Vasilij Melik VPKAŠANJE BITKE PEI LJUBLJANI V DOBI MADŽAKSKIH NAPADOV I. Pri vrsti starejših zgodovinarjev — naj omenimo samo Lazi ja, Valvazorja, Engela, Kocha in Dimitza1 — je najti vest o neki bitki z Madžari, ki naj bi se vršila za madžarskih, navalov, v prvi polovici desetega stoletja pri Ljubljani. Ko je Franc Kos v svojem Gradivu objavil poročilo o tem dogodku po Dandolovem in Thuróczijevem tekstu, ffa je obenem s kratko analizo označil kot »od konca do kraja iz­ mišljeno«.2 V novejšem zgodoivinopisju se potem o bitki pri Ljubljani v glavnem ni več. govorilo,* vendar pa se pri nekaterih avtorjih še vedno omenja kot povsem resnična. Naj navedemo predvsem Ernsta Klebla, ki govori o nji na več mestih.4 S slovenske strani se je na 1 W. Lazius: De gentium aliquot migrationibus, 1600, str. 162. — J. W. Val­ vasor: Die Ehre des Hertzogthums Crain, 1689, X. Buch, str. 196, 197. — M. Koch: Chronologische Geschichte Österreichs, 1846, str. 47. — A. Dimitz: Geschichte Krains, I, 1874, str. 142. — J. Chr. Engel: Geschichte des ungrischen Reichs, I, Wien 1834, str. 80. 2 F. Kos: Gradivo, Druga knjiga, 1906, št. 343. 3 O bitki ne govorijo med drugim M. Kos: Zgodovina Slovencev od nase­ litve do reformacije, Ljubljana 1933 — A. Jaksch: Geschichte Kärntens bis 1335, I, Klagenfurt 1928 — H. Braumüller: Geschichte Kärntens, Klagenfurt 1949 — prav tako nobena novejših študij o razvoju Ljubljane niti novejše madžarske zgodovine, kakor n. pr. B. Hóman: Geschichte des ungarischen Mittealters, I, Berlin 1940. * E. Klebel: Zur Geschichte der Pfarren und Kirchen Kärntens. Carinthia I, 116, 1926, str. 48: Nach verschiedenen neueren Behauptungen (citirani so Dimitz, Koch in SS. rer. Langob.) soll Laibach 919 zerstört worden sein, nach einer grossen Niederlage des friaulischen Heeres. — ... da angeblich 919 der Herzog von Friaul und der Markgraf von Istrien bei Laibach gegen die Un­ garn kämpf ten. — E. Klebel: Die mittelalterliche deutsche Siedlung im deutsch- magyarischen und deutsch-slowenischen Grenzraum (Die südostdeutsche Volksgrenze. Der Grenzraum Wien—Pressburg—Radkersburg—Osttirol.. He­ rausgegeben von F. Heiss. Berlin 1934), str. 43, 73: Nach einer wohl auf Nieder- altaicher Quellen zurückführenden Nachricht in ungarischen Quellen haben 901. bei Laibach,die Herzoge Eberhard von Friaul und Gottfried von Meran (!) und der Patriarch gegen die Magyaren eine Schlacht verloren, wobei die Herzoge fielen. Da der Name Eberhard richtig ist und der Ortsname in der richtigen zeitgemässen Lautgestalt Leopah erscheint, kann die Nachricht als verbürgt angesehen werden. — E. Klebel: Herzogtümer und Marken bis 900. 202 Klebla naslonil Jakob Kelemina v svoji imenoslovni studiji o Ljub­ ljani,5 na razpravljanje tega pa je navezal svoja razmotrivanja o ljubljanskem imenu tudi pokojni Franc Ramovš.6 Zaradi vsega tega morebiti vendarle ne bo odveč, če se vprašanja še enkrat, pa nekoliko podrobneje dotaknemo. Ali se je bitka vršila ali ne, je samo po sebi pač povsem malo pomembno. Ker pa so viri za slovenske dežele v desetem stoletju tako zelo redki, nam služi vsako, sicer drugače še tako malo važno sporočilo za razglabljanja in sklepanja o najrazlič­ nejših problemih. Tako dokazuje Klebel z bitko pri Ljubljani tedanjo povezavo Kranjske z Italijo.7 Govori se o izvoru imena Ljubljana. Poleg tega gre za vprašanje prve omembe glavnega mesta Slovenije. Splošno velja, da se Ljubljana prvič pojavlja v virih šele leta 1144 — imeli bi tedaj kar za dvesto let starejši podatek in marsikatero temno vprašanje iz najstarejše naselitvene zgodovine bi se zastavljalo in reševalo drugače. Zato je torej problem bitke pri Ljubljani vendarle vredno rešiti. II. Vest o bitki najdemo najprej v kroniki (Gesta Hungarorum) Si­ mona de Kéze, »zvestega klerika« ogrskega kralja Ladislava IV., ki je bila napisana med leti 1282 in 1285 ;8 potem pa v Dunajski slikani kroniki (Chronicon pictum Vindobonense) in v Budimski kroniki (Chronicon Budense) s sorodnimi variantami, ki ju nova izdaja madžar­ skih virov imenuje s skupnim imenom Chronici Hungarici compositio Deutsches Archiv für Geschichte des Mittelalters, II, 1938, str. 20: Man darf vielleicht auf eine versprengte Stelle hinweisen: eine ungarische Ableitung von Niederaltaicher Annalen des 11. Jahrhunderts erzählt zu 901 von einer Ungarnschlacht bei Laibach, bei welcher dux Eberhard (von Friaul), der Patriarch (Friedrich) von Aquileja und ein dux Meranie Gottfried den Ungarn entgegengetreten wären. Hauptmann hat nachgewiesen, dass im 12. und 13. Jahrhundert der Name Meran an der Landschaft am Quarnero gehaftet hat. Von germanistischer Seite ist der Name Meran von einem Beinamen der Goten »merjans« abgeleitet worden; und Gotenreste in Kroatien sind in den Guduskanern neuestens nachgewiesen worden. Es wäre nicht unmöglich, dass uns die Nachricht von 901 eine weitere der vier Grafschaften nennen würde, Meranien, an die spätere Organisationsformen des Reiches anknüpften. — E. Klebel: Siedlungsgeschichte des Deutschen Südostens, München 1940, str. 66/67: Andererseits begegnet in späten, aber guten Quellen (Simon Keza) die Nachricht von einer Niederlage des Herzogs Eberhard von Friaul und des Herzogs Gottfried von Meran und des Patriarchen Friedrich von Aquileja bei Laibach gegen die Ungarn um 900. Krain muss um diese Zeit also noch zum Königreich Italien gehört haben. 