Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP I ___________________________________________________________________________________________ STRAN ZA POPRAVKE-ERRATA Stran z napako Vrstica z napako Napaka Popravek Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP II ___________________________________________________________________________________________ IZJAVA O AVTORSTVU Podpisani DARKO ŠARAC, univ.dipl.in ž.arh. iz javljam, da sem avtor ma gistrskega dela z naslovom: »VOJAŠKI KOMPLEKSI V LJUBLJANI IN NJIHOVA SPREMEMBA SKOZI "AS« Ljubljana, 02.04.2009 Darko Šar ac Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP III ___________________________________________________________________________________________ Dovoljenje za reproduciranje in dostopnost publikacije Darko Šarac, univ. dipl. inž. arh. (imetnik avtorske pravice), dovo ljujem Narodni in univerz itetni knjiž nici (NUK), da v elektronski obliki brezpla!no reproduci ra mojo publika cijo Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihova spreme mba skozi !as. Dovoljujem javen in prost dostop do elektronske publikacije v celotnem besedilu prek spletnega portala Digitalne knjižnice Slovenije – dLib.si. Pojasnilo: Javen in prost dostop pomeni, da je elektronska publikacija brezpla!no dostopna od koderkoli in kadarkoli, in sicer prek portala dLib.si (www.dLib.si). Vsebina portala dLib.si je namenjena samo z a osebno uporabo. Reproduc iranje in uporaba v komercialne namene sta prepovedana. Kraj in datum Podpis Ljubljana, 02.04.2009 ŠARAC, D arko Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP IV ___________________________________________________________________________________________ BIBLIOGRAFSKO-DOKUMENTACIJSKA STRAN IN IZVLE"EK UDK: 711:725.181(497.4Ljubljana)(091)(043.3) Avtor: Darko Šarac, univ. dipl. inž. arh. Mentor: prof. dr. Andrej Poga!nik Somentor: prof. mag. Vladimir Braco Muši! (UL, Fakulteta za arhitekturo) Naslov: Vojaški kompleksi v Ljubljani i n njihova spreme mba skozi !as Obseg in oprem a: 177 str., 29 sl., 78 pril. Klju!ne besede: vojaški kompleks, utrdba, vojašnica, vojska, mesto, lokacija, regulacijski na!rt, urbanisti!na zasnova, razvoj, vplivi, cikl i!ne spremembe, Ljubljana, Slovenija Izvle !ek: V magistrskem delu obravnavam vojašk e komplek se v Ljubljani in njihove sprememb e skozi !as, kot tudi vplive le-teh na urbanisti !ni in prostorski razvoj mesta. Pomembna geografska lega Ljubljane je bila vedno strateško zanimiva za vse vojske, ki so prihajale v ta prostor. Strateško imenovana »Ljubljanska vrata «, ki naj bi omejev ala prehod sovražnih vojsk proti jugu v smeri Apeninov in Sredoz emlja ter proti severu v smeri Panonije, so najprej zasedli stari Rimljani, ki so na tem mestu zgradili trdnja vo Emono. Vse ostale vojske, ki so na svojih osvajalnih pohodih prihajal e do te strateške to!ke, so za seboj puš!ale svoje sledi, ki so vplivale na razvoj mesta . Posledice tega razvoja sem obdelal v petih poglavjih, ki govorijo o petih cikli !nih spremembah vojaških kompleksov v nevojaško namembnost . Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP V ___________________________________________________________________________________________ BIBLIO GRAP HIC-D OCUME NTALI STIC INFORM ATIO N AN D ABST RACT UDC: 711:725.181(497.4Ljubljana)(091)(043.3) Author: Darko Šarac, univ. dipl. ing. arch. Supervisor: prof. dr. Andrej P oga!nik Co-supervisor: prof. mag. Vladim ir Braco Muši ! (UL ) Title: Military complexes in Ljubljana and their changes over time Notes: 177 page, 29 f ig., 78 in s. Key words: military complex, stronghold, barracks, army, city, location, regulation plan, concept of the urban delopment, impact, cyclic changes, Ljubljana, Slovenia Abstract: This Master's thesis deals with military complexes in Ljubljana and their changes over time, as well as their impact on the urban and land davelopment of the city. Ljubljana 's important geographic al position has alwa ys been of a strategic interest to the all of armies that set their feet in the area. The strategic »Ljubljana Gate«, restricting the progress of hostile armies moving to the south towards the Apennin es and the Mediterranean, and to the north towards Pannonia, was first occupied by the Romans, who built Emona, a military post. All other armies, reachin g this strategic point on their militar y expeditions, left their marks here and made a significant impact on the city's development. Five chapters of the thesis deal with the consequences of the development and explain how military complexes were gradually transformed into non-militar y ones in five cyclic changes. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP VI ___________________________________________________________________________________________ ZAHVALA Iskreno se zahvaljujem predsedniku komisije in mentor ju prof.dr. Andreju Poga!niku, ki je sprejel mojo prošnjo za dokon !anje magistrske ga študija, !eprav je od zaklju!ka magistrskih izpitov do i zdelave mag istrskega dela minilo lepo število let. Posebej se zahvaljujem somentorju prof. mag. Vladimirju Bracu Muši!u za strokovno pomo !, usmerjanje in prijazne nasvete pri izdelavi magistrskega dela. Zahvaljujem se tudi iz r. prof.dr. Antonu Prosenu, ki me je spodbudil k dokon !anju študija. Rad bi se zahvalil tudi strokovnjakom z razli!nih podro !ij, ki sem jih intervjuval in so mi s svojim znanjem pomagal pri zbiranju in urejanju gradiva: - Franc Ules, univ.dipl.inž .geod. - Momir Vuki !evi#, univ . dipl .inž . arh. - Živka Škraba r, univ. dipl .inž . arh. - Ilija Moškov, univ. dipl . inž. gradb. - Dušanka Boži!, gr. teh. - Franc Pe!elin, podpolk. - Vojko Gorup, polk. M ORS - Milena Sevšek Poto !nik, lektorica slovenskega jezika - Anita Šefer, gr. teh. - Damir Ožura, univ. dipl. org. inf. - Marika Kostovska, prof. angleškega jezika in knj iževnosti Na tem mestu bi se želel še prav posebej zahvaliti svoji soprogi Jeleni, ki me je pri mojem delu ves !as spodbujala in mi razumevajo !e stala ob strani. Za izdelavo magistrske naloge sem porabil veliko svojeg a prostega !asa in tudi !as, ki bi ga iz srca želel preživeti s svojimi vnuki Simonom, Kristjanom, Laro, Renejem in Dino. Zato sem se odlo!il, da svoje magistrsko delo posvetim prav njim, v upanju, da vojn na tem prostoru ne bo ve!. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP VII ___________________________________________________________________________________________ Kazalo 1 UVOD .............................................................................................................................................................1 1.1 METODA..................................................................................................................... ................................3 1.1.1 UDELEŽENEC .........................................................................................................................................3 1.1.2 VRSTA RAZISKAVE...............................................................................................................................3 1.1.3 UPORABLJENO GRADIVO: ..................................................................................................................4 1.1.4 VIRI ..........................................................................................................................................................4 2 VOJAŠKI KOMPLEKSI OD EMONSKE DO LJUBLJANSKE GARNIZIJE (OD PRELOMNICE P. N. Š. DO LETA 1880) .............................................................................................................................................5 2.1 EMONA ...................................................................................................................................................5 2.2 LJUBLJANSKI GRAD ........................................................................................................................... 12 2.3 SREDNJEVEŠKA LJUBLJANA–TROJNO MESTO...............................................................................21 2.4 PRVE VOJAŠNICE V LJUBLJANI ........................................................................................................27 2.5 ŠEMPETRSKA VOJAŠNICA.................................................................................................................29 2.6 GRADNJA KOLIZEJA (LETA 1845) ......................................................................................................31 2.7 ZASEBNE VOJAŠNICE V LJUBLJANI .................................................................................................34 2.8 ŽELEZNICA V LJUBLJANI LETA 1849 ................................................................................................35 2.8.1 Strateški pomen železnice................................................................................................ .................35 2.8.2 Težave, ki jih je v Lj ubljano prinesla železnica .................................................................................36 2.9 LJUBLJANA KOT STATUTARNO MESTO ..........................................................................................41 3 VOJAŠKI KOMPLEKSI IN MESTO LJUBLJ ANA OD KONCA 19 STO LETJA DO KO NCA DRUGE SVETOVNE VOJNE (OD 1880 DO 1945) ......................................................................................................47 3.1 LJUBLJANSKA GARNIZIJA NA PRELOMNICI 19. IN 20. STOLETJA................................................47 3.1.1 Gradnja Mestne pehotne vojašnice–Belgijske leta 1888 (Staedtische Infanterie Kaserne) ..................50 3.1.1.1 Lokacija vojašnice ....................................................................................................................................50 3.1.1.2 Vsebina kompleksa...................................................................................................... .............................52 3.1.2 Gradnja Domobranske vojašnice v letih 1891 in 1899 (Landwehr Kaserne) ......................................55 3.1.2.1 Na črtovanje vojašnice............................................................................................................. ..................55 3.1.2.2 Lokacija vojašnice in razporeditev objektov............................................................................ ...................56 3.1.3 Ljubljanski potres leta 1895 ............................................................................................. ................60 3.1.3.1 Ljubljana ob potresu .................................................................................................................................60 3.1.3.2 Vojaški objekti ob potresu.........................................................................................................................60 3.1.3.3 Vojaški kompleksi v novi regulacijski zasnovi mesta Ljubljane po potresu ............................................... ..61 3.1.4 Gradnja Topniške vojašnice leta 1898 (Artillerie–Regiments Kaserne) .............................................62 3.1.4.1 Na črtovanje vojašnice............................................................................................................. ..................62 3.1.4.2 Lokacija ...................................................................................................................................................63 3.1.5 Gradnja Garnizonske bolnišnice v V odmatu, leta 1899 (G arnisonsspital) .........................................65 3.1.6 Gradnja Škofijskega zavoda Šentvid (1901-1905) .............................................................................67 3.1.6.1 Lokacija za gradnjo zavoda .......................................................................................................................67 3.1.6.2. Gradnja objekta .......................................................................................................................................68 3.1.7 Gradnja Liceja leta 1907 in Mladike leta 1910 .................................................................................69 3.1.8 Gradnja vojaškega oskrbovališ ča med letoma 1908 - 1910 (Militaer Verpflegs Magazin) ..................71 3.1.9 Gradnja Vojaške orožarne (arse nal), zgrajene okrog leta 1915.........................................................72 3.2 VOJAŠKI KOMPLEKSI IN MESTO LJUBLJANA V OBDOBJU PRVE SVETOVNE VOJNE (1914-1918) .....................................................................................................................................................................74 3.3 VOJAŠKI KOMPLEKSI IN MESTO LJUBLJANA V OBDOBJU MED DVEMA SVETOVNIMA VOJNAMA (1918-1941)............................................................................................................................... 75 3.3.1 Ljubljanska garnizija .......................................................................................................................75 3.3.2 Mesto Ljubljana.......................................................................................................... .....................76 3.3.3 Škofijski zavod sv. Stanislava med dvema svetovnima vojnama .........................................................77 3.3.4 Licej in Mladika med dvema svetovnima vojnama............................................................................ .77 3.4 GRADNJA HOTELA MIKLI Č, POZNEJŠEGA HOTELA METROPOL .................................................78 3.5 VOJAŠKI KOMPLEKSI IN MESTO LJUBLJANA V OBDOBJU MED DRUGO SVETOVNO VOJNO (1941-1945) ..................................................................................................................................................80 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP VIII ___________________________________________________________________________________________ 3.5.1 Razpad starojugoslovanske vojske in vojaški kompleksi ....................................................................80 3.5.2 Mesto Ljubljana.......................................................................................................... .....................81 3.5.3 Škofijski zavod Šentvid.....................................................................................................................81 3.5.4 Licej in Mladika......................................................................................................... ......................82 4 VOJAŠKOTERITORIALNA RAZPOREDITEV NEKDANJE SFRJ .......................................................83 4.1 NASTANEK JLA....................................................................................................................................83 4.1.1 Prva teritorialna razporeditev, 9. april 1945 ............................................................................ ........85 4.1.2 Druga teritorialna razporeditev, 31. maj 1945 ..................................................................................86 4.1.3 Tretja teritorialna razporeditev leta 1946 .........................................................................................87 4.1.4 Četrta teritorialna raz poreditev le ta 1947 ...................................................................................... ..88 4.1.5 Peta teritorialna razporeditev, 1954–1958 .......................................................................................88 4.1.6 Šesta teritorialna razporeditev leta 1968 ..........................................................................................91 4.1.7 Sedma teritorialna razporeditev SFRJ leta 1988 ...............................................................................92 4.2 VOJAŠKI KOMPLEKSI IN MESTO LJUBLJANA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI (1945–1991) ...........92 4.2.1 Mestna pehotna »Belgijska« vojašnica (v obdobju JLA kasarna 4. julij) na Metelkovi ulici ...............93 4.2.2 »Domobranska« vojašnica (v obdobju JLA kasarna Maršala Tita) na Roški ulici ..............................94 4.2.3 Topniška vojašnica (v obdobju JLA kasarna Ljubo Šercer) na Dunajski ulici ....................................95 4.2.4 Vojaška bolnišnica Moste.................................................................................................................97 4.2.5 Škofijski zavodi Šentvid (v obdobju JLA kasarna Borisa Kidri ča - Šentvid) .....................................100 4.2.6 Licej in Mladika (v obdobju JLA Vojaška bolnišnica Mladika) ........................................................101 4.2.6.1 Pravica vknjižbe na DSNO............................................................................................... .......................104 4.2.6.2 Licej, objekt A, P+2................................................................................................... .............................105 4.2.6.3 Mladika, objekt B, P+2+P............................................................................................... ........................106 4.2.6.4 Objekt C, visokopritli čni objekt...............................................................................................................108 4.2.6.5 Objekt D, nizkopritli čni objekt ................................................................................................................108 4.2.6.6 Opustitev kompleksa Mladika ............................................................................................ .....................109 4.2.7 Vojaško oskrbovališ če (v obdobju JLA Intendantsko skladiš če in pekarna)......................................110 4.2.8 Vojaška orožarna (v obdobju JLA Tehni čna delavnica Parmova)....................................................111 4.2.9 Hotel Mikli č (v obdobju JLA Dom JNA) .........................................................................................113 4.2.10 Ljubljana v povojnem obdobju od leta 1945 do 1960 ....................................................................114 4.2.11 Ljubljana med letoma 1960 in 1969 ..............................................................................................116 4.2.12 Ljubljana med letoma 1969 in 1980 ..............................................................................................117 4.2.13 Ljubljana med letoma 1980 in 1991 ..............................................................................................119 5 OBLIKOVANJE IX. A ALI LJUBLJANSKEGA ARMADNEGA OBMO ČJA.......................................120 5.1 GRADBENI ODDELEK IX. A..............................................................................................................121 5.2 PRVI UKREPI V PROSTORSKEM NA ČRTOVANJU PO USTANOVITVI IX. A.....................................................127 5.3 NOVI PRAVILNIK O PROSTORSKEM NA ČRTOVANJU INFRASTRUKTURE JLA ................................................130 5.4 » ZLATA DOBA« IX. A........................................................................................................................134 5.4.1 Novi vojaški objekti v kompleksu Dimi čeva.....................................................................................136 5.4.1.1 Dijaški dom............................................................................................................................................137 5.4.1.2 Vojaška gimnazija ...................................................................................................... ............................138 5.4.1.3 Hotel za samske častnike........................................................................................................................ .139 5.4.1.4 Nova stavba Poveljstva IX.A in Doma JLA ................................................................................ .............140 5.4.2 Nova vojašnica Ljubljana Polje (Kasarna Bratstva i jedinstva, zdaj Vojašnica Franca Rozmana Staneta)..................................................................................................................................................141 5.4.3 Nova vojaška bolnišnica na lokaciji Hrušica − Fužine....................................................................142 5.5 SPREMEMBE PROSTORSKEGA PLANA GARNIZONA LJUBLJANA LETA 1989 .................................................145 6 VOJAŠKI KOMPLEKSI V LJUBLJANI PO OSAMOSVOJITVI REPUBLIKE SLOVENIJE LETA 1991 ................................................................................................................................................................147 6.1 MESTNA PEHOTNA VOJAŠNICA − BELGIJSKA , (CO 5/4) DANES KULTURNO -ZGODOVINSKI CENTER METELKOVA , V OBDOBJU JLA KASARNA 4. JULIJ ..........................................................................................148 6.1.1 Lokacija, obseg zemljiš ča in namenska r aba prostora.....................................................................148 6.1.2 Severni del kompleksa.................................................................................................... ................151 6.1.3 Južni del komple ksa .......................................................................................................................152 6.2 DOMOBRANSKA VOJAŠNICA , (CI 7/21) DANES ŠOLSKO -KULTURNI CENTER , V OBDOBJU JLA KASARNA MARŠALA TITA...........................................................................................................................................156 Šarac D., 2009 , Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP IX ________ ______ ______ ______ ______ ______ ______ _____ ________ ______ ______ ______ ______ ______ ____ 6.2.1 Lokacija, obseg zemljiš a in lastništvo...........................................................................................158 6.2.2 Prostorskoureditveni pogoji za obmo je urejanja CI 7/21 Roška vojašnica.....................................158 6.3 TOPNIŠKA VOJAŠNICA, (BO 2/3) DANES POSLOVNO-STANOVANJSKI KOMPLEKS BEŽIGRAJSKI DVOR, V OBDOBJU JLA KASARNA LJUBO ŠERCER......................................................................................................159 6.3.1 Prostorski ureditveni pogoji za obmo je urejanje BO 2/3–Topniška vojašnica................................160 6.4 VOJAŠKA BOLNIŠNICA, DANES DEL KLINI NEGA CENTRA CI 6/14, V OBDOBJU JLA VOJNA BOLNICA MOSTE ...................................................................................................................................................................162 6.4.1 Lokacija, obseg zemljiš a in lastništvo...........................................................................................163 6.5 LICEJ IN MLADIKA, DANES MINISTRSTVO ZA ZUNANJE ZADEVE IN MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO, (MZZ IN MŠŠ), V OBDOBJU JLA VOJNA BOLNIŠNICA MLADIKA..................................................................................164 6.6 VOJAŠKO OSKRBOVALIŠ E (CS 7/8), DANES STANOVANJSKO NASELJE NOVE POLJANE, V OBDOBJU JLA INTENDANTSKO SKLADIŠTE I PEKARA...........................................................................................................166 6.7 VOJAŠKA OROŽARNA (BO 1/1), DANES ZDRAVSTVENI, POSLOVNI, TRGOVSKI IN GOSTINSKI KOMPLEKS PARMOVA, V OBDOBJU JLA TEHNI NA RADIONICA - PARMOVA.....................................................................167 6.8 HOTEL MIKLI , DANES POSLOVNI OBJEKT, V OBDOBJU JLA DOM JNA.....................................................168 7 VIZIJE NAMESTO ZAKLJU KA...........................................................................................................169 7.1 VISIONS INSTEAD OF A CONCLUSION............................................................................................170 8 VIRI............................................................................................................................................................171 9 PRILOGE...................................................................................................................................................176 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP X ___________________________________________________________________________________________ KAZALO SLIK Slika 1: Polo žaj rimske Emone g lede na okolje … …………………………………………. 5 Slika 2: Tloris Emone z obzidjem in jarki……… ………………………………………….. 6 Slika 3: Na!rt Emone s k anali………………………………………………………………. 7 Slika 4: Emonski kanal……………………………………………………………………... 7 Slika 5: Ple!nikova ureditev ostankov juž nega zidu Emone na Mirju……………………… 7 Slika 6: Maketa mož nega izdleda Emone…………………………………………………... 8 Slika 7: Talni na!rt mesta Ljubljane in naselbine Gradiš!e na ruševinah Emone v srednjem veku… …………………………………………………………………… 9 Slika 8: Talni na!rt mesta Ljubljane in naselbine Gradiš!e na ruševinah Emone danes…… 11 Slika 9: L jubljanski grad, Praz godovina………… …………………………………………. 12 Slika 10: L jubljanski grad, Rimska doba…………………………………………………… 12 Slika 11: L jubljanski grad, Srednji vek…………………………………………………….. 12 Slika 12: Tloris pritli!ja Ljubljaske ga gradu iz leta 1815………………………………..… 14 Slika 13: L ega Starega trga pod gradom………… ………………………………………… 21 Slika 14: Stari trg in Novi trg …………………… …………………………………………. 22 Slika 15: Stari, Novi in Mestni trg ……………… …………………………………………. 22 Slika 16: Srednjeveška Ljubljana, »Trojno Mesto «, 16 in 17 stoletje……………………… 23 Slika 17: Šentpeterska cerkev in okolica, leta 1660 ………………………………………… 29 Slika 18: Šentpeterska vojašnica, panor ama……… ………………………………………... 29 Slika 19: Koliz ej, sredina 19. stoletja………………………………………………………. 31 Slika 20: Katastrska map a mesta Ljubljane z vrisa nim tlorisom kolodvora ……………….. 37 Slika 21: Podvo z pod ž eleznico na Titovi cesti zgrajen leta 1960 (danes, Dunajska cesta).. 40 Slika 22: Emil Lutteroti, Na!rt pokrajinskega glavnega mesta Ljubljane, let o 1860, s takratnimi vojaškimi objekti………… …………………………………………... 42 Slika 23: Reg ulacijski na !rt predela mesta Ljubljane do kolodvora južne železnice, leta 1889………………………………………………………………………………. 50 Slika 24: Situacija kompl eksa, Mestna pehotna vojašnica – Belgijska…… ……………….. 52 Slika 25: Domobranska vojašnica, situacija , geodetska iz mera, prvotna z amisel………….. 56 Slika 26: Situacija novop rojektiranih stavb pr i Domobranski vojašnici, prv otna z amisel … 56 Slika 27: J. Koch, lokacija T opniške vojašnice po regulacijskem na!rtu za severni del Ljubljane n ad železnico………………………………………………………….. 63 Slika 28: Situacija bol nišnice z objekti……………………………………………………... 65 Slika 29: Situacija vojašk ega oskrbovališ !a (Militaer Ve rpfle gs Mas azin)………………… 70 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP XI ___________________________________________________________________________________________ KAZALO PRILOG Priloga 1 Slika 1. Rimsko cesarstvo, obseg okoli leta 117 n. š. Slika 2. Polo žaj rimske Emone g lede na ob liko ter ena med Gr adom in Rož nikom Slika 3. Rimski vojaki Priloga 2 Slika 1. Talna oblika Emone po Janezu Vajkardu Valvazorju Slika 2. Talna oblika Emone v odnosu na srednj eveško poz idavo po Antonu T. Linhartu (1788) Priloga 3 Slika 1. Vpadi raz nih lju dstev ob selitvi narodov v emonski prostor Slika 2. Z emljevid hunsk ih vojnih pohodov od let a 435 do 452. Slika 3. Preseljevanje ljudstev od 5. do 8. stoletja. Priloga 4 Slika 1. Na ostankih rimske Emone in »slovanskih« seliš! nastajajo!a spanheimska Luwigana, 10 stol., topog rafsk a rekonstrukcija Slika 2. Janez Dizma Florijan!i!, Ljubljana, det ajl 3. lista… iz 1744, z naselbinskim jedrom Gradiš!e Priloga 5 Slika 1. Leseni Šentjakob ski most i z leta 1827, s raz gledom na Šentjakobski trg Slika 2.Rekonstrukcija vz hodnih vrat stare Ljubljane ob iz gradnji Karlovš ke ceste Slika 3. Šentjakobski mo st, iz leta 1915. Priloga 6 Slika 1. Pomembni objek ti danes z grajeni na prostoru bivše rimske Emone. Priloga 7 Slika 1. Študija konjenik a, 1498. Slika 2. F evdalna vojska v 2. polovici 17. stoletja. Priloga 8 Slika 1. Ljubljanski Grad, 18 stoletje Slika 2. Ljubljanski Grad - Stanovsko g ledališ!e in Kongresni tr g, leta 187 8 Slika 3. Rimski vodn jak na Ljubljansk em Gradu Priloga 9 Slika 1. Aksonometri !ni pog led od ju ga na Ljubljanski Grad po Ple !nikov em projektu. Slika 2. Ple!nikov projekt z a preureditev ljubljanskega gradu – pritli !je. Priloga 10 Slika 1. Ljubljanski Grad danes, z ra!ni posnetek Slika 2. Ljubljanski Grad danes, dvoriš !e Priloga 11 Slika 1. Pog led na Ljubljano z juga; desno G rad z utrdbami (šancami) sp redaj Ljubljanic a z »grabljami«, Vodna in Pisana vrata, na levi Breg, v ozadju Savinjske Alpe. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP XII ___________________________________________________________________________________________ Slika 2. Špitalska vrata s špitalskim mostom, levo stolnica. Slika 3. B reg, ljubljansko pristaniš !e Slika 4. Hubert Maurer, Pristan na B regu v z a!etku 19. stoletja. Priloga 12 Slika 1. Giovanni Pieroni, kartna osnova fortifikac ijskeg a na!rta mesta Ljubljane, 1639. Slika 2,3. Novo orož je na bojiš !u. (Vojak z mušketo, Top) Priloga 13 Slika 1. M. Stierov predlog oja!anja obstoje!ega obrambnega obzidja Ljubljane, II varianta, Karlsruhe Slika 2. M. Stierov fortifikacijski na!rt Ljubljane, 1654, »graška varianta «, topog rafska Rekonstrukcija Priloga 14 Slika 1. Nicolo Angielini, Fortifikacijski na!rt Ljubljane iz 1586, Karlsruhe Slika 2. Turški vojak Slika 3. Turška velikaša Priloga 15 Slika 1. Topog rafska r ekonstrukcija Ljubljan e, Topovski okopi na Orlove m vrhu na Gradu, na Golovcu in na Šiše nskem hribu pred letom 1808. Slika 2. F . Reiss, Ljublja na v letu 1809 Slika 3. Francoski vojak Priloga 16 Vojašnica na Žabjaku je uvrš!ena v drugo cikli!no spremembo vojaških objektov v civilno namembnost. Slika 1. Vojašnica na Žabjaku, zapor Slika 2. Vojašnica na Žabjaku, prilagojena v stan ovanjsko stavbo, leta 194 9. Slika 3. Vojašnica na Žabjaku danes, vogal Hrenova ulic 17 - Žabjak Slika 4. Vojašnica na Žabjaku danes, dvoriš!e Priloga 17 Nekdanja vojašnica na Žabjaku je uvrš!ena v drugo cikli!no spr emembo v ojaških objektov v civilno namembnost. Slika 1. Nekdanja vojašnica na Žabjaku danes, dv oriš!e Slika 2. Vhod iz Hrenove ulice Slika 3. Ulica Vož arski pot Slika 4. Dvoriš !e Priloga 18 Slika 1. Pritli!je Šempeterske vojašnice, iz leta 19 16 Slika 2. Šempeterska vojašnica, Tlor is I. nadstropj a, iz leta 1916 Priloga 19 Slika 1. Prilag ojena v sta novanj a nekdanja privatna vojašnica »Pri Kiker etu« danes, tloris pritli!ja. Slika 2. Pog led na nekd anjo vojašnico v Eipprovi ulici Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP XIII ___________________________________________________________________________________________ Slika 3. Vhod iz Eipprov e ulice Slika 4. Izgled z Vogelne ulice Slika 5. Dvoriš !e nekdanje vojašnice Priloga 20 Slika 1-8. Nekdanja privatna Nušakova vojašnica, z unanji iz gled in dvoriš !e danes, Ziherlova 38. Priloga 21 Slika 1. Rudolf Degan, Karta Ljubljane prirejena po avstrijski vojaški topog rafski karti, pri otvoritvi ž eleznice, leta 1849. (z vpisom tedanjih v ojaških objektov) Slika 2. Vojaško skladiš !e streliva s pirotehni!nimi conami varnosti Priloga 22 Slika 1. Situacija kolodv ora leta 1849 Slika 2. Glavni kolodvor v Ljubljani okro g leta 18 60 Priloga 23 Slika 1. Arh. J . Mesar, perspektivni pog led n a poglobljeni kolodvor. (aksionometrija predlo ga) Slika 2. Arh. L. Kham in P. G $stl, perspektivni pog led n a predlo g poglobljene ga kolodvor a. Priloga 24 Slika 1. Tloris Ljubljane v dobi ž eleznic Slika 2. Maks F abiani, pr edlog za poglobitev ž eleznice, leta 1934. Priloga 25 Slika 1. Karta Avstro-ogrske monarhije po podpisu Pariške pog odbe. Slika 2. Oficirji in vojaki Avstrijske armade v Ljubljani na prelomnici med 19. in 20. stoletjem. Gener ali; Oficirji in voj aki voz arstva; Oficirji in vojaki topništva; Oficirji in vojaki pehote; Oficirji in vojaki konjenice Priloga 26 Slika 1. A. Shubar (K.k. Militär Techniker ), Voja ški na !rt mesta Ljubljane (Plan der Stad Leibach). Legend a: s številkami oz na!eni objekti v uporabi vojske, s !rkami oz na!eni pomembni civilni objekti Priloga 27 Slika 1. C ukrarna, nekda nja vojašnica Domobrancev. Slika 2. Situacija Cukrarne Pritli!je; II. nadstropje; Prerez Priloga 28 Slika 1. Prvotno na !rtovana fasada stavbe glavnega štaba, Mestna p ehotna vojašnica–B elgijska Slika 2. Tloris pritli!ja Mestne pehotne vojašnice na Taboru. Slika 3. Tloris kleti Mest ne pehotne vojašnice na Taboru. Priloga 29 Slika 1, 2, Poslopje Glavne ga štaba (Objekt I.) Slika 3. Poslopje za vojake (Objekti št. III, IV, V, VI) Slika 4. Vojaki in oficir pehote Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP XIV ___________________________________________________________________________________________ Priloga 30 Slika 1. Tloris pritli!ja Domobranske vojašnice, l eto 1891, I. faza Slika 2, 3. Izgled Domobranske vojašnic e z ulice, I faza, 1891 Slika 4. Situacija z vrisanimi objekti 1. faze Priloga 31 Slika 1. Tloris pritli!ja Domobranske vojašnice, l eto 1899, II. Faza Slika 2, 3. Izgled Domobranske vojašnic e z dvoriš !a, II faza, 1899 Priloga 32 Slika 1. Panoramski pog led z Gradu na Domobr ansko vojašnico iz leta 1906 (I in II faza izgradnje) Slika 2. Poslopje Domob ranske vojašnic e s Poljanske ceste Priloga 33 Slika 1. S tramovi podprt e hiše v Špitalski u lici (danes Stritarjevi), potres l eta 1895 Slika 2. Za!asna bivališ !a v zeljarskih kadeh na Mirju Priloga 34 Slika 1, 2, 3. Reg ulacijsk i na!rt mesta Ljubljane iz 1896 Slika 1. Arh. Sitte Slika 2. Arh. M. F abiani Slika 3. arh. J. Duffe Slika 4. Reg ulacijski na !rt mesta Ljubljan e s seve rnim delom iz 1899 Priloga 35 Slika 1. Pismo župana Ivana Hriba rja o dolo !itvi nadzornega organa za Topniško vojašnico. Priloga 36 Slika 1. Okrožnica župana Ivana Hribarja o dolo!itvi komisije za izbiro og raje z a Topniško vojašnico. Slika 2. Ograja Priloga 37 Slika 1. Situacija Topniš ke vojašnice z objekti Slika 2. Na !rt glavne fasade s prerezi Topniške vojašnice. Priloga 38 Slika 1. Objekt jahalnice v Topniški vojašnici. podolžni prerez, stranski zgled, prerez, zgled jaha lnice, tloris jahalnice Slika 2. Top s konjsko vp rego Priloga 39 Slika 1. Topog rafska r ekonstrukcija obmo !ja Vodmata pred regulacijo Ljubljanice in gradnjo vojaške bolnišnice in oskrbovališ !a Slika 2. Situacija bolnišnice z objekti Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP XV ___________________________________________________________________________________________ Priloga 40 Slika 1. Situacija vojaške bolni ce, oskrbovalnice in jahalnice ob Dunajski cesti, ob potresu 1895 Slika 2. Zato!iš!e potresencev v jahalnici na Bleiweisovi cesti leta 1895. Priloga 41 Slika 1. Tlorisi objektov garnizijske bolnišnice Tloris pritli!ja enonadstr opnega obj ekta št. I in II Tloris pritli!nega objekta št. III Tloris pritli!ja enonadstropnega objekta št. V. Prerez in iz gled objekta št. IV Slika 2. Polkovni zdravnik in sanitetni oficir Slika 3. Vojaška uradnika Gradbene in inž enirske stroke Priloga 42 Slika 1. Škofijski zavod sv. Stanislava Šentvid, tlo ris pritli !ja. Slika 2. Škofijski zavod sv. Stanislava Šentvid, iz gled. Priloga 43 Slika 1. Situacija komple ksa Mestne ga dekliške ga Liceja in Dekliške ga do ma Mladika. Slika 2. Ljubljanske šola rke na z a!etku 20. stoletja. Priloga 44 Slike 1. Licej, I. in II. Nadstropje Slike 2. Licej, iz gled s Š ubi!eve ulice Slike 3. Licej, prerez Priloga 45 Slika 1. Mladika, prerez Slika 2. Mladika, fasada Slika 3. Mladika, fasada Priloga 46 Ve! loka cijskih predlog ov za gradnjo vojaške orožarne (arsenal) Slika 1. in 2. V okvirju Topniške vojašnice Slika 3. Na Parmovi ulici, obojestransko Slika 4. Dokon !na iz bira lokacije na Pa rmovi ulici , enostransko Priloga 47 Slika 1. Karta Avstro-ogrske monarhije in njen raz pad po I. svetovni vojni Generali in !astniki; Vojaki Slika 2. Vojska Kraljevin e Jugoslavije med leti 1918 in 1941. Priloga 48 Slika 1. Raz voj L jubljane od srednjega veka do leta 1929 1. Najstarejše jedro srednjeveške Ljubljane. 