krajec 2. ob 19.32, ščip 9. ob 20.16, zadnji krajec 17. ob 19.47, mlaj 25. ob 09.54. 1 Četrtek • Albin, škof; Svitbert, škof; Antonina, mučenka 2 Petek + • Neža Praška, devica; Henrik Suzo, redovnik 3 Sobota • Kunigunda, cesarica; Marin in Asterij, mučenca 4 Nedelja 1. POSTNA (1) • Kazimir, kraljevič Jezus zavrne skušnjavca (Mt 4,1-11) 5 Ponedeljek • Janez Jožef od Križa, redovnik; Evzebij, mučenec 6 Torek • Fridolin (Miroslav), opat; Koleta (Nikoleta, Nika), devica 7 Sreda Perpetua in Felicita, mučenki (4) • Gavdioz, škof 8 Četrtek Janez od Boga, redovni ustanovitelj (4) • Beata, mučenka 9 Petek + Frančiška Rimska, redovnica (4) • Gregor Niški, škof 10 Sobota Kvatre • Štirideset mučencev; Makarij, škof 11 Nedelja 2. POSTNA (1) • Sofronij, škof Jezus se na gori spremeni (Mt 17,1-9) 12 Ponedeljek • (Gregor Veliki, papež;) Doroteja (Rotija), mučenka 13 Torek • Kristina, devica, mučenka; Teodora (Božidara), mučenka 14 Sreda • Matilda, kraljica; Florentina, opatinja 15 Četrtek • Klemen M. Dvorak, redovnik; Ludovika de Marillac, redovnica 16 Petek + • Hilarij in Tacijan, mučenca; Herbert, škof; Julijan, mučenec 17 Sobota Patricij, škof (4) • Jedrt (Jerica) Nivelska, opatinja 18 Nedelja 3. POSTNA (1) • Flavijan, škof Jezus in Samarijanka (Jn 4,5-42) 19 Ponedeljek Jožef, mož Device Marije (1) • Sibilina, devica 20 Torek • Klavdija in tovarišice, mučenke; Kutbert, škof 21 Sreda • Nikolaj Fliie, puščavnik; Filemon, mučenec 22 Četrtek • Lea, spokornica; Katarina Genovska, spokornica 23 Petek + Turibij iz Mongroveja, škof (4) • Viktorijan in tovariši, mučenci 24 Sobota Gospodovo oznanjenje (l)1 • Dionizij in tovariši, mučenci 25 Nedelja 4. POSTNA (1) • Dizma, desni razbojnik Jezus ozdravi sleporojenega (Jn 9,l-41)Prehod na poletni čas 26 Ponedeljek • Evgenija, mučenka; Kastul, mučenec 27 Torek • Rupert Salzburški, škof; Lidija mučenka 28 Sreda • Milada Praška, devica; Bojan (Vojan), knez, mučenec 29 Četrtek • Bertold, redovni ustanovitelj; Evstracij, mučenec 30 Petek + • Amadej IX. Savojski, knez; Kvirin iz Neussa, mučenec 31 Sobota Modest Gosposvetski, škof (4) • Gvido, opat 1 Zaradi nedelje se slovesni praznik Oznanjenja v bogoslužju praznuje letos že na soboto Marec 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. Vzhod Sonca Zahod Sonca Dolžina dneva 06.42 06.32 06.23 06.14 06.04 05.54 17.48 17.55 18.02 18.09 18.15 19.22 11.06 11.23 11.39 11.55 12.11 12.28 05.45 19.29 12.44 VVVVVV 3 Cerkev sv. Trojice zunaj Cerkev sv. Trojice znotraj Oltarna slika Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 38 minut. Sonce stopi v znamenje Ovna 20 marca ob 22.19. Začetek pomladi. Lunine mene: prvi krajec 4. ob 03.05, ščip 11. ob 11.58, zadnji krajec 19. ob 15.30, mlaj 26. ob 21.48. APRIL MALI TRAVEN 1 Nedelja 5. POSTNA (1) • Hugo Grenobeljski, škof Jezus obudi Lazarja (Jn 11,1-45) 2 Ponedeljek Frančišek Paolski, redovni ustanovitelj (4) • Teodozija, mučenka 3 Torek • Rihard, škof; Sikst I., papež; Agapa, mučenka 4 Sreda Izidor Seviljski, škof, cerkveni učitelj (4) • Zosim, puščavnik 5 Četrtek Vincenc Ferrer, duhovnik (4) • Julijana, opatinja 6 Petek + • Irenej Sirmijski, škof, mučenec; Celestin I., papež 7 Sobota Janez Krstnik de la Salle, redovni ustanovitelj (4) • 8 Nedelja CVETNA NEDELJA GOSPODOVEGA TRPLJENJA (1) • Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Mt 21,1-11) 9 Ponedeljek • Marija Klopajeva, svetopisemska žena; Valtruda, redovnica 10 Torek • Ezekiel, prerok; Apolonij in tovariši, mučenci 11 Sreda • Stanislav, škof, mučenec; Domnij (Dujam), škof 12 Četrtek Veliki četrtek (1) • Lazar Tržaški, škof, mučenec 13 Petek + + Veliki petek (1) • Hermenegild, mučenec 14 Sobota Velika sobota (1) • Lidvina, devica 15 Nedelja VELIKA NOČ, GOSPODOVO VSTAJENJE (1) • Jezus vstane od mrtvih (Jn 20,1-9) 16 Ponedeljek Velikonočni ponedeljek (1) • Bernardka Lurška 17 Torek • Rudolf, mučenec; Fortunat, škof; Vando, opat 18 Sreda • Apolonij, mučenec; Elevterij Ilirski, mučenec 19 Četrtek • Leon IX., papež; Ema, redovnica; Dioniz, mučenec 20 Petek • Hilda, devica; Teotim, škof; Sulpicij, mučenec 21 Sobota • Anzelm, škof, cerkveni učitelj; Konrad iz Parzhama, redovnik 22 Nedelja 2. VELIKONOČNA, BELA (1) • Leonid, mučenec Jezus se prikaže apostolom (Jn 20,19-31) 23 Ponedeljek Jurij, mučenec (4) • Vojteh (Adalbert), škof, mučenec 24 Torek Fidel (Zvest) Sigmarinški, duhovnik, mučenec (4) • Honorij, škof 25 Sreda Marko, evangelist (2) • Ermin, škof, mučenec 26 Četrtek • Pashazij, opat; Mati dobrega sveta 27 Petek USTANOVITEV OF; Hozana Kotorska, devica (4) • 28 Sobota Peter Chanel, duhovnik, mučenec (4) • Vital (Živko), mučenec 29 Nedelja 3. VELIKONOČNA (1) • Katarina Sienska, devica, cerkvena učiteljica Jezus na poti v Emavs (Lk 24,13-25) 30 Ponedeljek Pij V., papež (4) • Jožef Cottolengo, redovni ustanovitelj April 1. 6. 11. 16. 21. 26. Vzhod Sonca 06.43 06.33 06.24 06.15 06.06 05.58 Zahod Sonca 19.30 19.37 19.43 19.50 19.57 20.03 Dolžina dneva 12.47 13.04 13.19 13.35 13.51 14.05 Škof Alojzij Wolf Mašili plašč - darilo škofa Wolfa Idriji Misal Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 30 minut. Sonce stopi v znamenje Bika 20 aprila ob 10.26. Lunine mene: prvi krajec 2. ob 12.24, ščip 10. ob 05.18, zadnji krajec 18. ob 09.03, mlaj 25. ob 06.27. MAJ VELIKI TRAVEN 1 Torek JOŽEF DELAVEC (2) • MEDNARODNI PRAZNIK DELA 2 Sreda Atanazij, škof in cerkveni učitelj (3) • Boris, knez 3 Četrtek Filip in Jakob mlajši, apostola (2) • Teodožij Kijevski, redovnik 4 Petek Florijan (Cvetko), mučenec (4) • Cirijak, škof 5 Sobota • Gotard, škof; Angel, mučenec; Juta, spokornica 6 Nedelja 4. VELIKONOČNA (1) • Dominik Savio, dijak Jezus dobri pastir (Jn 10,1-10) 7 Ponedeljek • Gizela, opatinja; Domicijan, škof; Flavij, mučenec 8 Torek • Viktor Milanski, mučenec; Dezider (Zeljko), škof 9 Sreda • Pahomij, opat; Beat, puščavnik; Dan zmage 10 Četrtek • Antonin, škof; Gordijan in Epimah, mučenca 11 Petek • Mamert, škof; Sigismund (Žiga), kralj 12 Sobota Leopold Mandič, duhovnik (3) • Pankracij, mučenec 13 Nedelja 5. VELIKONOČNA (2) • Servacij, škof Jezus je pot, resnica in življenje (Jn 14,1-12) 14 Ponedeljek Matija, apostol (2) • Bonifacij, mučenec 15 Torek • Zofija (Sonja), mučenka; Izidor, kmet 16 Sreda Janez Nepomuk, duhovnik, mučenec (4) • Andrej Bobola, mučenec 17 Četrtek • Paskal Baylon, redovnik; Jošt, opat 18 Petek Janez I., papež, mučenec (4) • Erik, kralj 19 Sobota • Peter Celestin, papež; Pudencijana, devica 20 Nedelja 6. VELIKONOČNA (2) • Bernardin Sienski, duhovnik Jezus obljubi Svetega Duha (Jn 14,15-21) 21 Ponedeljek Prošnji dan • Krišpin, redovnik; Valens, škof 22 Torek Prošnji dan • Renata, spokornica 23 Sreda Prošnji dan • Evfrozinija, redovnica 24 Četrtek Gospodov vnebohod (1) • Marija pomočnica 25 Petek Beda Čast., cerk. uč.; Gregor VII., papež; Marija M. de'Pazzi (4) • 26 Sobota Filip Neri, duhovnik f3) • Lambert de Vence, škof 27 Nedelja 7. VELIKONOČNA (1) » Avguštin Canterburyjski Jezusova velikoduhovniška molitev (Jn 17,1-11) 28 Ponedeljek • German Pariški, škof; Bernard Menthonski, duhovnik 29 Torek Maksim Emonski, škof (4) • Teodozija, devica 30 Sreda • Ivana Orleanska; Ferdinand Kastiljski, kralj 31 Četrtek Obiskanje Device Marije (2) • Kancijan in tovariši, mučenci Maj 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. Vzhod Sonca Zahod Sonca Dolžina dneva 05.49 20.09 14.20 05.42 20.16 14.34 05.35 20.22 14.47 05.29 20.28 14.59 05.24 20.34 15.10 05.19 20.39 15.20 05.16 20.44 15.28 Župnijska cerkev sv. Jožefa delavca v Idriji (notranjost) Poslikan strop Vitraži Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 8 minut. Sonce stopi v znamenje Dvojčkov 21. maja ob 09.37. Lunine mene: prvi krajec 1. ob 22.18, ščip 9. ob 21.31, zadnji krajec 17. ob 21.45, mlaj 24. ob 13.47, prvi krajec 31. ob 10.11. 1 Petek_Justin, mučenec (3) • Pamfil, mučenec_ 2 Sobota_Marcelin in Peter, mučenca (4) • Erazem, škof, mučenec_ 3 Nedelja BINKOŠTI, PRIHOD SVETEGA DUHA (1) • Klotilda, kraljica _Prejmite Svetega Duha (Jn 20,19-23)_ 4 Ponedeljek Marija, Mati Cerkve (2) • Kvirin iz Siscije, škof, mučenec_ 5 Torek_Bonifacij, škof, mučenec (3) • Svetko (Svetopolk), mučenec_ 6 Sreda_Norbert, škof, redovni ustanovitelj (4) 0 Bertrand Oglejski, škof 7 Četrtek_♦ Robert Newminsterski, opat; Ana Garzia, devica_ 8 Petek_• Medard, škof; Viljem iz Yorka, škof_ 9 Sobota_Kvatre; Efrem Sirski, diakon, cerkv. uč. (4) • Primož in Felicijan 10 Nedelja SV. TROJICA (1) • Bogumil, škof_ _Oče pošilja Sina na svet (Jn 3,16-18)_ 11 Ponedeljek Barnaba, apostol (3) ♦ Feliks, mučenec_ 12 Torek_• Janez Fakundski, redovnik; Adelhajda, devica_ 13 Sreda_Anton Padovanski, redovnik, cerkveni učitelj (3) • Trifil, škof_ 14 Četrtek REŠNJE TELO IN REŠNJA KRI (1) • Elizej, prerok 15 Petek_Vid (Vitomir), mučenec (4) • Germana (Mana) Cousin, devica_ 16 Sobota_• Frančišek Regis, duhovnik; Beno, škof; Gvido Kortonski, redovnik 17 Nedelja 11. NAVADNA (2) • Adolf, škof_ _Jezus razpošlje učence (Mt 9,36-38;10,l-8)_ 18 Ponedeljek • Marko in Marcelijan, mučenca; Amand (Ljubo), škof_ 19 Torek_Romuald, opat (4) • Nazarij, škof_ 20 Sreda_• Silverij, papež, mučenec; Mihelina Malatesta, spokornica_ 21 Četrtek_Alojzij (Vekoslav) Gonzaga, redovnik (3) • Evzebij, škof_ 22 Petek_Jezusovo srce (1) • Ahac, mučenec_ 23 Sobota_Marijino srce (4) • Agripina, devica, mučenka_ 24 Nedelja ROJSTVO JANEZA KRSTNIKA (1) • KRES; Favst, mučenec _Elizabeta rodi sina Janeza (Lk 1,57-66.80)_ 25 Ponedeljek m Viljem (Vilko) iz Vercellija, opat; Doroteja (Rotija), devica_ 26 Torek_• Vigilij (Stojan), škof; Pelagij, mučenec_ 27 Sreda_Ema (Hema) Krška, kneginja; Ciril Aleksandr., škof, cerkv. uč. (4) • 28 Četrtek Irenej, škof, mučenec (3) ♦ Potamijena, mučenka_ 29 Petek_Peter in Pavel, apostola (1) • Marcel, mučenec_ 30 Sobota_Prvi mučenci rimske Cerkve (4) • Emilijana, mučenka_ Junij 1. 6. 11. 16. 21. 26. Vzhod Sonca 05.15 05.12 05.11 05.11 05.11 05.31 Zahod Sonca 20.45 20.49 20.52 20.55 20.56 20.57 Dolžina dneva 15.30 15.37 15.41 15.44 15.45 15.44 SV^ V W W V V VVVV 6 Divje jezero Kranjska bunika Avrikelj Do 21. junija se dan podaljša za 15 minut, nato pa skrajša do konca meseca za 3 minute. Sonce stopi v znamenje Raka 21. junija ob 17.33. Začetek poletja. Lunine mene: ščip 8. ob 13.01, zadnji krajec 16. ob 06.48, mlaj 22. ob 20.55, prvi krajec 30 ob 00.07. MALI SRPANJ 1 Nedelja 13. NAVADNA (2) • Estera, svetopisemska žena Lastnosti Jezusovih učencev (Mt 10, 37-42) 2 Ponedeljek • Oton Bamberški, škof; Vital (Živko), mučenec 3 Torek Tomaž, apostol (2) • Heliodor Koprski, škof 4 Sreda DAN BORCA; Elizabeta Portugalska (4) • Urh, škof 5 Četrtek Ciril in Metod, slovanska ap. (1) • Anton M. Zaccaria, duhovnik 6 Petek Marija Goretti, devica, mučenka (4) • Bogomila, spokornica 7 Sobota • Izaija, prerok; Vilibald, škof; Edelburga, devica 8 Nedelja 14. NAVADNA (2) • Prokop, mučenec Mali umevajo božje razodetje (Mt 11,25-30) 9 Ponedeljek • Veronika Giuliani, opatinja; Gorkumski mučenci 10 Torek • Amalija (Ljuba), redovnica; Rufina in Sekunda, mučenki 11 Sreda Benedikt, opat (2) • Olga Kijevska, kneginja 12 Četrtek Mohor in Fortunat, mučenca (4) • Nabor in Feliks, mučenca 13 Petek Henrik (Hinko) I., kralj (4) • Evgen, škof 14 Sobota Kamil de Lellis, duhovnik (4) • Frančišek Šolan, redovnik 15 Nedelja 15. NAVADNA (2) • Vladimir Kijevski, knez Prilika o sejavcu in semenu (Mt 13,1-23) 16 Ponedeljek Karmelska Mati Božja (4) • Evstatij, škof 17 Torek • Aleš (Aleksej), spokornik; Marcelina, devica 18 Sreda • Friderik (Miroslav), škof, mučenec; Arnold, škof 19 Četrtek • Arsen, diakon, puščavnik; Aurea (Zlata), devica 20 Petek • Marjeta Antiohijska, devica, mučenka; Elija, prerok 21 Sobota Lovrenc iz Brindisija, duh., cerkv. uč. (4) • Danijel (Danilo), pr. 22 Nedelja 16. NAVADNA (2) • DAN VSTAJE; Marija Magdalena Prilika o ljulki med pšenico (Mt 13,24-43) 23 Ponedeljek Brigita Švedska, redovna ustanoviteljica (4) • Apolinarij, škof 24 Torek • Kristina, devica, mučenka; Boris in Gleb, mučenca 25 Sreda Jakob starejši, apostol (2) • Krištof (Kristo), mučenec 26 Četrtek Joahim in Ana, starša DM (3) • Valens, škof 27 Pete'k Gorazd, Kliment, Naum in tovariši (3) • Pantaleon, mučenec 28 Sobota • Viktor (Zmago) I., papež; Samson (Samo), škof 29 Nedelja 17. NAVADNA (2) • Marta iz Betanije Prilika o zakladu in o ribah (Mt 13,44-52) 30 Ponedeljek Peter Krizolog, škof, cerkveni učitelj (4) • Angelina, kneginja 31 Torek Ignacij Lojolski, redovni ustanovitelj (3) • Fabij, mučenec Julij 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. Vzhod Sonca Zahod Sonca Dolžina dneva 05.15 05.18 05.22 05.27 05.31 05.37 20.56 20.55 20.52 20.49 20.44 20.39 15.41 15.37 15.30 15.22 15.13 15.02 05.43 20.33 14.50 Rudar pri delu Živosrebrna ruda in karbidovka Rudniški stolp Do konca meseca se dan skrajša za 51 minut. Sonce stopi v znamenje Leva 23. julija ob 04.22. Lunine mene: ščip 8. ob 03.23, zadnji krajec 15. ob 13.04, mlaj 22. ob 04.54, prvi krajec 29. ob 16.01. ^vvvmvv i W 1 Sreda Alfonz M. Ligvorij, škof, cerkveni učitelj (3) • Makabejski bratje 2 Četrtek Evzebij iz Vercellija, škof (4) • Štefan, papež 3 Petek • Lidija, makedonska žena; Avguštin Kažotič, zagr. škof 4 Sobota Janez M. Vianney, duhovnik (3) • Perpetua, žena 5 Nedelja 18. NAVADNA (2) • Posvetitev bazilike M. Snežne Jezus nasiti množico (Mt 14,13-21) 6 Ponedeljek Jezusova spremenitev na gori (2) • Pastor, mučenec 7 Torek Sikst II., papež in tovariši, mučenci; Kajetan, duhovnik (4) • 8 Sreda Dominik (Nedeljko), redovni ustanovitelj (3) • Cirijak in tovariši 9 Četrtek • Peter Faber, redovnik; Roman, mučenec 10 Petek Lovrenc, diakon, mučenec (2) • Asterija (Zvezdana), mučenka 11 Sobota Klara (Jasna), devica (3) • Tiburcij in Suzana, mučenca 12 Nedelja 19. NAVADNA (2) • Inocenc XI., papež Jezus hodi po morju (Mt 14,22-33) 13 Ponedeljek Poncijan, papež in Hipolit, duhovnik, mučenca (4) • 14 Torek Maksimiljan Kolbe, mučenec (3) • Evzebij iz Rima, duhovnik 15 Sreda MARIJINO VNEBOVZETJE (1) • Tarzicii, mučenec 16 Četrtek Rok, spokornik; Štefan Ogrski, kralj (4) • 17 Petek Hijacint Poljski, redovnik; Liberat (Svobodan), opat, mučenec 18 Sobota • Helena (Jelka, Alenka), cesarica; Agapit iz Preneste 19 Nedelja 20. NAVADNA (2) • Janez Eudes, redovni ustanovitelj Vera kananejske matere (Mt 15,21-28) 20 Ponedeljek Bernard, opat, cerkveni učitelj (3) • Samuel (Samo), prerok 21 Torek Pij X., papež (3) • Baldvin, kralj; Sidonij (Zdenko), škof 22 Sreda Devica Marija, Kraljica (3) • Sigfrid (Zmago), škof 23 Četrtek Roza iz Lime, devica (4) • Filip Benizi, redovnik 24 Petek Jernej, apostol (2) • Emilija de Vialar, redovica 25 Sobota Ludvik IX. Francoski, kralj; Jožef Kalasanc, duhovnik (4) • 26 Nedelja 21. NAVADNA (2) • Rufin, škof Jezus obljubi Petru prvenstvo (Mt 16,13-20) 27 Ponedeljek Monika, mati sv. Avguština (3) • Cezarij, škof 28 Torek Avguštin, škof, cerkveni učitelj (3) • Hermes, mučenec 29 Sreda Mučeništvo Janeza Krstnika (3) • Sabina, mučenka 30 Četrtek • Feliks (Srečko) in Adavkt, mučenca; Gavdencija, mučenka 31 Petek • Rajmund (Rajko) Nonat, redovnik; Pavlin, škof Avgust 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. Vzhod Sonca Zahod Sonca Dolžina dneva 05.44 20.32 14.48 05.50 20.25 14.35 05.56 20.17 14.21 06.02 20.10 14.08 06.08 20.01 13.53 06.14 19.53 13.38 06.21 19.43 13.22 Čipkarica Čipka Novi rod čipkaric Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 26 minut. Sonce stopi v znamenje Device 23. avgusta ob 11.21. Lunine mene: ščip 6. ob 16.19, zadnji krajec 13. ob 17.54, mlaj 20. ob 14.39, prvi krajec 28. ob 09.34. kt 1 Sobota • Egidij (Tilen), opat; Verena, devica 2 Nedelja 22. NAVADNA (2) • ANGELSKA; Kastor, škof Hoja s križem za Kristusom (Mt 16,21-27) 3 Ponedeljek Gregor Veliki, papež (3) • Mansvet, škof 4 Torek • Rozalija (Zalka), devica; Ida, spokornica; Mojzes, prerok 5 Sreda • Lovrenc Giustiniani, škof; Viktorin, škof, mučenec 6 Četrtek • Petronij, škof; Favst, Makarij in tovariši, mučenci 7 Petek • Marko Križevčan in tovariši, mučenci; Regina, devica, mučenka 8 Sobota Marijino rojstvo (2) • Hadrijan, mučenec 9 Nedelja 23. NAVADNA (2) • Peter Klaver, redovnik Jezus naroča spravljivost (Mt 18,15-20) 10 Ponedeljek • Nikolaj Tolentinski, spokornik; Otokar, redovik 11 Torek • Prot in Hijacint, mučenca; Erntruda (Erna), devica 12 Sreda • Gvido iz Anderlechta, spokornik; Tacijan (Tihomil), mučenec 13 Četrtek Janez Zlatousti, škof, cerkveni učitelj (3) • Evlogij, škof 14 Petek Povišanje sv. Križa (2) • Notburga, devica jJa^/ca 15 Sobota Žalostna Mati božja (Dolores) (3) • Melita, mučenka AL6/u 16 Nedelja 24. NAVADNA (2) • Ljudmila, kneginja Prilika o neusmiljenem hlapcu (Mt 18,21-35) 17 Ponedeljek Robert Bellarmino, škof, cerkveni učitelj (4) • Lambert, škof, muč. 18 Torek • Jožef Kupertinski, duhovnik; Irena in Zofija, mučenki 19 Sreda Januarij, škof, mučenec (4) • Emilija de Rodat, redovnica 20 Četrtek Korejski mučenci (3) • Suzana, mučenka 21 Petek Matej (Matevž), apostol in evangelist (2) • Jona, prerok 22 Sobota Kvatre • Tomaž Villanovski, škof; Mavricij in tovariši, mučenci 23 Nedelja 25. NAVADNA (2) • Paternij, škof, mučenec Prilika o delavcih v vinogradu (Mt 20,1-16) 24 Ponedeljek • Pacifik, redovnik; Gerard, škof 25 Torek • Avrelija (Zlata), devica; Sergij Radoneški, škof 26 Sreda Kozma in Damijan, mučenca (4) • Nil, opat 27 Četrtek Vincenc Pavelski, duhovnik (3) • Hiltruda, devica 28 Petek Venčeslav (Vaclav), mučenec; Lovrenc Ruiz in jap. mučenci (4) • 29 Sobota Mihael, Gabrijel in Rafael, nadangeli (2) • 30 Nedelja 26. NAVADNA (2) • Hieronim, duhovnik, cerkveni učitelj Prilika o neenakih sinovih (Mt 21,28-32) Vrnitev na sončni čas September 1. 6. 11. 16. 21. 26. Vzhod Sonca Zahod Sonca Dolžina dneva 06.22 06.28 06.35 06.41 06.47 06.53 19.41 19.32 19.22 19.12 19.02 18.53 13.19 13.04 12.47 12.31 12.15 12.00 * HVVVSVV^VVVV SV fV 9 Belške klavže Idrijska kamšt Kolo Kleyeve črpalke - Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 32 minut. Sonce stopi v znamenje Tehtnica 23. septembra ob 08.56. Začetek jeseni. Lunine mene: ščip 5. ob 03.46, zadnji krajec 11. ob 22.53, mlaj 19. ob 02.46, prvi krajec 27. ob 04.06. 1 Ponedeljek Terezija Deteta Jezusa (3) • Remigij, škof_ 2 Torek_Angeli varuhi (3) • Legerij, škof_ 3 Sreda_♦ Evald, mučenec; Kandid (Žarko), mučenec_ 4 Četrtek Frančišek Asiški, redovni ustanovitelj (3) • Petronij, škof_ 5 Petek_• Marcelin, škof; Flavija, mučenka_ 6 Sobota_Bruno, redovni ustanovitelj (4) • Renato, škof_ 7 Nedelja 27. NAVADNA (2), ROZNOVENSKA • Marko L, papež Prilika o hudobnih vinogradnikih (Mt 21,33-43)_ 8 Ponedeljek • Demetrij, mučenec; Pelagija, spokornica_ 9 Torek_Dioniz, škof in tovariši, mučenci; Janez Leonardi, duhovnik (4) ♦ 10 Sreda_• Frančišek Borgia, redovnik; Hugolin, mučenec_ 11 Četrtek • Emilijan (Milan, Milko), škof; Aleksander Sauli, škof_ 12 Petek_Maksimiljan Celjski, škof (4) • Serafin, redovnik_ 13 Sobota_♦ Edvard, kralj; Koloman, mučenec_ 14 Nedelja 28. NAVADNA (2) • Kalist I., papež, mučenec_ _Prilika o kraljevi svatbi (Mt 22,1-14)_ 15 Ponedeljek Terezija (Zinka) Velika, devica, cerkvena uč. (3) • Avrelija, devica 16 Torek_Hedvika, redovnica; Marjeta M. Alakok (4) • Gal, opat_ 17 Sreda_Ignacij Antiohijski, škof, mučenec (3) • Viktor, škof_ 18 Četrtek Luka, evangelist (2) • Julijan, mučenec_ 19 Petek_Izak Jogues in kanadski mučenci; Pavel od Križa (4) •_ 20 Sobota_♦ Irena (Miroslava), mučenka; Vendelin, opat_ 21 Nedelja 29. NAVADNA (2), MISIJONSKA • Uršula, devica, mučenka _O davčnem denarju (Mt 22,15-21)_ 22 Ponedeljek 0 Marija Šaloma, svetopisemska žena; Bertila Boscardin, redovnica 23 Torek_Janez Kapistran, duhovnik (4) • Severin iz Kolna, škof_ 24 Sreda_Anton M. Claret, škof (4) • Feliks, škof, mučenec_ 25 Četrtek_• Krizant in Darija, mučenca; Krišpin in Krišpinijan, mučenca 26 Petek_♦ Lucijan, mučenec; Amand iz Strasbourga, škof_ 27 Sobota_» Vincenc in Sabina, mučenca; Frumencij, škof_ 28 Nedelja 30. NAVADNA (2), ZEGNANJSKA (1) • Simon in Juda_ _Največja zapoved (Mt 22,34-40)_ 29 Ponedeljek • Narcis, škof; Ermelinda Brabantska, devica_ 30 Torek_• Marcel, mučenec; Alfonz Rodriguez, redovnik_ 31 Sreda_• Volbenk (Bolfenk), škof; Kvintin, mučenec_ Oktober 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. Vzhod Sonca Zahod Sonca Dolžina dneva 06.00 17.43 11.43 06.07 17.33 11.26 06.13 17.24 11.11 06.20 17.15 10.55 06.26 17.06 10.40 06.34 16.58 10.24 06.41 16.50 10.09 Cerkev sv. Antona Kapelica Marije Pomagaj 1867 Stara kapelica na Pringlnu Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 51 minut. Sonce stopi v znamenje Škorpijona 23. oktobra ob 17.14. Lunine mene: ščip 4. ob 13.02, zadnji krajec 11. ob 04.31, mlaj 18. ob 16.37, prvi krajec 26. ob 21.26. ■nr fm 1 Četrtek VSI SVETI (1) • Cezarij, diakon, mučenec_ 2 Petek_Spomin vseh vernih rajnih (1) • Marcijan, puščavnik_ 3 Sobota_Viktorin Ptujski, škof, muč.; Just, tržaški muč.; Martin Porres (4) • 4 Nedelja 31. NAVADNA (2), ZAHVALNA • Karel Boromejski, škof _Jezus obsoja farizeje (Mt 23,1-12)_ 5 Ponedeljek ♦ Zaharija in Elizabeta, starša Janeza Krstnika; Bertilda, opatinja 6 Torek_• Lenart (Narte), opat; Sever, škof, mučenec_ 7 Sreda_• Engelbert, škof, mučenec; Ernest, opat; Vilibrord, škof_ 8 Četrtek • Bogomir (Mirko), škof; Deodat (Bogdan), papež_ 9 Petek_Posvetitev lateranske bazilike (2) • Teodor (Božidar)_ 10 Sobota_Leon Veliki, papež, cerkveni uč. (3) » Andrej Avelinski, duhovnik 11 Nedelja 32. NAVADNA (2) • Martin iz Toursa, škof_ Pametne in nespametne device (Mt 25,1-13) 12 Ponedeljek Jozafat Kunčevič, škof, mučenec (3) • Kunibert, škof_ 13 Torek_Stanislav Kostka, redovnik (4) 9 Homobonus, trgovec_ 14 Sreda_0 Nikolaj Tavelič, mučenec ; Lovrenc Q'Toole, škof_ 15 Četrtek Albert Veliki, škof, cerkveni učitelj (4) • Leopold, knez_ 16 Petek_Marjeta Škotska; Jedrt iz Helfte (4) • Otmar, opat_ 17 Sobota_Elizabeta Ogrska, redovnica (3) • Evfemija in Tekla, mučenki 18 Nedelja 33. NAVADNA (2) • Abdija, prerok_ _Prilika o talentih (Mt 25,14-30)_ 19 Ponedeljek • Narsej, škof, mučenec; Barlam, mučenec_ 20 Torek_♦ Edmund, kralj, mučenec; Feliks Valois, redovnik_ 21 Sreda_Marijino darovanje (3) • Gelazij I., papež_ 22 Četrtek Cecilija (Cilka), devica, mučenka (3) • Maver, škof, mučenec 23 Petek_Klemen I., papež, mučenec; Kolumban, opat (4) •_ 24 Sobota_• Andrej Dung-Lac in tov., vietnam. muč. (3) • Flora, d., m._ 25 Nedelja JEZUS KRISTUS, KRALJ (VLADAR) VESOUSTVA (1) • _O poslednji sodbi (Mt 25,31-46)_ 26 Ponedeljek 9 Leonard Portomavriški, redovnik; Valerijan Oglejski, škof_ 27 Torek_• Virgil, apostol Karantanije; Jožef Pignatelli, redovnik_ 28 Sreda_• Jakob de Marchia, duhovnik; Eberhard, škof_ 29 Četrtek • DAN REPUBLIKE; Saturnin, mučenec_ 30 Petek Andrej, apostol (2) • Justina, devica November 1. 6. 11. 16. 21. 26. Vzhod Sonca 06.42 06.49 06.57 07.03 07.10 07.16 Zahod Sonca 16.48 16.41 16.35 16.30 16.25 16.21 Dolžina dneva 10.06 09.52 09.38 09.27 09.15 09.05 Idrijsko pokopališče Križani na idrijskem pokopališču Spomenik ponesrečenim rudarjem Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 9 minut. Sonce stopi v znamenje Strelca 22. novembra ob 14.47. Lunine mene: ščip 2. ob 22.48, zadnji krajec 9. ob 14.02, mlaj 17. ob 10.04, prvi krajec 25. ob 14.11. sr 1 Sobota • Natalija (Božena), spokornica; Eligij, škof 2 Nedelja 1. ADVENTNA (1) • Blanka, spokornica Opomin k čuječnosti (Mr 13,33-37) 3 Ponedeljek Frančišek Ksaver, duhovnik (3) • Kasijan, mučenec 4 Torek Janez Damaščan, duhovnik, cerkveni učitelj (4) • Barbara, dev., T1UČ. 5 Sreda • Saba (Sava), opat; Gerald iz Brage, škof 6 Četrtek Nikolaj (Miklavž), škof (4) • Apolinarij Tržaški, mučenec 7 Petek Ambrož, škof, cerkveni učitelj (3) • Agaton, mučenec 8 Sobota Brezmadežno spočetje Device Marije (1) • 9 Nedelja 2. ADVENTNA (1) • Valerija, mučenka Janez Krstnik pripravlja Jezusu pot (Mr 1,1-8) 10 Ponedeljek • Melkijad, papež, mučenec; Judita, svetopisemska žena 11 Torek Damaz I., papež (4) • Danijel Stilit, puščavnik 12 Sreda Ivana Frančiška Šantalska, redovnica (4) • Amalija, mučenka 13 Četrtek Lucija, devica, mučenka (3) • Otilija, devica; Jošt, puščavnik 14 Petek Janez od Križa, duhovnik, cerkveni uč. (3) • Spiridion (Dušan), šk. 15 Sobota • Kristina (Krista), devica; Marija K. di Rosa, redovna ust. 16 Nedelja 3. ADVENTNA (1) • Albina, devica, mučenka Janez Krstnik pričuje o Jezusu (Jn 1,6-8.19-28) 17 Ponedeljek • Lazar iz Betanije; Olimpija, redovna ustanoviteljica 18 Torek • Teotim in Bazilijan, mučenca; Gacijan, škof 19 Sreda • Urban V., papež; Favsta, spokornica; Tea, mučenka 20 Četrtek • Evgenij in Makarij, mučenca; Dominik Siloški, opat 21 Petek Peter Kanizij, duhovnik, cerkveni učitelj (4) • Severin, škof 22 Sobota Kvatre • Demetrij, mučenec; Frančiška C.,redovnica; Dan JLA 23 Nedelja 4. ADVENTNA (1) • Viktorija, devica, mučenka Angel oznani Kristusovo rojstvo (Lk 1,26-38) 24 Ponedeljek Sveti večer • Adam in Eva; Hermina {Irma), devica 25 Torek BOŽIČ, GOSPODOVO ROJSTVO (1) • Anastazija, mučenka 26 Sreda Štefan, prvi mučenec (2) • Zosim, papež 27 Četrtek Janez Evangelist, apostol (2) • Fabiola, spokornica 28 Petek Nedolžni otroci, mučenci (2) • Kastor in tovariši, mučenci 29 Sobota Tomaž Becket, škof, mučenec (4) • David, kralj 30 Nedelja SV. DRUŽINA (2) • Evgen, škof Jezusovo darovanje v templju (Lk 2,22-40) 31 Ponedeljek Silvester I.,papež (4) • Melanija, opatinja OPOMBA: Navedeni časi so v srednjeevropskem času, od 25. marca do 30. septembra pa v poletnem času. December 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. Vzhod Sonca Zahod Sonca Dolžina dneva 07.23 07.29 07.34 07.38 07.41 07.43 16.18 16.17 16.17 16.18 16.20 16.22 08.55 08.48 08.43 08.40 08.39 08.39 07.44 16.26 08.42 * SVt ^^^ 12 Lesene jaslice neznanega idrijskega rezbarja Idrijski grad pozimi Zimska noč Do 22. decembra se dan skrajša za 16 minut, potem pa do konca meseca podaljša za 3 minute. Sonce stopi v znamenje Kozoroga 22. decembra ob 14.07. Začetek zime. Lunine mene: ščip 2. ob 08.50, zadnji krajec 9. ob 03.04, mlaj 17. ob 05.22, prvi krajec 25. ob 04.16, ščip 31. ob 19.35. Jurij Šubic: Portret pisatelja dr. I. Tavčarja Ljubljana, Narodna galerija Jurij Šubic: Pred lovom Ljubljana, Narodna galerija Navadno leto 1990 ima 365 dni, začne se s ponedeljkom in konča s ponedeljkom. Premakljivi prazniki: 28. februar Pepelnica Velika noč 15. april Vnebobod 24. maj Binkošti 3. junij Sv. Rešnje Telo 14. junij Prva adventna nedelja 2. december Zlato število XV Sončni krog 11 Epakta 3 Nedeljska črka G Rimsko števio 13 Letni vladar Venera Začetek letnih časov: marca ob 22h19m; Začetek pomladi: Dne 20. Sonce stopi v znamenje Ovna (pomladno enakonočje). Začetek poletja: Dne 21. junija ob 17h33m; Sonce na Rakovem obrat-niku. Začetek jeseni: Dne 23. septembra ob 08h56m; Sonce stopi v znamenje Tehtnice (jesensko ena-konočne). Začetek zime: Dne 22. decembra ob 04h07m; Sonce na Kozorogovem obratniku. Mrki v letu 1990 so štirje mrki, dva Lunina in dva Sončeva mrka. 1. Dne 26. januarjajekolobarjasti Sončev mrk, ki je viden v ozkem pasu, ki teče čez Antarktiko in se konča na Atlantskem oceanu. Kot delni mrk je viden iz Južne Amerike. Pri nas ni viden. 