5 J. Kelemina: Ljubljana. Razprave razreda za filološke in literarne vede Slov. akademije znanosti in umetnosti, I, Ljubljana 1950, str. 105—105. e Glej v tem zborniku str. 157. 7 E. Klebel: Siedlungsgeschichte..., gl. op. 4 zgoraj. 8 A. Domanovszky v: Scriptores rerum Hungaricarum (v naslednjih opom­ bah citirano: SRH), edendo operi praefuit E. Szentpétery, Vol. I, Budapestini 1937, str. 131. 203 saeculi XIV.9 (mi bomo v nadaljnjem rekli na kratko: Kronika iz XIV. stoletja). Naj tu navedemo besedilo:10 Kéza: Kronika iz XIV. stoletja: Post haec vero Carinthiam hosti- Post hec Carinthiam hostiliter liter adeuntes, ultra castrum Leopah adeuntes, ultra castrum Leopah dux Ineraniae11 dux Gotfridus nomine Meranie Gothfridus nominatus et dux duxque Eburhardus cum Aquilegiensi Carinthie Eberhardus, necnon Gre- patriarcha ipsis occurrentes atrociter gorius Aquilegie patriarcha ipsis oc- insimul pugnaverunt. Et quamvis ex currentes, insimul atrociter pugnave- Hungaris plures corruissent in praelio runt, et quamvis ex Hungaris plures memorato, uterque" duces occiduntur ibi cecidissent, tarnen ambos duces patriarcha per fugam liberato. Abinde Hungari occiderunt patriarcha vero spoliata Carinthia, Styria et Carniola, per fugam evadente. Abinde spoliata cum maxima praeda in Pannoniam Carinthia, Corniola et Stiria cum ma- revertuntur. xima preda sunt reversi. Poleg tega omenja bitko pri Ljubljani še pert drugih virov (prav­ zaprav le trije, ker dva vira kraja bitke ne imenujeta, dasi jo opisu­ jeta).13 Ti viri povsem slonijo na prvih dveh, ne da bi prinesli karkoli svojega. Po Simonu de Kézi je prevzel svoje besedilo' Andrej Dandolo v svoji Beneški kroniki,14 ki sega do leta 1339.15 Iz Kronike XIV. sto­ letja pa so prepisovali opis bitke Heinrich von Miigeln v svoji nemško pisani Madžarski kroniki,16 ki je med leti 1358 in 1361 dovršen prevod Kronike iz XIV. stoletja;17 potem isti pisec v svoji latinsko pisani Rimani kroniki,18 ki jo je po nemškem tekstu (z uporabo prvotnega * A. Domanovszky: prav tam, str. 219 ss. 10 Simonis de Kéza Gesta Hungarorum, izd. A. Domanovszky, prav tam, str. 167. — Chronici Hungarici compositio saeculi XIV., izd. A. Domanovszky, prav tam, str. 304. 11 Pravilno: Meraniae (opomba po Domanovszkem). 12 Pravilno: utrique (opomba po Domanovszkem). 13 Mügelnova Rimana kronika in Münchenska kronika. 14 Andreae Danduli Chronicon Venetum v Rerum Italicarum se rip tores, izd. L. A. Muratori, XII, 1728, str. 199—200: Postea Croatiam invadunt. Ultra castrum Leopoli Moraviae dux Gotti- fredus duxque Hardus cum Aquilegiense patriarcha illis occurrunt. In eo proelio uterque dux occiditur, patriarcha vero fuga salvatus est. Exinde spo­ liata Croatia et Styria cum maxima praeda in Pannoniam redeunt. 15 A. Pothast: Bibliotheca historica medii aevi, I, 1896, str. 362. 16 Chronicon Henrici de Mugeln germanice conscriptum, izd. E.Travnik, SRH, Vol.11, 1938, str. 140—141: Und czugen do gen Kernten unez enhalb Lewppach. Do begegent den Vngern der herezog von Merhern herre Gothart genant und herr Eberhart genant und (pravilno: brez und — opomba po Travniku) der herezog von Kernten und herre Gregor der patriarch von Agley, und stritten mit einander. Do wurden der Vngern an czal erslagen, doch wurden die herezogen payde in dem streit erslagen. Do floch der patriarch ausz dem streit mit den seinen. Nach dem streit raubten die Vngern Kernten und Kregen und czugen wider gen Vngern. 17 E. Travnik, prav tam, str. 93. 19 Chronicon rhythmicum Henrici de Mügeln, izd. A. Domanovszky prav tam, str. 252: Deinde ad Carinthiam et Stiriam processit plebs actica Hunorum, cunc- taque spoliavit predicti principatus. Tunc marchio Gothardus Morauie occu- 204 latinskega vira) posnel nekaj po letu 1361 ;19 nadalje Miinchenska kro­ nika20 iz XV. stoletja, ekscerpt Dunajske slikane kronike;21 pa Thu- róczi v svoji Chronica Hungarorum,22 ki je prvič izšla leta 1488.22a Za maš nadaljnji pretres teh pet del seveda ne prihaja več v poštev. Da razen del, ki so črpala iz madžarskih kronik in smo jih ome­ nili, noben znan nemadžarski vir, niti iz Italije, niti iz Nemčije, niti od kod drugod, ne govori o bitki pri Ljubljani, ali o kaki nelokalizirani bitki s podobnimi podatki, je znano.23 III. Naj najprej pregledamo podatke, ki jih o bitki dajeta Kéza in Kronika iz XIV. stoletja. Kot prvi se omenja meranski24 vojvoda Gotfrid.25 Meranski voj­ vode28 se pojavijo v zgodovini šele po letu 1152;2ва tudi sicer nimamo rens Hunis, mox cum Alberto, duce Karinthiorum et Aquilegiensi predigno patriarcha Gergorio vocaio mox acies disponunt. Fit gentium, pressura mul- tique crnu Alberto duce et marchione Gothardo corruerunt. E bello sed efugit prefatus patriarcha cum paucis et evasit. Tune Huni ad Panoniam hec spolia duxerunt in regia virtute triumpho cum insigni. 19 A. Domanovszky prav tam, str. 229, 232. 20 Chronicon Monacense, izd. A. Domanovszky prav tam, str. 64: Exinde Carinthiam vadunt hostiliter, ubi duces Morauie et Carnitine interficiunt, patriarcha Aquilegiensi fugiente. Insuper Carinthia spohata, simul cum Carniola et Styria, cum ere gravidi sunt reversi. 