Miriam Drev Tirso Tesi, Mateju in Martinu 1 Regata I. Priča, ne poznavalka na regati. Sol v zraku, jadra, drugo za drugim, pomešana s krili galebov, dan skoraj brez turbulenc. Sile so v dobrem razmerju; grizemo krekerje s sezamom in maslom, krmarji na premcih zastrti s peno. Nasvet: ko je krmilo težko, zrahljaj. Danes režemo v živ rob, veter je ob bok, maestral, hitimo. Samo meter navpično, polna jat plenilcev, manjših rib, ribjih semen, globina. II. Regata, ko se bližamo temni polovici leta, v drstnem času neodložljiva sila vodi v dopolnitev; zapleteš, da odvežeš potegneš, da sprostiš napelješ k prostosti. V drugem elementu z lastno logiko premikov preizkušam sposobnost visenja, razgaljenih ramen, prepihane kože med pojemajočim ultravioletnim sojem in strujo v polmraku, ne glede na sunke. Vaja, obenem namen: drseti po površju, kljub pretresom najhitreje. III. Premikamo center zaznave čez črto vidnega obstoja, čez valovno dolžino časa; nekaj prvin nauka o plovbi, vsekakor, v zameno ta dan še brez razsodb o končnem, za zdaj brez parabole o drsenju prek strmine k dnu. Edini navzdol: po grebenu vala. IV. Tukaj smo nekoč že pluli. V smeri mrzlih mesecev znan signal, znano zaporedje predelov. Prve kopenske obločnice iz naše vidne lege razjeda slan pršec v zraku; za tiste, ki nas gledajo od daleč, smo prikazni. V. Krmar pokaže na luno v kopneči meni. Stalen pojav, toda zasuk na temno stran, predvidljivo, toda mrazeče. Čeprav je še dovolj luči, ne tekmujemo več. VI. Med praznjenjem hiše najdem več kosov razžagane vezane plošče. Iz njih je po načrtu na paus papirju v sosednjem prostoru, prazni garaži, oblečen v delovni pajac, od vneme še neobrit, vso zimo sestavljal svojo barko. Ob koncih tedna, takoj po službi vožnja proti morju. Na radijskih valovih oddajajo rokerske komade; zložen zadaj v prtljažniku, za prvo silo napihljiv gumenjak. Nebo tam doli velikodušnejše kot v mestu, en par vesel za oba. VII. Zaliv ostaja siv, čeprav se januarja daljša dan. Narava v svojih postopkih ne omaga; tudi pod mreno ledu odplakuje šaro in manj otipljive reči brez razlik – v tem je nespremenljiva. VIII. Ubraniš se naleta zakopanin, tehnika privitja na vzdržno količino zaleže; včasih se kaj postavi predte v nadnaravni velikosti. Ko smo pri tem: ti sama prav tako opuščaš. Čuti nasršeni do trdih pogojev; golostebelne mračice, hortenzije v divjini sinje, kjer je prst dovolj hranljiva. Razmišljam o varnosti v neobljudenem, o tem, kaj vse je lahko zavetje, razmišljam o oskrbi, tistem, kar urediš in čez čas dobi razpoke. Prijatelji za mizo se zasipamo z novicami, podobni udeležencem regate, ki si pošiljajo svetlobne signale, ko prenaglo pade noč. TIRSO Odhod I. Gremo z nočno ladjo iz kopenske marine na otok, v mesecu, ki zbira toploto za zimsko rast grenivk in mandarin. Na začetku epizoda: ko se oddaljiš, me pride neki moški vprašat ali imam manikiro in škarjice za njegov natrgan noht. Z mrežo za metulje na daljavo polovim besede iz učbenika tujega jezika, sežem v nahrbtnik; potniki ob ladijski ograji, s cigaretami, razumejo bolje kot razume moj mladi jaz. Od zadaj mi daš roko na ramo, njega odrežeš samo s pogledom; oni strmijo nekam stran. Med plovbo čez Tirensko morje – do otoka, kjer na kmetiji z družino živi stric, emigrant – visoko nad tistimi, ki spijo v kabinah, pogrneva spalni vreči zunaj na palubi. Neki stari s pokrito, a prazno kletko ob sebi, v ofucanih hlačah, siromak, in s tlečim čikom v ustnem kotičku, zakinka v drži primata, z glavo med koleni – še prej nama požuga in pomežikne. Pomikamo se, puščamo za sabo – zbirka romarjev, z domačini, ki se vračajo s svojih opravkov v Rimu, in s kapitanom vred. Vodi nas nevidni vodni tok. II. Puščam za sabo otroštvo in prvi kos mladosti, v lebdenju nad komaj slišno pljuskajočo gmoto – kajti zgodaj poleti, povzeto po besedah starca, se vihra v teh vodah pritaji – preden se zasvita, preden se izkrcamo, ko se mi odmika moje lastno ime, priključeno besedama v tujem jeziku, se oboje zdi izmišljotina, ki mi je ni čisto nič žal. III. Suha kot trska, s frufrujem; v nahrbtnik sem na dno zložila mamino zožano in skrajšano poletno obleko. Sešita iz belo rdečega črtastega blaga ima svojo zgodovino in trpežna, kakor je, s svilenkastim leskom, še kos prihodnosti, ko jo bom na skoraj golo kožo dala nase. IV. Čez polnoč je, a kljub utrujenosti ne zaspim; zajamčeno, stvari se bodo spremenile, ampak začasno smo še vmes. Ženske, moški iz kabin, iz podpalubja, množica, zavita v jope, se usipa gor, na deske, ki so jih mornarski vajenci še kar obzirno do nas spečih poribali med peto in šesto. Za podaljšek molka med prsti cigareta, espresso iz bifeja. Parnik med upočasnjeno plovbo zatrobi: pristajamo v deželi, kjer izvira Tirso. Tirso I. Reka, po kateri plove tenka, nič hudega sluteča bela kača, kot da je trs. Medtem ko hodim, v tem neizbežnem zdaj, prisluškujem njenim šumom, ker se je vmesni čas potuhnil v enega svojih jaškov in traja, da pride na drugi strani spet ven – kar je stvar, ki se dogaja nam vsem. Vmes teče zgodba o nekem ovčjem pastirju z otoka. Kdo ve kaj si je predstavljal, da se je tako krohotal, ko si čez drn in strn drvel za mano, in si bil tisti, ki me je zraven Tirso, pod zasilno senco iz trsja poljubljal malo v sardščini malo zares. II. Kača se je uvila v val in hkrati okrog sebe, se v loku – čeprav je