Katoličani

o nevladnih organizacijah

in o javnem delovanju

Rezultati raziskave

Kolofon

Ime publikacije: Katoličani o nevladnih organizacijah in o javnem delovanju: Rezultati raziskave

Avtor poročila: Matej Cepin

Izvajalci raziskave: Matej Cepin, Andreja Snoj Keršmanc, Sanja Obaha Brodnjak Grafično oblikovanje: Eva Gajšek

Lektoriranje: Eva Gajšek

Ljubljana, maj 2024

Založila: Socialna akademija, odgovorni: Matej Cepin Izjava o omejitvi odgovornosti:

Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.

KATALOŽNI ZAPIS O PUBLIKACIJI (CIP) PRIPRAVILI V NARODNI IN UNIVERZITETNI KNJIŽNICI V LJUBLJANI

COBISS.SI-ID 197009923

ISBN 978-961-96591-3-7 (PDF)

2



Uvod

V tem gradivu so predstavljena mnenja katoličanov o nevladnih organizacijah in o javnem delovanju.

Predstavljena so skozi 13 trditev, pridobljenih v okviru 11 fokusnih skupin, dopolnjena pa še z odzivi na 21 trditev, ki smo jih pridobili s pomočjo spletnega vprašalnika.

Fokusnih skupin, ki smo jih izvajali v marcu 2024, se je udeležilo 82 predstavnic in predstavnikov, od tega 46 moških in 36 žensk. Kar se tiče starosti, je 12 oseb spadalo v prvo generacijo (0–30 let), 44 v drugo (30–60 let), 26 pa v tretjo (nad 60 let).

Po njihovi aktivnosti v (civilni) družbi bi 4 osebe lahko opredelili kot neaktivne, 5 oseb bi lahko opredelili kot voditelje, ostale pa kot delno aktivne ali aktivne v družbenem življenju.

3



Fokusne skupine smo izvajali Sanja Obaha Brodnjak, Andreja Snoj Keršmanc in Matej Cepin. 8 skupin je bilo izvedenih na daljavo, 3 pa v živo. Posamezna fokusna skupina je trajala od 45 do 90 minut.

Spletni vprašalnik je bil zastavljen kot serija 21 trditev ,sestavljenih na podlagi izsledkov fokusnih skupin. Respondenti so se na vsako odzvali bodisi s »strinjam se«, bodisi z »ne strinjam se«. Na vsaj eno vprašanje je odgovorilo 294 oseb, vse odgovore pa je podalo 273 oseb. Odzive na trditve smo zbirali od 5. do 16. maja 2024.

4

Metodologija interpretacije

fokusnih skupin

Vsaka od 13-ih trditev je opisana z naslovom in kratkim pojasnjevalnim besedilom, ilu-strirana pa z nekaterimi izjavami. Namen izjav je, da posamezno trditev še dodatno osvetlijo. K vsaki trditvi bi lahko priložili še več izjav, izbrali smo jih zgolj nekaj od teh, ki so bile na voljo.

Trditve smo namenoma zapisali v prvi osebi množine. S

tem smo želeli čim nazorneje prikazati mnenje določenega družbenega segmenta, to pa vseeno ne pomeni, da se iz-vajalci raziskave s posamezno trditvijo strinjamo.

Trditve so bile pridobljene na naslednji način: 1. Zajemanje podatkov iz fokusnih skupin. Nekatere skupine smo posneli in kasneje pretipkali izjave, druge skupine pa smo s hitrim tipkanjem digitalizirali sproti.

2. Pogovor izvajalcev o rezultatih fokusnih skupin (delavnica).

3. Prvi poskus oblikovanja trditev na podlagi pogovora izvajalcev.

4. Vsak izvajalec za posamezno trditev poišče relevantne izjave, ki jo podpirajo, iz izjav, ki ostajajo, pa skuša oblikovati nove trditve.

5. Dokončno oblikovanje nabora trditev.

6. Povzemanje vseh izjav v spremno besedilo pri posamezni trditvi.

7. Ilustracija posamezne trditve z nekaterimi izjavami.

5

Rezultati fokusnih skupin

Trditev 1:

Besede NVO nismo navajeni.

