3
Zgodovinske stvari.
Krščanstvo pri Slovencih do Cirila in Metoda.
Spisal Ivan Lavrenčie.
I.
Oblak beži — neb6 se kaže jasno, Na njem pa sije  solnce sreče krasno. Maliki studni v prahu zdaj ležijo, Ostanki njih v valove se valijo.
J. Bile. O preseljevanji narodov drle so čete proti lepi Italiji, proti Rimu, da bi podrle črvivo drevo nekdaj slavnega rimskega cesarstva. In res mogočni Rimljani morajo se ukloniti ptujim narodom in odstopiti prvaštvo onim, ki zidajo kraljestva svoja na podlago krščanstva
in ne na podlago malikovalstva. Moč vzvišenega nauka, ki spodrine malike, uniči sled poganstva, tedaj tudi kraljestva in cesarstva. Le ona vlast in le ona ljudstva, ki 8prejm6 krščanstvo, ona ne poginejo, ona živ6 še dandanes; med drugimi tudi Slovani in veja onega debla Slovenci, pri katerih se je Kristov nauk hitro za-sejal in ukoreninil. A predno spregovorimo o krščanstvu pri naših očetih, seznanimo se z njihovim prihodom v te pokrajine in drugič vprašajmo se: niso li morebiti uže poprej, nego se navadno misli, tu stanovali ?
Slovenci ~ veja slovanskega debla, ki se je z drugimi indoevropejskimi narodi preselil iz srednje Azije v Evropo bivali so v starodavnih časih v severo-za-hodni Rusiji, o IJmerskem jezeru in o virih Dnjepra, Dvine in Volge. Živeli so tu več stoletij, veseli, pridni, srečni, bogati, dokler ne pridere divji gotski narod in jih v notranje Rusko potisne in podjarmi. Osvobode jih še le Huni, ki so iz Azije prihruli. Pod Huni okoli leta 400. pomaknejo svoje meje do Črnega morja. Ko jih tu razna druga plemena od vseh strani stiskajo, silijo na jug do Dacije in k Donavi tako, da je koncem
5.   stoletja sedanja Moldava, Valahija in Erdeljsko v njihovi oblasti. Komaj so jeli prosto dihati, uže pridejo siloviti in divji A vari, ki jih hudo stiskajo in pred seboj proti zahodu pode" , dokler se po odhodu Longobardov v Italijo leta 568. v Panoniji ne vsele. *) Od tu razširijo svoje domovje od jadranskega morja do Donave, od virov Mure in Drave, od rek Salce in Ina do iztoka Drave v Donavo; to je sedanje Tržaško, Goriško, Istrijsko, Hrvatsko, Kranjsko, vse Koroško in veči del Stajarskega in dolnjega Ogerskega in nekaj krajevna Laškem, Avstrijskem, Solnograšketn in Tirolskem, kajti gotovo je, da so biii Slovenci v Bistriški dolini (Pu-sterthal) na Tiroljskera naseljeni. kar je Safarik in v najnovejšem času Mitterrutzner dokazal. Da so tedaj te kraje posedli, ni dvomiti, — ali katerega leta so se naselili, o tem se ne strinjajo niti starejši niti novejši zgodovinarji;   le toliko je gotovo,   da  so koncem
6.   stoletja tu prebivali.
Da so pa Slovenci uže pred onim stoletjem tu stanovali, ni ravno neverjetno. Surovicki pravi, da so SI; veni spi* h prvotni stanovniki v Evropi in trdi, da so bili uže tu ob času Mojzesa. Tudi ruski letopisec Nestor govori o slovenskem rodu, ki je bival okoli Dunaja in kateremu je bil sv. Andronik učitelj. Enako trdi naš Davorin Trstenjak, ki dokazuje v preiskovanji dotiČnih starin, da so stanovali naši očetje v starodav-nosti na jugu Evrope. Pozneje pa so jih Kelti, Panonci in Rimljani za Karpate potisnili tako, da jih je le malo prihod svojih bratov v naših krajih pričakalo.
Z domačijo Slovencev se je spremenila čez nekoliko let vera njihova. Le malo časa prebiva na velikanu našem, bog zemlje, morja in zraka — Triglav; enako v globoki krog in krog s črnim lesovjem obra-ščeni dolini (Moravčah) boginja smrti — Moranain na Velesovem z ovčjo pašo obraščenim, bog ovac — Veles. Zopet prisijejo žarki krščanstva v novo Slovenijo, kakor ne dolgo pred v staro Panonijo, Noriško, Istrijo in Dalmacijo. Ker so se sosedje novih naseljencev uže bili pokristijanili, so skušali pridobiti tudi Slovence krščanski veri in zato niso prihajali učeniki samo od zahoda, marveč tudi od severa — to je, od Nemcev, Opiraje se pa na hipotezo, da so naši očetje uže pred, pomešani z drugimi narodi tu živeli in ker so bili o prihodu naših prededov Še tu živeči kristijani nekakošno seme, ki je pospeševalo razširjanje nebeških naukov —
* Prokop.                                                               Pis.
