389
ENAJST ENAJSTVRSTIČNIC
Andrej Lutman
ENAJST ENAJSTVRSTICNIC
OBHOD
Sem kakor ti. ki imaš v stenj zvit jezik svojega sostvarjenja. kot ti in tvoje smelo zretje ognja.
Izza prevlek prostora se širi vonj masti s kolese zobatih.
So trhle dlani. Skoz kožo ni loja.
Sem ti, ko s h rope nji hitečih strojev, ko pod svodom podplatov in krikov mladega mesa in mrmranj sprejemnikov podajaš ploskve svojega prostora vame, da se spotiva v spoj. Hodi v odhod!
ŽARIŠČE OČIŠČ
In seči v nikogaršnjo plast pogleda... Žarišče naravnati na razpust! Da se očesi razideta v očesa.
In svojina žara v ledu prostora. Plasti razlastiti lasti; in svojine. V nikogaršnjo last - žarišče brez lastnika.
Razplasti se pogled v skorjo,
v barve kovin. Je platno.
Krdela svetlobe v lastnino prostora...
polaste se pogleda. Sestavljalka
brezlastja! Še išče žar se očišča.
Andrej Lutman
VZTRAJATI
Podobe se meče in ritem se plete. Je dih in je lik: ste sluh in privid. Se vztraja, in: vodi.
So besede v sapi. ko veter zagoni. Pred dnem in za njim so poki v glavi; v koži so okna -se dviga še sen.
ŠE BOLJ PREDSE
So bele sledi v snegu ...
debela debla nog - s hitrostjo.
ki zgazi obla pribežališča prizem svetlob.
V lesku soja. pod mrakom sene. tja
v hojo skoz hosto, ko apno brizga.
ko pno se zdrizi ritma vode in premikov ...
se skloniš in morda posedeš si na peti -
in občepiš zazrto in napeto kot oko.
ki v kačjem zrenju skozi ven v notri stopa.
da sveži sneg se z vetrom v podobe bele meče:
in sečišča poti se z obzornieo bližajo.
ROPOT JEZIKA
... kdaj da se vode dotikajo svojih žilie: tokrat sežcš čez robato sočavjc jezika, izvira, mesto gejzirov - mesenost - srobot.
Vznesene ste! in jelke z vami. Robovi. Kot. Iglice pogledov s sprehodov, nakupov, tekanj, zrenj za njimi in v njih. iglice te skozenj skozi dajajo in molki lajajo in več si zunaj kakor notri. Zgleda sploh.
Les sveti v zarjo rese soka s prstov
zadnjih vešč, ko pade zastor žameten in plav,
ko plah zadah se dimi kot zavesa.
390
ENAJST ENAJSTVRSTIČNIC
0BREDN1K VEČNA
Sezi v konee niti - vzporednost.
Z gora ozrcš se v dim upadle reke. porogje kot zatišje pred viharjem; speči. Je vrisk kovin v pari soka žlez!
In jase voz ognjeni v grivi skoz nebo. se trg izbrizgov peni. se seje voda v prelesti.
si kača v igri s ptičem.
si s smelostjo obsedeno slovo.
In krilo si v vetru zemlje.
Kot s strelo razrajcana nebesna kri.
TOP ZAČETEK - VNEMAR TVARI
Šprie - in črede čebel. V švicu dneva mrak.
Z mečem pozdravljena luna. rez ščipa. vbod srpa. zasuk rezil in smeh kovine. V lisah obrazov, v megli soja las. nad dvigom v koprnenje mesa in: slad izločkov
vriska: poglej skoz plamen zarje!
Sprelet je ples metuljev, vešč in moljev barja.
kosti so topla mrmranja oglarjev sap.
Šum je sveti zvok sprehoda novcev.v vodo v zemlji, v svež galop skoz stchlje v listov cvet:
lom suh je zven.
ODSEV SPREJEMA VASE
Sapa smeha in zadah krohota v vid bleščanja;
vranec v diru ognja je v znak obrnjena podoba slapov časa. je
391
Andrej Lutman                                                                                           392
v zdaj odeto razkošje brez spomina: piš krila in vetrnica vetrov, medenje trav in posedanj v mraku.
Žuborenje,
navzkrižen ravsk robov.
v vzpon zasekan namen.
plitve čase pričakovanj zaimkov, vikanj,
ko je dan odmev, ko je vek tu.
DUH SVETEGA VETRA
Oko mesečine in sopihi kojotov (držala mečev odnaša rezilo), zublji križev v zenici noči:
srepo prežanje mačke trenutka.
Hej, več sape v žerjavico, hej, v perje gladine poljubi! Vršiš pene korenin.
Iskra žice skoči v zrak:
razhod rakov.
dvig prahu gorišča, dim kože kot
drgnjenje telesa z lubjem. Svežina.
VHOD V DAN SENC
V razprtju kril drevesnih krošenj: sadeži, stiski.
zlet sokov, stikanje vzmeti letnic debla, polno koprnenje in iskreča teža preže: biti soj očesa! Ples je tvoj način smejanja siku sveta, vznik čase kot domet kristala.
Daj, stegni merilo končnosti žilic in luči!
Velikost teles kot veličina oblik: vabilo vidu. postrežba vrtincev zraka v spreletavanju lastovk
393
ENAJST ENAJSTVRSTIČNIC
izpodnebne žerjavice in saj brez - vsemu navkljub. Začudenje ni več lastnost sadov videnja.
Membrana pojočih ploskev ščita.
POTRATE
Zlet sil teles, luči
oblike in kvadrat kroga brazd pluga.
Ugriz očesa v srce seže in sežge.
Vedo plameni kodrov vode. vedo
sledi zasegov vrišča vzklikov:
je šum brezbrižni, je lok, v tkiva vpet.
Ko misliš, da slišiš, in ko
vroč kašelj v sanje pošiljaš,
si seme razmer, ki gredo v razcvet.
In sla blagoslova kot tetiva jezika in poki razpok v ploskvah razkošij.