Tudi tisti, ki smo v NVO delovali, samih sebe nimamo za nevladnike in se v tem terminu ne prepoznavamo. Ta beseda ni del našega jezika. Pojma NVO ne povezujemo s humanitarnostjo, prostovoljstvom, gasilstvom, skavtstvom, planinstvom.

Izjavi:

Dolgo se mi je zdelo smešno, zakaj bi se meni reklo »NVO«, delam pač iz altruizma … zakaj bi dala to v neko formo?!

Ne bi znal našteti svojih vpetosti v NVO, dokler niste ostali »privlekli na dan« mladinskih skupin in skavtov.

Trditev 2:

Beseda NVO zbuja pretežno negativne

konotacije.

Med negativnimi konotacijami najbolj izpostavljamo povezanost termina NVO z aferami in spornim financiranjem. Nesmiselno se nam zdi, da se določena organizacija imenuje »nevladna«, financirana pa je iz vladnih sredstev.

Izjave:

Izraz »NVO« pogosto slišim, a redko od tistih, ki delajo dobro. Vedno le, ko so afere in ko gre za razpise.

Kako je lahko nevladna organizacija tista, ki dobi vladna sredstva?

Humanitarne organizacije bi morali ločiti od NVO.

Po mojem mnenju v NVO ne bi smel biti nihče zaposlen. Za zaposlovanje imamo stranke in podobne, ki to delajo profesionalno. V NVO so potem ljudje, ki so življenjsko odvisni od tega denarja, teh zaposlitev.

6

Trditev 3:

Če si aktiven v družbi, si tam s srcem, ne zaradi denarja.

Če delujemo v družbi, tam delujemo zaradi vrednot. Delovati želimo kot protiutež sedanjemu svetu, želimo ga spreminjati na bolje, zato smo se do določene mere pripravljeni tudi izpostaviti.

Pri tem poudarjamo pomen skupnosti. Verjamemo, da le s povezovanjem, le skupaj lahko kaj premaknemo.

Verjamemo tudi, da z družbenim delovanjem rastemo, razvijamo svoje talente in se uresničujemo.

Izjave:

Glavni razlog je bil zavzemanje za vrednote, v katere sem verjel. Biti protiutež »mainstreamu«.

Vodilo me je geslo: »Zapustiti svet boljši, kot sem ga prejel. «

Ne biti pod mernikom, ampak kričati s streh.

Čutim, da sem del spremembe, in to me bogati.

Več, kot nas skupaj vleče kakšno stvar naprej, več imamo vpliva.

Poklicani smo drugim darovati talente, ki smo jih prejeli.

Trditev 4:

Živimo v strahu in v molku.

Ne želimo se izpostavljati. Smo pasivni, morali bi biti bolj aktivni. Smo pravo nasprotje tistega, k čemur smo poklicani. Veliko je jamranja, manj pa dobrih zgledov.

Vzgajani smo bili v stilu: »Ne govori preveč na glas, drži se stran, poskrbi zase in za družino.« Obremenjujemo se s tem, kaj bodo drugi dejali o nas.

Doživljamo strah. Doživljamo, da nas želijo utišati. Strah nas je tudi, da tisti, ki se izpostavi, ostane sam. In da so drugi močnejši ter da imajo veliko več denarja. Ta strah je pri nekaterih tudi osnovan na izkušnjah iz preteklosti.

7

Izjave:

Se ne rinemo v ospredje, zato nismo sol zemlje, ali pa kvas. Malo bolj drzni bi morali biti in bi si morali upati biti. Kje pa boš živel krščanske vrednote, če ne v svetu?

Kljub temu, da nas želijo utišati, moramo riniti v ospredje.

Ponižni smo. Če bi vladajoči rekli, da bo božič delovni dan: bi šli protestirat pred parlament? Bi si upali organizirati?

Opažam »krščansko vzgojo«: Raje ne preveč na glas … poskrbi zase, za svojo družino … ne vtikaj se, da ne boš imel težav.

Veliko, res veliko ljudi je še prestrašenih, strah je v njih, ni jim lahko.

Če se izpostaviš, sam sebi škoduješ. Zavedaš se, da so drugi bolj močni, da imajo več denarja.

Ne želimo se izpostavljati, kakor, da nas je sram ali pa menimo, da naše mnenje in glas nista pomembna.