4
hočemo, predno govorimo o spreobrnjenji novih naseljencev , kratko se seznaniti z razširjanjem krščanstva pri prvotnih stanovalcih slovenskih pokrajin.
(Dalje prihodnjič.)
11
Zgodovinske stvari.
Krščanstvo pri Slovencih do Cirila in Metoda.
Spisal Ivan Lavrenčič.
(Dalje.)
II.
Uže v prvem stoletji so osnovali apostoli posrednje po svojih učencih v glavnih mestih slovenskih pokrajin, škofijske stolice. V Akvilejo, glavno mesto Istrije in Venecije, pride leta 63. sv. Marko, ki pridobi večino mesta in okolico Kristovi veri. Vzvišeni nauk potrdi s tem, da ozdravi necega gobovega mladenča, Adolfa po imenu, in z drugimi čudeži, — čin , ki vzbudi pozornost daljnih Panoncev in Noričanov. Ko odide v Egipt in v Aleksandrijo, sledita mu učenca njegova: Hermagora, rodom Nemec, kot škof, in Fortunat kot diakon. Njihovo delovanje se razširi po Istriji in Veneciji, prekorači julske planine noter do desnega brega Save; mislijo tudi, da je Fortunat prehodil Panonijo in Noriško*) razširjaje luč sv. vere, kamor je prisijala iz Lavreaka in Srema. Prišel je namreč ravno istega leta, ko s v. Marko v Akvilejo, sv. Lavrencij v Lavreak, glavno mesto Noriškega, sedaj mala vas blizo stoka Aniže v Donavo v gornji Avstriji; enako sv. Andronik in pred njim Epajnet v Srem , glavno mesto Panonije, sedaj razvaline blizo stoka Save v Donavo.
V glavnih mestih zasejano seme se je širilo brzo po drugih pokrajinah, kajti rimske ceste so vezale vsako več ali manj znamenito mestice se stolico svojo. Spri-čuje nam to mučeniška kri, ki se je pretakala po slovenski zemlji. Med mnogimi mučeniki, ki jih imenuje rimska „Martyrologie" , hočem omeniti le nekatere: V Akvileji za cesarja Nerona leta 68. naša prva učenika Hermagora in Fortunat, Krizogon in Prot, mašnika, Kancij, KancijaninKaneijanila, v Istriji Silvan, Feliks, v Trstu Lazar in Apoli-nar levita, v Ljubljani sv. Pelagij, levit, v Lavreaku sv. Florijan, v Sremu Teodozij in Emanuel, v Sabariji Ritili in drugi.
Mučenje nikakor ne omaja železne stanovitnosti marveč izpolni se Tertulijanov izrek: „Semen est san-guis christianorura" (kri je seme kristijanov). Ustanove se še druge škofije in sicer v mestih, ki so neposrednje v dotiki z Akvilejo. Peljala je namreč rimska cesta iz Akvileje skoz Vipavsko dolino in Hrušico v Aemono (Ljubljano), od tu ena v Sisek (Siseia); druga iz Aemone v Ptuj (Petovio); tedaj v mesta uže po svoji naravi za škofijske stolice pripravna. Kot prvi škof imenuje se v Sisku Kvirin (308. umrl), v Ptuju učeni Viktor in (umrl 303). V Aemoni nahajamo škofa Mak si m a nekoliko let pozneje 1. 381., o katerem nam pričajo spisi akvilejskega zbora; umrl je skoro gotovo mučeniške smrti. Je li imei naslednika precej po smrti, ni gotovo; Schooleben in Valvazor nam sicer imenujeta nekega Kast-a leta 370., Gen odi-a leta 500. in Janeza 504., a brez dokazov. Se le pozneje v 6. stoletji sta nam znana JPeter in Flor (umrl 1. 600.), zadnji emonski škof.    Škofijska  cerkev  je  bila   skoro   gotovo
*) Schonleben ,?Annales Carn." del I1L, str.  154.
12
cerkev sv. Petra*) zunaj Ljubljane, kajti prvotna, sedanja stolna cerkev sv. Nikolaja je bila sezidana v 7. stoletji.