2. Dne 9. februarja je popolni Lunin mrk. Viden je iz Evrope, Afrike, Azije, na Indiskem oceanu, iz Avstralije in na zahodnem delu Tihega oceana. Pri nas je mrk viden. Delni mrk se začne ob 18h29m, popolni nastopi ob 19h49ra in traja do 20h33m. Konec delnega mrka je ob 21h54m. 3. Dne 22. junija je popolni Sončev mrk. Viden je v ozkem pasu, ki teče čez Sovjetsko zvezo in se konča na Tihem oceanu. Kot delni mrk je viden iz vzhodne Evrope, severnega dela Azije, na Tihem oceanu in iz severozahodnega dela Severne Amerike. Pri nas mrk ni viden. 4. Dne 6. avgusta je delni Lunin mrk. Viden je iz Azije, na Indijskem oceanu, na Tihem oceanu in iz Avstralije. Pri nas mrk ni viden. Vidnost planetov Merkur je na nebu vedno blizu Sonca in se od njega lahko oddali le največ za 10 do 28 stopinj. Pot Merkurja okoli Sonca je namreč dokaj oploš-čena elipsa in je največja navidezna oddaljenost od Sonca odvisna od Merkurjeve trenutne lege na tiru in istočasne lege Zemlje. Merkur lahko opazujemo samo zvečer nad zahodnim delom obzorja po Sončevem zahodu ali zjutraj na vzhodnem nebu pred Sončevim vzhodom. Na večernem nebu bo letos viden ob datumih okoli 13. IV., 11. VIII. in 6. XII., na jutranjem nebu bo viden ob datumih okoli 1. II., 31. V. in 24. IX. Merkur sreča Luno 24.1., 24.II., 23.V., 23. VIL, 22.VIII., 17.IX., 18.XI. in 18.XII. Venero sreča 4. II., 14.IX. in 19.XII., Saturn 3.II., Uran 10. XII. in 18. XII., Neptun 13.1 in 28.1. Venera v začetku leta ni primerna za opazovanja, saj je 18.1. v spodnji konjunkciji s Soncem. Sredi februarja pa jo že najdemo kot Danico po 5h nad vzhodnim obzorjem. Dne 22.11. doseže največji sij (—4,3m). Venera se postopoma navidezno oddaljuje od Sonca in prihaja v ugodnejše lege za opazovanje. Dne 30. III. je v največji navidezni razdalji 46° zahodno od Sonca in vzide okoli 5h. Nato se navidezno spet približuje Soncu: sredi maja vzide okoli 4h, sredi julija ob 3h20m, sredi septembra ob 5h30m. Polagoma izgine v Sončevih žarkih in pride l.X. v zgornjo konjunkcijo, to je v lego, ko je Sonce med Zemljo in Venero. V novembru se pojavi kot Večernica na večernem nebu. Ob koncu leta zahaja okoli 17h. Venera sreča Luno 25.1., 22. II., 23.III., 22.IV., 21.V., 20.VI., 20.VIL, 19.VIII. in 18.XII. Merkur sreča 4. II., 14.IX. in 19.XII., Jupiter 13. VIII., Saturn 7. II. in 14. II., Uran 19. XII. in Neptun 23. XII. Mars najdemo v začetku leta v ozvezdju Kače-nosca po 5 nad vzhodnim obzorjem. Nato vzhaja vedno bolj zgodaj, sredi marca ob 04h20m, sredi maja ob 03h15m, sredi julija ob 0h45m, sredi septembra ob 22h15m. Giblje se napredno do 20. X., ko spremeni smer svojega navideznega gibanja v obratno. Vedno primernejši je za opazovanje, ker se bliža opoziciji s Soncem (27. XI.). V novembru in decembru je viden v ozvezdju Bika praktično vso noč. Mars sreča Luno 23.1., 21. II., 22. III., 20. IV., 19. V., 17. VI., 16. VIL, 13. VIII., 11. IX., 8. X., 5. XI., 2.XII. in 29.XII. Saturn sreča 28. II., Uran 9. II. in Neptun 17. II. Jupiter je bil ob koncu preteklega leta v opoziciji s Soncem, zato je v prvem tromesečju že v zelo primerni legi za opazovanje. Zadržuje se v ozvezdju Dvo in se giblje obratno do zastoja 24. II., ko spremeni smer svojega navideznega gibanja v napredno. Sredi marca zaide ob 2h25m, sredi aprila ob lh40m, potem pa vedno prej. V prvi polovici junija ga lahko opazujemo le še v večernih urah. V juliju ni viden, ker je 15. VII. v konjunkciji s Soncem. Avgusta ga najdemo zjutraj na vzhodnem nebu pred Sončevim vzhodom v ozvezdju Raka. Ves čas se giblje napredno, po zastoju 30. XI. pa spet obratno. Sredi septembra vzide ob 2h30m, sredi oktobra okoli polnoči, decembra pa v večernih urah. Jupiter sreča Luno 10.1., 6. II., 5. III., 1. IV., 29. IV., 27. V., 23. VI., 18. VIII., 15. IX., 12. X., 9. XI. in 6. XII. Venero sreča 14. VIII. Saturn se zadržuje vse leto v ozvezdju Strelca. V začetku leta ni viden, ker je 6.1, v konjunkciji s Soncem. V marcu ga zasledimo v zgodnjih jutranjih urah na vzhodnem nebu. Sredi meseca vzide ob 3h45m, potem pa vedno prej, ker se navidezno oddaljuje od Sonca: sredi aprila vzide ob 2h45m, sredi maja ob 0h50m. Dne 5. V. spremeni smer svojega navideznega gibanja v obratno. Primeren za opazovanje je v juliju in avgustu, ker je 15. VII. v opoziciji s Soncem in je viden vso noč. Sredi septembra zaide kmalu po lh. Po zastoju 23. IX. se giblje spet napredno. Navidezno se približuje Soncu in zato zahaja vedno prej: sredi otobra ob 22h15m, sredi novembra ob 20h20m, decembra pa že v zgodnjih večernih urah. Saturn sreča Luno 25.1., 22.11., 21. III., 18. IV., 15. V., 11. VI., 8. VII., 4. VIII., l.IX., 28. X., 22.XI. in 19.XII. Merkur sreča 3. II., Venero 7. II. in 14. II., Mars 28. II. Uran je na meji vidljivosti s prostim očesom. Vse leto se giblje v ozvezdju Strelca. Dne 14. IV. je v zaostaju in je viden po 2h. V opozicijo s Soncem pride 29. VI., tedaj je vso noč nad obzorjem. Dne 14. IX. je spet v zastoju in zaide okoli polnoči. V konjunkcijo s Soncem pride 31. XII., zato v decembru ni viden. Uran sreča Luno 24.1., 21. II., 20.III., 16. IV., 14. V., 10. VI., 7. VII., 3. VIII., 27. IX., 24. X., 21. XI. in 18. XII. Merkur sreča 10. XII. in 18. XII., Venero 19. XII., Mars 9. II. Neptun je mogoče opazovati le z zelo močnimi daljnogledi. V zastoju je 16. VI. in je tedaj viden v drugi polovici noči. V opozicijo s Soncem pride 5. VIL Zato je ob koncu junija in začetku julija vso noč nad obzorjem. Dne 23. IX. je spet v zastoju in je tedaj viden v prvi polovici noči. Vse leto se giblje v ozvezdju Strelca. Neptun sreča Luno 25.1., 21. II., 20. III., 17. IV., 14. V., 10. VI., 7. VII., 4. VIII., 27. IX., 25. XI. in 18. XII. Merkur sreča 13.1. in 28.1., Venero 23. XII. in Mars 17.11. Pluton, deveti, najoddaljenejši znani planet, je v opoziciji s Soncem 7.V., v konjunkciji pa 10. XI. Giblje se vse leto v ozvezdju Kače. Pregled vidnosti: Venera je od februarja do septembra Danica, ob koncu leta pa Večernica. ' Mars je v začetku leta viden le v jutranjih urah, avgusta vso drugo polovico noči, v novembru in decembru praktično vso noč. Jupiter je v začetku leta viden vso noč, v začetku maja v prvi polovici noči, v juliju ni viden, oktobra je viden v drugi polovici noči, ob koncu leta vso noč. Saturn je v februarju viden le zjutraj, v začetku junija vso drugo polovico noči, sredi julija vso noč, septembra v prvi polovici noči, ob koncu leta le zgodaj zvečer. Herschlov ključ Učenjaki sicer ne morejo dokazati, da Luna vpliva na vreme - podobno kakor vpliva na morsko gladino - vendar opazovanja dokazujejo, da je Herschlov vremenski ključ, ki napoveduje vreme iz Luninih sprememb, precej zanesljiv vremenski prerok, posebno če ga uporabljamo z drugimi vremeniki. Zvezdoslovec F. J. Herschel je sestavil tabelo, ki jo podajamo spodaj. Na podlagi te tabele - vsaj približno - lahko ugotovimo vreme, če vemo, kdaj se izpremeni Luna, to je, ob kateri uri nastopi prvi krajec 9, ščip ©, zadnji krajec ® in mlaj © Herschlov ključ pravi: Če se Luna spremeni: ob uri bo poleti bo pozimi (16. 4.-15. 10.) (16. 10.-15. 4.) od 24 . do 2. lepo mrzlo, če ni jugozahodnik od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 4. do 6. dež sneg in vihar od 6. do 10. spremenljivo dež ob severozahod-niku, sneg ob vzhodniku od 10 . do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12 . do 14. veliko dežja sneg in dež od 14 . do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 16. . do 18. lepo lepo od 18. . do 22. lepo ob severu ali zahodniku dež ob jugu ali jugozahodniku dež in sneg ob jugu ali zahodniku od 22. do 24. lepo lepo Kratko si zapomnimo ta ključ takole: 1. Vreme bo tem zanesljiveje lepo, čim bliže polnoči se Luna spremeni. 2. Vreme bo tem bolj gotovo grdo, čim bliže poldneva se Luna spremeni. Ako Herschlov ključ napoveduje lepo vreme za določen dan, moramo razumeti tako, da bo približno v tistih dneh lepo. Naši dedje so zelo verjeli stoti uri po mlaju. Kakor se je vreme tedaj zastavilo, tako je redno do ščipa (polne lune) tudi trajalo. Rimljani so v svojem pregovoru to označevali kar s petim dnevom: Kakršno je po mlaju vreme peti dan. tako je do ščipa (polne Lune). OPOMBA: Navedeni časi so v srednjeevropskem času, od 25. marca do 30. septembra pa v poletnem času. Koledar za leto 1991 Januar Februar Marec April Maj Junij 1 T Novo lelo 1 P Brigita Irska 1 P Albin 1 P Vel. poned. 1 S Jožef Delavec 1 S Justin 2 S Bazilij 2 S Svetnica 2 S Neža Pr. 2 T Franč. Pav. 2 C Boris 2 N 9. n., Erazem 3 Č Genovefa 3 N 4. nav., Blaž 3 N 3. p.. Kun. 3 S Rihard, šk. 3 P Filip, Jakob 3 P Klotilda 4 P Angela Fol. 4 P Andrej Cors. 4 P Kazimir 4 Č Izidor Sev. 4 S Florijan 4 T Kvirin 5 S Milena 5 T Agata 5 T Evzebij 5 P Vincenc Fer. 5 N 6. v.. Angel 5 S Svetko 6 N Trije kralji 6 S Ljubo 6 S Fridolin 6 S Irenej 6 P Dominik Savio 6 Č Norbert 7 P Rajraund P. 7 Č Rihard, kr. 7 Č Perpetua 7 N Bela ned. 7 T Gizela 7 P Jezusovo srce 8 T Severin 8 P Prešernov dan 8 P Janez od B. 8 P Albert, šk. 8 S Viktor Mil. 8 S Marijino srce 9 S Julij an 9 S Apolonija 9 S Frančiška R. 9 T Valtruda 9 C Vnebohod 9 N 10. n., Prim. 10 C Viljem, šk. 10 N 5. n., Sholastika 10 N 4. p., 40 muč. 10 S Apolonij 10 P Antonin 10 P Bogumil 11 P Pavlin Ogl. 11 PLurškaMB 11 P Sofronij 11 Č Stanislav, m. 11 S Žiga 11 T Barnaba 12 S Tatjana 12 T Pust 12 T Doroteja 12 P Lazar Trž. 12 N 7. v., Pankr. 12 S Adelhajda 13 N Jezusov krst 13 S Pepelnica 13 S Kristina 13 S Hermenegild 13 P Servacij 13 Č Anton Pad. 14 P Odon 14 Č Valentin 14 Č Matilda 14 N 3. vel., Lidv. 14 T Bonifacij 14 P Elizej 15 T Maver 15 P Jordan 15 P Klemen Dv. 15 P Anastazija 15 S Zofija 15 S Vid 16 S Marcel 16 S Julijana 16 SHerbert 16 T Bernardka 16 Č Janez Nep. 16 N 11. n., Gvido 17 Č Anton pušč. 17 N 1. postna 17 N 5. p., Jedrt 17 S Rudolf 17 PJošt 17 P Adolf 18 P Suzana 18 P Flavijan 18 P Edvard, m. 18 Č Elevterij 18 S Erik 18 T Marcel 19 S Knut 19 T Konrad 19 T Jožef 19 P Leon 19 N Binkošti 19 S Romuald 20 N 2. nav., Bošt. 20 S Sadot 20 S Klavdija 20 S Hilda 20 P Bernardin 20 C Silverij 21 P Neža, m. 21 C Irena 21 Č Nikolaj F. 21 N 4. v., Anzelm 21 T Valens 21 P Alojzij 22 T Vincenc 22 P Marjeta K. 22 P Lea 22 P Leonid 22 S Renata 22 S Ahac 23 S Ildefonz 23 S Dositej 23 S Viktorij an 23 T Jurij 23 C Željko 23 N 12. n.. Zeno 24 Č Frančišek Sal. 24 N 2. p., Sergej 24 N Cvetna 24 SFidel 24 P Marija Pom. 24 P Janez Krst. 25 P Pavlovo spr. 25 P Taras 25 P Oznanjenje 25 Č Marko 25 S Beda 25 T Viljem 26 S Timotej, Tit 26 T Matilda 26 T Evgenija 26 P Pashazij 26 N Sv. Trojica 26 S Virgil 27 N 3. n., Angela M. 27 S Gabrijel ŽMB 27 S Rupert 27 S (Jstan. OF 27 P Avguštin Cant. 27 Č Ladislav 28 P Tomaž Akv. 28 Č Roman 28 Č Vel. četrtek 28 N 5. v., Vital 28 T German 28 P Irenej 29 T Valerij 29 P Vel. petek 29 P Katarina Sien. 29 S Maksim Emon. 29 S Peter in Pavel 30 S Hijacinta 30 S Vel. sobota 30 T Pij V. 30 C Telovo 30 N 13. n., Pr. muč. 31 Č Janez Bosko 31 N Velika noč 31 P Mar. obisk Julij Avgust September Oktober November December 1 P Estera 1 Č Alfonz Ligvor. 1 N Angelska 1 T Terezija DJ 1 P Vsi sveti 1 N 1. adventna 2 T Oton Bamb. 2 P Evzebij 2 P Kastor 2 S Angeli varuhi 2 S Verne duše 2 P Bibijana 3 S Tomaž 3 S Lidija 3 T Gregor Vel. 3 Č Evald 3 N Zahvalna 3 T Frančišek Ks. 4 Č Dan borca 4 N 18. n.. Jan. V. 4 S Rozaiija 4 P Frančišek As. 4 P Karel 4 S Barbara 5 P Ciril in Metod 5 P Marija Snežna 5 Č Lovrenc Giust. 5 S Marcelin 5 T Zaharija 5 C Saba 6 S Bogomila 6 T Jez. sprem. 6 P Petronij 6 N Rožnovenska 6 S Lenart 6 P Miklavž 7 N 14. n., Izaija 7 S Kajetan 7 S Regina 7 P Sergij, m. 7 Č Engelbert 7 S Ambrož 8 P Kilijan 8 Č Dominik 8 N 23. n., Mali šm. 8 T Pelagija 8 P Bogomir 8 N 2. adv., Marija 9 T Veronika 9 P Jaroslav 9 P Peter Klaver 9 S Dioniz 9 S Božidar 9 P Valerija 10 S Amalija 10 S Lovrenc, m. 10 TOtokar 10 Č Hugolin 10 N 32. n., Leon 10 T Melkijad 11 Č Benedikt 11 N 19. n., Klara 11 S Ema 11 P Emilijan 11 P Martin 11 S Damaz 12 P Mohor, Fort. 12 PInocenc 12 C Gvido 12 S Maksimilijan 12 T Jozafat K. 12 Č Ivana Šant. 13 S Henrik 13 T Radegunda 13 P Janez Zlat. 13 N 28. n., Edvard 13 S Stanislav K. 13 P Lucija 14 N 15. n.. Kamil 14 S Maks. Kolbe 14 S Pov. sv. križa 14 P Kalist 14 Č Nikolaj Tav. 14 S Dušan 15 P Vladimir 15 C Veliki Šmaren 15 N 24. n., Žal. MB 15 T Terezija 15 P Leopold 15 N 3. adv., Krist. 16 T Karmelska MB 16 P Rok 16 P Ljudmila 16 S Hedvika 16 S Otmar 16 P Albina 17 S Aleš 17 S Hijacint 17 T Lambert 17 Č Ignacij Ant. 17 N 33. n., Elizab. 17 T Lazar 18 Č Friderik 18 N 20. n„ Helena 18 S Irena 18 P Luka 18 P Roman, m. 18 S Gacijan 19 P Arsen 19 P Boleslav 19 Č Januarij 19 S Etbin 19 T Narsej 19 Č Favsta 20 S Marleta Ant. 20 T Bernard 20 PEvstahij 20 N Misijonska 20 S Edmund 20 P Evgen 21 N 16. n., Danijel 21 S Pij X. 21 S Matej 21 P Uršula 21 Č Darovanje DM 21 S Peter Kan. 22 P Dan vstaje 22 Č Marija Kraljica 22 N 25. n„ Mavr. 22 T Kordula 22 P Cecilija 22 N 4. adv.. Dem. 23 T Brigita Švedska 23 P Roza iz Lime 23 P Paternij 23 S Janez Kap. 23 S Klemen 23 P Viktorija 24 S Kristina 24 S Jernej 24 T Gerard 24 C Feliks, šk. 24 N Kristus Vladar 24 T Adam, Eva 25 Č Jakob 25 N 21. n., Ludvik 25 S Avrelija 25 P Krizantj. Darija 25 P Katarina 25 S Božič 26 P Ana, Joahim 26 P Rufin 26 Č Kozma, Dam. 26 S Lucijan 26 T Peter Aleks. 26 Č Štefan 27 S Gorazd in tov. 27 T Monika 27 P Vincenc Pav. 27 N Zegnanjska 27 S Virgil 27 P Janez Evang. 28 N 17. n., Viktor 28 S Avguštin 28 S Venčeslav 28 P Simon, Juda 28 C Eberhard 28 S Nedolžni otr. 29 P Marta 29 Č Muč. Jan. Krst. 29 N 26. n., Miha 29 T Narcis 29 P Dan republike 29 N Sv. Družina 30 T Peter Kriz. 30 P Feliks, m. 30 P Hieronim 30 S Alfonz Rodr. 30 S Andrej 30 P Rajner 31 S Ignacij Loj. 31" S Rajmund Nonat 31 C Volbenk 31 T Silvester Ob idrijski petstoletnici Idrija je bila v času avstroogrske monarhije drugo največje mesto na Kranjskem. S svojimi 6.035 prebivalci (po ljudskem štetju iz leta 1910) je bila večja celo od Kranja (tedaj 5.453 prebivalcev) in Novega mesta (tedaj s 3.199 prebivalci). Seveda je bil rudnik živega srebra tisti, ki je dal Idriji tako veljavo. Rudnik je odprl Idriji okno v svet in zato ni čudno, da je tod delovalo ali od tukaj izvira toliko znamenitih mož. Tudi v času, ko rudnik ne bo več obratoval, bo še vedno ostal v idrijskem grbu rimski bog Merkur kot simbol živega srebra (bodisi celotna podoba Merkurja z znakom v roki ali pa samo Merkurjev znak). Uredniški odbor Mohorjevega koledarja se je odločil, da se ob petstoletnici odkritja živosrebr-ne rude spomni tega dogodka. Zunanja oprema in mesečni okraski v koledarju za leto 1990 v sliki prikazujejo Idrijo, s članki pa hočemo tudi v besedi prikazati razvoj rudnika in vse spremljajoče pojave. S pomočjo idrijskega dekana g. Stanka Medveščka smo naprosili posamezne strokovnjake v Idriji, da so nam vse to opisali. Tako objavljamo poleg zgodovine rudnika tudi idrijsko cerkveno zgodovino, razvoj šolstva, znamenite može, prikaz čipkarstva, idrijski govor in seveda tudi idrijske jedi, torej vse tisto, kar je za Idrijo tako značilno in po čemer Idrijo in Idrijčane poznajo tudi drugod. V letošnjem koledarju se torej dogaja prvič, da se kakšnega zgodovinskega dogodka spominjamo na tak način in da je jubilej enega od slovenskih mest prikazan s toliko prispevki. Mohorjeva družba se zaveda pomena, ki ga je imela Idrija v slovenskem prostoru in tako čestita faranom in občanom Idrije k njihovemu prazniku. Želimo, da bi letošnji Mohorjev koledar ponesel sliko in glas o Idriji povsod po Sloveniji in tudi preko njenih meja. Miloš Rybar Obe varianti idrijskega grba: na eni je rimski bog Merkur (kot simbol živega srebra), na drugi Merkurjev znak Iz tehniške zgodovine idrijskega rudnika Pisnega dokumenta o odkritju živega srebra (Hg) v idrijski kotlini zaenkrat še ne poznamo. Največja poznavalka najstarejšega obdobja idrijske zgodovine dr. Marija Verbič iz številnih posrednih podatkov prepričljivo postavlja znamenito najdbo v leto 1490. Po ustnem izročilu, ki je bilo zapisano skoraj 200 let kasneje, je bila najdba živega srebra povsem naključna. V tistih davnih dneh je živel na sotočju Idrijce in Nikove škafar, ki je svoje izdelke namakal pri bližnjem studenčku. Nekega jutra je opazil v škafu kapljice njemu neznane, bleščeče, »žive« tekočine. Odnesel jo je v Skofjo Loko, kjer mu je zlatar razkril, da je sijajna, težka snov, živo srebro. Razumljivo je, da imenitna najdba ni ostala dolgo prikrita. Prav kmalu so se na brežinah Nikove pod Koba-lovo planino pojavili prvi rudokopi. Pripoved o škafarju in najdbi živega srebra ima trdno geološko podlago, zato menimo, da gre za resnični zgodovinski dogodek. V idrijskem rudiš-ču se nahaja živo srebro v obliki živordečega minerala cinabarita (HgS) in takoimenovanega samorodnega živega srebra (Hg), ki se pojavlja v kamninah v obliki drobnih kapljic čistega Hg. V okolici cerkve sv. Trojice, ki so jo kasneje postavili na mestu, kjer je izviral znameniti »srebrni« studenec, še danes najdemo v skrilavcih kapljice živega srebra, kar nam vsekakor govori v prid resničnosti ustnega izročila. V prvih letih po odkritju živega srebra se rudarjenje v Idriji ni moglo prav razmahniti. Bogatih cinabaritnih rud, ki vsebujejo v povprečju 15-17% živega srebra, takrat še niso odkrili. Odkopavali so le samorodne skrilavce z vsebnostjo od 0,3 do 1,5 % živega srebra in z izpiranjem iz njih pridobivali tekočo kovino. Leta 1500 so na južni strani idrijske kotline začeli kopati še danes ohranjen in prehoden Antonijev rov, ki pa jih ni pripeljal do bogatejšega orudenja. Velika sreča se je idrijskim rudarjem nasmehnila osem let kasneje. Dne 22. junija 1508 so v jašku ob Nikovi na današnjem Trgu svobode (Stari trg) v globini 42 m naleteli na zelo bogato cinabaritno orude-nje. Šele s tem odkritjem so bili postavljeni zanesljivi temelji petstoletnemu neprekinjenemu rudarjenju v idrijski kotlini. V čast temu dogodku so jašek ob Nikovi poimenovali po sv. Ahaciju, dan sv. Ahaca (22. junij) pa so v Idriji nadvse slovesno praznovali do povojnih dni. Vzroke za spremenljivo uspešnost rudarjenja v 16. stoletju moramo iskati predvsem v neurejenih gospodarskih in slabih tehničnih razmerah pri rudniku. Temu se ni čuditi, saj je bilo v sedemde- setih letih lastništvo rudnika razdeljeno kar med 43 podjetnikov. Stalni medsebojni prepiri in želja po čimvečjem dobičku brez večjih vlaganj v vzdrževanje in obnovo so pripeljalli do nesmotrnega rudarjenja in postopnega propadanja rudniških naprav na površini in v jami. Ponudba deželnega kneza Karla za odkup vseh deležev (kuksov) pri rudniku z vsemi posestvenimi pravicami in zalogami je prišla številnim lastnikom kar prav. Pod vodstvom dvornega svetnika Hansa Khisla je bila leta 1575 sklenjena kupna pogodba za 170.000 renskih goldinarjev. Idrijski rudnik je prišel pod neposredno upravo dunajske dvorne komore in dobil enotno vodstvo. V naslednjih letih so pod vodstvom rudniškega upravitelja Gregorja Ko-morja poslovanje rudnika temeljito reorganizirali, poglobili jamo, izdelali nov vhodni jašek sv. Barbare, oskrbeli vodno energijo za dvigalne naprave in zagotovili nemoteno oskrbo z lesom z dograditvijo prvih lesenih klavž na Idrijci in Zali. Ob koncu 16. stoletja so v Idriji že rudarili v globini 170 m pod površino. Idrijski rudnik je bil ta čas eden najglobljih v Evropi in je slovel po svoji odlični tehnični opremljenosti. Z napravami, zgrajenimi do sredine 17. stoletja, je postal tehnično najbolje opremljen rudnik notranjeav-strijskih dežel. Po odkritju cinabaritnih rud so preprosto izpiranje samorodnega živega srebra iz skrilavca opustili. Rudo so žgali v kopah, na podoben način kot se pripravlja oglje. V sredini 16. stoletja so živo srebro še vedno pridobivali v kopah, vendar so pri tem uporabljali lončene posode. Tak način žganja je leta 1557 opisal znani klavžarski in rudarski strokovnjak Georgius Agricola v svojem znamenitem delu »De re metallica«. SI. 1. Pridobivanje živega srebra z retortno metodo v 16. stoletju (Agricola, De re metallica, 1557). Velika slava rudnika je privabila v Idrijo številne pomembne svetovne popotnike in znanstvenike. Dobili smo prve osebno obarvane tiskane opise rudnika in rudniških naprav izpod peresa jezuita Sigmunda Sisserusa, Angležev Gualterusa Poppeja (1665) in Edvvarda Browna (1672) ter našega znamenitega Valvazorja (1689). Kljub odlični tehnični opremljenosti rudnika so bile v 17. stoletju socialne in zdravstvene razmere idrijskih rudarjev zelo slabe. Prodaja živega srebra je bila odvisna od stanja pri drugih živosre-brnih rudnikih in predvsem od finančne moči in uspešnosti trgovskih hiš, ki so imele v tem obdobju prodajo živega srebra v zakupu. Skrajno neugoden položaj rudarjenja je bil pogojen z veliko obolevnostjo zaradi merkurializma (zastrupitve z živosrebrnimi hlapi), samovoljnih in dostikrat izkoriščevalskih postopkov rudniških upraviteljev. Kriza je dosegla vrh za časa zloglasnega in nesposobnega upravitelja Sigmunda Kienpacha, ki je prignal rudnik ob koncu 17. stoletja na rob propada. Njegova že kar legendarna nesposobnost je je v ljudskem izročilu ostala živa do današnjih dni. Starejši Idrijčani lene in nesposobne someščane še vedno zmerjajo s »kimpaham«. Leta 1695 je dvorna oblast Kienpacha odstavila in vodstvo rudnika zaupala priznanemu rudarskemu strokovnjaku in dobremu organizatorju Johanu Frideriku Stampferju, ki si je močno prizadeval obnoviti rudnik in povečati proizvodnjo. Pomembno Stampferjevo dejanje je bilo, da je retortne peči, v katerih so žgali rudo od sredine 16. stoletja, izboljšal in na tak način zmanjšal izgube in zastrupljanje žgalničarjev s Hg hlapi. Stampferjeva prizadevanja so imela le kratkotrajen uspeh. Nenasitni in vedno zadolženi dunajski dvor je v tem času najemal na račun idrijskega živega srebra velikanska denarna posojila na Ho-landskem. Šele, ko so bili dolgovi leta 1724 poravnani, so se razmere pri izčrpanem in zanemarjenem rudniku nekoliko uredile. Zaradi padca cen živega srebra na svetovnem trgu so se rudniške težave vlekle tja v štirideseta leta. Stampferjevemu nasledniku, uspešnemu poslovnežu Antonu Steinbergu, ki je bolj znan kot raziskovalec in opisovalec Cerkniškega jezera, je uspelo prepričati Dunaj, da je začel z obnovo in modernizacijo rudnika. Sledilo je dolgo, zelo uspešno in zanimivo obdobje idrijske zgodovine. Leta 1736 so začeli pri rudniku z velikimi deli. Opustili so star Ahacijev in odprli nov Terezijin jašek (1738-1748). Jamo so poglobili, odprli več novih obzorij in pri tem odkrili veliko bogatih rudnih teles. Začeli so z obsežnimi raziskovalnimi deli v jami in na površini. Leta 1750 so pod upraviteljem A. Haubtmannom bistveno izboljšali predelavo rude z uvedbo aludelnih španskih peči. Z novimi pečmi seje poleg boljšega izkoristka rude predvsem zmanjšalo število merkurialnih obolenj. V letih 1767 do 1772 so bile po načrtih graditelja in jamomerca domačina Jožefa Mraka zgrajene »slovenske piramide«, mogočne vodne pregrade za plavljenje lesa - klavže na Idrijci in Belci. Te imenitne zgradbe si še danes s spoštovanjem ogledujejo domači in tuji strokovnjaki. Na prizadevanje upravitelja A. Haubtmanna in po priporočilu osebnega zdravnika cesarice Marije Terezije, slavnega Gerharda van Swietena, je dobila Idrija prvega šolanega zdravnika. Leta 1754 je bil kot rudniški zdravnik nastavljen znani prirodoslovec Joannes Antonius Scopoli, ki je ostal v Idriji do leta 1769. »Zaradi prirodoslovnih raziskav in zaradi znamenitega živosrebrnega rudnika, ki je v tej deželi«, pa tudi zato, ker tam živi »slavni Scopoli«, je prišel leta 1766 v Idrijo vsestransko razgledani prirodoslovec Baltazar Hacquet. Kot izkušen kirurg je sedem let uspešno lajšal težave idrijskim rudarjem. Čas prosvetljenstva je prinesel v idrijsko kotlino tudi splošen napredek. Mesto je dobilo novo cestno povezavo z Vrhniko, prvo slovensko gledališko stavbo (okrog leta 1770) in mogočno žitno skladišče, znani