sredi struge najhitrejši tok – spustila mimo najinih kolen. Prepričana, da je podolžen bel odsev, mogoče hrbet bele ribe, sva zabredla meter, dva naprej, in z vodo je prišla naslednja. Nihče nikomur nič ne stori. Začasno si delimo prostor travnika in reke s peščeno brežino – ponovno vzpostavljen edenski vrt, dokler ne vstopi prepoznava; one so ostale tam, midva, še vedno nekam mokra, se pomikava iz kraja v kraj. Na obeh bregovih reke, ki sva si ju prisvojila, reke, ki se vztrajno pomika naprej, potisnjena ob ponekod spodsekane robove, kjer se loviva, preganjava, opita z naravno silo vode, lahkomiselna, dolgo pred jesenskim enakonočjem, se zbirajo delci nasprotnih polov. III. Sredi pripeke se zgubiva tja, vrževa s sebe še tisto malo. Okolje diši po nečem še bolj daljnjem, mogoče Nilu, zasenčenem s trsjem. Reka, v svojem bistvu enaka katerikoli drugi: dno, struga, listje, ki ga nosi po površju. Če je bil tisti prostor tuj, kateri je sploh kdaj domač, razen iz navade? En sam tok Odseven, v osebni izkušnji razločnega obrisa po motno ulično lučjo, v ponovnih nastopih z lastnostmi klona, samoten, ločen od sveta pa ne, čas dosledno nabira gradivo vseh vrst v koničaste stolpe, višje od kopic odmetanega snega neke zime sredi prejšnjega stoletja, ko so obstali vlaki na progah in so se otroci sankali s streh na belo oblazinjena dvorišča; zloži jih v šablone in matrice celo v posamičnem, ne predolgem življenju, vrže vanje drobne razlike za poznejše razmnožitve, z nestrpno kretnjo pahne vstran klobuk s koničasto štulo, da bi si otrl čelo; utrga, povzame brez odloga. Jasa in vodni element v enem kilometer stran od gozdne ceste po pobočju komaj za pridih zahodne sape, ob skali, malica: kruhki s kumaro in maslom. Čreda v ne preveč odmaknjeni daljavi. Nekaj sva utišala, da sva prispela tja; ne misel in ne snov, most, skrit, ki ga zdaj iščem meter za metrom ob produ, vštric z makadamom. Domačin ne kaže začudenja. Tisti svet se spreminja, to se ve. Zgodi se, da izginejo predeli ob potoku od danes na jutri, čez noč. Dan, kot je ta Osvoboditi se pričakovanja, stati na svojih nogah; tudi v nepredvidljivem prisluškovati brez razlag. Pogled kot iz krošnje topola, enega tistih v aleji. Osvobojena prošenj. Sila v meni ne pogreša. Neopazna kosovka preskoči z veje na vejo; nič pozabljeno, ampak vseeno poteze obilja: prostost. Zajamem. Podnebje, ki prej ni bilo mogoče. Variacija 1 Zemlja je v hladu, senci. Razmerja se premeščajo, vendar še zastoj. Za nazaj ne popraviš. Končujejo se časi, kakršne poznam. Sredi gozda poskrite lovske preže; prostor preobložen s to novo težo. Misel se trga. Predhodnica pomladi opustošenost. V nenaseljenem zven smeha. Bivališča iz sorodnih sestavin različno zgrajena: ponekod plast kamnov, dračja. So živali, ki skopljejo dupline v breg, kjer je prst razmočena po otoplitvi; so ptice, ki znajo nabrati primerne ostanke za gnezda, podobna mehkim prežam. Drugačen prostor terja drugačno težišče. Za nazaj ne moreš popraviti, za nazaj tudi ne podreš. Variacija 2 Včasih se pripnemo na kaj lahkega. Nihče se prostovoljno ne odreče spominu. O čem govorim? O usedlinah, še živih, o na videz izvrženem, ostankih, tistem, kar sobiva. Svetloba prežarja meglo. Sinice prifrfotajo na obrok semen. Misel se zažene, me iztrga. Ne le tam Sto petdeset besed za vrste ledu na Grenlandiji, kjer so bele loke in mečave posute s prasketavimi kristali, ob morskih tolmunih pa družine selivcev – plahih sedlastih fok – in spodaj skrita mečarica. Na visokih severnih širinah nemí gostobesedje iz praglobin, za polarni led skaljenih kontur, ki se tali, drobi in tanjša. Dogovor med sosedom in mano Dogodki, položeni v koncentrične kroge, gibanje vmes. Ampak kos nikoli ne zažvižga prav istih tonskih nizov; zvoki sfer imajo v svojih harmonijah zamike, njihov brenčeči molk ne trpi kalupov niti brezhibnih ponovitev me spreleti, ko na pisalni mizi, mojem kozmičnem pomanjšku, okoli računalnika prerazporedim rokovnik, mapo na harmoniko, lonček s svinčniki, premično kartoteko, miško, spenjač – sedem predmetov, kolikor je s prostim očesom vidnih planetarnih teles, in tako v vrtenju trajni prizven nedokončanega, pa ne samo to: ob menjavah dobitkov in izgub, resignaciji, ko se krožni vali počasi ravnajo, ob ponovnem zdaj s sosedom, rumenokljunim sanjačem, ki se ščeperi, ko je še skoraj noč in ga je z neolistane veje jutra slišati na daleč, navkljub številčnejšim gnezdiščem vran, skleneva bežen dogovor, samo midva med sabo. Za pesem ki zakroži po žilah kakor pepermint, na stoto jutro, ko je v Ljubljani megla in se ivje lepi na ogrodja kamnitih klopi, ker niti znanstvena fantastika niti zarotitve ne prikličejo sonca, mi v slabi sezoni mojega prekernega poklica kot za ribollito, toskansko enolončnico iz ostankov, ki jo domačinka postavi na mizo v hudih časih, pride prav vsaka napraskana drobtina: od slike na steni, ki visi postrani in jo poravnam, do stranske ulice, od koder zadiši po hlebcih kruha iz različnih vrst moke, navsezgodaj vzetih iz peči. 2 Hommage – adijo! Grem med ljudi, izza svojih vrat, besednih zvez, mogoče po kis in moko v dežurno prodajalno nedaleč od starega mestnega jedra, kjer nič, kar je naprodaj, ni vrhunsko, kvečjemu solidno in navzdol, kislice po zgledu enega starčka, notorične sorte polpreteklih dni; prijazna, sprijaznjena trgovka, poleti in pozimi