100
I. N. Resraan: Kot srna si plaha . . .
Z zaprtimi, udrtimi očmi
čakala je, da pride ponj o smrt.
In blede so i i ustnice v molitvi
globoki trepetale brez prestanka.
In sni so padli ji na trudno dušo:
Cvetoča deklica je žila z njim
na grajskem vrtu v srečnih,  zlatih hipih.
In v krilu svilnatem stopila je
z njim pred oltar... Duhovnik ju je zvezal...
Prikaže se ji sveta Uršula
in ji zažuga večno pogubljenje . , .
Odpre se zemlja, in začuti Alma,
kako pogreza se v brezdanjo noč . . .
»O, Bog moj sveti, oh, prečista Mati,
usmilita se me, rešita me!   — —
Pošljite ponj, ki bral je novo mašo,
da izpove me, da me z Bogom spravi! . . .«
In prišel je, in nagnil se je k nji. »Jaz nisem kriva, tudi ti si čist . . .« In sklonil se nad posteljo je smrtno in vroče je poljubil Almi ustne, kot bi izpiti hotel dušo njeno. »O, moli zame, oh, za dušo moli! . . .« In glavo njeno dvignil je v naročje, na mrtvem srcu je njegovem sladko zaspala in umrla soror Alma!
E. Gangl.
%
Kot srna si plaha .
ot srna si plaha,                              Zamaknjen te slušam,
če kdo je doma;                              ti gledam v oko,
kot grlica krotka,                            na srce pritiskam
kedar sva sama ...                          in božam lepo .. .
Nikar pa ne upaj
preveč mi, dekle . ..
nedolžnost, nedolžnost
le enkrat cvete ...
I. N. Resman.