51 A. Domanovszky prav tam, str. 55. 22 M. Iohannis de Thwrócz: Chronica Hungarorum v Scriptores rerum Hungaricarum, izd. I. G. Schwandtner, I, 1746, str. 90—91: Post haec Carinthiam hostiliter adeuntes; ultra castrum Leopach dux Moraviae Gottfridus nominatus et dux Carinthiae Eberhardus nee non Gre- gorius, Aquilejae patriarcha ipsis occurrentes, insimul atrociter pugnaverunt. Ambos duces Hungari occiderunt, patriarcha tantum per fugam evadente. 22a A. Domanovszky, SRH I, str. 233. 23 Prim. F. Kos: Gradivo II; R. Lüttich: Ungarnzüge in Europa im 10. Jahr­ hundert, Berlin 1910; Annales Iuvavenses maximi, izd. H. Bresslau v Monu­ menta Germaniae historica (v naslednjih opombah citirano MGH), Scnptorum t. XXX., pars II, Leipzig 1926. . 21 Pri prepisih Kézinega dela (ohranjeno nam je le po rokopisih A Vili. sto­ letja in tiskani izdaji iz istega časa) beremo Meraniae samo v Horânyijevi izdaji, v treh rokopisnih prepisih pa beremo Vieraniae, pri čemer je v enem prepisu prvotno stalo: Ineraniae. Obliko Meraniae najdemo dalje v dveh naj­ starejših rokopisih Dunajske slikane kronike iz XIV. in XV. stoletja ter v štirih variantah Budimske kronike iz XIV. in XV. stoletja; v Sambukovem kodeksu iz XV. stoletja beremo Merauie; v treh variantah Dunajske slikane kronike iz XV., XVI. in XVIII. stoletja: Morauie. Tudi v vseh kasnejših virih — pri Dandolu, Mügelnu, Thuroczyju in v Münchenski kroniki beremo to zadnjo obliko (Moravie, Morauie, Merhern). 25 Namesto Gotfrid beremo v nemškem in latinskem Mügelnovem tekstu: Gothard. i • • 28 Andeška rodbina, katere člani so za dachauskimi nosili meranski voj­ vodski naslov, je imela koncem XII. in v prvi polovici XIII. stoletja mnogo stikov z Ogrsko. Žena Andreja II. je bila andeška, njen brat Bertold, poznejši oglejski patriarh, je bil nadškof v Kalocsi itd. Prim. O.Dungern: Genealogi­ sches Handbuch zur bairisch-österreichischen Geschichte, I, Graz 1931, str.2?—27. 205 v doslej znanem zgodovinskem gradivu starejše omembe imena Me­ rama, Meran.27 Med vsemi, ki so nosili naslov meranskega vojvode (1152—1248), ni bilo nobenega Gotfrida.28 V Dungernovem genealoškem priročniku se ne navaja v celi dachauski in andeški rodbini noben Gotfrid;29 le v neki listini iz leta 1178 se imenuje kot priča neki Gote- fridus de Andehse.30 Ob teh težavah z meranskim vojvodo v obdobju madžarskih napadov so nekateri, tako svoje čase tudi Klebel,31 prišli na misel, da bi utegnilo iti za istrskega mejnega grofa. Toda tudi med istrskimi mejnimi grofi nam za deseto stoletje ni znan noben Gotfrid,32 čeprav tu morebiti ne razpolagamo z neprekinjeno vrsto krajišnikov. Za drugega udeleženca bitke, Eberharda33 Kéza ne pove, kje je bil vojvoda; Kronika XIV. stoletja pa ga postavlja na Koroško. Eberhard je bilo ime sinu bavarsko-karantanskega vojvode Amulfa, ki je sledil očetu po njegovi smrti (937), a bil brž odstavljen in pregnan (938) ter tako izginil iz zgodovine.34 Morebiti je, kakor meni Hómatn, pobegnil k Madžarom35 — vsekakor ni kot vojvoda padel v boju z njimi Razen njega ni bilo nobenemu karantanskemu vojvodi ime Eberhard, niti v desetem stoletju, niti prej, niti kdaj pozneje.38 Za dobo madžarskih navalov poznamo neprekinjeno vrsto karantanskih vojvod in. vemo tudi za vsakega, kako je svoje vojvodovanje končal! — v bojih z Madžari je padel le Luitpold leta 907.37 Tudi kje drugje na našem ozemlju in v soseščini ne najdemo za deseto stoletje izpričanega no­ benega Eberharda v kaki funkciji.38 Klebel postavlja Eberharda za furlanskega vojvodo, ne da bi po­ vedal zakaj — kakor da bi sploh ne moglo biti nobene druge možnosti.3* Eberhard je res bil furlanski mejni grof, toda umrl je že davno pred madžarskimi navali, leta 865/866.40 Tudi za njim ne najdemo do konca desetega stoletja nobenega Eberharda — treba pa je spet priznati, da nam morebiti ni znana nepretrgana lista mejnih grofov. Tako je n. pr. v naših podatkih praznina med zadnjim desetletjem devetega in drugim desetletjem desetega stoletja.41 Ob vsem tem ni razumljivo, po čem 26a L. Hauptmann: Entstehung und Entwicklung Krains v Erläuterungen zum Historischen Atlas der österreichischen Alpenländer, I. Abt., 4. Teil, Wien 1929, str. 384 ss. 27 Prim. F. Kos: Gradivo II, III. 28 Glej L. Hauptmann prav tam in O. Düngern, cit. delo, str. 6—36. 29 Glej O. Düngern: cit. delo, str. 6—36. 30 F. Kos: Gradivo IV, št. 609. 31 E. Klebel: Zur Geschichte... gl. op. 4 zgoraj. 32 Prim. F. Kos: Gradivo II. 33 Od variant Kronike iz XIV. stoletja imata Chronicon Budense in Chro- nicon Dubnicense, obe iz XV. stoletja: Bernhardus. Latinska rimana kronika H. Miigelna piše Albertus, Dandolo pa Hartus. 34 Prim. Jaksch cit. delo str. 126; F. Kos: Gradivo II, št, 384. 35 B. Hóman: Geschichte des ungarischen Mittelalters, I, Berlin 1940, str. 126. 38 Prim. A. Jaksch: cit. delo. 37 Prim. F.Kos: Gradivo II, posebej št. 342; A. Jaksch, cit. delo. 38 Prim. F. Kos: Gradivo II. 39 E. Klebel v vseh v op. 4 citiranih delih. 40 P.Paschini: Storia del Friuli. Vol. I, Udine 1934, str. 171. 41 Prav tam, str. 171, 184, 188. 