idrijski »magazin«, ki je danes preurejen v kulturno hišo. V tem obdobju je bila Idrija znana tudi po dobro urejenem šolstvu. Slaba prodaja in padec cen živega srebra na svetovnem trgu v 80. letih 18. stoletja sta porinila idrijski rudnik na rob rentabilnosti. Da bi znižali stroške, se je Dunaj odločil za zmanjšanje proizvodnje, odpuščanje delavcev in znižanje pokojnin. To je povzročilo v Idriji veliko revščino in bedo. Kot poroča raziskovalec idrijskega zdravstva in socialnih razmer dr. Jože Pfeifer je ob teh dogodkih rudarski urad poročal na Dunaj »huda in težka bridkost je zajela vsa srca, žalost in obup odsevata z bledih obrazov in povsod se sliši le tarnanje in vzdihovanje«. Kot da bi bila beda osemdesetih let priprava na nov razcvet idrijskega rudarskega obrata in Idrije. Leta 1785 je bila med cesarskim Dunajem in špansko vlado podpisana pogodba za dobavo velikih količin živega srebra. Pogodba je bila leta 1792 obnovljena še za šest let. Proizvodnja živega srebra, ki je do tedaj nihala med 30 in 140 tonami Hg na leto, se je dvignila na povprečno 600 ton, v letu 1794 pa so pridobili celo 672 ton, kar predstavlja enega izmed proizvodnih vrhov v vsej rudniški zgodovini. Tak izjemen dvig proizvodnje so dosegli v prvi vrsti s pospešenim odkopava-njem le najbogatejših rud. Siromašno rudo so puščali ali pa so z njo zasipavali odkope in stara rudarska dela. Uvedli so pač znani »roparski« način odkopavanja, ki je prišel včasih prav tudi kasnejšim upravljavcem rudnika vse do današnjih dni. V obdobju trgovanja s Španijo so jamo poglobili, razširili in odprli številna nova orudena območja. Izdelali so dva nova vhodna jaška. Leta 1786 so odprli Jožefov (danes jašek Delo), šest let kasneje pa še Frančiškov jašek (danes jašek Borba). Vedno večje težave z jamsko vodo so uspešno rešili leta 1790. Zgradili so znamenito vodno črpalko, idrijsko »kamšt« (Wasserkunst). Mogočno lopatasto vodno kolo s premerom 13 m je uspešno črpalo več sto litrov vode na minuto iz globine 285 m kar celih 160 let. Ta enkratni tehnični spomenik je ohranjen in si ga je vsekakor vredno ogledati. S porastom proizvodnje se je v tem obdobju število zaposlenih pri rudarskem uradu dvignilo od okoli 500 pred letom 1785 na približno 1350 v letu 1790. Rudarji so se doseljevali iz drugih avstrijskih rudnikov, celo iz Češke in Tirolske. Močno povečani obseg obratovanja žgalnice je skokovito dvignil število merkurialnih obolenj. V prenapolnjeni Idriji so se tudi sicer močno poslabšale socialne in zdravstvene razmere. Zdravstvena služba, ki je bila za ta čas v Idriji že odlično organizirana, je torej imela v zadnjem desetletju 18. stoletja nemalo težav in skrbi. Prvi dve francoski zasedbi Idrije leta 1797 in 1805 sta cesarski Dunaj drago stali. Zaradi neiz-najdljivosti rudniških uradnikov so Francozi zasegli velike količine živega srebra. V štiriletnem obdobju (1809-1813) tretje zasedbe so Francozi reorganizirali rudniško upravo in nadaljevali z odkopavanjem najbogatejših delov rudišča brez vlaganja v odkrivanje novih ležišč. Po odhodu Francozov so v povsem izčrpani jami začeli z novimi deli. V globini 227 m pod površino so odprli novo obzorje, izkopali nov dostopni Ferdinandov jašek in začeli s številnimi sledilnimi in raziskovalnimi rovi. Rezultati del so bili pičli, zato so bili nekateri mnenja, da so rudarjenju v Idriji šteti dnevi. Posebna komisija dunajskih strokovnjakov, ki si je leta 1823 ogledala celotno idrijsko jamo, je s koristnimi napotki pregnala dvome o perspektivnosti idrijskega rudnika. Za rudarjenje v naslednjih letih je značilno postopno padanje vsebine živega srebra v izkopani rudi in nenehno tehnološko in tehnično prilagajanje rudnika takim razmeram. Okrog leta 1816 je vsebovala ruda še okrog 10% Hg, leta 1850 pa v povprečju le še 2 odstotka. To pomeni, da so za enako letno količino pridobljenega živega srebra morali sredi petdesetih let izkopati štiri do petkrat večje količine rude. Poleg modernizacije del v jami so morali močno povečati zmogljivosti žgalnice. V letih 1840 do 1849 so skonstru- irali več originalnih peči, ki so imele boljše izkoristke in bistveno manjšo porabo drv. V prvi polovici 19. stoletja je rudniški obrat doletelo več hudih nesreč. Leta 1803 in 1846 sta v osrednjem delu jame, v globini okoli 200 m, izbruhnila požara. V prvem je izgubil življenje en rudar, drugi je bil usoden za 16 ljudi. Kot piše dr. Jože Pfeifer je »vse področje požara postalo velikanska žgalna peč, v kateri so nastajali nevarni živosrebrni hlapi in žvepleni plini«. Obakrat so pogasili požar šele z zalitjem jame. Ko je leta 1803 voda prodrla do središča požara, je močna eksplozija zrušila celo naprave na površini. Obnova rudnika je bila po obeh požarih povezana s hudimi napori in težkimi zastrupitvami delavcev, saj je bil jamski zrak zelo segret in nasičen z živosrebrnimi hlapi. Zanimivo je, da je z vdorom vode v jamo leta 1837 povezan pomemben tehnični napredek rudnika. V obdobju sanacije vdora idrijska kamšt ni zmogla sproti črpati dotekajočih vodnih količin, zato so na vhodnih jaških postavili dva parna stroja, ki sta bila, kot poroča zgodovinar Ivan Mohorič, prva parna stroja postavljena na slovenskih tleh. Po marčevskih nemirih leta 1848, ki so pretresli tudi Idrijo, se začenjajo za idrijski rudnik desetletja tehnično in tehnološko plodnega razvoja jame in metalurškega obrata. Jamo so postopno širili proti jugovzhodu in jo poglabljali. Leta 1880 je bilo 1500 m dolgo in 600 m široko rudišče odprto s šestimi dnevnimi jaški, dvema vhodnima rovoma, sedemindvajsetimi medob-zornimi upadniki in tridesetimi slepimi jaški. Tik pred prvo svetovno vojno so odprli še 13. obzorje na globini približno 333 m pod površino. Ker so bili bogati osrednji deli rudišča že pobrani, so vedno več rudarili na siromašnejših obrobnih delih. Vsebnost živega srebra v rudi se je postopno zmanjševala od 2 % leta 1850, padla po letu 1880 SI. 3. Presipalna Čermak-Špirokova peč je predstavljala vrhunski tehnološki dosežek pri predelavi živosrebrne rude v prejšnjem in prvi polovici tega stoletja. Fotoarhiv Mestnega muzeja v Idriji. $1. 4. Skrbno izdelano podporje (cimpranje) zagotavlja varno delo v idrijski jami. Foto: Renato Škarabot pod 1 odstotek in se v letih do prve svetovne vojne gibala med 0,7 in 0,6 odstotki. Količina letno pridobljenega živega srebra je bila med 360 in 542 tonami. Z 8201 leta 1913 je bil dosežen proizvodni vrh rudnika. Zaradi povečanega izkopa so jamo stalno modernizirali. Od številnih tehničnih novosti naj omenimo le uvedbo strojnega vrtanja leta 1874, postavitev novih parnih črpalk in dvigalnih naprav na vseh jaških in začetek elektrifikacije že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1906 so na Frančiškovemu jašku (danes Borba) postavili električni izvozni stroj tovarne »Siemens Schuckert«, ki je pravi čudež kvalitete, saj še danes uspešno obratuje. Povečan izkop rude je zahteval tudi velike spremembe v žgalnici. Po letu 1895 je obratovalo kar 21 peči s tremi načini žganja rude. Tehnološki vrh je idrijski metalurški obrat dosegel s postavitvijo originalnih, izredno uspešnih Čermak-Spire-kovih presipalnih peči, ki so bile v uporabi do 60. let tega stoletja. Ko so si leta 1872 ogledali idrijsko žgalnico predstavniki španskega živosrebrne-ga rudnika Almadena, se niso mogli načuditi velikosti idrijskih naprav in tudi »razsipnosti pri investicijah in porabi goriva«. Ena izmed Cermak-Spirekovih peči je ohranjena kot pomemben tehnični spomenik slovenskega pomena. V drugi polovici 19. stoletja so se za prirodo-slovne, tehnične in tehnološke posebnosti idrijskega rudnika začeli zanimati številni strokovnjaki in znanstveniki. Po letu 1850, tja do I. svetovne vojne, je bilo po nepopolnih podatkih napisanih kar okrog 140 del s področja zgodovine, geologije, rudarstva, metalurgije, kemije, tehnike, medicine dela in ekologije. Posebej naj omenimo številne odlične geološke razprave prvega slovenskega šolanega montanista in geologa Marka Vincenca Lipolda, ki je bil v letih 1867-1883 tudi rudniški direktor. Avstrijske načrte o nadaljnji razširitvi in modernizaciji rudnika je preprečila prva svetovna vojna. Idrijo je leta 1918 zasedla italijanska vojska. Osovražene italijanske oblasti so ob vsesplošnem, grobem nacionalnem zatiranju ostale v Idriji kar 25 let. Po razpadu Italije leta 1943 je do pomladi leta 1945 upravljala idrijski rudarski obrat nemška vojska. Dolgo zasedbeno obdobje je bil za rudnik čas splošnega nazadovanja in težkih socialnih razmer. V letih 1930-1936 so odpustili kar okrog 370 delavcev, ki so si morali iskati delo pri drugih rudnikih. Če izvzamemo širokopotezno elektrifikacijo, se Italijani niso lotevali niti tehnično-tehnološke obnove rudnika kot tudi ne večjih raziskovalnih in sledilnih del v rudišču. Izkoriščali so v glavnem le rudna telesa, ki so bila znana še iz avstrijskih časov. V letih 1922 do 1930 so pridobili od 550 do 648 ton Hg, v sledečih letih pa okrog 350 ton. Tudi v prvih povojnih letih ne moremo govoriti o smotrnem gospodarjenju pri rudniku. Z velikimi potrebami povojne obnove Jugoslavije so bili povezani visoki proizvodni načrti. Ob štirideset in več let starih iztrošenih napravah je bilo te mogoče izpolniti le z odkopavanjem preostalih znanih, skromnih zalog bogate rude. Odstotek živega osrebra v rudi je v prvem povojnem desetletju padel od 0,65 % na 0,39 % Hg v letu 1955. Proizvodnja se je gibala od 300 do 500 ton na leto. Šele leta 1952 je dozorel čas za racionalnejše izkoriščanje in temeljito obnovo rudnika. Modernizacija je potekala postopno tja do leta 1975. V začetnem obdobju so zamenjali zastarele parne izvozne stroje, mehanizirali prevoz rude v jami in koncentrirali celotno izkopnino na jašku Delo, zgradili žičnico in separacijo. V šestdesetih letih so nakladanje vedno večjih količin rude na od-kopnih poljih mehanizirali s samonakladalnimi transportnimi lopatami (tirna nakladalna lopata EIMCO, autoloader T2GH). Tudi težaško »zastavljanje«, kot rečejo idrijski knapi ročnemu zasipavanju odkopov in starih rovov, so nadomestili s avtomatskim »pihalnim« zasipom, pri katerem porivajo jalovino v opuščene rove s pomočjo komprimiranega zraka. Po letu 1970, ko so po skoraj 500 letih postali za odkopavanje ponovno zanimivi skrilavci s samorodnim živim srebrom, so pri rudniku nabavili še moderen pridobivalni »glodalni« stroj AM-50 avstrijske tovarne »Alpi-ne« za odkopavanje mehkih kamnin. Po vojni so pri idrijskem rudniku še več kot petnajst let žgali rudi v starih jaškastih in Čer-mak-Spirekovih pečeh. Leta 1961 so iztrošene »jaškovke« nadomestili z moderno rotacijsko pečjo, ki je bila ta čas največja tovrstna peč za žganje živosrebrne rude na svetu. V naslednjih letih so postavili še dve enaki peči in prenehali žgati tudi v »špirekovkah«. SI. S. Prevoz živosrebrne rude s samonakladalno lopato (autoloader T2GH). Foto: Jože Rupnik Raziskovalna in odpiralna dela so se močno povečala po letu 1959. Na leto so izdelali tudi do 8000 m rovov in povprečno 9000 m vrtin (1967-1980). V sedemdesetih letih so bili z rovi že dostopni vsi deli idrijskega rudišča, razen najglobljih delov. Uspešna raziskovalna dela so omogočila ohranjanje letne proizvodnje okrog 500 ton živega srebra pri gibanju vsebnosti v rudi med 0,20 in 0,24 % Hg, vse do začasne prekinitve del v idrijski jami leta 1977. Ustavitev odkopavanja ni bila nepričakovana, saj je bil rudnik že od leta 1972 v velikih finančnih stiskah. Vzroki rudniških težav koreninijo v krizi svetovnega trga živega srebra in nejasni nadaljni usodi uporabnosti te edine tekoče kovine. Leta 1967 seje zaradi močno povečane svetovne proizvodnje živega srebra ob sočasnem zmanjševanju njegove porabe začela kriza živosrebrovega trga. V sedemdesetih letih so zaradi ekoloških razlogov zahodne razvite države, ki so bile sicer vseskozi največje potrošnice tekoče kovine, ostro zakonsko omejile uporabo živega srebra in živo-srebrovih spojin. Številni industrijski uporabniki so se odločili za nadomeščanje živega srebra z drugimi cenejšimi in manj škodljivimi snovmi. Kriza svetovnega trga je prešla v krizo kovine, ki ji zaenkrat ne vidimo konca. V takih razmerah je postal petstoletni idrijski rudnik perspektivno nezanimiv, nadaljnje odkopavanje živosrebrove rude pa ekonomsko neupravičeno. Na podlagi obsežne študije rudarsko-geoloških razmer v rudišču z upoštevanjem stanja na svetovnem trgu in v drugih bogatejših rudnikih v svetu ter slabih napovedih o uporabnosti živega srebra v bodočnosti, je slovenska skupščina 24. sep- Spomenik idrijskemu rudarju pred realčnim poslopjem. tembra 1987 sprejela sklep o postopnem zapiranju idrijskega rudnika do leta 2003 oziroma 2006, ko bo zaključeno tudi opazovanje morebitnih posledic zapiralnih del. Ob bližajoči petstoletnici rudarjenja v idrijski kotlini pripravljajo Idrijčani načrt o ureditvi vhodnega jaška Borba in jamskih rovov do globine tretjega obzorja za turistične oglede. S predstavitvijo še drugih ohranjenih starih naprav in strojev, kot so klavže na Idrijci, Belci in Klavžari-ci, Čermak-Špirekove peči, itd, bo dobila Idrija evropsko pomembno muzejsko zbirko tehničnih spomenikov. Ti bodo prepričljivo dokazovali izjemno zgodovino idrijskega živosrebrnega rudnika. Jože Čar Zgodovina idrijske župnije Prvo cerkveno listino, ki omenja kakšno cerkvico v današnji Idriji je podpisal Frančišek Malone generalni vikar patriarha Grimanija dne 22. avgusta 1500. S tem dnem so Idrijčani dobili dovoljenje, da lahko duhovnik iz Spodnje Idrije mašuje na prenosnem oltarju v cerkvici sv. Duha, blažene Device Marije in Sv. Boštjana kadarkoli in kolikokrat bodo hoteli s pristankom in dovoljenjem vikarja iz (Spodnje) Idrije. Ta dragoceni dokument, ki je spravljen v nadškofijskem arhivu v Vidmu (Udine) dovolj jasno dokazuje, daje sedanje mesto Idrija, nekdaj Idria Theutonica - Nemška Idrija v začetku svojega obstoja v zgodnjem 16. stoletju spadala pod oglejski patriarhat in pod upravo župnije Spodnje Idrije - Idrija Sclabonica. Slavni oglejski patriarhat s sedežem v Ogleju - Aquileia je segal od reke Livenze do Drave. V 8. stoletju je bil sedež oglejskega patriarhata premeščen v Čedad. Odtod v začetku 13. stoletja v mesto Videm (Udine). Za časa bivanja patriarhov v Čedadu je prav tu nastal slavni čedadski kapitelj, ki je posebno po odhodu patriarha v Videm dejansko vršil v njegovem imenu vse dušnopastirske posle pa tudi sodno oblast na Bovškem in na Tolminskem vse do ustanovitve Goriške nadškofije 1. 1751. ali točneje do reforme cesarja Jožefa II 1782 in do priključitve Idrije in Sp. Idrije k Ljubljanski škofiji 1. 1792. Postavili so svoj sedež tudi na Dvoru v Tolminu. Med njimi je bil posebno znan kanonik Andrej Foramiti. Skozi 600 let so skrbno čuvali svoje pravice, ki jim jih je dal papež Cele-stin III leta 1192, s katero so prišle pod njihovo upravo cerkve v Bovcu, v Volčah, v Tolminu in na Št. Viški gori z vsemi njihovimi podružnicami. Med temi so bile tudi podružnice v Cerknem in v Spodnji Idriji. Ta cerkev v Sp. Idriji naj bi bila že 1156. Iz izročila je znana kot cerkev »Pri Mariji na Sivi ali Sivni skali« ali krajše »pri Mariji na Skalici«. V tolminskem Urbarju iz 1. 1377 je naveden podatek, da so v tistem času v Sp. Idriji stale samo tri kmetije. Ni izključeno, da ni bila ena od teh na kraju sedanje Idrije. Toda kraj in okolica Spodnje Idrije se je tako hitro naseljeval, da je nastala potreba, da se je v Sp. Idriji naselil stalni duhovnik. Tako seje odcepila od matične fare na Šentviški gori in pozneje od cerkve sv. Jerneja v Cerknem. (Zapisnik vizitacije iz 1. 1596). V začetku 17. stol. je postala tista velika samostojna župnija »Pri Fari« kamor so spadale cerkve v Idriji, na Gorah in na Vojskem. Prvi zgodovinski podatek o dušnem pastirstvu v Sp. Idriji sega v leto 1418. Tega leta je bil dekretiran g. Lovrenc (takrat še niso rabili priimkov). Leta 1499 pa sta pri Fari omenjena že dva duhovnika g. Jurij in pomočnik g. Erazem. Prav ta dva omenja tudi tabularij za maševanje na prenosnem oltarju v Idriji iz leta 1500. Čeprav je Idrija naglo prekosila Sp. Idrijo po številu prebivalstva, je vendar ostala Sp. Idrija versko središče tudi za Idrijo še v 17. stol. To trdita Rutar v Zgodovini Tolminskega in pisec knjige Logaško Glavarstvo. Msgr. Arko pa trdi, da so imeli že v začetku rudnika samostojne kaplane v Idriji, da je bil pri grajski kapeli v Idriji duhovnik, ki je vršil službo dušnega pastirstva med rudarji neodvisno od župnika v Spodnji Idriji. Iz arhiva čedadskega kapitlja in arhiva videm- skega škof. arhiva ter iz arhiva župnije Sp. Idrija pa je razvidno, da osamosvojitev Idrije od Sp. Idrije ni bila tako lahka in enostavna od samega začetka 16. stol. pa vse do srede 18. stol. Najhujše težave so bile morda prav v letih 1725-1758, vsled katerih je spodnjeidrijski župnik Janez Bu-ratelli zapisal leta 1736 v Veliki Urbar v Sp. Idriji: Naj pomnijo vsi moji nasledniki župniki v Sp. Idriji, da je morala naša cesarska župnija v Sp. Idriji vedno veliko hudega prestati od svetne idrijske gosposke, ki je hotela na vsak način streti naše župnijske pravice in nam odvzeti versko svobodo«. Posebni idrijski kaplani, ki seveda so bili imenovani od čedadskega kapitlja in zato tudi odvisni od župnika v Sp. Idriji (glej listino iz 22. 8. 1500) so bili prvi Jernej Singer (1522) in zadnji Anton Obreza (1752). V 15. stol. še ni bilo nobenega duhovnika v Idriji. V 16. stol. v Idriji samo eden. V 17. stol. ima Idrija vsega skupaj 9 duhovnikov. V prvi polovici 18. stol. ima Idrija 3 duhovnike. V tem obdobju ima Sp. Idrija 37 duhovnikov, Idrija pa 14. Znano je, da so imeli luteranci v Idriji močno oporo kar polnih 40 let od 1560 do 1600. Arko v Zgodovini Idrije to razlaga tako, da je bilo v mestu mnogo nemških naseljencev, ki so novo vero prinesli iz domovine sem in se je tu krčevito držali. Čedadski in videmski arhivi nam to potrjujejo. Iz tožbenega zapisnika z dne 22. 9. 1595 proti rudniškemu predstojniku v Idriji Gregorju Komarju zvemo, da je ta sicer dal krstiti svoje otroke v Idriji v leseni cerkvi, nikdar pa ne pride v cerkev javno. Da sili rudarje, da živijo po luteran-sko, če hočejo, da jih sprejme v službo. In tudi, ko jih sprejme, morajo priseči, da bodo po vesti živeli po lutrovsko, sicer jih bo javno kaznoval z odpustom z dela. In v resnici je že odpustil kakih 30 rudarjev. Zato ženske dajejo otroke krstiti po lutrovsko. Luteranski pridigar Boštjan Prasing, ki je doma iz Sovodenj pri Gorici, priganja ljudi, naj živijo po lutrovsko. Komar ga zelo ščiti in hodi stalno k njegovim pridigam. Le redki katoličani iz Idrije hodijo k maši in zakramentom v Spodnjo Idrijo. Leta 1592 piše kapitlju rudniški predstojnik Jurij Aquila, da so prišli k njemu ljudje iz Idrije in ga prosili, da bi vendarle poslali v Idrijo kakega katoliškega duhovnika, saj je ta kraj že 30 let zaseden od heretikov v velikansko škodo številnih ljudi. Predlaga odličnega vsestransko sposobnega Marka Khuna. Marko Khuna sam poroča dne 5. 3. 1597 o stanju, v katerem je našel Idrijo ob svojem prihodu in o svojem delu za odpravo luteranstva. Pravi naravnost, da noben drug katoliški kraj na Kranjskem ni toliko trpel zaradi heretičnih pridigarjev kakor Idrija in to skozi 40 let, ko je sam hudič po živih ljudeh sejal v duše rudarjev in okoliških kmetov strup zmote. V Idrijo je bil poslan pred 4 leti in še zdaj se trudi na vse načine, da bi ljudi odvrnil od krive vere. Tu je našel krivoversko hudobijo in nevednost združeno s hudobijo. Kot poroča Arko v svoji zgodovini Idrije, se je Marko Khuna zares zelo potrudil in v kratkem času uničil vse 40. letno razdiralno delo luterancev v Idriji. Vsekakor pa zgleda, da tudi on ni dolgo zdržal v Idriji. Že 1. 1601 je odšel na novo službo v Nemčijo. Goriški nadškof Attems je pri vizitaciji 17. 8. 1752 proglasil Idrijo za župnijo. Šele sedaj se je Idrija dokončno odcepila od matere fare v Spodnji Idriji. Oglejski patriarhat se je razdelil na dve novi nadškofiji: videmska in goriška. Idrija je sprva pripadala goriški nadškofiji, šele 14. julija 1791. je prišla pod ljubljanskega škofa. Prvi idrijski župnik je bil Janez Jakob Baje (Waiz) (1752-1756), rojen na Vipavskem. Idrija je bila skupaj s Spodnjo Idrijo s pripadajočima lokalijama Gore in Vojsko od 1787 pod vipavskim dekanom, od 1791 pa je spadala pod vrhniški dekanat. Leta 1817 pa je že postala sedež idrijske dekanije. Idrijska dekanija je bila zelo obsežna, saj so k njej spadale celo župnije kot so Vrhnika, Logatec, Polhov gradeč, Horjul idr. Prvi dekan je bil baron Rauber, ki je bil imenovan tudi za šolskega nadzornika vrhniškega okraja. Zaradi novih državnih meja med Italijo in Jugoslavijo je bila dekanija Idrija po 1. svetovni vojni odrezana od Ljubljane. Zato je spadala ponovno pod goriško nadškofijo dejansko takoj, uradno pa šele 1. jul. 1933 leta skupaj z vipavsko dekanijo. Po 2. svetovni vojni je spadala pod Apostolsko administraturo slovenskega dela Goriške nadškofije (1947) ter leta 1977 pod sedanjo koprsko škofijo. V času dekanovanja msgr. Mihaela Arka (1897 do 1938) seje idrijski župniji priključil Čekovnik 1. januarja 1930, kije prej spadal k Spodnji Idriji. Leta 1945 so bile priključene Idriji še kmetije okoli cerkve sv. Antona. V letih 1949 in 1979 pa še naselje Bela. Poleg dekana sta bila v Idriji tudi dva kaplana in katehet. Tu sta kaplanovala med mnogimi drugimi tudi dr. Janez Kap. Gnidovec (1896-1897) poznejši skopski škof ter Franc Šaleški Finžgar (1898-1899). Idrija je dala ljubljanski škofiji dva škofa Antona Kavčiča (1807-1814) in Alojzija Antona Wolfa (1824-1859) velikega pokrovitelja slovenske kulture (ljubljansko Alojzije-višče, slovensko-nemški in nemško-slovenski slovar). Župnija je dala še mnogo drugih duhovnikov in znamenitih laikov, ki so se uveljavili na gospodarskem, kulturnem in političnem področju. V tem stoletju so v idrijski župniji službovali dekani msgr. Mihael Arko (1897-1938), ki je napisal Zgodovino Idrije (1931). Zaradi narodne zavesti in delovanja je tudi veliko pretrpel od italijanskih fašističnih oblasti. Imel je srce za prosvetne in gmotne koristi Idrijčanov. Hektor (Ettore) Carlet (1938-1944). Za župnika in dekana je bil imenovan na pritisk italijanskih oblasti. Med 2. svetovno vojno je pomagal mnogim, ki so jih italijanske oblasti aretirale. Janko Žagar (1944-1949). Doživel je bombardiranje župnijske cerkve sv. Barbare (1945). Hotel jo je obnoviti, toda krajevne oblasti mu niso dovolile. Sodili so mu ter je presedel 2 leti zapora. Bil je izredno načitan, razgledan, družaben, zaveden Slovan. V letih 1949-1950 je požrtvovalno upravljal Idrijo župnik iz Sp. Idrije Franc Rupnik. Skrbel je torej za dve veliki župniji s kolesom in peš. Med drugim je moral oktobra 1950. seliti župnijski urad iz rudniške hiše na »starem placu« v cekrveno hišo. Msgr. Janez Filipič (1950-1979). Za časa njegovega službovanja je bila podrta poškodovana župnijska cerkev sv. Barbare in zgrajena nova župnijska cerkev sv. Jožefa Delavca (1969) na mestu bivše pokopališke kapele sv. Križa, ter novo žup-nišče (1972). Obnovljene so bile tudi vse podruž-ne cerkve in kapele. Napisal je tudi knjigo Idrija in njeni spomeniki sakralne umetnosti (1979). Bil je v Idriji v zelo težkih in zapletenih časih po 2. svetovni vojni. Doživljal je telesno in duševno trpljenje, ki pa mu uničilo njegove delavnosti in ustvarjalnosti, ter načelnosti. Stanko Medvešček Viri: Franc Rupnik, Cerkvena odvisnost Idrije leta 1500, Kobarid 1988. Mihael Arko, Zgodovina Idrije, Gorica 1931. Zgodovina in opis idrijskih cerkva Župnijska cerkev sv. Jožefa delavca in sv. Barbare Župnijska cerkev sv. Barbare je bila med zadnjo vojno precej poškodovana. Dekan Janko Žagar se je močno prizadeval za njeno obnovo. Krajevne oblasti mu niso dale dovoljenja. Cerkev so do tal porušili ter prostor parkovno uredili. Petnast let pozneje so dovolili povečati podružno cerkev sv. Križa na starem pokopališču. Takratni dekan msgr. Janez Filipič je z veliko vnemo in ljubeznijo šel na delo. Izbral si je Plečnikovega asistenta arhitekta Antona Bitenca ter arh. Jožeta Kregarja. Porušili so cerkev sv. Križa in na istem mestu sezidali novo. Zidava je trajala poldrugo leto. Prvega maja 1969 je koprski škof dr. Janez Jenko posvetil novo cerkev in oltar. Sredstva za gradnjo so prispevali župljani, dobrotniki iz tujine, med katerimi sta prednjačili Caritas internationalis in škofija Koln, domači ordinariat pa je pomagal s posojilom. Arhitekt je oblikoval cerkev kakor nekak šotor, ki se že zunaj nakazuje v obliki strehe. Iznad strehe se poganja stolpič - svetilnik v spomin umrlih. Od prejšnje stavbe je ostal novoroman-skoi preoblikovani zvonik. Železobetonsko ogrodje sten, ki se zunaj za-lamljajo v raztegnjenem deseterokotniku, se gmotno razkraja z dvema velikima steklenima stenama. Betonske stene dopolnjuje in blaži njihovo resnost topli les čelnih vrhov in cerkvene lope. Oporni tramovi odprte lope nad nekaj stopnicami so povezani z rokami kar ljudsko ekspre-sivnega Križanega, ki ga je v lesu iztesal kipar Stane Jarm iz Kočevja. Freska nad vhodom je delo akad. slikarja prof. Staneta Kregarja in predstavlja sveto Družino pri delu, ob njej pa glavne idrijske poklice: rudarja, gozdarja, kmeta in čipkarico. V notranjosti smo v osmerokotniku. Skozi velikanski stekleni okni na levi in desni se preliva luč. Okni z barvastimi stekli pokrivajo prelivajoči se prizori križevega pota, nato pa se barvni motiv okna prelije čez pobarvani leseni strop na nasprotno okno. To je veličasten prizor, ki se zlije v čudovite barve, ki so edinstven prizor podnevi od znotraj, zvečer od zunaj. S tem je ak. slikar prof. Stane Kregar pokazal svoje izredne sposobnosti ter polepšal monotonost, ki je tako pogostna pri modernih cerkvah. Za oltarjem je stopnjevano komponirana lesena ograja z vdelanimi ploščami iz hotaveljskega kamna. V sredi je triptihu podobna slika blago-slavljajočega Odrešenika med sv. Jožefom in sv Barbaro. Nad oltarjem se poševno dviga še deko-riran križ. Tudi to je delo prof. Kregarja. Smrečicam podobna kovinska lestenca visita od stropa ob straneh, intimnejšo razsvetljavo pa dajejo svetilke, posnete po jamskih svetilkah rudarjev. Orgle s 25 registri je naredil mojster Anton Jenko iz Šentvida nad Ljubljano, elektronski igralnik pa mojster Zanin iz Codroipa v Furlaniji. Mirno lahko rečemo, da je nova cerkev lep primer sodobne cerkve, kjer je vse funkcionalno, osredotočeno k oltarju, vse diha toplino. Vse je živo, veselo, svetlo pa tudi po svoje dragoceno in okusno. Pohvalno je treba poudariti tudi zunanjš-čino, ki ne kaže nobene gospodovalne težnje nad okolico. Z njo raste in je obenem opazno znamenje. Cerkev svete Trojice Prva listina, ki omenja cerkev sv. Trojice, je bila napisana 22. avgusta 1500. V njej vikar oglejskega patriarha Grimanija dovoljuje maševanje na premakljivem oltarju. Lesena cerkvica je bila postavljena v čast sv. Duhu, Materi božji in sv. Boštjanu. Leta 1521 je rudnik predlagal, da bi hranili v njej živo srebro. Nato skoraj celo stoletje ni pisanih virov. Iz poznejših listin vemo le, da so luterani, ki so bili v Idriji zelo močni, v njej opravljali obrede kar celih 40 let. Predstojnik rudnika Jurij Aquila dne 27. 