2. Novi trg , zgrajen v XIII. stoletju. 3. Mesto ob Mestnem trgu in škofiji, zgrajeno najkasneje do za!etka XIV. stoletja 4. Dež elno knež nji del, priklju !en mestu leta 1533 . Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP XVI ___________________________________________________________________________________________ 5. Razširjenje mesta do leta 1825. 6. Razširjenje mesta do leta 1914. 7. Razširjenje mesta do konca leta 1929. 8. Prvotna jedra kmetskih naselij. 9. Stara stru ga Ljubljanic e pred r egulacijo v X IX. stoletju 10. Stare, sedaj iz prometa iz lo!ene ceste. 11. Ob!inske meje, leta 1 929. Priloga 49 Slika 1. Hotel Mikli!, gradnja I. faze (v oz adju lev o hotel J užni kolodvor), l eta 1928. Slika 2. Gradnja II. in III. faze hotela Mikli!, poz neje hotel Metropol, s hotelom J užni kolodvor v ospredju, leta 1936. Priloga 50 Slika 1. Okupatorjev obr o! utrdb in ž i!nih ovir okoli okupirane Ljubljan e 1941-1945. Slika 2. Deportacijske co ne v Ljubljani 1942. Slika 3. Letalsko-bombniška karta s strateško pomembnimi objekti. Slika 4. Italijanska vojska Slika 5. Nemška vojska Priloga 51 Kranjc M. [2005], preglednice socialne in nacionalne strukture ter šolske izobrazbe !asnikov JLA, med l eti 1945-1985, Slovenska vojaška intelig enca. Priloga 52 Slika 1. J ugoslovanski partiz ani s pokrivali v NOB, med leti 1941-1945. Slika 2. Peta vojaška teritorialna razporeditev J ugoslavije leta 1954. Priloga 53 Slika 1. Vojska J ugoslovanske ljuds ke armade (JLA), med leti 1945-1991. Slika 2. Šesta vojaška ter itorialna raz poreditev J ugoslavije l. 1968 in formiranje IX. A-Ljubljana. Priloga 54 Slika 1. Prihod povojnih rekrutov z lesenimi kov !ki v G-klasi, približ no do leta 1960. Slika 2. Raz poreditev Po veljstva IX A. v objektih vojašnice ( »Kasarna 4. juli «), 1968. Priloga 55 Slika 1. Domobranska vojašnica v !asu JLA, »Kasarna Maršal Tito«, prostorska razširitev kompleksa. Slika 2. Poskus odtuj itve kompleksa Topniške vojašnice v 1. in 2. fazi, v !asu JLA, »Kasarna Ljubo Šercer«. Priloga 56 Slika 1. Situacija vojaške bolnišnice Moste. Slika 2. Situacija vojaške bolnišnice Mladika. Priloga 57 Slika 1. Situacija vojaškeg a oskrbovališ !a v obdob ju JLA 1945-1991 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP XVII ___________________________________________________________________________________________ Slika 2. Poskus urbaniz acije kompleksa vojaške ga oskrbovališ !a s razširjenim zemljiš!em v stanovanjsko sosesko v dveh fazah med 1960-1968 Priloga 58 Slika 1. Kompleks vojaške orožarne, arsenal, v !asu JLA Tehni!ka radionica – Parmova. Slika 2. Tankovska enota JA v Trstu 1945, v prvi teritorialni raz poreditvi J ugoslavije v vojaškem smislu. Slika 3. Haubica 155 mm Slika 4. Oklepni transporter Priloga 59 Slika 1. Urad z a regulacijo Ljubljane, Osnovn a urb anisti!na na!ela za direkt ivni na !rt Ljubljane, 1953 Slika 2. Urad z a regulacijo Ljubljane, Osnovn a urb anisti!na na!ela za direkt ivni na !rt Ljubljane – Promet, 195 3 Slika 3. Tramvajsko omrež je v Ljubljani Priloga 60 Slika 1. Preg led vojaški h kompleksov v mestu Ljubljani leta 1969 ob ustanovitvi IX.A Slika 2. Vojaški kompleksi: št. 4. vojašnica mejnih brig ad, št. 6. vojašnica in letališ !e Polje ter št. 16. vojaške garaže Fužine, spremenjeni v civilno namembnost, v !etrti cikli!ni spremembi med 1969-19 80. Priloga 61 Slika 1. Predlog urbanisti !ne rešitve garnizona Ljubljana leta 1969 ob ustan ovitvi IX.A Slika 2. Prvotna z amisel izgradnje objektov: št. 1. Poveljstva IX.A; št. 2. Doma J LA in št. 3. hotela z a samske !asnike na takratni loka ciji Topniške vojašnice (»Kasarna Ljubo Šercer«) na Titovi cesti; danes D unajska cesta. Priloga 62 Slika 1. Vojaški kompleksi v g arnizonu Ljubljan a, ki se % opuš !ajo, % ohranjajo ter % nove lokacije vojaških kompleksov. Priloga 63 Slika 1. Dokument s katerim se OTS pošilja SSN O-Beo grad n a dokon !no soglasje. Slika 2. Maketa z objekti: Poveljstvo IX.A, Dom JLA in Hotel za samske !astnike v kompleksu Dimi !eva Priloga 64 Slika 1. Situacija vojaškeg a kompleks a Dimi !eva: Poveljstvo IX.A, Dom JLA, Hotel, Dijaški dom, Gimnazija s športnimi objekti. Slika 2. Maketa Poveljstva IX.A in Hotel a za samske !astnike. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP XVIII ___________________________________________________________________________________________ Priloga 65 Slika 1. Situacija vojaške gimnazije Franc Rozman Stane s športnimi objekti Slika 2. Zunanji izgled vojaške gimnazije Franc Rozman Stane. Priloga 66 Slika 1. Odlo!ba na!elnika GU-SSNO-Beograd o sprejetju programa za novo vojaško bolnico v Ljubljani, leta 1979 Slika 2. Geodetski posnetek zemljiš!a bodo!e nov e vojaške bolnišnice v Ljubljani, obmo !je M/6/1. Priloga 67 Slika 1. Urbanisti !na kon cepcija, I. nagrajene ga dela za novo vojaško bolnišnico- Ljubljan a, pod šifro 12345, B iro 71 Domž ale, projektanti: ar h. B. Špindler, arh. Š. K acin in arh. J . Princes Slika 2,3. Projekt I. nagrajene ga dela za novo voj aško bolnišnico v Ljublja ni, pod šifro 12345, Biro 71 Domžale, projektanti: arh. B. Špindler, arh. Š. Kacin in arh. J. Princes. Slika 2. Tloris med etaže Slika 3. Tloris pritli!ja Priloga 68 Slika 1. Karatreristi!na etaža stacionarja. Slika 2. Podolg ovati in pre !ni prerez nove vojašk e bolnišnice v Ljubljani. Slika 3. Z unanji persp ektivni iz gled. Priloga 69 Karikature !lanov o cenevalne komisije z a izbor idejnega projekta nove vojaške bolnišnice na lokaciji Hrušica-Fužine, Ljubljana, 02-07.06.1980, avtor karikatur, inž. Darko Šarac, glavni inž. G.O., Priloga 70 Slika 1. Ukaz s katerim je poveljnik IX.A nakazal sum o administrativni in moralni odgovornosti !lanov o cenjevalne komisije z a novo vojaš ko bolnišnico v Ljubljani, leta 1980. Priloga 71 Slika 1. Pismo na!elnika GU-SSNO Beograd, (ki je to leto postal general) poveljstvu IX.A v zvezi z avtorskim honorarjem z a !lane oc enjevaln e komisije nove vojaške bolnišnice v Ljubljani, leta 1980. Priloga 72 - 78 »TEMNA« DOBA IX. A Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP XIX ___________________________________________________________________________________________ OKRAJŠAVE okrajšava pomen ATD Antituberkoluzni dispanzer AVNOJ Antifašisti !ko vije!e narodnog oslobo &enja Jugoslavije (Antifašisti!ni svet narodne osvoboditve Jugoslavije) DAL Društva arhitektov Ljubljana DSNO Državni sekretariat za narodno (ljudsko) obrambo FAGG Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo FLRJ Federativna ljudska r epublika J ugoslavija (prevod od F NRJ) FNRJ Federativna naodn a republika J ugoslavija (FL RJ) GO Gradbeni oddelek GŠ NOV Glavni štab narodnoosvo bodilne vojske GU Gradbena uprava GU SSNO Gradbena uprava zveznega komite ja za ljudsko o brambo ( GU ZKLO) GUP Gener alni urbanisti !ni plan IO ML Izvršni or gan mesta Ljubljane IO MLO Izvršni or gan Ministrstva za ljudsko obrambo IS SRS Izvršni svet socialisti!ne Republike Slovenije ( IV ZRS) JLA Jugoslovanska ljudska armada JNA Jugoslavenska narodna armija k.o. Katastrska ob!ina KA Koma nda armade (komanda armije) LAO Ljubljansko arm adno ob mo!je LUZ Ljubljanski urbanisti !ni zavod MNO Ministrstvo z a ljudsko (narodnu) obr ambo (M LO) MO RS Ministrstvo z a obrambo republike Slovenije MOL Mestna ob!ina Ljubljana MZZ Ministrstvo za zunanje zadeve MŠŠ Ministrstvo za šolstvo in šport NO SF RJ Ljudska ( narodn a) obr amba SF RJ OF Osvobodilna fronta ORL Otorinolaringologia OTS Operativno takti!na študi ja PVO Proti zra!na (vazdušna) obramba SEM-a Slovenski etnog rafski muz ej SLP Splošna ljudska pravica SSNO Zvezni komite (sekretariat) za ljudsko (narodno) obrambo SU SSNO Sanitetna uprava zveznega komiteja za ljudsko obrambo (SU ZKLO) TB Tehni!na baza TO Teritorialna obramba TTR SR Teritorialna tehni !ka radionica za srednji remont VB Vojaška bolnišni ca (vojna bolnica) VMA Vojaško (vojno) medicinska akademija VP Vojaška (vojna) pošta ZPMZ Zavod z a preventivo med icinsko z aš!ito Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP XX ___________________________________________________________________________________________ Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 1 ___________________________________________________________________________________________ 1 UVOD Nenehne in razburljive geopoliti !ne spremembe, ki so se dogajale v prete klosti na današnjem ljubljanskem in širšem srednjeevrops kem in evrop skem prostoru, so v !asu vojn in po njih, v te kraje prinašale razli!ne oblasti in njihove vojske . Le-te so, vsaka po svoje in na svoj na!in, pustile za seboj sledi. Problematika, ki jo ta magistrska naloga obravnava, je povez ana prav s prisotnostjo vojske in njene namestitve v vojaških kompleksih in utrdbah skozi !as, v prostoru današnje ga mesta Ljubljane, kakor tudi vpliv le-te na poznejše dogodke v zvezi z razvojem mesta z urbanisti !nega in prosto rskega glediš!a. Še posebej je za sodobni razvoj mesta Ljubljane pomembno 46 let trajajo !e obdobje prisotnosti J LA v najbliž ji preteklosti. Pri mojem raziskovalne m delu, ki zajema dolgo !asovno obdobje, sem uporabljal predvsem zgodovinsko gradivo. Le-to je bilo nujno pomembno za izdelavo analiz e in oblikovanje mozaika !asovnih dogodkov v zvezi z vojsko ter njeno namestitvijo v posamez nih utrdbah, kompleksih ali objektih, še posebej tistih, ki po !asovni vertikali segajo v davno preteklost, zato sem celotno g radivo kronološko raz vrstil. Cilji naloge so bili: - na enem samem mestu zbrati in raziskati dostopno gradivo o posamez nih vojaških kompleksih, s prikaz om njihoveg a nastanka, uporabe in prehoda v nevojaško namemnbnost v petih razli!nih zgodovinskih in !asovnih cikli!nih okoliš!inah (od Emone do danes), š e posebej tisto g radivo, ki pri !a o najbližji preteklosti; - prikazati medsebojni procesni razvoj vojaških kompleksov (s kasarniš kim na!inom življenja) in mesta Ljubljane, ki je s svojim lastnim razvojem vojaške komplekse utesnjevalo v svoje mest no jedro (s civilnim na!inom življenja) ter na!in, kako so se ti, obojestranski urbanisti !ni problemi, reševali v preteklosti; - opisati posamez ne odlo!itve vojske in njeno ravnanje, kar je z glediš!a povsem strateških opredelitev, bistveno vplivala na omenjeni razvoj. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 2 ___________________________________________________________________________________________ Mozaik, ki je nastal iz zbranega gradiva, ne nakazuje le slike o organiziranosti vojske skozi !as, temve! tudi sliko razvojnega procesa njene namestitve. Slednja se je z razvojem vojaške tehnike spreminjala vse od rimskih legij, preko fevdalnih vojsk, prvih naborniških vojsk v !asu avstrijskega cesarstva pa vse do namestitve JLA v sodobnih vojaških kompleksih po II. svetovni vojni. Pri tem je še posebej pom embna sl ika cikli !nih sprememb v ojaških kompleksov in utrdb od Emone do danes, ki jih je vojsk a zasedala, ter kako so ti pozneje pridobival i nevojaško namembnost. Prav tako so pomembni tudi vzroki, zaradi katerih je vojska zapuš!ala posamez ne komplekse in utrdbe, kam in zakaj se je vojska ponovno selila in kako je vse skupaj vplivalo na ž e zgoraj om enjeni urbanisti !ni in pro storski raz voj mesta. Ne bi bilo prav, da bi zbrano gradivo posebej obravnaval le z analiziranjem vojaških kompleksov kot zaklju!eno celoto, integrirano v mestno strukturo (stratežka komponenta), ne da bi pri tem anali ziral tudi njihov prostors ki razvoj (družbena komponenta). Le z raziskavo soodvisnosti v procesu razvoja je mogo!e predstaviti plasti!no in realno sliko razvoja mesta in razvoja vojaških kompleksov ter razloge za njihova preseljevanja na nove lokacije rasto!ega mesta. Vojska, kot sestavni in specifi !ni del vsake državne oblasti, ki obvladuje celotni prostor, še posebej v kriznih situacij ah, nikoli ni javno objavl jala svojih odlo!itev in namenov, ne glede na to, !igava je bila ali kateremu !asu odnosno politi!nemu sistemu je pripadala. Javnost še posebej ni imela možnost vpog leda v tisti del njene strukture, ki se je ukvarjal z vojaškimi kompleksi in njihovo vsebino. V javnost so prihajale le splošne informa cije, ki so bile odraz državne politike oz. ravnanja lokalnih oblasti, s katerimi je komunicirala. Vse ostalo je bilo za javnost nedose gljivo in tajno ter povez ano z dogodki, ki jih je mnog o pozneje, z bolj ali manj nedore!enimi in polemi!nimi mnenji, opisovala zg odovina. Glede na tradicionalno, nepisano pravilo o vojski in njeni zaprtosti , kakor tudi zaradi preskromnih podatkov in informacij o njenem delu v javnosti, je zbiranje gradiva o vojaških kompleksih v mestu Ljubljani svojevrst no pionirsko delo, s katerim se še nih!e ni ukvarjal. Zato bo gradivo, ki je raziskano in zbrano v tej nalogi lahko služilo kot osnova morebitnim na daljnim raz iskavam tisteg a dela gradiva, ki v tej n alogi še ni obdel ano. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 3 ___________________________________________________________________________________________ Celoten proces vojaške prisotnos ti na prostoru današnje Ljublja ne je v nalogi obdelan v petih poglavjih. Vsako poglavje predstavlja !asovno in tematsko celoto, kot sestavni del kontinuiranega gradiva o cikli!nem nastanku, obstoju in prehodu vojaških kompleksov v nevojaške namembnosti. 1.1 Metoda 1.1.1 Udeleženec Vojaški kompleksi in utrdbe v mestu Ljubljani v !asovn em obdobju od rimske Emone do danes. 1.1.2 Vrsta raziskave Raziskava je zgodovin sko longitudinalna, kvalitativna in pluralna študija o vojaških kompleksih in utrdbah na prosto ru današnjega mesta Ljubljane, njihovi spremembi v nevojaško namembnost in vplivu na urbanisti !ni in prostorski raz voj me sta od rimske Emone do danes. Raziskovalna narava študije se kaž e v na !inu z biranja podatkov kot so: - prou!evanj e zgodovinski h arhivskih materialov; - osebna udeležba pri samih dogodkih in odlo!itvah, vezanih na vojaške komplekse v Ljubljani; - opazovanje in analiza današnjega spreminjanja vojaških kompleksov v nevojaško namembnost; - intervjuji s posamez niki, ki so sodelovali pri dogodkih in odlo!itvah, vezanih na vojaške komplekse v Ljubljani. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 4 ___________________________________________________________________________________________ 1.1.3 Uporabljeno gradivo: - stavbno - zgodovinski podatki, ki pri!ajo o na!rtovanju posam eznih vojaških kompleksov, njihovi gradnji, arhitekturi, prezidavi, adaptaciji in dogradnji skozi !as, in kon!no o njihovi cikli !ni spremembi v ne vojaške namembnosti; - urbanisti !no - zgodovinsko gradivo posameznih vojaških kompleksov, ki pri!a o njihovi legi, pogojih pod katerimi so nastali in vplivu, ki so ga imeli na razvoj mesta. To so predvsem razni talni na!rti današnjega mesta Ljubljane, vklju!no s predmestji, ki pri!ajo o zgodovinskem razvoju, regulacijski na!rti posamez nih delov mesta, kot tudi poznejši urbanisti !ni na !rti celotne ga mesta. - Tehni!na dokumenta cija z na!rti objektov (tlorisi, fasade, situacije ipd.) ter razni spisi, ki se nanaša jo na te objekte. 1.1.4 Viri - Stavbna literatura s podro !ja arhitekture, urbanizma, gradbeništva, geodezije, zemljevidi; - Zgodovinska liter atura o Emoni, g radu in trojnem mestu Ljubljani ter Ljubljani; - Arhivski material iz ZAL, MA L, LRZZVNKD, ZIG, MS U, MOR S; - Revije: Kronika slovensk ih mest, Kronika, J utro, Geografski vestnik; - Knjig a: »Razvoj oruž anih snaga SF RJ 1945–1985« , (32 knji g); - "asopisni material, fotografska dokum entacija; - Enciklopedijski material; - Ustni viri. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 5 ___________________________________________________________________________________________ 2 VOJAŠKI KOMPLEKSI OD EMONSKE DO LJUBLJANSKE GARNIZIJE (od prelomnice p. n. š. do leta 1880) 2.1 EMONA Zgodovina je pokaz ala, da so zagotovo vse dosedanje države in njihove oblasti za svojo zaš!ito pred zunanjo in notranjo ogroženostjo imele v svoji sestavi tudi oborož ene enote, ki jih poenostavljeno imenujemo vojska. Ta je vedn o imela vlogo operativnega orodja državne politike. Prav od politik e, ki jo je vodila posamez na država (obrambna ali osvajalna), je bila odvisna tudi org anizacija vojske, ki se je z aradi te svoje namembnosti bistv eno raz likovala. Stari Rimljani so s svojo vojsko na osvajalnih pohodih pri širitvi svojega imperija proti severu prišli ob koncu 1. stol. p. n. š. vse do ozemlja, ki ga danes zaseda mesto Ljubljana. Njihove vojaške enote, ki so jih imenovali legije, je tvoril o od 1200 do 6000 pešce v in 300 konjenikov. Sestavljene so bile iz stalnih poklicnih vojakov–pl a!ancev, rekrutiranih iz vrst mož brez imetja (Priloga 1). Za rimsko XV. le gijo Ap olinaris, ki je po z godovi nskih podatkih z asedla naše kraj e in tu tudi Slika 1. Položaj rimske Emone glede na okolje Fig. 1. The position of the Roman Emona according to the surrounding ostala zaradi zaš!ite srednjeevropsk e meje cesarstva, so organiz irali vojaško taboriš !e– garnizon. Za njegovo namestitev so izbrali izredno dobro geografsko lego na pomembni strateški to!ki, tj. na križiš!u edinih takratnih trgovskih smeri in pešpoti v smeri S–J ali V–Z, ki so vodile iz Panonije proti Apeninom in z Balkana proti obmo !ju Alp. Postavili so ga v ravninskem delu Ljubljanske kotline, med Grajskim hribom z vzhodne strani, Rožnikom z zahodne strani in Barjem z južne strani, ker je to verjetno najbolj ustrez alo na!inu vojskovanja g ibljivih rimskih leg ij. Izbrali so severni trikotnik na soto!ju rek Ljubljanice in Gradaš!ice, tako da so te naravne danosti izkoristil i tudi za svojo zaš !ito in druge poz nejše potrebe. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 6 ___________________________________________________________________________________________ Ne glede na to, da obstajajo nasprotujo!a si mnenja o organizaciji rimskega vojaškega taboriš!a, opisal bom samo tiste pomembne podatke o bivanju rimske vojske na tem ozemlju, ki so poz neje bistveno vplivali na razvoj Ljubljan e. Pri tem je treba predvse m pojasniti z asnovo in gradnjo taboriš!a ter pomen utrjevanja strateških cestnih smeri, na podlagi katerih se je pozneje razvijala Ljubljana, pa tudi predme stna naselbina Gradiš!e, ki je nastalo na ruševinah taboriš!a in se kon!no priklju!ilo mestu ter se raz vijalo v okviru sodobne L jubljane. V letih 14 in 15 našega štetja, o !emer pri!a najdeni zapis, so pod cesarjem Tiberijem postavili obzidje s stolpi za obrambo ter tako ustvarili vojaško naselbino castrum, ki jo poznamo pod imenom Emona. Zapis o tem je danes v lapida riju Narodne ga muz eja v Ljubljani. Ime Emona ni rimske ga porekla, temve! so ga Rimljani prevzeli po eni od treh etni!nih skupin narodov, ki so živeli na tem obmo !ju pred prihodom Riml janov (Kelti, Iliri, Veneti). Obstajajo tudi drug a mnenj a, ki g ovorijo o tem, da izvor im ena Emona še ni r aziskan. Slika 2. Tloris Emone z obzidjem in jarki Fig. 2. The Groundplan of Emona with the walls and the moats Podobno kot druga rimska provincialna mesta so tudi Emono znotraj zidov urbanisti !no razdelili z mrežo širših ulic, ki so potekale v smeri S–J (široke 10 m) in z ožjimi ulicami, ki so potekale v smeri V–Z (široke 7 m). Tako je bilo mesto razdeljeno na pravokotn e in kvadratne stanovanjske enote (insule), ki so bile 16 m oddaljene od obrambnih z idov. Talni na!rt Emone je imel pravokotno obliko velikosti 523,60 m x 435,50 m, kar pri!a o veliki podobnosti z vojaškim taborom– cardines. Središ!ni del mesta je predstavljal t. i. Forum, tlakovani pravokotni trg, na katerem je potekalo vsakodnevno javno življenje. Služil je kot trgovsko, poslovno ter kulturno središ !e s stranskimi objekti, ki so bili v funkciji teg a prosto ra (trgovine , javni objekti in drug o). Da bi obdrž ali enotno raven površine osrednjega dela mesta, so posamezne dele nasipavali in umetno dvigovali. Pod vsako emonsko cesto, ki je vodila v smeri V–Z so položili zbirne kanale Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 7 ___________________________________________________________________________________________ za kanalizacijo široke 80 cm in visoke do 220 cm, ki so se iztekali neposredno v reko Ljubljanico. Nekatere teh kanalov še danes uporabljajo za mestno kanalizacijo. Cestiš!a in plo!nike so tlakov ali s ploš!atim kamenjem, povezanim z malto v t. i. rimski »makadam«. Imeli so vodne napeljave do stanovanj in tudi do emonskih fontan. Za gretje so uporabljali sistem kanalne ga talne ga ogrevanja. Slika 3. Na!rt Emone s kanali Fig 3. The Plan of Emona with the channels Slika 4. Emonski kanal Fig 4. The Emona's channel Sl. 5. Ple!nikova ureditev ostankov južnega zidu Emone na Mirju Fig. 5. The Ple!nik's arrangement of the rests of the southern wall of Emona in Mirje Mestno obzidje Emone je bilo približ no od 6 do 8 m visoko, široko pa od 2 do 4 m. Imelo je 26 stolpov in 4 glavne vhode: severni, južni, vzhodni in zahodni ter 10 stranskih, ki so jih iz varnost nih razlogov pozneje zazidali. Ti so povez ovali ceste, ki so vodile iz smeri Italije, Via Iulia Augusta (današnja Tržaška cesta), iz smeri Balkana (današnja Karlovška cesta) ter iz smeri Panonije (današnja Dunajska cesta). Obzidje stare Emone je danes ohranjeno le še na Mirju in obnovljeno po na!rtih arh. Jožeta Ple!nika. Po njegovem na!rtu sta urejeni kamnita piramida z vhodom in kapela v obz idju. Raziskovalci stare Emone so zasnovali ve! tez o tem, ali so Emono varovali zaš!itni jarki z vseh strani ali samo jarki s severne in zahodne strani, ki naj bi se polnili z vodo iz izvirov na Rožniku. Vprašljiv je bil tudi njen talni na !rt. Po prvih raz iskavah, ki jih je z apisal pred 300 leti Janez Vajkart Valvazor, naj bi talni na!rt Emone imel kvadratno obliko in naj bi se z vzhodno stranjo dotikal obale reke Ljubljanice. Po Antonu T. Linhartu iz 1788. leta naj bi bil talni na!rt Emone trapezne oblike. Po raziskavah Walterja Schmida pred prvo svetovno vojno in po Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 8 ___________________________________________________________________________________________ poznejših raziskavah leta 1965 naj bi bil talni na!rt Emone, kar velja kot pravilna teza do danes, pravokotn e oblike . (Prilog a 2) Emonske arheološke izkopanine nam danes govorijo in obene m dokaz ujejo, da je gradnja Emone potekala po takrat najsodobnejših metoda h, z uvajanjem vode, kanalizacije in talnega gretja, kar ni bila preprosta naloga, še posebej glede na skromno gradbeno tehniko in razpolož ljivo orodje. Slika 6. Maketa možnega izgleda Emone Fig 6. The model of the possible appearance of Emona Kljub temu, da je bila Emona v za!etku urejena in utrjena kot vojaško taboriš!e, pozneje pa še obdana z obzidjem na vojaški zasnovi, je s !asom postala civilno mesto. Med širitvijo svojega cesarstva v smeri proti Donavi je namre! cesar Tiberij, ki je vladal med 14 in 37 n. š., premestil XV. legijo v prostor Panonske nižine. Mesto je bilo prepuš!eno naseljev anju rimskih kolonistov in odsluž enih vojaških veteranov, ki jim je država tu dodeljevala parcele in posestva, ter drugim civilistom. Tako je bila povišan a v kolonijo z imenom Coloni a Iulia Emon a tribu Claudia. Utrjena z obzidjem in varovana z jarki se je Emona obdržala vse do leta 238, ko so v te kraje prišli Tra!ani in jo požgali do tal. Goti pa, ki so do Emone prvi! prišli okrog leta 408 na svojem pohodu na Rim, je v zameno za znatno odkupnino niso porušil i. To so storili ob svojem drugem pohodu leta 452, ko so jo zrušili skoraj do tal. Tako gospodarsko in vojaško opustošeno mesto so nat o zasedli Langobardi in v njem ostali vse do priho da juž nih Slovanov v 6. stol. n. š. (leta 568). ( Prilog a 3) Svoje ponovne obnove Emona kot nekdanja vojaška trdnjava in civilno, urbaniz irano naselje nikoli ni doživela. Na njenih ruševinah so v srednjem veku ob cestah , ki se niso povse m ujemale s traso emonskih cest, nastajala posamezna naselbinska jedra v Gradiš!u, kot so naši predniki poimenovali ruševine stare Emone, in na Mirju. Danes se, v širšem pomenu imenuje Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 9 ___________________________________________________________________________________________ Mirje ves prostor med R imsko cesto, Groh arjevo cesto, Emonsko cesto in p otokom Gradaš !ica. »Danes je Mirje cesta, ki vodi od Emonske do Groharjeve ceste. Ime izvira iz slovanske besede »mir«, (lat. Murus), ki pomeni zid, ogrado iz zloženega kamenja, mirje ali tudi miriš!e, pa so razvaline, ostanki z idov.« Naselbinsko jedro Gradiš!a se je za!elo v srednjem veku razvijati okoli nekdanje ga Emonskega foruma, tj. ob cesti, ki je povezovala vzhodna in zahodna vrata Emone (Decumanus maximus–današnja Rimska cesta) ter ob cesti, ki je vodila proti severnim vratom (Cardo maximus–današnja Slovenska cesta). V tej naselbini je tudi današnja Igriška cesta, ki je nastala pred razvojem naselbine in je služila kot povez ava med današnjima Slovensko in Tržaško cesto, ki je izstopala s svojo zasnovo iz koncepta emonskih pravokotno se sekajo!ih cest. (Priloga 4) Slika 7. Talni na!rt mesta Ljubljane in naselbine Gradiš!e na ruševinah Emone v srednjem veku Fig. 7. The Cit y map o f Ljubljana and of the settlement »Grad iš!e« on the ruins of Emona in the Middle Ages Nastanek naselbinskega jedra Gradiš !e na prostoru nekdanje vojaške postojanke Emone lahko štejemo za prvo cikli!no spremembo vojaških kompleksov v nevojaško namembnost na prostoru današnjega mesta. Na ruševinah stare Emone se je za!elo bolj pospešeno graditi šele, ko so koncem 17. stol. za!eli rušiti obzidje stare utrjene Ljubljane (druga cikli!na sprememba), posebej pa po prihodu južne železnice v Ljublja no. Mestna oblast takrat še ni imela regulacijskega na!rta, po katerem bi se ta in drugi predme stni deli, lahko na!rtno razvijali in s!asoma priklju!evali »trojnemu« srednjeveškemu mestu zunaj že takrat porušenega obzidja. Ta proces širitve mesta (širjenje navznoter), se je reševal spontano s posamez nimi gradnjami nezaz idane ga zemljiš !a poleg že Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 10 ___________________________________________________________________________________________ utrjenih cest, ki so mesto povez ovale s predmest ji. Tako so tudi na mestu, na kater em so se nahajale ruševine nekdanje Emone v predmestn em naselju Gradiš !e, obdržale sedanje ceste, kot so Rimska cesta, Vegova cesta, ki je nastala po zasutju jarka, Emonska cesta, današnji Igriška in Slovenska cesta, in nove, kot sta Gregor!i!eva in Erjav!eva ulica, okrog katerih so se s!asoma za!eli zidati posamezni objekti. Ta prostor je bil, zaradi bližine mesta, posebej zanimiv saj takrat v stari Ljubljani ni bilo ve! prostora za gradnjo. Še bolj intenzivno se je za!elo graditi na prostoru stare Emone ob prelomnici med 18. in 19. stol., ko so zgradili Šentjakobski most (leta 1915), še posebej pa po potresu, ko so bili izdelani prvi idejn i regulacijski na!rti mesta, ki bi zajemali tudi prostor stare Emone. Zoisova cesta, ki je prav tako nastala po zasutju srednjeveškega jarka, in Ašker!eva ulica, sta postali takrat glavni prometni povez avi med Primorsko in Zagrebom, še poseb ej pa, ko je bil zgrajen nov odsek Karlovške ceste s »portalom«, ki simbolizira mestna vrata. Ob Ašker!evi in Zoisovi je pozneje za!elo nastajati visokošolsko in kulturno središ !e, najpr ej z gradnjo nekdanj e obrtne šole (konec 19. stoletja), pozneje pa še z gradnjo filozofske, tehnološke in strojne fakultete ter fakultete za arhitekturo na obmo !ju Krakovske ga predm estja (do polovi ce 20. stoletja) . (Prilog a 5, 6) Slika 8. Talni na!rt mesta Ljubljane in naselbine Gradiš!e na ruševinah Emone danes Fig. 8. The City map of Ljubljana and of the settlement Gradiš!e on the ruins of Emona today Tisto, kar nas še danes spomin ja na nekdanjo vojaško trdnjavo, tj. prvi garnizon na tem obmo!ju in pozneje civilno utrjeno mesto Emona, so le njeni ostanki, ki jih še vedno odkrivamo in ohranjamo kot kulturnoz godovinsko dediš !ino tega prostora in dogodkov, ki so se na njem dogajali. Izkopanine pri!ajo o tem, da so graditelji Emone, poleg svoje visoke urbane kulture, imeli r azvito tudi visoko raven stanovanjske ga udobja in k omunalnih naprav. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 11 ___________________________________________________________________________________________ Rimska Emona je, s svojo strate ško lego med hriboma Golovcem in Rožnikom, utrdila med drugim tudi strateške cestne smeri. Emona je bila sicer kasneje porušena vendar cestne smeri, ki jih je takrat zastavila rimska vojska, še danes predstavljajo glavne cestne hrbtenice sodobnega mesta Ljubljane. To so: Slovenska, Dunajska, Celovška, Tržaška in deloma Karlovška, Dolenjska, Šmartinska, in Litijska cesta. Ob omenjenih cestah so se v srednjem veku pri!ela spontano razvijati ljubljanska predmestja. Ta so bila, po dokon !ni rušitvi mestnega obzidja okoli leta 1850, administrativno priklju !ena mestnemu jedru. Proces njihove urbanisti !ne priklju!itve mestu je bil po!asen in se je najprej odvijal spontano kasneje na osnovi posamez nih regulacijskih na!rtov in na koncu s celotno regulacijo mesta. Ta razvoj se je odvijal navznoter, kar pomeni, da se je prazen prostor med predmestji in mestom s!asoma zapolnjeval. To se je iz peljalo s sist emom vz porednih ali pravokotno naslan jajo!ih se c est na ž e omnjeno emonsko hrbten i!no cestno mrežo krakasto rasto!ega mesta. V današnjih pogojih urbanisti !nega in prostor skega razvoja Ljubljan e s skoraj 300.000 prebivalci ima gradnja na prostoru stare Emone pomemben centralni zna!aj. Pred 100 do 150 leti so na tem prostoru gradili objekte, ne da bi ta prostor predhodno arheološko podrobno natan!no raziskali. To se dogaja šele danes, ko ti objekti prepuš !ajo svoj prostor novim in bolj zahtevnim objektom. Prav zaradi arheoloških raziskav že leta !aka na gradnjo nova nacionalna knjiž nica. Šele arheološ ko ovrednotenje bo v kon!ni fazi dolo!ilo, kaj je treba še upoštev ati pri gradnji tega omenjen ega objekta. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 12 ___________________________________________________________________________________________ 2.2 LJUBLJANSKI GRAD Ljubljanski grad, današnji simbol kulturne dediš !ine glavnega mesta, je zgrajen na izjemno pomembni to!ki gri!a, sredi Ljubljanske kotline. To je na kraju, s katerega so v preteklosti nadz orovali sti!iš!a poti in katerega strateški pomen so poznali tudi stari Riml jani. Ta izjemnost lokacije se ni spremenila niti skozi stoletja po tem, ko so se na tem prostoru menjale razli!ne oblasti in njihov e vojske, ki so to pom embno strateško le go še nap rej utrjevale. Na!in vojskovanja, ki se je na tem prostoru s!asoma spremenil in iz osvajalnega prešel v obrambni, je pokaz al, da je imela Emonska trdnjava, ki so jo Rimski legionarji na svojem osvajalnem pohodu proti Panoniji obzidali in zavarovali z jarki, varov alni pomen kot zaledna vojaška baza. Na spremenjene okoliš !ine obrambnega vojskovanja emonska trdnjava ni bila dovolj pripravljena. Ker je bila postavljena v ravni nskem delu ter obdana z nizkim zidovjem, je ni bilo mogo!e braniti, zato je bila ob vsakem napadu sovražnih osvajalnih vojsk zrušena do tal. (Priloga 3) Poznejši osvajalci v dobi preseljevanja narodov pa tudi naši predniki, ki so prihajali v te kraje, niso obnavljali stare Emone !eprav so se dobro zavedali strate škega pomena tega prostor a. Odlo!ili so se, na podlagi preteklih izkušenj, da središ!e obrambe z ravninskega dela Ljubljanske kotline preselijo na ljubljanski gri! in tako v obrambni namen izkoristijo še prednost te naravne ovire. To izjemno pome mbno to!ko, s katere sega pogled po vsej Ljubljanski kotlini, so že v svojem !asu uporabili tudi stari Rimljani kot svojo vojaško opaz ovalno postajo. Na tem kraju, s katere ga je mogo!e nadzorovati že utrjene prehode iz Panonije proti Sredoz emlju in iz Alp po Posavju proti Podonavju, t. i. »Ljubljanska vrata «, Slika 9. Prazgodovina Fig. 9. The Pre-history Slika 10. Rimska doba Fig. 10. The Roman period Slika 11. Srednji vek Fig. 11. The middle ages je s!asoma za!ela v drugi polovici 10. stol nastaja ti trdnjav a. Potrjena je domne va, da je bilo že v pozni bronasti dobi (12. stol. pr. n. š.) na gri!u utrjeno gradiš!e t.i. nosilcev kulture žarnih Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 13 ___________________________________________________________________________________________ grobiš! (KŽG), kar nam pri!ajo najstar ejši grobovi z grobiš!nega kompleksa dvoriš !a Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Ljubljanski grad, je rekonstruiran na podlag i ostankov in zgodovinskih zna!ilnosti, ki so skozi stoletja za seboj puš!ali sledi in pri!ajo o njegovem predvsem vojaškem namenu. Njegova vsebina in zunanja podoba sta se s !asom in po potrebi menjala, prilagajo ! se pri tem na!inu vojskovanja in obrambe ter tehnike vojskovanja . Podatki pri!ajo o tem, da njegova vojaška zgodovina obsega !as vse od leta 1220 pa do leta 1945, ko je bila v njem zadnjikrat stacionirana vojska (Rupnikovi domobranci). Najstarejša zgodovina grajske stavbe in njena oblika nista povsem jasni. Raziskovalci si jo predstavljajo v obliki mo!nega, z obzidjem obdanega stolpa. V darilni listini vojvode Berna rda Spanheimskega Cerkvi leta 1220 se prvi! omenja grajski »palatium«, kar pomeni rezidenco vladarja. Ljubljana oz. Ljubljanski grad se prvi! omenja z nemško obliko imena Leibach, in sicer leta 1144, Ljubljan ski grad je bil njihov glavni grad oz. »Castrum capitale«. Vojvoda Bernard Spanheimski je od leta 1215 do 1256 imel na gradu svojo kova!nico srebrnega denarja–pfenigov. Ta denar je uporabljal za lokalne potrebe in za trgovanje z vzhodnimi državami, z Ogrsko in Slavonijo. Dve leti po prvi omembi gradu v nemški obliki Leibach se v pogodbi med Spanheimi in oglejskim patriarhom pojavi ime v slovensko-romanski obliki Luwigana. V listini je namre! kot pri!a nastopil Wodolricus de Luwigana, ki je bil, po vsem sode!, ljubljanski spanheimski ministral. Tega stanu in poklica so bili tudi naslednji, po imenu znani Ljubljan!ani: Adalbert (leta 1154), Rudolf (1154, 1164), Arnold (1161, 1162), Markva rd (med 1144 in 1161, 1161, med 1167 in 1181, 1181) ter Viker (okoli 1180). Poleg teh se v 12. stoletju imenuje po Ljubljani še Peter, ž upnik ljubljanski (leta 1163). Iz virov izhaja, da se je Ljubljanski grad uporabljal kot rezidenca deželnih vladarjev, kadar so se mudili v deželi, kar je ostalo v veljavi tudi v poznejših stoletjih. Na gradu je prebival deželni glavar kot vlada rjev namestnik, tu je imel vojaško posadko. Tako je leta 1444 Friderik III. Habsburški (1415–1493) kot deželni knez Krajns ke imel na gradu nekaj mesecev svojo rezidenco. Tu je sprejel poklonitev deželnih stanov in zagotovil dediš !ino Celjskih grofov. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 14 ___________________________________________________________________________________________ Med njegovim vladanje m so se Turki leta 1415 pred Ljubljano samo pokazali, a so pozneje, po letu 1469, prihajali skora j vsako leto. (Prilog a 7) Prav zaradi obrambe pred Turki, ki so oblegali naše kraje ve! kot 200 let, so utrdbe gradu doživljale velike in nenehne spremembe. Utrdbe so bile že delno sezidane in so z vojaške ga glediš!a zadostovale za obrambo pred takratnimi fevdalnimi vojskami. Grad je tako po!asi pridobil nepravilno tlorisno zasnovo, v kateri je bilo znotraj zidov prostrano dvoriš !e, namenjeno zbiranju deželne plemiš ke vojske. Utrdba je bila zgrajena tako, da je imela šest vhodnih in bo!nih stolpov, ter drugo zidovje, ki je bilo prilag ojeno takratnemu strelnemu orožju, ter dvižni most nad jarkom. V spodnjih plasteh gradu je še vedno kamniti material iz ruševin stare Emone, medtem ko so za zgornje plasti uporabljali škriljno kamenje z Golovca ali grajskega hriba. Dozidave, ki so nastajale v 16. in 17. stoletju, so še vedno iz kamna, pri !emer so uporabljali tudi mešano gradnjo kamen-opeka, medtem ko so pozneje pri adapta cijah uporabljali v glavnem opeko. Zaradi nenehnih dozidav so posamezne faze gradnje gradu težko dolo!ljive. Slika 12. Tloris pritli!ja Ljubljanskega gradu iz leta 1815 Fig. 12. The first floor of the Ljubljana's Castle, in the 1815th year Vhod v deželno–knež ji grad je bil sprva s severne strani, !ez dvižni most in skozi vhodni stolp. Tega so leta 1544 prezidali in razširili v znani »stolp piska !ev«. Ime je dobil po mestnih godcih, ki so se ob posebnih priložnostih oglašali z njega in bili hkrati !uvaji–opaz ovalci, ki so na stolpu skrbeli za požarno varnost mesta ter opoz arjali na nevarnost pred napadi. »Stolp Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 15 ___________________________________________________________________________________________ piska!ev« so ob umiku leta 1813 porušili francos ki vojaki. Stolp so nado mestili z lesenim leta 1815, na novo pa zgradili od 1845-1848 kot razgledni stolp z uro. Današn ji razgledni stolp je bil leta 1982 prenovljen in povišan z a 1,5 m. Nad zašiljenim lokom stare ga, proti mestu obrnjenega vhoda, je dal cesar Friderik napisati !rke A.E.I.O.U–ki naj bi izhajale, po njegovi lastni razlagi, iz peterih latinskih besed: »Austriae est imperare orbi universo« (Avstrija je poklicana vla dati vesoljnemu svetu). Leta 1524 je bil izdan ukaz, da se na gradu postavi in opremi orožarna. V tem !asu so tudi vzdolž obzidja zgradili enonadstr opne stanovanjske dele za deželnega glavarja in vojaško posadko, zaradi !esar so morali zvišati tudi obzidje. Omenjajo se razli!ne sobe (gosposka, dolga, ženska, poselska, kaplanova in sobe za stražo) ter kuhinja, shramba, kova!nica, lesarska uta, hlevi, orožarna in stanovanje za orožarje. Na jugovzhodni strani gradu je bila z jarkom lo!ena nasuta planota z veliko lipo, imenovan a »Lipik«, ki jo je lesen i most povez oval z gradom in od koder so ob nevarnosti streljali s topovi. Ob koncu 16. stol. so grad in mesto povez ali v enotno utrdbo. Grad so z novimi prez idavami in novimi etaž ami s !asom z a!eli spreminjati v upravno poslopje in v druge namene, s !imer je bila uni!ena prvotna zasnova. V rokah deželnega glavarja je bila tudi sodna pravica in tak o so bile v g radu tudi je !e. Z nastankom vojne krajine, ko so bili Turki že izgnani iz naših krajev, sta zaradi druga!ne obrambne tehnike ter obrambnega sistema grad in mestno obzidje izgubila svojo pretež no vojaško funkcijo. Tako je leta 1639 cesarski trdnjavski inženir Janez Krstnik Pieroni ugotovil, da je grad kot trdnjava nepotreben. Grad, ki je izgubil svojo prvotno zna!ilnost utrdbe, je za!el propadati, saj ni bil ve! redno vzdrževan. V njem je ostala samo še vojska, ki je imela dve smod nišnici, od koder so oskrbovali vojno krajino. Dunajska vlada je v !asu med 1793 in 1796 razmiš ljala o tem, da bi bilo propadajo !i grad bolje zrušiti, kot da bi vlagali v njegovo predr ago obnovo. Temu mnenju so se uprli krajnski deželni stanovi in deželni odbor z željo, da poslopje sami prevzamejo. Tako je kon !no prevladalo mnenje, da je grad treba ohraniti. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 16 ___________________________________________________________________________________________ Svoje vojaške funkcije med tem grad ni nikoli izgubil, ne glede na slabo stanje objektov in razli!na mnenja, kako naj bi z njim v prihodnj e ravnali. Poleg vojske so se skozi !as menjavale tudi razli!ne dodatne vsebine, ki so našle svoj prostor na gradu. Tako so francoski vojaki v avstrijsko–francoski vojni, prvi! leta 1797 in drugi! v !asu Napoleonovih Ilirskih provinc od 1809 do 1813, z asedli g rad in ime li poleg vojakov tam nameš !eno tudi voja ško bolnišnico. Po odhodu Francoz ov je bil Ljubljanski grad spremenjen v kaznilnico, leta 1848 pa je bil na novo utrjen, vanj pa ponovno nameš !ena vojska. V !asu od 1886 do 1895 je preživljal svoje drugo obdobj e kot kaz nilnica. Prav iz tega !asa (leta 1830) obstajajo podatki, ki govorijo, da je grajski upravitelj Konrad v želji, da si na tem mestu uredil vrt, odkril star rimski vodnjak žive vode. O tem dogodku je dr. Jože Rus v !asopisu »Jutro« v svojem !lanku pod naslovom »Rimski vodnj ak na Ljubljansk em gradu« zapisal: »Njegovi sledovi so bili zabrisani najmanj že v onem !asu, ko si je srednj eveški !lovek zatikal tloris prvih delov današn jega grajske ga zidovja, sicer bi si bil v tehniki zaostali graditelj zaradi žive vode izbral stavbiš !e okoli same ga vodnjaka in mu ne bi bilo treba prestrez ati z grajskih streh nete !eno kapnico v dva plitva vodnjaka (eden nosi letnico 1588).« Vodnjak, z odprtino premera 1,60 m, so po odkritju za!eli prazniti in raziskovati. Vodo so doseg li na globini cca. 28 m, med materialom, s katerim je bil vodnjak zasut, pa so našli rimski napis ter glavo in ude marmornate ga kipa. Dr. Rus je sklepal, da se praznjenje vodnjaka ujema z izgradnjo novega grajskega stolpa leta 1849 in da je bil velik del materiala iz zasutega vodnjaka uporabljen za njegovo gradnjo. Nad vodnjakom je bila nato postavljena hišica z dvigalom in dvema sodo ma za vodo. V letih suše se je gladina vode spustila do dna, zato so vodnjak poglobili. Delo pri !iš!enju in poglabljan ju vodnjaka so opravljali kaznjenci, ki so bili v kaznilnici na Gradu. Vodnjak je bil pogloblje n do globine cca.59 m pod robom, tako da je bil cilinder stoje !e vode v vodnjaku visok okoli 36 m, medtem ko je dno vodnjaka, ki je bilo vedno pod vodo, lež alo cca. 20 m nad stru go reke Ljubljanice. (Priloga 8) Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 17 ___________________________________________________________________________________________ Leta 1905, med županovanjem Ivana Hribarja, je grad od države odkupila mestna ob!ina za kulturne ustanove. Zaradi stanovanjske stiske, ki je nastala po potresu, je del gradu preur edila v stanovanja, ki so se uporabljala vse do leta 1963. Ob izbruhu prve svetovn e vojne je bil Ljublja nski grad ponovno preurejen v zapor, kamor so Avstrijci zapirali svoje politi!ne zapornike, med katerimi je bil tudi pisatelj Ivan Cankar. Pozneje pa so bili v njemu zaprti italijanski vojaški ujetniki. Po prvi svetovni vojni, ko je Ljubljan a posta la glavno mesto Slovenije in ko so se pove !ale potrebe za namestitev razli!nih kulturnih vsebin ter je prostora v mestu za!elo zmanjkovati, se je pove !alo tudi zanimanje za obnovo Gradu. Jože Ple!nik, eden najve!jih slovenskih arhitektov, je naredil na!rt »slovenske akropo le«. S tem je mestu ponudil spremembo namembnosti gradu, tj. spremem bo vojaške trdnjave v objekt s kulturno vsebino. Ta njegov strokovni trud je ostal le na papirju. Po njegovih na!rtih so zgradili na gri!u le Šance. O tem dogodku je d r. Franc Stel e zapisal: »Grad je krona Ljubljan e kot mesta in je za njegovo zunanje lice lepotno nenadomestljiv. O tem menda danes nih!e ve! ne dvomi. Ljubljana kot gradbeno lepotni pojav namre ! ni toliko posledica smotrne urejajo!e graditeljske volje kakor posledica sr!nega sestava narave in zgradb. Kulturnoz godovinsko je ta sestav posledica potrebe, da se !loveš ko seliš!e nasloni na naravno lahko obrambni polož aj, ob!utje varnosti torej, iz katerega so sploh nastajala mesta tako v starem kakor v s rednjem veku … … Njegova zgodovinska vsebina je že pred ve! kot sto leti tako temeljito odmrla, da na kako oživitev njegove bivše življenjske aktualnosti ni niti misliti ve!. Edino, kar je zanj še primerno in kar bi njegovo dostoja nstvo dvignilo, kolikor bi bilo prav, je, da postane središ !na turisti !na to!ka Ljubljane. In kaj drugo bi to moglo biti kakor muzej. "e že ne bi bilo drugih muzejskih potreb v Ljubljani, obstoji gotovo upravi !ena želja po mestnem muzeju, kakor imajo take muzeje tudi druga mesta. V središ!u tega muzeja bi bila pa! zbirka, ki bi ilustrirala razvoj Ljubljane kot mesta; druga zbirka bi morala predstaviti doma!inom in tujcem sliko prazgodovine in rimske kultu re iz ljubljanskih najdiš! na Barju in v Emoni; zanimiv del bi predstavljal ljubljansko stanovanjsko kulturo polpr eteklosti i.t.d. Poleg mestnega muzeja bi prvi spadal na grad turisti!ni muzej, ki ga resni!no pogrešamo. Kot tretja važna zbirka pa bi tu Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 18 ___________________________________________________________________________________________ nekam najnaravneje našel svoje prostore muzej našega narodnega preporoda, kjer bi zbrali spomine na narodni preporod, prevr at in plebiscit … … Med tem stoji najvidnejša to!ka našega mesta, naravno središ!e njegovih zgodovinskih spominov, neizrabljen za turisti !ne in kulturne namene. On sicer vestn o straž i Ljubljano in izpolnjuje njeno lepoto, Ljubljana p a kakor da se ne briga zanj … … Na!rte za to preureditev, ki jo je zasnoval prof. arhitektur e Jože Ple!nik, je risal takratni študent arhitekture Sarin Sever, (pozneje znani slovenski arhitekt, op. avtor ja) ... … Na!rt predvideva ohranitev dosedanje stavbe v njenih zunanjih zidovih, v notranjš !ini pa odstranjuje vse poznejše delitve in stremi za tem, da ustvari, kolikor dopuš!a gradbeni sestav traktov, ve!je o dveh strani osvetljene razstavne dvorane. Predlog se zavzema radi smotrnejše izrabe ogromne stavbe tudi za to, da se na sedanje stanje dozida še novo drugo nadstropje ... … Radi lažje komunika cije, deloma pa tudi radi arhitektonske obogatitve dvoriš !a, predlaga na!rt pet stopniš !. Glav no bi bilo na desno od sedanje ga in bodo !ega glavnega vhoda v vzhodnem traktu … … "e bi grad povišali kakor predla ga na!rt, bi dobili vsega 21 razstavnih dvoran, razen njih pa še ve! manjših prostorov . Velikost dvoran bi znašala po dolžini od 15 do 35, po širini pa od 5 do 10 m. Prostori bi bili zmerno visoki, kar je po sodobnih muzejskih nazorih ugodno; razsvetljeni bi bili ve!inoma od dveh strani. Po tem na!rtu ustvarjeni razstavni prostori bi obsegali okrog 5000 m², kar pomeni velikansko pridobitev, !e pomislimo, da imajo sedanji prostori Narodne ga muzeja samo okrog 2000 m². Pod razstavnimi prost ori 6. skupine bi se uredila grajska restavracija.« (Priloga 9) Med letoma 1939 in 1941 je prve na!rte za restavracijo severno–zahodnega dela poslopja z razgledno ploš!adjo za gostinsko dejavnost naredil arh. Boris Kobe (eden od u!encev arh. Jožeta Ple!nika), vendar so bile zaradi druge sveto vne vojne dela pr ekinjen a. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 19 ___________________________________________________________________________________________ Med drugo svetovno vojno je grad zasedla italija nska okupacijska vojska in v njem postavila radijsko postajo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 so grad zasedli domobr anci, v njem uredili zapore ter tukaj ostali vse do osvoboditve leta 1945. Prenovitvena dela na grajskem gri!u in gradu so se za!ela leta 1969 po kon!anem arhitekturnem nate!aju za izbor najboljšega predloga za namembnost gradu in usmeritev prenove. Za ta namen je bil izbran na!rt projektnega biroja Ambient, ki so ga izdelali arhitekti Edo Ravnikar ml., Miha Karin in Majda Kregar. Po nate!aju so se nadaljevale raziskave gradu, med letoma 1974 in 1984, ob ve!kratnih prekinitvah, je bila približ no polovica grajskih stavb stati!no utrjena in pokrit a. Prenovljena sta bila razgledni stolp ter poro!ni prostor s sprejemno dvorano in kavarno. Diskontinuiteta financir anja, ki zaznamuje ves potek revitaliz acije gradu po letu 1945, je privedla do številnih zastojev, tako da prenova gradu še do danes ni kon!ana. Po zastoju leta 1988 je bil ustanovljen odbor za prenovo gradu, ki mu je predsedov al mag. Vladimir Muši !, dipl. ing. arh. Za!ela se je nova faza prenove z na!rtovanimi arheološkimi raziskavami, izdelana sta bila celovit konzervatorski program ter idejni na!rt za prenovo kompleksa. V prenovljenih grajskih prostorih naj bi bili muzej urbanisti!nega razvoja mesta Ljubljane, muzej gradu z vsemi arheološkimi najdbami z grajskega gri!a, ve!namenski prostori za kulturni, znanstveni in poslovn i program, buti!ne trgovinice, restavracija in kava rna. Kapeli naj bi bila vrnjena njena prvotna funkcija, vzdolž zunanjih sten naj bi bil rekonstr uiran nekdanji obrambni hodnik in kot zadnje naj bi bila dostopnost grajskega kompleksa okrepljena z vzpenja!o s Krekovega trga. Za nadaljevanje revitalizacije gradu sta bili pozneje opravljeni stati!na sanacija in rekonstrukcija na preostalem delu gradu. Prenovljena in restavrirana je bila grajska kapela, zgrajeni sta bili komunalna in energetska infrastruktura, delno pa je bilo urejeno tudi dvoriš !e, pod katerim so bili nameš !eni servisni prostori. Mestni izvršni svet je kot investitor leta 1992 razpustil odbor za obnovo gradu. Posledica tega je bil popoln zastoj pri delih pri revitaliz aciji, ki je trajal polna štiri leta. Dela so se ponovno za!ela leta 1996. Leta 2003 so bila dokon !ana dela pri ureditvi dvoriš !a, virtualnega muzeja mesta Ljubljane in prenovi zadnjih traktov gradu z ve!namenskimi dvoranami (stanovska Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 20 ___________________________________________________________________________________________ dvorana in palacij). Leta 2007 je bila dokon!ana gradnja panoramskega dvigala in krožne obhodne poti po trasi nekdanje ga obhodn ega hodnika. Dokon !na ureditev gradu še ni popolna. Treba je še dokon!ati dela za gostinsko in kulturno ponudbo v vzhodnih traktih z ve!namenskimi dvoran ami. Vsekakor pa lahko re!emo, da je grad že dobil svojo dokon !no zunanjo in notranjo podobo ter vsebinsko celoto. Projektanti so gradu, ki je nastajal skozi dolga stoletja na grajskem gri!u, vdahnili dušo noveg a !asa z duhom preteklosti . S prefinjenim, bolje re!eno virtuoz nim ob!utkom plasti!ne vizije so izoblikovali silhueto gradu in poudarili njegovo podobo, ki je vidna z vseh strani mesta ter tako še bolj poudarili njegovo simboliko. Še bolj zahtevna je bila prenov a notranjosti gradu. Duh sodobnosti je !utiti vsepovsod. Projektanti so stremeli za tem, da obiskov alca vodijo z novim i in nevsiljivimi rešitvami po prostorih starega gradu ter mu odkrivajo vse skrivnosti, ki so se neko! tu dogajale. Obilo novih arhitektons kih detajlov dopolnjuje celovitost podobe, namenjene pr av obiskova lcu. (Prilog a 10) Pri obnovi gradu so poleg omenjenih projekt antov in projektne ga biroja Ambient kot nosilca posla sodelovali še Zavod za varstvo kulturne dediš!ine Slovenije, Zavod za arheološka in konzervatorska dela, Restavratorski center Slovenije za restavratorsko preslikavo ter izvajalci gradbenih del SCT, d. d. in GPG, d. d. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 21 ___________________________________________________________________________________________ 2.3 SREDNJEVEŠKA LJUBLJANA–TROJNO MESTO Zagotovo vemo le to, da je na prostoru Ljubljans ke kotline nastal dolg premor med obdobjem anti!ne Emone in sta ro slovansko dobo, ko se niti ime Emona in njena lega nista nikakor mogla obdrž ati. Novi priseljenc i, ki so prihajali v te kraje, so za naselitev in verjetno za svojo boljšo zaš!ito izbrali primernejš o lego in so kraju ali verjetneje najprej reki, dali novo ime Ljubljana. »"e je že leta 1146 omenjeno slove nsko ime Luwigana za grad in verjet no naselbino pod njo, more imeti svoje korenine v še bolj zgodnjem !asu, tj. v obdobju konsol idacije Slovencev na tem prostoru …« je zapisala zgodovinarka Irena Sivec o Ljubljani v z godnjem srednjem veku. Zunaj Emonskih ruševi n in stisnjena med podnožje gri!a in strugo reke Ljubljanice pod gradom so se za!ela razvijati naselbinska jedra, iz katerih je pozneje zrasla stara Ljubljana kot trojno mesto: Stari trg, Novi trg in Mestni trg kot samostojne enote. Stari trg in Mestni trg sta imela boljšo naravno zaš!ito v zavetju grajskega hriba in reke Ljubljanice (na njuni desni strani), kot pa jo je imel Novi trg (na levi obali Ljubljanice) ob pristanu na Bregu, v smeri proti ruševinam emonsk ega zidu. Zaporedje v razvoju trojne ga mesta je še danes povs em nerazjasnjena uganka, !eprav naj bi bil po Mirku Kosu Stari trg najstarejši del mesta. Ob analizi razvoja trojnega mesta z obrambnega oziroma vojaškega vidika lahko ugotovimo, da nje gov raz voj ni bil naklju !en, še manj pa spont an, temve ! na!rtovan n a podlag i izkušenj iz Slika 13. Lega Starega trga pod gradom Fig.13. The position of the old square under the castle preteklosti (porušena Emona). O tem pri!a dejstvo, da je prvo naselbinsko jedro (Stari trg) zraslo na južnem, prisojnem trkotniku, med naravnimi ovirami tj. reko Ljubljanico (z zahodne strani), hribom Golovec (z vzhodne strani) in mo!virnatim zemljiš!em na Žabjaku v smeri Prul (z južne strani). Severna stran je mejila na ozek pas med reko in Hribom. Prebivalstvo je tako v locirani naselbini, ki je izkoristila vse zgoraj dane naravne razmere, doseglo najve!jo mogo!o varnost v takratnih okoliš!inah vojevanja me d 10. in 12. stol. n. š. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 22 ___________________________________________________________________________________________ Hiše, ki so bile prvotno grajene v tej naselbini, so bile najbrž pritli!ne. Gradili so jih sprva, verjetno kot lesene hiše ob podnož ju gradu in obrežju Ljubljanice ter zaprli odprto, južno stran mesta z dvemi ulicami hiš. S !asom se je to, zaradi vse ve!jega števila prebivalcev in obrambnih razlogov, za!elo spreminjati. Prostor naselbine so namre! pozneje omejevali obrambni zidovi, kar je omejevalo gradbeni prostor, ki ga je bilo treba bolj racionalnej e uporabljati. Tako so okrog naselbinske ga središ!a Šentjakobske cerkve nastajale ulice z ve!nadstropnimi hišami, na ozkih parcelah in v stisnjeni vrsti. Zaradi naravne zaš!ite med gri!em in Ljubljanico, in zaradi katere se je najverjetneje za!ela razvijati !olnarsko-trgovska naselbina Starega trga, bi razvoj le-te lahko pri!akovali v smeri proti severu. Po mnenju zgodovi narjev se to ni zgodilo, pa! pa se je najprej razvila naselbina Nove ga trga, in sicer v 13. stol. in šele pozneje naselbina Mestne ga trga ali Mesta, najpoz neje do za!etka 14. stol. Eden glavnih razlogov takšne razlage vrstne ga reda naj bi bil predvsem zaradi stika vodnega (Ljubljanica-Sava) ter kopenskega prometa (današnje Tržaška in Slovenska ter Dunajska cesta), ki se je tak rat odvijal na levem br egu Ljubljanice. Prav v nasprotju z obrambnimi pravili, po katerih naj bi nastalo naselbinsko jedro Stari trg, se Slika 14. Stari trg in Novi trg Fig.14. The Old square and the New square je za!elo razvijati naselbinsko jedro Novi trg na obrambno nezaš!iteni lokaciji na levi obali Ljubljanice in vse do ruševin stare Emone. Upoštevajo ! vse zgodovinske utemeljitve o njegovem nastanku je bil najverjetneje glavni razlog v dejstvu, da je vladalo na tem prostoru v 13. stoletju soraz merno mirno obdobje v vojašk em smislu, kar pa je bilo ugodno za razvoj Novega trga. Že samo dejstvo, da se je Novi trg razvijal kot trgovska in urbanisti !no bolj sproš!ena naselbina, v kateri so se naseljevali bogatejši meš!ani, govori o tem, da je takrat na tem obmo !ju vladal mir. (Prilog a 11) Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 23 ___________________________________________________________________________________________ Namesto da bi se urbani razvoj Ljubljane n adaljev al naprej po levi obali r eke Ljubljanic e, na Slika 15. Stari, Novi in Mestni trg Fig.15. The Old square, the New square and the city square prostoru, ki je bil bolj ugoden za gradnjo, tj. podaljšku (razširitvi) naselbinskega jedra Novi trg, se je njen razvoj v 14. stol ponovno preselil na desno obalo Ljubljanice. Mesto se je tako za!elo širiti na lokaciji severnega osojneg a trikotnika, tudi med reko Ljubljanico in hribom Golovec, ponovno izkoriš!ajo! obstoje!e in pomembne naravne obrambne možnosti. "eprav se je naselbinsko jedro Mestni trg razvijalo kot samostojna enota, sta s Starim trgom predstavljala enotno urbano celoto. Povez ana sta z glavno ulico, ki poteka po nar avni elipsas ti leg i v vz nožju grajskega hriba, od Kloštrskih vrat Mesta do Pisanih vrat Starega trga. "asovno ta dejstva sovpadajo z vojnimi dogodki, ko so se na jugu Balkana s svojo vojsko pojavili Turki. Ti so si v takratnih zmagovitih bojih, 1371. na reki Mari ci in 1389. na Kosovu, odprli osvajalno pot v smeri proti severoz ahodn im krajem B alkana in pro ti srednji Evropi. Vsa tri ljubljanska mesta (Stari trg, Novi trg in Mestni trg) je v srednjem veku obdajalo obzidje, ki pa ni bilo povsod hkrati zgrajeno. Prav videz tega obzidja pri!a o tem, da je Ljubljana nastala kot trojno mesto treh posebej utrjenih enot. Najstarejše je verjetno obzidje, ki je oklepalo Staro Ljublja no, obzidje Stareg a trga, medtem, ko o tem, kdaj in kako so se za!ela obzidja graditi, obstaja vse do 16. stol. malo poda tkov. Obzidje je bilo na treh mestih z zidovi preko pobo!ja grajskega gri!a povezano še z utrdbami na grajskem gri!u, tako da je dajalo vtis mo!no utrjenega mesta. Ta ljubljanska trojna trdnjava je bila zavarovana še z jarki. Ti so potekali pri Starem trgu od Pisanih vrat do Vodne ga stolpa ob Ljubljani ci (danes nasut prostor ob Grube rjevi pala!i) in vzporedno z Vožarsko potjo, ki se je naslanja la na južno zidovje Starega trga. Novi trg je bil s treh strani objet z jarki (severne, južne in zahodne strani), povez animi z Ljubljanic o. Mestni trg pa je imel jarek le z vzhodne strani , ki je bil prav tako povez an z Ljubljanico po današnji Kopitarjevi ulic i. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 24 ___________________________________________________________________________________________ Slika 16. Srednjeveška Ljubljana, »Trojno Mesto«, 16 in 17 stoletje. Fig. 16.Ljubljana in the Middle Ages, the »Triple Town«, in the 16th and the 17th century. Tako utrjena Stara Ljubljana je imela svoja izhodna vrata, opremljena z dvižnimi mostov i, obrnjena v smeri že utrjenih cest, ki so jih uporabljali stari Rimljani. Stari trg je bil s svojimi Pisanimi vrati obrnjen proti JV in povezan z današnjo Karlovško cesto, ki je takrat vodila proti Balkanu. Ob njej se je pozneje razvilo Karlovško predmestje s Kurjo vasjo. Novi trg je bil odprt s Križniškimi vrati (Nemška vrata), prek ruševin stare Emone (današnja Rimska cesta) proti cesti, ki je vodila v smeri Italije (današnja Tržaška cesta), in cesti, ki je vodila proti Dunaju (današnja Slovenska in Dunajska cesta). Na tej izhodni poti se je za!elo razvijati na ruševinah stare Emone predmestje Gradiš!e, neko liko južneje pa Krakovo in Trnovo. Novi trg je imel še en iz hod na s everi stra ni, in sicer skoz i Fištamska vr ata (današnji Kongresni trg), kjer je za!elo nastajati Kapucinsko predmestje. Mestni trg je bil s Kloštrski mi vrati povez ano s cestami z vzhoda (Samos tanska vrata), pozneje se je tam za!elo razvijati Poljansko predmestje. Mestni trg pa je imel še en izhod skozi Špitalska vrata, ki so na Spodnj em mostu (Stari most) !ez Ljubljanico (današnje Tromostovje) v smeri Alp in Panonije, kjer so nastajala naselja Šentpetersko nabrežje in Ajdovš!ina. Za meds ebojno povez avo med Starim trgom in Mestnim trgom so služila Starotrška vrata, medtem ko je bila povezava Mesta in Starega trga z Novim trgom speljana prek Zgornjega mostu (današnji "evljarski most). Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 25 ___________________________________________________________________________________________ Obzidje trojnega mesta je š!itilo prebivalce med fevdalnimi vojnami za oblast, ki so pretresale to obmo!je v srednjem veku, in je za takratn e potrebe povs em zadostovalo. Prelomnica v na!inu obrambe Ljubljan e je nastala šele na za!etku 15. stoletja, ko so se od leta 1469 skoraj vsako leto vrstili vpadi Turkov vse do Ljubljane. Prav zaradi teh razlogov je bilo takrat najve ! narejeno v zvezi z utrjev anjem obzidja. Zunaj obzidja pa so sekali gozdove in rušili posamezne objekte, da bi si z agotovili !im boljšo preg lednost nad okolico. Tako utrjen a je Ljubljan a ostala vse do za!etka 17. stoletja, ko so kranjski deželni stanovi opozorili cesarja Ferdinanda na slabo stanje utrdb v južnih slovanskih pokrajinah in zahtevali okrepitev fortifikacij. Te niso ve! zadostovale za obrambo pred Turki, in sicer zaradi spremenjenih strateških okoli !šin vojevanja in vojne tehnike , posebej topništva. Dunajska vlada je na ogled poslala cesarsko komisijo, ki jo je vodil italijanski arhitekt Giovani Pieroni, takrat znan graditelj fortifikacijskih objektov. Komisija je leta 1638, poleg trdnjave v Karlovcu in drugih utrjenih mest vojne krajine v južnih pokrajinah, obiskala tudi Ljubljano. Pieroni je takrat v perorisbi izdelal tloris meta Ljubljane s trdnjavo na gradu in celotnim obzidjem mesta, s predlog om za utrditev, vendar ta na!rt ni bi nikoli uresni !en. Pieronijev na!rt se je v literaturi navajal kot eden najstarejših na!rtov mesta Ljubljane, dokler ni bil odkrit Angelinijev na!rt Ljubljane iz leta 1586. ( Prilog a 12) Skoraj dvajset let po Pieroniju, leta 1657, so z Dunaja v južne pokrajine ponovno poslali vojaško strokovno komis ijo na !elu s cesarskim inženirjem Martinom Stierjem. Ta je v obliki štirih pisnih sporo!il, opremljenih s zemljevidi, tlorisi mest in utrdb, seznanila cesarj a Leopold a o ugotovljene m stanju. Za Ljublja no sta najpomembnejši 2. in 3. sporo !ilo, ker vsebujeta talni na!rt Ljubljane, podatke o njeni velikost, ut rdbah, tr gih, cestah in ulicah kot tudi opis stanja mesta z vojaš kega vidika (koli !ina topov, ostale ga orožja in municije). V sporo!ilih je bilo navedeno, da je v Ljubljani v vojaškem smislu zavarovan le grad, medtem ko je preostali del m esta, ki s e naha ja na desnem in l evem bre gu Ljubljanic e, pov sem nez avarov an in nima nobenih obrambnih možnosti. V svojem predlogu o možnostih zavarovanja Ljubljan e, ki bi morala zdržati tromese!no oblegovanje je navedel dve stopnji možne zaš!ite. Prva stopnja zajema zaš!ito najbližjih predmestnih naselbin, in sicer od Gradiš!a na jugu do današnje Tav!arjeve ulice na severu ter od reke Ljubljanic e na vzhodu do današnje Prešernove ulice na zahodu. Utrdbe za zaš!ito tega obmo!ja si je zamislil kot nasipe iz prsti z naperki, ki bi jih zgradili s pomo!jo tra!anov. Druga stopnja pa zajema moderniz acijo obstoje !ih utrdb, in sicer Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 26 ___________________________________________________________________________________________ naj bi se Starem trgu v sredini med vodnimi vrati in Karlovško cesto, zunaj obstoje !ega zidovja, postavil pomol (bastion) z oja!anim nasipom, ki ga je imenoval »Neuesw erk«. Podobno rešitev je predl agal tudi z a pre!no ut rdbo na grajskem h ribu–planiš !u. Pri Novem trgu pa je predl agal, da se staro zidovje dodatno utrdi z nasipi, na štirih mestih pa naj se dogradijo tudi pomoli z bastionom ter se zaradi boljše varnosti okoli utrdbe izkopljejo rovi, v katere naj se napelje potok Gradaš!ica. (Priloga 13) Po sedanjih podatkih lahko sklepamo, da je zgodovinar dr. Ignac Vojet v drugi polovici prejšnje ga stoletja odkril enega najstarejših fortifikacjskih na!rtov mesta Ljubljane, in sicer v dveh ina!icah. Te naj bi naredil leta 1586 vojaški arhitekt in graditelj fortifikacij italijanske ga rodu Nicolo Angielini, ki je bil takrat v službi dunajskega dvora. Njegova talna na!rta Ljubljane sta vklju !ena v zbirke trdnjavskih na!rtov v Deželni biblioteki v Karlsruhe in Deželnem arhivu v Dresdenu. Na!rta se nekoliko razlikujeta v nekaterih pomembnejših podatkih, zato ju zgodovinarji še vedno strokov no analiz irajo, da bi ugotovili, ali je res oba naredil Angelini. Njegov na!rt mestnega obzidja spada med najstarejše in najbolj natan!ne na!rte Ljubljane. To najbrž dokazuje dejstvo, da se je mestno obzidje najverjetneje takrat utrjevalo po Angelinijevem na!rtu, saj so v tem obdobju Turki še vedno hodili na osvajalske pohode ter so bili v vojaškem smislu še zelo nevarni, zato je bilo treba mesto !im bolj zavarovati. Angelini je v akvarelno risbo natan!no vrisal celotno mestno obzidje in pomembnejše zgradbe, ki jih je ozna!il z živo rde!o barvo, medt em ko je preostali del mesta kvartovsko skiciral ter pobarval z okrasto rumeno barvo. Vsega drugega, kar se je takrat nahajalo zunaj mestne ga obzidja, kot so ljubljanska predme stja, pa Angelini ni narisal. (Priloga 14) V 17. stoletju turški napadi niso bili ve! tako pogosti in so s!asoma prenehali, mesto se je za!elo po!asi širiti tudi zunaj mestnih zidov. Glede na to, da je ve! stoletij trajajo!e vzdrževanje obzidij v pripravljenosti na obrambo postajalo predrago, pri tem pa sta bili tudi širitev mesta in komuni kacija z njim zaradi zidov vse bolj ovirani, je pokrajinska vlada (Kresija) leta 1787 ukazala ob!ini, naj za!ne rušenje mestnih zidov, ki so izgubili svoj obrambni pomen. Na to so vsekakor vplivali tudi nov na!in vojskovanja v tem obdobju in moderniz acija vojaške tehnike ter oborož itve, kot tudi problem namestitve vojakov, ki so takrat ve!inoma še živeli po zasebnih stanovanjih pri meš!anih, !eprav je bila takrat že zgrajena Šentpetrska vojašnic a. Že nekaj !asa pretesno obzidje Ljubljane je potem dal porušiti Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 27 ___________________________________________________________________________________________ Ljubljan!an Jožef Schemerl (1754-1844), ki je pod vplivom razsvetljenih p redstav o urb anizmu želel organsko povez ati mesto s predmestji. Tako je Ljubljana z odpravo trdnjavske ga zidovja postala odprto, nevojašk o mesto. Zaradi napetih geopoliti!nih odnosov, ki so na prelomnici med 18. in 19. stoletjem obstajali v evropskem prostoru, je avstrijska vojska pred vojno s Francijo, utrdila mesto. Novi vojaški tehniki in oborož itvi tega !asa se je prilagodil tudi novi na!in obrambe mesta. Tako so okrog Ljubljane naredili topovske vkope in bastione na Orlove m vrhu, Gradu, Golovcu in na Šišenskem hribu. (Priloga 15) Rušitev mestnega obzidja Ljub ljane je v tem gradivu uvrš!ena v drugo cikli!no spremembo vojaških kompleksov ali utrdb v nevojaško namembnost. Predmestna naselja, ki so s!asoma nastajala okoli utrjene trojne Ljubljane, kot so Trnovo , Krakovo, Mirje, Gradiš!e, Kapucinsko predmestje, Šentpetrsko predmestje, Karlovško predmestje s Kurjo vasjo, so bila najprej admin istrativno priklju!ena mestu. Ker so se razvijala ob glavnih cestnih smere h, ki so vodile iz trojne ga mesta, je njihova fizi!na priklju!tev mestu bila precej po!asna. Predmestja so po zrušitvi mestnih obzidij rasla proti mestnemu jedru in se zraš!ala z njim v urbanisti!no celoto, ki karakterizira krakasti razvoj današnjega mesta. Ta proces povez ave se je odvijal najprej sponta no, pozneje pa so ga izvajali na podlagi posameznih regulacijskih na!rtov in kon !no z generalnim na !rtom mesta. 