206 sklepa Klebel, da je ime Eberhard pri Kézi pravilno.42 Prav tako je nerazumljiva njegova trditev, da sloni vest o bitki na niederaltaichskih analih.43 Madžarski viri so res upoštevali Annales Altahenses; toda kakor nam pokaže primerjava tekstov, ne za dobo navalov, temveč šele za kasnejša obdobja.44 Za dobo navalov ne najdemo v Kézi in Kroniki iz XIV. stoletja nobenega sledu besednega reda niederaltaich­ skih letopisov. Annales Altahenses ne omenjajo v tej dobi ne Karan­ tanije, ne Karantancev, ne Leopaha, ne Meranije, ne Štajerske (ali Karantanske marke), ne Kranjske, ne Furlanije, ne Ogleja, nobenega Gotfrida. Le nekaj Eberhardov najdemo tu, a noben ni v zvezi z Madžari.45 Oglejski patriarh je pri Kézi anonimen, v Kroniki XIV. stoletja nosi ime Gregor. Gregorja med oglejskimi patriarhi tistega časa ne najdemo; prvi tega imena se pojavi šele leta 1252.4e Oglejska kronika omenja, da se je boril z Madžari patriarh Friderik (900—921) in da jih je premagal; kdaj naj bi se bila ta bitka vršila, ni povedano.47 Klebel je, kakor že razni starejši pisci pred njim, udeležbo v bitki pri Ljub­ ljani pripisal temu Frideriku.48 Oblika Leopah49 za Ljubljano50 je nekoliko neobičajna.51 V virih se pojavlja podobna oblika na -eo- (Leobacum) le v drugi' polovici trinajstega stoletja, in to na listinah furlanskega izvora,52 tako n. pr. v listini iz leta 1265, ki predstavlja pogodbo med oglejskim patriarhom Gregorjem in koroškim vojvodo Ulrikom III. in v kateri se omenja tudi ogrski kralj Bela IV.53 Dežele, kakor se v poročilu o bitki navajajo (Carinthia, Carniola, Styria, Merania), kažejo na upravno razdelitev, kakor je obstajala šele mnogo po času madžarskih napadov: na eni strani po osamosvo­ jitvi nekdanjih karantanskih krajin od Koroške, na drugi pa potem, ko so kranjski krajišniki odtrgali (verjetno v drugi polovici XI. sto­ letja) del Istre in Hrvatskega Primorja od Hrvatske.53a Posebej k 42 E. Klebel: Die mittelalterliche... gl. op. 4 zgoraj. 43 Prav tam in Herzogtümer... (prav tako op. 4 zgoraj). 44 Glej tudi opombe izdajateljev Anonyma, Kéze in Kronike XIV. stoletja ob robu in pod črto v SRH. Prva notica, prevzeta iz Annales Altahenses, se tu beleži k letu 1002. Prim. Kaindl v op. 58 cit. delo, 88, str. 212, 309 45 Annales Altahenses maiores, izd. W. Giesebrecht in E. Oefele v ML.H, SS t. XX, Hannover 1868, doba navalov str. 785—786. 49 Prim. F.Kos: Gradivo II—V; P. Paschini, cit. delo. 47 F.Kos: Gradivo II, št. 334. P.Paschini: cit. delo, str. 189. 48 E. Klebel: Siedlungsgeschichte... in Herzogtümer... gl. op. 4 zgoraj. 49 Dandolo piše Leopli; eden rokopisov Mügelnove nemške kronike (iz XV. stoletja) ima Lavbach. • epu T 50 Danes vsi lokalizirajo castrum Leopah v Ljubljano (tako tudi t>KH i, str. 167, 304). Megiser pa je mislil na Ljibuče pri Pliberku (Annales Carmtniae, 1612, str. 599), 51 O tej obliki glej J. Kelemina, v op. 5 cit. delo. 52 Informacija tov. prof. dr. Milka Kosa. 53 A Jaksch: Monumenta historica ducatus Cannthiae, IV, str. 621, st. гтзз. "a Prim. Hauptmann cit. delo, str. 380 ss.; gl. tudi Barada: Hrvatski vla- steoski feudalizam, Zagreb 1952, str. 13—15. 207 pisanju Styria, Stiria naj pripomnimo, da se ta oblika pojavi šele po letu 1180, prej nosijo krajišniki naslov marchio de Styra ali Styremsis, ki je pa tudi nastal šele v drugi polovici enajstega stoletja, ko je prišel na oblast rod Traungavcev.54 IV. Odkod sta Simon de Kéza konec trinajstega stoletja in Kronika XIV. stoletja črpala svoje podatke za bitko pri Ljubljani, ki se je vršila okrog 350 let ali več pred tem? Odgovor moremo iskati le v primerjavi z ostalimi madžarskimi viri. Najstarejši domači madžarski vir so tako imenovana Gesta Unga- rorum, ki jih je napisal po Hómanovem mnenju okrog let 1091/1092 učen duhovnik na dvoru kralja Ladislava I. in ki se na žalost niso ohranila. Kljub temu jih moremo precej dobro rekonstruirati iz del poznejših piscev, ki so jih uporabljali (Anonymus, Kéza, Kronika XIV. stoletja itd.). Gesta so opisovala prvotno domovino in izvor Ma­ džarov, njihove selitve, osvojitev Panonije, razne vojne pohode in navale ter nadaljnje dogodke do kraja enajstega stoletja. Proslavljala so velike vojskovodje dobe preseljevanj in dinastijo Arpadovcev. Kot vire je uporabljal pisec Reginonovo kroniko in njeno nadaljevanje ter Annales Altahenses; časih jim je sledil dobesedno, mnogokje pa je tekst razširjal in spreminjal. Zelo veliko je uporabljal tudi domače ustno izročilo.55 Gesta Ungarorum so v naslednjih obdobjih razni avtorji nadalje­ vali, pa tudi izpreminjali (v skladu s svojimi vsakokratnimi tenden­ cami).56 Najstarejše ohranjeno madžarsko zgodovinsko delo so Gesta Hun- garorum, ki jih je napisal »magister P.«, navadno imenovan Anonymus, notar kralja Bele (kakor danes večinoma mislijo, Bele III.), malo pred letom 1200 ali okrog tega leta. Glavni vir so mu bila stara Gesta Ungarorum v nadaljevanju iz časa Štefana II. (1116—1131), za opis zasedbe Panonije pa je uporabljal predvsem ustno izročilo.57 O odnosu Kéze do Kronike XIV. stoletja obstoje razna naziranja. Kaindl je menil, da je Kéza tekst starih Gest najtočneje ohranil in sam le malo izpremenil ali dodal (večinoma iz nekega nam neznanega, bržkone nemškega vira) ter napisal hunsko kroniko kot prvi del madžarske zgodovine. Iz starih Gest, ki pa jih je močno predelala in razširila, in iz Kéze, odkoder je prevzela nunsko kroniko, je črpala kronika, napisana okrog leta 1300 pri budimskih minoritih (zato ji je 51 H. Pirchegger: Geschichte der Steiermark bis 1282, Graz 1936, str. 263 ss. 56 B. Hóman, v op. 35 cit. delo, str. 299 ss. — I. Deér v SRH I, str. 1—11. 