502 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 2 nu Gospoda Jezusa in se po njem zahva- ljujte Bogu Očetu.« (Kol 3,17) Zadnje poglavje knjige je posvečeno usodi vo- jaškega duhovništva, pri čemer morajo »krščanski duhovniki, ki so bili poklicani k službi kot vojaški duhovniki, razumeti, kako v takem okolju preživeti in uspeva- ti; razumeti pravila, pravilnike in navo- dila; sprejeti predloge, predstavljene v prejšnjem poglavju.« (str. 231) Predstavljena knjiga, delo dveh upo- kojenih vojaških duhovnikov in univer- zitetnih predavateljev, je napisana v po- ljudnem (in ne znanstvenem) slogu, pri čemer je večina poglavij obogatenih še z osebnimi izkušnjami obeh avtorjev ter drugih vojaških duhovnikov. Posledično je knjiga razumljiva tudi za splošno jav- nost, a vseeno predstavlja pomembno delo za razumevanje delovanja vojaških duhovnikov. A prvenstveno je knjiga na- menjena kandidatom za vojaške duhov- nike in vojaškim duhovnikom, ki v ame- riških oboroženih silah že delujejo. Za slovenske vojaške duhovnike, pro- učevalce religiozne duhovne oskrbe, pa tudi za širšo javnost je knjiga zanimiva predvsem v smislu zgleda – kot možnost oblikovanja podobne publikacije, prila- gojene slovenskim razmeram. Dejstvo je, da je religiozna duhovna oskrba v Slovenski vojski prisotna le nekaj dese- tletij, a v tem času je v vrstah Slovenske vojske delovalo že več duhovnikov ka- toliške in luteranske veroizpovedi, ki bi lahko skupaj ustvarili podobno publika- cijo. Taka publikacija bi bila tudi dobro- došla za boljše razumevanje delovanja vojaških duhovnikov, ki so razpeti med versko in vojaško organizacijo ter glede načina svojega delovanja nenehno pod pritiskom širše družbe. Klemen Kocjančič Božja liturgija Janeza Zlatoustega in božja liturgija Bazilija Velikega. Bizan- tinsko-slovanski obred, rutenska recen- zija, slovenski prevod. Ljubljana: KUD Logos; Križevci: Ordinariat Križevske eparhije, 2023. 215 str. ISBN 978-961- 7155-16-7. Leta 2023 je slovenski kulturni pro- stor obogatil nov in celovit prevod te- meljnega liturgičnega besedila pravo- slavnih in grkokatoliških Cerkva s pre- prostim in povednim začetnim naslo- vom – Božja liturgija. Gre za slovensko poljudno izdajo grško-slovanskega ozi- roma bizantinsko-slovanskega obreda v dveh klasičnih oblikah, polno imenova- nih »božja liturgija svetega Janeza Zlato- ustega« in »božja liturgija svetega Bazi- lija Velikega«. Ob tem je smiselno izpo- staviti, da se je grško liturgično izročilo v srednjem veku razširilo v slovanske dežele in danes predstavlja večinski del vzhodnokrščanske obredne dediščine. Čeprav ima omenjena liturgija nesporno antične korenine, je glavnino svoje se- danje podobe dobila v 10. stoletju; sle- dile so dodatne prvine iz 14. stoletja, ki so poudarile njeno meniško-mistično obarvanost. Prvemu navedenemu obre- du je pripisovana povezava s pridigarsko avtoriteto konstantinopelskega škofa Ja- neza Zlatoustega ali Krizostoma (347– 407), drugega pa opredeljuje ugled me- niškega reformatorja Bazilija Velikega (329–379). Božja liturgija v svojih dveh 503 Oceni klasičnih oblikah velja za enega osre- dnjih besedil celotnega krščanstva. Novi prevod v slovenščino je obenem prvi, ki ga je odobrila pristojna cerkvena avtori- teta – tako papeški Dikasterij za vzhodne Cerkve v Rimu kot tudi Milan Stipić, vla- dika (škof) grkokatoliške eparhije s sre- diščem v Križevcih na Hrvaškem, ki