In tako je nastalo še več druzih škofij, ki so bile glavnim prvotnim trem podružeae. Akvilejski istrijanske in venecijanske, Sirmiji panonske, Lavreaku noriški: Tiburnija in Celeja **)
Komaj obsije solnce krščanstva naše pokrajine, uže pridejo črni oblaki, ki mu vzamejo oživljivo moč. Vstal je neki Ariji, ki je tajil božestvo Odrešenika. Njegov nauk (Arionizem) se hitro širi po Iliriji in Srem, prvo katoliško mesto Panonije, je glavni sedež krivoverstva. Se več zla napravijo divji Germanski in Hunski narodi, ki so jeli vreti in dreti od Donave skozi slovenske dežele proti lepi Italiji. Razruše se najlepša mesta: Ae-mona, Akvileja, Petovia, Celeja leta 452. in Srem leta 441. okusiti mora ljutost hunsko. Vjeti so bili škofje, pomorjeni mašniki; podrte so bile cerkve, svetinje mu-čencev izkopane, povsod žalovanje in stok. Ko odide prvi sovražnik, uže pride grozoviti Avar; pokončuje, žge, mori, kot prvi. Od starih škofij ostane le Akvi-lejska, Tržaška in nekatere Istrijske, vse druge izginejo. Enako se pozgube spoznovalci nebeških resnic, tako da ]ih je o prihodu Slovencev le mala peščica.
(Dalje prihodnjič.)
*) Mogoče je, da je bila cerkev sv. Petra v prvotni dobi DJemu na čast sezidana, ne le samo zarad prvastva med apostoli, marveč zarad potovanja njegovega, o katerem žago-tovlja Hesvchij  škof salonski v Dalmaciji okoli 1.  420.
Pis.
**) Hicinger „Zlati vek<; str.  12.
20
Zgodovinske stvari. Krščanstvo pri Slovencih do Cirila in Metoda.
Spisal Ivan Lavrencič. (Dalje.)
III.
Skoro popolnem zatrto je bilo krščanstvo o prihodu naših še poganskih očetov. Da ni precej oživelo, potrjujejo zanesljivi historični virniki, kajti novi naseljenci skušali so si pred vsem pridobiti politično bodočnost; ta želja pa jih je zapletla v vojske z različnimi, deloma še divjimi, deloma uže omikanimi sosedi: na severoza-padoi strani z Bavarci, ki so posebno hlepeli po sedanjem Koroškem, — v zapadu z Longobardi, ki so stegovali svojo gospodujočo roko do Soče, — na jugu z Grki. Najhujši pa so bili A v ari (Obri), kateri so gospodovali nad Slovenci čez 20 let. Napadali so od izhoda od ogerske strani skoro neprenehoma naše prednike; mastili so se od njihovih žuljev in grozovitosti počeli, katere opisovati se mi pero ustavlja. Čakali so rešenja, dokler jih ne oprosti težke sužnosti hrabri Samo, Slovan po rodu, ki po slavni zmagi 35 let (624 — 659) srečno vlada naše očete. Žalibože, da raz-dene po njegovi smrti nesrečna nesloga slovensko kraljestvo, ki je obetalo tako lepo bodočnost. Slede mu vojvodje, ki so se še več kot preveč uklanjali tujim vlastim Bavarcem in Frankom; to pa je vzbudilo domače razpore, vsled katerih so izgubili mnogo pokrajin na Tirolskem in Solnograškem.
A odvisnost imela je tudi solnčno stran; to potrjuje razširjanje krščanstva od nemške strani. Solno-grad bil je druga Akvileja (Oglej), kajti oskrboval je z dušno hrano Korotansko , ki je obsegalo zgornji del Krajne. Za južni del do Save so skrbeli marljivi oglejski patrijarhi. Natančnejih poročil o njihovem delovanji ni zapisala „Klijo" — mati zgodovina v svojo knjigo. Gotovo je, da so pri spreobrnitvi južnih Slovencev pripomogli tudi tržaški^škofje, posebno Primorcev, Kra-ševcev in Pivčanov. Če ne drugo, potrjuje vsaj to, da ste bili dekani ji postojnska in bistriška še le 16. julija leta 1830. tržaški odvzeti; kakor vipavska goriški, naslednici oglejske škofije.
Svetlejša je zgodovina o razširjanji krščanstva v pokrajinah jiad Dravo, deloma nad Savo, to je po današnjem Stirskem, Koroškem in Gorenjskem. Uže leta 630. je prišel utrehtski škof Amand k Slovencem. Ker je pa dobil nerodovitna tla, vrnil se je kmalu; kar je opravil, pozgubilo se je hitro. Več sadii je obrodil trud prvega solnograškega škofa sv. Ru-perta, ki je prišel leta 696. iz Vormacije v Rezno, glavno mesto Bavarskega, k vojvodi Teodu, da bi ondi sv. vero razširjal in utrjeval. Teodo sprejme ga z veseljem, da se s svojo družino krstiti in dovoli mu, da se sme kjer koli hoče ustanoviti. Sv. Rupert si izbere razvaline razrušene Juvavije, ki se kmalu spremeni v sedanji Solnograd; sezida cerkev sv. Petra kot stolico in samostan za menihe in druzega za nune. Od tod potuje po deželi in prestopivši meje Bavarske, pride k Slovencem, katere podučuje in krsti. V Cel j i vzdigne svetinje sv. Maksimilijana škofa in mučenca, s
katerimi se vrne v stolico svojo Solnograd. *) Nekateri še celo trde, da je potoval še dalje proti jugu in da je po današnjem Dolenjskem, če ne neposrednje, vsaj po-srednje po svojih učencih vzvišeni nauk podučeval, kar potrjuje St. Rupert in njemu posvečena cerkev. **) Od radost, da prinaša njegov trud stotern sad, pokliče iz Nemčije 12 svečenikov, med drugimi flunialda, Gizi-larja in Doninga, ki so tudi v Korotanijo pridno zahajali.