enako, notri do devetih, ko končno spusti kovinsko roleto. Kupci odhajamo, z vinskim kisom, s cigaretami, kruhom v vrečki, brezdomec s klopce pod vrbo, kjer brglez navpično po deblu pobira žužke izpod lubja, pa s cvičkom kar pod pazduho. Vrvež dneva se kot mitska zver zažira sebi v rep, na videz enak v nedogled, čeprav je stari s svojimi čiki in z litrco tretja, mogoče četrta replika klošarja na tem bregu, in je Borut, stalni s Šuštarskega – čokat, krivonog, varuh zanikrnih ščenet, s fobijo pred zobarskim svedrom – že pred jesenjo »kar na hitrco šel,« kot izvem v vrsti pred pultom, ta modrovalec s periferije, ta duša, nič bolj razdrapana in potrebna popravil od moje. Ježica Z železne pečke, ki jo kostanjar postavi pri mostu, zadiši. Kostanj: jeseni vsakič znova premlevam protislovje, kako da v krotkih mestnih drevoredih rase divji; ta nedoslednost me zamoti pri obnavljanju sprehoda z moškim sivkaste polti in brade kakor ježica, ker mu ni več do britja. Upočasnjen se skloni k plodu, na pol zaritem v pesek, da zaškripa zrak okoli njega. Drugače dnevu samemu ne manjka nič. Bister je, svež, sprehajalci zasedajo mize zunaj. Dni in vprašanj, zdaj za konfrontacijo zdaj za pomiritev, je na zalogi neskončno, v nasprotju z zglajenim kostanjem, ki ga iz dlani prekotali v svoj žep. Tako Starec enak otroku. Podržiš mu žlico k ustom; ga oskrbiš s plenico. Starec v legi zarodka. Novembra se kmalu znoči. Javor v polmraku še vedno bakren. Primeš ga za roko, rečeš: »Stisni. Tukaj sem.« Mraznice Ni verna. Po izkušnjah, nabranih v šiviljski šoli, prizidku župnišča, ne verjame v transcendenco. Od malega pa sklepa z enega pojava na druge. Kljub temu ostajajo neznanke, želja po svetlejšem. Čut za presežno nezakrnel. Novembra hodi v gozd nabirat mraznice; ženska v letih vzame dve košari, obloženi s kosi starih časopisov. Sklonjena jih koplje izpod listja in počez ležečih debel, z občutkom, kot bi izkopavala pomene. Pri tleh odreže z nožem, da obvaruje micelij, kakšno poduha, odlušči košček praproti, prilepljene na siv klobuk, jih zvrhano polaga na papir, da jih bo doma vložila v kis z lovorom in gorčičnim semenjem za prihajajočo zimo, in s predobčutkom, bolj v prstih kakor v duhu, še za neki neznani potem. Portret s podaljškom Ona, iz drugih časov, dolgoživa, ima v tem prizoru štedilnik kot iz oglasa neke tuje revije: z netipično, v širino dograjeno pečico in s podaljšanim pekačem iz emajla. Vanj z vajeno kretnjo polaga testo. Tudi njen vrt – tri korake čez asfalt, ena od parcel pri športnem igrišču – ima namesto stez dodane grede: za več drobnjaka, čebule, endivje, radiča, ob robovih vrtnice in portulak. Stroga. V kovinsko vedro od daleč, rokohitrsko meče škodljive polže, bitja ki niso ustvarjena za beg. Sprta s sosedami. V njenih stavkih ustaljen imperativ. Ampak flancati, spečeni na nedeljsko dopoldne, topljivi, krhki. * Zvečer na njenem vrtu kres. Sin ji zlaga križ iz prekel in korenja; postrani, ampak nič zato. V odsevu zubljev še bolj oranžnordeč. Najrajši je vrtnarila. Vrt, nasprotje izgub; iz prsti odženejo nova semena. Vidim jo: v zaletu, okrog glave ji frčijo grude, kamni, plevel. Slabe čase preštiha. Po svoje Ona, v najboljših letih, ženska s četico otrok, se junija, avgusta, spet jeseni na lastno pest splazi skoz luknjo v žici okupiranega mesta, pod okriljem mraka ali navsezgodaj, blizu gozda, gozdnih jas, zastrtih s kotlinsko vlago; previdna, s prešito vrečo pod pazduho za lisičke, borovnice, jurčke in medvedje tačke, vse tisto, kar doma razporedi po lastni pameti: nekaj vloži, nekaj popeče, en del posuši za zimo s postopki, ki pomenijo uteho, iznajdljivost pri oskrbi, upor. Zgledi iz neke stanovanjske četrti Starka, ki je leta vsak dan jedla zelje na praženih drobtinah; neka ženska na dvorišču – najbolj neumorno pridna – kleklja. Tisti pri sosednjem vhodu se je hčerka, Evica, utopila v Savi. Ena se ponoči pogovarja z njim, ki ga več ni, podnevi plete palčnike za zimo. Slabovidni, skoraj slepi, sin prinaša stol na sonce; dve sta tačas v pralnici in v škafih žehtata perilo. Eni pravijo Smejačka: od nasmehov – od samega smehljanja in prijaznosti – se ji včasih s pokom patološko razmaknejo kosti v čeljustih. Zakasnitve Oroženela koža naših starih mater nam v luskah pada z bokov. Sestavljen korak se razdeli v več gibov. Ko so moči izprane, razvoj traja, ne dovolj napredek, ne povsem propad, vmes navidezno povratni tek od vzhoda na zahod. Izravnava razlik. Težnja po izenačitvi nihajočih gladin, kot pri spuščanju rečnih zapornic, kot pri prečrpavanju. Čez čas se nepotrošene vodilne misli in tiste z upočasnjenim učinkom ponovijo v novih oblikah, zložene s preudarno kretnjo, kakor so ženske nekoč polagale perilo v skrinjo. Ko jih razgrneš in prezračiš, spet uporabne za naprej. Nalezljive vloge Ifigenija na Tavrido ni šla kot turistka. Na plemenskem bojnem polju zdaj kot v Evripidovih dneh nove izvedbe nesprave po starih navodilih, z dodatkom sodobnih tehničnih fines. Nekaj tisoč kratkih let, odkar so utonile žrtve in so tistim, ki so peli blues, na kamnu izruvali srce. V tem nobene patine, ki jo prinese čas. Doba druga, jezik drug, vloga žrtve ponovljiva kot nihaji planetne osi. Na družinski sliki druga z leve v spodnji vrsti, hči, določena za žrtveni oltar pod nebom iz škržatov, pohlepnim tujim nebom, zato da bi počasni veter končno pihnil v jadra. 