Karl May: Zaklad v Srebrnem jezeru. (Daljc.) »Tudi meni!« je povedal črni skromno. »Kakor rečeno, srečen sem, da vidim slavnega lovca in >vestmana Old Firehanda!« »Me poznate? Kako dolgo stc že na zapadu?« »No, že precej dolgo.« »In kako vam je pravzaprav ime? Grosser ste dejali prejlc« »Da. Tomaž Grosser. Pa rodbinsko ime tod navadno opuščajo in skrajšajo Tomaža v Toma in ker nosim dolgo črno brado, me navadno imenujejo na zapadu Črni Tom.« Old Firehand ga je ves iznenaden pogledal. »Črni Tom —? Črni Tom ste, slavni rafter —?« Raftcrje imenujejo na divjcm zapadu drvarje. »Tom mi pravijo in drvar sem tudi,« je odgovoril bradati. »Ali sem slaven, o tem dvomim. Ampak, sir, tiše govorite! Cornel tamle ne sme slišati mojega imena! Spoznal bi me.« »Tako —? Se poznata?« »Poznava —? Seveda! Hočem reči, on tnenc ni spoznal, jaz pa njega koj, ko sem stopil v Louisburgu na krov. In ko rai je ponudil drink, mi je povedal celo svoje ime.« »Ste že imeli posla z njim? Bi rekel —.« »Nekaj malega. Pripovedoval vam bom o njem o priliki. Ga ne poznate?« »Danes sem ga videl prvikrat. Kako mu je ime?« »Brinkley.« »Brinklev —? Nisem še čul tcga imena. Kaj pa je?« »Nič. Brezposeln tramp, potepuh, lopov, ncvaren človek, trenutno, kakor kaže, vodja družbe, ki je njemu enaka. Nič dokrega ne namerava, sodim —. Treba bo paziti na njega.« »Tudi jaz mu bom nekoliko na prste gledal, če še ostane na krovu. In tudi z vami bi se rad seznanil, kakor sem že rekel —. Všeč ste mi —. Če se še niste drugam zaobljubili, bi lahko kar pri meni ostali —.« »Bi imeli posla za mene?« »No,« se je nasmehnil Old Firehand, »vprav za drvarja bi vas ne najel, Pa westmana potrebujem —. Ste oddani?« »Rafterje imam v gozdovih gori ob Black bcar riverju, za prvega so me izbrali, k njim moram predvsem. Pa če mi dastc čas, da jih obvestim —. Hm —! Narediti bi se dalo —. Izredna čast bi bila za mene, če bi bil pri vas —.« »Pridružite se mi!« Tom je zamišljeno gledal v tla. »Kaj pa bi bilo?« »Večjo družbo westmanov potrebujem, v gore pojdemo. Po kaj, to bi vam povedal, ko se domenimo.« »Kakor rečeno, dalo bi se narediti —. Vam moram takoj obljubiti?« »Nikakor ne! Do Fort Gibsona imava. šc čas, da se pogovoriva.« »Dobro! Pa pojdiva —. Ampak poglejte!« Pokazal je po krovu. f »Predstava se bo mcnda začela!« II. Črni panter. Lastnik cirkusa je medtetn sestavil iz zabojev in vreč nekaj vrst sedežev ter gostobesedno vabil obCinstvo k »predstavi«. Ljudjc so posedli, »stojišča« si je izbralo ladijsko osobje, ki je stnelo gledati krmljenje brezplačno. Le cornel je s svojimi l)'udmi ostal na krnu, ni mu bilo za predstavo ali pa se mu po slabi izkušnji z Old Firehandom ni zdelo več varno, da bi se mešal mcd potnike. Tudi Indijanca nista prišla gledat, ju tudi nihče ni povabil. Dva Indijanca med damami in gentlemani, — ne, tega lastnik cirkusa ni mogel in ni smel zagrešiti! Indijanec je za yankeeja manj vreden človek, izogne se mu ali pa ga celd prezira. V družbo belih vsekakor ne spada. Od daleč sta stala in se nista zmenila ne za kletko