56 A. Domanovszky v SRH I, str. 134. 57 B. Hóman, v op. 35 cit delo, str. 408 ss. Ae. Jakubovich v SRH I, str. 13 do 30. L. Szilagyi v SRH II, str. 629—634. 208 dal ime Ofner Minoritenchronik). Po tej so bile sestavljene vse kasnejše madžarske kronike (Budimska, Dunajska slikana itd.). Tako Kaindl.58 ^Domanovszky označuje delo, ki ga je Kaindl imenoval Budimsko jninoritsko kroniko, z imenom »Chronici Hungarici compositio sae-' tuli XIII.«, mu pripisuje hunsko kroniko ter ga postavlja pred Kézino delo, v drugo polovico XIII. stoletja. Kéza je po njegovem mnenju to redakcijo na kratko prepisal, dočim jo je Kronika XIV. stoletja po­ polneje ohranila.59 Hóman pa je naziranja, da je Kéza pisec redakcije iz XIII. stoletja s hunsko kroniko vred.60 Poleg Anonyma, Kéze in Kronike iz XIV. stoletja so tudi drugi ohranjeni viri črpali iz Gesta Ungarorum, tako n. pr. Annales Posoni- enses, Chronicon Hungarico-Polonicum. Teh se tu ne bomo dotikali, ker pri njih manjka opis dobe, ki nas zanima.61 Oglejmo si zdaj, za razsvetlitev vprašanja bitke pri Ljubljani, pregledno vsebino pripovedovanja dogodkov do bitke pri Augsburgu 955 pri Anonymu, Kézi in Kroniki iz XIV. stoletja, pa zraven še na­ značimo vesti, ki jih podaja o Madžarih Regino, glavni vir Gesta Unga­ rorum za dobo navalov.62 58 R. F. Kaindl: Studien zu den ungarischen Geschichtsquellen, Archiv für österreichische Geschichte, 85, 1898, str. 487; 88, 1900, str. 418, 419, 425. M A. Domanovszky v SRH I, str. 133, 138. — Rodovnik madžarskih virov po Kaindlu in Domanovszkem: Kaindl: Domanovszky: Gesta Gesta Hung, vetera Ungaroroum Anonymus Kronika iz XIII. stol. Anonymus Kéza budimska minor, kronika kasnejše kronike Kéza Kronika iz XIV. stol. 60 A. Domanovszky v SRH I, str. 136. 61 Prim, njih izdaje v SRH I, II. и Reginonis chronicon in Continuator Reginonis Trevirensis, MGH, SS 11, Hannover 1826, doba navalov, str. 599—623. — P. Magistri, qui Anonymus dicitur, Gesta Hungarorum, SRH I, str. 33—117. — Kéza in Kronika iz XIV. sto­ letja po navedenih izdajah v SRH. — Pripomniti je, da so pri vzporejanju madžarskih kronik k Reginonu v izdajah SRH ponekod napake. Tako se n. pr. Anonymov tekst v pogl. 54 ne nanaša le na Reginonove notice k letoma 909 in 910, temveč tudi na ono k letu 908; Kéza v 39. pogl. pa ne sloni na Reginonu 907—910 in 912, temveč na Reginonu 908, 909 in 910. 14 209 R egino: 889 Odhod Madžarov iz Skitije. Opis Skitije. Napadi na Karantance, Moravane in Bolgare. 894 Madžari opustoši jo Moravsko, ki jo po Svetopolku sinovi le kratko časa drže An on y m u s : Opis Skitije. Izvolitev Almosa za voj­ vodo (1—6) Pot iz Skitije v Panonijo (7—13) Nadrobno opisovanje zmagovitih bo­ jev in zavojevanj (Bolgarija, Tran­ silvanija, Češka, Bizanc, Hrvatska, Panonija itd.) (13—52) Bojni pohod Léla, Bulcsuja in Bo- tonda: boj s karantansko vojsko, 901 Opustošenje Lombardije (škof Li- udvard ubit) 907 Poraz Bavarcev (vojvoda Luit- pold ubit) 908 Opustošenje Saške in Turingije 909 Pohod na Svabsko 910 Poraz Frankov na bavarsko-fran- kovski meji preko Čedada v Lombardi jo (Padova, škof Liudvard in Štefan ubita) (53), opustošenje Lotaringije in Svabske bitka na frankovsko-bavarski meii (54) Švab- 912 Opustošenje Frankovske in Tu­ ringije 913 Opustošenje Svabske; zmaga Ba­ varcev in Svabov ob Innu 915 Opustošenje Svabske, Turingije in Saške (pridejo do Fulde) 917 Pohod skozi Svabsko in Alzacijo do Lotaringije 924 Opustošenje Frankovske 926 Opustošenje Frankovske, cije, Francije in Svabske 932 Opustošenje Frankovske, ske, Francije in Italije 934 Zmaga kralja Henrika 938 Zmaga Sasov 944 Zmaga Bavarcev in Karantancev pri Welsu 954 Pohod preko Rena v Francijo in skozi Italijo nazaj 955 Kraljeva zmaga ob Lechu (voj­ voda Konrad pade) Nov bojni pohod Léla, Bulcsuja in Bo tonda: opustošenje Svabske (bitka ob Innu; Lèi in Bulcsu ubita), Bavarske, Svabske, Saške, Lotaringije (Erhanger in Bertold ubita), Alza- Frankovske in Francije, bitka s Saši. (55) Bojni pohod Botonda, Szabolcsa in orkénya: oplenitev Bavarske, Svabske, Saške, Turingije, Lotaringije, Francije, Italije, bitka ob Renu (veliki vojvoda ubit) (56) 210 Kéza : Kronika iz XIV. stoletja; Ponovni prihod v Panonijo (24—25) Razdelitev na sedem vojska; vojsko­ vodje (26—33) Opustošenje Moravske in Češke (Vra- tislav ubit) (34) Napad na Koroško: bitka pri Leo- pahu (35) Cesar Konrad pripravlja pohod na Madžarsko, a se mora zaradi držav­ ljanske vojne vrniti v Rim (36) Napad na Bolgarijo (37) Ponovni prihod v Panonijo (26) Razdelitev na sedem vojska; obširno opisovanje vojskovodij in raznih rodbin (27—53) Opustošenje Moravske in Češke (mir z Vratislavom) (54) Napad na Koroško: bitka pri Leopahu (55) Cesar Konrad pripravlja pohod na Madžarsko, a se mora zaradi držav­ ljanske vojne vrniti (56) Napad na Bolgarijo (57) Pohod preko Čedada v Lombardijo (škof Liudvard ubit) (38) Pohod preko Čedada v Lombardijo (Padova, škof ubit) (58) Opustošenje Saške, Turingije, Švabske, Frankovske in Burgundije; bitka pri Abahu (Hertnidus Schwarzen- burški ujet) (39) Opustošenje Saške, Turingije, Švabske, Frankovske