3 Pasaže I. Večinoma v prehodu. Prestopanje drugam bivanjski način; hoja po začasnih ozemljih, v prepasanem dežnem plašču, s šopom carinskim podobnih, kot iz nekih prejšnjih časov vzetih prepustnic v roki, za vse, kar se najavlja, da še bom – tistemu naproti, pogosteje neokretno kot pa z milino. Lahko bi kaj povzela od selivk v preletu. Izpred oči izginejo s srebrnimi odtenki zahoda. V tranzitu mineta čas, vročica; celo nedobrodošlice, celo obžalovanja je mogoče odložiti na vmesnih postajah. Na mestih z oznako »Ni prehoda« posnemam držo nepismene vlečne živali, njeno trmo. II. Železniški podvoz s pločnikom: ko čezenj zdrdra tisočtonska kompozicija lokomotive s tovornimi vozovi, se otroku, ki ga peljejo z vozičkom, v spanju zdrzne dih. Nakremži usta v jok; zdaj ve, da se zrak, obrobljen s temnim obokom, drobi. Kako v tej zgodnji dobi ločiš med pomeni – brenčeče čebele, ravno iz panja – šelestenja topolov ob cesti; pritajenega vrišča škorčevke v vejah, samice – Dopplerjevega efekta, in kaj se vate posede za naprej v prostoru, kamor si trpno položen, svetu, ki najprej ni izpisan v govorici, temveč v šumih – grmečih kretnjah; kako razpoznavaš igrivost drugega bitja, navidezno pretnjo od prave. III. V železniškem podhodu, zasilnem vehiklu, se dogaja, z drznostjo; spajanje oblik, razigranost v zavetrju marčne noči, ampak tik pred svitom, v oprezujočem, vendar skrito. Na zunanji strani stopničasto v obok zloženih klad, ob štreki, kjer po tiru v svojo smer odžvižga vlak, drug ob drugem nezaklenjena bicikla. IV. Gnezdom podobne, nočnim moram podobne mestne pasaže; sredi označenih ulic in cest žepi brez imen, čeprav vabljive – z deteljičastim lokom nad varčno razsvetljavo – s ploščatim lokom, dovolj širokim, da je še včeraj šla pod njim kočija; podhodi, enako številni kot mostovi našega svetlega mesta. Podolžne arkade zbujajo misel, da med hojo pod njimi zastopam sebe, znano, in, v tej vdolbenosti, znenada vidne sence. V. Povedano v razdelku med dvema pasažama, v medtekstu, če hočeš: da po več spoprijemih z naravnimi zakoni postajam bolj svoja, tudi radodarna, in da sem z leti, če ne prej, opustila cenzuro. Naučila sem se reči ne, da lahko nato razdam, zaupljivo, kot da nič ne manjka, kot da ne bi bilo vmes razdejanj za tri življenja, ne eno. VI. Vmesnost – sidrišče za prihranke, nekaj, kar odščipnemo od minulih ur. Ni še čas za povzetek. Okostja ali čistost pepela brez obraza, imena bodo pozneje, čeprav se izpolnjuje čedalje več in to pomeni, da uresničenje – ko se zamisli strnejo v snov – ko popišem stran, izpljunem češnjeve koščice – ko letos kosovka postavi gnezdo v balkonski loži – ko znova odškrnem vrata v bližino kakor erozija ali plamenček pogoltne neko drugo možnost. Vino v termovki I. Ljudje smo pogajalci. Ob vodi, še z robom ledu na bregu zanetiš trske, da zadiha pomrznjeni zrak, medtem ko jaz razgrnem pled. Posedovalnost je samo na videz gospodarna. V termovko, rebrasto posodo s pokrovčki treh velikosti si vlil zavreto vino. Anticiklon se je ustalil, vzhodnik piha zmerno, nekaj lastovk, nazaj z juga, kljub temu leta pri tleh. Po premostitvi ostrih pogojev v obeh premeščanje, trenutek postaja dobrotljiv. II. Vse se zdi nastavljeno, rekviziti postrojeni: družba nazdravlja z vinom, zdaj že po malem lebdimo, pomešani z insekti pod lučjo. Po premostitvi ostrih pogojev, po prekršenem zapisu za urejanje razmerij namerno popustim. Vrata na stežaj odprta v noč, še dlje nezastraženi predeli. Kovinski pokrov se orosi; če je to vino pozabe, ne vem, kako naprej. III. Metamorfoza v neznano, noč grizlja dolžino dneva do stržena. Elevzinski misterij: iz svetlobe v temo, iz noči spet v luč; v trenutkih, ko mrazi, smo bolj odvisni drug od drugega. Nočni zven polzi iz vej – zalog hladu na pretek. Svojčas so v teh dneh klali živino za zimo, zimsko zalogo, za nasoljeno, prekajeno. Nekdo reče: vino redčiti z vodo, pohlep z askezo; nad pokrajino vonj po dimu. Kako se zapira krog za romarje na tem kratkem svetu – noben jeklen zamašek ne vzdrži. Bodi z besedo dober do preminulih, bodi dober; pozdravi jih, kakor da so še. Uvajanje druge prvine Dva, drug naproti drugemu; najprej želja, potem namen, ali pa sva se odzvala na domislek. Ko uvedeš drug element, najmanjšo spremembo, se posamična celota razdre. Postajam nevajena snov, posledica spajanja dveh prvin v določenem razmerju, na kraju, s katerega začasno izprem pulziranje zunanjega sveta. Bi opustili navado, da kujemo obljube iz zraka Kakšna bi bila usoda vrste, če bi bile misli med nami pretočne, ne samo slutljive? Brez potrebe po zablodah in odmikih se tragedija ne bi zares zresnila; lahko bi jo zamenjal suspenz v sedanjosti, ampak kam z domišljijo – bi bili še možni komični zasuki, ugovori zbora osrednjemu liku na poti do uvida? Bi opustili navado, da kujemo obljube iz zraka – s kakšnimi zapleti bi se tedaj polnile globeli, žepi tisočletij? Podrast bi izsekavali samo v dobesednem smislu, se poslovili ob natančnem trenutku konca. Kako bi se godilo nama – tebi, s tvojo taktiko na poti do priznanja, meni s povratniško potrebo po dvopomenskih znakih? Svet tretjine I. Teritorij razstavljenih pomenov z nepredvidljivimi žarišči, nočni jaz nezaznačen z mejo; koliko senc na travniku! Tega vrta ni v katastru. Molekule, atomi drugačni. Manjši premik: v kotu potapljač s prsti škrta po vodnem