7. 1592 piše čedadskemu kapitlju, daje kaplan Marko Khuna prišel v Idrijo in našel dva oltarja, enega v gradu, drugega v mestu v leseni cerkvi. Ta oltar v leseni cerkvi še ni bil posvečen. Imajo pa namen zgraditi pravo, s kamenjem zidano cerkev. Marko Khuna je cerkvico temeljito popravil in okrasil ter uredil župnišče leta 1597. Ko je leta 1606 vizitator čedadskega kapitlja prišel pogledat tudi leseno cerkev v Idrijo, jo je našel kar dostojno in lepo vzdrževano in okrašeno. Dne 8. 2. 1625 je kaplan Hanibal Bottoni ali Motore pisal patriarhu v Videm, da ta cerkvica še stoji, a je v zelo slabem stanju, v nevarnosti je celo, da se sesuje zaradi strohnelosti. Še isto leto spodnjeidrijski vikar Anton Tropina že mašuje v novi zidani cerkvi pri sv. Trojici. Dela so se zavlekla tja v leto 1629. Ljubljanski škof in knez Rajnald Scarlichi (1630-1640) jo je posvetil 31.5. 1631. Ker so pozneje zazidali cerkev sv. Barbare, so cerkev sv. Trojice leta 1816 nameravali preurediti v šolsko poslopje, že naslednje leto pa naj bi jo namenili za skladišče živega srebra. Nazadnje so leta 1826 celo predlagali škofijstvu, naj se cerkvica podre. Ljubljanski škof in knez Anton Alojzij Wolf (1824-1859) Idrijčan, tega ni dovolil. Dolgoletni kaplan Franc Onušič je leta 1897 oskrbel novo streho, bakreno »špico« (prej je bila štirikapna, pokrita s skrili), šamotni češki tlak in barvna okna. Ta so bila med 2. svetovno vojno uničena. Leta 1964 so odstranili oltarni nastavek ter pustili samo kamnito mizo na glavnem oltarju. Odstranili so tudi mizo zlatih oltarjev in cerkev prekrili z bobrovci. Leta 1981 smo se odločili za obnovo te cerkve, ker je zanimiva zaradi nastanka, zaradi lepote prezbiterija in oltarjev in ker je priljubljena Idrij-čanom. Tedaj smo prišli še do bolj otipljivih dejstev, kakšna je bila ta cerkvica v 17 stol. Zidana je bila v gotskem slogu. Strop v ladji je bil lesen. Prezbiterij je imel psevdogotsko obliko z rebri v stropu in z lehnjakom izdelanimi gotskimi šilastimi okni. Sedanji obok v ladji je poznejši. Marsikateri kasnejši zidarski poseg je zabrisal prvotno harmonično izpeljavo. Tako na primer so dozidali zakristijo za oltarjem. S tem so uničili gotska šilasta okna. Nekaj oken so zazidali, druga so spremenili v pravokotna. Obnove te cerkvice so se lotili Zavod za spomeniško varstvo Gorica, arhitekt France Kvater-nik in umetnostni zgodovinar akademik dr. Emi-ljan Cevc. Zunanjščina. Z rušenjem zakristije smo ponovno odprli tri gotska okna. Vse freskarske slikarije so natančen posnetek prvotnih. Strešni venec je podaljšek prejšnjega, ki smo ga našli pod streho nad zakristijo. Skozi luknjice uhaja zrak, ki kroži in zrači temelje. Vzidana plošča na južni steni je nagrobni kamen, postavljen ženi rudniškega upravitelja Seyfrida iz leta 1628, ki je bila pokopana na nekdanjem pokopališču okrog te cerkve. Na severni strani smo zazidali okna in odstranili stopnice ter znižali teren. Prezbiterij. Okenske okvirje je izdelal po prvotnih vzorcih kamnosek Andrej Mravlja iz Ho-tavelj. Akademski slikar Lojze Cemažar iz Ljubljane in umetni steklar Marijan Ilič iz Zagreba sta leta 1983 oskrbela okna iz nemškega, ročno piha-nega barvnega stekla. Prizori z leve proti desni: Prvo okno - idrijski krajevni grb, rudarja iz 17. stoletja, idrijske klavže, škafar. Drugo okno - 10 zapovedi, stvarjenje človeka in prvi greh. Tretje okno - sonce, sveti Duh in Gopodovo oznanjenje (začetek svetega leta 25. marca 1983!). Četrto okno - kruh in kelih, križani Kristus in klekljari-ca, vstali Kristus in rudarska svetilka (ripsovka). Peto okno - idrijska krajevna zastava, sv. Ahacij, škof Wolf in ruševine cerkve svete Barbare. Oltarna plošča je bila prej pri zlatem oltarju. Rdeči kamen s pokrovom za relikvije je bil pod podstavkom glavnega oltarja. Rebrasti obok je poslikan po prvotnih tonih (V vogalu razberemo ime stavbenika, njegov mojstrski znak in letnico). Kamen z rdečim cinobrom, ki so ga leta 1984 rudarji prinesli iz rudnika, stara rudarska »špica« in karbidovka z večno lučko spominjajo na začetek rudnika in naselja. Arhitekt Kvaternik je zrisal načrte za tabernakelj in ambon. Na steni je povečana fotokopija listine iz videmskega tabula-rija. Ladja. Keramični tlak je iz Ljubečne pri Celju. Zlata oltarja iz leta 1668 sta delo neznanega rezbarja. Obnovil ju je domačin Jurij Tavčar leta 1887. Ponovno ju je obnovil in obogatil Ivan Pavlinec iz Ljubljane leta 1983; predstavljata Žalostno Mater božjo in sv. Ano. Sliko sv. Trojice, oziroma Marijinega kronanja, ki je bila na glavnem oltarju, je naslikal J.Carl V.Resfelt leta 1703. Restavriral jo je leta 1983 Izidor Mole iz Brezovice pri Ljubljani. Obnovljena oltarna plošča (antependij) je iz cerkve sv. Barbare. Spoved-nico in zakristijo je izdelal 1983. Anton Ravno-hrib po načrtih arh. Kavternika. Na zadnji strani so vzidani ostanki dveh oken iz prezbiterija. Cerkev kot podružnica ni imela fresk. Za stranskima oltajema so bile poslikane na beležu zavese brez posebne vrednosti. S sondiranjem tal smo ugotovili, da nima grobnice. Cerkev so prenovili župljani in drugi dobrotniki. Od ustanov sta pomagala le Zavod za spomeniško varstvo Gorica in Zavarovalna skupnost Triglav. Podružna cerkev sv. Antona Padovanskega Ta cerkev ima izredno lepo lego nad mestom in se po svojem slogu lepo sklada z naravo. S strmo streho in še bolj visokim in vitkim zvonikom dviga pogled še više proti Kobalovim planinam. Rudaiji so si tega svetnika izbrali za varuha pred nesrečami, ki so jim pretile v jami. Najprej je bila tu le lesena kapelica s svetnikovo podobo. Pozneje se je rudniški predstojnik Caspar baron Lichtenheimb odločil, da bo na svoje stroške pozidal na istem mestu cerkev sv. Antona ter tam ustanovil beneficij, da bi bilo rudajem postreženo tudi z mašo. In res je opat in goriški arhidiakon Janez Križaj 15. 4. 1678 blagoslovil vogelni kamen ter potrdil beneficij. Kmalu nato je bila cerkev že sezidana v današnji obliki. Stroške je plačal baron Lichtenheimb, rudarji pa so pomagali udarniško. Zvonik so prizidali šele leta 1805. Vrsta stopnic nas popelje s sedla na zadnjo vzpetino k cerkvi. Iz zvonice, odprte na dve strani, stopimo skozi kamnit portal iz 17. stoletja v cerkev. Ladja je svetel, širok in visok vzdolžen prostor. V prezbiterij vodi polkrožno zaključen slavolok. Prezbiterij je v tlorisu pravokoten, prekriva pa ga križni obok. Po grebenih oboka poteka štukiran vzorec s štirimi angelskimi glavicami v križišču. Prvotne oltarne opreme ni več. Seda- nji oltarji so vsi šele iz 19. stoletja. Niso velike umetnine, pač pa obrtniško pošteni podobarski izdelki. Veliki oltarje naredil leta 1837 podobar Luka Čeferin, ki je bil doma iz Leskovice pod Blegošem, a je živel in delal v Idriji. Oltar je stebriščna arhitektura s kipom sv. Antona Padovanskega med angelci v glavni niši in s sliko sv. Trojice v atiki. Iz 19. stol. so tudi stranski oltarji sv. Andreja, križev oltar, sv. Frančiška Ksaverija in Marijinega vnebovzetja. Čedne rezljane klopi iz 19. stoletja so bile narejene za prafarno cerkev Marijinega Vnebovzetja v Spodnji Idriji. Župnik Franc Rupnik... jih je podaril tej cerkvi. Orgle je naredil Peter Roje iz Tabora pri Podbrezjah na Gorenjskem leta 1847. Omenjene so v knjigi Bizjak-Škulj Orgle na Slovenskem. Cerkev Žalostne Matere božje na pokopališču Idrijsko županstvo je že leta 1935 razmišljalo o gradnji novega mestnega pokopališča, ker dosedanje ni bilo primerno zaradi lokacije pa tudi zaradi utesnjenosti. Načrte za pokopališče in za cerkev je naredil ing. Dalla Valje Corrado. V svoji predstavitvi načrta arhitekt pravi, da je hotel dati tej cerkvi preprostost in resnost romanskih cerkva. Goriški prefekt je potrdil načrt maja 1936. Gradbena dela je prevzelo podjetje ing. Alvise Petrucco iz Čedada (Cividale). Z deli so začeli aprila 1937. Od septembra 1937 do konca aprila 1938 so prekinili z delom zaradi dežja in zime. Končali so z delom oktobra 1938. Nadzorni inženirje pregledal vsa dela 17. 11. 1939. Avgusta 1940 so še popravili omet na obodnem zidu. Zvonar De Poli iz Vidma (Udine) februarja 1940 je ulil dva majhna zvonova. Isto leto so postavili tudi preprost oltar iz kraškega oziroma nabrežin-skega marmorja. Ker je občina zidala cerkev, je celotna dokumentacija shranjena v Zgodovinskem arhivu v Idriji. Koler Franc, delavec iz Idrije, je bil prvi pokopan na novem pokopališču 2. junija 1940 star 50 let. Prvo mašo so brali v novi cerkvi v ponedeljek 16. 9.1940 ob 9.00 uri. Škof dr. Janez Jenko je posvetil oltar leta 1974. Leta 1987 smo pristopili k splošni obnovi cerkve. Na fasadi cerkve je vstajenjski motiv - zgrafit, delo dipl. slikarja Lojzeta Čemažarja. Idejni projekt je prevzel arh. Jože Marinko iz Ljubljane. Njegova temeljna zamisel je, da bi dali prostoru vstajenjski značaj. Zato so stene bolj svetle, strop je lesen kasetiran ter primerno obarvan. Svetloba po cerkvi se stopnjuje proti oltarju. Šest stebrov nosi močne žarnice, ki osvetljujejo strop. Po celi cerkvi je nov tlak iz kraškega marmorja. V prezbiterij smo dali obnovljen veliki oltar iz bivše cerkve sv. Križa, ki gaje naredil idrijski podobar Jurij Tavčar. Umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc trdi, da so zelo verjetno plastike iz tega oltarja delo nekega drugega starejšega mojstra. Manjše vrednosti sta stranska oltarja podobarja Mateja Dežela iz leta 1891. Lepo slikarsko delo je križev pot iz leta 1845. Na zadnji steni nad vhodom je slika Žalostne Matere božje nekega italijanskega slikarja, ki je bila prej v prezbiteriju nad prejšnjim oltarjem. Stanko Medvešček Viri: Mihael Arko, Zgodovina Idrije, Gorica 1931. Janez Filipič, Idrija in njeni spomeniki sakralne umetnosti, Idrija 1979. Šolske tradicije in prva slovenska realka v Idriji V 500-letni zgodovini Idrije pripada šolstvu pomembno in častno mesto. Vsi zgodovinarji, ki so doslej raziskovali razvoj in vlogo izobraževanja v najstarejšem slovenskem rudarskem kraju, so vedno znova ugotavljali, da je na Slovenskem malo mest, ki bi se lahko ponašala s tako imenitnimi šolskimi tradicijami. Z gotovostjo lahko trdimo, da so v Idriji šolo v preteklosti zelo cenili in se dobro zavedali, da je izobrazba najboljše orožje proti zaostalosti ter edina pot, ki vodi k napredku. Pričujoči članek je posvečen prvi slovenski realki, njenim tvorcem in dedičem ter njenemu pomenu v širšem slovenskem prostoru. Prva slovenska realka, ki je delovala v Idriji med leti 1901 in 1926, je nedvomno pomenila neponovljivi vrhunec v celotni zgodovini idrijskih šol, vendar je potrebno opozoriti, da so v rudarskem mestu že davno pred realko najrazličnejše šole - osnovne, poklicne, strokovne in tudi srednje, vztrajno in uspešno orale ledino; prosvetljevale in vzgajale so vedno nove generacije in pripravljale plodna tla, na katerih je realka lahko pognala in se razcvetela. »Predzgodovina« idrijske realke je zanimiva in bogata ter sega daleč nazaj. V njen okvir spada - vsaj posredno, tudi razvoj osnovnega šolstva, ki ga Idriji lahko sledimo od protestantskih časov dalje. Skozi poldrugo stoletje, od dobe Marije Terezije do prve svetovne vojne, je idrijska osnovna šola slovela daleč naokrog kot ena najboljših na Kranjskem. Organizacijska, kadrovska, finančna in druga večno zapletena vprašanja, ki so od nekdaj pestila vse šolske sisteme, so le malokje tako zavzeto in odgovorno razreševali, kot ravno v Idriji. Ob temeljnem osnovnošol- skem pouku, ki je bil običajno dokaj kvaliteten, je bila idrijska mladina marsikdaj deležna še najrazličnejših dodatnih in koristnih oblik izobraževanja in usposabljanja. Tako je osnovno šolstvo s svojim vsestranskim razumevanjem potreb okolja i ob nesebični podpori rudarjev in vseh meščanov pomembno sodelovalo pri oblikovanju tiste zavesti, iz katere so se uporno in vse bolj odločno porajale zahteve po srednji šoli. Znano je, da so Idrijčani že leta 1716 zahtevali ustanovitev dveh gimnazijskih razredov, vendar cesarski Dunaj ni dal dovoljenja. Vprašanje gimnazije ali kake druge srednje šole je bilo potem stalno prisotno skozi vsa obdobja idrijske zgodovine, do ustanovitve realke leta 1901. Mimogrede naj omenimo, da je rudnik od nekdaj skrbel za šolanje svojih strokovnih kadrov in tudi znameniti zdravnik in botanik J. A. Scopo-li je sredi 18. stoletje v Idriji nekaj let vodil strokovno šolo za mineraloške, metalurške in kemične vede. Ker uradnega soglasja za ustanovitev gimnazije ni bilo mogoče dobiti, so iznajdljivi Idrijčani od konca 18. stoletja naprej večkrat kar na lastno pest in s svojim denarjem ustanavljali takorekoč ilegalne in privatne gimnazijske oddelke, s katerimi so omogočali svojim otrokom prehajanje na ljubljanske in druge redne srednje šole. V času Napoleonovih Ilirskih provinc je Idrija dobila trirazredno gimnazijo, ki je bila tedaj skupaj z ljubljansko najbolj slovenska, njen program pa so smiselno prilagodili potrebam rudnika. Boj za srednjo šolo so Idrijčani žilavo nadaljevali tudi skozi tri desetletja Metternichovega absolutizma, vendar brez pravega uspeha. Po marčni revoluciji 1848 so se postopno uveljavljale novim razmeram prilagojene spremembe šolskega sistema. Med njimi velja omeniti zlasti nastajanje nove vrste srednjih šol na Slovenskem - REALK, ki so odvzele gimnazijam položaj edine srednje splošno izobraževalne ustanove. Realke naj bi uveljavljale in razvijale sodobnejše, gospodarskim potrebam bližje izobraževalne vsebine, saj je tedanja »industrijska revolucija« - z vsemi svojimi posledicami, vztrajno prodirala v naše dežele in zahtevala šolanje novih, zlasti tehničnih poklicev. Idrijčani so se hitro zganili in že leta 1850 zahtevali ustanovitev dvorazredne nižje realke, toda oblasti so po stari navadi pobudo spet zavrnile. Bolj srečno roko so imeli takratni idrijski prosvetni delavci pri organizaciji enoletne učiteljske pripravnice, ki je usposabljala učitelje za potrebe vaških šol. Tako improvizirano »učiteljišče« je uspešno delovalo kar 14 let (1852-1866) in je vzgojilo skupno 130 podeželskih učiteljev. Zadnje obdobje »predzgodovine« idrijske realke se začenja po letu 1869, ko je bila uveljavljena nova avstrijska šolska zakonodaja. Idrija je skozi desetletja - tja do prve svetovne vojne, doživljala največji razmah svojega kulturnega življenja. Po ustanovitvi Narodne čitalnice (1866) se je razgibalo javno življenje, zaznavna je bila vidna krepitev narodne zavesti, na prelomu stoletij pa se je že razvnemal konkurenčni boj treh političnih taborov, ki se je odražal tudi v delovanju številnih gospodarsko-političnih, kulturnih in telesno vzgojnih organizacij ter društev. Lahko bi rekli, da so proti koncu prejšnjega stoletja dozorevali pogoji, da se je ustvarjala ugodna »klima« za ustanovitev prve slovenske realke v Idriji. Občinski odbor je leta 1872 poslal deželnemu šolskemu svetu v Ljubljano obsežen in vsestransko utemeljen dopis, v katerem je odločno terjal ustanovitev idrijske nižje gimnazije; odgovor - zopet negativen, je prišel šele čez dve leti! Spet je poteklo 20 let in leta 1894 so mestni očetje sklenili, da bodo ustanovili nižjo gimnazijo kar na občinske stroške. Vendar se stvari niso premaknile do leta 1896, ko je na občinskih volitvah zmagalo liberalno meščanstvo. Mesto župana je za celih osem let zasedel narodno zavedni in sposobni gospodarstvenik in politik Dragotin La-pajne, ki je ukrepal hitro, odločno in premišljeno. Na občini je bila uvedena slovenščina kot uradni jezik, kmalu se je pričelo z gradnjo nove mestne hiše, predvsem pa je bila uresničena skoraj dvestoletna želja Idrijčanov, da bi imeli doma redno in javno priznano srednjo šolo. Občinski odbor je spretno povezoval priprave na srednjo šolo z obveznim praznovanjem 70-letnice cesarja Franca Jožefa in požrtvovalno premagoval vse birokratske zapreke. Na pobudo rudarjev, ki jih je vodila močna organizacija socialdemokratske stranke, so občinski možje opustili nameravano ustanovitev gimnazije in se odločili za REALKO. Na seji občinskega odbora 29. decembra 1900 je bila tako sprejeta Ustanovna listina občinske nižje realke v Idriji, ki je položila temelje prvi slovenski realki. Z ustanovno listino je občina prevzela na svoja ramena vsa finančna, materialna, organizacijska in kadrovska vprašanja nove šole, zagotovila je zavodu pretežno slovenski značaj in se zavezala zgraditi novo šolsko poslopje. V jeseni leta 1901 se je pričel pouk v prvem razredu, v katerega so sprejeli 55 učencev. Ko se je v šolskem letu 1902/3 pridružil prvemu tudi drugi razred, so delo še vedno improvizirali po raznih zasilnih učilnicah. K sreči je gradnja novega realčnega poslopja hitro napredovala in bila dokončana v 15 mesecih, od maja 1902 do avgusta 1903. S šolskim letom 1903/4 so se torej trije realčni razredi že vselili v svetlo in zračno poslopje, ki je bilo za tiste čase moderno opremljeno ter je imelo praktično razporeditev prostorov in bogato založene zbirke učil. Za šolsko zgradbo je bila postavljena tudi nova telovadnica z galerijo, ki je bila po drugi svetovni vojni odstranjena. Oglejmo si zdaj na kratko razvoj znamenite idrijske in obenem prve slovenske realčne šole! Od ustanovitve leta 1901 do podržavljenja leta 1909 je bila realka pod neposredno upravo idrijskega občinskega odbora. V tem osemletnem obdobju se je šola vsestransko razvijala in se uveljavila v širšem slovenskem prostoru. Nižja realka je leta 1905 prerasla v višjo (popolnoma ali sedemletno) realko in še v času mestne uprave sta odšli v svet prvi dve generaciji maturantov (1908 in 1909). Posebno »Dijaško podporno društvo« je nudilo revnejšim dijakom razne oblike gmotne pomoči, enoletni pripravljalni razred pa je skrbel za primerno selekcijo dijakov na prehodu iz ljudske v srednjo šolo. Število dijakov je iz leta v leto naraščalo, tako daje bilo v šolskem letu 1908/9 na zavodu skupno kar 269 dijakov, od tega 138 Idrijčanov in okoličanov, vsi ostali pa so prišli s Kranjskega, Primorskega in od drugod. Šola si je že v času mestne uprave zagotovila odlično učno osebje in bogato opremila predavalnice in kabinete s sodobnimi učnimi pripomočki. Profesorji in dijaki so imeli na razpolago obilno založeno realčno knjižnico, oboji pa so se aktivno vključevali v šolsko ter izvenšolsko kulturno in teles-nokulturno življenje. Po podržavljenju leta 1909 se je pričelo za realko drugo obdobje, ki je trajalo do razpada Avstrije leta 1918. Državna uprava je prevzela skrb za nameščanje in plačevanje profesorjev ter za realizacijo učnih programov, občina pa je še vedno nosila breme ostalih materialnih stroškov. Umirjeno in kvalitetno delo na šoli se je nadaljevalo do začetka prve svetovne vojne, čeprav je bila v zadnjih predvojnih letih že opazna določena stagnacija. Število dijakov je postopno nazadovalo in se je v šolskem letu 1913/14 znižalo na 150 (vštete so tudi hospitantke in učenci v pripravnici). Učni programi so bili nasplošno dokaj zahtevni, kriteriji večine profesorjev pa precej visoko postavljeni, zato je običajno izdelovalo razrede približno 70-80% dijakov. Število maturantov je bilo vsako leto približno enako - okrog 20, tako da je v sedmih generacijah od 1908 do 1914 zapustilo realko skupaj 143 maturantov. Razmere na šoli in okrog nje so se močno poslabšale in zaostrile v letih prve svetovne vojne (1914-18). Po poldrugem desetletju uspešnega dela se je realka vsa štiri vojna leta otepala s hudimi težavami, doživljala dramatične pretrese in iz dneva v dan čutila tragične posledice vojne. Profesorji in dijaki so odhajali na fronte in mnogi se nikoli več niso vrnili. Skupno število dijakov je zdrknilo na minimum (pod 100), maturantov je bilo iz leta v leto manj, kakovost pouka pa je padala na račun različnih oblik »patriotične« in militaristične vzgoje. Po razpadu Avstrije in italijanski zasedbi Idrije v jeseni leta 1918 se je pričelo tretje in zadnje obdobje v življenju prve slovenske realke. Zavod je šele po razpadu Avstrije postal popolnoma slovenski, saj so prej pri nekaterih predmetih še vedno uporabljali nemščino kot učni jezik. Tako se je v šolskem letu 1918/19 pouk pri vseh predmetih odvijal v slovenščini in oblasti niso mogle uvesti italijanščine niti kot učnega predmeta, saj ni bilo za to nobene primerne učne moči. Šele v šolskem letu 1919/20 je postala italijanščina učni predmet v vseh razredih, s tem da je dobila precejšen fond ur. Sicer pa je idrijska realka v prvih letih italijanske uprave doživljala vsaj na zunaj največji kvantitativni razvoj, ker je pač skupaj s tolminskim učiteljiščem ostala edina slovenska srednja šola pod Italijo. Nekaj let je beležila močan priliv dijakov s celotne Primorske, tako da je imela v šolskem letu 1920/21 skupno kar 331 dijakov, kar je bilo največ v njeni 25-letni zgodovini. Tudi število profesorjev in učiteljev se je močno povečalo. Žal je bil tak razvoj šole le navidezen in kratkotrajen. Vodstveno in učno osebje se je neprestano menjavalo, včasih zaradi sumljivih »političnih« razlogov in kvaliteta pouka je spričo neprestanih kadrovskih sprememb precej trpela. Namesto strokovno podkovanih in narodno zavednih profesorjev so pozneje, zlasti po prevladi fašizma, začeli prihajati na realko nekateri rene-gati in italijanaši iz Istre in Dalmacije, ki niso obvladali pošteno niti slovenskega ali hrvaškega niti italijanskega jezika. Prišleki so vnašali zmedo in nemir in kmalu izvajali tudi pritiske na slovenske profesorje in dijake. Odnosi na realki so se zaostrili zlasti leta 1923, ko so dijaki prepevali domoljubne pesmi ob vračanju s predvojaških vaj. Po Idriji so se že širile govorice, da so realki dnevi šteti... Zle slutnje so se kaj hitro uresničile. V jeseni 1923 je bila objavljena zloglasna fašistična Genti-lejeva šolska reforma, ki je med drugim na hitro pometla s slovenskimi in hrvaškimi šolami pod Italijo. Idrijski realki je reforma prisodila še kratko dobo životarjenja in nato neizogibno smrt! S šolskim letom 1923/24 so bili namreč ukinjeni vsi štirje nižji razredi, ostali so torej samo še trije višji, ki so se v naslednjih treh šolskih letih drug za drugim poslavljali. Leta 1926 so tako odšli še zadnji realčni maturanti in vrata prve slovenske realke so se za vedno zaprla. Idrija je morala čakati dolgih 30 let, da je lahko leta 1956 znova pozdravila prve maturante Gimnazije Jurija Vege, ki je nasledila nekdanje realčne tradicije. Opisani kroniki glavnih dogajanj dodajmo še nekaj pomembnejših dejstev. Ob idrijski realki sta pod Italijo nekaj let životarili tudi slovenska nižja gimnazija v Idriji in nižja tehnična šola v Vidmu. Realčno ravnateljstvo je od začetka šole do leta 1921 skrbno sestavljalo vsakoletna Izvestja, ki so danes dragocen zgodovinski dokument. Dijaki realke so se tako v avstrijski kot v italijanski dobi povezovali v dovoljene pa tudi ilegalne organizacije in društva, ki so razvijala živahno in marsikdaj »oporečno« kulturno in politično dejavnost. Na koncu prispevka želim opozoriti še na pomen idrijske realke. Bila je ustanova vseslovenskega značaja, na kateri so poučevali mnogi priznani pedagogi, strokovnjaki, znanstveniki, umet- niki in politiki tiste dobe. Najmanj tretjina idrijskih realčnih profesorjev bi bila sposobna suvereno nastopati za predavateljskimi pulti univerzitetnih predavalnic. Skozi vseh 25 let se je na realki šolalo skupno približno 1000 dijakov (oseb!), kar pomeni, da je šola vzgojila v svojem času znaten delež slovenske inteligence in mnogim otrokom revnih staršev odprla vrata na visoke šole. Realka je poslala v svet okrog 400 maturantov (rednih in izrednih), ki so prišli v Idrijo s celotnega slovenskega ozemlja, iz približno 120 večjih in manjših krajev. Po večini so uspešno nadaljevali študij, dosegali visoko izobrazbo, nekateri celo doktorate in akademske naslove; med njimi najdemo celo vrsto znamenitih osebnosti. Pomemben je bil delež nekdanjih