in Burgundije; bitka pri Abahu (59) Napad na Nemčijo: bitka ob Lechu (Lèi in Bulcsu ubita) (40), oplenitev fuldskega samostana, opu­ stošenje Švabske (bitka pri Wormsu; lotarinški in švabski vojvoda ubita), Napad na Nemčijo: bitka ob Lechu (Lèi in Bulcsu ubita) (60), oplenitev fuldskega samostana, opustošenje Lotaringije (bitka pri Strasburgu; Erhanger in Bertold ubita), Francije in Italije (41) Francije in Italije (61) 211 Regino omenja, kakor vidimo, Karantance v zvezi z Madžari dva­ krat; v svoji prvi vesti o Madžarih leta 889 in proti koncu dobe navalov ob bitki pri Welsu leta 944. O drugi notici v madžarskih virih ni sledu, pač pa najdemo prvo na dveh mestih ohranjeno pri Anonymu:93 Regino 889: deinde Carantanorum, Marahensium ac Vulga- rum fines crebris incur- sionum infestationibus irrumpunt, perpaucos gladio, multa, milia sa- gittis interimunt, quas tanta arte ex corneis аг- cubus dirigunt, ut earum ictus vix praecaveri possit. Anonymus, pogl. 50: Et inde egressi usque ad Rabam et Rabuceam venerunt, Sclauorum et Pannoniorum gentes et regna vastaverunt et eorum regiones occupa- verunt. Sed et Carinthi- norum Moroanensium fines crebris incursibus irripuerunt, quorum multa milia hominum in ore gladii occiderunt, presidia subverterunt et regiones eorum posside- runt et usque in hodier- num diem adiuvante do­ mino potenter et paci­ fiée posteritas eorum detinet. Anonymus, pogl. 51: Menumorout... audive- rat ducem Arpadium et suos milites validiores esse in bello et Roma­ nos fugatos esse de Pan- nonia per ipsos et Carinthinorum Moroa­ nensium fines devastasse et multa milia hominum occidisse in ore gladii eorum re- gnumque Pannoniorum occupasse et inimicos eorum ante faciem eo­ rum fugisse. Pri Kézi in Kroniki iz XIV. stoletja te notice ni več. Koroško v dobi navalov omenjata ta dva vira samo ob vesti o bitki pri Ljubljani. Anonymus pa prinaša še dve omembi Karantancev:84 Anonymus pogl. 44: Dux vero Arpad et sui nobiles... constituerunt, ut ultra Danubium irent et terram Pannonie subiugarent et contra Carinthinos bellum promo- verent ac in marciam Lambardie se venire prepararent... Anonymus pogl. 53 Alios autem constituerunt ductores exercitus ... Qui accepta licentia a duce Zulta cum exercitu Caranthino decreverunt et per Forum Iulii in marchiani Lom­ bardie venerunt, ... Iz razporeditve vsebine, kakor smo jo zgoraj navedli, je razvidno, da ta kratka vest o spopadu s karantansko vojsko pri Anonymu po­ polnoma ustreza obširnemu poročilu o bitki pri Ljubljani pri Kézi in Kroniki iz XIV. stoletja. " MGH, SS I, str. 600. " SRH I, str. 89, 107. SRH I, str. 100, 103. 212 VI. Vprašanje, ki se nam zdaj postavlja, se glasi: ali je Anonymus prvotno obsežnejše in podrobnejše poročilo v Gesta Ungarorum tako zelo skrčil — ali pa je, narobe, Anonymus prevzel prvotno skopo bese­ dilo in so ga razširili kasnejši sestavljalci kronik — ali kdo onih pred Kézo ali Kéza sam, kakor si pač predstavljamo genealogijo teh virov. Analiza podatkov, ki jih o bitki dajeta Kéza in Kronika iz XIV. sto­ letja, nam kaže, da zapis o bitki, vsaj v tej obliki, kakor je prišla do nas, ni mogel nastati pred drugo polovico XII. stoletja (oblike Merania, Stiria). Naslednje primerjave naj zajamejo vprašanje še širše. Ce nekoliko primerjamo poročila o madžarskih navalih na zahod pri vseh treh madžarskih virih in pri Reginonu, bomo brž ugotovili, da so ta poročila pri Anonymu mnogo zanesljivejša kakor pa pri Kézi ali celo Kroniki iz XIV. stoletja. Res so pri Anonymu številni madžarski navali na zahod v obdobju 901—955 — Regino omenja tu Madžare v zapisih k 17 različnim letom — združeni v samo tri bojne pohode in opis vsakega je sestavljen na podlagi več Reginonovih poročil, ki se nanašajo tudi na med seboj precej oddaljena leta (pri drugem pohodu n. pr. na leta 913, 915, 917, 926, 938) — vendarle pa je vrstni red napadov ostal v glavnem ohranjen. Tudi edina kronološka navedba, povezana z zahodom, je v bistvu pravilna.85 Za čas navalov na zahod se pri Ano­ nymu navaja sedem nemadžarov, ki jih Regino vse omenja. Štirje so vsebinsko in formalno docela pravilno povzeti (Luidvard, vladarji Karel, Konrad in Oton), ostali trije pa so pri Reginonu brez vsake zveze z Madžari, dočim so pri Anonymu žrtve njih pohodov. Vendar gre tu, kakor se zdi, bolj za pomoto1, kakor pa za falzificiranje.66 Pri Kézi in Kroniki iz XIV. stoletja se pojavi za dobo* navalov šest novih oseb — nemadžarov (Vratislav, Gotfrid, Eberhard, Gregor, Hertnid Schwarzenburski, škof Ulrik). Od teh je le ena (škof Ulrik) povsem pravilno postavljena na svoje mesto.87 Trije so iz bitke pri Ljubljani. Češki knez Vratislav (905—921) je mogel igrati neko vlogo v odnošajih 'do Madžarov, skleniti mir z njimi, kakor poroča Kronika iz XIV. stoletja, nikakor pa ni padel v boju z njimi, kakor pravi Kéza.68 O Hertnidu Schwarzenburskem (Kéza) je vse poročilo izmišljeno.69 Ime kralja Konrada, ki ga Anonymus postavlja pravilno, se pri Kézi 65 »Postea vero anno V. regnante Cuonrado imperatore Lelu, Bulsu, Bo- tond... partes Alemannie irrupuerunt« (pogl. 55). Kronološka povezava je posneta pravilno po Reginonovi notici k letu 915 »Alamanniam... vastaverunt«, tekst (partes Alemannie) in bitka pri Innu pa sta po letu 913 — v toliko je kronologija napačna. m Umor grofa Štefana, ki ga Regino popisuje v letu 901 takoj za navalom Madžarov v Italijo, pripiše Anonymus Madžarom. O podobnem primeru Erhan- gerja in Bertolda glej podrobneje na str. 215. 