2.4 PRVE VOJAŠNICE V LJUBLJANI Za vsako državno oblast so bile težave v zvezi z vojsko in njeno organiziranostjo ter njeno namestitvijo in oskrbo vedno aktualne in pere!e, reševali so jih na raz li!ne na!ine. Fevdalno obdobj e, v katerem se je v vojaškem pogledu razvijala Ljubljan a kot »trojno « mesto ter grad nad njim, je bilo zna!ilno po tem, da so vojake dodeljev ali meš!anom na njihove domove in da so morali poskrbeti za njihovo namestitev in prehr ano, kar je bila njihova obveznost do fevdalca oz. države. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 28 ___________________________________________________________________________________________ Ustaljena srednjeveška fevdalna praksa, ki je bila uveljavljena po vsej Evropi, se je pozneje za!ela spreminjati. Najv erjetneje segajo korenin e tega procesa v 16. stoletje, ko so bogatejši italijanski fevdalci za!eli zidati poleg trdnjav zasebne stavbe za vojake (stražnica v utrdbi) v želji, da bi pridobili prostor zase in za !im ve! vojakov ! pla!ancev. S tem so mesta in vasi osvobodili obvez nosti oskrbe vojakov s hrano in prebivališ !i. Takrat se je prvi! za!el pojavljati izraz vojašnica (ital.: caserma, franc.: caserne, nem.: Kaserne, ang: Barracks, rus.: kazarma), ki izhaja najverjetneje iz latinske besede quaterni (po štiri) in iz te izpeljanke cazerna (stražnica v utrdbi). Imela je popolnoma dolo!en in omejen vsebinski zna!aj, saj je takrat predstavljala le prostore z a namestitev v ojakov, najverjetneje za spanje po štiri v enem prostoru. Na splošno so za!eli graditi vojašnice v modernejšem smislu v drugi polovici 17. stoletja. Francoski kralj Ludvik XIV. (1628 !1715 ) je takrat v želji, da bi ustano vil mo!no francosko armado, nalož il svojemu arhite ktu Vaubanu gradnjo velikih objektov za vojake, njegovemu vzoru pa so nato sledili po vsej Evropi. Poleg že obstoje!ih prostorov za namestitev vojakov na Gradu, je bila prva vojašnica v Ljubljani zgrajena na Žabjaku, na desni obali Ljubljanice, v predelu Stare ga trga (današnja Hrenova 17), že leta 1717. Zgrajena je bila za 500 vojakov, ko pa je pozneje zanje postala neprimerna, so jo leta 1754 preuredili v zapor. Iz dokumentov, ki izhajajo iz leta 1949, je razvidno, da je ta objekt pozneje ponovno spremenil svojo name mbnos t in bil preurejen v stanovanja, ki se v njem nahajajo še danes, pri te m pa ni raz vidno kdaj je ta sprememba nastala. (Prilog a 16, 17 ) Po preureditvi vojašnice na Žabjaku v zapore (1754) se je za!ela druga cikli!na sprememba vojaških kompleksov v nevojaško namembnost na obmo!ju Ljubljane. Pomembno obdobje za mesto Ljubljano z vojaš kega vidika, je obdobje vladavine cesarice Marije Terezije (1717 - 1780). Ob svojem prihodu na oblast leta 1740 je izdala zakon o splošni vojaški obvez nosti in tako je Ljubljan a, prvi! po propadu Emone postala garnizija v pravem pomenu te besede, s post opnim prehodom na nam estitev vojakov v vojašnice. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 29 ___________________________________________________________________________________________ 2.5 ŠEMPETRSKA VOJAŠNICA Ko je prva ljubljanska vojašnica na Žabjaku postala neprimerna za vojsko, je gradbeni mojster Hans Georg Schmidt leta 1732 naredil model in na!rt, ki je predvidel adaptacijo mestnega »lazareta« na vrtu Šentpetrske farne cerkve v vojašnico, vendar se ni gradilo po njegovem na!rtu. Obstoj lazareta pri Šentpetrski cerkvi ni naklju !no. Ta se je namre! nahajal v okviru najstarejše fare, ki je obsegala Ljubljano in njeno širšo okolic o. Ugotovljeno je bilo, da je bila ta »prafara« ustanovljena že leta 1163, kar pomeni, da je bila sprva pomembnejša kot Ljubljana sama, sicer bi se fara ustanovila v Ljubljani . Ljubljanska škofija se je izlo!ila iz Šempeterske fare leta 1461. »Lazaret«, ki je bil namenjen obolelim za kugo, je bil zgrajen najprej kot preprosta lesena hišica. Kmalu je postal premajhen, zato so ga prvi! razširili leta 1612, pozne je pa še leta 1635. Med veliko lakoto leta 1650 so v njem nastanili reveže, leta 1715 bera!e, leta 1742 in 1745 pa so v njem umirali francos ki vojni ujetniki. Nov na!rt za predelavo lazareta v vojašnico, po katerem je bilo to res narejeno že med vladavino cesarice Marije Terezije, je izdelal 1748. leta gradbeni mojster Kandido Zulijani (sin tržaškega stavbne ga mojstra Giovannija ). 2. aprila leta 1754 je bila kon!ana adaptacija štirih prostorov za namestitev !ete grenadirjev. Takrat je bila kasarna še pritli!na zgradba, šele leta 1799 in 1780 so jo spremenili v enonadstropno. (Prilog a 18) Šentpetrska vojašnica (St. Peter's Kaserne), v starodavnem naselju okoli cerkve sv. Petra – imenovanem Šentpete rsko predmestje – je bila takrat dale! od mesta Ljubljane na levem bregu Ljubljanice. Zato so zaradi krajše poti med vojaš nico in mestom leta 1776 postavili leseni most !ez Ljubljanico, ki so ga poimenovali »Zakasarniškega« (Kasern Bruecke). V tej vojašnici naj bi bili nameš!eni t. i. državni vojaki, ki so zaradi novega na!ina nabornišv a prihajali iz drugih delov avstrijskeg a cesarstva, medtem ko so bili doma !i naborniki še naprej nameš !eni po ljubljanskih hišah. Na za!etku 19. stol. je bil v njej nameš !en doma !i 17. pešpolk t. i. kranjski Janezi. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 30 ___________________________________________________________________________________________ Slika 17. Šentpeterska cerkev in okolica, leta 1660 Fig.17. The »Šentpeterska« church and the surroundings, in the 1660th year Slika 18. Šentpeterska vojašnica, panorama Fig.18. The »Šentpeterska« barracks; the panorama Obstajajo podatki iz leta 1817, iz katerih je razvidno, da je Ljubljana imela okrog 10.000 prebivalcev, kar pri!a o tem, da je takrat v eni hiši živelo povpre !no 11 ljudi ali z vojaki in tujci skupaj 13. Sredi stoletja je ta številka narasla na približ no 20.000 prebivalcev. To pomeni, da so poleg vojakov, ki so prebivali v že zgrajenih vojašnicah, Šentpetrski in na Gradu, številni še vedno prebivali po meš!anskih hišah. Ob primerjavi števila prebivalcev in vojakov na obmo!ju mesta bi lahko ugotovili, da je bila Ljubljana že takrat mo!no vojaško oporiš !e (garnizija). Obstajajo tudi podatki, ki govorijo, da so bile poleg vojakov, nastanje nih na domovih, tudi žene vojakov: »Še sitnej ša dolžnost od vojaške straže je bilo ukva rtirova nje vojakov, ki jih je moral jemati vsak meš!an pod svojo streho, izvzeti so bili tega bremen a le plemi !i in hiše duhovnikov, ako so stanovali sami v njih. To breme je bilo pa še zavoljo tega tem težje, ker so prihajale z vojaki tudi njihove žene, da, celo žene tistih vojakov, ki so bili ukvartirani po kmetih. Te ženske so se nosile grozno prešern o. Leta 1796 je šlo skozi mesto 2.400 mož Hessen-Darmstadtske pehote in 120 mož lahke konjenice. Razsajali so, dokler so se mudili v mestu, kakor divjaki… « ».. Vselej je bila nesre!a za meš!ane, kadar so marširali vojaki skozi Ljubljano, bodisi avstrijski ali tuji. Dostikrat so jih napotili meš!anu po 50 mož ali še po ve! v hišo, kajti !astniki so hoteli imeti vse skupaj… « kot to navaja Ivan Vrhovec v svoji knjig i Ljubljanski meš !anje. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 31 ___________________________________________________________________________________________ Na!in naborništva in namestite v vojakov po zasebnih domovih sta se obdržala v Ljubljani skoraj celo 19. stoletje, o !emur pri!ajo že zgoraj navedeni dokumenti iz tega in tudi poznejših obdobij. 2.6 GRADNJA KOLIZEJA (LETA 1845) Poleg vojašnic, ki so že bile v Ljubljani za namestitev vojakov avstr ijskeg a cesarstva v garnizonu Ljubljana, je leta 1845 prišlo do gradnje nove namenske vojašnice. Avstrijsko cesarstvo, ki je bilo dolgo ogroženo na svojih osvojenih obmo !jih v severni Italiji (Lombardija, Bene!ija) in tudi na Balkanu (Bosna), je po pregonu Turkov verjetno za!utilo strateško potrebo, da se v Ljubljani zgradi prehodna vojašnica za pripravo vojske na hitro intervencijo. To se je pokazalo kot upravi!ena odlo!itev avstrijske armade, še posebej po pariški revoluciji leta 1848, ko so narodi v sestavi takratnega avstrijskega cesarstva zahtevali preobrazbo monarhije v zvezo enakopravnih narodov, medtem ko so na Ogrskem, v Lombardiji in Bene!iji zahtevali popolno politi!no samostojnost. Upore, ki so nato izbruhnili v severni Italiji (Bene!ija, Lombardija), je avstrijska vojska pod poveljstvom feldmaršala grofa J. Radetzkega dvakrat zatrla (Custoz a 25.7.1848 in Novara 23.3.1849), tako so ti in drugi kraji ostali v sestavi avstrijskeg a cesarstva, razen Madžarske, ki je po uporu dobila nekatere pravice. Ponovni upor v Madž arski, ki je sledil leta 1849, je Avstrija s pomo !jo ruske vojske krvavo z atrla. Kolizejska vojašnica je bila takrat zgrajena po tipskih projektih, ki so veljali za ves imperij. Zgrajena je bila zunaj takratnih mestnih zidov, ki so bili že v precej poruš eni, njihov material pa uporabljen za nasipavanje okoliških jarkov. Objekt je bil po takratnih merilih precej oddaljen od mesta, povsem na samem, na levi strani ceste Marije Terezije, ki je vodila proti Celovcu. (danes Gosposvetska cesta). Mestna oblast je dolo!ila lokacijo za ta ve!namenski objekt v zapuš!eni gram oznici, in sicer po tipskem projektu arh. Jozefa Benedikta Withalma. Prvi tak objekt je bil zgrajen na Dunaju, drugi v Gradcu, nato pa omenjen i objekt v Ljubljani. Uporabljal se je kot logisti !na vojašnica za krajše po!itke vojakov na prehodih iz notranje Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 32 ___________________________________________________________________________________________ Avstrije v severno Italijo, ki so se tukaj zadrževali na maršu le dva do tri dni, da bi se odpo !ili, oskrbovali in z abavali. Kot pos ledica takih zabav je 18. decembra 1847 tudi zgorel. Slika 19. Kolizej, sredina 19. stoletja Fig.19. The »Kolizej«, in the middle of 19th century V sedemdesetih letih 19. stol., ko so se kon!ale nove vojne v severni Italiji, ki jih je Avstrij a izgubila, vojska Koliz eja ni ve! uporabljala v prvotne namene. Objekt je bil še vedno na obrobju takratne ga mesta Ljubljane in ga je leta 1866 prevzela MOL. Pozneje je bil preurejen v socialna stanovanja za revnejše meš!ane. Ne glede na prvotno namembnost in lastnosti, ki so se s!asoma spreminjale v življenjskem procesu tega objekta, je vse do pred kratkim zadržal svoj status objekta za namestitev socialno ogroženih meš!anov. Zanimivo za koliz ejsko vojašnico je, da je v !asu, ko je Ljubljana sicer bila nabito polna z vojaki in so ti bili nastanjeni po najetih objektih, kot so Cukrarna in zasebne vojašnice, ter po stanovanjih, je vojaška komanda prepustila objekt Koliz eja MOL-u za reševanj e njenih socialnih namestitvenih težav. Verjetno je obstajal resen razlog, ki je privedel do tega medsebojnega sporazuma med Vojaško komando in MOL , medtem ko se je takrat že za!ela na!rtovati gradnja novih vojašnic v Ljubljani. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 33 ___________________________________________________________________________________________ Objekt Kolizeja, skupaj z gradom, vojaško bolnišnico in oskrbovalnico v samostanu Sv. Klarise (ob Dunajski cesti), Cukrar no in Nuša kovo vojašnico, je uvrš!en v tem gradivu v tretjo cikli!no spremembo vojaških kompleksov v nevojaško nam embnost. O!itno je, da so namembnosti Koliz eja, vse od njegove gradnje prek poznejših sprememb, precej vznemirjale meš!ane Ljubljane, kar se dogaja še danes. Še celo sam Prešeren jo je poimenoval »hudi!eva hiša«. V za!etku, ko je mestna oblast (MO L) dolo!ila lokacijo za ta objekt (1845) v zapuš!eni gramoz nici dale! od mesta, je s tem tudi nameravala, da bi domnevno ohranila mora lo mladih meš!anskih dam, ki bi jih utegnili zanimati postavni vojaki in !astniki. Meš!ani so, zaradi strah u pred zvišanjem dav!nih obvez nosti, nasprotovali MOL-u, ko je ta leta 1866 odkupila Koliz ej in g a priklju!ila mestu. Mesto se je proti koncu 19. stol. za!elo hitro širiti s sodobnejšimi objekti bogatejših meš!anov, ki so se s svojo lokacijo približevali Kolizeju. Ta je s svojim vraš!anjem v mestno jedro povzro!al skrb meš!anom zaradi dejstva, da so bile v njem stanov anja meš!anov s socialnega roba. Leta 1993 je bil Kolizej razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena. MOL je na podlagi te razglasitve pri ZRMK naro!ila analizo upravi!enosti obnove objekt a v prvotni obliki. Analiz a je pokaz ala dvom v upravi !enost prenov e, ker bi stroški znašali okrog 3 mio. evrov ali za primerjavo 30 novih stanovanj v velikosti 60 m² (Stanovanj ski sklad R Slovenije 1.300 evrov / m²) "eprav so bili objekti na Dunaju in v Gradcu, ki so bili zgrajeni po istem tipskem projektu, že zdavnaj porušeni in so prepustili svojo lokacijo drugim, sodobnejšim vsebinskim objektom, obstaja pri nas še ve dno bojaz en in dvo m o tem, kako bo videti L jubljana v tem d elu, !e bi ta objekt zares odstranili. Opravljen je bil vabljeni mednarodni nate!aj za zbiranje idejnih arhitektonskih projektov. Izbran je bil prvonagraje ni projekt objekta, ki naj bi predstavljal Kolizej ! novo kulturno srce Ljubljane, delo arhitektov Willema Jana Neutelingsa in Michaela Riedijka iz Rotterdama ter pripravljena finan!na konstrukcija, kljub temu pa še vedno potekajo razprave o nameravani gradnji. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 34 ___________________________________________________________________________________________ 2.7 ZASEBNE VOJAŠNICE V LJUBLJANI S prihodom cesarice Marije Terezije na oblast leta 1740 in njenim zakonom o splošni vojaški obvez nosti se je za meš!ane Ljubljane in celotne Kranjske dežele za!elo težavno obdobje, povez ano z namestitvijo vojakov. Ta zakon je porušil takratni sistem fevdalnih pla!anih vojsk in celotne vojaške organiziranosti. Cilj nove ga zakona je bil predvsem ta, da se pove !a število nabornikov–vojakov, ki so bili takratni državi potrebni za reševanje njenih politi !nih ozemeljskih z adev. Zaradi prostorske stiske v Ljubljani, ki je sredi 19. stol. imela cca. 20.000 prebivalc ev, so morali meš!ani imeti v svojih domovih nastanjen o še ve!je število vojakov. Bogatejši meš!ani Ljubljane so v želji, da bi se izognili obveznostim do vojske in namestit vi vojakov po svojih domovih, prilag odili posamez ne objekte za njiho vo namestitev. Leta 1861 je bilo ustanovljeno Društvo meš!anske kasarne. Njegovi !lani so bili ljubljanski lastniki hiš, ki so letno pla!evali po 40 forintov zato, da so bili oproš!eni obvez e nastanitve vojakov v svojih hišah. Društvo je leta 1863 kupilo opuš !eno gostilno Pri Kikeretu v Trnovem na št. 4 (današnja Eipprova ulica). Osnova zgradbe je bila dvonadstropna hiša, ki je bila zgrajena še pred letom 1673 in je nastala iz treh zgradb. Prvi lastn ik je bila !olnarska družina "i!en. Najstarejši del zgradbe je bil desni trakt z odprtimi oboki, srednji in levi trakt pa sta bila prizidana šele pozneje. V zgradbi je bilo mogo!e namestiti 569 vojakov in 19 oficirjev . Po potresu leta 1895 je vojska zgradbo dokon !no zapustila, društvo pa je bilo razpuš!eno. Zgradbo je leta 1899 kupil Oroslav Dolenc za 21.005 forintov. (Prilog a 19) Druga zanimivost za garnizon je bila t. i. Rde!a ali Nušakova zasebna kasarna v Trnovem, danes Ziherlova ulica 38. Tu je bila najp rej mestna opekarn a, ki pa je bila leta 1860 predelana v topniško kasarno in jo je njena lastnic a Neža Nušak dajala vojski v zakup. Od leta 1877 je kasarna pogosto menjala lastnike, dokler leta 1928 ni prešla v last mestn e ob!ine ljubljanske. To kasarno je, z a potrebe konj ušnice, jemala v naj em tudi bivša jug oslovan ska vojska. (Priloga 20) Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 35 ___________________________________________________________________________________________ 2.8 ŽELE ZNICA V LJUBL JANI LETA 1849 2.8.1 Strat eški p omen železnice 27. septembra leta 1825 je bila v Angliji prvi! v javnem prometu uporabljena za vleko vlakov parna lokomotiva na progi Stocton–Darlin gton dolgi 41 km (do takrat so tu kot vle!no silo uporabljali konje), kar je v svetu pomenilo prelomnico v tovrstnem prometu. Tekmovanje parnih lokomotiv na progi Liverpool–Manch ester leta 1829 je omogo!ilo, da se je parna lokomotiva dokon !no uveljavila kot edino vle!no sredstvo na železnici. Ne dolgo zatem so drugod v Angliji, kakor tudi v drugih evropskih deželah in svetu, za!eli graditi železnice na parno vleko. Leta 1837 je bila v avstr ijskem cesarstvu zgrajena prva širokotirna železnica z vleko na parno lokomotivo, in sicer med Floridsdorfom in Deutsche Wagramom, t. i. severna železnica. Pozneje so ta na!in transporta uvedli tudi v drugih delih cesarstva. Te železnice so bile zgrajene z zasebnim kapitalom kot delniške druž be. Avstrijska država je kmalu spoznala, da gradnje železnic ne sme prepustiti zasebnikom, ki jim je bil edini motiv za to gradnjo zaslužek, ne da bi se pri tem ozirali na interese države. Zato je leta 1841 državni vrh takratne ga avstrijske ga cesarstva odredil, da se glavne železniške prometne smeri v državi gradijo v interesu države in pod njenim nadz orom. Država je na prvo mesto postavila gradnjo magistralne železnice na relaciji Dunaj-Trst, ki bo potekala skozi Ljubljano, kar v takratnih geopoliti !nih okoliš!inah prav gotovo ni bilo le naklju !je, temve! je imela ta odlo!itev pomemben strateški zna!aj. To je bilo še bolj o!itno takrat, ko je bila zgrajena istrska državna železnica, leta 1876, ki je povez ala Pulo kot najve!je avstrijsko vojno pristaniš !e v severnem Jadranu z Dunajem. Vsekakor so zgornji odlo!itvi botrovale predvsem nenehne politi!ne težave in vojaški ukrepi, ki jih je izvajalo avstrijs ko cesarstvo v prvi polovici 19. stoletja v Italiji (Neap elj, Piermont, Sicilija). Ti nemiri niso namre! prenehali niti dvajset let po kongresu (Svete alianse), ki je bil v zvezi z njimi organiz iran v Ljubljani leta 1821. Tako je zgraditev južne državne železnice Dunaj-Trst pomenila strateško transportno komunikacijo. Prav v tem !asu, ko je železnica (1848-1849) že prišla do Ljubljane, so nenehne politi!ne težave v severni Italiji kulminirale do Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 36 ___________________________________________________________________________________________ te mere, da se je avstrijska vojna oblast odlo!ila te nemire vojaško zatreti. Komajda zgrajena proga do Ljubljane in prehodna vojašnica Kolizej v Ljubljani sta takrat najbrž odigrali pomembno vlog o v tem, za avstrijsko cesar stvo us pešnem vojaškem posred ovanju. Za dogodek ob otvoritv i železniške postaje leta 1849 je gradbenik Rudolf Degen pripr avil zloženko o Ljubljani in sicer na podla gi vojaške topografske karte III. avstrijske vojaške deželne iz mere. Pr av ta vojaška iz mera Ljubljane govori o prisotnosti, pom embnosti in velikem interesu, ki ga je imela vojaška oblast pri gradnji južne državne železnice. Iz strateških razlogov je opravljala tudi priprave in preizkušnje na terenu. Razposlala je svoje !astnike in !ete saperjev in minerjev, ki so delali na trasi železnice, predvsem na Krasu. Iz karte R. Degena je jasno razvidna lokacija post ajnega kompleksa n a severnem obrobju mesta in tudi lokacije takratnih vojašnic (vojaških kompleksov), Šemp eterske, Kolizeja in Nušakove vojarne, ki prikaz uje njihovo lego dale! od prvih mestnih hiš. S severne strani železnice, na desni strani Dunajske ceste, ob kateri je rasel drevored, vse do Stožic, so bila na Ljubljanskem Polju postavljena vojašk a skladiš !a streliva (današnji prostor zgradbe mednarodnega centra). Prostor okrog skladiš !a je bil razdeljen v štiri pirotehni!no varnostna obmo !ja. Vojaško vadiš !e pa je zasedalo prostor v Mostah oz. Polju (njive), ki se je stikal na svoji ožji strani z železnico in se širil proti severu (Hrastje).Tu naj bi bilo pozneje vojaško in civilno letališ!e, danes pa je tam kompleks vojašnice Franca Rozmana Staneta. (Priloga 21) Ljubljanska železniška postaja, ki je bila le prehodna postaja na strateški železnici Dunaj-Trst, je bila za promet sloves no odprta 16. septembr a leta 1849. Postav ljena je bila na samem, v severnem r avninskem del u, dale ! od prvih hiš mes ta Ljubljane, v t. i. Blatni vasi. (Prilog a 22) 2.8.2 Teža ve, ki ji h je v Ljublja no pri nesla ž eleznica Z otvoritvijo južne državne železnice Dunaj–Trst leta 1857 je prenehal stoletja trajajo !i utrudljivi blagovni, potniški in vojaški promet, ki se je odvijal po prašnih, neurej enih in nevarnih cestah. Blago so prevažali z vozovi, ljudje pa so hodili peš ali pa so za prevoz uporabljali poštno ko!ijo. Premožnejši so potovali s svojimi ko!ijami. Potovanje od Dunaja do Trsta je v tistih !asih trajalo osem dni. Z uvedbo ko!ije za hitro pošto, v kateri je bilo prostora Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 37 ___________________________________________________________________________________________ še za tri potnike, je bilo potovanje skrajšano na tri dni. Postopo ma so po uvedbi železnice prenehali uporabljati tudi prevoz s potniškimi in tovornimi ladjicami po rekah Ljubljanici in Savi, kjer še danes lahko ob obalah odkrijemo sledi vle!nih stez, po katerih so vlekli ladje najprej ljudje (kaznjenci), pozneje pa živali. Poleg tega je nujno treba navesti tudi to, da je za smer podaljšane železniške proge od Celja proti Ljubljani takratni investitor–država predlagal dve mogo!i varianti. Po eni naj bi tekla železnica proti Kamniku, po Tuhinjski dolini, po drugi pa neposr edno proti Ljubljani, po dolinah Savinje in Save. Mo!ni interes takratnih ljubljanskih trgovcev in bogatašev je vplival na to, da je Mestni magistrat na svoji seji 27. aprila 1838 sprejel dokon !no odlo!itev o tem, da se sprejme druga varianta, po kateri je bila železnica speljalna v neposredni bližini Ljubljane. Železniška trasa, ki je prišla po soteski Save od Zidanega Mostu do Ljubljane, po geografsko skoraj horiz ontalni smeri (V-Z), se je kon!ala z želez niškim postajni m kompleksom. Ta je bil dolg 800 m in širok 120 m in je skoraj diagonalno presekal Dolge njive, na katerih je bil postavljen tako, da se je pri tem poševno dotikal sedanje Dunajske ceste. Do takrat harmoni!ni talni ritem regulacijskih in geodetskih delitev, ki so se pravokotno navezovale na hrbtenico Dunajske ceste, je ta disonantna lokacija postajnega kompl eksa prekinila. Vsi poznejši urbanisti !ni poskusi, da se postajni kompleks vklju!i v obstoje!i prostorski ritem nastajajo!ega mesta, so bili pomanjklj ivi. Vzporedno s posta jnim kompleksom so bile pozneje urejene le dotikajo!e se ulice: z južne strani Trg OF in delno Masarykova ulica ter s severne Vilharjeva ulica ter prva vrsta objektov. Vse drugo, kar se je pozneje dogajalo ob širitvi mesta na severni ali juž ni strani ž eleznice, ni bilo povez ano z njo, te mve! z Dunajsko cesto. Po trasi v obliki segmentnega loka je železnica nadaljevala pot !ez Barje proti Trstu. Takratno mesto Ljubljana je bilo tako utesnje no v prostor med železnico, potok Gradaš!ico, reko Ljubljanico z Grubarjevim prekopom ter Grajskim hribom. Zunaj železniškega koridorja je na železniško postajo s severni strani mejilo le mestno pokopališ !e pri sv. Krištofu s kapelico med takratno Mirno ulico (Friedhof Strasse) in Dunajsko cesto, katerega manjši, vzhodni del, še danes obstaja, medt em ko je na ve!jem delu danes locirano Gospod arsko razstaviš !e. Z železnico je mesto postalo lo!eno od že takrat zelo lepega parka s sprehajališ!em in tivolskega gradu Podturn (1778), v katerem je danes Center mednarodnega grafi!nega bienala. Seve rno in Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 38 ___________________________________________________________________________________________ zahodno od železniške trase ni bilo takrat nobenih drugih objektov, razen gradu in nekaj kmetij. Slika 20. Katastrska mapa mesta Ljubljane z vrisanim tlorisom kolodvora. Fig 20. The Cadastral map of the town Ljubljana with the drawn ground plan of the railway station. Prve težave z utesnjeva njem Ljubljane zaradi železnice so se za!ele kazati v prometu pred prehodi !ez železniško progo, tj. na križiš!ih železniškega in cestnega prometa, ki takrat še nista bila posebej raz vita. Mesto je že takrat imelo utrjene glavne ceste iz smeri Dunaja, Celovca in Trsta, ki so bile z železnico prekinjene z železniškimi zapornicami, a so pravzaprav predstavljale cestno hrbtenico novo nastajajo !ega mesta. Dunajska cesta (Wiener Strasse), ki je segala gotovo do Kongresnega trga, je bila prekinjena z železnico na stiku s postajnim kompleksom z njegove zahodne strani. Celovško ulico (M. Theresien Strasse), ki se je pod ostrim kotom sekala z Dunajsko cesto pri Figovcu in današnji kava rni Evropa, kjer je takrat še stala cerkev z bolnišnico, je železnica pretrgala s polkrožnim potekom trase na stiku s parkom Tivoli . Tržaško cesto (Triester Strasse) je železnica prekinila pri Malem grabnu. Z južne strani železniške postaje, pa vse do prvih mestni hiš novejšeg a dela Ljubljane, se je raztezal prazen prostor z njivami. Prve hiše so stale okrog Dunajske in Celovške ceste in Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 39 ___________________________________________________________________________________________ popolnoma nove Kolodvorske ulice (Bahnhof Gasse), ki je potekala skozi Blatno vas, vzporedno z Dunajsko cesto proti novi železniški postaji. Pozneje so sledili razli!ni poskusi, da bi se s pomo!jo regulacijskih na!rtov urbanisti !no uredil nezazidani prostor med mestom in železniško postajo. Eden takih je bil regulacijski na!rt provincijskega glavnega mesta Ljubljane, ki ga je pripravil garnizijski geometer Emil Luteratti (Plan der Provinzial Hauptstadt Leibach). Drugi, še celovitejši regulacijski na!rt je naredil Franc Polak, predla gal pa ga je nadomestni župan Ivan Guttman. Ne prvi ne drugi leta 1860 nista dobila podpore takratnega župana Mihaila Ambroža, šele novi župan dr. Henrich Kosta je pozneje podprl Polakov na!rt. Ta na!rt je podrobneje obravnav al zazidavo glavnih ljubljanskih cest Dunajske in Celovšk e ter nove širitve v Babji dolini (Veg ova ulica), Gledališki (Wolfova), Špitalski (Stritarjevi) ter Poljanski in Streliški ulici. Ideje tega na!rta je po letu 1874 najve ! uresni!ila Krajinska stavbna družba. »V gospodarsk em in družbenem življenju dežele in mesta je bila zgraditev železnice prek Ljubljane nedvomno odlo!ilen premik iz dotedanje provincialnosti, vend ar se je hkrati z njo mestu »odprl « prostorski in urbanisti !ni problem, ki ga niso zmogli zadovo ljivo rešiti ne konec prejšnjega in ga nismo zmogli rešiti niti v našem 20. stoletju. « je zapisal arh. B. Korošec v svoji knjigi Ljubljana skozi stoletja. Prve resne težave v prostorskem razvoju Ljubljan e, ki jih je povz ro!ila železnica, so nastale na prelomnici 19. in 20. stoletja, ko se je prebivalstvo Ljubljan e pove !alo od cca. 20.000 leta 1848 na 45.000 leta 1900 in se je Ljubljana za!ela širiti tudi onstran železniških tirov. Težave so se še pove !ale, ko so zgradili gorenjsko železnico leta 1884 ter leta 1893 dolenjsko železnico ter podaljšek postajne ga kompleksa (dolž ine 1800 m). Vsi dosedanji poskusi v prostorskem razvoju mesta, da bi rešili problem železnice, so bili neuspešni. Priložnosti je bilo veliko, vendar so vse propadle, predvsem zaradi premalo finan!nih materialnih sredstev in tudi zaradi razli!nih strokovnih stališ!, ki niso privedla do pravih rešitev. Prvi poskus rešitve je leta 1897 predla gal ing. Blumental. Predla gal je gradnjo !elne postaje v smeri Šmartinske ceste, o d koder bi se s pr edorom skozi Golovec ta povez ala z obstoje !o prog o Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 40 ___________________________________________________________________________________________ proti Trstu. O njegovem predlo gu so razpravljali šele deset let pozneje in ga ovrgli zaradi težav, ki bi jih povz ro!ila !elna postaja. Prilož nost, da bi se ta problem pravo !asno rešil, je bila zamujena tudi takrat, ko se je po potresu pripravljal idejni regulacijski na!rt mesta. Arh. Maks Fabiani je takrat prvi spregovoril o železnici kot oviri in v svojem na!rtu predlagal, da bi železnica potekala na mostni konstrukciji. Med prvo svetovno vojno je vojaška oblast zgradila nekaj obvoz nih prog in postavila ranžirne kolodvore v Zalogu in Dravljah, leta 1915 pa še povezovalni tir z vojaško orožarno (arsenal), s !imer se je še bolj po globil problem, ki g a je železnica takrat že predstavljala. Po prvi svetovni vojni, leta 1919, je bilo predlagano ve! variant za premestitev postaje zunaj mesta, pa tudi predlog, da se železnica dvigne na mostno konstrukcijo, vendar se je vse skupaj kon!alo podobno, kot je že opisano. Leta 1930, ko se je Ljubljana že zdavnaj razširila tudi na drugo (severno) stran, prek železniških tirov, je ing. Dimn ik s sodelavci pripr avil nov predlog in naredil glavni na!rt, ki je predvideval poglobite v železnice in postaje, kar bi omogo!ilo, da bi promet na železnici normalno potekal. Postaj no poslopje s pošto bi bilo ob mostu Resljeve ceste, ki bi vodil prek železniških t irov na dru go stran, širok bi bil 30 m. Pog lobitev ž eleznice bi se z a!ela pri Toba!ni tovarni, kon!ala pa v Mostah, tako da bi izginil nasip v Zeleni jami ob Šmartinski cesti. Tako bi bila rešena tudi težava dolenjske in gorenjske železniške smeri. Mestn a ob!ina se je na to pobudo odzvala šele štiri leta pozneje tj. leta 1934, s predlog om, da naj bi se podrobneje prou!ila rešitev težav, ki jih povzro!a železnica v Ljubljani. S to birokratsko potez o je bila odlo!itev ponovno odložena vse do leta 1938, ko je bila v urbanisti !nem programu mesta prav varianta s po globitvijo sprejeta kot edina pravilna rešitev. (Priloga 23) O tem, kako pomembna je bila rešitev železniškega vprašanja za Ljubljan o, pri!a tudi dejstvo, da sta o njem razmišljal a tudi arh. Jože Ple!nik v svojem regulacijskem na!rtu za Svetokriški okraj leta 1929 in leta 1943 arh. Maks Fabiani v svojem na!rtu o dislokaciji in poglobitvi železniške postaje ter o predoru skoz i Rož nik. (P rilog a 24) Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 41 ___________________________________________________________________________________________ Leta 1945 je na novo ustanovljeni Urad za regulacijo Ljubljan e, po predho dni anketi, v svojem na!rtu predvidel poglobitev železnice kot edino mogo!o rešitev, vendar poglobitev so slabe gospoda rske mož nosti to obnašanje potisnile v oz adje zaradi reševanja vprašanja hujših težav. Slika 21. Podvoz pod železnico na Titovi cesti zgrajen leta 1960 (danes, Dunajska cesta) Fig.21. The Underpass under the railway on the Titova street built in the 1960th year (today, the Dunajska street) Leta 1951 je bil ustanovljen Biro za študij ljubljanskega železniškega vozla, ki je predlagal dve varianti za rešitev vprašanja. Prva, že znana varianta, se je nanašala na poglobitev obstoje!e trase (B-54), druga pa je predlagala, da se trasa zahodno od Dunajske ceste železnica opusti in se železnica spelje skozi hrib Rožnik (A-54). Glede na to, da je JLA leta 1958 zavrnila pobudo o poglobitvi železnice v Ljubljani, je izvršni svet meta sprejel sklep in tudi investicijski program z a gradnjo podv ozov pod Dunajsko in Cel ovško cesto, ki sta bila z grajena v letih 1961 in 1962. S tem posegom je bilo to vprašanj e rešeno, venda r je problem železnice, kot je !utiti tudi danes, ostal še vedno nerešljiv gordijski vozel. 2.9 LJUBLJANA KOT STATUTARNO MESTO Ob tem bi bilo smiselno zapisati nekaj besed, ki opisujejo takratni razvoj mestne uprave v Ljubljani in razvoj mesta . Zna!aj mestne uprave, njene obveznosti in predvsem njene odlo!itve v zvezi z gradnjo vojašni c, ki so jim bile vsiljene v obdobju, ki je prihajal o, so bile bistvene ga pomena za njen razvoj kot tudi za razvoj prihodnjih vojaških komp leksov v Ljubljani. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 42 ___________________________________________________________________________________________ Posledice teh odlo!itev, sprejetih v takratnih družbenih in politi!nih razmerah v avstrijski državi, ki je predvsem iz polnj evala svoje programe, pa je !utiti vse do danes. Nekaj let po zgraditvi južne železnice in Kolizeja kot prehodne vojašnice v Ljubljani je Ljubljana leta 1850 dobila zna!aj statutarnega mesta, in sicer z uvedbo za!asnega ob!inskega reda. Tako so bili postavljeni temelji za moderno mestno upravo (MOL), za izpolnjevanje predvsem lokalnih (krajevni h) splošnih nalog na obmo !ju mestnega ozemlja (pomerija). Ta statut, ki je bil leta 1887 dopolnjen z nekaterimi vmesnimi spreme mbami (1898 do 1910), je preživel propad monarhije in kljub spremembam na podro !ju državne ureditve stare Jugoslavije ostal v prakti!ni uporabi do sprej etja enotnega državnega zakona o mestnih ob !inah leta 1934. Upravo kot izvršilni organ MOL je predstavljal župan z vsemi ob!inskimi uradi, ki so delovali pod imenom Magistrat. Bachov absolutiz em je popolnoma omrtvi !il delovanje ljubljanskega ob!inske ga sveta, saj je bilo nemško uradovanj e pri notranjem poslova nju Magistrata povsem obi!ajno vse do leta 1882. Takratni !lan ob!inskega sveta Ivan Hribar (pod županom Petrom Grassellijem 1882-1896 ) je postavil jasne zahteve glede uporabe slovenskega jezika pri magistratskih usluž bencih in se boril za slove nizacijo prek napisov nad trgovinami, uli!nih napisov, napisov na železniški postaji ipd. Poslo vanje MOL je bilo javno , a njegova finan!na mo! omejena in bi vsaka ve!ja akcija na podro!ju mestnega razvoja propadla, !e bi se financirala samo iz mestnega prora!una. Za takšne akcije je bil MOL odvisen od posojila, za kar bi moral dobiti dovoljenje Dež elnega odbo ra, ki ni bil vedno pripravljen z a to. Po franciscejskem katastru je imela Ljubljana eno mestno in sedem predmestnih katastrskih ob!in, vse skupaj približno 3004 ha površine, kar se je v 19. stol. le malo spremenilo. V !asu francoskih vojn leta 1813 je imela Ljubljana okrog 10.000 prebivalcev, kar se je do srede 19. stol. še podvojilo. Medte m ni podatkov o številu vojakov, ki so bili takrat v mestu, kar bi bilo zanimivo g lede pomemb nosti ljubljanskeg a garnizona. Mestna ob!ina Ljubljanska je leta 1850 obsegala: Notranje mesto, Poljane, Šempetrsko predmestje, Kapucinsko predmestje, Gradiš!e, Karlovško predmestje s Kurjo vasjo, Trnovsko predmestje, Ka rolinsko z emljo in Krakovsko predmestje. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 43 ___________________________________________________________________________________________ Slika 22. Emil Lutteroti, Na!rt pokrajinskega glavnega mesta Ljubljane, leto 1860, s takratnimi vojaškimi kompleksi Fig. 22. Emil Lutteroti, the plan of the regional capital town Ljubljana, in the 1860th year, already existin g milita ry buildings. To je bilo obdobje, ko so bili zidovi srednjeveške Ljubljane (ki so jih za!eli podirati okoli leta 1787) skoraj vsi porušeni. Zgoraj omenjena predm estna naselja so rasla in se zrasla z mestom v urbanisti !no celoto, ki jo je simboliziral krakasti ra zvoj mesta. Najbližja mesta, ki so Ljubljano v veliki meri presegala po številu prebivalcev, so bila Trst, Gradec in furlanski Videm, pri tem, da je štela le nekaj ve! prebivalcev kot Celovec, Reka in Gorica. Ljubljana je sredi 19. stol. le deloma predstav ljala slovensko prestolnic o. Bila je predvsem mesto trg ovine, saj sta s e manj kot v drugih slovenskih mestih tu razvijala obrt in industrija. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 44 ___________________________________________________________________________________________ Že v 40-tih letih 19. stol. je takratni župan Janez Hradezky na!rtoval zamenjavo oljne mestne razsvetljave s plinsko. Bolj resno je možnost te zamenjave obravnaval šele ob!inski svet v letu 1854, tako da so prve plinske lu!i na ljubljanskih ulicah zagorele šele 2. novembra 1861, leta 1904 pa so plin ž e uporabljali z a kurjavo. Od sredine 19. stoletja je MOL skrbel za vzdrževanje in tlakovanje mestni h ulic, cest in trgov, po katerih so vozili kme!ki vozovi in ko!ije, medtem ko so predstavniki imenitnejših slojev jahali na konjih, z a kar je MOL pobiral »tlakovino«. Ideja za napeljavo kanalizacije v Ljubljani se je porodila že leta 1860. Do izdelave splošneg a programa in uresni!itve kanalizacijske mreže pa je prišlo komaj leta 1898. Do takrat je bila gradnja kanalov v Ljubljani omejena na ožje mestno središ!e iz katerega je nesnaga odtekala v Ljubljanico. Fekalije so odvažali s sod!ki. Na obrobju so takrat uporabljali greznice in gnojiš!a. »V najzanemarjenejšem stanju je bila kanalizacija. V gostem naselju mest so obstojale med posamez nimi hišami tako imenovane komunske uli!ice. V resnici so bili to le odprti jarki, v katere so se iztekala straniš!a in razni odvajalni kanali ter se je kopi!ila vsa druga nesnaga. Tedaj so imeli skoro brez izjeme še lesene straniš!ne cevi, ki so !esto kar prosto visele v te komunske ulice. Slabi zidani kanali so vezali komunske ulice s cestnim kanalom, ki je nesnago odvajal v Ljubljanico. Ponekod so imeli greznice ali pa sod!ke za fekalije. Površno in zanikrno izpraznjevanje teh posod je napolnjev alo Ljubljan i vsako no! z neznosnim smradom. Smeti in kuhinjskih odpadkov seveda tedaj tudi še niso odvažali iz hiš, temve ! so jih metali v straniš!a, na dvoriš !a in v števil ne komunske uli!ice. Ponekod pa so meta li smeti in odpadke kar naravnost v Ljubljanico. V komunskih ulicah zastajajo !e in z gnilobnim i tvarinami nasi!ene teko!ine so okuževale ozra!je in so mo!ile ter razjedale zidovje.« MOL je leta 1865 od države kupil za 72.000 goldinarjev Tivoli (ki ga je leta 1892 priklju !il mestu), leta 1866 pa prevzel Koliz ej kljub nasprotovanju prebivalcev zaradi strahu pred zvišanjem dav!nih obre menitev. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 45 ___________________________________________________________________________________________ Leta 1880 je bila z grajeno prvo mestno kopališ !e v Kolizeju. Konec stoletja (23. januarja 1900) je bila odprta javna ljudska kopel na stiku Pre!ne in Kolodvorske ulice, ki je že v prvem tednu imela 634 kopalcev. 29. januarja leta 1890 je bil odprt mestni vodo vod, ki je segal od zajetja v bližini Kle! do središ !a mesta. Leta 1895 se je razširil v obrobne predele, in sicer do Mestnega loga 1896, v smeri Dolenjskega kolodvora 1897, proti Vodm atu in Prulam 1899, proti Ježici in Cesti na Rožnik 1909, z Dunajske ceste na Linhartovo 1911, proti Boršu 1912, na ob!ino Vi! pa leta 1913, kar je dajalo slutiti, da se ta ob !ina želi priklju!iti MOL. Zna!ilnosti, ki so bile pomembne z a mestni raz voj in so se uresni !ile po pr idobitvi MOL -a kot statutarne ga mesta, in sic er: - MOL je leta 1896 priklju!il ob!ino Vodmat svojemu ozemlju, leta 1905 pa kupil Ljubljanski grad te r na te m pos estvu uredil poti in nasade; - leta 1896 je bila zgrajena nova bolnišnica paviljonskega tipa na Zaloški cesti, leto pred tem pa zdravniška ambulanta za nujne primere. Reševalna postaja, ki so jo za prevoz oskrbovali gasilci, je zaživela leta 1900. Odpravljeno je bilo pocestništvo in uveden e javne hiše z zdravstv eno kontrolo prostitutk; - 1. januarja leta 1898 je bila odprta ljubljanska termoelektrarna z istosmerno elektriko, katere tok se je sprva uporabljal za mestno razsvetljavo, od 6. septembra 1901 pa tudi za elektri!no cestno ž eleznico (tramvaj); - smeti so Ljubljan!ani odmetavali neorganizirano na dvoriš!a, vrtove ali v Ljubljanico, medtem ko so jih od leta 1909 odvaž ali z vozovi, Ljubljana je takrat imela štiri. Ob!inski svet ni sprejel Hribarjevega predloga za nabavo zaprtih posod za smet i (Hratwitz kowich), ki bi jih v Ljubljani potrebov ali 1117; - javne sanitarije, ki so bile zgrajene na javnem mestu leta 1895, so povzro!ile nejevoljno zgražanje Ljubljan!anov; - na kulturnem podro!ju se je MOL poleg tega, da je že imel srednje in višje šolstvo, za!el leta 1898 boriti tudi za ustanovitev slovenskega vseu!iliš!a, vendar se ta želja ni uresni!ila do konc a avstrijske monarhije. Prav tako je leta 1898 ustanovil Mestni arhiv ter pozneje postavil tri spomenike: 1898 posv e!enega cesarju Franc Jožefu, 1905 Prešernu in 1909 Trubarju. MOL je znatna sredstva dajal tudi Slovenski filharmoniji, si prizadeval z a ustanovitev mestne g odbe in ustanov itev ljudske knjiž nice. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 46 ___________________________________________________________________________________________ Do kod je segalo mesto Ljubljana sredi 19. stol. v svojem prostorskem in gradben em razvoju, je najbolj razvidno iz slike 22 (str. 42) po na!rtu Emila Lutterotia iz leta 1860 s takratnimi vojaškimi kompleksi v mestu. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 47 ___________________________________________________________________________________________ 3 VOJAŠKI KOMPLEKSI IN MESTO LJUBLJANA OD KONCA 19 STOLETJA DO KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE (od 1880 do 1945) 3.1 LJUBLJANSKA GARNIZIJA NA PRELOMNICI 19. IN 20. STOLET JA Za Ljubljano je z vojaškega vidika zelo pomembno obdobje na prelo mnici med 19. in 20. stoletjem, to je !as, ko je na avstrijskem prestolu vladal cesar Franc Jožef I. (1830–1916). Že pred njegovim prihodo m na prestol (2.12.184 8), so narodi razli!nih nacionalnosti znotraj avstrijskega cesarstva za!eli zahtevati preobrazbo monarhije v zvezo enakopravnih narodov. Ta stoletna težnja se je pod vplivom francoske revolucije (leta 1848) sprevrgla v oborožene vstaje, ki jih je cesar Franc Jožef med letoma 1848 in 1849 krvavo zadušil (Severna Italija, Ogrska in "eška). Prevz el je oktroir ano ustavo (1848–1851) s centraliz irano vladavino ter tako želel ohraniti ve!nacionalno državo. Vstajo je vojaško zadušil, ni pa mogel zatreti ideje o osamosvojitvi, ki se je še bolj utrjevala v zavesti narodov, še posebej, ker se je ta že razvijala tudi med južnoslovanskimi narodi, ki so težili k odcepitvi od Avst rije in medseboj ni povez avi v juž noslovansko sku pnost. Dokaz je lahko tudi dejstvo, da je bila Avstrija v ponovni vojni z Lombardijo in Sardinijo s pomo!jo Francije (1857 –1859), z izjemo Bene!ije, izrinjena iz Severne Italije. Bene!ijo je izgubila nekaj let pozneje v avstrijsko-pruski vojni leta 1866. Že naslednjega leta -1867, po uporu na Ogrskem, je morala Avstrija skleniti avstro-o grsko pogodbo, s katero je Ogrska dobila svojo administrati vno oblast pod avstrijsko krono. Podobne težave so nastajale tudi na jugovzhodnem delu države. Za!utila je, da so se balkanski narodi v boju proti Turkom vse pogosteje pove zovali z Rusijo. Tako je najprej izgubila obmo!ja Vlaške, Srbije in Beograda, ki jih je pridobila z mirovnim sporaz umom, podpisanim v Požarevcu leta 1718, po vojni, ki jo je Avstrija vodila s Tur!ijo v letih med 1716 in 1718 . Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 48 ___________________________________________________________________________________________ Pozneje je vodila stalne ali ob!asne vojne v Bosni od leta 1716 pa vse do leta 1878, v katere se je leta 1876 vklju !ila Srbija, leta 1878 pa tudi Rusija. Leta 1878 je prišlo do Sanstefanske pogodbe, pozneje pa tudi do berlinskega kongresa, s katerim se Avstro-Ogrski daje pravica, da zasede in upravlja Bosno, vendar pri tem turški sultan zadrži suverenost. Temu so se uprli muslimanski fevdalci v Bosni in leta 1881 za!eli upor. Avstrijska monarh ija je potrebovala štiri mesece in 200.000 vojakov, da je ta upor vojaško zadušila. Leta 1908 je Avstrija objavila pridruž itev Bosne (aneksijo), leta 1909 pa uvedla ustavo. S tem je iz Bosne izrinila Ogrsko in še bolj zaostrila notranje odnose v Bosni, ki so na koncu privedli do atentata na prestolonasl ednika Ferdinand a (28.6 .1914) in kon!no do prve svetovne vojne. (Prilog a 25) V takih politi!nih in vojaških okoliš!inah, ki so bile vladale na JV in JZ takratne avstro-ogrske državne skupnosti na prelomnici med 19. in 20. stoletjem, je bilo sklenjen o, da se v Ljubljani zgradijo nove vojašnic e in pove !a število vojakov. Takratno strateško pome mbnost Ljubljane za avstrijsko cesarstvo spoznavamo pravzaprav šele s primerjavo med število m prebiv alstva Ljubljane in številom vojakov v Ljubljanski garniziji na prelomnici med 19. in 20. stoletjem. Podatki iz tega obdobja kažejo, da je imela Ljubljan a leta 1890 36.678 prebivalcev, medtem ko je bilo v mestu nameš !enih okrog 2.000 vojakov (5,5 %). Okrog leta 1900 je imela Ljubljan a 45.017 prebivalcev, ljubljanska garniz ija pa okrog 2.580 vojakov(5,73 %), leta 1910 je imela Ljubljana 56.844 prebivalcev, ljubljanska garnizija pa okro g 3.100 vojakov ( 5,45 %). Ljubljanski garnizon, ki se je takrat nahajal na relativno mirnem obmo !ju cesarstva, je imel zaradi svoje težiš!ne lege pomemben strateški pomen za državo. To je predvsem razvidno iz odnosa države do dežele Krajnske in Ljubljane, o !emer pri!a odredba z datumom 11. julij 1879. Avstro-O grsko cesarstvo je tako za deželo Krajnsko uvedlo uredbo, s katero se bo dolo!ila vrednost, ki pripada deželi zaradi namestitve (kvartovanj a) in oskr be vojakov. Uredba je bila vzrok, da je bila v Krajnske m deželnem odboru opravljena celovita analiz a stanja pretekle namestitve vojakov v ljubljanski garniziji. Ta je bila v obliki poro!ila 9. junija leta 1880 posredovana Deželnemu zboru. Pri tem so bili posredovani tudi podatki, ki govorijo Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 49 ___________________________________________________________________________________________ o tem, da je bilo poskrbljeno za namestitev 928 navadni h vojakov ter za za!asno namestitev 2052 vojakov, in da bi se za silo to število lahko pove !alo še za novih 2062 vojakov. Poleg tega bi bilo treba poskrbeti tudi za namestitev !astnikov, pisarn, skladiš! in konjušnice. Iz analize je razvidno tudi to, da je v letih od 1874 do 1879 vojaška oblast za za!asno namestitev vojakov v Ljubljani vrnil a 4.025 g uldnov in 37 kr on za 276.085 porcij. V sklopu zgornje analize je vojaška komanda vnesla v na!rt mesta Ljublja ne tudi pregled vseh lokacij, ki jih zasedala vojska, »Plan der Stadt Laibach«. V tem na!rtu so jasno ozna!eni objekti, ki so last vojske (poševno šrafirani), in objekti, ki jih ima vojska v najemu (oštevil!eni), z opisom pripadajo!ih enot. Z dvojn o !rto so bili ozna!eni javni objekti. Iz na!rta je razvidno, da se je v takrat v Ljubljani nahajal o izredno veliko število vojakov. Ti so bili nameš!eni v objektih, r azpršenih po vsem mestu. ( Prilog a 26) Z novo uredbo so se glede na prejšnje !ase v zvezi s problematiko namestitve vojakov v Krajnski deželi ob!inam odprle nove možnosti za u!inkovitejšo rešitev tega obvezujo!ega problema. Pri tem pa je bila raven namestitve vojakov zelo izboljšana. Krajnski deželni vladi je bilo prepuš !eno, da sama odlo!a, kako bo rešila ta problem, ali z zidanjem novih deželnih vojašnic ali pa da odobr ijo subvencije tistim ob!inam, ki zaradi razpored itve vojakov v miru potrebujejo vojašnice. Deželni odbor v svojem poro!ilu navaja, da niso predvide ne razporeditve vojakov v mirnem !asu in gradnja vojašnic v drugih mestih, razen v Ljubljani. V Ljubljan i je bila predvidena namestitev 1966 vojako v in 198 konj. Vse do takrat so lahko uporabne državne in zasebne vojašnice v Ljubljani omgo!ale namestitev le za 1543 vojakov in 224 konj, kar pa ni zadostovalo še z a dodatnih 423 vojakov. Deželni odbor je analiz iral tudi stanje najetega objekta Cukrarne, ki je prenovljen v vojašnico za deželni domobranski bataljon št. 25 (do 31. marca, leta 1883). Ta ni ustrezala niti prostorskim niti higiensko-tehni!nim pogojem, ki jih je postavilo poveljstvo Kranjske domobranske komande v Gradcu. Bilo je zato ukaz ano, da se ta vojaš nica opusti po izteku najemnega roka (31. marca 1883) ter da se za imenovani bataljon iz gradi nova. (Priloga 27) Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 50 ___________________________________________________________________________________________ Na podla gi analiz v mate rialno-pravn em smislu breme za izgradnjo vojašnice ne bi padlo le na MOL, temve! bi se obveznosti enakomerno porazdelile na vso Krajnsko deželo. MOL je takoj spoznala, da bo imela o!itno korist od ve!je garnizije v Ljubljani in da pri tem ni treba odlašati z zidanjem nove vojašnice. Predvidevala je, da bo treba sezidati za stalno namestitev vojakov v Ljubljani zgraditi verjet no dve vojašnici, in sicer eno, že zgoraj omenjeno, za vojake 25. bataljona deželnih domobrancev in morebiti še eno za namestitev bataljona pešcev. Dogodki, ki so sledili, so pokaz ali, da se ni spremenil le vrstni red gradnje vojašnic v mestu, kot je to priporo !il Deželni kranjski odbor, pa! pa tudi obseg gradnje. Verjetno je do teh sprememb prišlo zaradi višjih, zaupnih razlogov, ki so vedno prisotni, kadar vojska v imenu države in politike želi uresni!iti svoje na!rte. Prav zaradi odlo!itve, da se novi vojaški komp leksi locirajo samo v mest u ter materilnih obvez nosti in težava, v katerih se je nahajal MOL pri njihovi uresni !itvi, sem sklenil, da tej temi namenim nekaj ve! pozornosti. Najprej so se za!ele priprave na gradnjo Mestne pehote vojašnice–Belgijske. 3.1.1 Gra dnja Me stne pehotne vojašni ce–Be lgijske leta 1888 ( Staedtische Infanterie Kasern e) 3.1.1.1 Lokacija vojašni ce Iz regulacijske ga na!rta Mestnega stavbnega urada iz leta 1889 je razvidno, da je lokacija za ta vojaški kompleks izbrana na obrobju Šemp etrskega predmestja v Kravji dolini, ki so jo (menda) že v 17. stol. tako poimenovali zaradi živalskih sejmov. Nahajal se je na prostoru poleg Dolgih njiv in Friškovca, kjer so neko ! obglavljali in obešali hudodel ce. Ta prostor še ni bil razdeljen na gradbene parcele in je takrat bil najbližji objekt nova želez niška postaja s severne strani kompleks a, na južni strani pa posamezni stari objekti šempetrske ga predmestja . Hkrati z gradnjo vojašni ce je bila v njeni nepos redni bližini zgrajena edino le cerkev Srca Jezusoveg a (1881-1883/ 1884). Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 51 ___________________________________________________________________________________________ Slika 23. Regulacijski na!rt predela mesta Ljubljane do kolodvora južne železnice, leta 1889. Fig. 23. The regulation plan of the town Ljubljana to the railway station of the southern railway-track, in the 1889th year. Površina zemljiš!a, ki je bilo namenjeno gradnji vojašni ce, je bila 2 ha 93 a in 13 m² in je obsegala parcele št. 210, 167,173/ I, 243, 362, 363 k.o. Tabor, zemljiškoknji žni vložek 180 k.o. Šempetrsko predmestje. S severne strani se je kompleks naslanjal na novo Cesto ob južni železnici, ki je bila široka 20 m (danes Masa rykova ulica). Zahodni del se je naslanjal na nekdanjo Zeleno pot, ki je bila široka 18 m (danes Mete lkova), vzhodna stran kompleksa je mejila na Vojaško ulico, širine 16 m (danes Maistrovo proti Friškovcu). Južni del, brez zgrajenih objektov, se je naslanjal na poševno cesto Hradetskega (danes Vidovdanska). Ta je po diagonali pre!kala današnji Taborski park, ki je z vojašnico in cerkvijo takrat oblikoval park trikotne oblike tako da se je kompleks vojašnice poševno naslanjal na cesto Hrad etskega. Ko se je po zgraditvi Taborskega doma (1920) oblikoval tudi Taborski park trapezne oblike, je nekdanja ulica Hradetskega pustila svoje sledi na tlorisu tega kompleksa. Problem, ki se mu pri gradnji te vojašnice v takratnih gradbeno urbanisti!nih okoliš!inah mestna uprava ni pravo!asno iz ognila, je v tem, d a je bil p rostor okoli voja šnice kmalu po njeni Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 52 ___________________________________________________________________________________________ izgradnji že razdeljen na parcele za gradnjo prihodnjih civilnih objekto v. To pomeni, da s takratnih prostorskih in urbanisti !nih vidikov ni bilo ni! napa!nega v tem, da bo nova vojašnica stala prav v nastajajo!em mestnem jedru. Gradnje takratne nove in moderne vojašnice so se lahko samo veselili, saj so se vsi skupaj tako izognili obvezni namestitvi vojakov na domovih. Tako je njeno ime Mestna vojašnica izražalo pravo stanje in odnos do njene urbane lege. Pri izgradnji Mestne pehotne vojašnice lahko uporabimo v polni meri izraz »vojaški kompleks«. Ta vojašnica namre! ni obsegala samo objektov za namesti tev vojakov, temve ! je bila zgrajena z vsemi spremljajo!imi objekti, ki so urbanisti!no posodabl jali takratne vojašk e komplekse v Evropi in v državah avstrijskega cesarstva na prelomnici 19. in 20. stoletja. Ta kompleks predstavlja enega prvih tovrstni h sodobnih vojaških kompleksov, zgrajenih v Ljubljani in Sloveniji nasploh, v urbanisti !no zaprtem paviljonskem sistemu. 3.1.1.2 Vsebina kompleksa Objekti, ki so se nahajali v kompleksu, so bili tako razporejeni, da so predstavljali vojaški tabor s petimi razli!nimi funkcionalnimi skupinami objek tov, v dveh zasebnih delih–dvoriš !ih (južnem in severnem). Vsi objekti so bili oštevil!eni z rimskimi številkami od I do XXVI, ki jih bom tudi sam uporabljal v nadaljnji obravnavi. Najve!ja skupina objekt ov vojašnice so bili objekti prvega dvoriš !a, ki so bili na južnem delu kompleksa in oštevil !eni s številkami od I do VI. Objekti so bili obodno razporejeni v kompleks, dotikajo ! se zunanjih mestnih cest. Ti ve!nadstropni objekti vojašnice s svojim renesan!no-baro!nim arhitektonskim videzom in urbanisti !nim konceptom razklenjenih stavb obrnjenih proti cesti, so kot zaklju!ena celota dajali vtis mestne !etrti, !eprav je v njih veljal zasebni rež im življenja. Z notranje strani kompleksa so bili objekti vojašnice hierarhi!no in simetri!no razporejeni okrog južnega dvoriš !a, ki je bilo namenjeno za t. i. »postrojavanje« in za preostali del dnevnega programa vojaške izobrazbe, ki ni vezana na terenske vaje. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 53 ___________________________________________________________________________________________ Slika 24. Situacija kompleksa, Mestn a pehotna vojašnica – Belgijska. Fig. 24. The site plan of the complex, city infantry barracks – the Belgian's. Glavni štabni objekt v obliki !rke E je stal na južni strani dvoriš!a, nasproti stanovanjskeg a objekta z a pod!asnike v obliki !rke C na severni s trani dvoriš !a. Stanovanj ski objekti z a vojake v obliki !rke L, po dva in dva, z vzhodne in zahodne strani, so zapirali drugi dve strani južnega dvoriš !a. Glavni objekt prve južne skupine zgradb je bil objekt štabneg a poslopja št. I (komanda garnizona Ljubljana). Imel je pritli!je in tri etaže. Njegova prvotna glavna vzdolžna fasada je bila obrnjena proti Taborski ulici. Najverjetneje je bil tukaj prvotno zamišljen uradni vhod v poslopje štaba, kar je razvidno iz arhite ktonskega koncepta fasade s tremi središ !nimi vhodnimi oboki, ki so sloneli na dveh osrednjih in dveh stranskih stebrih, ki le neznatno izstopajo iz preostalega dela fasade. Tako poud arjen vhod se je preslika val po celotni višini fasade do podstrešja, ki je bilo tudi arhitektonsko poudarjeno v smislu laterne s štirikapnim ostrešjem. To je dominiralo nad drugimi strehami središ!nega dela objekt a in je bil okrašen z arhitektonskimi elementi ter cesarskim grbom. Leva in desna stran tega 35 m dolgega objekta s strehami, ki so bile nekoliko nižje od osrednjega dela, so se zaklju!evale s poudarjenimi fasadami. Celotna stavb a je bila obdana s horizontaln imi venci, ki so hiera rhi!no delili objekt Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 54 ___________________________________________________________________________________________ po vertikali, tako da je prvi obkrož al masivno pritli !je kot znak mo!i, drugi venec pa je bil pod tretjo etažo. Enotni in strogi ritem okenskih odprtin, na katerih opaž amo za!etke secesijskih arhitektonskih elementov , je govoril, da v njej vla da strog red. (Prilo ga 28) Dva objekta za namestitev vojakov (III in IV) sta zrla s svojimi vzdolžnimi fasadami na Vojaško ulico (danes Maistrovo), medtem ko sta bila druga dva (V. in VI.) obrnjena proti Zeleni poti (današnja Metelkova). Objekti so bili nižji, kot je bilo štabn o poslopje, vendar podobno arhitektonsko oblikovani. Po dolžini so dosegali približ no 30 m i n višino P + 2. Objekt pod!astniškega poslopja št. II je bil v težiš!u celotne ga kompleks a, nasproti štabnemu poslopju, in je s svojo lego zaokrož al prvo skupino objektov ob že omenjenem dvoriš !u. Objekt je bil dolg približno 27 m in imel višino P + 2. V to prvo skupino objektov je spadala stražarnica (VII) kot visoko pritli!ni objekt, ki je bil postavljen med objektoma št. V in VI in se ni dotikal ulice. Imela je dvostranski vhod (vhod- izhod) za vojsko iz kompleksa na Metelkovo ulico, s predprostorom pred stražarnico za lažje prometno vklju !evanje. (Priloga 29) Druga skupina objektov je bil vojaški zapor (je!a) št. VIII, višine P + 1 velik približ no 19 x 7 m, v kate rem so bile c elice z a kaznovane voj ake. Za zaporom, v erjetno iz psiholoških raz logov, je bil prostor za praznitev pehotnega orožja, morda pa tudi za hujše dogodke (Kapselschiesspl atz). Ve s zapor je bil obz idan s 4 m visokimi zidovi. V prehodnem dvoriš!u, ki je vodilo proti zaporom ter drugim skupinam objektov, sta stala tudi objekt št. IX, ki je bil hlev za !astniške konje, ter objekt št. X za gasilsko orodje in orožarsko delavnico. V isto skupino objektov sta spadala tudi pomož na objekta št. XI in XII - septi!ne jame. Tretja skupina objektov je obsegala dvoriš !e z objektom št. XIII, v katerem sta bila verjetno nameš!ena kuhinja in pe hotno skladiš !e. Objekt je bil pritli!en z razigranim tlorisom, ki je imel samo na podolž nem delu objekta etaž o, medtem ko so bile na iz stopajo !ih delih pritli!ja terase. "etrto skupino objektov je predstavljal objekt št. XIV višine P + 2, ki je mejil na Vojaško ulico (Maistrovo) in ga je obkr ožalo dvoriš !e. Objekt je bil namenjen šolanju. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 55 ___________________________________________________________________________________________ Peto skupino je predstav ljal objekt št. XV tudi prav tako višine P + 2, ki je mejil na Ulico na južno železnico (danes Masarykovo) in je bil na menjen skladiš !u lovske ga bataljona. Kompleks je bil v za!etku brez vodovoda. Kanalizacija je bila urejena z greznicami, ki so bile ozna!ene z številkami XII. Prvi vris tega kompleks a v urbanisti !ni na!rt je naredil M. Fabiani v predlogu regulacijskega na!rta deželnega stolnega mesta Ljubljane, leta 1895. Vojaški kompleks Mestn e pehotne belgijske vojašnice je bil zgrajen leta 1888 in je delov al v smislu in namembnosti, za katero je bil zgrajen, za avstro-ogrsko vojsko vse do konca prve svetovne vojne, tj. do razpada avstro-ogrske monarhije leta 1917. 3.1.2 Gra dnja D omobranske vo jašnice v leti h 1891 in 1899 ( Landwehr Kaserne) 3.1.2.1 Na !rtovanj e vojašnice Da je bila Ljubljana zares na strateško pomembni to!ki za takratne in poznejše dogodke v tem delu Evrope, pot rjuje pod atek o gradnji novih voja šnic. Avstro-o grsko cesarstvo je samo tri leta po izgradnji Mestne pehotne - Belgijske vojašnice leta 1888 v Ljubljani za!elo priprave na gradnjo še enega novega vojaške ga kompleksa za domobranc e, in sicer na današnji Roški ulici v Ljubljani. Ljubljan a je leta 1890 štela 36.638 prebivalcev, v mestu pa je bilo nastanjenih okoli 2000 vojakov (6,6 %). Po programskih zahtevah bi nova vojašnica nujno potrebovala 32 prostorov, in sicer za pod!astniška stanovanj a 2 prostora, za pod!astniške sobe 2, za !astniško sobo, za navadne vojake 2 (po 24 oseb), za navadne vojake 2 sobi (50 rekrutov), sobo za obla!enje, za bataljonske pisarne 5, šol sko sobo, bolniško sobo, za jetnišnico 4 (s straž nico vred), z a kuhinjo 2 prostora (ognjiš!e, pralnica), straniš!e (6 sedežev in 1 pisoar), za delavnico 2 prostora, skladiš !e 4 in kolarnico en prostor. Pri na!rtovanju vojašnice naj bi se upoštevala tudi gradnja Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 56 ___________________________________________________________________________________________ treh stanovanj za stotnike, podrejenega !astnika in za okrajnega feldwebla, dodatno pa še hlev za dva do tri konje ter shr ambo z a konjsko opremo in krmo. Deželni odbor je s svojim dopisom z dne 9. novembra 1889 seznanil mestni Magistrat v Ljubljani, da je Deželni stavbinski urad pripravil predra!un za gradnjo vojašnice za 500 vojakov v višini od 22.000 do 25.000 goldinarj ev. Pri tem je menil, da bi bila ta gradnja v korist tudi MOL , ker mu ne bi bilo treba nastanjevati vojakov in bi tako prihranili precejšnje stroške, ki jih morajo pla!evati za erar!no odškodnino. Prosil je, naj MOL o tej zadevi razpravlja ter poda svoje mnenje in nasvete v najkrajšem !asu, ker bo Deželnem zboru že na naslednji seji predložen sklep na to temo. Pomembnost te vojašnice za takratno državno vojsko in tudi drugih vojašnic, ki so se gradile v Ljubljani na prelomnici med 19. in 20. stolet jem, je najbolj razvidna iz sestave mešane komisije, ki je pregledala in odobr ila projekt za to vojašnico, in vloge, ki so jo takrat imeli posamezni !lani komisije v Deželi Krajnski. "lani komisije so bili: »Kr. vladni svetnik Globo !nik, kr. deželni zdravstveni referent dr. Kessbucher, kr. stavbni svetnik Ziegler, deželni odbornik-svetnik Murni k, župan Grapeli, deželni nading injer Witschl, gene ralmajor baron Spinetto kot zastopnik graškega brambovske ga poveljstva, upravni !astnik Karol Kamp, upravni in eviden!ni !astnik Franc Simoni!, polkovnik–z dravnik dr. Thur nwald, stotnik Emil pl. Bartuška iz inženirske direkcije v Trstu, polkovnik Spiridon, vitez Mitrovi ! in nadintendant Emanuel W aldurga. «. 3.1.2.2 Lokacija vojašni ce in razporeditev obj ektov Lokacija za to vojašnic o je bila dolo!ena v Poljanskem predmestju, vzhodno od grajske ga hriba, poleg Grubarevega prekopa in dale! od objektov, kot so ljubljans ka klavnica in nekateri objekti, ki so že stali ob Poljanski in Streliški ulici. Predvidena je bila na prostoru, kjer so bile do takrat njive in za katerega še ni bilo regulacijskega na!rta. Površina zemljiš!a, ki je bilo namenjeno za gradnjo vojašnice, je bila 5 ha, 67 a in 96 m². Iz takratn ega geodetsk ega posnetk a je razvidno, da so eno glavnih novih ulic, ki je bila v tem prostoru, namenjenem vojašnic i, poimenovali Grubarjeva ulica. Ta bi povezovala z zahodne Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 57 ___________________________________________________________________________________________ strani kompleksa Karlov ški most s Streliško in Poljansko ulico. Kompleks je imel obliko nepravilnega trapeza, ki je s podolgovato stranjo mejil na Grubarjev p rekop. Slika 25. Domobranska vojašnica, situacija, geodetska izmera, prvotna zamisel. Fig 25. The »Domobranska« barraacks, the site plan, the geodesic's measure; the primary idea. Iz regulacijskega na!rta, ki so ga pozneje izdelali le za to vojašnico, je razvidno, da je bila že na za!etku gradnja vojašnice na!rtovana v dveh fazah, ki sta urbanisti!no predstavljali zaokrož eno celoto. Predvide na je bila gradnja dveh dvonadstropnih objektov (v vsaki fazi po en objekt) in s pomožnimi, pritli!nimi objekti, ki so kompleks vojašnice delili v dve samostojni celoti – dvoriš !i. Slika 26. Situacija novoprojektiranih stavb pri Domobranski vojašnici, prvotna zamisel Fig 26. The Site plan of the newly designed buildings at the »Domobranska« barracks, the primary idea. Prvo fazo gradnje (ve!je dvoriš !e) je predstavljal objekt podol govate oblike P + 2 v obliki !rke E za namestitev poveljstva in vojakov. Postavlj en je bil na zahodni strani kompleksa, ob Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 58 ___________________________________________________________________________________________ takratni Grubarj evi ulici, ki so jo preimenovali v Domobransko ulico (današnja Roška cesta). Severno stran prve faze gradnje je zapiral pritli!ni pomož ni objekt, ki je mejil na novo, neimenovano ulico, vzhodno stran prve faze pa je omejeval manjši pritli !ni objekt. Z njegove leve in desne strani je bil omog o!en prehod za povezavo z drugo fazo gradnje. Osrednji del prve faze gradnje je predstavljalo dvoriš!e, ki je bilo namenjeno z a t.i. »postrojavanje vojakov « in za preostali dnevni program vojaškega izobraževanja, ki ni bilo povezano s terenskimi vajami. Drugo fazo gradnje (manjše dvoriš!e) je predstavljal strnjen objekt za namestitev poveljstva in vojakov P+2 v obliki !rke U s poševnimi stranicami. Gradnja prve faze vojašnice je bila kon!ana leta 1891 z dokaj spremenjeno prvotno regulacijsko situacijo. Opuš!ena je bila namre! ideja, da bi celotno vojašnico (prvo in drugo fazo) gradili poleg Grubarjevega prekopa in da bi imela dostop tudi z nove Grubarjeve cesti, ki naj bi potekala vzporedno z Grubarjevim prekopom. Ta ulica ni bila zgrajena, saj se je kompleks prve faze vojašnice razširil vse do meje z Grubarjevim prekopo m (danes Strupijevo nabrežje). (Priloga 30) Druga faza gradnje vojašnice je bila izvedena leta 1899 tj. po ljubljanskem potresu. Vendar ni bila opravljena po prvotni zamisli poleg Grubarjevega prekopa, temve! v podaljšku severovzhodnega dela prve faze zgrajene vojašnice med Domobransko, Poljansko in Kapusovo ulico. Dokon !na oblika celotne ga kompleksa prve in druge faze gradnje predstavlja tako (kot tudi prvotna zamisel) površino v obliki trapez a, vendar s to razliko, da je najdaljša stranica mejila po novem z Domobransko ulico v smeri SZ-JV. Novi obliki celotnega kompleksa vojašnice je bil prilagojen tudi strnjeni objekt P + 2 v oblike !rke U za poveljstvo in vojake. Krak objekta, ki je mejil na Domobransko cesto (danes Roško), je ostal poševen, krak objekta, ki je mejil z današnjo Kapusovo ulico, pa je spremenil svojo poševno lego tako, da je bil postavljen pravokotno na Polja nsko ulico. (Prilog a 31) "eprav je v urbanisti!nem in vojaškem smislu kompleks predstavljal enotno celoto, je bil razdeljen na dve funkcionalni skupini dnevneg a vojaške ga programa (južno in severno dvoriš !e). Vsaka funkcionalna skupina je obdržala svojo samostojnost tudi v povez avi z zunanjim svetom. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 59 ___________________________________________________________________________________________ Uradni vhod v komple ks je v prvi fazi gradnje (južno dvoriš !e) vodil skozi osrednji del podolg ovate ga objekta P + 2, ki je mejil na Domobransko ulico, strans ki vhod za vojake in vozove pa je bil prav tako ob tej ulici. Uradni vhod v komplek s je v drugi fazi gradnje (seve rno dvoriš !e) vodil skozi osrednji del strnjene ga objekta s Poljanske ulice, bil je arhitek tonsko bolj poudarjen in višji od drugih delov objekta. Vhod za vojake in vozove pa je bil ob današnji Kapusovi ulici. Ne glede na to, da objekta za namestitev poveljstva in vojakov nimata enake tlorisne podobe (en podolgovat, drugi strnjen), sta bila konceptualno preprosta in popolnoma enako projektirana. Na uli!ni strani objektov so bile nameš !ene pisarne in spalnice za vojake. Z dvoriš !ne strani so bili hodni ki in sanitarije. Za takratne gradben e dogodke v Ljubljani je bilo izjemno, da se na taki, od mesta oddaljeni lokaciji (nova Domobranska ulica) ter v urbanem in arhitektonsko preprostem okolju gradi arhitektonsko tako imenitna stavba . To je postalo še bolj o!itno, ko je bila zgrajena še druga faza vojašnic e, v podob i strnjene ga objekta ob Poljanski ulici, katera zunanja videz a nista oddajala vtis, da sta namenjena prav za vojašnico. Zgrajena v neorenesan!nem slogu z mo!nimi rustikalnimi poudarki v pritli!ju ter zgornjih nadstropjih, lo!enih s hrizontalnimi poudarki, se nikoli nista vklju !ila v okolje Pojanske ga predmestja. "eprav sta objekta vojašnice dala identiteto tej soseski, sta ostala kljub vsemu do danes tujka v oblikovne m smislu, saj se njuna takratna, predmestno oblik ovana okolic a vse do danes ni spremenila . (Prilog a 32) Del zemljiš!a za gradnjo te vojašnice je brezpla!no odstopil mestni Magistrat že leta 1883, in sicer parcelo št. 152 v Poljanskem predmestju. Glede na to, da za navedeno gradnjo ne bi zadostovalo samo mestno zemljiš!e (parcela 152) v Poljanskem predmestju, sta bili dodani še parceli št. 150 in 145 (To nniesovih dedi !ev). Površina zemljiš!a, ki je bilo namenjeno za gradnjo prve in druge faze vojašnice, je bila 56.794 m² ali 5 ha 67 a in 94 m². Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 60 ___________________________________________________________________________________________ 3.1.3 Lju bljans ki potr es leta 189 5 3.1.3.1 Ljubljana ob potresu Potres v Ljubljani se je zgodil v obdobju, ko je bila Ljubljana v procesu spontanega urbanisti !nega razvoja, ki je potekal v ljublja nskih predmestjih ob njihovem organskem združevanju s starim mestnim jedrom. Z gostejšo pozidavo in na podlag i lokalnih regulacijskih na!rtov so se ob štirih glavnih prometnih žilah, ki so povez ovale mest o z bližnjo ali daljno okolico (Tržaška, Celovška, Dunajska in Karlovška), ter s tremi bolj lokalnega pomena (Šmartinska, Poljanska in Zaloška cesta) razvijala ljubljanska predmestja. Sem štejemo Trnovsko, Karlovško, Gradiško, Kapucinsko, Šentpetrsko, Poljansko in Karlovško predmestje, ki so se pred koncem 19. stoletja (pred potresom) skoraj popolnoma združila z osrednjimi mestnimi deli. V tem !asu je bil v Ljubljani zgrajen vodovod, na!rtovane pa so bile gradnje še drugih naprav, vendar je njihovo izvedbo prepre!il potres. (Prilog a 33) 3.1.3.2 Vojaški objekti ob potresu Minilo je le sedem let od gradnje prve moderne vojašnice v Ljubljani, imenovane Mestna pehotna Belgijska vojašnica v Šentpetrskem predmestju, in tri leta od izgradnje Domobranske (brambovske) vojašnice v Poljanskem predmestj u, ko je Ljubljana doživela potres. Ta se je zgodil na velikono!no nedeljo, 14. aprila leta 1895, malo po !etrt na dvanajsto uro in je trajal 23 sekund. V Ljubljanskem garnizonu, ki je takrat že predstavljal resno vojašk o oporiš !e, je bilo nameš!eno središ!e (komanda) 28. pehotne divizije, 56. pehotne brigade in intendanture in poveljstvo vojaških obmo !ij. V Ljubljanskem garniz onu je bilo nameš!enih po izgradnji omenjenih vojašnic, okro g 3100 vojakov. V obdobju potres a so bili v Ljubljani štirje peho tni bataljoni, en topniški polk, peki, lovci in dva bataljona domobrancev. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 61 ___________________________________________________________________________________________ En bataljon vojakov je bil nameš !en v Šentpetrski vojašnici. Trije bataljoni , skupaj s komando pehotne polkovnije »Kralj Belgijcev«, so bili v mestni vojašnici na Metelkovi ulici, dva domobranska bataljona v Domobranski kasarni na Roški ulici, artile rijska polkovnija pa je bila takrat nameš!ena v t. i. Meš!anski vojašnici in Rde !i ali Nušakovi vojašni ci v Trnovem. Vojaški objekti v Ljubljanski garniziji so bili med potresom prav tako poškodovani kot drugi objekti v Ljubljani. Vojska je bila za!asno nameš!ena v šotorih v krogu svojih vojašnic. V Pehotno vojašnico–B elgijsko na Metelkovi ulici in Domobransko na Roški ulici se je vojska lahko takoj vrnila, predvsem v objekte, ki so bili novi in zato skoraj nepoškodovani. Šentpetrska vojašnic a je bila prav tako hitro obnovljena in se je vojska lahko kmalu vrnila vanjo. Takratni Nuškova in Meš!anska vojašnica, v katerih je bil nameš!en topniški polk, sta bili tako poškodovani, da jih je vojska takoj zapustila, objekti pa se potem niso ve! uporabljali za vojsko. 3.1.3.3 Vojaški kompleksi v novi regulacijski zasnovi mesta Ljubljane po potresu Glede vojaških kompleksov pri na!rtovanju novih regulacijskih na!rtov mesta Ljubljane je arh. Maks Fabiani šel nekoli ko dalje od drugih udeležencev in se natan!neje poglobil v njihovo problematiko. Nove in tudi že obstoje !e vojašk e komplekse je vklju !il v svoj mestni obro!. Z jugozahodnim delom zunanje ga obro!a ali vzporednice je šel mimo stare Nušakove vojašnice (jahalnica in konjušnica) s podaljškom proti se verovzhodu, za Gradom ob Grubarjevem kanalu, mimo nove Domobranske vojašnice proti severu !ez Ljubljanico, do nove Ceste ob južni železnici (danes Masarykove) in potem proti zahodu mimo Pehotne vojašnice in železniške postaje. Tako je povezal vse vojaške komplekse v mestu. Opravil je še eno neposredno povez avo med vojašnic ami po tetivi vzhodneg a dela obro!a med Domobransko vojašnico od Grubarjevega kanala pri Streliški ulici, ki je tekla prek vojašk ega mostu pri Šentpetrski vojašnici, do Mestne pehotne vojašni ce, ki se je je dotikala po vsej vzhodni strani. Od njegove zamisli je danes ostala le Maistrova ulica s podaljškom v zoženo Rozmanovo, medtem ko most in na !rtovana južna stran ulice danes ne obst ajata. (Prilog a 34) V svoj novi regulacijski na!rt mest a iz leta 1899 je arh. Maks Fabiani v severni del Ljubljane (Bežigrad) podobno vklju!il v pravokotno mrež o sekajo !ih se ulic tudi novo Topnišk o Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 62 ___________________________________________________________________________________________ vojašnico in s tem omogo !il regulacijski razvoj civilne družbe v tem delu mesta, medtem pa vojašnico omejil na obseg takratnih vojaških potreb, ne da bi pri tem predvidel možnosti daljšega raz voja, ka r se j e zgodilo tudi v primeru Pehotne in Domobranske vojašnice. Novi regulacijski na!rti Ljubljane so precej odprli možnost za nadaljni razvoj mesta, predvsem za civilno gradnjo, prav okrog novih vojašnic z mrežo ulic, ki jih je arh. Sitte, glede na funkcijo, lo!eval na prometne in stanovanjske ter tudi tako dolo!il njihovo širino. Tudi ulice, ki so se dotikale vojaških kompleksov, so bile dimenzionirane na enak na!in, od najširših (prometnih) do navadnih (stanovanjsk ih) ulic. Te so se postopoma za!ele zapolnjevati z objekti in vklju!evati vojašnic e v mestno jedro. S kakšn o hitrostjo se je to dogajalo, bo razvidno iz opisov naslednjih obdobij. 3.1.4 Gra dnja T opniške vojašn ice leta 1 898 (Artillerie– Regi ments Kaserne) 3.1.4.1 Na !rtovanj e vojašnice Ljubljanski potres j e leta 1895 poškodoval stavbe t .i. zasebnih vojašnic, Me š!anske in Nuškove v Trnovem, v katerih je bil nastanjen topnišk i polk. Poškodovani sta bili tako, da nista bili uporabni, z ato se je Topn iški polk preselil v Grade c. Obe vojašnici sta ob potresu izgubili svoj prvotni namen. Ni namre! bilo ve! potreb po zasebnih nastanitvah, ker so bile medtem že zgrajene nove državne vojašnice (Mestna, pehotna in Domobranska vojašnic a). Odhod topniške ga polka iz Ljubljane je najbolj vznemiril ljubljanske trgovce in obrtnike, ki so zahtevali od mestne uprave in župana, naj izposlujejo, da se topniški polk ponovno vrne v Ljubljano. Takoj po potresu so se zato za!eli intenz ivni pogovori Mestne uprave z vojaško komando v Gradcu in na Dunaju. Pogovori, pri katerih je sodelova l tudi župan dr. Ivan Hribar, so se kon!ali hitro in u!inkovito. Dogovorjeno je bilo, da se bo topniški polk vrnil iz Gradc a v Ljubljano takoj, ko bo m esto zgradilo z anj novo vojašnico. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 63 ___________________________________________________________________________________________ Kako je župan dr. Ivan Hribar ves !as skrbel za uspešno gradnjo te vojašnice, je še posebej razvidno iz odloka, ki ga je na za!etku gadnje izdal o imenov anju nadzornega organa, z dolo!enimi obvez nostmi v zvezi z gradnjo kompleksa. Imenoval je tudi tri!lansko komisijo za izbiro ograje okoli Topniške vojašnice, ki jo je v dveh razli!icah predlagal izvajalec del, delniška družba z Dunaja. (Prilog a 35 in 36) Državno vojaško ministr stvo je leta 1896 v zvezi z nastanitvijo vojske v Ljubljani, tj. z gradnjo nove Topniške vojašnic e, samoiniciativno poma knilo Ljubljano iz VI. v IV. tarifni razred. Zanimivo je, da je vojaš ko ministrstvo 10 let prej z ukazom z dne 9. februarja 1886 zavrnilo prošnjo MOL, naj bi se Ljublja na iz VI. tarifnega razreda pomaknila v V. razred. Tokratna premestitev Ljubljane za dva razreda je bila z vojaškega vidika zelo pomembna odlo!itev, ker je to pomenilo, da se država obvezuje, da bo MOL-u pla!evala 25 let po 18.049 goldina rjev, namesto pred tem izra!unanih 16.916 g oldinarj ev na leto. 3.1.4.2 Lokacija Za kompleks nove Topn iške vojaš nice je bila lokacija dolo!ena za Bežigradom. Del tega zemljiš!a je pokrival park, ki je pripadal Pekovsk em društvu. Tu so se ob prostem !asu zbirali njegovi !lani s svojimi družinami. Ta park je bil le eden izmed številnih, ki so krasili takratno Ljubljano. Kompleks vojašnic je bil na podla gi regulacijske ga na!rta M. Fabianija za severni del mesta za železnico, lociran vzdolž desne strani Dunajske ceste, na gradbeno nezazidanem prostoru. Po regulacijskem na!rtu je bil preostali prostor okrog vojašnice kvartovsko razdeljen v stanovanjske soseske brez imen ulic, obstajala je le Dunajska cesta. Imena ulic niso bila dolo!ena niti v regulacijskem na!rtu, ki ga je naredil arh. Koch leta 1902. To pomeni, da ni bilo zanimanja za gradnjo na tem prostoru, ki do takrat še ni bil gradbeno popolnjen, tako kot tudi ne prostor med mestom in železnico. Prav v primeru Topniške vojašnice se je prvi! v avstrijskem cesars tvu zgodilo, da je urbanisti !na zasnova kompleksa vojašnice temeljila na odprtem zazidalnem sistemu. Prostor vojašnice je bil funkcion alno razdeljen na zahodni del vojašnice, ki je ležal vzdolž Dunajske ceste, in vz hodni del, ki je ležal vzdolž današnje P eri!eve ulice. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 64 ___________________________________________________________________________________________ Slika 27. J. Koch, lokacija Topniške vojašnice po regulacijskem na!rtu za severni del Ljubljane nad železnico Fig.27. J. Koch, The location of the Artillery barracks by the regulation plan for the northern part of Ljubljana above the railway Pozneje (po prvi svetovni vojni) so bile okoli vojašnice oblikovane ulice, tako da se je zahodna stran kompleksa naslanj ala na Dunajsko cesto, severna stran na današnjo Topniško ulico, vzhodna stran na današnjo Peri!evo in južna na današnjo Krži!evo ulico. Površina zemljiš!a, ki je bilo namenjeno za gradnjo vojašnice, je bila 5 ha 93 a in 80 m² ali 59.380 m². To so bila zemljiš!a na parcelah 448/2, 450/2, 452/2, 453/2, 455/2, 498/3 in 69/3, ki so poz neje vpisane v k. o. B ežigrad pod št. 970/1 in 970/2. Skupina glavnih objektov vojašnice je bila simetri!no razporejena v severozahodnem delu kompleksa. Oklepala je osrednji dvoriš !ni prostor, ki je bil namenjen postrojitvi vojakov in drugemu vojaškemu izobraževanju, ki ni bilo povezano s terenskeimi vajami. Glavno poslopje poveljstva P + 1, v katerem je bil uradni dosto p v vojašnico in do osrednje ga dvoriš !nega prostora, je stalo ob Dunajski cesti. Na njegovi levi in desni strani, prav tako ob Dunajski cesti, sta stala objekta P + 1 za namestitev vojakov. Drugi pomož ni objekti za namestitev topov so zaklju!evali osrednji dvoriš !ni prostor s preostalih treh strani. Z jugozahodne strani glavne skupine objektov, prav tako ob Dunajski cesti, sta stala objekt za pod!astnike in objekt za izolacijo. (Prilog a 37) Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 65 ___________________________________________________________________________________________ Z vzhodne strani kompleksa vojašnice je bil postavljen objekt jahalnice in objekti za namestitev konj. Preostal i prostor tega dela vojašnice je bil namenjen prakti!nim vajam s konji na odprtem prostoru. S te strani voašnice je bil tudi vhod za vleko topniškega orodja in drugih potrebš!in za konje in konjsko vleko. (Prilog a 38) Vsi objekti vojašnice so bili oblikovani v secesijskem slogu. Stroški gradnje so bili izra!unani na podla gi projektov, ki jih je pripravila stavbna družba Union. Narejeni so bili po tehni !nih predpisih in vojaških zahtevah ter odobreni na Vojaškem ministrstvu. Skup ni stroški gradnje so znašali približ no 525.000 gold. 3.1.5 Gra dnja G arnizonske bo lnišni ce v Vo dmatu, let a 1899 (Gar nisonss pital) Potres, ki se je v Ljubljani zgodil leta 1895, je mo!no poškodoval tudi poslopje samostana sv. Klarise. Ta objekt je avstrijska vojska uporabila za namestitev vojašk e bolnišnice. Samostan sv. Klarise je stal v Kapucinskem predmestju na ozemlju med današnjo Slovensko cesto (takrat Dunajsko), Cank arjevo cesto (takr at Ul. Franza Josefa) in Štefanovo ulico, ki takrat še ni bila urejena, ter je segalo vse do današnje Prežihove ulice. Znotraj tega kompleksa so bili še samostojni objekti vojaškega obskrbovališ !a (Militaer Verpflegs Magazin) in jahalnice. Samostan, ki ga ni bilo ve! mogo!e popraviti, so zrušili, njegovo vsebino (vojaško bolnišnico) pa preselili na drugo mesto. (Priloga 39) Nova lokacija za vojaš ko bolnišn ico je bila izbrana in dolo!ena leta 1896 na obmo !ju Vodmata, v jugovzhodnem delu Šentpetrske ga predmestja. Izbrana lokacija je med Zaloško ulico na južni strani in dolenjsko železnico na vzhodni strani kompleksa. Prostor med bolnišni!nim kompleksom in železnico je bil namenjen novi ulici, po kateri danes poteka Grablovi!eva ulica. Njena severna stran je takrat mejila na prazne parcele (njive). Ob robu Malenškove ulice so stale hiše, ki so imele zadaj vrtove, ti pa so mejili na dvoriš !e bolnišni!nega kompleks a z zahodne strani. Prav ti, Malenškova in Šlajmerjeva ulica, sta spremljali ovinek Ljubljanice pred njeno regulacijo. ter predstavljali glavno cestno pvoezavo med Šentpetrskim predmestjem in Mostami. (Priloga 40) Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 66 ___________________________________________________________________________________________ Slika 28. Situacija bolnišnice z objekti Fig. 28. The Site plan of the hospital with the buildings Cel kompleks, kot je razvidno iz njegovega talnega na!rta (situacije), je ležal skoraj 1 m nižje od nivoja preostalega terena, ki ga je obkrožal. Pred regulacijo Ljubljani ce je bilo to verjetno mo!virje. Površina zemljiš!a, ki je bilo namenjeno za izgradnjo bolnišni !nega kompleksa, je znašala 3 ha 26 a in 00 m², ali 32.600 m². To z emljiš !e je prvi! s pravico na nepremi!ninah vknjiž eno 25. 9. 1897 kot Militar Aerar. parc. št. 245 k. o. Šentpeter, zemljiškoknjižni vložek 127 k. o. Šentpeter. Bolnišni!ni kompleks je paviljonsko zasnovan z urbanisti !no razporejenimi objekti po takratnih potreb ah. Njihova prvotna razporeditev je najbolj razvidna iz priložene situacije. Objekti v kompleksu so bili oštevil!eni z rimskimi številkami od I do X. Posamezni objekti so bili podkleteni, v njih so bile kotlovnice centralne kurjave s prostori, namenjenimi za shranjevanje drv in premoga. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 67 ___________________________________________________________________________________________ Objekti so bili znotraj kompleksa povez ani s cestno in vodovodno mrež o ter s kanaliz acijo, ki se je takrat iztekala v reko Ljubljanico. Gradnja objektov je potekala med letoma 1896 in 1899 po na!rtih vojaške ga gradbene ga oddelka iz Gradca (Militar Bauabteilung, Graz) pod nazivom Cesarska garniz ijska bolnišnica. "ez Ljubljanico je bil leta 1915 zgrajen most, ki je neposredno cestovno povez oval bolnišnico z Domobran sko vojašnico in vojaško oskrbovališ !e. Glavni objekti bolnišnic e, projektirani v oblike !rke E in višine P+2 so neohistoricisti !no oblikovani. Vsebinsko so bili tako urejeni, da so imeli prostoren sredi š!ni vhod, ki se je pretakal v stopniš !e za zgornje etaže. Levo in desno od vhoda so vodili ekscentri!no postavljeni hodniki z sobami v središ !nem delu samo z ene strani do!im z druge strani hodnika so imeli sobe samo na koncu objekta. Ostali objekti v kompleksu so bili pritli!ni in enostavnenejši ter p rilagojen i namenu. (Priloga 4 1) 3.1.6 Gra dnja Š kofijskega zavo da Šen tvid ( 1901-1905 ) Škofijski z avod, ki je bil kot katoliška g imnaz ija, namenjen za srednje izobraževanje prihodnjih študentov teolog ije, je po drugi svetovni vojni spremenil namembnost. Objekt je postal in ostal vojašnica vse do osamos vojitve R Slovenije leta 1991. To je razlog, da se ta objekt obdela v celoti v okviru vojaških objektov in komplekso v, od njegovega na!rtovanja leta 1898 do današnjih dni (2009). Gradnja Škofijskega zavoda v Šentvidu nad Ljubljano je nelo!ljivo povezana z osebnostjo škofa Antona Bonaventure-Jegli!a, ki se je kot ml ad gimnaz ijec vn emal z a visoke verske ide ale in se duhovno oblikoval v letih (1862–1869). Po kon!ani gimnaziji je vstopil v ljubljansko semeniš !e, ki ga je kon!al leta 1873, pozneje pa nadaljeval študij teolog ije na Dunaju in leta 1876 tam tudi doktoriral, leta 1898 je bil iz bran z a ljubljanskeg a škof a. 3.1.6.1 Lokacija za gradnjo zavoda Po zamisli škofa J egli!a naj bi se na!rtovana gradnja Škofijskega zavoda v Ljubljani uresni!ila na škofijski pristavi (Škofijs ke njive) pri ce rkvi sv. Petr a v Šentpetrskem predmestju. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 68 ___________________________________________________________________________________________ Gradnji je nasprotoval predvsem dr. Ivan Tav!ar, ki je celo prepri!al ves ob!inski svet in naro!il županu, naj p repri!a škofa Jegli!a, da na!rtovano gradnjo opusti, de nar pa naj usmeri z a gradnjo realne meš!anske gimnazije v Ljubljani nakar je le-ta odgovoril, da je za to že prepozno. Župan Ivan Hribar je o tem dogodku zapisal v knjigi »Moji spomini « (str. 349) naslednje: »Ker sem že preje izjavil in sem o tem tudi arhitekta Vancaša pou!il, da mestni magistrat stavbi na škofijskih njivah ne bo nasprotoval, zagotovil sem knezoškofa tega vnovi ! in mu dejal, da mu zaradi »Narodovih « napadov ni potreba opuš !ati prvotne misli na gradnjo poslopja v Ljubljani. V nikakem dvomu ga nisem pustil, da bo magistrat vlogo za stavbno dovolilo ugodno rešil in da imam za neverjetni slu!aj, da pride stvar pred drugo instanco, za to tudi v ob!inskem svetu zanesljivo ve!ino. – Kljub temu se je knezoškof dr. Jegli! – zlasti glede na dr. Tav!arjevo križarsko vojsko na javnih shod ih – odlo!il za ustanovitev svojih zavodov v Št. Vidu«. Poleg tega pa je bila na novo izbrana lokacija brez urejenih komunalnih objektov (vodovod, kanalizacija, elektrika). Prostor, ki je bil izbran za gradnjo zavoda, se je nahajal dale! od Ljubljane v nepos redni bližini mesta Šentvid na njegovi severovzhodni strani. Od mesta ga je lo!ila le železniška proga Ljubljana-Jesenice. Z Ljubljano sta takrat obstajali dve cestni povezavi. Ena je vodila prek Kle!, Savelj in Ježice do Dunajske ceste, druga pa skozi Doln jo in Gornjo Šiško. 3.1.6.2. G radnja objekt a Za izdelavo na!rta je škof Jegli! izbral sarajevskega arhitekta Josipa pl. Vancašo, ki je po njegovem mnenju imel dovolj izkušenj pri snov anju in gradnji tako velik ih stavb, kakršne je imel škof v zamislih. Škof je o tem zapisal: »Povpraševal sem po naši domovini, toda nisem mogel izvedeti za moža, kateremu bi mogel velikansko delo zaupati.« Ta trditev škofa Jegli!a je bila precej nenavadna , saj so prav v Ljubljani po potresu ustvarjali priznani arhitekti tega !asa. (Prilo ga 42) Gradnja zavoda je trajala štiri leta. Dijaki novousta novljenega knezo-škofijskega zasebne ga u!nega zavoda za gimnazijske predmete so prvi! sedli v klopi 21. septembra 1905. leta. Januarja leta 1906 je dunajska vlada izdala ministrski odlok, ki je prvemu razredu gimnazije Zavoda sv. Stanislava podelil tako imenovano »pravico javnosti «. Prva slavnostna matura na Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 69 ___________________________________________________________________________________________ gimnaz iji je potekala leta 1913. Že leta 1914 je dunajski minister za uk gimnaz iji podelil trajno pravico javnosti, tako da je postala prva popol na osemle tna gimnaz ija s slovenskim u!nim jezikom. Z arhitekturne ga vidika stavba škofijskega zavoda v Šentvi du s svojim umirjenim renesan !nim okrasjem brez modernih secesijskih dodatkov, zna!ilnih za ta !as, kot monumentalni objekt gotovo z asluži vidno mes to v raz voju slovenske ar hitekture. 3.1.7 Gra dnja L iceja l eta 1907 i n Mlad ike le ta 1910 Tako kot Škofijski zavod sv. Stanislava v Šentvidu sta bila tudi Licej in Mladika prvotno namenjena srednješolski izobraz bi, po drugi svetovni vojni pa ostala v uporabi vojske vse do leta 1991. Zato je treba opisati vse v zvezi z njunim nastankom in razloge, zakaj se je spremenila njuna pr votna namembnost. Ime Mladika izhaja še iz leta 1888, ko je reški trgovec Josip Gorup finan!no omogo!il ustanovitev društva Mladika in tako položil njegove temelje. Namen društva je bil osnovat i šolo za dekleta iz bogatejših slovenskih družin in organizirati kuharsko- gospodinjske te!aje. Gorup je namre! kupil od Krajnske dežele posestvo ob Dunajski cesti z nasprotne strani kavarne Evropa (danes Slovenska cesta), na katerem je takrat stalo bolnišni !no poslopje s cerkvijo in vrtom, za 120.000 gold. Bil je pripr avljen takoj brezpla!no prepustiti polovico tega zemljiš!a med Sodno ulico (današnja Tav!arjeva ul.) in Dalmatinovo ul. mestni ob!ini pod pogojem, da se bolnišnica s tega kraja odstrani in zgradi višja dekliška šola ali da se šola zgradi na neki drugi lokaciji. Poslopje bolni šnice s cerkvijo je bilo med tem v potresu hudo poškodovano, tako kot tudi mnog o drugih stavb v Ljubljani. Ljubljanski ob!inski svet je zato dolo!il, da Mestna ob !ina za gradnjo liceja dolo !i novo lokacijo. Uradno ustanovitev je višja dekliška šola (Licej) doživela z županom dr. Ivanom Hribarjem, ki je bil 7. maja 1896 v ob!inskem svetu mesta soglasno izvoljen. Njegov prvi samostojni referat v vlogi župana je bilo poro!ilo o ustanovitvi te šole kot najnujnejše naloge mestne uprave. V tej šoli naj bi se uradno uporabljal slovenski jezik. Zavedal se je, da tega ne bo naredil nih!e, Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 70 ___________________________________________________________________________________________ niti deželna vlada, !e tega na ravni mesta ne bo opravil sam. Deželna vlada ni dovoljev ala ustanavljanja dru gih sred njih šol, še posebej ne ta kih, kjer naj bi se uporabl jal slovenski jez ik. Mestna ob!ina je leta 1905 podarila novo zemljiš !e in odobrila gradnjo mestnega dekliške ga liceja. Ta kompleks, ki zajema šolo (Licej) in internat (Mladiko), namenjen srednješolski izobraz bi, je bil postavljen med tedanje Bleiweisovo (današnjo Prešernov o ulico) in Šubi!evo ulico ter Levstikovo ulico. Licej je bil na podlagi na!rta arhitekta Maksa Fabianija sezidan leta 1907 na d anašnji Preše rnovi ulici, in sicer po vz oru takratnih lic ejev v Evro pi. Leta 1910 je bila prizidana še telov adnica na današnji Šubi!evi ulici. Ta objekt danes predstavlja enega najkakovostnejših primerov Fabianijeve moderne arhitekture z za!etka prejšnje ga stoletja v Ljubljani. (Priloga 43) Licej, ali po grškem LYKEION, je naziv gimnazije z vrtovi v starih Atenah, kjer so pou!evali filozofijo Aristotel in peripatetiki. Ime je prevzel iz gaja, ki je posve!en Apolonu Likejskemu. Ime Licej je pozneje prevzeto posebej za ženske srednje šole. Zaradi dobro urejenih finan!nih razmer je gradnja liceja potekala zelo hitro, tako da je bilo 4.10.1907 ob 11.30 že slovesno odprtje šolskeg a poslopja, 7.10.1907 pa se je že pri!el šolski pouk. (Prilog a 44) Župan Ivan Hriba r, ljubljanski župan, pobudnik in uresni !itelj te dekliške šole je ob otvoritvi objekta poslal Josipu Gorjupu (vitez u Slavinsk em) na Reko naslednjo brzojavko: »Ob priliki otvoritve nove ga poslop ja Višje dekliške šole v Ljubljani Vas preblagovoli gospod, !igar rodoljubni požrtvovalnos ti gre za ustanovitev tega zavoda najve !ja in prva zasluga, ob!inski svet dež elnega stolne ga mesta Ljublja na najzahvalneje iskreno pozdravlja.« V spomin na zavednega Slovenca Josipa Gorjupa je bila na levi strani vhoda v poslopje vzidana spominska ploš !a z naslednjim vpisom: »To višjej izomiki slovenske ženske mladine name njeno poslopje "igar stavbo je s svojim velikodušnim darilom omogo!il JOSIP GORUP, vitez Slavinjski.« Sezidala je mestna ob !ina ljubljanska 1907 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 71 ___________________________________________________________________________________________ Stavba A - licej je podkl etena, s pritli!jem in dvema etažama (P + 2). V pritli!ju je bil vhodni prostor, ki je bil dostope n z ulice in z dvoriš !a, v njem pa so bili še prostori za trgovski te!aj, u!na soba, knjižnica, garderoba in telovadnica. V prvem nadstropju so bili prostori za ro!na dela, u!na soba in kabineti. V drugem pa so bili prostori za risalnico in dve u!ni sobi. Dekliški šoli (liceju) so ob dana šnji Tivolski ulici od 1910 do 1912 po na!rtih arh. Cirila Metoda Kocha dogradili še internat. Ta objekt, stavba B, je imenovan Mladika, kar je danes ime za ves kompleks (za vse stavbe). (Priloga 45) 3.1.8 Gra dnja vo jaške ga oskrb ovališ !a med letoma 1908 - 191 0 (Militaer Ver pflegs Magazin) Kot je že bilo omenjeno v to!ki 3.1.5. (Vojaška bolnišnica), je bil v takratnem vojaškem kompleksu samostana sv. Klarise tudi objekt vojaš kega oskrbov ališ!a–skladiš!e kot samostojni objekt. Po potresu v Ljubljani so vse objekte tega kompleksa postopoma rušili, njihovo vsebino pa prenašali na ve! novih lokacij v mestu. Objekt vojaškeg a oskrbovališ !a najbrž ni bil tako zelo poškodovan, kot je bila bolnišnica, ki so jo bili prisiljeni takoj po potresu pononvo zgraditi že leta 1996. Nov objekt za oskrbovališ !e–skladiš !e na novi lokaciji so za!eli graditi nekoliko pozneje, in sicer me d letoma 1908 in 1910. Za postavitev ve!jega števila novih objektov za vojaško oskrbovališ !e je bil izbran prostor v predmestnem naselju Kodeljevo. Ta kompleks je bil vrinje n v trikotni k med desno obalo regulirane reke Ljubljanice s severne strani, dolenjsko železnico, ki v blagem loku objema prostor z vzhodne strani, na zahodni strani kjer danes poteka Koblarjeva ulica, pa je mejil na njive. Hkrati z gradnjo oskrbovališ !a je potekala tudi gradnja mostu za cestni promet. Ta je povez al novo cesto, ki je potekala ob oskrbo vališ !u, in cesto, ki je potekala ob vojaški bolnišnici v današnjo Grablovi !evo ulico. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 72 ___________________________________________________________________________________________ Slika 29. Situacija vojaškega oskrbovališ!a (Militaer Verpflegs Masazin) Fig. 29. The Site plan of the milita ry caretaker Površina zemljiš!a je bila 3 ha 01 a in 33 m² in je uveden a v Vl. Št. 412 k.o. Poljansko predmestje. Lokacija je danes v ob!ini Center. Iz zemljiških knjig je razvidno, da so to zemljiš!e v avstro-ogrski drž avi leta 1910 vkn jižili kot drž avno lastnino (Aerar ). Objekti so bili paviljonsko postavljeni. Njihova prvotna razporeditev v okviru kompleksa oskrbovalnice je najbolj razvidna iz priložene situacije, ki izvira iz februarja 1910. V kompleks sta vodila dva vhoda. Eden je bil predvid en kot glavni, uradni vhod, poleg katerega je bila tehtnica, dru gi pa je bil predviden le z a železnico. V projektih kompleksa je bila že na za!etku predvidena napeljava železniškega tira, ki naj bi se priklju!il Dolenjski železnici iz ljubljanske smeri takoj potem, ko bi ta pre!kala most. Da bi z vagoni lahko prišli do posamez nih skladiš !nih objektov, so na dvoriš !u kompleksa na!rtovali železniško obra!ališ!e. Pri gradnji oskrbovališ !a so se odrekli gradnji notranjega tira s priklju!kom na dolenjsko ž eleznico in obra !ališ!a. 3.1.9 Gra dnja V ojaške orožarne ( arsenal ), zgrajene o krog leta 1915 Okrog leta 1913 je vojska želela zgraditi objekt za vojaško orožarno v Ljubljani–ars enal. Najprej so na!rtovali, da bi to zgradili v Topni ški vojašnici na Dunajs ki cesti, tako da bi kompleks vojašnice površinsko razširili. Kompleks naj bi se razširil po takratni zamisli tako, da bi se pove !ala Topniška vojašnica v smeri proti vzhodu, vse do današnje Celjske ulice. Ta Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 73 ___________________________________________________________________________________________ zamisel je bila pozneje opuš !ena in odlo!ili so se, da se orožarnica zgradi na lokaciji, ki se lahko priklju !i železnici. Tako bi lahko bili oskrbovani tudi drugi garnizoni, kar pa bi bilo iz Topniške vojašnice težko izvedljivo. Dokon !no so izbrali lokacijo na današnji Parmovi ulici. (Priloga 46) Okro g leta 1915 je bila na Parmovi ulici zgrajena orožarna. Ta vojaški kompleks je bil postavljen, kot je razvidno iz prilog e 46, med Parmovo ulico s severovzhodne strani in gorenjsko železniško postajo v Šiški z jugozahodne strani. Samostojni objekti v kompleksu so bili raz porejeni tako, da s o ustrezali takratnim potrebam. Površina zemljiš!a je 1 ha 50 a in 85 m² ali 10.58 5 m². To zemljiš !e je bilo leta 1915 v državni lasti (AERAR), medte m ko je bilo leta 1929 lastništvo spremenjeno v Državni zaklad kraljevine Jugoslavije. Zemljiš!e je potem prešlo v zasebno last, kar je razvidno iz odlo!be Okrajnega sodiš!a v Ljubljani z dne 17.12.1945, ko je bilo zaplenjeno družini Muri in Minki Lampert ter preneseno v družbeno last. Glavni objekt kompleksa je bil zgrajen ob Parmovi ulici, drugi pomož ni objekti pa znotraj kompleksa s severozahodne strani in sicer okrog leta 1915. V te objekte je bila nameš!ena orožarna, ki je v takratnih razmerah povsem zadovoljevala potrebe avstro-ogrske in stare jugoslovanske vojske. Spremembe v tem komple ksu so nastale še po drugi svetovni vojni, ko ga je prevzela JLA. V arzenalu je bil v obdobju Avstro-O grske zgrajen industrijski tir, in sicer na podla gi gradbene ga dovoljenja takratne Direkcije državnih železnic v Trstu pod št. 768 z dne 2.3.1915. Industrijski tir se je enostransko odcepil od tira št. 6 postaje Ljubljana-Šiška, desne proge Ljubljana-Jesenice ter potekal v smeri Ljubljan e, kjer se je slepo kon !al v dvoriš !u uporabnika. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 74 ___________________________________________________________________________________________ 3.2 VOJAŠKI KOMPLEKSI IN MESTO LJUBLJANA V OBDOBJU PRVE SVETOVNE VOJNE (1914-1918) Atentat na prestolonasle dnika avstrijske krone Ferdinanda, ki se je zgodil 28. junija 1914, v Sarajevu je bil neposredni povod za za!etek vojne med Srbijo in Avstrij o, posledi !no pa tudi za!etek prve svetovne vojne. Položaj Ljubljanske garnizije, ki je bila ob za!etku vojne v zaledju fronte, se je zaradi nadaljevanja vojne in po tem ko so v vojno stopile tudi Francija, Anglija in Rusija, bistveno spremenil. Še posebej se je to zgodilo, ko se je nekdanja avstrijska zaveznica Italija pridružila nasprotni strani in je tako Ljubljanska garniz ija prišla skoraj do prve frontne !rte. Pri!akovanja, da bo vojna bliskovita in kratka , se niso izpolnila kot tudi ne zagotovitev zadostneg a prostora, ki je bil na z a!etku vojne na !rtovan z a namestitev vojakov in ranjenc ev. Vse takratne vojašnice v Ljubljani (Pehotna, Domobranska, Topniš ka, Šempetrska in Nušakova konjušnica) so bile polne vojakov katerih število se je dodatno pove !alo, ko se je za!ela vojna z Italijo. Primanjkovalo je prostor a za ranjence, zato so vojaš ke oblasti uporabljale tudi civilne bolnišnice. Glede na to, da tudi te niso zadostovale, so za!eli za namestitev ranjenc ev uporabljati tudi javne zgradbe splošnega zna!aja. V ta name n so v Ljubljani za namestitev zasilnih bolnišnic uporabili Obrtno šolo, Licej, Marijaniš !e, Toba!no tovarno in Unionsko dvorano. V mestu je bilo med vojno tudi veliko civiln ih beguncev, še posebej s Primorske, vojakov, ujetnikov ter ranjenc ev. Avstrijska vojska je za njihovo namestitev uporabila ve!ino ljubljanskih šol in jih preuredila v za!asne vojaš nice in vojaške bolnišnice. Med zasedenimi šolskimi objekti so b ili Škofijski z avod v Šentvid u ter Licej in Mladika. Na apel Rde!ega križa, da so nujni potrebni še dodatni bolnišni !ni prostori, se je odzval tudi ljubljanski knez oškof Jegli!. Da ne bi zasedli vseh prostorov Zavoda sv. Stanislava in prekinili pouka, je ponudil le del Zavoda za namestitev 350 ranjencev. Glede na to, da je bil Zavod sv. Stanislava poleg železnice, so bili prostori v njem še posebej zaželeni zaradi lažjega transporta Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 75 ___________________________________________________________________________________________ ranjencev s fronte. Že novembra leta 1914 je moral Zavod pripraviti sprejem za 750 ranjencev, medtem ko je bilo treba zagotoviti takrat v Ljubljani skupaj namestitev za 2000 do 3000 ranjencev. Leta 1915, ko se je odprla soška fronta z Italijo, so Škofijski zavodi sv. Stanislava bili v celoti preurej eni v bolnišnico. V Škof ijskem zavodu je tako med vojno dobilo zdravstveno pomo ! približ no 38.000 ranjencev. Prav tako kot Škofijski zavod je na za!etku prve svetovne vojne avstr ijska armada zavzela tudi kompleks Mladike. Iz njega je izselila šolo in dekliški internat ter ga uporabila kot vojaško bolnišnico. Dijakinje so svoj pouk nadaljevale v Narodnem domu in v Auerspergovi pala!i na Turjaškem tr gu. 3.3 VOJAŠKI KOMPLEKSI IN MESTO LJUBLJANA V OBDOBJU MED DVEMA SVETOVNIMA VOJNAMA (1918-1941) 3.3.1 Lju bljans ka gar nizija Po kapitulaciji in razpadu avstro-o grske monarhije se je Sloven ija 1. decembra leta 1918 združila v skupno državo t. i. Kraljevino SHS (Slovencev, Hrvato v in Srbov), pozneje Kraljevino J ugoslavijo. ( Prilog a 47) V novi državi je Ljubljana dobilo vlogo pravnega središ!a Ljubljanske regije z velikim županstvom na !elu, Narodna vlada pa je bila degradirana v nesamostojno pokrajinsko upravo t.i. Savsko banovino. Med prvo in drugo svetovno vojno je starojug oslovanska vojska leta 1919 zasedla garnizijo Ljubljana in z manjšim i spremembami obdržala vse sorazmerno nove objekte iz obdobja avstrijskega cesarstva. Opustili pa so Šentpetrsko vojašnico, kopališ !e na Špici, konjušnico ter staro zasebno Nušakovo vojašnico, kar se uvrš!a v tretjo cikli!no spremembo vojaških objektov v nevojaško na membnost. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 76 ___________________________________________________________________________________________ Starojug oslovanska vojska je med obema vojnama investirala le zelo skromna sredstva v gradnjo novih objektov v garniz onu Ljubljan a. Predvsem je vložila sredstva v gradnjo nove ga skladiš !a streliva v Šentvidu (na Rojah) ter vojaškega letališ!a s kasarno v Polju, ki je bilo namenjeno tudi civilnim potrebam. Zemljiš!e za to letališ!e je bilo odkupljeno šele v petdesetih letih po drugi svetovni vojni. V navedenem obsegu in stanju so se kompleksi ljubljanske g arnizije obdrž ali vse do konca druge svetovne vojne. 