lijaku k svetlobi, ki drsi navzgor, do vonja jelš, h gladini, kjer se z vzgonom dvigne siva gos. Vsakič preskok po premi črti sile. Zaideš med kopja, čeprav so straže poskrite. Na Vodovodni cesti vhod v lokal Fortuna odprt. Stena je posrkala nekoč odkrušeni omet; oprema od prej, ampak vsi kosi poribani s ščetinasto krtačo. Zdrgneš sloj umazanije, sledijo vzdrževalna dela. II. Noč, zvesta sebi; voda okrog čolna je eden od rečnih rokavov navzdol. Ob meni zdaj spet ona: psička, zvita v klobčič, spi ob stopalih. Anteni njenih uhljev prestrežeta vzklik. S tačko se oprime vesla. Topijo se vozli v moji hrbtenici. Nihče ne omeni reke, a ker prostor okrog naju tone, zakrmarim proti vzhodu, ven iz toka, ki za mojim hrbtom kakor kraški srk ponika v opalno črno ustje; in še prej pomaham. III. V halucinogeni uri povzemam zloge ubežne mantre. Doba se preklopi s tik kot kratko elektronsko sporočilo. Z zajemalko odmetavam sneg na robu pločnikov in cest. IV. Zapora med stanjema je najprej transparenten kavčuk; potem breztežno zdrsneš skozi holahup obroč. Slike, nenapovedljive. V prizmi tujih leč sem, v zrklih psa, ki v zraku ujame frisbi. Neki dnevni trk, spregledan, dobi postavo, lastno dramsko prizorišče; ob meni stopa verolomni Orfej. V. Vrata so dvignjena nad ulico, stoli na hoduljah za boljši razgled. Vprašam, ali so v programu dostopni slovarji, da bi opisala; izvem, da ne. Grafični znaki mi vršijo pred očmi, kolibriji in družabni čebelarji z razprtimi, polmesecu podobnimi perutmi. Opuščaji se zbirajo v nevihto. Z besedami obrasla krošnja šelesti. Vsebina, s cvetišči vred, škropi na tla, konci nacefrani. Postanejo končnice pri šahu, spregatvi. Večina bo šla v odpadek. Jež hiti v zavetje žleba, ker nekdo s koso klesti vrt. VI. Vračamo se v preddverja, kjer všečnost ni nikakršna postavka. Polnočna stvarnost veže, pozneje nič manj odločna. Podobna mesta. Kje so prividi na sprejemnem testu? Odgovori so v nedoločnem sklonu, vendar ne za dolgo. 4 Prostor Pri vrtiljaku. Zraven mene pobegel tjulenj, naveličan cirkuških norčij. Bitje moje desne polovice. Položi mi glavo v naročje. Vrtiljak na travniku. Na vrveh pripeti sedeži bežijo mimo, nekaj je praznih. Tiste vzgon odnaša više. Lesene povrhnjice stolov gole. Zaprasketa raketa. Nekdo ustreli. Po poku poskušaš uganiti, kakšne vrste je naboj. Z dlanjo gladim črnikasti hrbet: živalska in človeška koža sta eno, nežnost. Vrtoglav pogled od spodaj – v enem krogu sem otrok, ki ga odrasla roka dvigne na stol, po nekaj vmesnih pomagam svojemu, da vstane, shodi. Za osebno zgodovino, bežne povezave, opuščene možne načine življenja ne obstaja merska enota, ki bi zajela obseg. Zatopljena v dotik. Čeprav se liki prekrivajo v izenačitvah, vsaka kontura otipljivo temní. Zabavišče okrog mene se razpušča, vzdrževalci izklapljajo motorje, čas je za odhod domov. Brezimen večerni vrtiljak. Malo še posedim. Vrvi obmirujejo, potem postanejo lahke. Mimetično poletje I. Gugalnica, pripeta na jekleni vrvi. Na igrišču Najdihojca škripa ogrodje, pobarvano z zaščito pred rjo in z rdečim lakom. Na držajih vse više, samo s pregibi – otrok s krastami na kolenih obvladuje ozračje. Bitja tega parka ne grbijo ramen od strahu. Ogrizek zaluča v loku, brezbrižen do ubogljivosti, brezbrižen do podtalja. II. Kar dojameš s čuti otroka, se vtisne vate brez vnaprej nastavljenih prevar. Glava in pete skupaj v prevalih čez travo brez skal. Nebo, ki ga izzove pogled, obrnjeno k šapi zemlje, ko se kotali po kosmatinji travi. Medvedji objem, sledovi mačjih tačk; protovi žive meje predejo. Radoveden, nepreviden kos se kopa v luži, da prhutajo kaplje. Na julijski torek, morda pa sredo se večeri. Čez štreko zažvižga pozni brzovlak, po navadi slišen skozi okno, pri večerji; ampak ni se mogoče napotiti domov, dokler s to mačjo, ptičjo in medvedjo družbo v mraku ne ponoviš vseh vaj po vrsti. Na zalogi Po desetletjih priprav, vajah prebiranja in izločitev, navezovanja stikov, izgube stika s sabo, si spet v nečem, kar je stalo na začetku. Od teže snovnosti, od vdora sil, ki vlečejo narazen, čez čas nič več ne veš, kje si. Kar spoznaš: vonj po knjigah, čofotanje v zalivu, toplo sapo nekoga. Ob tem omrežje motenj – kaj spoh veš? Toda k sencam stisnjena pest komaj prispelega otroka, njegova budna snov, in vse tisto, zloženo v njej. Nato trenutka, ločena s časovnim krivčkom, izmenjata lego, brez oziranja na red, ki ga terja zapovedana razsežnost, kot bi iz neke reže zdrsnil diapozitiv. Po desetletjih presejavanj obrat k nečemu, kar poznaš, nečemu, kar si znala na začetku, pred in prej. SKICE OTROKA Nova doba Beseda biva kot ptica v naročju zavesti, ki vzhaja; naznani prehod. Jutranja svetloba se uleže na ramena. Prizor s polomljenimi rekviziti, s polomljeno igračo končan. Tukaj ni sovražnikov, izpod neba ne padajo predmeti. Ta del sveta je varen. Otrok, lahko si kaj zaželiš. Planet strahov Ni vsa trdota v nasilju. Otroštvo, obkroženo z bobnečim molkom odraslih, ga včasih prekaša. Prepoved brez oblike, se po vmesnih postankih vrača z največjo trdovratnostjo, podobna somraku, podobna senci sredi senc. Izenačitev Sedem-, osemletna živi med svojci, ampak zase, na prazno. Vsaka zaupljivost je odveč. Roka od zapestja dalje poblisne kakor siva gladina, kakor jeklo. Prsti so mehki, lahko pa jih razpne v konice. Uperi jih v domače, ki jo komaj kdaj zaznajo. Nariše, kako jim postane enaka. Najdena Nebo s svojo navado, da odseva v oknih. Okenski okvir, skozenj ošineš ulico, otroški obrazi za sosednjo šipo; iz ozadja espresso počasi pribrbota v vrhnjo posodo. Postati otrok za nazaj, spet odziven za lastno voljo. Oživiti odvzeto. * Za pol dlani velika, neznana otroška roka se prikrade v mojo, ko stojim in čakam pred semaforjem. V zvenu Objeti, zvijugati stvarnost, odraščati v čas. Moja bit potuje vase; v zvenu hoje cela že pri otroku, svojevoljna potuje k dotiku. Miselni koraki neogibni, preseganje nujno. Vrtavka z vso hitrostjo navija pomene, navija tišino tako dolgo, da zabrni. Kadar spremenjena stopam tiho, budno; kadar nepredvideno odprem, v prebivajočem ni izgub. 