idrijskih realčanov pri razvoju na-rodnoobrambne organizacije TIGR, kot tudi njihova udeležba v narodnoosvobodilnem boju med leti 1941-45. Po osvoboditvi so se kot inženirji, gospodarstveniki, nameščenci, pravniki, zdravniki, arhitekti, profesorji, umetniki in kot nosilci odgovornih javnih funkcij, po svojih najboljših močeh, pridružili razvojnim prizadevanjem naše družbe. Prva slovenska realka v Idriji je častno izpolnila svoje poslanstvo v slovenski nacionalni zgodovini. Janez Kavčič Znameniti Idrijčani in preueevalci Idrijskega rudnika Notranjeavstrijski nadvojvoda Karel II. je leta 1575 odkupil idrijski živosrebrni rudnik od privatnih podjetniških družabnikov. Rudnik z idrijsko okolico je tako postal deželnoknežja lastnina, prišel pod neposredno upravo organov dunajskega dvora in dobil enotno vodstvo. S podržavlje-njem idrijskega rudnika je bil storjen odločilen korak za nadaljnji razvoj rudarjenja v Idriji in, kot ugotavljamo danes, pomemben korak za slovensko strokovno, znanstveno in kulturno zgodovino. Denarno nenasitnemu Dunaju je bil idrijski živosrebrni rudnik vseskozi izjemno pomemben vir dohodkov. Zato dvoru ni bilo vseeno, kako se v Idriji dela in rudari. Z željo po čimvečjem dobičku, so dvorna komora, njej podrejeni rudniški upravitelj in občasni inšpektorji oziroma komisarji z izrednimi pooblastili, tja do leta 1918, skrbeli za intenzivno in sočasno smotrno rudarje- nje in predelavo živosrebrne rude. To so lahko dosegli le z nastavitvijo odličnih strokovnjakov različnih profilov, ki so nenehno skrbeli za moderno tehnično opremljenost rudnika. Idrijski živosrebrni rudnik se je postopno razvil v enega najvidnejših predstavnikov zgodnjega kapitalizma ne samo na slovenskih tleh pač pa v Evropi sploh (M. Verbič, 1964). Ob rudniku se je razvijalo tudi mesto Idrija z vsemi spremljajočimi ustanovami, predvsem zdravstvom, socialnim varstvom in šolstvom. Idrija je postala za več stoletij središče strokovnih, tehniških, znanstvenih, kulturnih in ob koncu devetnajstega stoletja tudi političnih dogajanj na Slovenskem. V prvih letih 19. stoletja je bila Idrija drugo največje mesto na Kranjskem s prvo gledališko hišo na Slovenskem, prvim socialističnim županom in prvo slovensko realko (1901), ki jo je italijanska raznarodovalna politika ukinila leta 1926. Z razvojem idrijskega rudnika in postopnim oblikovanjem Idrije v drugo mesto na Kranjskem so povezana številna imena strokovnjakov, znanstvenikov, umetnikov, kulturnih delavcev, cerkvenih dostojanstvenikov in politikov. Vseh pomembnih osebnosti, ki so v preteklosti na kakršenkoli način obogatile slovensko duhovno zakladnico in so bile povezane z Idrijo ali idrijskim rudnikom, v tem kratkem zapisu seveda ne bomo mogli predstaviti. Omeniti želimo vsaj najpomembnejše Idrijčane in seveda tiste, ki so službovali pri rudniku ali v Idriji in so z originalnimi mislimi in dejanji prispevali k duhovnemu in materialnemu napredku Slovencev in končno se bomo spomnili nekaterih znamenitih priložnostnih obiskovalcev rudnika in Idrije, ki so svoja opazovanja strnili v zanimivih in pomembnih zapisih. Zanimivo je, da so prva tiskana poročila o idrijskem rudniku nastala v 16. stoletju pod peresi znamenitih zdravnikov - botanikov. Poročali so o žalostnem izgledu in bedni usodi z živo-srebrnimi hlapi zastrupljenih rudarjev, ki so vzbujali pozornost takratnih zdravniških krogov daleč izven meja ožje domovine. Že nekaj desetletij po odkritju živega srebra v idrijski kotlini leta 1490, je sloviti reformator medicine Nemec Theophrastus von Hohenheim, imenovan Para-celsus zapisal (1527) »vsi ljudje, ki tam žive so skrivljeni in hromi, nadušljivi in prezebli, brez upanja, da bi še kdaj popolnoma ozdraveli«. Zdi se, da ni nihče več v poznejših letih tako kratko in pretresljivo opisal žalostno usodo idrijskih rudarjev. V tem najzgodnejšem obdobju razvoja rudnika je obiskal Idrijo znani goriški zdravnik - botanik Pier Andrea Mattioli (1500-1577). V svoji knjigi zdravstvenih komentarjev k Dioskuridu (1544) je poročal med drugim o posledicah zastrupitev z ži-vosrebrnimi hlapi pri idrijskih rudarjih. Tudi Evropsko pomemben strokovnjak znameniti Georgius Agricola (1494-1554), je bil po svojem osnovnem poklicu zdravnik, čeprav se je ukvarjal predvsem z rudarstvom in metalurgijo. V metalurškem delu »De re metallica« je natančno popisal postopek pridobivanja živega srebra v Idriji sredi 16. stoletja. Obširnejše tiskano poročilo o razmerah pri idrijskem rudniku smo dobili v drugi polovici 17. stoletja. Opis idrijske jame in tehničnih naprav za knjigo Athanasija Kircherja »Mundus subterra-neus« (1665) je prispeval jezuit Sigmund Sisserus. Angleška potopisca Gualterus Poppe in Edvard Brown, ki sta obiskala idrijski rudnik leta 1665 oziroma 1669, sta o tem pisala v Acta Philosophi-ca Anglica. Iz druge polovice 17. stoletja je vsekakor najobširnejši in najpomembnejši opis rudnika in njegovih tehniških znamenitosti objavil v Slavi vojvodine Kranjske (1689) polihistor in književnik Janez Vajkard Valvasor. Doslej omenjena tiskana poročila in zapisi o »tehničnih in prirodoslovnih« posebnostih idrijskega rudnika so bila vsebinsko splošnega značaja in so bila vključena v širše zastavljena strokovna in potopisna dela. V 18. stoletju pa je prosvet-ljenska miselnost na široko odprla vrata hitremu razvoju znanosti in umetnosti. Posebno v okviru prirodoslovja so odkritja nekaterih osnovnih fizikalnih in kemijskih zakonitosti odprla številna področja, ki so se postopno razvila v samostojne znanstvene smeri. Idrija, veliko in gospodarsko močno središče, je s kadrovsko odlično zasedenim rudarskim in metalurškim obratom, ustvarjala primerne razmere za nastajanje številnih originalnih strokovnih idej in razvoj nekaterih prirodoslovnih in tehničnih strok. Pomemben, če že ne odločilen je delež Idrije pri razvoju slovenske geologije, novodobnega rudarstva in metalurgije, analitske kemije, tehnike v ožjem pomenu, medicine (medicine dela) in ekonomije (trgovina). Med pomembne slovenske znanstvenike in izumitelje uvrščamo upravitelja idrijskega rudnika, gospodarstvenika, priznanega rudarskega strokovnjaka in izumitelja Johana Friderika Stampferja (v Idriji od 1695 do 1724) in politehnika, zemljemerca, preučevalca krasa in slikarja Franca Antona von Steinberga (1684-1765), direktorja idrijskega rudnika v letih 1724 do 1747. Steinberg je poleg drugih pomembnih del, prvi podrobno izmeril in izrisal tlorise in profile idrijske jame in drugih rudniških naprav. Uspešni Steinbergov učenec je bil domačin Jožef Mrak (1709-1786), jamomerec, zemljemerec, šolnik, slikar in predvsem graditelj mogočnih vodnih pregrad - klavž na Idrijci in Belci. Konec 18. stoletja in v drugi polovici 19. stoletja sta bila v Idriji zgrajena dva slovensko pomembna tehnična spomenika, jamska vodna črpalka, takoimenovana idrijska »kamšt« in presi-palna Cermak-Špirekova peč za žganje živosre-brnih rud. Kdo je bil konstruktor in graditelj kamšti, žal ne vemo. Delo nadarjenih inovatorjev rudarskega svetnika Josipa Čermaka in žgal-niškega mojstra Vincenca Špireka, pa bo mogoče oceniti na podlagi obstoječih arhivskih podatkov. V drugi polovici 19. stoletja se je močno razmahnilo geološko preučevanje idrijskega rudišča in bližnje okolice. Tja do leta 1918 je bilo o stra-tigrafskih, mineraloških, rudnih in strukturnih posebnostih rudišča napisanih kar okrog 80 del. Številne razprave so napisali priznani dunajski in ljubljanski strokovnjaki (npr. V. Zepharovich, D.Stur, A.Voss, A.Schrauf, F.Kossmat, itd), ki so se v Idriji mudili le občasno. Zanimivo pa je, da je prve, strokovno neoporečne geološke podatke o idrijskem rudišču zbral in zapisal prvi slovenski šolani montanist in utemeljitelj slovenske geologije, rudniški direktor v letih 1867 do 1883, Marko Vincenc Lipold (1816-1883). Zaradi originalne razlage rudiščne zgradbe v Idriji močno cenimo rudarja - geologa češkega rodu Josefa Kropača, ki je dolga leta živel in delal pri rudniku. Med Idrijčane, ki so se ob koncu stoletja ukvarjali z naravoslovnimi raziskavami, moramo šteti tudi mineraloga in krasoslovca Kajetana Stranetzkega (1879-1918). V novejšem času seje med pomembne slovenske geologe z razlago tektonske zgradbe zahodne Slovenije in raziskavami slovenskih rudišč zapisal še dolgoletni (1957-1977) rudniški geolog Ivan Mlakar. Naše najstarejše rudarsko mesto upravičeno uživa sloves »slovenskih botaničnih Aten«, kot je zapisal prirodoslovec P. Grošelj v Proteusu leta 1939. V vrsti pomembnih prirodoslovcev sta vsekakor na prvem mestu Giovanni Antonio Scopoli (1723-1788) in Baltazar Hacquet (1740—1815). Scopoli je večino svojih zdravniških in prirodoslovnih razprav napisal v letih 1754-1769, ko je kot prvi rudniški zdravnik živel v Idriji. Evropsko slavo mu je prinesla knjiga »Flora carniolica« (1760), prvo znanstveno delo o naravi Slovenije (S. Sitar, Sto slovenskih znanstvenikov, 1987). Rudniški kirurg in široko razgledani prosvetljerti znanstvenik nemirnega duha Baltazar Hacquet (v Idriji od 1766 do 1773) je v svojem delu »Oryctographia Carniolica« zastavil preučevanje prirodoslovnih, tehničnih in domoznanskih posebnosti Slovenije. V Scopolijevem in Hacquetovem obdobju je idrijsko lekarno vodil priznani botanik Emest Freyer, stari oče v Idriji rojenega prirodoslovca in kustosa ljubljanskega Prirodoslovnega muzeja Henrika Freyerja (1802-1866). Med zaslužne slovenske naravoslovce-botanike prištevamo tudi rudniškega zdravnika Jurija Dolinarja (1794-1872), Idrijčana Frančiška Hladnika (1775-1844) ustanovitelja botaničnega vrta v Ljubljani in domačina botanika Julija Glavvatz-kega (1846-1916). Na tem mestu moramo omeniti še Karla Dežmana (1821-1889). Čeprav seje ukvarjal tudi s politiko in arheologijo se je kot dolgoletni ravnatelj Kranjskega deželnega muzeja posvečal predvsem raziskavam različnih prirodoslovnih področij. Res je, da sta bila Scopoli in Hacquet po »duši in srcu« zavezana predvsem botaniki, vendar ne smemo pozabiti njunih zdravniških zaslug. S preučevanjem in preprečevanjem merku-rializma in posledic dolgoletnega dela v težkih jamskih razmerah, sta utemeljila medicino dela na Slovenskem. Njuno delo je v 19. stoletju nadaljeval odlični rudniški zdravnik Ludvik Gerbec (1805-1880), ki je postal vodilni evropski pre-učevalec in poznavalec merkurializma. Med osebnosti, ki so prispevale k razvoju slovenskega zdravstva, prištevamo tudi idrijskega kirurga in porodničarja (v Idriji od 1778-1802), preporodi-telja in člana učene ljubljanske družbe Academia Operosorum Antona Makovica (1750-1802). K pestrosti življenja in bogatemu kulturnemu utripu v Idriji in na Slovenskem so prispevali tudi številni idrijski rojaki. Med nje prištevamo glasbenike in skladatelje Leopolda Belarja (1828-1899), Leopolda Čveka (1814-1846) in priljubljenega Zorka Prelovca (1887-1939), akademskega slikarja Lukvika Grilca (1851-1906) in akademskega kiparja in mojstra grafike Nikolaja Pirnata (1903-1948), dalje pisatelja Damira Faj-gla (1879-1959) ter mednarodnega šahovskega mojstra Vasja Pirca (1908-1980). Idrijčani smo ponosni tudi na oba zaslužna ljubljanksa škofa Antona Kavčiča (1773-1814) in A. Alojzija Wolfa (1782-1859), znanega kulturnega mecena ter na vseskozi pokončnega politika in diplomanta, utemeljitelja jugoslovanskega naravo varstvenega gibanja Aleša Beblerja (1907-1981). Bralci prav gotovo ne bi imeli prave podobe o razmerah in dogajanju v rudarski Idriji in idrijskem prispevku k slovenskemu duhovnemu bogastvu, če ne bi vsaj omenili nekaterih odličnih profesorjev, ki so poučevali na idrijski realki. Iz knjige profesorja Janeza Kavčiča: Prva slovenska realka (Idrija 1901-1926) povzemamo nekaj najpomembnejših in znanih osebnosti. Na realki so v različnih obdobjih poučevali tudi: Karel Pire, dr. Stanislav Bevk, Baltazar Baebler, Maks Pirnat, Engelbert Gangl, Dragotin Lapajne, Julij Nardin, Kajetan Stranetzky, Ivan Vavpotič, dr. Dragotin Lončar, dr. Miklavž Omersa, dr. Ivan Pregelj, dr. Andrej Snoj, dr. Anton Debe-liak, dr. Franc Kos, dr. Andrej Budal, dr. Lavo Cermelj, Lojze Spazzapan in dr. Karel Pirjevec. Dogajanja pri tako velikem in zapletenem industrijskem obratu kot je bil idrijski živosrebrni rudnik seveda niso predstavljala samo pomembnega deleža v nacionalni zgodovini, pač pa so vplivala tudi na strokovni in znanstveni razvoj ter trgovsko in podjetniško miselnost v evropskih okvirih. Razumljivo je torej, da so se za zgodovinski razvoj rudnika in Idrije že od sredine preteklega stoletja zanimali številni domači in tuji raziskovalci. Doslej so razvoj idrijskega rudnika in drugih dejavnosti povezanih z rudarjenjem in razvojem Idrije obravnavali v obliki kompleksnih zgodovinskih pregledov in monografij j.J.Fer-ber-1774, P.Hitzinger- 1860, K.Mitter, 1894, A.Piltz - 1915, M.Verbič - 1965, H.Valenti- nitsch - 1981. Med njimi imajo častno mesto dolgoletni idrijski dekan in zgodovinar Mihael Arko (1857-1938; Zgodovina Idrije, 1931), Idrij-čan, ekonomist in raziskovalec zgodovine ekonomije in tehnike Ivan Mohorič (1887-1980; Zgodovina rudnika živega srebra v Idriji, 1960), raziskovalec idrijske šolske zgodovine zgodovinar Janez Kavčič (Prva slovenska realka, Idrija 1901-1926, 1987) ter gozdarski strokovnjak in raziskovalec Franjo Kordiš (Idrijski gozdovi skozi stoletja, 1986). Zapis o prispevku Idrijčanov in preučevalcev idrijskega živosrebrnega rudnika k slovenski in evropski tehnični, znanstveni in kulturni zgodovini z zadovoljstvom zaključujem z omembo najnovejše monografije zdravnika - psihiatra, Jožeta Pfeiferja. Njegova knjiga »Zgodovina idrijskega zdravstva« (1989), ki je posvečena 500-letnici Idrije, je plod 16-letnega natančnega in vztrajnega raziskovalnega dela. Predstavlja zaokrožen pregled zdravstvenega in socialnega varstva idrijskih rudarjev v preteklih stoletjih in je sočasno pomemben prispevek k poznavanju zgodovine medicine dela v Sloveniji ter tudi širšem evropskem prostoru. Jože Car Idrijska čipka Lado Božič, idrijski župan in opisovalec domačega kraja, je ob zapiranju rudnika 1977. leta dejal: »Brez rudnika in brez čipk je Idrije konec!« In res, zaradi teh dveh dejavnosti je v velikem delu Evrope marsikdo vedel za Idrijo, zaradi spisov, ki so nastajali ob rudniku, pa je bil kraj znan tudi strokovnjakom in znanstvenim delavcem po vsem svetu. Z opustitvijo rudnika, ostanejo torej še čipke. Ob povečanem zanimanju za to domačo obrt, prihajajo v Idrijo obiskovalci, da bi si ogledali čipkarsko središče, ki še vedno premore dosti čipkaric, čipkarsko šolo in proizvodnjo čipk. Ta kratki zapis o čipkarstvu v Idriji naj bi bil ob obisku prijaznega kraja vzpodbuda za razumevanje klekljanih čipk in širjenje lepe umetne spretnosti. Ko govorimo o čipki, imamo v mislih dve različni vrsti čipk: 1. beneško čipko »punto in aria« - šiv v zraku - čipko z iglo, ki jo še danes pri nas izdelujejo na otoku Pagu; čipkarice potrebujejo vzorec na papirju, sukanec in iglo. V Idriji ta zvrst ni bila znana niti v kombinaciji s klekljano čipko; 2. klekljano čipko, in sicer: a) platneno čipko, ki ima za osnovo ris in je tkivo enako platnenemu, ter b) klekljani til - Tulle je mesto nastanka, ki je najbolj zahtevna in pretanjena. Osnova je mrežica, uporablja se najtanjša nit, spada pa v sistem stavljene čipke z velikim številom klekljev (dokumentirano je celo nad 700 parov klekljev!). Bralca moram opozoriti, da se prvo obdobje evropskega čipkarstva začenja 1450 in je v stalnem vzponu do francoske revolucije, nato pa usiha tja do leta 1860 ali 1870, ko sledi drugi vzpon do svetovnih vojn. Medtem ko je prvo obdobje preučeno dovolj natančno, se raziskovanje drugega, spričo ponovno naraščajočega zanimanja za čipke v zadnjih desetletjih, komaj šele začenja. Proizvodnja v prvem obdobju je bila namenjena fevdalcem in vzporedno tudi premožnemu trgovskemu sloju, ki se razvija najprej v Italiji, nato nekaj kasneje v zahodni Evropi. Beneška čipka z iglo je doslej dokazano najstarejša, datirana je okrog leta 1460. Klekljana čipka je v Benetkah malo manj pomembna in se pojavi okrog 1510 in naj bi bila odsev milanske. Iz Benetk so prinesli trgovci čipkarstvo na otoke; iskali so namreč ceneno delovno silo, tam pa so v bedi životarile ribiške družine. Tako se je razvilo čipkarstvo v Buranu (igla), na Pellestrini in v mestu Chioggia (klekljanje). Milan in Lombardija razvijata klekljanje in si z Antvverpnom razdelita evropski trg približno na polovico. Za Milan imamo podatke, da je bila proizvodnja v 16. in 17. stoletju ogromna. Preplavila je severno Italijo. Za nas je bila zelo pomembna, ker kaže, da vsebuje idrijska čipka vse tehnike Milana poleg drugih. Da so stari lombardijski vzorci sorodni idrijskim, je prvi opazil Lado Božič (Idrijski razgledi I/l). Kakih sto let za Milanom se je razvila kot čipkarsko središče Genova. Tej dolguje idrijska čipka element »ribico«. Skupno obema centroma - Genovi in Idriji - je to, da mora skoraj vsaka čipka vsebovati znamenito »ribico«. Ribico iz Genove je na veliko prevzela in obdržala samo Idrija. Konkurenca italijanskim centrom je Flandrija, tu naj bi se klekljana čipka začela pred italijansko, vendar dokumenta o tem nimamo. Vemo pa, da je bila v Flandriji dosežena najvišja kakovost vseh čipkarskih zvrsti: najfinejših čipk z iglo, najfinejših klekljanih čipk - tilov, ki jih imenujejo po krajih, kjer so nastali (npr. bruseljska čipka ...). V 17. stoletju postaja mrežica tilov vse tanjša, listi in cvetovi na njej vse bolj tenčični, višek je, da se list ali cvetje prelije v mrežo, tenčico brez ostrine. »Gobe« V Franciji se do 1665 kleklja le malo. Zaradi ogromnega uvoza čipk v času »sončnega« kralja Ludvika XIV. je njegov finančni minister Colbert pričel ukrepati. Uspelo mu je prepričati beneško republiko, da je poslala v Francijo 30 izvežbanih klekljaric. Tako dobro je organiziral učenje, da so se francoske čipkarice povzpele na beneško raven in v kratkem je stekla proizvodnja na račun beneškega uvoza, Benetke so se zavedele prepozno. Vendar je zahtevnost francoskega dvora naraščala še hitreje od doseganja kvalitete, zahtevali so tanjše, še tanjše, najtanjše čipke, ovratnik dame je moral biti samo dah, tak pa je bil le najfinejši flamski til. Ko so si Francozi priključili flamski Valenciennes, je nova proizvodnja tila stekla tudi v Normandiji v Caenu in Bayeuxu - čipkalo je 50000 žensk! Celo izvoz začne, tako je bila presenečena še Flandrija. Izdelovanje čipk se je razširilo po vsej Evropi, od Portugalske, Malte, Grčije do Rusije in Skandinavskih dežel. Ni ga trga ali mesta, kjer se ne bi klekljalo v tej ali drugi tehniki. Tako piše tudi J. V. Valvasor leta 1669, da se kleklja v celi Ljubljani in okolici. Prvi podatek o klekljanju v Idriji imamo iz leta 1696, ki pravi, da podeželski kramarji prinašajo v Idrijo živež v zameno za čipke. Naslednji je iz leta 1752, ki sporoča, da v Idriji klekljajo praktično vse ženske; zaradi izboljšane tehnologije pri pridobivanju živega srebra so namreč izgubile zaslužek pri pomožnih rudniških delih. To da misliti, da že obstaja proizvodni center, saj če klekljajo vse ženske, pomeni to okrog 1000 delavk in mora obstajati za izdelke tudi resen trg. L. 1801 pa omenja Hacquet, da zlasti v Idriji, kot tudi drugod po Kranjskem izdelujejo čipke za avbe. Vprašanje, odkod izvira znanje idrijskih žensk, je vznemirjalo mnogo piscev. Se bolj vznemirljivo in izjemno pa je, da sta se v istem kraju pojavili obe tehniki klekljanja - til in platnena čipka. Tudi o tem, katera je bila prva, še ni rešeno vprašanje. Znano je, da so prve skupine rudarjev prišle iz nemških dežel, iz rudarske Šlezije, kjer je zaradi zapiranja svinčevih rudnikov in rudarske krize v nemških deželah sploh, kot pomoč pri prebijanju rudarskih družin širila klekljanje Barbara Uttmann (1514-15 75). Idrijsko ustno izročilo po-sreduje, da je prinesla klekljanje v Idrijo žena nekega rudarskega strokovnjaka. V kroniki čipkarske šole, ki so jo pričele pisati učiteljice leta 1918, piše o tem naslednje: »Najprve čipke so došle v Idrijo v 16. stoletju iz Češkega po nekej gospej rudniškega uradnika. Ta gospa je začela te čipke, za katere izpeljavo se je rabilo mnogo parov, imenovane »farškovke« (tu je kasnejši vrinjeni pripis - Tiill*) in dr. privatno poučevati idrijske žene in dekleta. Te čipke so se rabile za okrasek kranjski narodnji noši. Iz Hrvaškega so se zanesle nekoliko pozneje druge vrste čipk, te so bile »čipke po novem«, »vejovke«, »te drobne«. Te čipke so služile za okrasek cerkvenih oblek. Popirce za te čipke je risala Ana Pergar h. št. 18.«____« Poleg ustnega izročila, kot ga posreduje kronika čipkarske šole, obstaja vzorčnik iz leta 1839, ki ga hrani Slovenski etnografski muzej v Ljubljani. To sta dve kartonasti tabli z vzorci til in platnenih čipk. Zanimivo je, da so kljub nemškemu naslovu na tablah, vsi vzorci imenovani s slovenskimi imeni. Vzorčnik dokazuje, da so v Idriji izdelovali obe zvrsti čipk hkrati. Obenem podpira domnevo, da so izdelovali čipke za slovenski in hrvaški trg, na kar napeljuje tudi prej omenjena Hacque-tova izjava iz 1801. Najstarejša ohranjena idrijska čipka je datirana iz leta 1761 in je pečna (M. Makarovič). Še posebej se bo treba torej potruditi in ugotoviti, kakšne so bile in kako so se spreminjale najstarejše idrijske čipke do 60-tih ali 70-tih let 19. stoletja, ko bodo stopile v Evropo, kjer so se medtem dogodile dramatične spremembe v proizvodnji in prodaji klekljanih čipk. Sredi 19. stoletja so vsi veliki evropski čipkar- * Izraz til je bil dodan zato, da bi strokovno podkovan bralec razumel kaj so »farškovkeematrične2 ideje, kot jih je sam imenoval: »Ce človek projektira kakšno stavbo, bi moral v njej najti tako idejo, da bi se tresel pred njo!«3 Plečnikova sporočila v gematričnih številih kandelabra za Rogaško slatino so biblijski in evangelijski citati, v slovenščini in v latinščini. Z njimi je veliki arhitekt vgradil v izrazito utilita-ren objekt duhovno vsebino. Največja mera, kije zapisana na načrtu, s svojo številko 361 opozarja: HODITE, DOKLER IMATE LUC, DA VAS NE OBJAME TEMA.4 Za dva centimetra daljša mera s svojo številko 363 govori: V ZAČETKU JE BILA BESEDA IN BESEDA JE BILA PRI BOGU IN BESEDA JE BILA BOG. TA JE V ZAČETKU BILA PRI BOGU. VSE JE PO NJEJ NASTALO IN NIC, KAR OBSTAJA, NI BREZ NJE NASTALO. V NJEJ JE BILO ŽIVLJENJE IN ŽIVLJENJE JE BILO LUC LJUDEM. IN LUC SVETI V TEMI, A TEMA JE NI SPREJELA.5 Gema-trični seštevek zgornjega sporočila je 2178, kar je šestkrat več kot 363. Začetek zgornje molitve, V ZAČETKU JE BILA BESEDA IN BESEDA JE BILA PRI BOGU, se ponovi v številu 370, desetkratniku mere 37 cm. V številu 37 pa je prisotno tudi ime Jezusovo, ki zapisano in šifrirano z grškim alfabetom velja 888: I H I 0 Y 2 10+8+200+70+400+200=888 Presveto število 888 velja štiriindvajsetkrat več od števila 37.6 Ključni stavek7 v začetku evangelija po Janezu, LUC SVETI V TEMI, ki velja gematrično 180, se ponavlja tako v meri 9, kakor tudi v meri 45 cm, ki imata dvajsetkrat, oziroma štirikrat manjši številki. Ključni stavek se kot refren ponovi še dvakrat. Drugič se ponovi v celem stavku, IN LUC SVETI V TEMI, ki velja 203, polovico številke v meri 406 cm. Tretjič se ponovi v polnem citatu, IN LUC SVETI V TEMI, A TEMA JE NI SPREJELA. Njegova gematrična vrednost je 367. Številka je v meri 367 cm. V že omenjeni meri 45 cm, pa je skrita tudi anatema PEREAT COMMUNISMUS, ki velja gematrično 225, torej petkrat več od številke v meri.8 V meri 400 m je zahvala v latinščini: T, GRA-TIAS AGIMUS TIBI, DOMINO DEO NO-STRO.9 V meri 369 cm pa se še trikrat ponovi zahvala GRATIAS AGIMUS TIBI, DOMINE, ki velja 123. Tudi številka v meri 412 cm ima latinski pomen. Stavek je začetek vere: ČREDO IN UNUM DEUM, PATREM OMNIPO-TENTEM. V višini 39 cm je evangeljsko sporočilo: BILA JE PRAVA LUC, KI PRIHAJA NA SVET, IN RAZSVETLJUJE VSAKEGA ČLOVEKA.10 Gematrična veljava citata je 624, torej šestnajstkrat več od številke v meri. V višini 51 cm sta dva pomena. Prvi govori o začetku stvarjenja: DIXITQUE DEUS: FIAT LUX. ET FACTA EST LUX.n S tem citatom iz Geneze, ki velja gematrično 408, ali osemkrat več od številke v naši meri, bi pravzaprav morali začeti naše razlaganje. Z isto mero, 51 cm2 pa bi morali razlago kompozicije tudi končati. Število 153, ki je trikrat večje, je namreč Plečnikov podpis: ARH. JOŽE PLEČNIK.12 Višinskih mer s tem niso še vseh pojasnili. Preden to storimo, moramo razbrati širinske mere. Med širinami je mera 65 cm, kolikor meri daljša stranica kandelabra pri tleh, še posebno zanimiva, ker je v njej, poleg drugega, razvidno, zakaj kandalaber nosi dve svetili: FECITQUE DEUS DUO LUMINARIA MAGNA: LUMI-NARE MAIUS, UT PRAEESSET DIEI, ET LUMINARE MINUS, UT PRAEESSET NOC-TI, ETSTELLAS.13 Citat velja gematrično 1170, ali osemnajstkrat več od številke v naši meri. Širina 28 cm opozarja: LE SE MALO ČASA JE LUC MED VAMI,14 kar velja 224 ali osemkrat več od števila 28. Meri 17 in 34 cm sta širini stebra na njegovem najožjem delu. Desetkrat oziroma petkrat večja številka, 170, ponavlja Plečnikovo geslo: MODER MOZ JE MOČAN.15 Mera 25 cm govori s številom 75, ki je trikrat večje: BOG JE LUC.16 Mera 42 cm ponavlja HODITE, DOKLER IMATE LUC, kar velja 210 ali petkrat več. Svarilo smo že slišali v stavku, s katerim smo naše decifriranje začeli. Zdaj se bomo lotili še preostalih številk v višinskih merah, 421, 451 in 374. V teh številih si je namreč Plečnik dovolil prerazdelitve, ki zahtevajo dodatno razlago. Števili 421 in 451 pomenita isto kot števili 420 in 450, če ju zmanjšamo za 1, to se pravi desetkrat več kot znani števili v merah 42 in 45 cm. V naši meri 376 cm se ponavlja najpomembnejše sporočilo o stvarjenju luči: BOG JE REKEL: BODI SVETLOBA! IN BILA JE SVETLOBA.18 Gematrična veljava tega citata je 374, za 2 premalo. Ta primanjkljaj izravnava zgornja presežka: 374+2 = 376, 421-1 = 420, 451-1 = 450. Prerazdeljevanje je v navadi tudi v gematriji. Tudi Plečnik si je sposojal in vračal, tako kot Tolstojev prostozidar Pierre Bezuhov.19 Pravzaprav bi bilo bolje, če bi namesto besede »ideja« za Plečnikova gematrična sporočila rabili besedo »molitev«. Vso njegovo gematrijo v merah kandelabra za Rogaško slatino lahko štejemo za molitve. Sam Plečnik je baje nekoč ob izročanju svojih načrtov povedal: »Tako pa Plečnik moli.