J. Stare: Pisma iz Zagreba. 213 žeg-, žig-, brennen; primeri: iktŠti, namesto: iktšti. Očito je sam priglas kriv, ker stoji v začetki besede, a ne na zlogi „eti", da izrekamo: i h tu ti, namesto: ihte ti; vidiiti, veduti, pomniiti, visiiti, pl&niiti, namesto: videti, vČdšti, pomneti itd.; a pisati je po zdanjem oskodnem (pomankljivem) običaji vender le treba: ihteti, videti, vedeti, "pomneti, viseti, plesneti. (Dalje prihodnjič.) Pisma iz Zagreba. Piše Jos. Stare. II. I alo je mest, ki bi se bila zadnja leta tako povzdignila, kakor beli Zagreb, ki je pred desetimi leti imel komaj dvajset tisoč prebivalcev, a denes jih šteje blizu trideset tisoč. To število ni nikogar iznenadilo, kdor je v novejšem času bil v narodnej našej metropoli in je videl, kako kar črez noč povstajajo nova poslopja in se vsako leto odpirajo nove ulice. Toda Zagreb ni le od dne do dne večji, ampak on je tudi čim dalje, tem lepši. Kar se novega zida, vse je tako lepo narejeno, da ugaja tudi ostremu očesu pravega umetnika; a kar je dobrega iz starih časov, to se popravlja in pokriva z novo' odejo, da ne zaostaja za gizdavimi plodovi sedanje dobe. Bog nas varuj kake nepričakovane nesreče, in za nekoliko let bode ves Zagreb pomlajen in ne bode se več ločilo staro mesto od novega. Pa vsaj se takšno lišpanje tudi spodobi mestu, ki je dandenes bolj nego kdaj poprej središče vesoljnemu hrvatskemu narodu. V Zagrebu biva ban, kraljev namestnik in glavar deželne vlade; v Zagrebu zbirajo se tudi narodni zastopniki, da se posvetujeja o potrebah svojega naroda; ali mnogo imenitneje je to, da so v Zagrebu vsi viri, iz katerih se mej hrvatski narod razliva čim dalje, tem večja omika. Iz Hrvatske in Slavonije, iz Bosne in Hrcegovine, iz Dalmacije in iz slovenskih krajev gleda proti Zagrebu vsak, v čigar prsih bije domoljubno srce. Kar je Francozom Pariz, kar je Čehom Praga, to mora nam prej ali slej biti Zagreb. Ne bodeš mi torej zameril, častiti čitatelj, ako ti po malem razkazujem imenitnosti narodnega našega središča. 15 214 J. Stare: Pisma iz Zagreba. Zadnjič sem ti povedal o vspešnem delovanji „Hrvatske Matice", denes pa ti bom pokazal vir višje duševne omike. Ne bodem te vodil po ozkih in strmih potih, ampak iz znanega Jelačičevega trga pojdeva skozi široko ulico Marije Valerije na prostorni Zrinski trg. To ti je lepo šetališče, podobno ljubljanskej „Zvezdi", na katerem se v poletnih večerih zbira vsa mlada zagrebška gospoda. Ali tvoje i oko bode kmalu obtičalo na krasnih palačah, ki se vrste okolo trga, in hitro boš stopal od jedne do druge, da si jo ogledaš. V tem prideš na južno stran in kar obstrmiš. Pred toboj stoji poslopje, s kakeršnim se le največja mesta morejo ponašati. V najlepšem tako zvanem „renaissance"-zlogu vzdiguje se sredi vrta na dva poda visoka palača, zidana od belega kamena in oglajenih opek brez ometa. Res, da ne vidiš na njej nobednih podob, niti raznega druzega lišpa, s katerim sosednje hiše tvoje oči na se vlečejo, ali stavbene oblike so tako pravilno dovršene in dobrodejne, da se jih človek ne more nagledati, in čim dalje jih gleda, tem bolj mu ugajajo. Kdo stanuje v tej prelepej palači ? utegneš me zavidno vprašati; a jaz ti radostno odgovarjam, da tu ne biva vsakdanj bogatin, kajti to je hram znanosti in umetnosti, to je domjugoslovenske akademije. Vidiš, dragi čitatelj, to ti je plod, kije vzrastel iz velikega navdušenja, ki je pred dvajsetimi leti vzkipelo v domoljubnih srcih hrvatskih in slovenskih. Bilo je dne 15. avgusta leta 1861., ko se je na blejskem jezeru prvikrat zbrala lepa množica slovenskih domoljubov, ki so v pričo očaka Triglava obljubili zvestobo