389 ENAJST ENAJSTVRSTIČNIC Andrej Lutman ENAJST ENAJSTVRSTICNIC OBHOD Sem kakor ti. ki imaš v stenj zvit jezik svojega sostvarjenja. kot ti in tvoje smelo zretje ognja. Izza prevlek prostora se širi vonj masti s kolese zobatih. So trhle dlani. Skoz kožo ni loja. Sem ti, ko s h rope nji hitečih strojev, ko pod svodom podplatov in krikov mladega mesa in mrmranj sprejemnikov podajaš ploskve svojega prostora vame, da se spotiva v spoj. Hodi v odhod! ŽARIŠČE OČIŠČ In seči v nikogaršnjo plast pogleda... Žarišče naravnati na razpust! Da se očesi razideta v očesa. In svojina žara v ledu prostora. Plasti razlastiti lasti; in svojine. V nikogaršnjo last - žarišče brez lastnika. Razplasti se pogled v skorjo, v barve kovin. Je platno. Krdela svetlobe v lastnino prostora... polaste se pogleda. Sestavljalka brezlastja! Še išče žar se očišča. Andrej Lutman VZTRAJATI Podobe se meče in ritem se plete. Je dih in je lik: ste sluh in privid. Se vztraja, in: vodi. So besede v sapi. ko veter zagoni. Pred dnem in za njim so poki v glavi; v koži so okna -se dviga še sen. ŠE BOLJ PREDSE So bele sledi v snegu ... debela debla nog - s hitrostjo. ki zgazi obla pribežališča prizem svetlob. V lesku soja. pod mrakom sene. tja v hojo skoz hosto, ko apno brizga. ko pno se zdrizi ritma vode in premikov ... se skloniš in morda posedeš si na peti - in občepiš zazrto in napeto kot oko. ki v kačjem zrenju skozi ven v notri stopa. da sveži sneg se z vetrom v podobe bele meče: in sečišča poti se z obzornieo bližajo. ROPOT JEZIKA ... kdaj da se vode dotikajo svojih žilie: tokrat sežcš čez robato sočavjc jezika, izvira, mesto gejzirov - mesenost - srobot. Vznesene ste! in jelke z vami. Robovi. Kot. Iglice pogledov s sprehodov, nakupov, tekanj, zrenj za njimi in v njih. iglice te skozenj skozi dajajo in molki lajajo in več si zunaj kakor notri. Zgleda sploh. Les sveti v zarjo rese soka s prstov zadnjih vešč, ko pade zastor žameten in plav, ko plah zadah se dimi kot zavesa. 390 ENAJST ENAJSTVRSTIČNIC 0BREDN1K VEČNA Sezi v konee niti - vzporednost. Z gora ozrcš se v dim upadle reke. porogje kot zatišje pred viharjem; speči. Je vrisk kovin v pari soka žlez! In jase voz ognjeni v grivi skoz nebo. se trg izbrizgov peni. se seje voda v prelesti. si kača v igri s ptičem. si s smelostjo obsedeno slovo. In krilo si v vetru zemlje. Kot s strelo razrajcana nebesna kri. TOP ZAČETEK - VNEMAR TVARI Šprie - in črede čebel. V švicu dneva mrak. Z mečem pozdravljena luna. rez ščipa. vbod srpa. zasuk rezil in smeh kovine. V lisah obrazov, v megli soja las. nad dvigom v koprnenje mesa in: slad izločkov vriska: poglej skoz plamen zarje! Sprelet je ples metuljev, vešč in moljev barja. kosti so topla mrmranja oglarjev sap. Šum je sveti zvok sprehoda novcev.v vodo v zemlji, v svež galop skoz stchlje v listov cvet: lom suh je zven. ODSEV SPREJEMA VASE Sapa smeha in zadah krohota v vid bleščanja; vranec v diru ognja je v znak obrnjena podoba slapov časa. je 391 Andrej Lutman 392 v zdaj odeto razkošje brez spomina: piš krila in vetrnica vetrov, medenje trav in posedanj v mraku. Žuborenje, navzkrižen ravsk robov. v vzpon zasekan namen. plitve čase pričakovanj zaimkov, vikanj, ko je dan odmev, ko je vek tu. DUH SVETEGA VETRA Oko mesečine in sopihi kojotov (držala mečev odnaša rezilo), zublji križev v zenici noči: srepo prežanje mačke trenutka. Hej, več sape v žerjavico, hej, v perje gladine poljubi! Vršiš pene korenin. Iskra žice skoči v zrak: razhod rakov. dvig prahu gorišča, dim kože kot drgnjenje telesa z lubjem. Svežina. VHOD V DAN SENC V razprtju kril drevesnih krošenj: sadeži, stiski. zlet sokov, stikanje vzmeti letnic debla, polno koprnenje in iskreča teža preže: biti soj očesa! Ples je tvoj način smejanja siku sveta, vznik čase kot domet kristala. Daj, stegni merilo končnosti žilic in luči! Velikost teles kot veličina oblik: vabilo vidu. postrežba vrtincev zraka v spreletavanju lastovk 393 ENAJST ENAJSTVRSTIČNIC izpodnebne žerjavice in saj brez - vsemu navkljub. Začudenje ni več lastnost sadov videnja. Membrana pojočih ploskev ščita. POTRATE Zlet sil teles, luči oblike in kvadrat kroga brazd pluga. Ugriz očesa v srce seže in sežge. Vedo plameni kodrov vode. vedo sledi zasegov vrišča vzklikov: je šum brezbrižni, je lok, v tkiva vpet. Ko misliš, da slišiš, in ko vroč kašelj v sanje pošiljaš, si seme razmer, ki gredo v razcvet. In sla blagoslova kot tetiva jezika in poki razpok v ploskvah razkošij.