«21' Tine Kurent Aleksander Vidmar 1 Načrt je prerisal Bojan Ažnik s kopije, ki jo hrani Arhiteturni muzej v Ljubljani. Mehanične reprodukcije namreč Muzej ne dovoli. Da se številke na načrtu ne bi izgubile, smo jih dodatno narisali tako velike, da bodo berljive tudi pri pomanjšavi. 2 Gematrija je prevajanje števil v besede in obratno. Najpogosteje je Plečnik uporabljal gematrični ključ, kjer črka A velja 1, B 2, C 3, D 4... P 16, Q 17, R 18... V 22, W 23, X 24, Y 25 in Z 26. Sičnikov in šumnikov v tej abecedi ni. Občasno pa je Plečnik šifriral svoja sporočila bodisi s hebrejskim bodisi z grškim alfabetom. Vrednost gematričnih števil je mnogotera: ker en par vključuje tudi število 2, en ducat 2 in 3, ena desetica 2 in 5, (lahko) števila, ki so 2-, 3-, 5-krat večja ali manjša, imajo isti pomen. Več o gematriji v lanskem in predlanskem Mohorjevem koledarju. ' Omahen, J., Izpoved, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1976, str. 76. 4 Jn 12,35. 5 Jn 1, lsq. 6 Več o številu 888 v razpravah: - Kurent, T., Plečnikov spomenik NOB za Litijo. - Borcc 1, januar 1989. - Isti, Simboli in sporočila Plečnikovega spomenika NOB v Trnovem. - Nova revija 83-84, 1989. - Isti, Plečnikova merska kompozicija: primerjava med Finžgarjevim svečnikom in litijskim spomenikom NOB. - Napisano za revijo Borec, september 1989. 7 Ključno s stališča kandelabrove arhitekture. 8 Več o anatemi v razpravah, ki so naštete pod opombo 6. 9 Geneza 1,14. Črka T je simbol za pokrižanje. 10 Jn 1,9. 11 Gen 1,3. 12 Tako se je Plečnik podpisal na svojem nagrobniku in še na nekaterih svojih spomenikih. Glej - Kurent, T., Grobovi Plečnikov: gematrična sporočila. - Nova revija 75-76, 1988. Isti, Simboli in sporočila Plečnikovega spomenika NOB v Trnovem. - Nova revija, 83-84, 1989. 13 Gen 1,16. 14 Jn 12,35. 15 Geslo je zapisano tudi okrog Plečnikove podobe na vrhnjem medaljonu Koroščevega križa, ki visi za glavnim oltarjem pri frančiškanih v Ljubljani. Glej razpravo - Kurent, T., Gematrična števila v Plečnikovem načrtu za Koroščev grob. - Zbornik ljubljanske šole za arhitekturo 1987. Geslo je povzeto po Knjigi pregovorov 24,5. 16 1 Jn 1,5. 17 Jn 12,35. 18 Gen 1,3. 19 Preberi še enkrat Tolstojevo knjigo Vojna in mir in glej razpravo - Kurent, T., Gematrija na Slovenskem. - Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 10, Slovenska matica. Ljubljana. 1989. 20 Veselka Šorli-Pucova, Če gospod ne zida hiše. - Tretji dan, maj 1988. Šola po meri otroka Šola po meri otroka. Boljša šola. Drugačna šola. Sodobnejša, bolj humana šola. Šola v kateri se bodo dobro počutili učenci in učitelji. Kakšna šola torej? Najbrž vsakdo med nami ve, kakšno šolo bi rad imel za svojega otroka. Te vizije jutrišnje šole so si med seboj gotovo različne tako, kot so si različni naši otroci. Do take šole, ki pa ima tudi veliko skupnih izhodišč, je še zelo daleč, ker pač živimo v tem času in tem prostoru, ko je vse manj denarja za šolstvo, znanost, kulturo in zdravstvo. Vendar, tudi v danih razmerah moramo in moremo marsikaj storiti: izboljšati, prilagoditi, spremeniti. Pri tem pa moramo priznati, da je v naši šoli tudi marsikaj dobrega. Predvsem so naši učitelji in učenci pripravljeni kar trdo delati. Najbrž bi bilo pametneje, da bi zdajšnjo delavnost nadomestila smotrnost, angažiranost, občutljivost za dogajanje doma in v svetu. Z našim šolskim sistemom smo kar dvajset let za Evropo. Naša šola ne izpolnjuje tistega, kar od nje pričakujemo: ne izobražuje za prihodnost, čeprav najbrž vsi vemo, da bo jutrišnji čas postavil, vse večje zahteve po izobrazbi in da bo le znanje odločilen razvojni dejavnik. Taka in podobna spoznanja, predvsem pa stiske vse več otrok v osnovni in srednji šoli, so bili glavni razlogi, da smo starši v Ljubljani ustanovili Klub staršev za boljšo šolo. Sestajamo se dvakrat mesečno v Svetovalnem centru na Gotski l.1 Starši imajo kot uporabniki ozir. tisti, ki uporabnike ščitijo, v procesu šolskega sistema pomembno vlogo. Zato so starši tisti, ki lahko posredujejo največ informacij drug drugemu, svojih izkušenj in pogledov, posebno o tem, kako sprejema šolo njihov otrok. Starši lahko drug drugemu svetujejo, opozarjajo na pomanjkljivosti in kako te odpraviti. Večkrat slišimo, da starši ne morejo povedati svojega mnenja o šoli tako, kot jo doživljajo s svojim otrokom; da za tak dialog tudi vodstva šol nimajo posluha. Še vse preveč je otrok in staršev, ki so prepričani, da se v šoli ni mogoče enakopravno pogovarjati, zato zgolj poslušajo učiteljevo mnenje, doma pa sebe in otroke tolažijo: bomo že preživeli! Nikoli ni bil za nobeno generacijo otrok njen čas lahek in blag. Vsako odraščanje sestavljajo zmage in porazi. Pravzaprav ni svet otrok nič drugačen od našega odraslega sveta, le da je njihov razpet med dom in starše, učitelje in šolo, ki ta svet odločilno zaznamujejo. Živimo v času, ki je včasih že prav nemogoč in svinčeno težak, pa vendar si drugega ne moremo izbrati. Lahko pa ga napravimo znosnejšega, boljšega, predvsem za otroke, osnovnošolce in dijake. Morali se bomo pogovarjati. Najprej se bomo morali pogovarjanja naučiti: strpno, brez občutka ogroženosti in napadalnosti. Pogovarjati se bomo morali o konkretnih stvareh. Tako kot radi izrečemo kritiko ali drugače pokažemo nezadovoljstvo ob določenih dogodkih, bi bilo najbrž prav, da bi si povedali tudi vse tiste dobre stvari, ki so nas v naši šoli navdušile ali se nam zdijo dobre. Taka pozitivna informacija bi morala_po-stati nekaj vsakdanjega Edina prava pot je, da skupaj z učitelji najdemo skupno govorico in se upremo učnim načrtom, ki trpajo v učne ure gore podatkov, ki zatirajo inovativnost naših otrok in »proizvajajo« generacije praznih nevrotičnih povprečnežev. Morali se bomo soočiti s kruto resnico, da smo v veliki želji, kako spraviti v odraščajočega otroka čim več znanja, pozabili na njegovo čustveno in moralno rast. To kar učiteljicam do 4. razreda osnovne šole še nekako uspe, da si vzamejo čas za pogovore o vsakdanjih težavah, ki so včasih lahko zelo velike otroške stiske, to za višje razrede osemletke ne velja več. Tako je večina otrok prepuščena naključnemu odraščanju in oblikovanju. Osnovna šola naj bi pomagala otroku odrasti z znanjem tudi o zavedanju in spoznanju samega sebe. Veliko bomo morali razamišljati tudi o tem in se pogovarjati ter storiti tisto, kar je za našega otroka najboljše. Saj gre za otroka, mar ne? Jelka Peček ' V klubu lahko sodeluje vsakdo, ki se je tako ali drugače srečal s okostenelostjo naše šole ali ker meni, da s svojo besedo in razmišljanjem lahko prispeva, da se bodo stvari premaknile - spremenile. To se bo moralo zgoditi, čeprav šola ne bo odprtih rok sprejemala predlogov. ki bodo prihajali iz kluba. Povsod po svetu se je temu upirala, preden je naposled dojela, da lahko skupaj s starši - in ne zoper nje - marsikaj bolje in laže naredi. Za posebno kulturo srca Divjaštvo proti živalim je šola surovosti proti ljudem (Latinski izrek). Zadnja leta vse več beremo in slišimo o nujnem varstvu naravnega okolja kot zavarovanju pred škodljivim onesnaževanjem zraka, zemlje, voda in rastja. Polovica slovenskih gozdov že hira, vodotoke in morje kalijo industrijske odplake, bojimo se strupenih tovarniških odpadkov in radioaktivnega sevanja jedrskih elektrarn. Ob tem propadanju prirode izginevajo tudi redke živalske vrste. V zvezi s temi mračnimi ugotovitvami nehote pomislimo na naše dostikrat malomarno in celo hudobno razmerje do živalskega sveta. Ob tem brezbrižnem in nekulturnem ravnanju z živalmi tu in tam zasledimo v časnikih bolj obrobne zapise o nepravilnem in brezsrčnem železniškem prevozu govedi v tovornih vagonih brez napajanja, o raznovrstnem mučenju sesalcev v medicinskih laboratorijih, o priklenjenih in sestradanih psih na podeželju in pod. Takšno mučenje se pojavlja že dolga stoletja odsihdob, odkar so naši predniki za svojo korist oz. lov udomačili nekatere živalske vrste. To je imel pred očmi ruski menih Zosim, ko v Dostojevskega romanu »Bratje Ka-ramazovi« naroča ljudem med drugim tole: »Ljubite vse stvarstvo božje v celoti... Ljubite živali, rastline in sleherno stvar... Imejte radi živali, saj Bog jim je dal kal misli in tiho radost, ne upirajte se misli božji...« Ali ni to glas prijateljstva do božje narave v duhu Jezusove ofenzivne ljubezni? V tem evangelijskem razpoloženju je že v 13. stoletju »asiški ubožec« sv. Frančišek izpel svojo »Sončno pesem« kot veliko hvalnico vsej božji naturi. Že v začetku 19. stoletja je goriški kanonik Valentin Stanič na tamkajšnjih cestah ustavljal surove voznike, ki so trpinčili živali, in ustanovil celo prvo naše društvo proti takemu početju. Pred pobalinskim preganjanjem ptic svari šolsko mladino naš Josip Stritar v znani pesmici »Stoji učilna zidana...« Podobno naklonjenost do živali je zaslediti v črtici »Na petelina«, kjer pisatelj F. S. Finžgar končuje opis svojega doživetja, potem ko je v ranem jutru ustrelil tega gozdnega lepotca, takole: »Dobrava je jeknila... Petelinu je klonila glava na prsi, kjer je začutil pekočo bolečino... Zadnja pesem soncu, poslednji pogled na to vroče sonce... Nato je omahnil. Tragedija življenja je bila odigrana. Moje srce pa je prevzelo čustvo, v katerem je bila velika gorjupa kaplja.« Navedeni literarni odlomki nedvomno odsevajo pristno krščansko zavest, utemeljeno v tradicionalnem nravstvenem nauku. Tako v »Katoliškem katekizmu« ljubljanske škofije iz leta 1926 zasledimo na vprašanje št. 430 Kaj zapoveduje peta božja zapoved? izčrpen odgovor s končnim opozorilom: »Greh je živali brez potrebe mučiti in brez vzroka ubijati.« Kako je bilo že pred tisočletji človekovo žitje povezano z udomačenimi živalmi, nam pričajo tudi starozavezne zgodbe. Sicer se pa živalce pojavljajo v podobah svetnikov: pri bratu Frančišku jata ptic, pri ranjenem Roku kužek, pri sv. Martinu konj, Antonu puš-čavniku pujsek itn. Podobno so trije evangelisti v zvezi z novozaveznim besedilom prikazani z živalskimi simboli: Janez z orlom. Marko z levom, Luka z voličem. Da so živali resda človekovi sopotniki, sklepamo tudi po tem, da se pojavljajo v mladinskih pesmih ter basnih, kjer prevzemajo naše, človeške značajske slabosti in čednosti. Če nam peta božja zapoved veleva »Nikar ubijati!«, pomeni, da naj imamo v vsakdanjosti do sočloveka in do drugega živega okolja razumen odnos, oplemeniten s posebno srčno kulturo. Zato je za kristjane kar poniževalno mučiti živali in se pri tem še prav grdo naslajati ob njihovem nemem trpljenju. Sicer se pa mora sleherni napredni človek, veren ali drugače misleč, zavedati, da je nepotrebno povzročanje bolečine zavržno početje proti sočloveku ali živalim. Takšno negativno človekovo ravnanje moramo pač dosti ostreje presojati kot neusmiljen živalski boj za obstanek ali napade zveri na človeka. Ti nujni naravni pojavi pri živalih nastajajo pač zavoljo njihove lakote, strahu pred človekom ali v obrambi pred nasiljem. Naše razmerje do živali naj bo torej človeka vredno, obzirno in pošteno. V duhu starodavnega človečanskega videnja naj tak odnos, poleg boja proti naraščajočemu onesnaževanju prirode, po svoje dopolnjuje še ne dovolj izoblikovan človekov etos kot podlago za novo, bolj zdravo sožitje med živimi bitji. Dasi tako razmišljanje posega samo v del našega razmerja do narave, naj vendar vznemiri mladino, kajti živa narava pričakuje od človeka premišljen in dobrosrčen odnos. Posebej se od kristjana, ki si s surovostjo do živali ne sme kvariti svoje siceršnje nravstvene drže. Drago Felicijan 0 kmečkem delu, izenačevalni gimnastiki in športu za razvedrilo »Delo je najboljši zdravnik, ki nam ga je dala narava in je za človeško srečo odločilnega pomena«, je zapisal Klavdij Galen, eden najpomembnejših zdravnikov starega veka. Povedano velja zlasti za delo na svežem zraku, na njivah, vrtovih sadovnjakih, vinogradih, travnikih, gozdovih. Približno isto misel je zapisal tudi slovenski gimnazijski profesor benediktinec Kari Robida v svoji knjigi »Zdravo telo narboljši blago«, ki je izšla v Celovcu leta 1846. V starem jeziku je povedal: »Nar bolj zdrave opravila so kmetijske, ker vurijo roke in noge, čistijo kri in meso.« Pri tem je verjetno mislil na intenzivno presnovo in potenje, s katerim se izločajo iz telesa škodljivi presnovki. Ko sem pred leti naprosil čilega mariborskega stoletnika Blaža Ranča, da mi zaupa svoj recept za zdrav način življenja, je odgovoril: »Delo, tako delo, pri katerem tudi glava sodeluje, to je zame užitek, to je moja medicina.« Ni dvoma, delati je zdravo, ne sme pa biti pretiravanja. »Struna, zmerno napeta, brenka lepo, če jo pretegneš, ti počila bo«, piše že omenjeni Kari Robida, in opozarja tudi rokodelce, ki trpijo zaradi enostranskega dela sede: »Krojači, čevlarji in drugi rokodelci sključeni sede, želodec in čreva si stiskajo... kovačem noge in žile ote-kajo... Tem ino vsem rokodelcem je svetovati, da ude telesa, kteri narveč terpijo, zjutraj in zvečer z rokami ali flanelam dergajo, de truplo gibljejo, se večkrat stegnejo. Kolikor mogoče naj se pod nebom sprehajajo, izbe in delavnice večkrat prevetrijo. O praznikih naj potujejo, ne pa v tabernah posedajo.« Tako je Kari Robida že pred 143 leti mislil tudi na to, kar je danes moderno: izenačevalna gimnastika in športna rekreacija. Imajo kmetje pri svojem delu dovolj »telovadbe«? Strokovnjaki za zdrav način življenja od otroštva do starosti priporočajo, da bi naj človek vsak dan razgibal vse sklepe, tudi hrbtenico. Dalje učijo, da bi moral biti na nogah vsaj po dve uri na dan. To velja zlasti za tiste, ki se na delo vozijo in med delom ves čas sedijo. Da bi vzdrževali mišično moč, bi morali vsak dan vzdigniti kaj težjega do višine prsi in držati najmanj 5 sekund. Pa hodili bi naj, vendar ne samo lagodno, temveč tudi hitro. Tako bi morali pohiteti, da bi se pospešila frekvenca srčnega utripanja na 120 v minuti. In še zadnje priporočilo: »Potrošite vsak dan z gibanjem najmanj 300 kalorij.« To priporočilo je na prvi pogled zahtevno, saj bi morali eno uro igrati namizni tenis ali na primer plavati četrt ure. Dejansko pa ne gre za eno samo gibalno dejavnost, marveč za vsoto celokupne fizične aktivnosti v teku dneva. Gospodinja zadosti tej zahtevi že s tem, da opravi potrebne nakupe za družino in pospravi trisobno stanovanje. To bi bil na kratko podan minimalni program vsakodnevnega telesnega gibanja po prof. dr. L. Morhouse-u, predstojniku laboratorija za proučevanje fizične zmogljivosti človeka na univerzi v Los Angelesu. Dejansko ne gre za velike obremenitve, pogoj za uspeh pa je, da izpolnimo vse zgoraj navedene gibalne naloge vsak dan, leto za letom, desetletje za desetletjem... vse do visoke starosti, ko se še vedno vsaj malo potrudimo. Če ta ameriški program primerjamo z delom, ki ga opravljata kmet in kmetica ugotovimo, da imata dovolj gibanja, vendar pa jima nekaj manjka. Manjka načrtno razgibavanje vseh sklepov (tudi hrbtenice!), manjka pa tudi nekaj minut zares hitre hoje, ki je tako pomembna za vzdrževanje zdravega srca, ožilja in dihal. In če se ne zadovoljimo samo z minimalnim programom, je treba povedati, da manjka marsikatera vrednota, ki jo nudi delovnemu človeku športna rekreacija: razvedrilo, sprostitev, družabnost, doživetje uspeha, potrjevanje samega sebe in še posebej igrivost, ki je velikega pomena za ustvarjalnost. Sleherno delo je bolj ali manj enostransko Pri obdelovanju zemlje je človek skoraj ves čas sklonjen k zemlji. Ko kaj okopava z motiko, ko kosi s koso, ko sadi ali pobira sadeže in še posebno, ko kaj puli ali pleje je sklonjen naprej, neredko tudi čepi. Moral bi si kdaj pa kdaj oddahniti in vzravnati, predvsem pa bi si naj že v letih telesnega razvoja tako okrepil mišice okrog pasu, da bi delovale kot čvrst »mišični steznik«. Tako bi se vnaprej zavaroval pred bolečinami in poškodbami, ki so posledica delovne drže telesa. Moral bi se navaditi tudi pravilno vzdigovati (z nogami, ne pa s hrbtom!) in nositi bremena tako, da so roke in noge enakomerno obremenjene. Napačno je delati, vzdigovati, nositi ali vleči samo z močnejšo roko. Vsem tistim, ki pri delu nenehno sedijo, priporočajo strokovnjaki minute za zdravje. To je kratka prekinitev dela, ko vstanejo, se pretegnejo in delajo izenačevalne (kompenzacijske) gimnastič-ne vaje. Tipkaricam svetujejo zdravniki-ortopedi naj vsake pol ure vstanejo, se prizadevno vzravnajo in razgibajo v ramenih (kroženje z rokami naprej in nazaj kakor pri plavanju kravla). Ta namig velja kajpada tudi vsem tistim, ki sklonjeni k zemlji kopljejo, sadijo, pulijo plevel itd. V cem je bistvo izenačevalnih gimnastičnih vaj/ Če ste bili dolgo sklonjeni k zemlji, koritu za pranje ali npr. mizi za likanje, se morate v minuti za oddih prizadevno vzravnati in nagniti v nasprotno stran, to je nazaj. Med tem izbočite prsni koš, zaklonite glavo (da gledate v nebo), potegnete ramena nazaj in pritegnete lopatici drugo k drugi. Zaicrčene mišice je treba po malem raztezati (ne na silo!), ohlapne aktivirati. Mišice, prirastle na skelet človeškega telesa so kakor strune na klavirju, ki morajo biti uglašene, da zvenijo ubrano. Zato je napačno, če si npr. krepimo samo trebušne mišice (zaradi lepšega videza), zanemarjamo pa hrbtne. Potrebna je ubranost. Za vse, ki delajo enostransko, se je obneslo tudi pretegovanje v visenju na rokah. Če visite dobrih 5 sekund in malo bingljate z nogami levo-desno, učinkuje to blagodejno na raztezanje nekaterih mišičnih skupin in na hrbtenico. In še misel glede počitka: če imate kakih 10 minut časa za počitek, je.neprimerno bolje leči, kakor sklonjeno sedeti. Upoštevajmo, da so med ležanjem vse mišice sproščene in da je hrbtenica razbremenjena. Pri vsaki kmetiji bi morali imeti telovadni drog ali v primerni višini pritrjeno letvo, da bi se lahko delovni ljudje vsak dan po malem pretegovali. Ko priporočam izenačevalne gimnastične vaje in pre- tegovanje v visenju na rokah, naj dodam, da dejansko ne gre za dodatno obremenitev ali izgubo delovnega časa, temveč dobesedno za minute za zdravje, ki izničujejo ali vsaj blažijo posledice enostranske obremenitve. Utrujenost je manjša, če mišice sproti raztezamo in sproščamo. Končno še vprašanje športa za razvedrilo in za bogatenje prostega časa. Dobro je, če človek obvlada kako igro z žogo, morda odbojko, da razvija svojo spretnost, hitro znajdenje in hitro ukrepanje. Za igro oziroma igranje so značilni tudi družabnost, razvedrilo, sprostitev. Dobro je tudi, če ima človek pravilen odnos do pešačenja, ne glede na to, če so mu na voljo prevozna sredstva. Razen običajne hoje po opravkih je treba gojiti tudi živahno hojo, enkrat na teden pa priporočajo strokovnjaki večjo hodil-no obremenitev, npr. izlet na kak hrib, ko traja pot na obe strani dobri dve uri. Kdor hodi živahno vsaj vsak drugi dan, enkrat na teden pa si privošči tudi »dolgo trajajočo vzdržljivostno obremenitev«, si ohranja s tem zdravo in gospodarno delujoče srce, ki je ključnega pomena za delovno sposobnost in dobro počutje. Drago Ulaga Zemlja ima svojo dušo Pogovor s predsednikom Slovenske kmečke zveze (SKZ), gospodarjem obsežne usmerjene kmetije (40 glav živine) v Zmincu pri Škofji Loki, vernim očetom sedmih otrok, prepričljivim govornikom, ljubiteljem lepe slovenske besede in vsega zares slovenskega, klenim in pristnim 60-letnim Poljancem Ivanom Omanom ob prvem bojkotu oddaje mleka, za katerega so se na Petrovo v veliki večini odločili slovenski kmetje, da bi opozorili na težke razmere v slovenskem zasebnem kmetijstvu. Odkod izvira vaš rod in kdaj se je naselil v Zmincu pri Škofji Loki? »Rihtarjev« namestnik (rihtar je bil vaški župan) Matevž Oman (1775-1850), po domače Kar-lin, je bil lastnik hube (kmetije) v Zmincu 9. Ta huba je bila podložna graščini pri Sv. Duhu pri Škofji Loki. Pravijo, da priimek Oman (Homan) izvira iz nemškega Hofmann ali Hubmann, kar naj bi pomenilo lastnika kmetije (kmetija = Bau-ernhof). Matevž Oman je bil moj prapraded. Po izročilu pa rod Omanov že dlje gospodari na tej domačiji. Moj oče je znal našteti imena gospodarjev zadnjih sedmih rodov. 1 r% i ,1 •j j| t 1 |P ' i T Kako se je odvijala nit vaše življenjske poti? Rodil sem se leta 1929. Leta 1936 sem začel hoditi v šolo v Škofji Loki. Želel sem v gimnazijo, vendar mi je nemška okupacija prekrižala načrte. Zaradi slabega očetovega zdravja sem moral že s štirinajstimi leti prijeti za vsako delo in tako sem bolj in bolj postajal kmet. Opustil sem misel na študij in vzljubil kmečki poklic; kljub težavam je to lep poklic in doslej mi še nikoli ni bilo žal zaradi take odločitve. Ob vas je skrbna in ljubeča ženina roka, v vašem domu je privekalo na svet sedem otrok, s skupnimi žulji in delavnostjo ste zgradili trden kmečki dom. Leta 1960, ko sem bil star 31 let, sem se poročil. Bog mi je dal skrbno ženo Marijo, ki je z vso dušo prava kmetica in živi za svojo družino ter dom. Rodilo se nama je sedem otrok, le drugega po vrsti, Moniko, nama je Bog po 14 mesecih vzel k sebi. Kmetijo bo za mano prevzel najstarejši sin Janez. Obsega 34 ha zemlje, od tega je 25 ha gozda. Kako trdni so pravzaprav še ti domovi po Sloveniji in kako odmeva v njih prehod od tradicionalnih vrednost v sodoben način življenja? Takrat, tista leta po 1960, so bili za kmeta na Slovenskem težki časi. S težavo smo »odrajtova-li« davke, komaj je ostalo kaj za preživetje. Na vlaganje v napredek ni bilo mogoče niti misliti. Močno se je pa spremenilo po letu 1965. Takrat so kupili prvi traktor^ nato pa postopoma vse potrebne stroje. Delo je tako močno olajšano, pridelava! se je povečala, dohodek tudi. Seveda tako moderno kmetovanje ni brez slabih strani. Več je vloženega kapitala, bolj je ranljivo tako gospodarstvo. Način in ritem dela se povsem spremenita. Sam ne veš, kdaj se iz tradicionalnega kmeta spremeniš v mini podjetnika in naenkrat veljajo vse zakonitosti moderne industrijske družbe. Kmet se je že od nekdaj počutil silno navezanega na svojo zemljo. Do nje je imel zelo spoštljiv, skoraj religiozen odnos. Kadar so mu jo jemali ali jo je moral prodati, mu je bilo kot da bi mu trgali ude z njegovega telesa. Kako je danes s to navezanostjo pa tudi odvisnostjo, kako z njegovo ljubeznijo do domače grude? Kmet ostaja kmet! Navezan na svojo domačijo. Zemljo obdeluje z ljubeznijo, nekatera dela opravlja še vedno kot nekakšen obred. Svoje zemlje ni pripravljen prodati. Še celo zamenjava, tudi če je gospodarsko nujna, ga prizadene. Ker je to njegova zemlja. In to njegovo ima - dušo. To je težko razumeti. Tudi kmetje sami to komaj razumemo. Toda - tako je! Eden od stebrov slovensake domačije je bila vedno tudi kmetova vera, trdno zaupanje v Boga, v njegovo pomoč in usmiljenost. Kmet se je vseskozi čutil odvisnega od naravnih sil, od svojega Stvarnika. Danes pa v marsikaterem slovenskem domu ugaša ta vera, ob nedeljah prav tako hrumijo traktorji, kmetije postajajo mehanizirani proizvodnji obrati. Za molitev pogosto zmanjka časa, prehaja iz navade, prav tako obisk maše. Kako vi gledate na to, kako negujete stare krščanske tradicije in običaje in hodite vštric s duhom časa? Vernost? Tudi ta na kmetijah peša. Včasih so bili kmetje jedro vernega občestva. Danes ni več tako, vendar je velika večina kmečkih ljudi še vedno verna. Čeprav ni videti pobožnosti, čeprav se slabo spoštuje nedelja. V svojem bistvu so pa le še kristjani. V moji družini se ravnamo po starih kmečkih navadah. Tudi nedelje dosledno praznujemo. Spominjam se pripovedovanja mojega očeta, ki je več let živel v ZDA. Nekoč je šel s svojim stricem k farmarju, da bi kupil nekaj kilogramov ovsa, pa mu ga ta ni hotel prodati - ker je bila nedelja! Tako spoštovanje nedelje pa so vendar dosegli tako zavidljivo blaginjo! Kaj pa potrošniška miselnost in drugi negativni pojavi sedanje dobe? Najbrž ne pričakujete takega odgovora kot ga bom dal. Potrošništvo je v nekem smislu nujnost našega časa. Danes ima samo eno alternativo: revščino. Eno ali drugo. Ker tistega - ravno prav - preprosto ni. Vsak človek ima svojo vest, ki ga opozarja, kje so meje. V vsem, tudi v porabni-štvu. Kmet se je kalil v mnogih težkih preizkušnjah do današnjih časov in jih kljub hudim žrtvam uspešno prestajal. Kje korenini njegova neomajna življenjska volja, od kod njegova tolikšna trdoživost, delavnost, vztrajnost, upanja poln pogled na tej krpi slovenske zemlje? Že večkrat sem dejal, da je slovenskemu kme- tu njegova domačija »zemlja« dedov«, zato na tej zemlji vztraja z ljubeznijo, vztrajnostjo in trmo. V davnini, v času tlačanstva, tudi ni imel druge izbire. Edino zemlja je bila vir za preživljanje in preživetje. Iz roda v rod se je vraščal v svojo zemljo. Končno je kmečki poklic najbolj naraven. Delo v naravi in z narovo. Neprestano pričakovanje sadov svojega dela. Neprestano upanje