SL   141   VS,
Na hruške
(Slika.)
f^|froče poletno solnce je pripekalo na zemljo. Kakor SU> utrjene so se zibale polne hruške v vrtu ; inr solnčna gorkota je puhtela tudi skozi vrt, dosegala je zelene veje, z mehko dlanjo je pobožala tuin-tam tudi rumene hruške. Vse je gorelo v solncu, trepetali so listki in šusteli narahlo, narahlo je valovilo po toplem vzduhu.
janče in Tinče sta sedela na mehki tratici in sta zrla v zrak. Nad njima so se klanjale s sadjem pre-obložene  hruške.   Kraj  sebe  sta itnela nekaj košaric.
Tinče je vstal. ,,Pojdiva !"
Stekel je k deblu in je začel plezati, Janče pa za njim.
Kmalu sta bila na vrhu, vsak na pravem mestu.
,,Začniva!"
Tinče je stresel vrh, tiščal je z obema rokama debelo vejo v rokah, in — bum, bum, bum! — za-čelo je padati na tia; tako je hrumelo neprestano tudi od Jančetove strani.
Hruška se je zibala kakor v hudem vetru; vedni — bum, bum, bum! — in nič drugega. Vse rumeno je že bilo spodaj na trati: hruške so se trkljaie po bregu navzdol, zbirale so se kraj košaric.
,,Ju! Kako je luštno!" je zakričal Tinče.
,,Poglej, Janče, kako se zibljem na veji!"  —   —
Tresla sta naprej.
Končno sta se oddahnila in splezala na ila.
„0! Vsc rumeno!"
Začudeno je zrl Janče to rumeno polje zrelih hrušk; bilo je, kakor da bi se pritihotapil v vrt skriv-nosten človek in pobarval na debelo to mehko tratico z rumeno barvo.
Vzela sta košarice in sta devala v nje hruške.
Saj so bile domače, pošteno otresene.                   I
Cvetinomirski