(K. Narodni pesmi o boju pri Sisku. -ofXo^ K5XJo- ^To si voli turški paša, Ki se Turkom prav obnaša, Kak' bi vojsko vkupaj spravil, Da bi Sisek pod-se zgrabil. Sem ter tje po hiši hodi, Misel se mu v glavi blodi; Pa jo znajde volčja glava, Meni, ta bo najbolj prava: R a v b a r. Kaj mi jame zdaj Adame: Šiški vrli poglavare? Piše liste, da povelje, Nest' jih reče v tri dežele. Štajersko, Koroško, Kranjsko, V lepo zbornico ljubljansko, Da je prišel turški blisek, Da nam hoče vzeti Sisek. Oziravši se okoli — Zdaj zagleda v ravnem polji Mlad'ga poba urno teči, Bele liste v roci nesti. Ravbar se ob dlanu poči, Hitro mu na proti skoči. Bele liste brž pregleda, Paši se na glas posmeja. Svojo vojno vkupaj zbrati, Jo pod Sisek celo gnati. Pa ni moč čez Kopo priti. -Prašajo ga: «Kaj bo striti?» Štajerci so list prebrali, Grenko, kislo se držali, Tresli vsi se, omagvali, Ker Turčina so se bali. Stopi gori v svoje line Do gospoje Katarine: «Dve nedelji bodi zdrava, Da jo s pasom zaigrava.* Paša stopa o potoci, Gromeč boben nosi v roci, Jezen trdo va-nj teleba, Da razlega se do neba. List bel tud' Korošci brali, Z enim glasom pa vsi djali: «S Turkom nočmo se vojskvati, Kaše vrele ne pihati:* Res da gospe Katarini Je plahota v taki sili, Za gospoda se je bala, K' mu je sabljo pripasvala. Ves togoten rohni paša, Ki se Turkom prav obnaša: «Prek si vrvi potegnite, Kož po vrhu naložite!> «Turk ima velike hlače, Dolge, dolge pa mustače, Bi vratove naše vgledal, Kdo ve, kaj bi nam povedal U Glas gospodov hlapce kliče, Osemnajste svoje Čiče: «Z6r je, zdramši se zdvigajte, Brze konjče napajajte.* So mu tako naredili, Preko Kope se spustili, Pa pod Sisek se nabrali, Tam se v rove zakopali. Beli list Ljubljanci brali, Med seboj so tako djali: «Iščimo si pomočnika, Zdaj je sila prevelika!* «Jih sedlajte, obrzdajte, Koj na vojsko napravljajte, Hod'mo v zidano Ljubljano, Trdno, v'soko in prostrano.* Kaj stori pa turški paša, Ki se Turkom prav obnaša? Na. tla sede, list napiše, Pošlje poglavarju v hiše: «Turk če vzel nam Sisek bode, Nam narobe vse, vse pojde. — Mest' Ljubljana bo pokrajna, Krajnska dežela turška drajna.> Hlapci konje zasedali, Pa vsi ročno zaderjali — Pred se konjiča ne vstavi, Še le pri zeleni Savi. «Ala! Ala! moj Adame! Šiški vrli poglavare! Al' se hočeš mi podati, Al' mi hočeš glavo dati?» «Hitro si pomoč iščimo, Gospod' Ravbarju pišimo. Ve in zna on vojsko vodit', Pred vojaki spredaj hodit'.» Ravbar klicati brodnike Pod Černučami voznike: «Le na noge, le vstanfte! Nas prek Save predrožite!» Mu odpisal je Adame, Šiški vrli poglavare: »Nočem z lepo se podati, Nočem tudi glave dati;» «H6čem rajši se braniti, Šiški poglavar še biti; Se mi bodete kesali, Kranjcev niste še poznali!) Beli list so napisali, Ga na Krumperk mu poslali,^ Tam prebiva jaki Ravbar, Nepremagan konjski glavar. Ravbar zjutraj rano vstajal, Se po gradu je sprehajal, Line hodil si odperat, Dol' na zlato polje gledat. So brodniki še vsi spali, Zavolj vod se vozit' bali, Save vel'ke, prederoče, Gez bregove nastop'joče. Pravi Ravbarju Andreje: «V6da sega že čez breje; Mi ne moremo voziti, Vi v Ljubljano pa ne priti, j Ravbar še zakliče v drugo, Svetlih zlatov da obljubo; Si brodniki pomignili, Reko: «Še ga bomo pili.» Kmal' brodniki zakrmili, So Boga lepo prosili, Da b' jih zdrave še vozili, Turške jašpre si služili. Zlate Ravbar jim podati, Jaderno pa zaderjati, Preko polja do Ljubljane, Trdne v'soke in prostrane." Gospod Ravbar dram' Ljubljance: «Oj Ljubljanci! oj zaspanci! Brž iz pernic ustajajte, Brž na vojsko napravljajte!» Pa za Ravbarjam hodile, So Ljubljanke ga prosile, Srebra, zlata ponujale, Družeta si odkupvale. Ravbar: «Gospe! tih' in mamke, Potrpite malo samke! Zdaj ni časa podkupvati, Sila se je vojskovati.* «Meji žuga turški blisek, Hoče nam požreti Sisek; Turk če nam vzel Sisek bode, Nam narobe vse vse pojde! Vam Ljubljana bo pokrajna, Stran dolenjska turška drajna. —» Boben zdaj mu zaropoče, Da preslišat' ni mogoče. Ravbar si vojakov zbere, Dol' pod Sisek ž njimi dere. Toljk' je Turka na terišču, Koljkor mravelj na mravljišču. Naprej v der je Ravbar tekel, VePkmu hlapcu: «Stopi — rekel — Žlezi na visoko drevce, Gledaj dobro na banderce!»