v boljše. Se je ta pogled danes kaj zamegljil, zmračil? Še posebno kadar ga upre v prihodnost? Čeprav pesimistično gledamo v prihodnost - upanje ostaja! Boleče in zaskrbljujoče zareže vaša misel: Če ne bo kmeta, ki bi z ljubeznijo obdeloval zemljo, tudi kruha ne bo... Še bomo kmetje obdelovali slovenska polja, kosili senožeti, gojili sadje in žlahtno trto. Danes je marsikatera njiva že prepojena s škropivi, pregnojena z umetnimi gnojili, vanjo se izceja sol s posoljenih cest, nad njo grozeče lebdi omot smoga. Drevesa umirajo, zeleni plašč Zemlje je najeden. Kako bo s to našo zemljo v prihodnosti, saj je marsikje ne okopavajo več, ne plevejo plevela, ampak le obdelujejo strojno, škropijo proti plevelu in drugim škodljivcem ter si prizadevajo iz nje iztisniti čimveč. Ali se ne bo nekoč spremenila iz matere v mačeho? Na žalost je tudi v kmetijstvu vse več kemije - strupov. Toda kako najti drugo rešitev? Danes je na kmetiji en sam človek, kvečjemu dva, ki morata opraviti vsa dela. Ali se je mar kdo pripravljen vrniti v čas, ko v kmetijstvu še ni bilo strojev in kemije? Tako pridelana hrana bi bila vsaj petkrat dražja, da ne govorimo o tem, koliko delovnih rok bi bilo potrebnih na kmetijah. Najlepši sadovi slovenskih kmečkih domov so zdravi, kleni otroci, ponos slovenskega kmetstva in naroda. Vendar že tudi danes priveka v teh domovih na svet eden, dva otroka... Kaj bo s prihodnostjo slovenstva, slovenskega naroda? Hvala Bogu, v kmečkih družinah je še po več otrok kot v nekmečkih. Zato bo slovenski narod v svojem temelju - in to je kmetstvo - ostal zdrav. Ne bojim se za njegovo prihodnost, saj se je narodna zavest Slovencev prav v zadnjem času močno okrepila. Na ustanovnem zboru SKZ 12. maja 1988 so vas v unionski dvorani v Ljubljani izvolili za predsednika SKZ. Kako ste sprejeli zaupanje navzočih volilcev in kako odgovarjate nanj v času po izvolitvi? Izvolitev za predsednika SKZ sem sprejel kot dolžnost, truditi se za interese slovenskega kmečkega stanu. Prizadevam si, to dolžnost izpolnjevati po svojih močeh. SKZ ima svoj lasten program, njena Pravila obsegajo 31 členov, imate pečat s tremi žitnimi klasi v sredini in napisom okoli Slovenska kmečka zveza. Bi lahko strnili ta program, poenostavili ta pravila v nekaj jedrnatih besedah? Trije žitni klasi v našem pečatu simbolizirajo pomen kmečkega stanu kot pridelovalca hrane. Zato se SKZ zavzema za trdnost družinske kmetije, za prenovo zadružništva, za boljše gospodarske razmere v kmetijstvu. Kmetje, združeni v SKZ, ste se v zadnjem času odločili za nekatere razmeroma ostre ukrepe, s katerimi ste hoteli opozoriti na krivične razmere v slovenskem kmetijstvu. Kaj vas je prisililo v to? Ker po enem letu obstoja SKZ kljub neprestanemu opozarjanju na nevzdržne razmere ni bilo mogoče doseči bistvenega izboljšanja, smo se končno odločili za »mlečni štrajk« - enodnevno prekinitev oddaje mleka. Pokazala se je enotnost slovenskih kmetov, saj jih je več kot 90 odstotkov sledilo pozivu svoje stanovske organizacije. Kako odmeva SKZ med tistimi, ki jim je namenjena v prvi vrsti - kmeti? Jo sprejemajo le kot neko formalno telo, se včlanjujejo vanjo, od nje pa pričakujejo večinoma le koristi? So pripravljeni tudi na dejavno sodelovanje v njej? Kako prepričati kmeta, da gre tokrat zares, ko je bil že tolikorat ogoljufan? Udeležba v »mlečnem štrajku« je pokazala, da so kmetje SKZ sprejeli za svojo, da ji zaupajo in da so za dosego svojih ciljev pripravljeni tudi kaj žrtvovati. Kako vas sprejemajo in koliko vas poslušajo ter upoštevajo naši najvišji republiški družbenopolitični organi, kako tisti, s katerimi je vaše delo, vaši proizvodi (zadruge, živilska industrija, trgovina) neposredno povezano in odvisno? Kot slišimo po sredstvih javnega obveščanja, ste večkrat na bojni nogi z njimi? Ugotoviti moram, da se laže pogovarjamo z državnimi in političnimi funkcionarji, kot pa s tistimi, ki so naši neposredni in poslovni partnerji. Upam, da se bo tudi to izboljšalo. Slovenski kmet je bil že od nekdaj tudi eden nosilcev slovenske kulture, saj je dajal slovenskemu narodu mnoge slavne može. Rad je segal po kakovostni knjigi, po umetniški besedi, hodil na tabore, se udeleževal vaških iger, kulturnih prireditev. kako je danes z njegovo kulturno prebuje-nostjo in razgledanostjo? Ali sploh najde čas za to, čeprav je delo na kmetiji mehanizirano? Ali ga niso že tudi zasvojila sodobna sredstva javnega obveščanja? SKZ bi rada poživila vaško-kmečko kulturno življenje in izobraževanje. Prvi korak v tej smeri je bil dvodnevni seminar za aktiviste SKZ v Novem mestu. Za obletnico ustanovitve Zveze in 120-letnico Briškega tabora smo pripravili tabor v Brdih. Tudi nekaj krajevnih prireditev je bilo. Tudi vi radi navajate v svojih govorih misli znanih slovenskih mož, kar pomeni, da pogosto prijateljujete s knjigo? Beseda vam gre gladko z jezika, misel je jasna, povedana na pamet. Je knjiga vaša duhovna potreba, navada, navdih, stalna spremljevalka? Sam sem svoj čas mnogo bral. Romane, mo-horske povesti, družboslovna dela, tudi filozofska; samoumevno da tudi strokovno literaturo. Sedaj mi pa funkcija pri SKZ vzame toliko časa, da imam komaj še čas za časopise, ki jih je seveda treba prebrati. Berem Delo, kot kmet tudi Kmečki glas, Sodobno kmetijstvo, Landwirt iz Avstrije. Družina in Ognjišče sta pri nas, odkar izhajata. Mohorjeve knjige prihajajo v hišo že najmanj sto let. Vaši nastopi so povezani s številnimi potovanji, odsotnostjo od doma. Kako zmagujete oboje: družbenopolitično dejavnost in delo na kmetiji? Zelo težko je kmetu opravljati politično funkcijo. Kmetija zahteva od človeka, da se ji ves posveti. Grunt pravi: »Obdeluj me, če ne bom jaz tebe!« Tako pravi pregovor. Potem si pa lahko mislite, kaj pomeni toliko in toliko dni odsotnosti pri delu. Zelo težko zmorem vso obremenitev, vendar upam, da bo šlo. Dokler bo zdravje. Zakaj ste se pravzaprav lotili tega »nehvaležnega« buditeljskega, organizacijskega in političnega dela? Bog ve, zakaj!? Prav gotovo ne iz koristoljub-ja. Vsi pri SKZ opravljamo svoje delo brezplačno. Nisem sam. Cel krog sodelavcev nas je. Kaj nas žene v to delo in v te politične boje? Neka Sila je, ki nas poganja, ki nam daje moč v naših prizadevanjih. Vaše misli niso namenjene le slovenskemu kmetu, ampak Slovencem nasploh. Zavzemate se za narodno neodvisnost, takšne narodne voditelje, ki so zaupanja vredni in se bodo tudi trudili, da bi upravičili pridobljene glasove na javnih volitvah, za dosledno in pravo spoštovanje temeljnih človekovih pravic... Naše delo ni v korist samo kmetom. Narodna skupnost je celota, ki je ni mogoče deliti na dele in razrede. Ustvarjanje nasprotij med posameznimi sloji v narodu je umetno in po načelu: Deli in vladaj! Vam v vseh teh plemenitih prizadevanjih vaša žena stoji ob strani? Bi tudi o njej lahko rekli: Na ženi dom stoji? Seveda »Na ženi dom stoji, saj podpira hišne vogale tri.« To je držalo od nekdaj, drži in bo držalo, dokler bo na tej zemlji gospodaril kmečki rod. Moja žena Marija bi si seveda želela mirno, urejeno življenje na domačiji, kjer bi njen mož opravljal svoje poklicno delo, vendar mi je klub temu v spodbudo pri mojih prizadevanjih. Za to in za njeno skrb zame in otroke sem jih zelo hvaležen. Kot vem, ste prepričan kristjan in tudi dejaven v loški župniji. Kristjan sem. Tega nikoli ne skrivam. Nedelja je zame Gospodov dan, z mašo seveda. Včasih preberem berilo pri maši ali pa povem kakšen nagovor pri slovesnostih. Nič posebnega. Sem tudi ključar podružne cerkve sv. Petra v Bodov-ljah. In konjički? Konjički? iim, saj ni časa za karkoli. Če za spremembo grem enkrat ali dvakrat letno v gore - recimo, daje to konjiček. Če se že najde kakšna urica prostega časa, potem kaj berem. To pa je obenem razvedrilo in delo. Tudi kmetovanje je to. Pa: Boga žegnaj to delo! Na obisku je bil: Jože Pavlic Zatiranje krompirjeve plesni Krompir je pri nas slejkoprej zelo razširjena gojena rastlina. Pridelujejo ga kmetje in ljubiteljski vrtnarji. Krompir pa ima veliko različnih bolezni, ki zmanjšujejo pridelek, v mokrih letih pa del gomoljev zgnije že v tleh, drugi del pa v kleti. Najpomembnejša krompirjeva bolezen je krompirjeva plesen (Phytophthora infestans). Čeprav njeno zatiranje ni ravno zahtevno pa zlasti v letih z bolj vlažnim poletjem povzroči, da krompirjeve rastline porjavijo, že zasnovani gomolji pa začnejo gniti. Krompirjevo plesen povzroča glivica. Prezimu-je v prav malo okuženih gomoljih, ki imajo na površju kovinskosive drobne pegice, ki jih zaradi blatne lupine gomoljev praviloma prezremo. Teoretično bi bolezen lahko preprečili, če bi sadili povsem zdrave gomolje. Vendar to ni mogoče, ker se bolezen čez zimo ohranja tudi v gomoljih, ki jih jeseni nismo natančno izkopali in nato spomladi iz njih zrastejo rastline samosevci. Glavni vir za ohranitev bolezni čez zimo so torej neizkopani in okuženi gomolji na njivah in gredah. Ko spomladi okužene gomolje posadimo, gliva raste s krompirjevim stebelcem navzgor, vendar bolezen ne izbruhne, dokler se vrste krompirjevih grmičev ne sklenejo! Gliva potrebuje namreč za svoj razvoj mokro listje in veliko relativno zračno vlažnost. Dokler pa rastline niso močneje olistene se hitro osušijo in se bolezen ne more začeti širiti. Prvič zato proti krompirjevi plesni škropimo tik preden se grmiči v vrsti sklenejo med seboj. Na glivinih nitkah (hifah), ki rastejo po stebelcu, se oblikujejo limonam podobni organi trosov-niki (zoosporangiji), v katerih nastanejo bičkaste, gibljive zoospore. Vsi glivini organi so s prostim očesom nevidni. Vidimo jih le pod drobnogledom (mikroskopom) z veliko povečavo. Zoospore nato plavajo po mokrem listju in ko pridejo do listnih rež, s katerimi rastline dihajo, prodrejo skoznje. V notranjosti rastlin iz spore nastanejo glivne nitke, ki poškodujejo listno tkivo, kar na zunaj vidimo kot pege, ki so najprej rumene, nato pa v nekaj dneh porjavijo. Bolezen napreduje zelo hitro. V mokrem poletnem vremenu lahko uniči krompirjev nasad v tednu dni. Ker tudi nekatere druge bolezni povzročajo rjavenje listja, ki pa ni tako nevarno kot od krompirjeve plesni, moramo bolezen spoznati po njenih znamenjih - simptomih. Krompirjev nasad moramo od časa, ko se vrste sklenejo, pogosto pregledovati, najbolje v jutranjih urah, ko so listi še rosni. Če opazimo na listih rumene ali rjave pege in na spodnji strani pod njimi snežno belo plesnivo prevleko, gre zanesljivo za krompirjevo plesen. To prevleko sestavljajo nosilci trosovni-kov, v katerih so zoospore. Te prodirajo v listje, kjer nato nadaljujejo z njegovim uničevanjem. Zoospore se prenašajo tudi z dežnimi kapljicami. Nekaj zoospor pa pade tudi na tla, kjer jih dež nato spere v zemljo do gomoljev. Skozi njihove dihalne odprtine (lenticele) prodrejo v notranjost in se razpredejo po mesu gomoljev. Če prereže-mo okužen gomolj, vidimo na prerezu rjasto meglico, na površju pa kovinskosive nekoliko ulek-njene pege. Gomolji pravzaprav ne zgnijejo zaradi te bolezni, temveč je to le predstopnja, ki jo nadaljujejo gnilobne bakterije, ki gomolje tako zdelajo, da zgube obliko in da od njih kar teče. Kako preprečimo to bolezen? Na voljo je dovolj raznih pripravkov - fungicidov. Najpreprostejši so bakrovi: bakrovo apno in cuprablau. Uporabimo lahko tudi organske fungicide kot sta npr. antracol ali dithane M-45. Prvič škropimo z enim od njih kak dan, preden se vrste sklenejo, nato pa v rednih presledkih 10 do 14 dni razen poleti v času najhujše vročine, ko za dalj časa napovedujejo, da ne bo dežja. S škropljenjem prenehamo tri tedne pred izkopom. Pri škropljenju se lahko ravnamo po napovedih, kijih objavlja Kmetijski inštitut Slovenije po radiu in dnevnem časopisju. V zadnjih letih so na voljo takoimenovani si- stemični fungicidi npr. ridomil (R) MZ 72-WP in ridomii (R) plus 50-WP. Ti delujejo še bolje kot prej omenjeni, vendar ju je priporočljivo uporabiti le v času največje ogroženosti od bolezni, v času najbujnejše rasti in to le enkrat na leto. Proti njima se namreč hitro lahko pojavi odpornost ali rezistenca glive in nato ne delujejo več ustrezno. Krompirjevo plesen vsekakor moramo zatirati, če želimo pridelati obilen in zdrav pridelek. Učinkovitega alternativnega zatiranja te bolezni ni. Privrženci biopridelovanja škropijo z bakrenimi sredstvi. Jože Maček Knjiga in življenje Knjiga, iz katere ne govori življenje, je prazna. (Dr. Anton Trstenjak) V človeku je nepomirljiva želja, da bi na zunaj, z znamenji izrazil, kar doživlja in misli. Doživlja in misli pa toliko! Zato so ljudje dolga tisočletja pisali na rastlinske liste, na kožo in platno; v opeko in kamen so urezovali, v bron in baker in železo so vtiskali državne zakone, svojo besedo. Seveda se je v tistih tisočletjih razmeroma malo pisalo; zato pa je bila vsaka pisana beseda pretehtana in v veliki časti, pisatelji in pesniki pa zelo spoštovani. Z iznajdbo tiska, ki se še vedno razvija, se je širjenje pisane besede močno olajšalo. Danes se kopice novih knjig iz dnevnih časopisov dvigajo v nedogled. Zato moramo že skrbno izbirati in sprejemati samo dobre knjige, samo dobro čtivo, potem bomo imeli od branja korist, ki jo od človeške besede pričakujemo. »Kdor veliko bere in tudi razume, bo poln, kdor pa je poln, lahko druge zaliva«, je zapisal sv. Ambrož. Nekoč so rekli: »Povej mi, s kom govoriš, in povem ti, kakšen človek si«, danes pa bi lahko rekli: »Povej mi, kaj bereš, in povem ti, kakšen človek si.« Branje lepih in dobrih knjig nam prinaša obilo duhovnih koristi. V mislih imam leposlovje, pesmi, povesti, pravljice in romane, pa tudi poučne knjige. Vedeti moramo, da se vsak pravi pesnik, pisatelj in znanstvenik na vso moč trudi, da bi v knjigi povedal kaj lepega, za življenje koristnega. Ko so petinosemdesetlenega pisatelja Finž-garja prosili, naj še kaj lepega napiše, je odgovoril: »Oj, ljubi moji, pisanje količkaj dobrih povesti je težko delo.« Če tako govori mož, ki nam je zapustil mnogo najboljših povesti, mu lahko verjamemo. Francoski pisatelj H. de Balzac je celo zapisal: »Pisatelj je mučenec!« Dober pisatelj mora dobro poznati čas, razmere in ljudi, o katerih piše. Prav tako mora spoštovati, celo ljubiti človeka in se zavedati, da je človek kljub vsem zmožnostim in prizadevanjem zelo krhko bitje, kljub hrepenenju po neskončnem od mnogih strani omejeno bitje. Zopet je rekel pisatelj Finžgar, da je pisal tako, da narod v povesti spozna samega sebe, spozna vrline junakov in jih vzljubi (berite roman Pod svobodnim soncem), spozna pa tudi napake, katerih brez zrcala redno ne vidi, šele nato se jih more izogibati (povest Dekla Ančka, igri Veriga in Razvalina življenja). Ruski pisatelj Maksim Gorki, ki je leposlovje izredno cenil, je zapisal: »Dobra knjiga gane moje srce kakor lok velikega goslarja in potem poje moje srce, stoka od boli in kipi v jezi ali pa se raduje, kakor pač pesnik hoče.« Veseli smo, če v knjigi najdemo ljudi, ki enako mislijo in čustvujejo kakor mi ter jih lahko štejemo za svoje somišljenike in celo prijatelje. Življenje v dobrem umetniškem delu je celo bolj živo in polno kot naše življenje ali življenje naših znancev; predvsem pa je lepše od vsakdanjega življenja in to je njegov čar, za katerega moramo biti hvaležni umetniku. Umetnost je poseben svet, v katerem se življenje zrcali v svoji najčistejši podobi. Pesnik Božo Vodušek je celo zapisal, da ima leposlovje vlogo, da pospešuje življenje.« Ko pisatelj slika in opisuje sadove poštenega življenja, dela in zvestobe ali pa žalostne posledice hudobije, lenobe in razvrata, nas hoče za dobro in plemenito navdušiti, od slabega in grdega pa odvrniti. Zato ne smemo pri branju hlastati in misliti samo na to, kdaj se bosta Janez in Micka poročila, ker so v vsaki povesti ali romanu še druge in večje vrednote in lepote. Pisatelj in pesnik si ne izmišlja človeških dogodkov, besed, misli in dejanj, vsebino človeka, sveta in življenja, ampak jih le odkriva. On jih vidi, drugi pa ne - to je umetnikova nadarjenost, ki daje lepoto njegovemu delu, bralcu pa užitek. Na to moramo biti pozorni, na značaje in ravnanje vseh oseb, ki v povesti nastopajo, na opis pokrajine ali na zgodovinska dogajanja, ki so na ozadju povesti. Vse to šele tvori lepo in dobro povest in čim več tega bomo opazili, tem več duhovne koristi bomo od branja imeli. Če je knjiga naša, si smemo najleše misli ob robu podčrtati, če pa je izposojena, si jih v zvezek zapišimo. Sploh bi morali imeti zvezek, V katerega bi vpisovali, katere knjige smo prebrali in kdaj. Umetniki nam odkrivajo in kažejo tiste pomembne sestavine in strani življenja in sveta, ki delajo življenje polno in lepo. Tudi drugi ljudje doživljajo podobno kakor umetniki, le da se tega premalo zavedajo, še manj pa znajo to na zunaj izraziti. Naj zopet navedem zgled iz Finžgarjeve umetniške delavnice. Ko je izšla njegova črtica »Na petelina«, v kateri je mojstrsko opisal lov na divjega petelina, mu je star lovec rekel: »Šestdeset divjih petelinov sem že ustrelil in vse se natanko tako zgodi, kot ste zapisali, a sam nisem tega ne videl ne slišal, dokler nisem bral vaše črtice.« Takšna beseda je najlepše priznanje umetniku, ki odkriva in ustvarja lepoto. Pesnik Josip Stritar je zapisal: »Tudi umetnost imamo od Stvarnika in tudi v nji in z njo človek svojega Stvarnika časti.« Zato moramo biti umetnikom hvaležni za trud, ki so ga vložili v svoja dela. In čim večja je umetnina, tem več truda, tem več umetnikove krvi je zahtevala. To je bridko čutil in ob koncu svojega življenja prelepo povedal naš največji pisatelj Ivan Cankar. O umetniku pravi, da je izbran izmed vseh ljudi, med vsemi zaznamovan. In ukazano mu je bilo od nebes, da gleda, kar drugim ni dano gledati, da pove, kar drugim ni dano povedati. In dan mu je bil ukaz, da odkriva življenjske globine, da vodi bralca v zadnjo kamrico srca, v zadnjo kapelico, v kateri hrani svoje najsvetejše boli, svoje najtišje radosti. »Lepo slovstvo je človeku vir najčistejšega veselja« (Jos. Stritar). Knjiga, zlasti lepa leposlovna knjiga, je sad duha, zato mora imeti mesto v našem duhu, v našem človeškem središču. Knjiga je omika duha. Nekdo, ki je prebral mnogo knjig, prehodil veliko sveta in srečal mnogo ljudi, mi je rekel: »Za marsikatero uro, ki sem jo prebil v takšni ali drugačni družbi, mi je žal; ni mi pa žal za nobeno uro, ki sem jo preživel v družbi lepe in dobre knjige.« Dal sem mu popolnoma prav. Jože Gregorič Kralj Matija Korvin (1440-1490) (Ob 500-letnici smrti) Kralj Matija je umrl in pravičnosti je konec (sočasni pregovor) Ta pregovor je nastal kmalu po smrti kralja Matija Korvina. Kaj je bilo na tem kralju tako velikega, da ga ljudstvo ni moglo pozabiti in da živi v pesmih in pripovedkah še danes! Zakaj živi kot »slovenski« kralj Matjaž? Kot odgovor na to bomo skušali verodostojno orisati njegov zgodovinski lik, in sicer po najboljših madžarskih virih. Rod in mladost Matija je bil drugi sin Janeza Hunyadija in Elizabete Szilagyi. Rodil seje 23. februarja 1440 v Kolozsvaru (današnji Cluj v severozahodni Romuniji). Rodovina Hunyadijevcev je po vsej verjetnosti slovanskega (srbskega) izvira. Iz zgodovine je znano, da je leta 1402 dobil Vojk ali Vajk v fevd mesto Hunyadvar v feherski županiji. Kot solastnika sta po imenu navedena še Vojkova brata Magos in Radul. Od leta 1419 dobi rodovina ime Hunyadi. Že v rani mladosti je bil Matija deležen temeljite vzgoje in izobrazbe. Vzgajala sta ga predvsem varadski škof Janez Vitez in kanonik Gregor Sanocki, spovednik kralja Vladislava I. Jagi-ela. Nadarjeni mladenič se je poleg madžarskega hitro naučil še latinskega, nemškega in češkega jezika. Po drugih virih je Matija brez težav bral v izvirniku grške in latinske klasike ter gladko govoril nemščino in slovanske jezike. Tako je bil svojemu očetu v veliko pomoč, ko se je sestajal s tujimi poslanci. Ko je Matijev oče leta 1451 sklenil pogodbo s srbskim knezom Brankovičem, so enajstletnega Matijo že zaročili z Elizabeto Celjsko, Brankovi-čevo vnukinjo in hčerjo celjskega grofa Ulrika II. Matija je dobil naslov dednega grofa. Povzdignili so ga tudi v viteza. Živel je na kraljevem dvoru v Budi. Tam ga je kralj Ladislav V. Postumni postavil za svojega komornika. Elizabeta Celjska pa je bivala v gradu Gunyadijevcev. Leta 1455 je Elizabeta nepričakovano umrla, tako da do njene poroke z Matijem ni prišlo. Matijev oče je užival velik ugled po vsej krščanski Evropi. Znan je bil predvsem zaradi svojih bojev proti Turkom. Ko je 11. avgusta 1456 umrl za kugo, je zanj maševal sam papež Kalist III. in ga imenoval »christianae fidei defensor«, brani-telj krščanske vere. Kardinal Enea Silvio Piccolo-mini (poznejši papež Pij II.) pa je zapisal: »Doleo obisse illum Christiani exercitus ducem Vajvo-dam, sive ut aiunt Hunyadem ...« »Obžalujem, da je umrl poveljnik krščanske vojske Vajvoda ali kot mu pravijo Hunyadi. Z njegovo smrtjo - tako se zdi - ja naše upanje splahnelo.« Po očetovi smrti je Matija še nakaj časa ostal na kraljevem dvoru, potem pa ga je mati vzela s seboj v Temesvar (danes Timisoara v Romuniji). Toda kmalu, že marca 1457, so ga s prevaro izvabili nazaj v Budo, kjer so ga skupaj s starejšim bratom Ladislavom vrgli v ječo ter obsodili na smrt in izgubo premoženja. Smrtno obsodbo pa so izvršili samo nad bratom Ladislavom, čeprav je papežev legat posredoval in zahteval pomilostitev. Ladislava so obglavili 16. marca 1457. To se je zgodilo iz maščevanja nad Hunyadijevci. Hu-nyadinovi ljudje so namreč leto dni prej, leta 1456, v Beogradu pobili celjskega grofa Ulrika II. Težišče boja med habsburškim cesarjem Friderikom III. in Ulrikom II. Celjskim se je bilo namreč premaknilo na Ogrsko, in sicer zaradi varu-štva nad mladoletnim ogrskim kraljem Ladislavom V. Postumnim, ki je bil sorodnik obeh tekmecev, tako cesarja Friderika kakor Ulrika Celjskega. Zoper Ulrika, ki si je pridobil varuštvo, je nastopilo ogrsko plemstvo pod vodstvom Huny-adijevcev, ki niso hoteli trpeti nad seboj oblasti tujca. Po obglavljenju Matijevega brata Ladislava se je ogrski kralj Ladislav V. Postumni zbal prevrata. Skupaj s sedemnajstletnim Matijem seje umaknil na Dunaj in še isto leto novembra v Prago. Kralj Ladislav pa je medtem nepričakovano umrl in tako je Matija prišel v roke češkega vladarja Jurija Pobiebradskega, kije bil prijatelj Hunyadi-jevcev in je z Matijem lepo ravnal. Matija kralj V 15. stoletju je bila madžarska država volilna monarhija: Po smrti ogrskega kralja Ladislava. V. Postumnega so se 28. januarja 1458 v (Budi) zbrali madžarski velikaši in visoki cerkveni dostojanstveniki, ostrogonski nadškof in škofje iz Egra, Gyora, Vaca in Bosne ter izvolili za kralja Matijo Hunyadija. Papež Kalist III. je 14. marca 1458 na novo izvoljenemu kralju pisal med drugim tudi tole: »Dejstvo, da so prav tebe izvolili za kralja, je naše srce napolnilo s takim veseljem, da ne najdemo besed, s katerim bi to izrazili. V visokosti tvoje osebe vidimo božjega moža. Bog te je v cvetoči mladosti dvignil na prestol, da bi ne samo madžarsko državo, ampak ves krščanski svet obvaroval pred mohamedanstvom.« Tako je bil osemnajstletni Matija v Budi slovesno ustoličen za kralja. Ustoličenju pa ni moglo slediti kronanje, ker je bila ogrska krona sv. Štefana v lasti cesarja Friderika III. Še isto leto - avgusta 1458 - je umrl papež Kalist III. Tedaj so se dvignili uporniki, med katerimi je bil tudi Matijev ujec Mihael Silagyi, in ponudili madžarski kraljevi prestol cesarju Frideriku III. Ta je bi prepričan, da mu bo pri tem pomagal novi papež Pij II. Enea Silvio Piccolomi-ni (to je bilo prejšnje ime Pija II.) je bil namreč prej tajnik Friderika III. Z njegovo podporo je postal tržaški škof in kardinal. Toda novi papež je zapretil z izobčenjem vsem, ki bi nasprotovali Matiju, postavno izvoljenemu kralju. Leta 1463 se je kralj Matija poročil s Katarino, hčerjo češkega kralja Jurija Podiebradskega. Friderik III. je končno po dolgih pogajanjih in izplačilu 80.000 forintov izročil krono sv. Štefana in tako je bil Matija 29. marca 1464 v Szekesfe- hervaru slovesno okronan za ogrskega kralja. Njegova žena Katarina ni dočakala tega veselja, ker je dva meseca prej, januarja 1464, umrla zaradi nesrečnega poroda in odnesla s seboj v grob tudi mrtev plod svojega telesa. Kralj Matija si je namesto svojega rodbinskega imena Hunyadi privzel nov priimek Korvin. Beseda izhaja iz latinščine: corvus pomeni vran, krokar. To ptico je imel Matija v svojem grbu. Matijevi boji in zmage Matijev veliki življenjski cilj je bil uresničiti načrt svojega očeta, to je, pregnati Turke iz Evrope in jim iztrgati Carigrad. Najprej se je z vojsko odpravil v Srbijo. Tam je premagal Ali bega in osvobodil 15.000 krščanskih ujetnikov. Nato je odšel v Bosno. Turkom je iztrgal mesto Jajce in s tem velik del Bosne. V pismu papežu Pavlu II. z dne 2. oktobra 1465 piše med drugim tudi tole: »Vaši svetosti in svetemu apostolskemu sedežu se vsega dajem na voljo. Vse, kar mi Kristusov namestnik zapove, bom spolnil, posebej ko gre za sveto vero... Ce me vaša svetost potrebuje v boju, bodisi proti Turkom ali proti Čehom, me zmeraj najde pripravljenega.