narodu ter drug druzega vzpodbujali na delo za domovino, katerej je zasijalo solnce boljše prihodnosti. Pokojni doktor Toman je z mladeniško gorečnostjo povzdignil svoj glas in pozival zbrane rojake, naj tudi oni nekoliko pripomorejo, da se v Zagrebu čim preje odpre znanostna akademija, za katero so takrat po vsem Hrvatskem nabirali dobro-voljnih prineskov. Kakor nekdaj, ko so v Clermontu ukrepali križarsko vojno, tako so tedaj na blejskem jezeru zbrani rodoljubi vsi kakor iz jednega grla vzkliknili: „hočemo! hočemo!" in predno je minulo pol ure, bilo je 1100 gld. darov podpisanih za akademijo v Zagrebu. — Uže leta 1836. je deželni zbor v Zagrebu sprevidel, da treba učenega društva, ki bode pospeševalo višjo omiko mej hrvatskim narodom, in predložil je vladi dve osnovi za takšno društvo. Ali v odločilnih krogih takrat Hrvatom niso bili prijazni in še le 1847. leta je vlada učeno društvo „v načelu" potrdila proti temu, da jej sabor J. Stare: Pisma iz Zagreba. 215 naznači potrebno glavnico za vzdrževanje tacega zavoda. V tem je nastalo burno leto 1848. in 1849., ki nikakor nista bili za mirno delovanje, a ko so se zopet povrnili mirni časi, bilo je marsikaj drugače. Dasi Hrvatje niso pozabili učenega društva, vendar ga za zdaj niso mislili oživtti ter so zato leta 1850. utemeljili „društvo za jugoslavensku povjest i starine". Tako je ostalo deset let, dokler ni cesarska diploma od 20. oktobra 1860. 1. src avstrijskim narodom napolnila z novimi upi. Ko so se bili istega leta hrvatski velikaši zbrali v Zagrebu na posvetovanje, daroval je vladika Strossmajer v banskej konferenciji dne 10. decembra svojemu narodu petdeset tisoč goldinarjev, prvi prinesek onej glavnici, katero je vlada trinajst let poprej zahtevala, da se more ustrojiti učeno društvo ali akademija. Temu znesku dodal je Strossmajer pozneje še druzih dvajset tisoč gld. ter tako vzpodbudil svoje rojake, da so do leta 1866. nabrali dve sto tisoč gold., mej katerimi so všteti tudi darovi iz slovenskih krajev. Izročuje omenjeni dar v banove roke govoril je Stossmajer zlate besede. Rekel je mej drugim, da nobedna stvar ne pospešuje toliko razvoja vsakega naroda, kolikor narodna knjiga. V nesrečnih razmerah javnega življenja da je knjiga jedino sidro, katero narod reši pogina. Zato želi on, da bi tudi Slovenci stopili v kolo hrvatsko-srbske književnosti, kajti taka zaveza bi jim zagotovila narodno življenje in napredek, a Hrvatje in Srbi bi si po tem poti pridobili lepo število umnih sodelovalcev. Znanostna akademija pa naj bi postala središče, v katerem bi se shajali umni možje hrvatski, srbski, slovenski in bolgarski, da se posvetujejo, kako bi se na slovenskem jugu ustvarila jedna j edina književnost, ki bi obsezala vse stroke človeške znanosti. V deželnem zboru leta 1861. je Strossmajer zopet za akademijo govoril navdušen govor, ki je domoljubna srca tako prešinil, da so ga v mnogo tisoč iztisih dali tiskati in ga razdelili mej narod. Deželni zbor je na to izdelal pravila znanostne akademije in obljubil jej je tudi letno podporo iz deželnih novcev. Toda ta zbor je bil razpuščen in še le 1. 1863. je vlada akademijo „v načelu" potrdila, a dne 4. marca 1866. je Nj. Veličanstvo odobrilo tudi njena pravila, ki so se v tem morala nekoliko izpremeniti. Namen akademiji je samostalno preiskavanje na polji znanosti in umetnosti, in po tem se ona deli v štiri razrede, namreč 1) v zgodovinski in jezikoslovni, 2) v modroslovni in pravoslovni, 15* 216 J. Stare: Pisma iz Zagreba. 