254                                                     Slovstvo.
dvor posebno trudil, da podvrže Hrvatsko in Ogersko povsem pod svojo vlast. Bansko oblast so slabili, kolikor je bilo le možno, razni nemški generali, katere je dvor pošiljal v deželo. Žalostno je bilo tedaj na Hrvatskem. Divji Turki so vladali v večjem delu Ogerske in Slavonije, prihajali so vsako leto v deželo, plenili in pustošili, a dvor je pošiljal nemške generale in nemške plačenike, kateri so pa plenili in kradli po vaseh in mestih, kolikor se je le dalo. tako, da se jih je narod malo manje bal, nego Turkov samih. A domače plemstvo'? Domače plemstvo je sicer rado prijemalo za meč in hitelo v boj »za krst častni i slobodu zlatnu« in se tudi borilo, kakor pristoja pravim junakom, vendar doma na svojih gradovih ni poznavalo nobene mere v nasilju in zatiranju prostega naroda in svobodnih meščanov. Kaj je potem čudno, če je rodila ona doba vstajo kmetov?
Pošten zagrebški meščan, zlatar Peter Krupid
—  mož stare korenine, pošten in značajen od pete do glave — ima hčerko edinico, Dorko, katero čuvata on in njena kuma, branjevka Magda, kakor zenico v svojem očesu. Ob neki priliki reši Dorko iz velike nevarnosti mladi Pavel Gregorianec, sin znanega sovražnika Zagrebčanov, posestnika medvedgradskega,Stjepka Gregorianca. Stari Gregorianec, glava slavne hrvatske rodovine, junak, neplemenit, mrzi iz dna svojega srca zagrebške »kramare i cincare«, ki so se tožikali zaradi nekakih starih pravic, in raztogoti se, ko zve. da hoče imeti sin Pavel kramarsko hčer — Krupicevo Dorko, »zlatarovo zlato«. Da sina odvrne od meščanske hčere svojih sovražnikov, ne sramuje se nobenega sredstva. Pavla pošlje v Samobor k vlastelinki vdovi Klari Gruberovi — zviti kači, katera porabi vse načine svoje lepote in zvitosti, da dobrega Pavla premami, a Dorko hoče na naj-sramotnejši način ugrabiti očetu in Pavlu. Vendar Pavel pobegne iz zvitih zanjk Klarinih in reši Dorko v drugič. Vendar še to ni dosti. Ko ne more. Klara nikakor odtrgati Pavla od Dorke. poseže po zadnjem sredstvu in da Dorko ostrupiti malo pred njeno poroko s Pavlom. Pavel jo tudi sedaj prezirno odbije od sebe, a kazen za njene grehe   prepušča   nebu,   katero   jo  skoro   kazni
—   znori namreč; a on odide v boj na Turke. Ko se povrne, pomiri se s svojim očetom, kateri skesan umre. Tudi Pavel pade nekoliko let kasneje v slavnem boju »za krst častni i slobodu zlatnu«; ž njim izumre slavna rodovina Gregoriancev.
Ni treba govoriti o posameznostih take povesti, o kateri je kritika že davno izrekla odločno besedo. Naj omenim le, da je povest pisana 1. 1871 in da je v hrvatskem slovstvu prva svoje vrste, zato bi jo mogli nazvati »prvim hrvatskim romanom« (ker Kraljevičev: »Požežki djak. Prvi naški izvorni, roman iz 1. 1863« jedva odgovarja svojemu imenu) — a ne samo prvim, nego tudi najboljim. ali vsaj izmed najboljih. Pisec ga je pa tudi pisal z navdušenjem in ljubeznijo; kako tudi ne bi, saj je v njem proslavil milo in rojstveno mesto — beli Zagreb,  j. —h.
„Psyche" Komedija u tri čina. Napisao Ivo Vojnovic.   (Zabavne   knjižn. sv. 118—119.)   8°.
Str. 130. Cena 50 kr. — Psvche imenuje pesnik svojo komedijo po Olgi, ki ima glavno ulogo. Slikar Braniewski je skriven častilec Olgin. Idea-lizuje jo po svoji sliki, ki ji je dal ime »Psvche«. Prizor za prizorom se naravno in neprisiljeno snuje. Značajev lica so živo risana. Najbolj živahna podoba cele komedije pa je baš novi Pariš z monoklom, starikavi markez della Torre. On ima vse uloge. On ti je agent, strijc in boter, pa sam ne ve, kaj pouzročuje. Slika in ljubezen, obe se počasi razkrivate koncem drugega čina. Spletke se rušijo, Markez se čudom čudi in zija, Woronska pa mu pravi: »Zaborav-ljate, markeze, da su ljubav i umjetnost starije i mocnije od ljudske diplomacije«. Komedija je res živa. Samo nekaj bi dejali: »Epatant — shocking. o yes!« Kaj je pač to! Toliko tujih nepotrebnih besedij, ne francoskih ali laških, ampak najmodernejših angleških! Tujke se morebiti vjemajo z nemškim jezikom, v slovanskih jezikih pa so neslane, kakor bi djal: danes je šenes veter«. Še manje, kakor slovenskemu jeziku, prilegajo se tujke čvrsti, samostalni hrvaščini. Mnogim udom »Matice Hrvatske« bodo angleški izrazi jako effrovable, kakor i meni, ki sem — nič me ni sram povedati — po besednjakih stikal po pomenu teh izrazov, severus.