Sv Rupert, vrnivši se 1. 706. v Vormacijo, ***) izroči stolico Ancogol-u, ki se pa kakor njegov naslednik Vi ta l ne briga za Slovence. Novih učiteljev ni več v deželo; stari pa se pozgube. Krščanstvo gre rakovo pot, dokler ne napoči v drugi polovici osmega stoletja bolja doba, to je za časa politične sužnosti naših očetov.
(Dalje prihodnjič.)
*)  Huber ,,Christianisirung Siidostdeutschlands". Zvezek
III.  str.  148.
**) Cerkev so gotovo sezidali pred 1. 811. nemški (sol-nograški) duhovniki in ne pozneje oglejski patrijarhi , ki so solnograške nadškofe in duhovnike čez vse črtili.
***) Jireček „Entstehen christlicher Reiche" II. str. 103*
27
Zgodovinske stvari.
Krščanstvo pri Slovencih do Cirila in Metoda.
Spisal Ivan Lavrenčič. (Dalje.)
IV.
Okoli leta 748. prosi korotanski vojvoda Borut, vide, da ne bi bil kos sovražnika, Bavarce pomoči zoper Avare, ki so po Sanaovi smrti še vedno nadlegovali na?e kraje. Res pride Tesel II. z vojsko, ki premaga in potolče sovražnika. A pomagal ni zastonj, marveč Slovenci morajo pripoznati neposrednje bavarsko in posrednje frankovsko nadoblast, kajti Bavarsko je bilo nekaka provincija frankovskega kraljestva. Za poroštvo zvestobe in pripoznanja nadoblasti morajo poslati mnogo za3tavljencev vojvodi Teslu; med drugimi Ka-rast-a (Carast, Caratius), Borutovega sina m Hotemara (Chetimarus) stričnika njegovega, ki sta bila izrejena na Bavarskem (v kneževni šoli opatije „Avau*) v krščanski veri.
Po smrti Borutovi leta 751. so poslali Bavarci po povelji frankovskega kralja Korotancem Kara sta, ki so ga posadili precej po prihodu na vojvodski prestol. Vlado nastopivši prizadeval si je na vso moč, da bi razširil pri Slovencih vero, v kateri je bil izrejen. Mogoče, da bi bil dosegel svoj namen, ako mu ne bi bila upihnila prerano 1. 754, bleda žena luč življenja. Sledil mu je bratranec Hotemar, ki je pripeljal seboj maš-nika Majorama. Spravil ga je ž njim stric Lupo, maš-cik na otoku kamniškega jezera (Chemingi lacus) „Ava", kjer se je skoro gotovo šolal s korotanskimi knezoviči.
Da bi pa brzo malikovalstvo zatrl, prosi Hotemar nekoliko let pozneje okoli 1. 760. in drugič 1. 767. sol-nograškega škofa, naj bi on sam prišel k ljudstvu njegovemu, ter krščene v veri potrdil, pogane pa podučil in za vzvišene nauke navdušil. Virgilij ne more nikakor uslišati njegove prošnje, kajti mnoga škofijska opravila mu niso nikamor dopustila; da bi pa vsaj deloma spolnil željo vojvodi, pošlje škofa Modesta z več mašniki na Korotansko; kakor Latina, ki je večkrat zarad domačih prepirov naše očete popustil, a zopet se vrnil. Razun Latina poznamo tudi: Vatona, Reginberta, Kočara, Ekiharda, Reginbalda, Avguština,**) ki so se raztrosili po slovenskih pokrajinah ter ljudstvo poduČevali, krščevali, cerkve zidali in posvečevali; tako: pri Go-spejsveti na mestu starega Viruna; v Liburniji ali nekdanji Tiburniji v gornji podravski dolini; Undrimah (Ondrimah) v gornji pomurski dolini. Žalibog, da so ovirali  njihovo  početje  notranji  upori,   ki   so se vneli
*) Huber ,,Christianisirung Siidostdeutsehlands" zvez. III. str. 243.