med drugim pokriva celotno ozemlje Slove- nije. Prevod pomeni v slovenskem ver- skem in kulturnem prostoru preboj. Na- stal je pod vodstvom in uredništvom frančiškana Jana Dominika Bogataja s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani – ob sodelovanju skupine strokovnjakov s področja teologije, zgodovinopisja in jezikoslovja. Poljudna izdaja, za katero stojita uveljavljena založba KUD Logos in križevska eparhija, prispeva k duhovni, študijski in praktični rabi liturgične dedi- ščine. S tem deluje kot ekumenski most med rimokatoliškim, grkokatoliškim in pravoslavnim okoljem. Grško-slovanski obred bo odslej mogoče namensko in zanesljivo izvajati tudi v slovenščini. Liturgija Janeza Zlatoustega je bila pred tem v slovenščino prevedena dva- krat. Prvič leta 1933 z najosnovnejšim naborom besedila, izdanim ob gostova- nju grkokatoliškega Ciril-Metodovega zbora iz Zagreba v Ljubljani. Strokovno neoporečnost je prevodu zagotovil Franc Grivec (1878–1963), profesor ekleziolo- gije in vzhodne teologije na takratni lju- bljanski Teološki fakulteti, ki je bil verje- tno tudi (glavni) prevajalec, cerkveno potrditev izdaje (imprimatur) pa je pri- speval generalni vikar ljubljanske škofije Ignacij Nadrah (1868–1951). Drugi pre- vod je sledil leta 1965, ko so trije nekda- nji študentje Papeškega vzhodnega inšti- tuta v Rimu in gojenci tamkajšnjega Ru- skega kolegija – Jože Markuža (1939– 2019), Anton Koren (1910–1985) in Stan- ko Janežič (1920–2010) – v Trstu izdali knjižico z naslovom Božja liturgija sv. Ja- neza Zlatoustega in sv. Vasilija Velikega. Strokovni pregled (nihil obstat) je opravil Jakob Ukmar (1878–1971), cerkveni pravnik in znameniti narodnoobrambni delavec za Slovence v Italiji, imprimatur pa je prispeval takratni tržaški generalni vikar Fortunato Fornasaro. Po devetde- setih letih od prvega prevoda v sloven- ščino tako sledi tretji prevod, ki poleg li- turgije Janeza Zlatoustega vključuje litur- gijo Bazilija Velikega. Zanimivo je, da to- kratna izdaja prvič dosledno sledi ‚ruten- ski recenziji‘, to je standardni grkokatoli- ški različici besedila v cerkveni slovanšči- ni, urejeni na prehodu iz 16. v 17. stole- tje na ozemlju današnje Ukrajine in Be- lorusije. Prvič so v slovenščino prevede- ni tudi simbolno bogati spevi (troparji in kondaki) za dvanajst velikih praznikov po grškem liturgičnem koledarju. Zadnji del knjige sestavlja dvojezični (cerkvenoslo- vansko-slovenski) dodatek z glavnimi in stalnimi deli obeh klasičnih oblik liturgi- je; njegov namen je omogočiti lažje spre- mljanje obrednega toka za tiste, ki ga niso vajeni. Poleg Jana Dominika Boga- taja so pri izdaji strokovno sodelovali lju- bljanski grkokatoliški paroh in ikonopisec Mihajlo Jozafat Hardi, teolog in duhovnik z dovoljenjem opravljanja vzhodnega obreda Janez Potisek ter teolog Aljoša Kodba; prevod je recenziral rusist, zgo- dovinar in teolog Simon Malmenvall, so- delavec Teološke fakultete in Slovenske- ga šolskega muzeja. Obravnavani polju- dni prevod liturgije, prepoznaven po za- četnem naslovu Božja liturgija, spremlja- ta dva vsebinsko neposredno povezana zvezka: besedilno skoraj identična izdaja z naslovom Služebnik, namenjena zlasti duhovnikom in sodelavcem pri obhaja- nju liturgije; glasbena izdaja, ki vsebuje 504 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 2 notacijo za štiriglasni (moški) zbor in za solista, prilagojeno slovenskemu