5 Omejitve budnih stanj Zamenjaj. Priredi. Odrini. Zamakni. Preusmeri. Posodobi. Iztisni. Podaljšaj. Ohrani. Poudari. Kodirano v oblikah, času, sedem desetin odvrženih kot »nič več jaz«. Okroglih 13 Nespoznana, nezaslišana, netaktna; neprilagojena, nevključena, nevljudna; nesprejeta, nepredstavljena, neslišna; neuslišana, nepredstavljiva, nevidna. Nesledljiva. Nove spretnosti, stari nagoni Sédi, sédi k svojim opravilom. Učinek pogona naj bo lahkoten – manj enostavno, kot bi si kdo predstavljal. V pripravljenosti vsake vrste; različne strani značaja prepoznavne v enem gorišču. Sveže ovita v vodilna urbana tkanja, z nagibom, da usvojiš: nekoč vinil, zdaj metalon. Obdana z zagovorniki in zagovornicami te ovrednotene metode – lahko nam je v ponos. Nabrali smo veliko točk, med njimi najvišje. Sedanji hip, sodoben, kot brbota prav zdaj, času primeren, nujno. V tem pogledu se vse premika z enakomernim tempom – bodimo ponosni, ker ne neha biti zanimiv. Trenutek ne bo nikoli z mode, vrhunsko, in v tem je prihodnost. Bo pa treba pohiteti, priti vsaj do polovice. Tega ne zaobideš Okolica – pločniki in vogali, obrazi, njihovi nagovori; opazujem premike. Škripanje na odmaknjenem platoju. Vagon potegne. Tiri vlečejo za sabo. Stojim pred kompozicijo, ko lokomotiva cukne; utirjeno v sestop. V človeškosti preživeti, najprej to. Veliko je peronov, tirnice privlačijo. Gramoz pod pragovi se nalaga na prostoru, ki se kaže kot težko označljiv. Teh tež ne znamo meriti natančno. Odhodi in prihodi tiktakajo na zaslonih. Včasih sem, zdaj pa ne pričakujem protiuteži ali protitežnosti. Obsedim. Moški, tuj človek, ki je pil pivo za mizo pred bifejem, pripomne besedo, dve o prezidavah. Ima glas, da bi pel. Na daleč si prikimava: stvari se najprej prerazporedijo na slabše vidnih platojih. Species Še desetletje posodobljenih komunikacij in bomo samotarji. Sedem milijard zapredkov v neoprenu. Ličinke neke nove divjine. Podobni varanom iz Starega sveta: v beg ob prvem pisku. Kdor je vgrajen brez zadržka, bo mogoče vzdržal. Nekdo, ki ga vidim skoz okno, se upira z nakazanimi karate udarci. Podatki v šopih nad troposfero; vrsta se genetsko pospešeno privaja. Nekatere lastnosti v celofanu; ni še čas. Onstran okvirov eksperimenta. Nekateri predeli se zaklepajo. Človek pri blagajni zadirčen, ko rečem za račun. Nekaj v njem se je udrlo. Notranji plaz, še pred prvo kavo. Že zjutraj mu je padel brownie na tla, komaj vzet iz pečice. Naluknjana nevronska snov. Pozor, visoka napetost! K požarni varnosti spadajo zaboji s peskom. Vprašanje, kako ohladiti vročico, ki se zliva čez ljudi. S pogledom ga potiskam nazaj kot z lopato. Se vprašam, ali ni tudi on moj simptom. Verjela sem, da sproti poravnavam račune. Ampak imeti pregled, kdo poravnava s kom. Plazovi so večplastni. V drugačnih okoliščinah je najbrž priljuden. Mi je prav žal. Za napetost. Za slabe protivnetne ukrepe, za njegov postranski zaslužek. Posebna dovzetnost Kot bi čakala, da se razpoči jajce, upočasnjena. Razpredanje po liniji odpora. Kdo mi sega v besedo; kdo ti seže v usodo, ko se komaj izležeš? Besede, v tri vreče pospravljeno imetje. Napenjam oči, z iztegnjenimi prsti tipam v prostore upanj, strahov, ki so zloženi kot kosi pohištva na dražbi. Imenovana je komisija za odpravljanje razlik. Teče četrti krog. Glavnina ne ustreza – generacijski primanjkljaj. Rojstno mesto dobi priznanje za zelenost. Ležim ob reki, mimo prišuštijo kosmi težnosti. Čez vodo, daleč kolikor gre, lučam prizore, sploščene v obliko za metanje žabic. Z vdolbino za prst. Odnos med kapljami in mano in zamahom; nobene končne črte. Sinhrono skrčena čakam med pragom in vežo, medtem ko njemu v ukleščenem vdihu na vrat neznani nekdo spet prislanja cev in manjkata samo trenutek, dva. Težava s svetom, kljub trski, ki jo zatakneš pod vrata, je ta, da se ne odprejo več na stežaj. Ni vrnitve. Težava je v radirki. Dejavna in konkretna ne briše predvsem pik, pomot ali črk in tudi ne abstraktnih pojmov, za to gre. Kaj sem lahko storila, ko so našo pritlično hišo iz leta v leto naseljevale izgube, ki jih štedilnik na drva in premog ni sežgal? Reka v bližini, trava na dvorišču sta odtis iz voska, kadar ob naključni uri dneva spet poči – in spet škrtne kost. Vsak v družini ve, da ni vrnitve. Ni, ponavlja ulica, po vsej dolžini, do vratc v park; ni, škrta planet med obrati. Kako odraščaš, kadar so v kotih zataknjeni odmevi? Bi zaleglo, če bi jih nekdo polovil z mrežo? Zradiral brez ostanka, jih sežgal. Z zadnjim vred. Morda bi se urok pretrgal, če bi otrokom kdo povedal, pravočasno, kot opozori vodnik v muzeju, naj držijo prste stran od