**) Glagolita Clozianus. Anonytnus Salisburgensis. Schon-leben III. str. 377.
zoper Kristovo vero. Oni poganski očetje namreč, ki se niso dali podučiti, niso nikakor gledali z lepim očesom , kako se ajdovski terapeljni podirajo in mu liki končujejo. Spuntajo se uže pod Hotemarom trikrat in tembolj, ker mislijo, da je krščanstvo nekako sredstvo, s katerim jih hočejo Nemci popolnem podjarmiti. Še hujša borba nastane po smrti Hotemara 1. 769., ko jim pošljejo Franki za naslednika mladega Valduha (Valdungus, Valchunus). Vojvoda, ki je bil podložen, poslušen Bavarcem in Frankom ali neobčutljiv za svoje ljudstvo. Siril je sicer krščanstvo , za kar smo mu in mu moramo biti hvaležni, ali se sredstvi, kakoršnih ne more nihče odobravati:
,,Va!jhiin ravna po svoji slepi glavi, Po božji volji ne, duhovni pravi.M
(Krat pri Savici.)
Hotel jim je vsiliti nebeški nauk z mečem, ne vede, da v verskih rečeh je treba prepričanja, katero se doseže o Kristovi veri prav lahko. Naj bi bil Valduh krščanstvo z lepa razširjal, potem bi bili gotovo tudi naj-veči nasprotniki spoznali resnico in zavrgli malike. Ker so pa bili m orani, se upr6, oborože in zapode duhovnike na Bavarsko. Dado si besedo, ne prej odjeojati, dokler Valduha ne izpode, Bavarskega jarma ne otreso in stari maliki ne dobe one časti in veljave, ki so je imeli ne dolgo prej. Pogumno planejo pod vodstvom Droha in Hermana Avrelija na Valduha, ki se jim brani le z malim številom krščenih vojakov. Neverna moč kristijane razkropi, deloma pa tudi pobi je. V njihovi oblasti je vas za vasjo, trg za trgom, mesto za mestom, med tem , ko je prejšnji gospodar (Valduh) bežal na Nemško.
Komaj je izgnan vojvoda , uže naorožita prijatelja njegova Tesel in Deziderij, kraj Longobardski, veliki armadi proti Sloveniji, z namenom, da bi postavila Val-duha na prestol, in drugič, da bi se polastila te ali one slovenske pokrajine. Prvi je na bojišči Deziderij, ki je pa tako potolčen, da se le z malo tropo reši. Nesreč-nejši so bili boji z Bavarci, ki so privreli s tremi četami^ z eno na Koroško, z drugo na Gorenjsko, s tretjo na Stirsko. Kaj je hotelo malo število nevernih očetov proti toliki armadi! Po hudih bitkah morajo se umakniti in naposled podvreči se Teslu in Valduhu.
(Dalje prihodnjič.)
35
Zgodovinske stvari.
Krščanstvo pri Slovencih do Cirila in Metoda.
Spisal Ivan Lavrenčič. (Dalje.)
V.
Nastopiva! Valduh drugič prestol vojvodski, prosi solnograškega škofa okoli L 779., naj mu pošlje verskih oznanovalcev. Virgibj nadjaje se, da se bode širilo mirno odslej krščanstvo, mu prošnje ne odreče, ter pošlje med drugimi Heimana, Reginbalda in Duplitera. *) A motil se je, kajti Valduh ne zna si niti pridobiti ljubezni podložnih niti pomiriti razkačenih ajdov in z lepa pokristi-janiti jih, marveč maščuje se nad njimi s tem, da jih išče, preganja in brez usmiljenja mori.
Ni čuda, da se zopet vname ogenj , katerega podtika bavarsko gospodstvo nad našimi preddedi. Oni so imeli in niso imeli vojvode, kajti Valduh se je udal Teslu, po<tal je njegov sužen; naši očete, kakor tudi posest njihova bila mu je deveta briga. Skoro gotovo je bil le on kriv, da so se polastili tujci slovenskih pokrajin na Tirolskem in Solnograškem, ki so se pod go-spodstvom nemških vladarjev popolnem ponemčile. Kaj pa na dvoru, se li posvetuje z našimi očeti? — Nikakor: obdajajo ga le Nemci, on zapoveduje, kakor le oni hrte.
Očete je to zelo bolelo; žalostno so zrli v ono srečno, »lato dobo slovenskega kraljestva, kjer jim je skušeni in hrabri vodja, kralj Samo priboril in utrdil posest in pravice. A sedaj zanemarja in zaničuje jih lastni vojvoda; namesto, da bi gospodariii oni, gospodujejo tujci:
„Na tleh leže Slovenstva stebri stari,
V  domačih šegah vtrjene postave;
V  deželi parski Tesel gospodari, Ječe pod težkim jarmom sini Slave, Le tujcem sreče svit se v Kranji žari; Ošabno nos'jo ti po konci glave."
(Krst pri Savici.) Te sramote nočejo prenašati nikakor več; pripravljeni so preliti raji zadnjo kapljo krvi za svobodo, nego služiti tujemu sovragu:
„Ce pa naklonijo nam smrt bogovi, Menj  strašna noč je v črne zemlje krili, Ko  so pod  svitlim solncem sužni dnovi!"