besedi- lu liturgije Janeza Zlatoustega. To je kot urednica sooblikovala Cecilija Oblonšek, strokovnjakinja za cerkveno glasbo in so- delavka Teološke fakultete. Z mislijo na dostopnost širši javnosti novi slovenski prevod vzhodne liturgije uvaja dovolj obsežna in poljudno zasno- vana spremna beseda o zgradbi, zgodo- vini ter teološkem okviru danih obredov. Tu je izpostavljena misel, da liturgija in z njo slovenski prevod ne pomeni toliko ‚scenarija‘ ali priročnika za duhovnika s sodelavci, kako naj posamezna obredna dejanja izvajajo, temveč vsebuje pred- vsem zgoščeno in v molitvi preizkušeno teologijo stoletij – iz česar sledi, da je li- turgija učiteljica vere in molitve. Njena skrbno izoblikovana zunanjost tako de- luje kot prenašalka bogatega vsebinske- ga sporočila, ki se ne izčrpa v ponavljanju besed in dejanj, temveč kliče k vedno globljemu premišljevanju in doživljanju. Ena od jezikovno vidnejših značilnosti obravnavanega prevoda so nekateri splošnejši in starejši slovanski izrazi, ki v sodobni slovenščini sprva zvenijo tuje ali nenavadno, denimo ‚hram‘ (cerkev, sve- tišče), ‚svečenik‘ (duhovnik), ‚Vsedržitelj‘ (Pantokrator, Vladar vseh in vsega). Po eni strani lahko te in podobne prevodne rešitve pomenijo nedokončano delo, ki ne upošteva ustaljene slovenske govori- ce, po drugi strani pa je v njih mogoče prepoznati zavestno odločitev in določe- no obliko ustvarjalnosti, ki v sodobni slo- venščini utrjuje vzhodnokrščansko izra- zoslovje in ji tako odpira nova jezikovna obzorja, ki ustrezajo tako predstavljeni snovi kot tudi slogovnemu kontekstu. Obravnavani prevod ni in ne želi biti znanstvenokritična izdaja, v kateri bi bili odlomki vzporedno postavljenega cer- kvenoslovansko-slovenskega besedila natančno komentirani. Ta naloga ostaja na voljo za morebitne prihodnje načrte. Posebej vredno je omeniti, da osnova, iz katere prevod izhaja, ni grško besedilo obeh klasičnih oblik vzhodne liturgije, temveč njegova slovanska različica, ki za- radi svoje razširjenosti in daljnosežnega vpliva na sodobne slovanske jezike pred- stavlja razmeroma samostojno izročilo. Zunanja in konceptualna posebnost no- vega slovenskega prevoda liturgije Jane- za Zlatoustega in Bazilija Velikega je nje- gova razplastenost. Od tod izhaja, da – tudi zaradi razmeroma visoke naklade (tisoč izvodov) – osrednji sklop opravlje- nega dela predstavlja mehko vezana iz- daja za ljudstvo v rdeči barvi z naslovom Božja liturgija. Ta zvezek dopolnjuje izda- ja za duhovnike (Služebnik), natisnjena s trdimi platnicami v isti rdeči barvi in raz- množena v tristo izvodih; spremlja ga zvezek za pevce, ki ga od drugih dveh lo- čuje modra barva, večji format in znatno nižja naklada osemdesetih izvodov. Nedvomno je glavna zasluga obrav- navanega prevoda seznanitev slovenske javnosti z eno od temeljnih stvaritev kr- ščanstva in evropske kulture. V tem po- gledu si je smiselno priklicati v zavest, da Slovenija predstavlja stičišče med slovanskim, germanskim in romanskim svetom, kjer bi morali biti takšni prevo- di še toliko bolj dobrodošli. Poleg tega ima v slovenskem prostoru – sicer neiz- brisno in večinsko zaznamovanim z la- tinskim obredom in jezikom – tudi vzho- dna liturgična dediščina starodavno ‚do- movinsko pravico‘. Na njegovem jugo- vzhodu (kasneje pa še drugod) sta na- mreč pravoslavna in grkokatoliška smer krščanstva prisotni že od 16. stoletja. Simon Malmenvall