Trditev 5:

Občutek imamo, da smo žrtve.

Družba nam, katoličanom, ni naklonjena. Kar diši po Cerkvi, v družbi ni sprejeto.

Drugorazrednost je naša osebna izkaznica.

Ko gre za javni denar, se ta zapostavljenost vidi še toliko bolje. Pogosto se počutimo napadene.

Drugi imajo veliko boljšo štartno pozicijo. Močnejši so tudi v argumentiranju svojih prepričanj, zato smo raje tiho.

Izjave:

Hvaležen sem Danilu Türku, da je uporabil ta izraz in ubesedil

»drugorazrednost«.

V službi sem bila zaradi svojega delovanja klicana na zagovor.

Praktično veš, da boš dobil po buči.

8

Na Ministrstvo za kulturo smo prijavili obnovo župnijske cerkve, nazaj pa smo dobili odziv o nepopolni dokumentaciji. Prepričan sem, da je bila dokumentacija popolna.

V smislu znanja in virov ima druga stran bistveno boljši »štart«, zato naša prizadevanja izpadejo amaterska.

Nekoč smo se kot organizacija prijavljali na projekte, a so jasno povedali, da če pride vloga od nas, jo zavržejo.

Kot katoličan veš, da ko gre za denar od države, boš vedno malo zapostavljen.

Na inštitutu smo imeli direktorja, ki je bil katoličan. Pa so rekli: »Ta bo šel, ta je farški …« Vedno je voščil za praznike. Bil je načelen in zato je bil tudi ob življenje.

Kdor pove resnico, definitivno kasira.

Trditev 6:

Po drugi strani pa smo za sedanjo situacijo krivi sami.

Vlogo žrtve si nadenemo kar sami. Blokada ne prihaja od zunaj, ampak predvsem od znotraj.

Napačno razumemo evangelij. Zamenjali smo ponižnost in pohlevnost. Podrejamo se.

Napačno interpretiramo navodilo, naj nastavimo še drugo lice. Predvsem pa med seboj ne znamo sodelovati.

Hromijo nas tudi afere, ki nastajajo znotraj Cerkve.

Izjave:

Odgovornost iščem predvsem pri nas. Ne verjamem v teorije zarot.

Marsikomu gremo s svojim obnašanjem na jetra.

Z mariborskimi praksami se je naredilo veliko škode.

Smo takšni, da se podredimo. Nimamo hrbtenice.

Zlo se širi tam, kjer dobri ljudje nič ne naredijo.

9

Zdi se mi, da imamo blokado predvsem od znotraj: nepoučenost, mentaliteta (nevrednost, strah, da bi nas nekdo zasužnjil, majhnost).

Delujemo proti »win-win« miselnosti.

V katolištvu ima vsak svoj vrtiček.

Trditev 7:

V iskanju voditelja.

Obnašamo se kot ovce, ki nimajo pastirja. Res pa je, da so naši pastirji pogosto tiho.

Želimo si močnega glasu, hrepenimo po znanih osebnostih, ki bi nagovorile širše množice.

To seveda pričakujemo od drugih, sami se v vlogi voditeljev ne prepoznamo. Ko bi, oziroma če bi takšni voditelji obstajali, bi jih mi z veseljem podprli.

Jasnega vodenja v največji meri pričakujemo od vrha Cerkve, pa od intelektualcev in katoliških politikov. Formacijo voditeljev pričakujemo tudi od katoliških šol.

Izjave:

Mi pa čakamo, da bo od mrtvih vstal nek markantni vodja …

Tisti, ki bi lahko izrazili svoje mnenje, ga ne izrazijo.

Naša klop je kratka. Naša generacija je, kot je.

Cerkev kot hierarhija izrazito vzgaja vodljive posameznike in ne voditeljev.

Cerkev se niti pomotoma ne oglasi, ko je treba.

Cerkev je postala takšna kot država. Nikoli nič ne reče.

Vsak škof se boji za svojo škofijo, vsak le miri, piše knjižice, je nekakšen ekonom, duhovni pomočnik, izpostavi se pa ne.

Če bi se katoliške šole z enako vnemo lotevale »biti aktiven v družbi«, kot se lotevajo petja, bi se marsikaj spremenilo.