9.   JovanSundečič: „Izabrane pjesme" Uvodom i bilješkama popratio Hugo Badalic. Sa slikom pjesnikovom. 8°. Str. 269. Cena 2 gkl. — Krasna oblika, ki jo je dala tej knjigi vrla »M. Hrv.«, kaže dovolj, da nam se močno priporoča. Pa po pravici.
Najbolj odseva v Sundečičevih pesmih narodno čutenje Kakega duha pa je pesnik v obče, razodeva »pjesnik« (str. 36.):
Bog i ljubav,  sloga,  cv'ječe
I narodnost draga,
Rujno vince, davor-srce
I obrana praga.
Pesnik je duhovnik pravoslavni. Nenravnosti se mu ne more oponašati, dasi bi se dalo marsikaj nekoliko manje polzko povedati. Bilo bi odveč mnogo besedovati o vrednosti Sundečicevih poezij, katerega Badalic uvodom tako-le hvali:
»Možemo se ne slagati ma u čemu: u tome cemo biti svi, kao jedan čovjek, da je on svim životom i radom svojim pravi apostol sloge hrvatske i srpske . . . razveselit če priznanje, kojim »Mat. Hrv.« po ovomu izdanju čini počast sebi, cijelomu narodu i zaslužnomu pjesniku. Osim toga Jovan je Sundečič po velikemu dijelu svoga pjesničkoga rada bitna i sastavna cest književnosti hrvatske.«
Sundečičeve izabrane pjesme obsegajo 20 lir-skih, 16 epskih in eno lirsko-naučno pesem. Morebiti o drugi priliki še kaj več.           Severus.
10.    „Kornelija  Tacita  manj a  djela",
Bazgovor o govornicima. Agrikola. Germanija. Preveo, uvod napisao i bilješke dodao Milivoj Šrepel. (Prievodi grčkih i rimskih klasika. Svezak sedmi.) 8°. Str, XXIV + 117. Cena za člene »M. H.« 50 kr., v knjigarnah 75 kr. — »M. Hrv.« izdaje prav dobre prevode starih klasikov, in ta knjiga je že 7. v vrsti. Zlasti zanimivo je pisan. uvod »O Korneliju Tacitu«.  O prevodu samem
„DOM  IN SVETS' 1890, štev. 8.
255
smemo toliko reči, da je tem večje hvale vreden, čim teže je Tacita dobro prevajati. Opazke na koncu knjige pomagajo čitatelju, da lože umeva. Kdaj dobimo Slovenci nadaljevanje onih prevodov, s katerimi je začel pokojni Janežič?
Dr   F. L.
,,Maričon" Pripoviest. Napisao Ljuba Babic (Gjalski). TJ Zagrebu. Knjižara DioniČke tiskare 1890. 8°. Str. 87. Cena 30 kr. - Nekako čudna vam je ta »Maričon«. Kdo pa je? Hči »sudca« Lacka Ladanovica in dobre, lepe gospe Lada-novičke, ki je pa kmalu umrla in prepustila desetletno deklico tužni osodi. Res osodi. zakaj Ladanovič se ni brigal skoro nič za svoje dete, tudi mu ni preskrbel nikake vzgoje ter le slučajno vzel nekega Francoza Delavignea za vzgojitelja. od katerega se je naučila v 14. letu citati in pisati in nekoliko drugih stvarij površno. Ko odide Francoz, znala je toliko, da je čitala lahko romane Sue-ove, Dumas-ove in IScott-ove. S tem se je razpalila njena domišljija, ki je že tako bila bujna. Nesreča njena je privedla v hišo hudo gospodinjo Lojziko, pohotno žensko, ki je bila očeta Lacka ulovila v svoje zanjke in s katero je živel dosti nerodno. Mož, ki ni bil maral za svojo blago ženo, bil je pokoren malovredni služabnici. To je do cela razjedlo značaj in-s*ee deklici, ker je videla, kaj se godi. Začela je tudi sama iskati tešila v družbi Turkovidevega Janka, poštenega mladeniča. A ko ne more že več prenašati hudih razmer doma in prosi Janka. da bi oba ubežala, ustavi se ji Janko; a Maričon občuti toliko žalost in zapuščenost v srcu, da bega sem in tje. ne vedoč, kaj se ji godi, in da teče naposled z groba drage matere potopit se v hladne valove. — Res je tu pa tam kak opis čitatelju nevšeč, in tudi konec žalosten, vendar popolnoma utemeljen, ker hoče pisatelj pokazati, kakšni so nasledki zanemarjene ženske vzgoje. Zato ne moremo biti hudi na pisatelja, ki je risal te slike po istini. Za mladino ni, za stariše in odgojitelje pa ima mnogo naukov. Povest je pretiskana iz »Vienca« 1884.