67 K bitki na Leškem polju leta 955. Prim. Lüttich, v op. 23 cit. delo, str. 159. 68 V. Novotny: Ceské dëjiny. Od nejstaršich dob do smrti knižete Oldricha. Praha 1912, str. 447, 451. 69 MGH, SS t. XXIX, Hannover 1892, str. 534 (Heinemannova opomba k Kézinemu tekstu). 213 in Kroniki iz XIV. stoletja povezuje z dogodki, ki nimajo z njim nobene zveze.70 Še huje je z Erhangerjem in Bertolldom.71 Ob njiju nastane nenadoma popolnoma izmišljena bitka, po Kézi pri Wormsu, po Kroniki iz XIV. stoletja pri Strasburgu. In kakor je Anonymova bitka s karantansko vojsko lokalizirana ultra castrum Leopah, tako je bitka na bavarsko-frankovski meji (Regino 910) lokalizirana circa (ultra) castrum Abah (v Kroniki iz XIV. stoletja še natančneje: citra Danubium).72 Obe bitki nista lokalizirani v nobenem drugem nam znanem viru. Vrstni red dogodkov pri Kézi je že bolj neurejen kot pri Anonymu, v Kroniki iz XIV. stoletja pa imamo poleg tega opravka z nesmiselnimi kronologijami. VII. Vsa ta razlika med Anonymom z ene in Kézo ter Kroniko iz XIV. stoletja z druge strani nam jasno kaže, da je bil tekst starih Gesta Ungarorum za obdobje navalov najbolj podoben temu, kakor nam je ohranjen pri Anonymu — saj bi drugače morali misliti, da je ta po čudnem naključju izločil pri prepisovanju ravno vse tiste podatke, ki so bili netočni ali sumljivi, ki jih ni bilo v Reginonu. Gesta Unga­ rorum so bila za dobo navalov sorazmerno zvesta1 Reginonovi kroniki. Anonymus je njihov tekst za to obdobje nedvomno ohranil mnogo bolje od ostalih virov, čeprav je ponekod tekst Gest tudi pokvaril in krajšal,73 ponekod pa tudi kaj dodal. Ta zaključek, pridobljen na podlagi konkretne primerjave tekstov, ki se tičejo obdobja navalov, se povsem ujema s splošna sodbo B. Hómana, da je Anonymus kljub raznemu spreminjanju in dodajanju bližji Gestam kakor Kronika iz XIII. in XIV. stoletja.74 Kéza in Kronika XIV. stoletja sta tekst Gest v mnogočem izpre^ menila. Za dobo navalov na zahod sta dodala vrsto novih podatkov. Od teh podatkov je le malo takih, ki so točni, neprimerno več pa takih, ki so v nasprotju z dejstvi, neresnični, izmišljeni. Nič nam.lepše ne pokaže odnosa starih Gest do Reginona, pa Anonyma, Kéze in Kronike iz XIV. stoletja do Gest, kakor usoda Reginonovih notic k letu 917 v vseh treh madžarskih virih. 70 Prav tam, str. 533. 71 Glej podrobneje na str. 215. ™ Kraj Abbach je na desnem bregu Donave jugozapadno Regensburga. Hememannova lokalizacija (Aschpach?) je nepravilna, ker se nanaša na bitko leta 913, dočim gre za ono iz leta 910 (glej MGH, cit. mesto str. 534). 73 Iz Reginonovega zapisa 908 Ungarii iterum terminos transgressi Saxo- niam et Thuringiam vastaverunt in 909 Ungarii Alamanniam ingressi sunt je nastalo pri Anonymu Deinde Lotorigiam (Saško je izpustil, Turingijo spre­ menil y Lotaringijo) et Alemanniam devastaverunt. Ostali kroniki sta ohranili prvotni tekst Gest. Kéza: Post haec Saxoniam, Turingiam, Sveviam... de­ moliti ... 71. Ae. Jakubovich v SRH I, str. 28. 214 Regino, 917: Ungarii per Alamanniam in Alsatiam et usque ad fines Lotnariensis regni pervenerunt. Erchanger et Berahtold decollantur. Anonymus, pogl. 55: Hungarorum embola... totani Bauariam et Alemanniam. ac Saxoniam et regnum Lathariense igne et gladio consumpserunt et Erchangenum atque Bertoldum duces eorum decollaverunt. Kéza, pogl. 41: et post haec tota Svevia demolita Renum Vuormaciae transierunt, ibique duos duces, scilicet Loteringiae et Sveviae cum maximo exercitu contra eos venientes invenerunt. Quibus devictis et fugatis ... Kronika XIV. stoletja, pogl. 61 : abinde Reno transpassato Lothoringensem ducatum igne et gladio vastaverunt, ubi circa Strozburg, que in Latino dicitur Argentina, in quodam prelio Echardum ducem Lothoringie et Pertoldum ducem Barbancie, qui ei ve­ nerat in auxilium, captivantes decollaverunt. Justifikacija uporniških švabskih grofov po kralju Konradu seveda ni imela prav nič opraviti z madžarskimi navali75 — Gesta Ungarorum so oboje združila, končno pa so iz tega nastale velike bitke, iz švabskih grofov pa nazadnje lotarinški in brabantski vojvoda (naslov brabant- skih vojvod se pojavi šele v ХП. stoletju).75* Kéza in Kronika iz XIV. stoletja torej za dobo madžarskih navalov nikakor nista »pozna, toda dobra vira«, kakor pravi Klebel.75b Že načelno moramo biti nedvomno izredno skeptični do vseh vesti, ki jih za dobo navalov prinašata Kéza in Kronika iz XIV. stoletja, pa jih ne najdemo niti v Anonymu, niti v Reginonu, niti v kakih drugih virih. Prav taka pa je vest o ljubljanski bitki, za katero nam je še po­ sebej analiza podatkov dala tako negativen rezultat. Vse, kar je v vesti o tej bitki zanesljivega, je to, кат poroča Anonymus in kar so verjetno poročala Gesta Ungarorum v zadnjem desetletju XI. stoletja: cum exercitu Caranthino decreverunt — brez vsakega imena, brez vsake lokalizacije. To je seveda zelo splošen podatek, ki nam k bojem med Madžari in Karantanci v začetni dobi madžarskih navalov konec IX. in v začetku X. stoletja, kakor jih poznamo že precej, nič novega ne pove — kakor na sploh madžarske kronike za boje s Slovenci, Nemci, Ro­ mani tistega časa ne povedo kaj novega, saj so njih podatki posneti po mnogo boljših znanih zahodnih virih. Tudi ugibanja, katera bitka je s tem mišljena, ali ona iz leta 901, ko so bili Madžari poraženi,76 ali 75 Prim. Heinemannovo opombo, cit. mesto str. 534. 