(Krst pri Savici.) Al žalibog, da v srdu predaleč segajo. Nadloge, ki tlačijo narod, pripisujejo tudi krščanstvu; vržejo se na cerkve, katere razrušijo ali v ajdovske tempeljne premenč; krščanske duhovne neusmiljeno davijo in morijo. Da, še eelč svojim lastnim krščanskim bratom ne prizanesejo; če se le izve, da je kedo kristijan, smrt mu je gotova, pa ne nagla, marveč združena s počasnimi in strašnimi mukami; sploh gode se grozovitosti, kakoršne je skusila Slovenija le za časa Hunov. **) Kristijani se naveličajo trpinčenja; zber6 se okrog Val-duha, ter pričnč vojsko se nejevernimi brati.
*) Glagolita Clozianus. Anonvmus Salisburgensis. **) Valvazor buk. VII. str. 386.
Z 12,000 mož vzdigne se Valduh iz Beljaka (Julia) proti Sisku, kjer so pogani pod vodstvom A vreli ja najhuje napadali kristijane. Ko še ni bil na polovici pota, mu pride naproti nek Avreljev ogleduh, ki mu naznani, da so nejeverniki uže mnogo južnih pokrajin posedli in veliko kristijanov pomorili; svetuje mu, naj se povrne, če hoče odnesti zdravo kožo. A vojvoda se ne da preslepiti , hitro pospeši korake in pomnoži svojo četo na 18.000 bojevalcev. Uže je bil blizo Siska , ko zapazi na planjavi Hermana Avrelija se 4000 pogani, ki so ravno obedovali. Nemudoma plane na-nje in bije se huda bitka, dokler niso premagani nejeverniki. Veliko (600) je mrtvih , več ranjenih in čez 400 vjetih, med njimi tudi Avrelij; le majhni peščici posrečilo se je vteči. Po zmagi poda ee Valduh s svojimi vojsčaki v Sisek, kjer je bil z veseljem sprejet.
Ostal je še Droh sam. Da bi se znebil Valduha, posluži se neke zaničijive zvijače. Pogovori se namreč z dvema vojščakoma, da bi se skrivaj splazila v Val-duhovo stanovanje v Sisku ter ga umorila. In res ubogata Droha, al v zmoti ne umorita vojvode, marveč onega, ki mu je sedel na desnici. Hudoben čin dovr-šivši, hočeta vteči, al straža ju prime in pripelje pred vojvodo. Natanko razložita tu namen Drohov. Valduh se ju usmili, jima odpusti in ju oprosti. Napade pa Droha in njegovo četo pri današnji Metliki; vojščake deloma pobije, deloma vjame z vodjo vred. Precej se vrne domii in pride še istega dne v Beljak. Jetnike izroči sodniji, ki je po kratkem zaslišanji, kakor pred Avrelija in tovariše, obsodi k smrti. Odsečejo jim roke, odrežejo jim nosove in ušesa, izvrtajo jim očesa z Dro-hom počenši, do zadnjega upornika.
(Dalje prihodnjič.)
43
Zgodovinske stvari.
Krščanstvo pri Slovencih do Cirila in Metoda.
Spisal Ivan Lavrenčič. (DaJje.)
VI.
Ko so bili pomorjeni poganski voditelji, so se pomirili duhovi in povrnil se je notranji mir. Zopet so prišli iz Solnogracla: Reginbald, Reginhar, Avguštin in Gundhar. *) Da, še celo škof Virgilij sam je obiskal na priprosnjo Valduha naše pokrajine; obhodil je pod-učevaje skoro celo Korotansko; zidal in posvečeval je cerkve, posvetil je mnogo učenih in pobožnih mož v duhovne. S kako radostjo je bil povsod sprejet, kamor je prišel, pove nam neko poročilo bavarskega zgodovinarja „Adelsreiterjau. Da, prikupil se je Slovencem tako, da so ga imenovali svojega apostola.    Umrl je 1.
*) Anonvmus Salisburgensis.
784. v Solnogradu. Se je li Valduh prej preselil v večnost nego Virgilij, se ne ve; Velzer trdi, da prej; Bolland pa pozneje.
Po Valduhovi smrti zgube naši očetje popolnem politično svobodo. Karol Veliki, zmagavši Bavarce, podvrže si Korotansko in po zmagi nad Avari 1. 79d. vso Panonijo z drugimi slovenskimi pokrajinami. Da bi ne bili naši preddedje premočni, in da bi se ne mogli spuntati, razdeli in razkosi slovensko voj vodstvo v mnogo koscev; vladarsko oblast pa prepusti domačim poglavarjem, knezom in županom. Nadzorovali so te poglavarje in grofe kraljevi namestniki, ki so pazili in skrbeli za red in mir; ob vojski so vodili tudi vojaška krdela teh pokrajin. Prvi nam znani namestnik je bil Gerold, Karlov svak, in sicer za Bavarsko in Korotansko do Drave. Pod Dravo je gospodoval furlanski vojvoda Erik. Važna je ta politična razdelitev za cerkveno upravo; dežele, namreč, ki so bile izročene Geroldu, izročene so bile tudi solnograškemu škofu; med tem, ko so pokrajine pod Dravo spadale pod Oglej.