sarkofagov. Zoran Pevec Nevidni tok potovanja Poezija je potovanje, če potovanje odpira prostor imaginacije, spominov, kozmoloških, mitskih in vseh možnih ter neverjetnih bivanjskih svetov. Takšne, različne in mnogotere pred nami razpira nova pesniška zbirka Tirso pesnice Miriam Drev. Zapisali smo pomnoženo možnost poezije in tako pred nas vstopa že sam naslov zbirke. Tirso lahko pomeni reko, luko, jadrnico, ladjo … Je podoba za potovanje, psevdonim pisca, simbol blaginje, plodnosti in hedonizma. Lahko je Dionizova palica ali pa predstavlja primarno zanesenost. Na neki način vse to, a tudi drugo, najdemo v tem konkretnem, pesniškem Tirsu. Začetek poti nas vodi v dogodek, v bivanjski tok s silnim izhodiščem potovanja. V tem primeru gre za »regato«, pot z bivanjskimi zapleti, različnimi situacijami in preizkusi na poti. Pot je cilj in vaja obenem, je »premikanje« in »ponavljanje« ter derridajevsko dopolnilo (»neodložljiva sila vodi / v dopolnitev«). Prvi cikel pesmi z naslovom Regata nakazuje natančno opisovanje na videz vsakdanjih stvari (»sol v zraku, jadra, drugo za drugim, pomešana / s krili galebov, / dan skoraj brez turbulenc«), kar daje pesmim videz avtentičnosti, to pa je v nadaljevanju nadgrajeno z različnimi pesniškimi primerjavami in podobami. Včasih je »velika barka, jadrnica« le čoln (»napihljivi gumenjak«), ki pa enako pomembno vpliva na tok zavesti in potovanja. Življenjska pot ima tudi svojega vodiča, krmarja, narava je takšna, kakršna je, prepreke na poti so znotraj obvladljivega, skrbi pa v zavetju na vzdržni ravni. Konec cikla postreže z odgovorom, da gre pravzaprav za navidezno regato, ki pa je v pogovoru med prijatelji po svoje vendarle resnična, kolikor je ozaveščen ta svet, naše razmišljanje o njem, signali, ki si jih pripovedujemo, pošiljamo med sabo, podobno kot si jih pošiljajo med sabo udeleženci dejanske regate. »Vrtiljak na travniku« v pesmi Prostor je vrtiljak življenja, je del temeljne strukture tubiti, je sukanje v krogu, a je tudi »vrtoglav pogled«, ki nam ponuja stanje in spreminjanje znotraj prostora in časa. Zabaviščni prostor je mesto, kjer se stikamo in razhajamo, kjer smo in nismo v času, kjer se iščemo in kdaj najdemo, v skrbi za enotno eksistencialnost, kjer se srečuje Jaz s svojim otroštvom in odraščanjem (»v enem krogu sem otrok, / ki ga odrasla roka dvigne na stol«). V pesmih sta včasih nakazana nemir in stiska življenja, znotraj katerega se vse vrača in obrača, kot uroboros, ki grize svoj lastni rep (»Vrvež dneva se kot mitska zver / zažira sebi v rep«), svet je kdaj zanikrn, kot stara trgovina sredi mesta. Duša pesniškega jaza je lahko razcepljena, podobna »razdrapani« klošarski, je pa po navadi vendarle samozavestna v pričakovanju in osvobajanju od nepredvidljivih okoliščin. Nemir, stiska in tesnoba vejejo iz Variacij I in II, a nova spoznanja in izkušnje ponujajo tudi različne eksistencialne možnosti. Življenje je sestavljeno iz usedlin in ostankov, pretehta pa ga svetlejša plat in izhod, ki vedno najde pravo mero. Na začetku smo zapisali, da je Tirso lahko tudi pristanišče, izhodišče poti, na kateri se srečujejo Jaz/On/drugi v bivanjskem preizkusu in poizkusu v stvarnosti, negotovosti; je pa tudi v toku reke, ki teče kot zgodba v erotični ljubezenski izkušnji. Reka je pot in spomin posebnega, drugačnega mladostnega doživetja. Dogodki se menjavajo v nekakšnih kratko kratkih zgodbah, ki se dogajajo in nabirajo v življenju; včasih kot stereotipi (»šablone in matrice«), drugič kot spremembe in razlike med enim in drugim dogodkom. Vse je popisano podrobno in natančno, z občutkom za posebnosti in različnosti med enim in drugim hipom. Menjavajo se dobro in zlo, plusi in minusi, »dobitki in izgube«, a za vsakič se nekaj spremeni, da tubivanje ne postane navadno, vsakdanje. Razlike med označencem in označevalcem so zglajene skoraj do popolnosti, čeprav vprašanja in odgovori pesniško nikoli do konca ne povejo vsega, a tudi ne puščajo v popolni negotovosti. Lirski subjekt se ob spominjanju na izkušnje iz otroštva, mladosti in prvih zaljubljanj zaveda minljivosti in staranja, ki pa ni frustrirajoče, temveč del naravnega bivanja tukaj in zdaj. V svetu spreminjanja, naravnega in umetnega, preteklega in sedanjega časa, je znotraj ponavljanja pomembna vloga ženske, čeprav je danes »druga doba in drug jezik«, je marsikaj podobno kot nekoč – »hči je (še vedno, op. p.) določena za žrtveni oltar«. Četudi ne moremo zaključiti, da gre ravno za feministično poezijo, pa se pesniški subjekt vendarle zaveda vloge in položaja ženske ter njenih težav v maskuliniziranem okolju. Stvarno življenje je drugačno od filozofske transcendence, a ženska intuicija je dostikrat ključna za preživetje, se znajde v trenutku in prostoru, zna preživeti in prebroditi krizne čase (»Slabe čase preštiha«). Na tem svetu nič ne moremo sami, lirski subjekt zna kljubovati in se postaviti na lastne noge, kdaj je samemu sebi tuj, kdaj bolj ali manj znan. Išče sebstvo in drugega, zmožnost (so) bivanja, četudi se zaveda, da na koncu ni ničesar več, da se vse konča le z eno možnostjo (»erozija / ali plamenček / pogoltne neko drugo možnost«). A to ni izpovedano sentimentalno, še manj patetično, temveč kot dejstvo, ki pač zadeva vsako živo bitje. V tej poeziji je termovka mikrokozmos, posoda ljubezni, v katero On, drugi, vlije vino