75a U. Chevalier: Répertoire des sources historiques du Moyen-Age, Topo­ bibliographie, 1894—1899, str. 476. 75b E. Klebel: Siedlungsgeschichte..., gl. op. 4 zgoraj. n F. Kos: Gradivo II, št. 331. 215 morebiti katera druga, nekaj prej ali celo pozneje, bi bila — zaradi načina pisanja madžarskih Gest, kar se tiče kronologije — povsem brez smisla.77 Ne bi se hoteli dotikati vprašanja, ali so podatki o bitki pri Ljub­ ljani, ki jih prinaša Kronika iz XIV. stoletja na novo in jih pri Kézi ni najti, bili v skupnem vira in jih je Kéza izpustil, ali pa jih je dodala Kronika iz XIV. stoletja. Kar se da soditi po materialu za dobo navalov, bi bilo mogoče oboje; za naš namen pa rešitev tega vprašanja (ki je zaradi različnih razlag genealogije virov precej zamotano) ni potrebna. Kézino poročilo ni prav nič bolj verjetno od poročila v Kroniki XIV. stoletja, čeprav se mu more, ker navaja manj podatkov, očitati tudi manj napak. VIII. Vest o bitki pri Ljubljani, kakor nam jo dajeta Simon de Kéza in Madžarska kronika iz XIV. stoletja, se nam je pokazala tako, kakor jo je bil pred skoraj petdesetimi leti označil Franc Kos: kot izmišljena. Za to govori tako primerjava in ocena virov, kakor pretres imen, ki se navajajo; Vest nam ne daje za deseto stoletje nikakega pričevanja? nastala je v drugi polovici dvanajstega ali v trinajstem stoletju, v eni takratnih redakcij Madžarske kronike — zakaj in kako, ne bi imelo smisla preučevati. Vsa sklepanja in razpravljanja na podlagi poročila o »bitki pri Ljubljani« morejo biti torej le prazna in ničeva, za znanost brez vsake koristi. LE PROBLÈME DE LA BATAILLE PRÈS DE LJUBLJANA AU TEMPS DES INCURSIONS HONGROISES Résumé Simon de Kéza de la fin du ХШ> siècle ainsi que diverses rédactions de la Chronique hongroise du XlVe siècle (Chronicon Pictum Vindobonense, Chronicon Budense) mentionnent, parmi les incursions hongroises vers l'Occi­ dent au cours de la première moitié du Xe siècle, une bataille près de Ljubljana (ultra castrum Leopah) où auraient trouvé la mort le duc de Méran Gotfriđ et le duc carinthien Eberhard (dont Kéza n'indique pas le pays), tandis que le patriarche d'Aquilée Gregor (donit Kéza ne donne pas le nom) se serait sauvé par la fuite. Bien que déjà l'historien Franc Kos eût, dans son ouvrage < Gradivo za zgodovino Slovencev », nié l'authenticité de cette relation, elle fut acceptée comme authentique par plusieurs historiens modernes, surtout par Ernst Klebel, qui en tiraient des conclusions diverses. 77 Tako je tudi opomba, ki jo je dal izdajatelj Anonymovega teksta v SRH k stavku cum exercitu caranthino decreverunt in ki pravi: >Madžari so leta 901 spravili Koroško (Carinthiam) pod svojo oblast...«, povsem zgre­ šena. Kdo pa ve, da se je to zgodilo ravno leta 901 in po čem? Poleg tega pa sploh ne gre za Koroško ampak za Kranjsko (SRH I, str. 107). 216 L'auteur de l'article soumet cette relation à une critique détaillée^ et arrive à la conclusion que les personnes y citées sont absolument inconnues à 1 époque des incursions hongroises, et que, avant 1152, il n'y avait guère de ducs de Méran. Les pays énumérés correspondent à la situation territoriale après 1180. Cette relation, du moins dans la forme que nous connaissons de Kéza et de la Chronique du XIVe siècle, ne peut donc être antérieure à la fin du XIIe siècle. Dans l'Anonymus, la plus ancienne source hongroise conservée (1200 env.) qui, comme Kéza et la Chronique du XIV« siècle, a puisé ses relations dans les Gesta Unogarorum, source primitive mais perdue de la fin du XIe siècle, on ne trouve aucune trace de la bataille près de Ljubljana. A la place respective cependant il mentionne qu'il y eut bataille entre les Hongrois et les Carantans, ce qui ne représente aucun fait nouveau, puisque d'autres sources nous parlent de nombreux combats pareils. L'Anonymus ne cite aucun nom de lieu ou de personne. La comparaison des relations sur les incursions hongroises vers l'Occident dans les chroniques hongroises nous amène à la constatation que l'Anonymus représente, pour l'époque des incursions, une source beaucoup plus sûre que ne le sont Kéza et la Chronique du XIVe siècle, et qu'il a con­ servé bien plus fidèlement le texte des Gesta primitives, basé principalement sur les relations de Reginon et de son continuateur (Annales Altahenses ne servent de source que pour l'époque après 1002). Simon Kéza et la Chronique du XIVe siècles au contraire ont ajouté pour l'époque des incursions nombre d'événements et de détails dont la plupart sont inventés. Ils ne méritent donc pas notre confiance comme sources pour cette époque. — Après un examen général des sources et une analyse des noms cités en rapport avec cette ba­ taille, nous sommes amenés à la conclusion que la relation sur la bataille près de Ljubljana n'est pas authentique et que toutes les déductions écha- faudées sur cette base sont fausses et sans valeur. 217