3.3.2 Mest o Ljub ljana Predvojni regulacijski na!rt mesta Ljubljane ni bil ve! zadovoljujo!, posebej še, ker je mesto dobilo možnost upravn e razširitve na predmestna obmo!ja: Spodnjo Šiško, Vi!, Dravlje, Stožice in Ježico, Rudnik, Nove Jarše, Štepan jo vas, Galjevico, Mestni Log in Rakovo Jelšo. Zaradi tako razširjenega mestneg a obmo !ja, ki je razen urbanisti !nega na!rtovanja zahteval tudi še razširitev prom etne povezave, elektri!nega, vodovodne ga in kanalizacijskeg a omrežja, je bila mestna uprava prisilje na resneje razmišljati o izdelavi noveg a regulacijskeg a na!rta, ki je že pri pogovorih na mestnem svetu dobil simboli !ni naziv Regulacijski na!rt velike Ljubljane. Težke posledice je povojna svetovna gospodarska kriza pustila tudi pri nadaljnjem razvoju Ljubljane, ki se je zato zadovo ljevala edino s »krpanjem «, tj. z gradnjo manjših stanovanjskih sosesk v Rožni dolini, Zeleni jami, ob Šmartinski cesti in na Kodeljevem, na desnem bregu Ljubljanice ob soto!ju z Grubarjevim kanalom, na zahodni strani Bežigrada do Parmove ulice, na Mirju proti Gradaš!ici, v Trnovem in Šiški ter ob Celovški ulici. Pred drugo svetovno vojno Ljubljana ni dajala vtisa urbanisti!no kontinuir ano rasto !ega mesta, ker je bilo v mestnem jedru (znotraj železniškega obro!a) še polno nedore!enih in praznih prostorov ter nedokon!anih ulic, posebej tistih, ki so vodile proti železniški postaji (Dunajska, Mikloši!eva, Kolodvor ska, Masar ykova, Resljeva). Tokratna stanovanjska gradnja individualnih objektov je že skoraj obkrož ila vse vojaške komplekse v mestu in jih s tem tudi omejila za prihodnji razvoj. Kako se je mesto pravzaprav razvijalo od najstarejšeg a jedra srednjeveške Ljubljan e v 13. stol. do leta 1929 je najbolj razvidno iz grafi!nega prikaza talnega na!rta Ljubljane. (Priloga 48) Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 77 ___________________________________________________________________________________________ Mestna ob!ina Ljubljana je leta 1940 razpisala splošni javni vsejug oslovanski nate!aj za izdelavo idejnega osnutka regulacijskega programa mesta. Komisija je prejela dvanajst elaboratov vendar se ni odlo!ila, da bi dodelila prvo in drugo nagrado, dodelila pa je tretjo nagrado zagrebškemu arhitektu Jamnjickemu. Poleg tega je komisija predlagala še, da se odkupijo projekti mladih ljubljanski h arhitektov Eda Ravnikarja, Savina Severja, Franceta Tomaži!a in Marjana Tepine, u!encev Ple!nikove arhitekturne šole, navdušencev funkcionalisti !nega Le Corbusierove ga urbaniz ma. 3.3.3 Ško fijski z avod s v. Stanisl ava med dve ma svetov nima vojnama Škofijski zavod je med dvema svetovnima vojnama želel nadaljevati pouk tako, kot je to bilo na!rtovano že od ustan ovitve. Združitev južnih Slovanov v novi državi in njihova verska razli!nost so mo!no vpli vali na notranje ž ivljenje in odnose v Zavodu. Pouk v Zavodu se je moral prilagoditi novem u šolskemu praviln iku, s katerim naj bi se poenotila šolska adminis tracija v vsej državi. Uvedene so bile dijaške knjiž ice, nov na!in ocenjevanja dijakov (1-5), pouk se je opravljal le dopoldne itd. Prav tako dijaku ni bilo treba pisati prošnje za sprejem v višji razred, kot je to prej veljalo, ko so lahko u!enca zavrnili, !e so presodili, da negativno vpliva na druge u!ence ali pa ni upošt eval vseh odlo!itev Zavoda. U!ni program je ostal še naprej v slovenskem jeziku, medtem ko se je zmanjšala uporaba nemškega jezika in latinš!ine, dodatno pa se je uvedel pouk srbskega jezika. Spri!evala, !eprav v slovenskem jez iku, so bil a pisana v cirilici. 3.3.4 Licej in Mla dika med dve ma sveto vnima vojna ma Po koncu prve svetovne vojne in po ustanovitvi Kraljevine Jugoslavije kompleksa Mladika niso mogli takoj uporabit i za šolski pouk. Vanj so se vselile nekatere mestne strukture (uprava Železnic), ki so vodile dolge spore okoli izselitve. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 78 ___________________________________________________________________________________________ Mestna ob!ina ljubljanska je 27.2.1920 sklenila kupno pogodbo z »ženskim vzgojevalnim in naobraž evalnim društvom Mladika « (iz vpisa z dne 19.7.1910, je iz zemljiške knjig e razvidno, da je »žensko vzgojevalno in naobraževalno društvo Mladika « pridobilo lastninsko pravico na nepremi!nini na podla gi kupne pogodbe dne 31.5.1910 s katero je Mestn a ob!ina ljubljanska kot kupec pridobila lastništvo na nepremi !ninah, vpisanih v zemljiškoknji žnem vložku št. 265 k. o. Kapucinsko predm estje Mestna ob !ina v Ljubljani. Mestna ob!ina ljubljanska se je kot kupec (novi lastnik) zavezala, da bo kupljeno poslopje uporabljala »edino za internat slovenskih deklic in ev. za gospodinjsko šolo«. S tem sta se upoštevala volja donatorja Josipa Gorjupa in namen, zaradi katerega je bila stavba sezidana. Po prvi svetovni vojni so šestletni licej postopom a podaljševali v osemletno realno gimnaz ijo. V šolskem letu 1922/23 je za!ela delovati enoletna mestna gospodinjska šola, ki je dopolnila prejšnje krajše gospodin jske te!aje. Od šolske ga leta 1935/36 je mest o postopoma za!elo ukinjati žensko realno gimnaz ijo, in sicer tako, da so za!eli drugega za drugim opuš !ati nižje letnike, proste u!ilnice pa je postopoma zapolnila II. državna realna gimnazija. 3.4 GRADNJA HOTELA MIKLI", POZNEJŠEGA HOTELA METROPOL S prihodom železnice v Ljubljano leta 1849 je bilo povsem normalno pri!akovati, da se bo pove !alo tudi število potnikov, ki bodo prihaja li v Ljubljano iz osebnih, poslovnih ali radovednih turisti !nih razlogov. Center mesta, kjer so bila preno !iš!a za take potnike, je bil za takratne razmere precej oddaljen od postaje, ulice, po katerih je tekel promet peš ali z vozovi, pa so bile blatne in netla kovane (Kolodvorsk a, Resljeva, Dunajska ). Na prostoru, ki je delil mesto od nove železniške postaje, je bila predmestna Blatna vas, njeno ulico so poimenovali Kolodvorska. Ta je bila gosto in obojestransko pozidana z ozkim pasom zemljiš!a za hišami, do višine današn je Pražakove oz. Slom škove ulice. Na preostalem delu zemljiš!a med Blatno vasjo in novo železniško postajo so se raztezale njive v lasti bombažnih Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 79 ___________________________________________________________________________________________ predilnic, ki so v prvi polovici 19. stol. tam zgradile bombažne predilnice, današnjo Pražakovo ulico pa so prvotno poimenovali B ombaž no. Nasproti železniške posta je je bil zgrajen v prvi polovici 19. stoletja enonadstropni hotel Zum Mohren, ki ga je poznejši lastnik preimenoval v Hotel Južni kolodvor. Zgrajen je bil na delu velikega zemljiškega kompleksa, ki je pred gradnjo južne železnice segal od Blatne vasi do mestnega grobiš !a (ob današnji Vilharjevi ulici - Ljubljanski sejem) in od današnje Kolodvorske ulice na vzhodu do Slovenske ulice na zahodu. Medtem ko se je proces razširitve mesta odvijal v 18. in 19. stoletju tako, da so se predmestja priklju!evala mestnemu jedru (širitev na znotraj), se je proti koncu 19. in na za!etku 20. stoletja mesto za!elo širiti navzven. Za regulacijo obmo!ja, na kater em je bil tudi Hotel Južni kolodvor, je Mesti stavbni urad pripravil leta 1888 regulacijski na!rt celotnega zemljiš!a med Dalmatinovo ulico in železniško postajo, z ureditvijo Cigaletove in Mikloši !eve ulice. Tu naj bi stala tudi stavba sodne pala!e. Nove ulice, ki so bile urejene po tem na!rtu do konca 19. stoletja, so bile Tav!arjeva, Dalmatinova, Pražakova , Cigaletova in deloma Mikloši!eva ulica do višine Pražakove. Ureditev preostalega dela Mikloši!eve ulice in zaklju!ek povezave s trgom med železniško postajo sta bila z aradi z emljiškopos estnih razlogov ovirana vse do za!etka prve svetovne vojne. Ureditev je ovirala bombaž ne predilnice kot lastnik. Dokon !na povezava s trgom pred železniško postajo je bila narejena šele med obema svetovnima vojnama. Stavbo hotela Mikli ! je zgradil v obdobju med obema vojnama ko!evski Nemec Franc Mikli!. Postavil jo je leta 1928, ko je uspel dokupiti del zemljiš!a, ki je bilo v posestvi predilnice in je segalo vse do star ega hot ela Južni kolodvor, ki je bil prav tako v njeni lasti. (Prilog a 49) Hotelsko poslopje (P + 4 + klet) je bilo grajeno postopoma, v treh fazah na treh lo!enih parcelah, od leta 1928 do leta 1936. V prvi fazi je bil zgrajen objekt hotela, ki se je naslanjal na stari hotel. V naslednji fazi je bil zgrajen objekt na srednji parceli in kon!no je bil postavljen tudi objekt na tretji parce li, vse do meje z Ljubljanskim dvorom. Vogalni del hotela med Kolodvorsko in Masar ykovo ulico (dan es Tr g OF) ni bil nikoli zgrajen. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 80 ___________________________________________________________________________________________ Stavba hotela, ki jo je lastnik preime noval v Hotel Metropol je bila ena najve!jih hotelskih stavb v takratni Jugoslaviji. Imela je 164 modern o opremljenih sob z 250 ležiš!i, kopalnice s toplo in hladno vodo, kavarno, restavracijo, velik o dvorano, klubski sobi, kegljiš!e in sen!ni vrt. V stavbi je bilo dvigalo, ki je vozilo do strešne razgledne terase, na dvoriš!u so bili garaže z mehani!no delavnico i n parkiriš !a za avtobuse. 3.5 VOJAŠKI KOMPLEKSI IN MESTO LJUBLJANA V OBDOBJU MED DRUGO SVETOVNO VOJNO (1941-1945) 3.5.1 Raz pad sta rojug oslovans ke vojs ke in v ojaški ko mplek si Kraljevina Jugoslavija, v katere sestavi je bila po Versajskem dogovoru tudi Sloveni ja kot Savska banovina, se je 6. aprila 1941 leta znašla v neposredni vojni z Nem!ijo, ko so nemška letala bombardirala Beograd. Prostor Slovenije so nemška, italijanska in madžarska armada napadle nekaj dni pozneje, tako da je bila Ljubljana zasedena 12. aprila 1941, starojugoslovanska vojska pa je razpadla in kapitulirala. Okupatorji so nato razdelili ozemlje Slovenije tako, da so Nemc i zasedli severni del (Gorenjsko in Štajersko, vklju!ujo! še zasavsko železnico), italija nska vojska pa je zasedlo celo Dolenjsko, vklju !ujo! Ljubljano. To razdelitev so avgusta leta 1941 obojestransko potr dile tudi raz mejitvene komisije. Italijansk a vojska je med okupacijo v Ljubljani zasedla vse vojaške objekte, ki jih je do takrat uporabljala starojugoslovanska vojska, in v njih ostala do kapitulac ije Italije leta 1943. Te objekte je nato zasedla in uporabljala nemška armada, ki je ostala v njih do svoje kapitulacije leta 1945. Italijansk a okupacijska vojska je ob svojem prihodu v Ljubljano leta 1941 zahtevala od MOL, naj takoj organizira strokovno komisijo, ki bo pregledala vse vojaške objekte v mestu z namenom, da se ugotovi njihovo stavbno stanje. Po odhodu stare jugoslovanske vojske iz vojaških objektov in v obdobju brezvladja so bili ti objekti namre ! pošk odovani in oropani. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 81 ___________________________________________________________________________________________ Komisija je v svojem poro!ilu za ta !as zelo pogumno ugotovila, da vse poškodbe spadajo v okvir rednega vzdrževanja. Da pa je sre!a za MOL, da odhajajo!a vojsk a v vojnem stanju ni izkoristila svoje pravice do uni!enja vseh vojaških objektov do te mere, da bi bili popolno ma nesposobni za novo, prihajajo !o vojsko, ker bi jih MOL moral na novo postaviti, kar pa bi šlo na ra!un prebivalstva. 3.5.2 Mest o Ljub ljana Ljubljano so Italijani od leta 1941 do 1945 razdelili v pet deportac ijskih con in jo ogradili z žico in bunkerji (danes tam poteka zgodovinska pot spominov in tovarištva), da bi prepre!ili beg pristašev OF in komunistov iz mesta v NOB , ki je že izvajala svoje prve partizanske akcije in se spopadala z okupatorjem v Ljubljanski kotlini in na Gorenjskem. Nemški okupator, ki je septembra 1943 zamenjal italijanskeg a po kapitulaciji Italije, je ravnal enako vse do osvoboditve Ljubljane 9. maja 1945. (Priloga 50) V iluzijah tiso!letne vladavine so si italijanski okupatorji in doma !i kolaboracionisti prilastili enako pravico kot že prejšnji osvajalci tega ozemlja, da so spreminjali imena ljubljanskih ulic. Tako se je npr. današnja Prešernova ulica, na kateri je bila med okupacijo nameš!ena kolaboracionisti !na oblast v poslopju nekdanje banovine (danes poslopje Vlade R. S.) imenovala Cesta Viktoria Emanuela III. Razen vojne in vojaškega nasilja se v Ljubljani od leta 1941 ni dogajalo ni! pomembnega na podro!ju urbanizma in gradnje. Pri tem je treba omeniti, da je okupatorsk a vojsk a takoj po zasedbi Ljubljane zasedla tudi šolska poslopja in šolske objekte Liceja in Mladike, ki so bili preurejeni za vojaško bolnišnico in objekt Škofijskega zavoda v Šentvidu. 3.5.3 Ško fijski z avod Šentvid Škofijski zavod sv. Stanislava v Šentvidu je leta 1941 zasedla italijanska vojska (1000 vojakov), in ga je zapustila takrat, ko je bila dolo!ena meja med Nem!ijo in Italijo, po kateri je Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 82 ___________________________________________________________________________________________ Šentvid prišel pod nemško upravo. V objekte Zavoda se je nato vselila nemška vojska, ki je zahtevala, da vse os ebje, zaposleno v Z avodu, sku paj z u!enci, z apusti z avod v eni uri. V Zavodu je najprej nastalo taboriš !e za tiste Slovence, ki so jih Nemci izseljevali v Srbijo in delno na Hrvaško. Pozneje so tu organizirali svoj zavod za nacional no politi !no vzgojo približ no 80 mladih nacistov v starosti med 14. in 16. letom. Poslopja Zavoda so nenehno preurej ali, tako da so tudi kapelo preur edili v dvorano, poslik ana okna pa prodali. V Zavodu so ostali vse do kapitu lacije leta 1945. 3.5.4 Licej in Mla dika Med drugo svetovno vojno je II. državna gimnaz ija ostala v prostorih liceja vse do 23.2.1942, ko so morale u!enke v treh urah izprazniti poslo pje. Italijanski okupator je v sodelovanju z Nemci v prostorih liceja opravil nekatere prezidave, Nemci so si v njem uredili bolnišnico za svoje vojake. Obstajajo nepisana pravila iz preteklosti, da vojske v svojem nastopanju ali odstopanju z dolo!enega prostora, !e za to ni primernih vojaš kih objektov, vedno zasedajo šolska poslopja zaradi lažjega oskrbovanja in poveljevanja. Še posebej se je to dogajalo v obdobju, ko se je nemška armada kot poraženka umikala iz naših krajev. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 83 ___________________________________________________________________________________________ 4 VOJAŠKOTERITORIALNA RAZPOREDITEV NEKDANJE SFRJ 4.1 NASTANEK JLA Najdlje od vseh vojsk v XX. stoletju, kar dolgih 46 let, se je na ljubljansk em obmo !ju zadržala bivša JLA. S svojim strateškim težnjami je v !asu med leti 1945 in 1991, kot podaljšana roka oblasti, ve!krat mo!no vplivala na razli!ne dogodke v urbanisti !no razvojnem procesu, tako mesta Ljubljane kot tudi na celotnem obmo!ju R Slovenije, z reševanj em teh posledic pa se sre!ujemo še d anes. Jugoslovanska armada (JA) ali pozneje Jugoslovanska ljudska armada (JLA) je nastala iz uporniških partiz anskih enot (v Sloveniji Osvobodilna fronta–OF) v vojni proti okupatorjem od 1941 do 1945. Ljudsko osvobodilno vojsko je vodila Komunisti !na partija Jugoslavije (KPJ), ki je bila na v za!etku (do 1948) orientirana prosovjetsko. Leta 1945 je zasedla celotno podro!je Kraljevine Jugoslavije in širše ter na tem prostoru uvedla ljudsko oblast. Najbolje je ta prehodni !as JA, od leta 1945 do 1953, opisal njen vrhovni poveljnik maršal Josip Broz Tito v intervjuju za !asopis Narodna armija 22. decembra 1953: »Naloga naše armade je bila v prvi vrsti v tem, da se zagotovi nemoteni povojni razvoj noveg a, socialisti!nega društvenega sistema v naši državi. Zato nam je bila potrebna mo!na armada. To je bilo za nas toliko lažje, ker je naša armada zrasla iz same revolucije, od spodaj, iz naroda. A narod je sam želel imeti mo!no armado, da bi ohranil tisto, za kar se je boril, in bi se lahko razvijal v miru, ne da bi g a poskuš al kdo ogroz iti od znotraj, niti od zunaj!« Ves !as obstoja in delov anja JLA v bivši državi FNRJ, pozneje SFRJ, vse do leta 1991, je njeno !astniško struktur o sestavljalo 42 % kmetov in 25 % delavcev. Ve!ina teh si je s pomo!jo raz nih povojnih »ad hoc « te!ajev pridobi li diplome, ki so jim bile potrebne v !astniški hierarhiji JLA. Pri tem je treba omeniti tudi to, da je po nacionalni strukturi bila JLA sestavljena iz 71,21 % Srbov, "rnogorcev in Jugoslovanov ter 28,79 % ostalih pripadnikov jugoslovanske skupnosti ( 2,64 % Slovencev). Ti podatki so vidni iz preglednic, ki jih je objavil M.Kranjc v svoji knjig i Slovenska vojaška intelig enca: str. 210-213 in 240. (Prilog a 51) Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 84 ___________________________________________________________________________________________ Da bi se lahko zaokrož il cikli!ni proces nastank a, obstoja in prehoda JLA od partizanskih enot (kot netradicionalne armade) do njene zmage in vladavine (kot novink e), ki utira svojo lastno pot razvoja, bosta v grobih !rtah prikazana njena 46-letna obstoj in razvoj. Pri tem je treba navesti nekoliko bistvenih !asovnih obdobij, ko so se dogajali razli!ni politi!ni dogodki, na katere se je armada odzvala z ve!kratno strateško reorganizacijo, pri tem pa iz!rpavala zaradi reševanj a in iz polnitve v ojaških pot reb tako sebe kot tudi vso druž bo. JLA je teritorilno prekrojevanje usklajevala s strateško politiko države, predvsem glede na državno zunanjo politiko in trenutno situacijo v svetu. Posebej so na ta vojaška prekrojevanja države vplivali dogodki, ko se je FNRJ, pozneje SFRJ, zapustila !lanice Varšavskega pakta in dogodki v obdobju, ko so te !lanice let a 1968 voja ško intevenirale na "eškoslovaškem. Sem predvsem štejejo: - povojno !asovno obdobje od leta 1945 do 1948 al i obdobje obnove; - obdobje gradnje samostojne vojaške industrije od leta 1948 do 1956, ko se je Jugoslavija lo!ila od držav Varšavskega pakta; - obdobje zviševanja vojaškega stand arda navadnega vojaka v obdobju od leta 1956 do 1964, ko se opuš !a uporaba slamaric, prehrana iz »kazanov« in »porcij« itd.; - obdobje celovite modernizacije JLA od leta 1964 do 1974, ko arma da postopoma opuš !a obstoje!e in za!enja graditi nove, sodobne vojašnice, vadiš!a, skladiš !a, bolnišnice, domove J LA in drug o; - obdobje prostorskega na!rtovanja razvoja JLA in njegovega usklajevanja z državnimi in družbenimi struktura mi od leta 1974 do 1990; Poseben vpliv je imela JA na obmo !ju SFRJ že na za!etku leta 1945, ko je prevz ela vso politi!no in teritorialno oblast in pod svoji m okriljem organizirala civilno-vojaško oblast. Posledice tega je bilo !utiti v takratnem brezpogojnem na!inu reševanja vojaških zahtev v okviru civilnih struktur. Takrat je razpustila tudi glavne štabe republiških partizanskih enot in jih vklju!ila v novo povojno org anizacijsko shemo JA. Partizanski kader je v JLA imel karakteristi!no vlogo in odnos, še posebej v !asu prvih 15 let po vojni, ko je vse svoje strateške odlo!itve zasnoval v glavnem na ideološ ki osnovi. Ravnal je v smislu interesa ljudstva in zaš!ite države pred reakcijskimi prozahodnimi silami, ki jih Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 85 ___________________________________________________________________________________________ revolucija še ni povsem uni!ila. To mo!no ideol oško orožje je JLA uporabljala vedno, takrat kadar je želela reševati svoje probleme ali pa takrat, ko je dajala bistvena strateška mnenja brez pojasnil in o njih ni dovoljevala nobene razprave. Nih!e, niti vlada R Slovenije niti sodiš!e, ni imelo možnosti, da bi leta 1945 prepri !alo takratno armado, da šolski kompleks Liceja in Mladike pripada šolstvu ter mestu Ljubljani in ne JLA kot bolniški kompleks. Slednja ga je namre! zasedla, po svoji lastni logiki, kot »vojni plen« v katerem so se z dravili okupatorski vojak i, da bi z daj zdravila v njem osvoboditelje. Prostor današnje samostojne Republike Slovenije, ki je imel izjemoma dvakrat le za!asno poveljstvo v Ljubljani (1945, 1946), je sicer bil ves !as, vse do leta 1969, pod vojaško upravo Petega armadnega obmo!ja s sedež em v Zagrebu. To pomeni, da je povel jevanje operativni in zaledni (pozadinski ) armadi, z vsemi posledicami, prihajalo iz Zagreba, kar je imelo bistven vpliv na gradbeni, urban isti!ni in prostorski razvoj vojaških kompleksov in objektov. Pri tem moramo vsekakor upošte vati takratno družbeno ureditev in tudi splošno politi!no stanje, tako v svetu kot v državi, sosed stvo z državami in politiko, od katere se je leta 1948 FNRJ odtrgala ter mejno naslanjanje na takratne !lanice Nata. 4.1.1 Prva teritoria lna razporedit ev, 9. a pril 1945 Vrhovni poveljnik marš al Josip Broz Tito je že 9. aprila 1945 v zaklju!nih vojaških operacijah ukaz al generalštabu JA, naj izdela mirnodobni na!rt organizacij JA (v vojaškem smislu), in sicer za: - teritorialno razporeditev Jugoslavije, - organizacijo operativnih enot, - izobraževanje kadrov. Pri teritorialnem preob likovanju nekdanje Jugoslavije je bil generalštab v dvomih. Razdelitev ozemlja po federalnih enotah (o !emer so premišljevali) je bila ocenjena kot boljša v trenutnem politi!nem ozra!ju, takoj po zmagi nad okup atorjem. Ta delitev pa bi bila opravljna na škodo Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 86 ___________________________________________________________________________________________ enotnosti armade. Zato je prevladala ideja o razdelitvi države po takrat verjetnih smereh vojaških operacij. Tako j e bila država že 9. aprila 1945 razdeljena na 6 armadnih oblasti: I. armadna oblast–Kragujevac II. armadna oblast–Sarajevo III. armadna oblast–Novi Sa d IV. armadna oblast– Ljubljan a V. armadna oblast–Zagreb VI. armadna oblast–Skopje Posamezna armadna oblast je bila razdeljena še na manjše enote, imenov ane vojaške oblasti in komande mest. Ljubljan ska arma dna oblast je takrat imela vojne oblasti v Trstu, Celovcu in Ljubljani ter komad e me st v Ljubljani, Trstu in Celovcu. Poveljnik IV. armade s sedež em v Ljubljani je bil od 19. maja 1945 general -lajtnant Peko Dap!evi#, pozneje pa generalmajor Danilo Leki#. Politi!na komi sarja sta bila polkovnika Boško Šiljegovi! in pozneje Boško Djuri!kovi#. V sestavi armade so bile I. proletarska diviz ija, 7., 17., 20., 23., 26., 31 in 43. istrska diviz ija. Glede na to, da teritorialna razdelitev ni bila nerejena po federalnih enotah ali republikah, je s tem odlokom tudi samodejno preneh al delovat i in obstajati Glavni štab partiz anskih enot republike Slovenije, ki so organizirale ljudski odpor, vodile petle tno vojno na svojem ozemlju in privedle do zmage nad okupatorjem. 4.1.2 Dru ga teritor ialna razpore ditev, 3 1. maj 1945 Komaj slaba dva meseca po prvi teritorialni razporeditvi je takoj po kon!ani vojni in oblikovanju Ministrstva ljudske obrambe (MLO) Gener alštaba JA v Beogradu sledil ukaz o novi teritorialni raz pored itvi in or ganizaciji vojno-teritorialnih komand. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 87 ___________________________________________________________________________________________ V ukazu MLO z dne 31. maja 1945 se armadne oblasti spremenijo v štabe armad, ki so najvišje upravne in administrativne oblasti na svojem oz emlju. Dolo!eni so bili naslednji sedeži armad: Štab I. armade v Kragujevcu Štab II. armade v Zagrebu Štab III. armade v Skopju Štab IV. armad e v Saraje vu Poleg štabov armad sta bili izjemoma ustanovlj eni še: Pove ljstvo III. vojne oblasti Novem Sadu in Povelj stvo IV. vojne oblasti v Ljubljani, ki sta spadali neposredno pod poveljstvo MLO. S to novo teritorialno ureditvijo je Republika Slovenija ostala brez armadne ga poveljstva. 4.1.3 Tretj a teritori alna razpore ditev le ta 1946 Že na za!etku leta 1946 je MNO opazilo, da rešitve vojno-teritorialne razdelitve iz leta 1945 niso v popolnosti izpolnile pri!akov anj v zvezi z aktivnostmi na podro !ju mobilizacij, rekrutiranja in zapolnjevanja vojnih enot z ljudmi in materialnimi sredstvi. To je bil razlog, da so 6. aprila 1946 naredili novi na !rt vojno-teritorialne razdelitve, ki je predvidevala 55 vojaških okrož ij in 449 vojaških o dsekov. Takoj po navedeni reorganizaciji vojno–teritorialnih organov je sledil ukaz o ukinitvi vojaških štabov armad oziroma III. in IV. vojne oblasti (Novi Sad in Ljubljana) ter njihovo preoblikovanje v šest novih koma nd armad. Po tej teritorialni razporeditvi je tudi republika Slovenija dobila svoje vojaško poveljstvo: I. armada Kragujevac II. armada Zagreb III. armada Novi Sad IV. armada Ljubljana V. armada Skopje VI. armada Sarajevo Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 88 ___________________________________________________________________________________________ 4.1.4 "etrta teritori alna razpore ditev le ta 1947 MLO je 30. decembra 1947 izdalo odlok o preoblikovanju in preimenovanju ozemlja Jugoslavije iz komand armad v vojaške oblasti, ki so jim bila podrejena vsa vojaška okrož ja, na teh ozemljih in sicer: I. vojaška oblast v B eogradu, z upravo nad mesti B eograd, Zemun in Pan !evo II. vojaška oblast v Novem Sadu, z upravo nad avton omno pokrajino Vojvodino III. vojaška oblast v Nišu, s teritorial no upravo z a Ljudsko republiko Srbijo (brez Vojvodine) in Ljudsko republiko Makedonijo V. vojaška oblast v Zagrebu z upravo na ozemlju Ljudske republike Hrvaške in Ljudske republike Slovenije VII. vojaška oblast v Sarajevu z upravo nad Ljudsko republiko B osno in Herc egovino ter Narodno r epubliko "rno goro. S to teritorialno razporeditvijo so bili, poleg naštetih armad, neposredno podrejeni MLO tudi Poveljstvo Jugoslovanskega vojne ga letalstva, Poveljstvo Jugoslovanske vojne mornarice in Poveljstvo g arde. Kot posledica te !etrte teritorialne razporeditve je Republika Slovenija na novo izgubila svoje vojaško poveljstvo vse do leta 1969, ko je bila oblikovana IX. armada ali Ljubljansko armadno obmo!je. 4.1.5 Peta t eritorial na razporedit ev, 195 4–1958 Obdobje od leta 1948 do leta 1954 je bilo za JLA po vojni najtežje, ker se je spor s Stalinom oziroma s ZSSR dogajal v obdobju, ko odnosi Jugoslavije z drugimi zahodnimi državami še niso bili popolnoma nor maliz irani. Marca leta 1948 je Jugoslavija vložila protestne note vladam ZDA, Velike Britanije in Francije glede njihovega memora nduma, ki so ga poslali vladi ZSSR v zvezi s priklju !itvijo Trsta. V njem je bilo predlož eno ZSSR, naj da svoje soglasje k spremembam Mirovne pogodbe, po kateri naj bi mesto Trst dobila Italija, ne pa Jugoslavija kot najbolj zainteresirana zavezniška Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 89 ___________________________________________________________________________________________ država. Rezultat te politi!ne igre je bil ta, da je Jugoslavija, še poseb ej pa Slovenija, izgubila Trst. V celotnem obdobju do leta 1955 so ZSSR in druge vzhodne evropske satelitske države onemog o!ale Jugoslavijo in ustvarjale pritisk na gospodarskem, politi!nem in vojaškem podro!ju z nenehnimi provokacijami na mejah. V tem obdobju so bile na SV meji Jugoslavije nenehno nameš!ene vojaške enote teh držav. Zgodilo se je okrog 8000 mejnih incidentov, od teh 142 oborož enih spopadov in 24 ubitih jugoslovanskih grani!arjev ter 12 civilnih oseb, storjenih pa je bilo tudi ve !je število mejnih in zra!nih prekrškov. Kot odgovor na ta pritisk in provokacije ZSSR je MLO za!elo delo pri programu obrambe Jugoslavije, ki bi omogo !il njeno uspešno obrambo ne glede na to, s katere strani bi bila napadena. Ustavni zakon je leta 1955 omog o!il, da se prvi! po vojni sprejmeta Zakon o ljudski obrambi in Zakon o Jugoslovans ki ljudski armadi. Ta dva zakona sta omogo!ala MLO, da oblikuje koncept ali doktrino splošne ljudske obrambe. Po njej naj bi bila JLA le del obrambe - poleg oborož enega ljudstva, sposobnega z a vojskovanje in odpor. Z Zakonom o ljudski obrambi so republike in pokrajine dobile pravico, da na svojih ravneh organiz irajo odbore ljudske obrambe in njihove nižje organe. Tako je bil formalnopravno sprožen proces oblikovanja novega sestavnega dela oborož enih sil–te ritorialna obramba. Vrhovni poveljnik OS (oborož enih sil) maršal Jugoslavije Josip Broz Tito je 3. marca 1956 zaradi !im bolj u!inkovi tega poveljevanja, oskrbe, mobiliz acijske in borbene pripravljenosti ukaz al preoblikovanje in reorganizacijo JLA in teritorialne razporeditve. S tem ukazom so bile ukinjene mirnodobske komande korpusa, oblikovala pa so se vojaška podro!ja teritorialne obrambe s svojimi vojaškimi odseki in sicer: (Priloga 52) - I. armijska oblast Beograd a) Beo grajsko vojaško ob mo!je b) Novosadsko vojaško o bmo!je c) Kragujevško vojaško obmo !je - III. armijska oblast Skopje Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 90 ___________________________________________________________________________________________ a) Skopsko vojaško obmo !je b) Niško vojaško obmo !je c) Prištinsko vojaško obmo !je - V. armijska oblast Zagreb a) Zagrebško vojaško obmo!je b) Ljubljansko vojaško obmo!je z odseki v : Celju , Novi Gorici, Kopru, Kranju, Ljubljani, Mur ski Soboti, Mariboru, Ko !evju, Novem mestu, Ptuju in Trbovljah. Oblikuje se devet ba taljonov Ljudske teritorialne a rmade v Ptuju, "rnomlju, Ko !evju, Kamniku, Domž alah, na Vrhniki, na J esenica h, v Idriji in Kopr u. c) Reško vojaško obmo !je - VII. Armadno obmo !je Sarajevo a) Saraj evsko vojaško ob mo!je b) Mostarsko vojaško ob mo!je c) Tuz lansko vojaško obmo !je d) Banjaluško vojaško obmo !je e) Vojna mornarica z dvema bataljonoma, ki sta se oblikovala v Šibeniku in Boki Kotorski. Vsega skupaj je bilo na ozemlju SFRJ oblikova nih 5 štabov odredov in 221 bataljonov Ljudsk e teritorialne vojske. Junija leta 1958 so bili oblikovani štabi odredov in vojaškoteritorial ni bataljoni ter glavni štabi republik in avtonomnih pokrajin. S tako reorganizacijo operativnih enot so se v okviru V. armadne ga obmo!ja v Zagrebu na ozemlju L jubljanske ga vojnega podro !ja oblikovali: - dva štaba odredov vojaškoteritorialnih pehotnih bataljonov, - osem vojno-teritorialni h pehotnih bataljonov, - Glavni štab enot republike Slovenije v Ljubljani. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 91 ___________________________________________________________________________________________ 4.1.6 Šest a teritori alna razpored itev leta 1968 Najnovejšemu politi !nemu dogodku v Evropi, intervenciji držav !lanic Varšavskega pakta na "eškoslovaškem, posebe j pa nevarnosti, ki je grozila lastni neodvisnosti s te strani, je bila posve !ena 10. seja CK SKJ 23. avgusta 1968. Poleg drugih sklepov, spreje tih na tej seji, je bil sprejet tudi sklep, da je nujno treba uvesti borbeno vojaško pripravljenost JLA in TO kot druge komponente oborož enih sil kot odgovor na morebitno agresijo !lanic Varšavskega pakta na Jugoslavijo. Na to temo TO je DSLO (Državni sekretariat za ljudsko obrambo) organiziral ve! seminarjev, simpoz ijev in posvetov z namenom, da bi na najbolj u!inkovit in sodoben na!in dopolnili koncept splošne ljudske obrambe. Takšno posvetovanje, ki se je dotaknil o tudi teme združitve poveljevanja komand in štabov operativne armade s funkcija mi štabov LO ter družbenopoliti !nih skupn osti, je bilo org anizirano od 13. do 15. maja 1970 v B eogradu. Glavni cilj za povez ovanje vseh komponent enotnega povelje vanja je bil v tem, da naj bi vsaka vojaška enota, družbenopoliti!na skupnost, delovna skupnost ali vsak posamez nik poznali svoje mesto in vlogo v obrambi domovine. Ne glede na to, da je maja 1971 SSLO sprej el idejo združene funkcije operativne armade in štabov teritorialne obrambe, do kon!ne združitve nikoli ni prišlo. Ta funkcija združitve se je uresni!ila šele v za!etku leta 1980 s tem, da so bile združene operativne in teritorialne funkcije ter uresni!ene le na ravni obrambe Beograda, Zagreba, Ljubljane, Niša in Skopja. Niti nova ustava SFRJ iz leta 1974 se ni spuš!ala v podrobnosti te združitve, temve ! se je omejevala le na ustavno definicijo, da so oborožene sile SFRJ sestavljene iz JLA in TO kot skupne oborožene sile vseh narodov in narodnosti na celotnem obmo !ju SFRJ, bilo je samoumevno, da bosta skupaj delovali. S to novo ustavo je bil kon!an proces razdelitve ozemlja Jugoslavije po politi!no- administrativnih mejah, Repub lika Slovenija pa je dokon !no ponovno dobila svoje vojaško poveljstvo operativne armade v Ljubljani. T a razdelitev je bila naslednja: (Prilog a 53) I. armadno obmo!je Beograd (z avtonomno pokrajino Vojvodino) II. armadno obmo!je Niš (z avtonomno pokrajino Kosovo in Metohija) Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 92 ___________________________________________________________________________________________ III. armadno obmo!je Skopje (za obmo !je R Makedon ije) V. armadno obmo!je Zagreb (z nekompletnim obmo !jem R Hrvaške) VII. armadno obmo!je Sa rajevo (z a obmo !je zahodne Slavonije, Osijek, Va lpovo, Slavonsko Pož ego, Slavonski B rod, Vinkovc e, Vu kovar IX. armadno obmo !je Ljubljana (za obmo!je R Slove nije) $ Poveljstvo vojaškopo morske oblasti Split (ki j e pokrivalo obmo !je celotnega akvatorija SFRJ in del kopnega R Slovenje, R Hrvaške, R Bosne in He rcegovine ter R "rne Gore). $ Poveljstvo vojneg a letalstva in protiz ra!ne obrambe (RV in PVO) za celo obmo!je SFRJ 4.1.7 Sed ma terito rialna razpore ditev S FRJ leta 1988 V tej zadnji razporeditvi ozemlja Jugoslavije je bilo IX. armadno obmo !je v Ljubljani ukinjeno in upravljanje ponovno prenešeno na V. armado v Zagreb. V Ljubljani je ostal le Ljubljanski korpus. 4.2 VOJAŠKI KOMPLEKSI IN MESTO LJUBLJANA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI (1945–1991) Kot zanimivost je treba zapisati nekaj o zna!ilnostih povojneg a naborništva in na!inu namestitve vojske v vojaških kompleksih po drugi svetovni vojni. Vse ljubljanske vojašnice in tudi vojašnice, ki so bile v drugih krajih, so bile namre ! po vojni nabito polne z vojaki, saj je takrat trajala vojna obveznost za vojake kopenske vojske najmanj dve leti, za vojake, ki so služili v mornarici, pa tri leta. Vojaki so spali v velik ih spalnicah za 50 vojakov, tako da se je v enem samem prostoru namestil lahko cel oddel ek. Postelje so bile zaradi pomanjkanja prostor a postavljene v sistemu pogradov za tri. Bile so opremlje ne s slamaric ami, kar se ni spremenilo vse od avstrijskega Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 93 ___________________________________________________________________________________________ cesarstva. Taka namestitev je ostala približno do 60-tih let prejšnjega stoletja, ko so za!eli postopoma z amenjevati slamarice s tridelnimi bo mbaž nimi blazinami. Rekruti so prihajali v vojsko s svojimi lesenimi kov!ki, njihovo velikost je predpisala JLA, in sicer so bile meje 50 x 40 x 30 cm. V njih so shranjevali osebni pribor za higieno in druge osebne stvari. Pono !i je kov!ek služil za odlaganje dnevne obleke, zložene po vojaško (hla!e, površnike, srajce in pas z naramnicami). Kov!ek je služil tudi kot sedež v vagonih, s katerimi so rekrute prevažali do mesta služenja vojaškega roka, imenovali so jih G–vag oni. Pri prihodu v vojsko so rekrute najprej ostrig li do kože, nato so jih dezinficir ali in okopali, šele na to so dobili vojaško uniformo. V tem povojnem obdobju so bila takoj po ustano vitvi Federativne ljudske republike J ugoslavije (FLRJ) spremenjena tudi imena vseh vojašnic. To se je dogajalo podo bno tudi v obdobju Kraljevine Jugoslavije in med obema svetovnima vojnama. Vojašnic e so ves !as prilagajali trenutnim potrebam ter jim obi!ajno dozidavali v glavnem pritli!ne za!asne objekte. 