Morda bi morali več moliti za tiste, ki imajo ta pogum, da se bodo izpostavili, da jih vsaj tako podpremo.

10

Trditev 8:

Delati za poslanstvo in obenem za denar?!

Naše konotacije ob omembi denarja so pogosto negativne. Marsikdo denar razume kot zlo in ne kot dar.

Težko si predstavljamo, da bi bilo hkrati mogoče nekaj delati za dušo in za denar. Mnogi menimo, da če želiš delati nekaj dobrega, je financiranje zgrešena pot. Biti plačan za delo v civilni družbi – to nam ne gre skupaj. Ob omembi profesionalizacije NVO

pogosto čutimo tesnobo.

Po drugi strani pa dejstvo, da je civilna družba, ki bi zagovarjala krščanske vrednote, manj financirana, marsikdo razume tudi kot zamujeno priložnost.

Izjave:

Nekaj se dela za denar, nekaj pa za dušo.

Če bi se dela v civilni družbi lotil profesionalno, bi izgubil smisel, svobodo, zastonjskost.

Ne predstavljam si profesionalnosti v NVO. Še zdaj ne razumem, kako se od tega lahko preživi.

Bilo bi mi izpod časti, da bi se s tem ukvarjal in na tak način dobival denar. Smo bolj srečni takole.

Pri drugih je to že dolgo časa obrt, pri nas pa altruizem.

Za služenje Bogu se ne prejema plačila v obliki denarja.

Če si pogojen s strani nekoga, ki te financira, si že zgubil bitko.

V našem društvu smo naredili marsikaj dobrega, pa o financiranju nismo vedeli nič.

Nekatere NVO so božjastno visoko financirane, tudi po 200.000 € dobijo za posamezni projekt.

Drža katoličanov do denarja je napačna in tudi napačno razumljena zaradi nepoznavanja Božje Besede. Denar je razumljen kot »hudič« in ne kot dar.

11

V krščanskih organizacijah pogosto opažam pristop: »Bomo že nekako, saj je dovolj dobro, ni se potrebno potruditi bolj, kot smo se.«

Del civilne družbe temelji izključno na prostovoljstvu, posledično so akcije »na horuk«, družine trpijo zaradi odsotnosti staršev …

Trditev 9:

Nimamo vpliva na to, kam gre denar.

Kot davkoplačevalcem se nam zdi pomembno, da se civilna družba podpira, vendar želimo imeti več vpliva na to, kam gre ta denar.

Motijo nas javni razpisi. Vsebina nekaterih se nam zdi vprašljiva, prav tako pa menimo, da so odločitve o izboru na javnih razpisih pogosto politično motivirane.

Bolj kot v razdeljevanje sredstev skozi javne razpise verjamemo v razdeljevanje deleža dohodnine, pri katerem o organizaciji, ki bo ta sredstva dobila, odloča vsak državljan posebej.

Izjave:

Pri financiranju različne organizacije niso enakovredno obravnavane.

Ni mi OK, da gre večina denarja za spodbujanje aktivnosti, s katerimi se absolutno ne strinjam.

Na razpisih so najuspešnejše tiste organizacije, s katerih vrednotami se ne strinjam.

Nepravično financiranje nas moti. Morali bi ugotoviti, kaj služi državi, kaj pa ne.

Gre iz mojega in tvojega žepa za to, da nekdo pljuva po tistem, kar zagovarjam ali kar jaz živim.

V Sloveniji imamo več problemov pri tem, ker smo vzgojeni, da država vse daje. Je pa na dolgi rok ključno, da so NVO večinsko financirane iz članstva.

Dobro bi se mi zdelo, če bi se zvišal odstotek dohodnine, ki ga lahko namenimo NVO.

Moti me, da lahko le 1 % davka razdelim.

Želimo si možnost glasovanja, komu želimo nameniti javna sredstva.

12

Trditev 10:

Neracionalna poraba javnega denarja.

Pri izvajanju javnih razpisov nas motijo nejasna merila in s tem manjša transparentnost.

Nam razumljiva merila, kot so na primer število članov organizacije ali število vključenih uporabnikov, so pogosto premalo upoštevana. Načini financiranja niso blizu državljanom.

Razpise pogosto vidimo kot prikrojene, moti nas tudi pomanjkanje verodostojne kontrole.