Dr. F.  L.
Druga  slovstva.
»Archiv   fiir   slavische   Philologie.
(Dalje.) Nadaljujoč poročilo o XII. zv. (prim. »Dom in Svet« str. 190) »Archiv«-a ne smem izpustiti Jagicevih opazek o dr. T. Maretič-u. G.
Naše slike.
1. Upamo, da bodo čitatelji z veseljem pozdravili lepo sliko A. Mickievvicza, katero poda-jemo na prvem mestu te številke. Podajemo jo pa v spomin, da so Poljaki dali slovesno prenesti ostanke pesnikove v domovino in  jih   tu
dr. T. Maretič, znani hrvatski pisatelj in veliki privrženik Vukov ter fonetičnega pravopisa, je napisal knjigo: »Istorija hrvatskega pravopisa latinskim slovima«, in pa razpravo v »Radu« 97.: »Kosovski junaci u narodnoj epici.« V prvem delu se vidi pridnost in trud gosp. pisatelja, v njem nam predočuje zgodovino pravopisa v hrvatskih knjigah, od najstarejših do Gajevega pravopisa. G. Jagič govori (str. 602-609) o prvem delu rečene knjige jako nepovoljno. Gospod Maretič razpravlja tvarino z drugega stališča, kakor bi želel gospod Jagič. Dokazuje namreč, da se v vseh starih knjigah iztiče posebno fonetična pisava. Jagič pa trdi, da tedaj še ni bilo te prepirke. katera se vrši dandanes z nekim »fanatizmom«. Malo pisateljev je mislilo o grafiki. marveč naslanjali so se na prednike in vrstnike svoje. Pisatelj naj bi bil podal nekatere predgovore starih piscev, in ker tega ni storil — piše Jagič — ni razprava zgodovinska. Hvali pa ocenjevalec drugi del rečene knjige, ker izvaja iz prvega dela posledice. »Kosovski junaci i dogodjaj u narodnoj epici.« (Str. 609 do 615.) Tudi s to razpravo se ne strinja Jagič. Naravnost zavrača trditev Maretid-evo, da Hr-vato-Srbi niso imeli pred 15. stoletjem epskih pesmij. Maretič namreč piše, da so si Srbi in Hrvati pred bitvo na Kosovem polju (1389) o svojih junakih in njihovih delih pripovedovali vse le v prozi; pesmi da so bile le lirske »ly-rischen Charakters«. A zato — pravi Jagie — nima pisatelj nobenih dokazov. Zakaj »argu-mentum a silentio nihil valet« Vse ima začetek, tako tudi srbska narodna epika. Ravno epika se začenja v kakem narodu najprej. In zato misli Jagič, da so epske narodne pesmi jako staro duševno blago srbskega naroda in niso še le v 15. stoletju padle iz nebes.
Prav ko sem to pisal, izšel je »Rad 101.«, kjer se brani dr. T. Maretič proti t°j kritiki. Piše, da mu je storil J. krivico, ko ga je tako zdelal zaradi knjige »Istorija«. Zakaj on ni mogel vsega tako izvesti, kakor želi ocenjevalec, sicer bi bila knjiga preobširna. O drugi oceni pa piše Maretič: »Ocjena prof. Jagiča ne donosi nikakve činjenice, ved onako bez dokaza osu-djuje moju misao«. Kdor pozna srbsko-hrvatsko književnost, ve, da je to vprašanje med Srbo-Hrvati že staro. Ž njim se pečajo prvi književniki bratovskega nam naroda, kakor Jagic, No-vakovid, Pavic. Neka je rieše!               (Dalje.)
Fr. S. Lekše.
najslovesneje pokopali. Ker govorimo o slavnem pesniku na drugem mestu, naj le prav ob kratkem povemo, kako so prenesli in pokopali pesnikove kosti.
Mickiewicz je umrl v Carigradu 26. nov. 1855. Njegovi prijatelji   so   prepeljali   truplo v Pariz,
Raznoterosti.