Akoravno je   bilo  gospodstvo Karola nad Slovenci v političnem obziru jako  škodljivo ,   bilo je  vendar za krščanstvo ugodno. Tako se odpre po zmagi nad Avari ogerskim Slovencem pot do nebeških naukov, ki so doslej   z divjaki  v temi malikovalstva   živeli,   kajti še le po uničenji  tega   naroda pridejo k njim duhovniki,   ki jih podučujejo,   krstijo ,   cerkve zidajo   in posvečujejo. Sploh pa je spodbujal  Karol solnograške  škofe,   da so pošiljali marljivo svečenike v Slovenijo, tamošnjim knezom in grofom,   ki   so   bili jako  vneti za razvitek krščanstva.
Posebno vnet kristijan je bil knez korotanski Ingo ki je pridobil Kristovi veri plemenitaše. Zlahtniki nam reč niso hoteli nikakor prave vere sprejeti; mislili so, ona je le za prostake in kmete, ne pa za nje. Sicer se tudi značaj krščanstva ne vjema z njihovim značajem, kajti njegove Čednosti, kakor ponižnost, potrpežljivost, krotkost, mir in ljubezen, niso nikakor biseri plemenitega stanu. Dokler se niso vdali Rimljani teorj čednostim, bili so slavni in mogočni; ko so pa zapustili ma-like in sprejeli krščanstvo, nehala je njihova slava. Sploh je pa Kristus med vsemi bogovi najrevnejši, ki ni obljubil in dal Svojim na tem svetu niti bogastva niti veselja, marveč le trpljenje, strah in zaničevanje, preganjanje in druge križe in težave. Zraven pa je še tako prevzeten, da ne trpi zraven sebe ne druzega boga, ne druge boginje.
Duhovniki in škofje so jih skušali podučiti, in dokazovali so jim, da slava Rimljanov ni nehala, ker so sprejeli krščanstvo, marveč zarad njihovega nenravnega in pohujšljivega življenja. Da pa Kristus ne more trpeti zraven sebe drugih bogov, je jako naravno, ker je on sam edini pravi Bog. Ker vse predi kovanje nič ne pomaga, pridruži se mu Ingo, ki osmeši, po nasvetu solnograškega škofa Ar na, Virgilijevega naslednika, njihove paganske nazore.
Ingo povabi namreč nekoliko kmetov in nekoliko žlahtnikov na pojedino. Kmete pokliče v sobano , posadi jih na visoke stole zraven miz , ki so obložene z najboljšimi in najslajšimi jedrni in pijačami v srebernih in zlatih posodah. Zlahtnike pa pusti pred vrati, ter jim streže s kmečkimi jedrni v prstenih posodah; prinaša jim črnega kruha, smrdljivega mesa, kislega vina. Z eno besedo kmet je gospod in žlahtnik; žlahtnik in gospod je kmet. Se ve, da so bili plemenitaši jako nezadovoljni in razžaljeni, ter vprašajo kneza, zakaj jih tako oneČastuje. Ingo odgovori: „Oni, ki žive v mestih, v visokih in lepih palačah, niso tako čisti, kakor oni, ki žive na deželi v majhnih, črnih kočah. Oni revni ljudje in kmetje, ki so očistili svoje duše v studencu sv. krsta,
44
so čisti in snažni. Vi žlahtniki pa, ki služite še vedno mali ko m, ste tako umazani, črni in smrdljivi, da Vas ne morem trpeti zraven sebe. Od tod razloček, ki sem ga naredil med  Vami in kmeti. *}
Ta dogodek gane plemenitaše tako , da se dado precej v sv. veri podučevati. Škof Arno sam prihiti iz Solnograda; razkrije nasledke malikovalstva in nasledke krščanstva, kar jih tako pretrese, da se odpovejo starim bogovom in sprejmo sv. krst. Leto, kedaj se je to zgodilo, ni znano ; nekateri mislijo 1. 790.;  drugi 1. 793.
(Konec prihodnjič.)
*) Valvazor buk. VIL  str. 393;  Schonleben III. str. 389.
50
Zgodovinske stvari.
Krščanstvo pri Slovencih do Cirila in Metoda.
Spisal Ivan Lav renči č. (Konec.)
VII.