Zato so pogosto financirani projekti z nejasnimi učinki, njihova realizacija pa je slaba.

Marsikateri projekt, včasih pa tudi celotno organizacijo, vidimo sam sebi namen. Tudi na primerih financiranja, v katere smo bili sami vključeni, smo videli, da učinki teh projektov niso bili optimalni.

Izjave:

Država je čisto preveč požrešna.

Moti me tudi to, da se obračajo ogromni denarji, pa so razpisi prikrojeni.

In da ni nikakršne kontrole, vsaj ne verodostojne kontrole.

Razpisi … premalo je dorečeno na dolgi rok. Kultura doniranja bi res morda bila rešitev. Že vsak youtuber ima možnost donacij.

O financiranju v resnici ne vemo nič. Ker je to čudovito skrito med razpise, to so razpisi z umotvornimi naslovi, da se ne moreš prijaviti.

Denar gre iz nekega vladnega fonda, kdor je blizu, dobi, ni pa to prepuščeno državljanom.

NVO naj s svojimi rezultati pokaže, da so nekaj naredili in na osnovi tega dobijo denar.

Podpiram, da so financirani programi, ki imajo neke uspešne rezultate oziroma se potem čez nekaj časa vidijo sadovi teh projektov, torej da je vse črno na belem.

Ne strinjam se s financiranjem tistih, ki mešajo meglo.

13

Menim, da bi bilo financiranje smiselno v skladu z nekaterimi kriteriji: število članov, koliko je njihov program družbeno koristen, koliko učinkov ima na svoje uporabnike ter koliko uporabnikov doseže.

Po oddanem projektu je župan rekel: »Ne morete vsega pobrati, čeprav ste dobro napisali.« In je dal del denarja kar nekim brezveznikom. Z njimi smo bili v istem košu: mi s 120 mladimi in oni s tremi.

Trditev 11:

Mediji ne obravnavajo vseh NVO enako.

Menimo, da so mediji v Sloveniji izrazito neuravnoteženi. Različni svetovni nazori ne pridejo do enake pozornosti. Poleg tega pa mediji tudi ne dajejo enake pozornosti različnim projektom. Nekateri mali in manj pomembni projekti NVO dobijo veliko pozornosti, med tem ko drugi, večji, ne dobijo nobene pozornosti.

Izjave:

Krščanske organizacije so popolnoma preslišane v medijih, same se morajo znajti.

Številčno velike NVO so premalo zastopane.

Problem je, kdo pride do glasu. Kriterij ni več število, ampak veze in kdo je na liniji.

Poznamo le tiste NVO, ki jih forsirajo mediji.

Mediji so vsekakor pomembni. Še moja mama mi ne verjame, da še nisem dobila denarja za popravilo škode po poplavah, ker so mediji rekli, da sem ga. Pa ni res.

Priložnost v medijih in minute dobijo tisti, ki pihajo v pravi rog.

14

Trditev 12:

Pri zagovorništvu vidimo nevarnost pretiranega zagovarjanja posameznih ideologij.

Prav je, da vsak državljan izrazi svoje mnenje – to je njegova pravica. Moti pa nas, ko se določene ideologije, ki so zgolj delne, predstavlja v imenu nas vseh. Te postanejo pre-poznavne kar »v imenu celotnega ljudstva«, po drugi strani pa so nekatera določena stališča praktično prepovedana.

Veliko bolj kot promoviranje posamezne ideologije bi morali iskati naš skupen glas in skrbeti za skupno dobro.

Izziv vidimo tudi pri presoji legitimnosti določenih NVO, ko podajajo svoja mnenja. Če organizacija na področju, ki ga zagovarja, še nima bogatih referenc oziroma sadov, v medijih ne bi smela imeti prevelike pozornosti. Eden od kriterijev za legitimnost je lahko tudi število aktivnih ljudi, ki delujejo v tej organizaciji.

Izjave:

Prav je, da se izrazi svoje mnenje, saj je to temeljna pravica človeka, državljana. Ne sme biti mere pri izražanju mnenja.

Določene NVO nas posiljujejo z mnenjem, a to mnenje potem ne bi smelo biti predstavljeno kot »od vseh«.

Nekateri govorijo v imenu ljudstva. V imenu katerih ljudi to govorijo? V

mojem ne.