in ne za občinstvo. Pa le na videz je bilo tako. V resnici njunemu bistremu pogledu ni ušlo prav ničesar. »Občinstvo« je posedlo in radovedno čakalo, pa nič kaj posebno napeto in nestrpno. Večina niti vedela ni, kaka nevarna žival je črni panter. Mačke-roparice v novem svetu so precej manjše ko njihove sorodnice v starem svetu in niti od daleč niso tako nevarne. Južnoameriški jaguar na primer, sorodnik tigra, je tak slabič, da ga gaucho — pastir — vlovi na lasso, Gorjč tistemu, ki bi na primer bengalskega tigra vlovil na zanko! In ameriški lev, puma mu pravijo, se človeka kar boji in beži pred njim celo, kadar je lačen. Zato so gledalci pričakovali pač le samo kako pol meira visoko in morebiti meter dolgo žival, ki ne bo posebno strašna. Kako pa so osupnili, ko je krotilec odmaknil prednjo steno omare —! Od New Orleansa do Louisburga je daleč in vso pot je" tičal panter v temni klelki, ker so ga smeli krmiti le ponoči, Po dolgem času je spet zagledal svetel dan. Bleščalo se mu je. Zaprl je oči in obležal, leno iztegnjen po kletki. In nato je nalahno pomežiknil v solnčno luč — pa zagledal gosto gnečo ljudi okoli sebe. In ljudi ni bil vajen, razdražilo ga je, v hipu je planil na noge in zarjovel. Prestrašeni so šinili gledalci s sedežev in mislili zbežati. Krasna, mogočna žival je bil, gotovo dober meter visok in brez repa dva metra dolg. Vzravnal se je, zgrabil s prednjimi šapami za železne droge kletke in jih stresal, da se je kletka zamajala, rohnel in odpiral žrelo ter kazal svoje strašno zobovje. Lastnik je stal poleg kletke in razlagal. »Gospcda,« je dejal, tulc vidite pravega pristnega črnega panterja! Črni panter je doma na otokih Sunda, pa tisti je majhen, Pravi črni panter živi v Severni Afriki na meji Sahare. Prav tako močcn je ko lev, pa mnogo nevarnejši. Govedo ugrabi in odnese v gobcu. Seveda je afriški črni panter zelo redek. In tale tukaj,« je ponosno pokazal, »je pravi pristni afriški panter. Kupil sem ga v Maroku, pripotoval je črez Atlantiško reorje v New Orleans, od tam po Missisipiju in po Arkansasu. Spravili ga bomo v Van Buren, kjer pravkar gostujemo. Kaj premore, bodete koj videli. Krmljenje se bo sedajle začelo.« Mitfnil je krotilcu. Prinesel je polovico ovce in položil meso pred kietko. Ko je zagledal panter krvavo meso, jc pobesnel. Skakal je, se vzpenjal na zadnje šapc, grabil s prednjimi po železnih palicah, pihal in tulil, da je gledalce spreletavala groza in da so se plašno umikali. Eden črncev, ki je bil zaposlen pri strojih, je radcvedno prilezel bliže. Kapitan rau je zapovedal, naj se ncmudoma vrne k delu, in ker ni takoj ubogal, je zgrabil za konec vrvi in ga nabil. Črnec je zbežal pa obstal pri lini v podkrovje, pačil obraz in s pestjo grozil kapitanu. Nihče ga ni opazil, vse je gledalo panterja. Le cornel je videl njegovo grozečo kretnjo. »Poglejte, tistile nigger ne mara kapitana —! Naš zaveznik bo! Koj se ga bom lotil. Dolar ali dva storita pri takih ljudeh čudeže —.« »Čemu pa ga rabiš?« »Prisluškovat pojde za nas.* (Dalje sledi.)