strasti, meril, ljubezni, življenja. Lirski subjekt časti zgodbo o Perzefoni, ki se iz onostranstva vrača na to stran in odhaja nazaj, v navezanosti in odvisnosti drug od drugega. Nastajajoči in izgubljajoči jaz je umikajoč, izmikajoč, a samozavestno premaguje težave in prepreke na poti v odgovorih, ki so v »nedoločnem sklonu«, vendar ne za večno, »ne za dolgo«. Prej ali slej se vse izravna, se postavi na svoje mesto. Če je bilo prej življenje vrtiljak, je kasneje v pesmi Mimetično poletje mladost, nepokvarjenost, brezbrižnost otroštva v gugalnici – še nič omadeževano z odraslostjo (»brez vnaprej nastavljenih / prevar«). Življenjske izkušnje pesniškemu jazu ne prizanašajo, z »drugim« izgublja samega sebe, nič več ni, kar je ali kot je (»Od vdora sil, ki vlečejo narazen, / čez čas nič več ne veš, / kje si«). A otroštvo je varno, želje še niso pogoltno potrošniške, otrok še ima sanje v Skicah otroka. Človek pa vendarle odrašča, ni več poti nazaj, vse se spreminja z leti – jaz, drugi, okolica. Redkeje, pa vendar zaznamo v nekaterih pesmih tudi fragmentarnost. Tako se v pesmi Omejitve budnih stanj kaže v nizajočih (za)povednih besedah (»Zamenjaj. Priredi. Odrini. / Zamakni. Preusmeri. Posodobi. / Iztisni«), ki v naslednji pesmi Okroglih 13 preidejo v poudarek tega, da je pesniški jaz svojski in nevodljiv – konkretno zapisano »Nesledljiv«. V pesmi Nove spretnosti, stari nagoni se subjekt zaveda spreminjanja tubitnosti, ob tem ga na svoj način določajo arhetipi, ki ostajajo vseskozi podobni in enaki. Kaže se pomembnost izhodiščnega hipa, ki pogojuje prihodnost, četudi je preteklost že mimo in prave prihodnosti še ni, čemur pa doda tudi nekoliko ironične verze (»Trenutek ne bo nikoli iz mode, / vrhunsko, / in v tem je prihodnost«). Pesniški jaz Miriam Drev ljubi premike in postanke v življenju, zaznava težo poti in se z različnimi dogodki srečuje tudi naključno. Dojema se kot samozavesten subjekt in kdaj napove izgubljanje samega sebe v svetu avtomatizirane informacijske družbe. Toda dokončno se nikoli ne izgubi, ne preneha biti, zares eksistirati, pa naj bo še tako hudo ali na videz brezizhodno. Ne briše realnosti, temveč trdno stoji v njej, se »sinhrono« premika skozi življenje, goji v sebi bachelardovske spomine, je v toku spreminjanja, a skladno s sebstvom in jazom, sama s seboj in kdaj tudi z drugim. Pozna težo, kako biti, svobodno voljo, krhkost in slabost, šibkost in ranljivost, a z lastno voljo in samozavestno presega obup ter bivanjsko negotovost. Vse z inovativnim izrazom, harmonično fluidno iz enega toka misli v drugega, iz ene realnosti v drugo, iz ene pesniške svobode v drugo. Ves čas zanesljivo, intenzivno v na videz nevidnem toku potovanja skozi žensko, (samo)refleksivno stvarnost in imaginacijsko čarnostjo sanj. Vse s sabo in z učinkovanjem na bralca, povsem blizu nemirne poetične ekstatičnosti. Miriam Drev rojena leta 1957 v Ljubljani, je pesnica, pisateljica, književna prevajalka iz angleščine in nemščine ter v angleščino kot tudi avtorica številnih literarnih kritik in spremnih besed. Diplomirala je iz primerjalne književnosti in angleščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Modus vivendi Miriam Drev so knjige; njen prevodni opus šteje več kot devetdeset del in mnogi avtorji so v slovenščini prvič izšli na njeno pobudo. Med svojim sedemletnim bivanjem na Dunaju je napisala knjižico Šviga gre lužat (1995) in okvirno prvo pesniško zbirko Časovni kvadrat (2002). Druga, Rojstva, je izšla pet let zatem in leta 2008 v Poetikonovih lirah Vodna črta. Leta 2012 je objavila roman V pozlačenem mestu in četrto zbirko pesmi Sredi kuhinje bi rasla češnja. Leta 2014 je izšel njen drugi roman Nemir. Njene pesmi beremo v angleščini v knjigi Voices of Slovene Poetry 3, uvrščene so v dve češki antologiji in poljsko ter v ameriško antologijo slovenskih pesnikov, revijalno pa objavljene v italijanščini in nemščini. Živi kot svobodna kulturna ustvarjalka v Ljubljani. Kazalo 1 Regata I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. TIRSO Odhod I. II. III. IV. Tirso I. II. III. En sam tok Jasa in vodni element v enem Dan, kot je ta Variacija 1 Variacija 2 Ne le tam Dogovor med sosedom in mano Za pesem 2 Hommage – adijo! Ježica Tako Mraznice Portret s podaljškom Po svoje Zgledi iz neke stanovanjske četrti Zakasnitve Nalezljive vloge 3 Pasaže I. II. III. IV. V. VI. Vino v termovki I. II. III. Uvajanje druge prvine Bi opustili navado, da kujemo obljube iz zraka Svet tretjine I. II. III. IV. V. VI. 4 Prostor Mimetično poletje I. II. Na zalogi Skice otroka Nova doba Planet strahov Izenačitev Najdena V zvenu 5 Omejitve budnih stanj Okroglih 13 Nove spretnosti, stari nagoni Tega ne zaobideš Species Človek pri blagajni Posebna dovzetnost Sinhrono Zoran Pevec: Nevidni tok potovanja Miriam Drev TIRSO Spremna beseda Zoran Pevec Jezikovni pregled Mojca Hudolin Poetikonove lire 71. knjiga Urednik Ivan Dobnik Zbirko ureja in izdaja Književno društvo Hiša poezije Pavšičeva 4, Ljubljana Zanj Nadja Dobnik hisa-poezije@poetikon.si www.hisa-poezije.si Oblikovanje zbirke Sandi Radovan Fotografija na naslovnici Tesa Drev Elektronska izdaja Način dostopa (URL): http://www.biblos.si Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS. Ljubljana 2018 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=295664384 ISBN 978-961-7016-36-9 (epub)