Politika bi morala oblikovati politiko, ne pa zamaskirani centri moči.

Svoboda govora, ki to ni; pluralizem obstaja zgolj v teoriji.

Financirane NVO sčasoma postanejo tudi politične ideje, ki se prelijejo v zakone in pravne akte. To je moteče, ker je v ozadju ideologija in ne tisto, za kar naj bi država bila – razvoj skupnega dobrega.

Če so organizacije kompetentne na določenem področju, je prav, da se oglasijo, ko se govori o njihovi temi. Problem je če se oglašajo o tematikah, ki jih v bistvu ne poznajo.

Mnoge NVO se rinejo v dejavnosti, za katere nimajo legitimnosti.

15



Potrebno je razločevanje: »Po njih sadovih jih boste spoznali.« Znati je potrebno ločiti zrno od plev.

Zagovorniške NVO so politično nastrojene in zelo glasne, storitvene pa so bolj tihe in niso agresivne,zato so tudi manj prepoznane. Zaradi političnih in »ta glasnih« so NVO dobile slab predznak.

Trditev 13:

Upati si biti drzni pričevalci.

Spreminjanje sveta na bolje se začne z vsakim od nas. Če bomo sami pogumno pričevali s svojim življenjem, s svojimi dejanji, se bo sprememba začela v nas, nato okoli nas, postopoma pa se bo to premaknilo tudi širše.

Izjave:

Ko prepoznajo naše vrednote, ko vidijo, kako živimo, to v delu populacije izzove nelagodje in nestrinjanje.

Če si korajžen, je včasih dobro. Že to, da poveš, da greš k maši, koga šokira. O tem se ne bi smelo govoriti.

Upam, si reči: jaz sem pa to pa to. Vse bolj sem odporen na kritiziranje.

Sodelavec je, ko je začel z ramadanom, pokazal, da je ponosen vernik, jaz pa sem tako prestrašen. Pove, da je bil v džamiji … vse razloži vsem, pa ga briga, kaj si kdo misli.

16





Rezultati odzivov na spletni

vprašalnik

Spodnjih 21 trditev je bilo predlaganih na podlagi izsledkov fokusnih skupin. Palec navzgor pomeni »strinjam se«, palec navzdol pa »ne strinjam se«.

Beseda NVO (nevladna organizacija) mi je tuja. Tega izraza (skoraj) nikoli ne uporabljam.

Ob besedi NVO se mi prebujajo pretežno negativne asociacije.

Bil/-a sem že aktiven/-a v kakšni NVO.





Ko gre za delovanje v družbi, smo katoličani pogosto neupravičeno tiho.

Kot katoličan/-ka imam pogosto občutek, da mi družba ni naklonjena.

Današnja družbena situacija je z vidika katoličana »nekoliko zavožena«.

Katoličani smo svoj družbeni ugled v veliki meri zapravili sami.

18





Naši voditelji (cerkev, katoliški intelektualci …) so pogosto preveč tiho, ko gre za družbene zadeve.

Sam/-a se nimam za voditelja/-ico; ta mesta naj prevzamejo drugi.

Katoliške šole bi morale vzgojiti več krščanskih voditeljev.

19





Denar pokvari nevladne organizacije.

Ne moreš hkrati delati v NVO »za dušo« in prejemati plače.

Državljani imamo premalo vpliva na odločitve o tem, katere NVO so financirane.

To, da namenim 1 % svoje dohodnine določeni organizaciji, je boljši način, kot pa, da bi se ta sredstva delila na javnih razpisih.

20





Javni razpisi za NVO so pogosto prirejeni tako, da denar dobijo politično ustrezne organizacije.

Delovanje NVO se pogosti zdi kot »mešanje megle«. Delajo se projekti z nejasnimi ali nekoristnimi učinki.

Mediji krščanskim NVO namenjajo manj pozornosti kot drugim.

Ko NVO zagovarjajo svoja stališča, pogosto ne govorijo v imenu večine.

21





Družbena sprememba se lahko začne pri meni.

Eden najboljših načinov za družbene spremembe je pogumno pri-

čevanje z življenjem.

Tudi jaz sem lahko pogumen pričevalec / pogumna pričevalka.

22



23