« Med Svetim sedežem in češkim kraljem Jurijem Podiebradskim je namreč nastal hud spor. Kralj se ni držal prisege, ki jo je dal ob kronanju. Zatiral je katoličane in podpiral husite. Papež mu je zagrozil, da mu odvzame kraljevski naslov in ga izobči. Pri tem se je obrnil h kralju Matiju za pomoč. Konec leta 1466 je papež Jurija Podie-bradskega izobčil in ponudil češko krono kralju Matiju. Leta 1468 je Matija z veliko vojsko krenil na Češko in 4. julija vkorakal v Olomuc. Češki, moravski in šlezijski plemiči so 3. maja 1469 Matijo izvolili za češkega kralja. Kmalu nato je bil tudi kronan. Med desetletno vojno (1479-1489) s Habsbur: žanom Friderikom III. je Matija Korvin zasedel tudi velik del slovenskega ozemlja na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Goriškem. Spor zaradi salzburške nadškofije je namreč konec leta 1478 sprožil več kot desetletno vojno. Ostrogonski nadškof je pobegnil k cesarju Frideriku, ki ga je hotel odškodovati s tem, da bi mu podelil salzburško nadškofijo. Toda salzburški nadškof je preklical svojo prvotno privolitev v ta načrt in se zatekel k Matiju Korvinu. Svoja posestva na Slovenskem je izročil ogrskemu kralju v varstvo. Leta 1479 so ogrske najemniške čete zasedle salzburška posestva okrog Brežic, nato še Ptuj in Lipnico ter posestva na Koroškem (Breže, Althofen). Toda načrti Matija Korvina so bili mnogo večji. Že leta 1478 seje pogajal z nezadovoljnim spodnjeavstrijskim plemstvom, s katerim si je želel pridobiti to najbogatejšo habsburško dedno deželo z Dunajem. V vojni proti Frideriku na Srednjem Štajerskem so si Ogri leta 1480 osvojili Radgono, leta 1481 pa Bori in oblegali so tudi Maribor. Na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem so posamezni plemiči prestopili na Mati-' jevo stran, ker je bolje plačeval svoje najemniške poveljnike. Ko se je leta 1482 cesar Friderik s svojim dvorom preseli! v Gradec, je Korvin vkorakal v Spodnjo Avstrijo. Leta 1483 jo je zavzel do Aniže, dve leti pozneje se mu je vdal Dunaj in za njim še Dunajsko Novo mesto (1487). Tudi na slovenskih tleh so ogrske čete napredovale in prodrle do Ljubljane. Leta 1489 je padel v Mati-jeve roke tudi Slovenj Gradec. Matijev načrt je bil, da združi v svojih rokah vse ozemlje med Dunajem in morjem ter ustvari državno celoto, ki bi se mogla upreti turškemu napredovanju. Matija kot človek in vladar Ogrske čete so slovenske dežele tudi močno pustošile, vendar so prav v času ogrske oblasti prenehali turški napadi po zaslugi kralja Matija. Matija je branil pravice podložnih kmetov in ni pustil, da bi jih zemljiški gospodje izkoriščali. Ker je obvladal slovanske jezike, mu ni bilo težko sporazumeti se v jeziku ljudstva. Viri posebno poudarjajo, da je branil materni jezik ljudstev in narodov ter se zanimal za njihove kulturne značil- nosti. Prav tako ni odvzemal denarju njegove vrednosti, kar je Friderik izrabljal za večanje svojih dohodkov. Na prošnjo soboških meščanov je s posebno listino, izdano v Olomucu 6. avgusta 1479, dal mestu Murski Soboti svobodne sejemske pravice in s tem to mesto na neki način izenačil z drugimi svobodnimi kraljevskimi mesti. Dne 15. septembra 1476 se je Matija kot vdovec poročil z Beatriko, hčerjo neapeljskega kralja. V Budi je začel zbirati okrog sebe umetnike in znanstvenike. Ustanovil je univerzo v Požunu (Bratislavi), teološko akademijo v Budi, predvsem pa sijajno knjižnico s številnimi kodeksi in knjigami. Znamenita Korvinska knjižnica Kralj Matija je kot navdušen prijatelj znanosti in umetnosti proti koncu svojega življenja začel zbirati knjige za veliko knjižnico. V tem času se je iztekal srednji vek. Po Gutenbergovi iznajdbi tiska so nastajale prve tiskarne, vendar je bilo tedaj prepisovanje knjig še zelo v navadi. V Budimpešti je kralj organiziral skupino prepisovalcev, celo v tujino so šla njegova naročila, predvsem v Firence, pa tudi v Rim in Neapelj; tudi tam so za kralja prepisovali, slavni slikarji tiste dobe pa so jih krasili z miniaturami (drobnimi, navadno rdeče barvanimi slikami) in inicial-kami (začetnimi velikimi črkami). Vse knjige so bile povrh še umetniško vezane, tako da se je v kratkem času v kraljevi palači nabrala dragocena knjižnica (Bibliotheca Corvina), ki je veljala za svetovno znamenitost. V Knjižnici je bilo nekaj tisoč rokopisnih knjig (kodeksov), večinoma posebej za kralja prepisanih in opremljenih, pa tudi prvotiski iz na novo nastalih tiskarn. Na okrasnih barvnih slikah v teh kodeksih vidimo poleg Matijevega grba s krokarjem še druge simbole, ki odsevajo njegove človeške in vladarske kreposti: sončna ura (strpnost), pleten čebelji panj (dobrotljivost), sod (velikodušnost), prstan (zvestoba), zmaj (previdnost, prim. Mt 10,16), studenec (modrost). Knjižnica je bila tip zbirke ljubitelja knjig iz prehodne dobe med srednjim in novim vekom in je poleg svetega pisma in drugih bogoslovnih knjig vsebovala klasične pisatelje starega veka ter vsa področja tedanje znanosti: medicino, geografijo, arhitekturo, matematiko, astronomijo itd. Po kraljevi smeri so knjige sčasoma raznesli na vse strani. Veliko so jih odnesli tudi Turki v Istambul, tako da danes v kraljevi palači od teh knjig ni nobene več. Matijeva vernost in smrt Čeprav je imel kralj Matija tudi svoje človeške slabosti (z Dunajčanko Barbaro Edelpeck je imel nezakonskega otroka, ker mu zakoniti ženi Katarina Podiebradska in Beatrika Aragonska nista rodili otrok), je ostal zmeraj zvest katoliški veri in Svetemu sedežu. Naslovna barvna slika brevirja iz Matijeve knjižnice prikazuje apostola Pavla, kako pridiguje na podstavku. Med poslušalci v prvi vrsti sedijo kralj Matija, na njegovi desni njegov (nezakonski) sin Janez, na levi pa kraljica Beatrika. Kralj drži desno roko na prsi, v levi ima žezlo, z očmi pa napeto strmi v apostola in posluša njegovo pridigo. Sredi številnih načrtov mu je na Dunaju na cvetno nedeljo 4. aprila 1490 po maši postalo nenadoma slabo. Zadnji njegov zdihljaj, preden je na veliki torek umrl, je bil: Jezus! Njegovo telo so z Dunaja po Donavi z ladjo prepeljali v Budo, od tam pa so ga prenesli v Szekesfehervar, kjer počiva ob sv. Štefanu in drugih kraljih, svojih prednikih. Sklep Matija Korvin je le malo časa vladal nad slovenskimi deželami. Kljub temu se je ohranil lep spomin nanj, kar poleg pesmi in pripovedk izraža pregovor, ki je nastal po njegovi smrti v treh jezikih: »Meghalt Matyas kiraly, oda az igazsag. Mathias ist tot, es ist vorbei mit der Gerechtig-keit. Kralj Matjaž je umrl in pravičnosti je konec.« Jože Smej Kralj Matjaž v slovenski ljudski pesmi in pripovedništvu Druga polovica 15. stol. pomeni obdobje najhujših turških napadov na slovensko ozemlje, je pa tudi čas bojev med nemškim cesarjem Friderikom III., ki je kot vladar v Notranji Avstriji gospodoval slovenskim deželam, in ogrskim kraljem Matijo Korvinom (1458-1490). Ker je kralj Matija svoje najemnike bolje plačeval kakor cesar Friderik, so posamezni plemiči na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem prestopali na njegovo stran. V bojih, ki so trajali vse do Matijeve smrti, so ogrske čete 1. 1477 prvič prišle na slovensko ozemlje, pozneje pa zavzele velik del Štajerskega in prodrle celo do Ljubljane. Čeprav so ogrske čete prinašale našim deželam veliko pustošenja, se zdi, da so leta pod Matijevim gospodstvom vendar ostala našim prednikom v dobrem spominu. Matijeva roka je bila trša od Friderikove, toda pravičnejša in gospodarsko so bili Matijevi podložniki na boljšem. Razen tega je Matija Korvin 1. 1483 sklenil s turškim sultanom premirje, ki je trajalo osem let in so slovenske dežele takrat imele mir pred Turki. Vse to so vzroki, da je slovensko ljudstvo ohranilo v dobrem spominu Kralja Matjaža ter njemu in njegovi ženi - ki se je mudila večkrat na slovenskih tleh - postavilo v svojih pesmih in pripovedkah lepši spomenik, kakor ga je resnični kralj Matija zaslužil.1 Pri tem je zanimivo, da nobena pesem, zvezana z imenom Kralja Matjaža vsebinsko nima podlage v življenju in delu zgodovinskega ogrskega kralja. Še več: za nobeno ni mogoče trditi, da bi bil Matjaž v njem že od samega začetka. Vse so obstajale že prej in je Matjaževo ime samo zamenjalo ime prejšnjega junaka. Kdaj se je to zgodilo, ne vemo. Vsekakor je moralo biti kmalu po njegovi smrti (1490), ko je bil spomin nanj še živ a je hkrati zgodovinski Matija Korvin že postajal legendarni junak, zagotovo pred koncem 16. stol., ko imamo najstarejše poročilo o obstoju pesmi njemu v hvalo.2 Tako smemo pesmim z Matjaževim imenom pripisati vsaj 400 let življenja, vendar so morale nastati precej prej, saj so povečini vsebinske variante pripovednih pesmi evropskega ljudskega izročila, ki so prihajale k nam po raznih poteh in smo jih potem po svoje oblikovali.3 Npr. znana pesem »Kralj Matjaž in Alenčica« (SLP 3)4 je po vsebini varianta balade o junaku, ki gre reševat svojo ugrabljeno nevesto v daljno deželo. V naši pesmi jo najde pri plesu pod lipo, z njo zapleše, jo med plesom zavihti na konja in v diru pobegne. Odsev sodobnih razmer se v pesmi kaže s tem, da so bili ugrabitelji Alenčice Turki in jih Matjaž, ko mu sledijo, veliko poseka, kakor je bil zares zmagovit v bojih z njimi."1 Tudi pesem »Kralj Matjaž v turški ječi« (SLP 5), od koder ga reši najmlajša hči turškega carja, nima zgodovinske podlage v življenju ogrskega kralja, marveč je vsebinska sorodnica pripovednih pesmi v izročilu drugih narodov Evrope.6 Pesem »Smrt kralja Matjaža« (Š 11,12)7 je morala nastati na Slovenskem, ker zanjo ne poznamo variant drugod, vendar je tudi v njej Matjaževo ime drugotno. Pesem-namreč govori o plemiškem prešuštniku, ki ga prevarani mož najde pri svoji ženi in kaznuje s smrtjo.8 Še bolj prepričljiv dokaz, da je ime Kralja Matjaža pritaknjeno v že obstoječe pesmi, so variante pesmi o »Godcu pred peklom«, ki z igranjem na gosli rešuje svojce iz pekla. Samo v eni (Š 64) je namreč godec Kralj Matjaž, sicer pa gode Deveti kralj, sv. Sintilavdič (= kralj David iz fPf 1. Le,- vo-d/£ Ljti-WjAH.-oi.-c*,, le- fcij21 20 12 25 20 50 .00 22 20 90 16 175 36 13 35 31 3 35 20 50 20 40 40 110 35 30 32 58 10 12 80 17 30 737 102 40 70 52 82 42 588 Dekanija XIV. Murska Sobota Cankova 25 Dolenci 15 Gornji Petrovci 30 Grad 20 Kančevci - Kuzma 5 Markovci 5 Martjanci 28 Murska Sobota 53 Pečarovci 11 Pertoča 20 Sv. Jurij v Prekmurju 40 Tišina 103 Skupaj 355 Dekanija XV. Nova cerkev Črešnjice 75 Dobrna 29 Frankolovo 11 Ljubečna 22 Nova Cerkev 34 Sv. Jošt na Kozjaku 15 Šmartno v Rožni dolini 20 Vitanje 20 Vojnik 48 Skupaj 274 Dekanija XVI. Ptuj Dornava 5 Hajdina 50 Kidričevo 10 Polenšak 12 Ptuj - Sv. Jurij 50 Ptuj-Sv. Ožbalt 82 Ptuj - Sv. Peter in Pavel 18 Sv. Andraž v Slov. Goricah 11 Sv. Lovrenc-Juršinci 44 Sv. Marjeta niže Ptuja 20 Sv. Marko niže Ptuja 26 Sv. Urban-Desternik 30 Vurberk 6 Skupaj 364 Dekanija XVII. Radlje Brezno ob Dravi 10 Jernej nad Muto - Kapla na Kozjaku 5 Muta 15 Pernice - Radlje ob Dravi 20 Remšnik 20 Sv. Ožbalt ob Dravi 12 Skupaj 82 Dekanija XVIII. Rogatec Kostrivnica Rogaška Slatina Rogatec Stoperce Sv. Ema Sv. Florijan ob Boču Sv. Peter na Kristan Vrhu Sv. Rok ob Sotli Že tale 15 Skupaj 216 Dekanija XIX. Slovenska Bistrica Črešnjevec 17 Gornja Polskava 20 Laporje 17 Majšperk 30 Makole 17 Poljčane 36 Slov. Bistrica 37 Spodnja Polskava 24 Studenice 15 Sv. Martin na Pohorju 50 Sv. Venčeslav 6 Tinje 14 Skupaj 283 Dekanija XX. Slovenske Konjice Čadram-Oplotnica 8 Kebelj 50 Loče pri Poljčanah 71 Prihova 16 Skomarje - Slov. Konjice 180 Stranice 20 Sv. Jernej pri Ločah 10 Sv. Kunigunda na Pohorju 30 Špitalič 15 Zreče 31 Žiče 5 Skupaj 436 Dekanija XXI. Stari trg Dolič - Sv. Florijan 20 Pameče 32 Podgorje pri Slov. Gradcu 15 Razbori pri Slov. Gradcu 10 Sele 8 Slovenj Gradec 54 Stari trg pri Slovenj Gradcu 17 Sv. Peter na Kronski Gori - Sv. Vid nad Valdekom 4 Šmartno pri Slov. Gradcu 27 Šmiklavž pri Slovenj Gradcu - Št. Hj pod Turjakom 80 Št. Janž pri Dravogradu 20 Skupaj 287 Dekanija XXII. Šaleška dolina 40 57 Bele vode 10 50 Gornja Ponikva 20 13 Sv. Marija - 16 Titovo Velenje 30 5 Sv. Martin - Titovo Velenje 68 10 Šentjanž na Vinski Gori 22 10 Šoštanj 200 Št. Dj pri Titovem Velenju 5 Zavodnje 10 Skupaj 365 Dekanija XXIII. Šmarje pri Jelšah Dramlje 28 Kalobje 9 Ponikva 27 Sladka gora 20 Slivnica pri Celju 13 Sv. Štefan pri Žusmu - Šentjur pri Celju 100 Šentvid pri Grobelnem 11 Šmarje pri Jelšah 53 Zibika 5 Žusem 9 Skupaj 275 Dekanija XXIV. Velika Nedelja Kog 18 Miklavž pri Ormožu 20 Ormož 100 Podgorci 57 Središče ob Dravi 15 Sv. Tomaž pri Ormožu 18 Svetinje 4 Velika Nedelja 30 Skupaj 262 Dekanija XXV. Videm ob Savi Artiče 48 Bizeljsko 92 Brestanica 42 Brežice 57 Dobova 41 Kapele pri Brežicah 8 Koprivnica 25 Pišece 30 Razbor nad Loko 20 Senovo 20 Sevnica 80 Sromlje 20 Videm-Krško 30 Zabukovje 20 Zdole 13 Skupaj 546 Dekanija XXVI. Vuzenica Ribnica na Pohorju 30 Sv. Anton na Pohorju 15 Sv. Primož na Pohorju - Trbonje 21 Vuhred 35 Vuzenica 30 Skupaj 131 Dekanija XXVII. Zavre Cirkulane 20 Sv. Trojica-Podlehnik 23 Sv. Vid pri Ptuju 30 Zavrč 18 Zgornji Leskovec 35 Skupaj 126 40 20 41 34 20 25 30 110 >52 23 13 15 12 7 9 7 23 3 112 60 21 25 5 10 22 20 45 4 7 75 »94 20 10 20 2 5 1 12 69 50 70 12 Renče 35 Šmarje na Vipavskem 8 Vogrsko 13 Skupaj 188 Dekanija V. Idrija - Cerkno Bukovo 20 Cerkno 50 Črni vrh nad Idrijo 20 Godovič 11 Gore - Idrija 66 Jagršče (Lapajne Marija) 10 Ledine 22 Novaki 18 Otalež 10 Ravne - Sp. Idrija 20 Šebrelje 14 Vojsko 13 Zavratec 40 Skupaj 314 Dekanija VI. Ilirska Bistrica Brezovica - Golac - Hrušica 10 Ilirska Bistrica 36 Jelšane 15 Knežak 20 Podgrad 15 Podgraje 12 Pregarje 8 Prem 32 Slivje 65 Skupaj 213 Dekanija VII. Kanal Avče 8 Deskle 25 Gorenje Polje 34 Kal nad Kanalom 8 Kanal 40 Levpa 11 Lig-Marijino Celje 14 Plave 19 Ročinj 30 Skupaj 189 Dekanija VIII. Kobarid Borjana - Bovec 20 Breginj 17 Drežnica 30 Kobarid 45 Kred 8 Libušnje 20 Livek 17 Log pod Mangartom 5 Sedlo - Soča 5 Srpenica 11 Skupaj 178 Dekanija IX. Komen Branica _ Brestovica pri Komnu 1 Gorjansko 25 Kobjeglava 17 Komen 60 Pliskovica _ Škrbina _ Štanjel - Temnica - Veliki Dol 10 Vojščica 32 Skupaj 144 Dekanija X. Koper Bertoki 20 Dvori-Korte 16 Izola 20 Koper 60 Koštabona - Krkavče 30 Lucija - Marezige - Piran -15 Minoritski Samostan 20 Pomjan - Portorož 35 Sečovlje 5 Strunjan 5 Šmarje pri Kopru - Truške - Skupaj 226 Dekanija XI. Nova Gorica Banjšice 8 Bate - Bilje 10 Bukovica 5 Čepovan 5 Grgar 27 Kromberk 31 Lokovec - Lokve - Miren 64 N. Gorica - Kapela 51 N. Gorica - Kristus Odrešenik 30 Opatje selo 40 Ravnica 15 Solkan 35 Šempeter pri Gorici 47 Trnovo pri Gorici 11 Vrtojba 40 Skupaj 419 Dekanija XII. Postojna Dolane - Šmihel 10 Hrenovice 51 Košana 17 Matenjavas 14 Orehek pri Postojni - Pivka-St. Peter na Krasu 15 Postojna 40 Sla vina 40 Studeno 26 Suhorje - Trnje 20 Ubeljsko 5 Zagorje 31 Skupaj 269 Dekanija XIII. Sežana-Tomaj Avber — Divača 11 Dutovlje 60 Kopriva - Lokev 11 Povir 30 Rodik 20 Senožeče 37 Sežana 34 Skopo - Štjak 15 Tomaj 45 Vatovlje - Vrabče - Vreme 32 Skupaj 295 Dekanija XIV. Tolmin Dolenja Trebuša 15 Gorenja Trebuša - Grahovo ob Bači 22 Idrija pri Bači 6 Kamno 5 Lom - Most na Soči 31 Pečina - Podbrdo 24 Podmelec 7 Ponikve - Roče - Rut - Stržišče (Kikelj J.) 9 Štentviška Gora 30 Tolmin 91 Volče 22 Skupaj 262 Dekanija XV. Vipava Budanje 15 Col 10 Goče 28 Lozice - Planina 20 Podkraj 7 Podnanos 48 Podraga 21 Slap 40 Štuije 60 Ustje 10 Vipava 80 Vrhpolje 15 Skupaj 354 Vsega Koprska škofija 3526 ZAGREBŠKA NADŠKOFIJ\ Župnijski urad Razkrižje - Žabot Ivan, Razkrižje 103 Skupaj SR Slovenija 25.385 RAZNA DRUGA POVERJENIŠTVA_ Župnijski urad Sv. Cirila in Metoda, Beograd 4 Katoliška crkva Bitola - Makedonija 2 Ana Pilz, Karlovac 4 Ribnikar Štefka, Reka 3 Skupaj 13 INOZEMSTVO USA 4 USA Tone Osovnik 21 Avstralija 4 Avstrija (DSM) 3 Avstrija, Slov. pastoralni center Dunaj 15 Canada 3 Canada, Srečko Rev 12 Švedska, Jože Drolc 5 Italija 2 Belgija 1 ZR Nemčija 19 Skupaj 89 Skupaj vseh naročnikov v letu 1989: 25.487 Celje, 20.7.1989 REDNA ZBIRKA MOHORJEVE DRUŽBE ZA LETO 1990 1. MOHORJEV KOLEDAR 1991 Koledar bo hodil po ustaljenih poteh. Je to v času hitrih menjav šibkost ali moč? Vsekakor se kljub novim spoznanjem in spremembam, ki nas vsak dan sproti presenečajo in vznemirjajo, ohranjata dve rdeči niti: prva je splošno človeška - »homines sumus«, druga, ki to dopolnjuje, pa narodnostna - Slovenci smo. 2. NEUNIČLJIVO UPANJE - LOJZE KOŽAR (Slovenske večernice 140) Mohorski pisatelj, o njem nam v letošnjem koledarju govori dr. Vilko Novak, opisuje svoje duhovniško življenje takoj po drugi svetovni vojni, ki je v koreninah povezano z zidavo cerkve v Odrancih. V težkiMetThTki še niso poznala duševne širine in strpnosti, je bilo treba obilo srčne ljubeznivosti, da se je človek pretolkel čez vse ovire. Med njimi je bila duševna ozkost še večja od osnovnega pomanjkanja. Branje, ki si ne zastira oči pred slabostmi, hkrati pa spodbuja k vsemu dobremu v človeku. Kožar je Mohorjanom menda že dovolj znan in pri srcu, da mu je vredno zaupati. 3. TURKI SO V DEŽELI ŽE - VAŠKO SIMONITI Avtor že več let nastopa s članki tudi v mohorskem koledarju. Zgodovinar po stroki še posebej dobro pozna obdobje, ki se ga je v začetkih lotilo že slovensko romanopisje in povestništvo. Zato je primeren pisec čim popolnejše poljudne knjige o dobi, ki odmeva v naš čas (600-letnica kosovske bitke itd.). Njegova knjiga stopa ob bok klasičnemu slovenskemu zgodovinopisju (Stare, Gruden, Mal, Kranjc, Sovre in drugi). Je novost na tem področju, saj za zdaj njeno tematiko obravnava le ena doktorska disertacija, pa še ta samo za deželo Kranjsko. 4. STO DOMAČIH ZDRAVIL ZA DUŠO IN TELO - ANTROPOHIGIENA - JOŽE RAMOVŠ Naša narodna naloga je posredovati ljudem sodobna spoznanja in konkretna sredstva za samozaščito in samopomoč v duševnih in ostalih zagatah glede medsebojnih odnosov. Antropohigienski priročnik kaže v poljudni obliki sodobna teoretična spoznanja, predvsem pa »domača zdravila« za odpravljanje psihičnih stisk, duhovnih stranpoti ter zapletov v medčloveških odnosih. Knjiga je razdeljena v dva dela. Prvi pripoveduje o psiho, socialno in duhovno higienskih načelih, drugi pa leksikalno obdela okrog 100 »domačih zdravil« za samopomoč na teh področjih. Priročnik sodi k vrsti mohor-skih knjig, ki v zadnjih desetletjih pomagajo ohranjati telesno in dušno zdravje Slovencev. Posebnost letošnje redne zbirke MD bo v tem, da sta med napovedanimi knjigami dve otroški. S primerno vsebino in mnogimi ilustracijami želimo pritegniti čim več mladih bralcev. Ohranjati hočemo humanistične temelje, ki so jih bili morda mladi v zadnjih desetletjih vzgoje premalo deležni. 5. MEHIŠKI OREL - JANEZ GRADIŠNIK Jezikoslovec, prevajalec in esejist Janez Gradišnik je izmed svojih spisov dal Mohorjevi na voljo mladinsko pripoved o dečku, ki strastno zbira znamke, na katerih so upodobljeni ptiči. Pri znancu odkrije eno, ki ga neznansko mika... Kaj se potem dogaja boste brali in videli v slikanici, ki je namenjena otrokom sredi osnovnega šolanja. 6. KAKO VISOKO JE NEBO - BERTA GOLOB Otrok se srečuje z svetom. Odrasli mu pri tem pomagajo z uvajanjem, vsaj mislijo tako. Večkrat pa se zgodi, da se ne spomnijo več, kako je otroški svet še popolnoma odprt in so pomeni in vrednotenja v njem še nedoločeni. Berta Golobova nam na moč prisrčno in prepričljivo opisuje nekatere izkušnje iz zgodnjega otroštva, najmanjšega in mladega kukanja v verski svet. Knjigo bo ilustrirala Jelka Reichman. Vsebina Koledar 1990 Navadno leto 1990, Mrki, Vidnost planetov 30 Herschlov ključ 31 Koledar 1991 32 Ob idrijski petstoletnici (Miloš Rybšr) 33 Iz tehnološke zgodovine idrijskega rudnika (Jože Čar) 33 Zgodovina idrijske župnije (Stanko Medvešček) 38 Zgodovina in opis idrijskih cerkva (Stanko Medvešček) 40 Šolske tradicije in prva slovenska realka v Idriji (Janez Kavčič) 43 Znameniti Idrijčani in preučevalci idrijskega rudnika (Jože Čar) 46 Idrijska čipka (Jurij Bavdaž) 49 ' O idrijskem govoru (Tomaž Pavšič) 53 Značilne idrijske jedi in pijača (France Lapajne) 56 Idrijski humor (Stanko Majnik, Lojze Kumer, Marjan Beriči č) 57 Jubilej Svete Gore pri Gorici (Jože Dolenc) 60 Molitev za domovino (Alojzij Šuštar) 61 Papež Janez Pavel II. v deželah evropskega severa (Jože Dolenc) 61 Mir v pravičnosti (Alojzij Šuštar) 62 Sedemdeset let teološke fakultete (Jože Dolenc) 63 Ne\yman - učitelj razuma in srca (Bogdan Dolenc) 65 Meniška gora Atos (Stanko Janežič) 67 Romarska cerkev na Brezjah - bazilika (Jože Dolenc) 68 Kaj grozi uničiti slovenski narod (Rudi Koncilija) 69 Koroška izseljenska brata, ki sta »ušla« Baragu (Andrej Vovko) 70 Orglarska šola v Čelju (Cvetko Budkovič) 73 Dati komu košarico, dobiti košarico (Janez Keber) 80 Plečnikov kandelaber za Rogaško Slatino (Tine Kurent) 83 Šola po meri otroka (Jelka Peček) 85 Za posebno kulturo srca (Drago Felicijan) 86 O kmečkem delu, izenačevalni gimnastiki in športu za razvedrilo (Drago Ulaga) 87 Zemlja ima svojo dušo (Jože Pavlič) 39 Zatiranje krompirjeve plesni (Jože Maček) 92 Knjiga in življenje (Jože Gregorič) 93 Kralj Matija Korvin (Jože Smej) 94 Kralj Matjaž v slovenski ljudski pesmi in pripovedništvu (Zmaga Kumer) 97 Velika selitev Srbov - 1690 (Vaško Simoniti) 99 Franc Mihael Strauss (Marjana Lipoglavšek) 101 Ob 200-letnici francoske revolucije (Vekoslav Grmič) 103 Cerkvene reforme Jožefa II. (F. M. Dolinar) 104 Jožef II. in Slovenci (Vasilij Melik) 107 Jožef II., »kmečki cesar« (Jože Maček) 107 V spomin Andreja Smoleta (France Prešeren) 111 »Dolgo Smoletov spomin naj živi« (Miloš Rybžf) 111 Danilo Fajgelj (Zorko Harej) 112 Maks Pleteršnik (Stane Suhadolnik) 115 Dve glasbeni obletnici (Tomaž Faganel) 116 Slikar Jurij Šubic (Tomaž Brejc) 118 Stoletnica Virgila Sčeka (Tone Požar) 119 Ob stoletnici rojstva akademika Franceta Koblarja (Joža Mahnič) 121 Dr. Joža Lovrenčič (Andrej Vovko) 122 Drobna srečanja z Jožo Lovrenčičem (Marijan Brecelj) 123 Zgodba o neopravičeni uri (Joža Lovrenčič) 125 Fran Ramovš (France Novak) 127 France Veber (Janez Juhant) 128 Dr. Janez Gnidovec (Alojzij Turk) . 129 Obletnica Bohinjskega tedna (Janez Gradišnik) 132 Dr. Anton Korošec (1872-1940) (Janez Juhant) 134 Delovanje dr. A. Korošca v letih 1917/18 (Feliks Bister) 136 Osemdeset let izseljenskega lista »Ave Maria« (Bogdan Kolar) 140 Pot do Plečnikove cerkve v Šiški (Branko Šuštar) 142 Marija, vse ljudstvo je či (Berta Golob) 146 Zgodnje krščanski cerkvi pri sv. Rozaliji (Milan Dolenc) 147 Antonu Dermoti v spomin (Miloš RybSr) 150 Iz ljubljanske opere v dunajsko (Anton Dermota) 151 Prof. Cirilu Jegliču v spomin (Jože Strgar) 154 Spominu dr. Tineta Debeljaka (Jože Dolenc) 155 Jubileji nadškofa dr. Alojzija Šuštarja (Stanislav Lenič) 156 Msgr. Alojzij Turk (France Perko) 158 Lojze Kožar - osemdesetletnik (Vilko Novak) 160 Un. prof. dr. Vilko Novak (Niko Kuret) 161 Marija Frančiška Novak (Boža Pleničar) 162 P. Jože Cukale (Boža Pleničar) 163 S. Deodata Hočevar (Boža Pleničar) 164 Kronika 165 Josip Vandot - pozabljeni trubadur (Andrej Capuder) 168 Njene plahe, žalostne oči (Lojze Kožar ml.) 170 Dekle z rdečo vrtnico (Stanislav Koštric) 172 Srebrna duša (Jože Felc) 173 Pri nas doma (Erna Meško) 175 Iz spominov starega Predgrajca (Meta Štaudohar) 179 Slovenska ljudska glasbila in pesmi pri Terlepovih (Ančka Tomšič) 182 V goslarjevi delavnici mojstra Vilinia Demšarja (Ančka Tomšič) 184 Seznam naročnikov MD 1989 185 KNJIGE NA VOLJO: KNJIGE IZ REDNIH ZBIRK ZADNJIH LET KOLEDAR 1989 MAKALONCA ( Finžgar) UČITELJICA (M. Kmet) ČRNI SVATJE (S. Lapuh) DEVET MESECEV (M. Mahnič) MED BRDI IN JADRANOM (M. Brecelj) RADA BI VAM POVEDALA (E. Meško) RAZGLED PO ZGODOVINI CERKVE (zgibanka) SAVA NA SLOVENSKEM (V. Smolej) SLOVENSKI ROMAR (J. Dolenc) TISOČ IN EN VEČER (A. Dermota) PRIROČNIKI PLETEMO (Šuštaršič, Šile) KUHARICA (Motoh, Šile, Šuštaršič) - ponatis POMOČ IZ DOMAČE LEKARNE (S. Ašič) I. del - ponatis POMOČ IZ DOMAČE LEKARNE (S. Ašič) II. del - ponatis BOGOSLUŽNE KNJIGE PESMARICA (mala) »SLAVIMO GOSPODA« PESMARICA (Partitura) »SLAVIMO GOSPODA« - dva dela VRATA K BOGU (Moj molitvenik) DRUŽINSKA KNJIŽNICA NAČRTOVANJE DRUŽINE Z OVULACIJSKO METODO (Billings - Westmore) ODPRTEGA SRCA (M. Ouoist) ŠTIRIDESET LET BABICA (L. Burger) VZGOJA ZA ŽIVLJENJE (J. D. Walters) CERKVENI OČETJE PASTORALNO VODILO (Gregorij Veliki) RELIGIOZNA MISEL BOLEZEN ZA SMRT (S. Kierkegaard) MISLI (B. Pascal) TEOLOŠKI PRIROČNIKI EKUMENSKI LEKSIKON (S. Janežič) PASTORALNA PSIHOLOGIJA (A. Trstenjak) PSALMI (H. Gross, H. Reinelt, J. Krašovec) 146375 BESED - Sveto pismo na disketah za PC (M. Hudnik, J. Jeromen) ZNANSTVENA KNJIŽNICA ČLOVEK KONČNO IN NESKONČNO BITJE (A. Trstenjak) KRŠČANSTVO IN MARKSIZEM (J. Janžekovič) NA PRAGU 3. TISOČLETJA (25 avtorjev) ODKRIVAJMO SIMBOLE (A. Rosenberg) POSTRUŽKA (J. Janžekovič) SVOBODA IN NUJNOST (E. Kocbek) NOVA MOHORJEVA KNJIŽNICA JUTRI ČEZ JORDAN (A. Rebula) SIMPOZIJI V RIMU - ZBORNIKI GNIDOVČEV SIMPOZIJ IVANOCYJEV SIMPOZIJ MISSIEV SIMPOZIJ SEDEJEV SIMPOZIJ SLOMŠKOV SIMPOZIJ TRINKOV SIMPOZIJ DRUGE KNJIGE ALKOHOLNO OMAMLJEN (J.Ramovš) BIBLIČNI CIKLUS (I. Mrak) CERKVENO STENSKO SLIKARSTVO - poz. 19. stol. na Slovenskem (A. Žigon) ČLOVEK (A. Grabar) - 2. ponatis DIALEKTIKA IN METAFIZIKA SLOVENSTVA (F. Vodnik) DOM IN SVET (zbornik ob 100-letnici) »LEPA SI ROŽA MARIJA« (Z. Kumer) LEKSIKON IMEN (J. Keber) PESMI SLOVENSKIH ZVONOV (I. Malavašič) S CVETJEM IN ZELENJEM SLAVIMO BOGA (J. Nežič) SONČNI ŠOTORI (S. Janežič) MINORITSKI SAMOSTAN NA PTUJU 1239-1989, zbornik GLASBENE KASETE MARIJINA ZGODBA - MARIJINE PESMI (Komorni zbor A.Foerster) HOERBIGERJEVE ORGLE V CELJU (Organistka A. Tomanič) Mohorjev koledar 1990. Izdala in založila Mohorjeva družba v Celju v redni knjižni zbirki za leto 1989. Z uredniškim odborom zbral in uredil Matija Remše. Barvne ilustracije idrijskih avtorjev. Opremil Julijan Miklavčič. Za založbo p. Hieronim Žveglič. Tiskalo ČGP DELO, Ljubljana, oktobra 1989. 38000 izvodov.