Škof Ar no je ljubil Slovence tako, kakor oče svoje otroke; pridno je prihajal k njim in utrjeval jih v veri.    Ko pa  povzdigne  798. 1.  papež Leo lil.  sol-
51
nograško škofijo v nadškofijo, postal je njegov delokrog tako obširen, da mora poslati na Korotansko posebnega škofa. Izvolil in posvetil je Teodori k a, katerega pripeljeta on sam in kraljevi namestnik Gerold v Slovenijo; izročila in priporočila sta ga vsem domačim poglavarjem po vsi Korotaniji in po severnem delu doljne Panonije. Obsegal je tedaj njegov delokrog vso Koro-tanijo in vse pokrajine na severni strani reke Drave do njenega iztoka v Donavo.
Kmalu po prihodu Teodorikovem je nastal prepir med ^kvilejskim patrijarhom in nadškofom Arnom. Pa-trijarh Ursus je namreč trdil , opiraje se na stara poročila, da ima Oglej pravic* do vse Korotanije, kajti v poprejšnjih časih niso imeli akvilejski škofje samo v južni, temuč tudi v severni podravski strani višjo cerkveno oblast. Ar no pa se je sklicoval na določbo papeža Caharije, ki je dal one pokrajine solnograški sto-lici. Ta prepir trpi tako dolgo, dokler ne razsodi Karoi 811. 1. pravde s tem, da Dravo postavi za mejo obeh cerkvenih poglavaratev.
Arnu je sledil 821. nadškof Adelram, ki je med drugimi dobrimi deli po smrti biskupa Teodorika poslal Slovencem Otona. Več zaslug si je pridobil njegov naslednik Luipram, ki je nastopil solnograško stoiieo 836. leta. Obhodil je podučevaje mnogo pokrajin slovenskih; zidal in posvečeval je cerkve sam, a tudi druge spodbujal k zidanju, kakor na Stirskem grofa Brunona. *) Po Oton ovi smrti je posvetil in poslal na Korotansko Ožbalta kot zadnjega škofa, kajti Luipramov naslednik Adalvin 858. leta ni volil našim očetom posebnega škofa, marveč je oskrboval sam njihovo deželo.
V tem času se je širilo krščanstvo tudi pri oger-skih Slovencih v deželici o Blatnem jezeru, deloma po solnograskih nadškofih, deloma po njihovem knezu Pri bi ni. Pri bi na, \ rodom Moravec, je dobil namreč deželo v spodnji Panoniji ob reki Šali, ki se izteka v Blatno jezero, kot fevd; pozneje pa zarad zvestobe do cerkve in vladarja kot last. Sezidal si je trdnjavo „Blatni grad" (Moosburg), kar vzbudi pozornost sosednih Slovencev tako, da se nasele v velikem številu okoli onega gradil. Ker so pa bili naseljenci v pravi veri le malo podučeni, zapove svojemu ruašniku Dominiku, da jim nebeške resnice oznanuje in razklada.
Sezidal je Pri bi na v svoji trdnjavi v čast materi Božji tudi cerkev, katero je nadškof Luipram 850. leta posvetil. Razven one sezidal je še mnogo druzih po deželi, kakor v Ptuju, Kiseku, Pesnici, Lendavi.**) V tem početji ga je podpiral Luipram, ki mu je pošiljal iz Solnograda zidarjev, tesarjev, mizarjev in druzih rokodelcev; poslal mu je tudi po smrti Do-* minikovi izvrstnega mašnika Svarnagel-a in za njim Allfrida.
Enako je skrbel za te pokrajine A d al vin, ki je 865. leta na uže omenjenem gradu pri Kocelju, sinu in nasledniku Pribinovem, Božič praznoval. Posvetil je več cerkva, tako: cerkev sv. Štefana v Stradah, cerkev sv. Petra v Veridi, cerkev sv. Janeza evangelista v Kar-tinah in mnogo druz h. ***) Izročivši Altfndu ključe cerkvene, povzdignil ga je v višega duhovnika; po njegovi smrti pa Richbalda, ki ga je nadomestoval do prihoda apostolov slovanskih.
Bili so tedaj naši preddedje o polovici devetega stoletja kristiiani; o malikih ni bilo več duha ne sluha. So li pa bili v krščanstvu utrjeni, je drugo vprašanje, katero moramo zanikati. Dosedanji učitelji so bili prav trdi Nemci,  ki so večinoma po tolmačih govorili;
*) Valvazor buk. VIL str. 403. **) Anonvmus Salisburgensis. ***) Anonvmus Salisburgensis.
seznanili so naše očete z obredi krščanskimi, pobirali desetino od njih , ali ljubezni do prave Kristove vere jim niso niti znali niti mogli vdihniti. Drugič so bili iz dežela, s katerimi so se Slovenci boriti morali; poslali so jih vladarji, ki so hoteli Slovence podjarmiti inponemčiti; od tod ona mržnja do krščanstva in nemških duhovnikov. Treba je bilo, da sta prišla moža, katerima je ljudstvo zaupalo: apostola, ki sta prinesla prave vere luč, a tudi prave omike ključ, — da sta prišla ucenika Ciril in Metod.