3) v matematični in prirodopisni in 4) v umetniški. Akademija ima svojega pokrovitelja in dva in trideset pravih udov, kateri izmej sebe volijo predsednika in dva tajnika. Častnih udov si akademija sme izvoliti največ šestnajst, dopisujočih pa kolikor hoče. Udje vsakega razreda si na leto dnij izvolijo svojega posebnega predstojnika. Konec vsacega leta je glavna skupščina in svečana seja, a razven tega se udje vsak mesec po jedenkrat shajajo v skupno, a po dvakrat v razredno sejo. Kadar udje čitajo svoje znanstvene razprave, sme vsak omikan človek priti v akademijo poslušat. Ker bode delovanje akademije od leta do leta večje, trebalo bo tudi čim dalje, tem več novčnih pripomočkov. V ta namen določujejo pravila, da akademija sme za svoje potrebe potrošiti samo štiri petine obrestij, peto petino pa mora vsako leto dodajati glavnici, ki torej vedno raste. Po tem je tudi petina vsako leto večja. To jako modro naredbo posneli so PIrvatje iz pravil francoske znanostne akademije. Da bi akademiji takoj s početka olajšala njeno delovanje, prepustila jej je vlada mu-zealno knjižnico in vse muzealne zbirke, ki se vedno ponmožujejo, a odstopila jej je tudi hišo »narodni dom". Se bolje bomo sprevideli korist naše akademije, če se v kratkem ozremo na to, kar je ona doslej storila za višjo znanstveno omiko. Brž ko je Nj. Veličanstvo na predlog deželnega zbora potrdilo prve ude ter imenovalo vladiko Strossmajerj a za pokrovitelja, a dr. Račke g a za predsednika, in ko je bil tudi opravilni red izdelan, jeli so se novi udje posvetovati, katerih del da naj se akademija najprej loti. Sklenili so, da se ima izdavati društveno glasilo „Rad", katerega se bode vsako leto tiskalo najmenj po četvero knjig. Pri-občevale pa se bodo v „Radu" učene razprave, književna naznanila in sploh vse, kar se tiče akademičnega življenja. Sklenili so na dalje, da se ima nabirati gradivo za veliki hrvatski slovar ali „rječnik"; da se imajo izdavati spomeniki pisanega in narodnega prava južnih slovenskih de žel; in da naj se po malem pripravi kritično izdanje starih hrvatskih pisateljev, začenši od XV. stoletja. Po teh pripravah bila je dne 28. julija 1867. prva svečana akademijska seja, katere se je udeležilo tudi mnogo odličnih gostov s Slovenskega in Srbskega. Sam pokrovitelj je govoril slovesni govor, s katerim se je začelo redno akademično delovanje. Ves duševni plod, ki ga je akademija do denašnjega dne obrodila, ločimo v dva velika oddelka, od katerih prvi obseza znanstvena J. Stare: Pisma iz Zagreba. 217 preiskavanja, drugi pa gradivo za poznavanje jezika, zgodovine, narodnega prava in prirodnih razmer južnih slovenskih dežel. Statistični pregled prvega akademičnega desetletja nam kaže, da je v prvih štiridesetih knjigah „Rada" bilo tiskanih 238 znanstvenih razprav, od katerih je bilo 105 jezikoslovnih in zgodovinskih, 22 modroslovnih in pravo-slovnib, 60 matematičnih in prirodoslovnih, 9 nekrologov in 42 oznanil znanstvenih del. Ali denes je uže 54 knjig „Kada" na svitlem. in po tem se je zadnja tri leta tudi število učenih razprav pomnožilo. Razen društvenega glasila je akademija do denašnjega dne izdala 12 knjig „Starin", 11 knjig starih hrvatskih pisateljev, 11 knjig zgodovinskih spomenikov, 3 knjige juridičnih spomenikov, 17 knjig razne vsebine ter 1. zvezek velikega hrvatskega slovarja, o katerem je „Zvon" v 2. številki prinesel obširno poročilo in priporočilo od g. Levstika. 109 znanstvenih knjig v trinajstih letih je gotovo obilen sad, katerega mora biti vesel vsak domoljub, bodi si Hrvat ali Slovenec. Pa to še ni vse, kar je akademija doslej storila. Nabirala je ves ta čas tudi pridno raznotere znanostne pripomočke ter je svojo knjižnico pomnožila na 18.118 knjig, a njen arhiv šteje uže 1.250 kodeksov, 15.000 pis