4.2.1 Mest na peh otna »Belgijsk a« voja šnica (v obdob ju JL A kasar na 4. julij ) na Metelkovi ulici V tej vojašnici je bilo, v dveh krajših obdobjih po letu 1945 Povel jstvo ljubljanskeg a armadnega obmo!ja. Prvi! se je to zgodilo med 9. aprilom 1945 in 31. majem 1945, tj. v prvi vojaški povojni razporeditvi ozemlja Jugoslavije. Drug i! pa je bilo Poveljstvo v tem kompleksu med 6. aprilom in 30. decembrom 1946, to je v tretji zaporedni vojaški razporeditvi ozemlja Jugoslavije. Ves preostali !as, do leta 1968, je bilo v tej vojašnici nameš !eno Poveljstvo podro !ja pod poveljstvom V. armade iz Zagreba. Poveljstvo s celotno administracijo in zaš!itno !eto je bila nameš!eno v južnem delu kompleksa. Uporabljalo je objekte, ki so bili že od za!etka oštevil !eni s številkami od I. do VII. (prvo dvoriš !e). V sklop u poveljstva je bil tudi objekt vojaške ga zapora, oštevil !en s št. VIII Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 94 ___________________________________________________________________________________________ (danes Hostel Celica ), pa tudi objekt št. IX v drugem dvoriš !u, ki je bil prvotno hlev, pozneje pa je bil preurejen v vojaško restavracijo (trpezarijo). Podstrešje tega objekta je bilo preurejeno za namestitev kuharjev. Ta adaptacija se je dogajala leta 1953, ko se je ta vojašnica še imenovala »vojašnic a Franca Rozmana« in je Vojni gradbeni oddelek 10.6.1953 zaprosil MOL za izdajo gradbene ga dovoljenja in priklju !itev tega objekta na mestno kanalizacijo. Na tem dvoriš !u, nasproti preurejene vojaške restavracije, je bil zgrajen pritli!ni garažni objekt, ki se je s svojo zadnjo stranjo naslanjal na zid zapora (danes umetniški ateljeji in galerije). Objekta severnega dela kompleksa, tj. št. XIII in XIV, sta se uporabljala za namestitev vojaških !astnikov brez družin in !astnikov z družinami ter civilnih oseb, zaposleni h v JLA. V objektu št. XV je bila nameš!ena vojaška policija. Celoten severni kompleks so po doma !e klicali »Teksas«. Z oblikovanjem IX. A ali LAO (Ljubljansko armadno obmo !je) leta 1968 se je Poveljstvo armade s svojo zaledno administr acijo razširilo tudi v severni del kompleksa in na novo oštevil !ila objekte. V objektu št. XIII (9) je bila nameš!ena finan!na služba, objekt št. XIV (13) je zasedal gradbeni oddelek, v objektu št. XV (14) je bil stanova njski oddelek. Takrat je prišlo do ureditve celotnega severnega dela dvoriš!a, ki je bilo do takrat makad amsko. Dvoriš !e je bilo asfaltirano in na njem urejena parkiriš!a in zelenice. (Priloga 54) V kompleksu vojašnice 4 . julij je delalo 760 vojaških in civilnih oseb, z aposlenih v J LA. 4.2.2 »Do mobra nska« vojašnica (v ob dobju JLA kas arna M aršala Tita) na Roški ulici Pritli!ni objekti te vojašnice so doživeli bistvene spremembe. Najprej so jih uporabljali za namestitev konjev in druge potrebe, poz neje p a se je njihova na membnost spreminjala, kot je to zahtevala modernizacija armade. Ti objekti so bili predelani v vojaško kuhinjo z restavracijo, vojaško kopalnico, pralnico, razli!ne delavnice, kot so mizarska, mehani!na, klju!avni!arska ipd. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 95 ___________________________________________________________________________________________ V tej vojašnici je bilo poleg drugih vojaški h enot po vojni tudi šola za izobraž evanje medicinskega kadra za JLA, ki pa je bila pozneje preseljena v Novi Sad. Po oblikovanju IX. A je bil dokupljen del zemljiš!a na vzhodni strani kompleksa, ki se je uporabljal za operativni vhod vojaški h enot. Vojašnica je imela poleg tega še dva uradna vhoda, in sicer enega s Poljanske ulice in drugega z Roške. (Priloga 55) V kompleksu so bile takrat nameš !ene še naslednje vojaške enote in ustnov e: - Poveljstvo 31. pd (pehotne diviz ije), - 240. bat. E I (bataljon el ektronske ga izvidjanja), - 141. in. bat. (inte ndants ki bataljon), - 16. pehotna brigada, - Pozadina kasarne, - 817. intendantski bataljon, - 1. vojno-gradbena sekcija Ljubljana, - Organ za vojne storitve, - Vojaško sodiš !e, - Vojaško tož ilstvo, - Vojna biblioteka, - Pokrajinski štab teritorialne obrambe, Skupaj je bilo v kompleksu nameš !enih 1250 voja ških in civilnih oseb, z aposlenih v J LA. 4.2.3 Top niška vojašn ica (v obd obju J LA kasarna Lj ubo Š ercer) na Duna jski ul ici Kompleks vojašnice, se je v prvem povojnem !asu uporabljal za enake namene, za katere je bil zgrajen, to je za topništv o. V letih med 1960 in 1965 je vojska za!ela doživljati modernizacijo, zato je opuš !ala konjsko vleko topniškega orožja. To so prevzela vojaška motorizirana vozila, zato so objekti konjušn ic doživeli predelavo v druge namembnosti, kot so: vojaški klubi, u!ilnice, kabineti, delavn ice, kuhinje z jedilnica mi in vojaškimi bifeji. Glede na to, da za vse naštete programe ni bilo dovolj prostora v obsto je!ih konjušnicah, je JLA zgradila še nove Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 96 ___________________________________________________________________________________________ pritli!ne objekte v jugozahodnem delu tega kompleksa ob današnji Peri!evi ulici, ter v sredini kompleksa. "as je pokazal, da lokacija tega vojaškega kompleksa ne ustreza ve! potrebam vojske, ker je bilo tik ob glavni mestni vpadnici. Zato so ga še v obdobju, ko je vojašnica pripadala Zagrebškemu armadnemu obmo!ju, v letih od 1965 do 1967 namerav ali odtujiti ozirom a prepustiti mestu. Iz dokumentov tega !asa je jasno razvidno, da je bil prehod tega kompleksa v last mesta predviden v dveh fazah. Najprej naj bi se to zgodilo z vzhodno polovico kompleksa, na kateri so bili manj pomembni objekti, pozneje pa še z drugo polovico na zahodne m delu, kjer so stali objekti, ki so bili zgrajen i že v obdobju avstrijskeg a cesarstva. (Prilo ga 55) Že na za!etku, ko se je oblikovala IX. armada, je obstajala pobuda, da bi se na tej lokaciji gradili novi objekti z a komando IX. A, dom arm ade ter hotel z a !astnike - samce. (Priloga 61) Pri tem naj bi obstoje!e vojaške komplekse na Metelkovi ulici, kjer sta bila komanda armade »Vojašni ca 4. julij« ter Dom JLA, ki je bil v stavbi nekdanje ga hotela Mikli ! na Trgu OF, predali mestu z a nadome stno g radnjo. Pozneje, ko so se v IX. armadi pojavile še potrebe po gradnji vojaške gimnaz ije, doma za u!ence gimnaz ije ter športnih objektov na odprtem in v zaprtem prostoru, tega obsež nega programa, z že omenjen imi novimi objekti ni bilo mogo!e ve! prostorsko uresni!iti na tem kompleksu, z ato so to z amisel poz neje opustili. Za lokacijo tega zemljiš!a je bil v za!etku leta 1981 pripravljen nov program. Ta je na tem prostoru predvidev al gradnjo stanovanjske soseske, v kateri bi bile poleg vojaških stanov anj tudi stanovanja, zgrajen a za prosti trg. Zna!ilnost tega novega programa je v tem, da so v sklopu nove urbanisti !ne rešitve obdrž ani vsi obstoje!i objekti nekdanje vojašnice ob Dunjaski cesti višine P + 1, zgrajeni v secesijskem stilu. O njihovi vsebini kot tudi urbanisti!ni zasnovi soseske ter zaš!iti kulturne dediš!ine objektov vojašnice so ve!krat potekali pogovori na Komiteju za urbanizem mesta Ljubljane. Vsa prizadevanja v zvezi z rešitvijo tega projekta so s Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 97 ___________________________________________________________________________________________ prihodom noveg a poveljnika IX. A obstal a na mrtvi to!ki in se niso uspela spremeniti vse do osamosvojitve R. Sloven ije leta 1991. V tej vojašnici so bile na meš!ene vojaške formacije: - 308. polk vez e, - 300. Kz R V tem vojaškem kompleksu je bilo skupaj 720 voj aških in civilnih oseb, z aposlenih v J LA. 4.2.4 Voja ška b olnišn ica Moste Prvotni kompleks vojaške bolnišn ice je med drugo svetovno vojno pove !ala nemška vojska, ki je tam zgradila dvon adstropni podkleteni objekt z lo!eno kotlovnico v kleti, ozna!en v siuaciji s št. 1. (Prilog a 56) V povojnem !asu, leta 1951, je JLA ta kompleks dodatno pove !ala v skup no površino 6843 m² in na njem z gradila pomo žne objekte: - bolnišni !no pralnico kot enonadstropni podklet eni objekt, ki je bil postavljen v severovz hodnem kotu razširjenega kompleks a. V tem objektu se je na za!etku pralo na roke in je šele po oblikov anju IX. A bil v celoti po sodobljen; št. 2. - za vozni park bolnišnice je bila zgrajena lesen a nadstrešnica za osem vozil, postavljena ob pralnici, na meji z Grablovi !evo ulico. V njenem severn em podaljšku je bil zgrajen zidan objekt z dvema bazenoma za kisanje zelja, ki je bil leta 1972 prede lan v garažo; št. 3. - objekt servisnih delavnic je bil postavljen na severni meji kompleksa in zgrajen kot pritli!na lesena baraka. V njej so bile name š!ene delavnice, kot so mizarska, elektri!arska, vodovodna in kanaliz acijska, zidarska, sliko-pleskarska in delavnica za preciz no mehaniko; št. 4. - objekt klini!nega laboratorija ZPMZ (Zavoda za preventivno medicinsko zaš!ito) je bil zgrajen iz opeke, in sicer kot pritli!ni objekt v obliki !rke U. Postavljen je bil v zahodnem delu prvotnega komplek sa, med objekt oma št II in III. Po oblikovanju IX. A leta 1978 mu je bil prizidan še pritli !ni montaž ni Marlesov objekt; št. 5 in 7. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 98 ___________________________________________________________________________________________ Po oblikovanju IX. A, ko je bila v tem kompleks u nameš !ena centralna bolnišnica armade, se je leta 1972 za!ela celovita revitaliz acija objekt ov in komunalnih napra v. Na novo je bila urejena zunanja kanalizacija za fekalno in atmosfersko vodo, razširjena do novih objektov v kompleksu ter priklju !ena na mestno kanalizacijsko mrež o. To se je prav tako zgodilo z vodovodno instalacijsko mrež o, ki je bila na mestno mrež o bila priklju !ena z dveh strani. Postavili so tudi kabels ko mrež o za zunanj o osvetljavo, ki je zamenja la dotedanjo zra!no napeljavo in trafo postajo, objek t št. 6. Napeljani so bili tudi zunanji vodi toplovodneg a ogrevanja in plina ter priklju!eni na mestno omrežje. Zgrajena in asfaltirana je bila tudi nova cestna mreža s parkiriš!i, ki so bila do takrat makadamska. Urejene so bile tudi vse fasade in adaptirana not ranjost objektov. Zaradi lažje predstavitve sprememb, ki so na kompleksu nastajale v tem !asu, bo oštevil !enje objektov v nalog i ostalo enako kot je to bilo na za!etku z rimskimi številkami. Vsi drugi objekti, ki so bili zgrajeni pozneje, pa bodo oštevil!eni po vrstnem redu njihoveg a nastanka z arabskimi številkami. V objektu št. I je bila kirurška klinika. V pritli!ju so bili kabineti in operacijske dvorane, na etaži pa bolniške sobe. V pritli!ju objekta št. II je bil rentgenski (Rtg) oddelek, v prvi etaži pa oddelek za transfuz ijo krvi. V objektu št. III je bil na meš!en centralni oddelek fizioterapije. Objekt št. IV je bil predelan za upravo bolnišnic e, v njem pa sta bila tudi centralna lekarna in sedež Višje vojaške zdravstvene komisije. Objektu št. V je bilo doz idano dru go nadstropj e, v karetem je bila klinika z a nevrolog ijo. V objektu št. VI je bila kuhinja, ki je bila popol noma posodobljena skupaj z instalacijami in opremo. Hrano so ro!no dostavljali v vse bolnišni !ne oddelke v termos posodah. V objektu št. VII je bilo skladiš!e hrane in opreme ter sanitetnega materiala, zdravil in vojne rezerve. V objektu št.V III je bila avtomobilska servisna de lavnica z akumulatorsko postajo. V objektu št. IX je bil oddelek za obdukcije z mrtvašnico. Ta objekt so porušili, ko so mrtvece za!eli odvažati v Klini!ni center. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 99 ___________________________________________________________________________________________ Objekt, ki so ga Nemci zgradili med drugo svetovno vojno je bil prenovlje n za interno kliniko, ozna!en je s št. 1, ker je bil to pravz aprav prvi objekt, ki je bi zgrajen po do kon!anju bolnišnice leta 1899. Že takoj po oblikovanju IX. A se je pojavila potreba, da bi v sklopu kompleksa vojašk e bolnišnice Moste zgradili nov blok za kirurg ijo. Projektna organizacija Medico inženiring iz Ljubljane je leta 1974 pripravila idejni projekt. Ta je predvide val, da se težava kirur gije reši s prizidkom med objektoma I in II. Do izvedbe te zamisli ni prišlo zaradi mnenja Sanitetne in Gradbene uprave SSNO iz Beograda, ki je zagovarjala stališ !e, da ta investicija nikakor ni potrebna, glede na to, da se bo takoj, ko se bo kon!ala gradnja VMA v Beogradu, za!ela gradnja nove vojašk e bolnišnice v Ljubljani. Denar in strokovne mo!i naj se torej usmerijo izklju!no k izdelavi projektov za novo vojaško bolni šnico v Ljubljani, na lokaciji Hrušica. Toda leta 1982, po dveletnem zapletu v zvezi z razpisom za idejno rešitev nove vojaške bolnišnice v Ljubljani, je Sanitetna uprava SSNO preusmerila sredstv a, ki so bila najpre j namenjena IX. armadi, v gradnjo drugih vojaških bolnišnic (Niš in Titograd–danes Podg orica). Posledica tega je bila, da je na novo zaživela ideja o izgradnji kiruršk ega bloka v vojaški bolnišnici Moste. Ta je bil pozneje postavljen po projektu projek tne organizacije Centroprojekt iz Beograda kot enonads tropni prizidek med objektoma I in II. V pritli !ju objekta sta bili dve operacijski dvorani, v prvem nadstropju pa prostori za intenz ivno nego. Do gradnje nove vojaške bolnišnice v Ljubljani na ž alost nikoli ni prišlo. V kompleksu bolnišnice je bil leta 1983 odprt nov uradni vhod. Postav ljen je bil v sredini vzhodneg a roba, ki je mejil z Grablovi !evo ulico. Do take odlo!itve je prišlo predvsem zaradi pove !anega cestnega prometa in postavitve semaforja na križiš!u med Zaloško in Grablovi!evo ulico, kar je omejevalo komunikac ijo s kompleksom. Takrat je bil poleg vhoda zgrajen kontrolni objekt štev. 10 v katerem je bila tudi restavracija za osebje. Zaradi nove reorganizacije ZPMZ je bil v severozahodnem kotu bolnišni !nega kompleks a zgrajen tudi nov pritli !ni objekt tipa Marles, ozna!en s št. 8. Za infek cijsko kliniko je bil zgrajen nov enonadstrop ni objekt št. 9. V kompleksu vojaške bolnišnice Moste je delalo približ no 400 vojaških in civilnih oseb, ki so bile z aposlene v J LA. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 100 ___________________________________________________________________________________________ 4.2.5 Ško fijski z avodi Šentvid ( v obdo bju J LA kasar na Bor isa Ki dri!a - Še ntvid) Po oblikovanju LAO leta 1970 je bila takratna Vojašnica Borisa Kidri!a dolo!ena v prostorskem na!rtu razvoja garnizije Ljubljana kot eden perspektivnih kompleksov. Prvi korak je bila izdelava urbanisti !nega na!rta za rekonstr ukcijo, dogradite v in razširitev vojašnice ter priklju!itev zemljiš!a v Vižmarjah (za skladiš!ni prostor in vadiš !e). Odkup zemljiš!a je potekal postopoma (mesto ali zasebniki) in tako se je postopoma tudi vojašnica dopolnjevala z na!rtovanimi objekti. Zgrajeni so bili nova straž arnica, staciona r za vojake, ambulanta za !lane družin vojaških !astnikov, poveljniška stavba, celoten tehni !ni blok (z garažami in nadstrešnicami) in nova infr astruktura. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je vojska dolo!ila, da morajo vsi vojaški obvez niki vojsko odslužiti do napolnjenega dvajsete ga leta. To je pomenilo, da so se lahko maturanti, ki so želeli nadaljevati izobraževanje, na fakulteto le vpisali, nato pa so morali najprej odslužiti vojaški rok. Šele po odsluž enem vojaškem roku so lahko z a!eli študij. Zaradi tega so morali vsi gradbeni oddelki komand armad v JLA na hitro usposobiti nekatere obstoje!e objekte v sedežu komand armad kot regrutne centre, v katerih naj bi rekruti prebili od štiri do pet dni. V tem !asu naj bi komisija opravila preiskavo o fizi!nih in duševnih sposobnostih posameznikov. Ker v LAO (oziroma v Ljubljani) nismo imeli prostih objektov za ta namen, je voja!enje potekalo na obi!ajen na!in (komisija se je selila od garnizije do garnizije). Zato je bil v IX. A p ripravljen p rogram za gradnjo novega rekrutnega centra, nato pa še projekt za lokacijo v Vojašnici Borisa Kidri!a. Do gradnje tega objekta nikoli ni prišlo . Vojska si je ponovno premislila in uvidela, da zbiranje rekrutov na enem mestu za štiri do pet dni ni preprosto in je dražje od selitve komisije po garnizijah. Kasarna v Šentvidu je bila po operativnem na!rtu razvoja garnizona Ljubljana perspektivna, v njej sta bili stacionirni intendantska in tehni!na baza, in sicer: - 289 bat. VP (bataljon vojaške policije) - 14. ppp. (pehotni polk) - 127. tnbat. (tankovski bataljon) Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 101 ___________________________________________________________________________________________ - Up. 528. TB (tehni!na baza) - Deo. 817. int. B (perionica - perilnica oskrbovalne baze) - Pozadina kasarne (zaledje vojašnice) - Vojni orkestar (vojaška godba) - 1/350 rp. PVO (rak etni polk protiz ra!ne obrambe) - Kasarniška ambulanta (vojaška ambulanta) V tem vojaškem kompleksu je bilo z aposlenih 22 00 vojaških in civilnih os eb JLA. 4.2.6 Licej in Mla dika (v obdo bju JL A Voja ška boln išnica Mladi ka) Leta 1945, ob osvoboditvi Ljubljane, je takrat »naša« ljudska armada pregnala okupatorja ter zasedla šolsko poslopje Mladike, da bi v njej, le kot za!asno, ustanovila vojaško bolnišnico ob zaklju!nih vojaških operacijah na te m prostoru. (Prilog a 56) Po kapitulaciji Nem!ije 9.5.1945 je novoustanovljena slovenska vlada, katere predsednik je bil Boris Kidri !, junija 1945 prepoved ala nastanitev vojske v šolah, vendar je vojska v marsikateri šoli ostala. Vojska tudi ni zapustila in izpraznila objekta Mladike, ker se je s svojo vojašk o ideološko filozofijo !utila mo!no. Zastopala je mnenje, da je kompleks Mladike zasedla kot vojaški plen. "e bi JLA takrat upošt evala voljo ljudstva in njene nove ljudske vlade, bi bil kompleks Mladika že od takrat v lasti MOL ter namenjen šolstvu. Vsi dosedanji in dolgoletni napori, izgubljena velika materialna sredstva in neljubi dogodki, da ta komplek s zaživi kot šola, bi odpadli. Na žalost se to ni zgodilo. Še bolj žalostno je to, da Mladika ni bila edina šola v Ljubljani, iz katere se vojska (JLA) po letu 1945 ni izselila, temve ! je tu ostala vse do svojega razpada in odhoda iz republike Slovenije leta 1991 (Škof ijski zavodi Šentvi d pri Ljubljani). Zato je gradivo, ki se nanaša na Licej in Mladi ko, podrob no obdelano v tej nalogi vse od leta 1945 do osamosvojitve RS leta 1991 in pozneje, vse do danes. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 102 ___________________________________________________________________________________________ Na temelju uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremi!ninah in skladno s splošnim zakonom o ljudski obrambi je IO MLO glavne ga mesta Ljubljane odlo!il (z dne 3. marca 1951 št. 203/51), da se nepremi!nini vl. št. 265 k. o. Kapucinsk o predmestje dolo!i upravni or gan: Svet z a prosveto pr i IO ML glavne ga mesta Ljubljane. Omenjeno je že bilo, da se je JLA v nekdanji državi obnašala kot »država v državi«. To svoje ravnanje je jasno potrdila na primeru Mladike, ko ni upoštevala odloka najvišjeg a organa te republike (vlad e R. Slovenije), da JLA s!asoma zapusti vse šolske objekte na obmo !ju takratne Republike Slovenije. JLA ne le, da ni zapustila kompleksa Mladike, temve! je v ve!letnem dopisovanju s Skupš !ino ob!ine Ljubljana-Center (SOLC) zahtevala brezpla!ni prenos pravice do upravljanja kompleksa Mladike. To je najbolj razvidno iz odgovora SOLC (št. 464-11/66-8/BL-SP z dne 12.5.1966) na dopis, ki ga je posla la VP št. 9685/14 Ljubljana. SOLC je obvestil navedeno VP (JLA), da je Svet za družbeni plan in finance SOLC na 47. redni seji (dne 25.4.1966) razpravljal o predlogu VP glede brezpla!nega prenosa pravice upravljanja kompleksa Mladika na Državni sekretariat za NO SFRJ s sklepom, da se predlogu ne ugodi. Svet ugotavlja, da je bil kompleks Mladika zgrajen za šolske potrebe in da je tem namenom tudi služil do druge svetovne vojne. Zaradi pomanjkanja šolskih prostorov je moral a ob!ina na svoje stroške graditi nove šole. Zato meni, da je edino umestno, da JLA za Mladiko pla!a primerno odškodnino, nikakor pa ni spreje mljivo, da bi ta kompleks uporabljala brezpla!no. (šef službe Ljubo Brezigar, dipl. iur.). SOLC je tudi na svoji 68. redni seji Sveta za finance in družbeni plan (z dne 13.9.1967 AD- 2/5) razpravljal o zahtevku Vojne gradbene direkcije Zagreb za brezpla!no dodelitev kompleksa Mladika v Ljubljani. Sprejet je bil sklep, da se navedene nepremi!nine odprodajo, stanovanjsko podjetje DOM pa naj pripravi vso potrebno tehni !no dokumentacijo, vklju !no s konceptom kupoprodajne pogodbe. Zaradi nenehne težnje mesta, da si pridobi Mladiko v dejansko posest ali da dobi pravi !no odškodnino, je DSNO SFRJ 15.7. 1969 vložil tožbo na ugotovitev nosilca pravic e uporab e kompleksa Mladike. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 103 ___________________________________________________________________________________________ Mestno javno pravobr anilstvo je v odg ovoru (št. 464-11/66-22/PS) nave dlo dejansko stanje: »- da je vojska JLA zasedla kompleks Mladike od osvoboditve dalje in jo uporabljala za svojo bolnišnico, nikakor pa ni sprejemljivo, da bi ta kom pleks uporabljala brezpla!no, - da se ob!ina lastništvu nikoli ni odpovedala in da je pri!akovala, da se bo JLA v ustreznem !asu izselila iz tega kompleksa, - ob!ina je bila pripravljena privoliti v prenos pravice upravljanja kompleksa Mladika za primerno odškodnino, ka r je J LA vz trajno z avra!ala, - sklicevanje JLA na priposestvovanje je veljalo za nepošteno, ker se je JLA zavedala, da je lastnik kompleksa ob !ina.« JLA je na to negativno mnenje javne ga pravobranilca leta 1969 vložila tožbo pri Okrož nemu sodiš!u v Ljubljani, ki je 9.10.1969 razsodilo, da se tožba SFRJ–DSNO proti ob!ini Ljubljana- center zavrne kot neutemeljena. DSNO JLA ni bil zakoniti nosilec pravice uporabe Mladike. SFRJ- DSNO je nato vložil prito žbo pri Vrhovn em sodiš !u R Slovenije v Ljubljani. Vrhovno sodiš!e je odlo!ilo v imenu ljudstva (27.3.1970, predsednik senata Jože Kobal), da se pritož bi tože!e stranke ugodi in na podla gi te razsodbe za Mladiko vpiše pravica uporabe na DSNO SFRJ. Vrhovno sodiš!e R Slovenije v svoji obraz ložitvi sodbe kot razlog navaja dejstvo, da je JLA zasedla Mladiko kot nekdanjo okupatorjevo v ojaško bolnišnico. To sodbo Vrhovne ga sodiš!a se lahko razume, kot da je ob!ina Ljubljan a hotela odvz eti JLA vojaški plen, ki najbi ji pripadal kot zmagovalki nad okupatorjem. Vojni plen Jugoslovanske »ljudske« armade vsekakor ne more biti šolski objekt (kompleks Mladika), ki je pripadal ob!ini Ljubljana, a ji ga je s silo zasedla okupatorska vojska. Druga!no težo bi taka odlo!itev vsekakor imela, !e bi okupatorska vojska med okupacijo zgradila svojo bolnišnico v Ljubljani in bi to po koncu vojne zasedla JLA. V takem primeru bi se ta poseg lahko obravnaval kot vojni plen. Toda, slika o taki armadi in pravnih strokovnjakih, ki so »pravi!no« odlo!ali v imenu ljudstva, tako da »ljudska « armada po odlo!itvi Vrhovne ga sodiš !a v R Sloveniji pride do družbene lastnine pod krinko vojnega plena, je povsem jasna in komentar ni potreben. Pa še to! Mestna ob!ina Ljubljana je morala poravn ati nastale pravdne stroške prve in druge vrste, ker je tože!a stran JLA uspela v sporu proti njej. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 104 ___________________________________________________________________________________________ Temu bi lahko dodali še zelo lep komentar iz diplomske naloge, ki jo je ob primeru Mladike na Pravni fakulteti v Ljublja ni zagovarj ala leta 1999 Nina Marjetka Markoli: »Moja stališ!a glede ravnanj JLA po osvoboditvi leta 1945 in pozneje v pravdi na ugotovitev nosilca pravice uporabe na nepremi!nin Mladika ter odlo!itve Vrhovne ga sodiš !a, ki je prito žbi DSNO ugodila, so strnjena v reku »Ab abusu ad usum non valet consequentia « (prev.: ni dopustno, da bi se z zlorabo dosegla pravica rabe), saj je jasno, da je JLA z zlorabo prišla do pravice, ki ji sicer ni pripadala. Zlorabo je storila JLA že po kapitulaciji Nem!ije, ko je novoustanovljena vlada z Borisom Kidri !em kot predsednikom te vlade junija 1945 prepovedala nastanitev vojske v šolah. « 4.2.6.1 Pravica vknjižbe na DSNO Na podla gi sodbe Vrho vnega sodiš !a SRS v Ljubljani z dne 27.3.197 0 je JLA pridobila pravico vknjiž be družbene lastni ne za komp leks Mladika na DSNO in s tem pridobila lastni ško pravico. JLA je od leta 1945 zasedala in izkoriš !ala Mladiko, v kateri je bil nameš!en en del vojaške bolnišnice (o!esni, ORL , ATD in dermatolo ški oddelek, rentgen, otroška ordinacija, ginekološka ordina cija, ambulanta za aktivni vojaški kader in upokojenc e ter njihove družine, vojaška garnizonska ambulanta s stacionarjem, nujna zdravstvena služba, lekarna, laboratorij, nižja vojaška z dravniška komisija in pomo žna !eta). Po takratnem uradnem zdravstv enem zavarovanju oseb so pravico zdravljenja v vojaški bolnišnico imele tudi civilne osebe, !e so prost e zmogljivosti bolnišnic e omog o!ale sprejem takšnih bolnikov. Po neuradnih poda tkih se je v vojaški bolnišnici nenehno zdravilo približ no 30 % civilnih oseb. V kompleksu so bili takrat trije objekti: Licej (objekt A), Mladika (objekt B), pomožni objekt (objekt C) in montaž no-demont ažni objekt (objekt D). Dvoriš !e Mladike ni bilo posebe j urejeno. Pohodne in pro metne povr šine so bile iz zbite zemlje in posute z gramoz om. Leta 1974 je bila narejena celotna rekonstrukcija infrastrukturne mreže vodovoda in kanaliz acije z dograditv ijo nove (za odvod atmosferske vode) ter nova mreža plinske in Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 105 ___________________________________________________________________________________________ toplovodne napeljve s priklju!kom na mestno omrežje. Okrog kompleksa je bila zgrajena elektri!na mrež a za osvetlitev kompleksa. Poho dne in prom etne površin e so bile asfaltirane, urejeni so bili prostori za parkiranje, preostali del kompleksa pa je bil urejen kot zelene površine. V kompleksu je bil urejen tudi nov, nadzorovan vhod - stražarnica (objekt E) z vhodno in iz hodno ramp o s Šubi !eve ulice. (Priloga 56) 4.2.6.2 Licej, objekt A, P+2 Ta objekt je v celem svojem gabaritu podklete n. Objekt je bil po svoji temeljni gradbeni konstrukciji in ob rednem vzdrževanju v dobrem stanju. Napeljave v objektu, sanitarni vozli in druga oprema pa so bili zastareli. Objekt je bil o grevan iz svoje kotlovnice, ki je bila v kleti. Leta 1972 je bila v objektu narejena celotna zamenjava vodovodne in kanalizacijske mreže ter mreže centralne kurjave, urejeni in modernizirani so bili sanitarni vozli s kopalnicami za leže!e bolnike, sanitarni vozli za osebje in zunanje paciente. V objektu so bile narejene manjše adaptacije, usklajene s potrebami posamez nih oddelkov in vgraditvijo sodobnejše medicinske opreme. Namembnost etaž je bila naslednja: Klet: - skladiš!e za bolniško opremo, - garderoba za leže!e bolnike, - kopalnica z a bolnike ob sprejemu v bolnišnico, - arhiv za vodenje celotne evidence bolnikov za vojaško bolnišnico v Ljubljani (Moste in Mladika), - kotlovnica s skladiš !em za premog, ki je prenehala delovati leta 1972, ko je bil objekt priklju!en na mestno to plovodno omrež je. Pritli!je: - poliklini!ni rentg en, ki je do leta 1975 uporabljal stare, že izrablje ne tipe aparatov. Takrat je bila narejena popolna adaptacija prostorov rentgena, vgrajeni so bili najmodernejši tipi Philipsovih aparatov ter temnica z aparatom za razvijanje rtg. filmov; - poliklini!na služba z administracijo za sprejem bolnikov; Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 106 ___________________________________________________________________________________________ - splošna ambulanta za civilne zavarovance; - ambulante - k abineti z a interno in kirurško medic ino; - otroški kabinet; - pisarna na!elnika polikl inike; I. nadstropje: O!esni oddelek: - o!esni ambulanti, - o!esni oddelek z bolniškimi sobami in pripadajo !imi sanitarijami za leže!e bolnike, - soba za dežurno osebje, - zdravniška soba, - soba na!elnika oddelka. Zobni oddelek: - ambulante, r azdeljene p o diag nostiki z obne bolez ni, - RTG z a slikanje z ob s t emnico z a razvijanje filmov, - soba za na!elnika. II. nadstropje: ORL-oddelek(za bolezni ušes, grla in nosa): - ORL-ambulante, - OR L-oddelek z bolniškimi sobami in pripadajo !imi sanitarijami za leže!e bolnike, - opera cijski blok, - !ajna kuhinja z jedilnic o za leže!e bolnike ORL in o!esnega oddelka, - soba za dežurno osebje, - zdravniška soba, - soba na!elnika. 4.2.6.3 Mladika, objekt B, P+2+P Objekt je podkleten pod celim gabaritom. Ima visoko pritli !je, ker je klet uporabna za delovne prostore z dnevno svetlobo. Kot z gradba je objekt do bro vz drževan. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 107 ___________________________________________________________________________________________ Ve!krat je bil adaptiran za potrebe razli!nih oddelkov in to le deloma v razli!nih !asovnih obdobjih. Prva adapta cija je bila opravljena v kleti objekta, ko je bil ta priklju !en na mestno toplovodno omrež je leta 1972 in je bila ko tlovnica preurej ena v toplotno postajo. Sledile so adaptacije za name stitev dermatološke ga oddelka 1976, ko je bila cela druga etaža preurejena v dermatološki oddelek. V objektu je ukinjen oddelek ATD (plju !ne bolezni), in sicer leta 1967 zaradi majhnega števila obolelih. Namesto tega o ddelka je bil odprt labor atorij z a vso Mladiko. Preostali del objekta je tudi po letu 1976 preurejen v vojaško garniz onsko ambulanto s stacionarjem. Pri adaptaciji so bile zamenjane vse dotrajale napeljave. Namembnost prostorov p o etažah je bila: Klet: - poliklini!ni laboratorij, - !ajna kuhinja in jedilnic a za leže!e bolnike (vojake), - kopalnica s sanita rijami z a leže!e bolnike (vojake), - skladiš!e bolnišni !ne opreme za leže!e bolnike (vojake), - toplotna postaja. Pritli!je: - garniz onska ambulanta za sprejem bolnikov (vojakov) s prostorom z a administracijo, - ATD ( anituberkuloz ni dispanz er) do 1976, - po letu 1976 laboratori j. I. nadstropje: - garnizonska ambulanta za leže!e vojake, - ambulanta za preglede, - manjši laboratorij z a pregled krvi in urina, - soba za dežurno osebje, - zdravniška soba. II. nadstropje Dermatološki oddelek: Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 108 ___________________________________________________________________________________________ - ambulante za pregled pacientov, - mala operacijska dvorana s pomožnimi prostori za dermatološke pose ge na kož i in ož ilju, - administracija oddelka, - zdravniška soba, - soba za dežurno osebje, - sobe s sanitarijami za leže!e bolnike, - !ajna kuhinja z jedilnic o, - soba na!elnika oddelka. Podstrešje: - spalnice za vojake obskrbne !ete, - vojaški klub s sejno sobo ter sa nitarije (kop alnice in W C). 4.2.6.4 Objekt C, visokopritli !ni objekt Objekt je bil do polovice podkleten, nad tem podkletenim delom pa je bilo visoko pritli !je. V objektu je bil nameš!en ginekološki kabinet. Drugi del objekta - nizko pritli!je, se je ves !as up orabljal kot bife (kantina ). Po adaptaciji in modernizaciji tega objekta je bila v enem delu nameš!ena garnizonska lekarna za poliklini!ne službe in garniz onske ambulant e, v drugem objekta pa ambulanta za zobno protetiko. 4.2.6.5 Objekt D, nizkopritli !ni objekt Leta 1976 je bil zgrajen na dvoriš !u nov pritli!ni montaž no-demontaž ni objekt tipa Marles za garnizonsko ambulanto. V tem objektu so bile nameš !ene naslednje zdravstvene dejavnosti: - ambulante z a pregled aktivnih in upokojenih vojaških zavarovancev ter !lanov njihovih druž in, - zobna ordinacija, - sanitarije za paciente, - manjši priro !ni laborato rij, - prostori z a nižjo zdravniško komisijo (naborna komisija), Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 109 ___________________________________________________________________________________________ - služba nujne zdravniške pomo!i, - sanitarije za uradno osebje. 4.2.6.6 Opustitev kompleksa Mladika JLA je opisani kompleks (ki je bil v družbeni lasti MOL od leta 1920) uporabljala vse od za!etka nove države FNRJ , najprej s pravico uporabe. Po sodbi Vrhovnega sodiš !a R Slovenije, ki je dovolilo vknjiž bo Mladike v dobro DSNO SFRJ (JLA), pa jo je 27.3.1970 dobila v last. Po perspektivnem na!rtu razvoja garnizije Ljubljana bi JLA bolnišnico Mladika zapustila kot neperspektivno in se preselila v na!rtova no novo vojaško bolnišnico na lokaciji Hrušica!Fužine, objekte Mladike pa bi predala v uporabo Mestni ob!ini Ljubljana za dolo!eno odškodnino. Ta odškodnina naj bi se prištela k odškodnini, ki bi jo JLA zahtevala tudi za nadomestilo centralnega dela Vojaške bolnišnice v Mostah. Gradbeni oddelek Povelj stva IX. A je namr e! pripravljal tehni!no dokume ntacijo za gradnjo že omenjene vojaške bolnišnice v Ljubljani, ki bi morala biti kon!ana v za!etku 90-tih let prejšnje ga stoletja. To se ni zgodilo, ker so prednost pri gradnji dobile sarajevska in zagrebška VB ter Vojaškomedicinska akademija v Beogradu (VMA). Proces cenitve objektov Mladike in kompleksa Moste so z aradi visoke inflacije odla gali za pozneje. Pravi trenutek za resne pogovore okrog nadome stila za kompleksa Mladika in Moste je bil v za!etku leta 1980, ko je gradbe ni oddelek razpisal nate!aj za izdelavo idejnega arhitektonskega na!rta za novo voj aško b olnišnico v Ljubljani. Prvo na grado z a projektno dokumentacijo je l eta 1980 dobila projektna organizacija BIRO 71 iz Ljubljane. Za!etek gradnje je bil na!rtovan za leto 1982, dokon !anje pa je bilo na!rtovano do druge polovice 90-tih let prejšnjega stoletja. Do izdelave izvedbenih projektov in gradnje objekta nove nikoli ni prišlo. (glej gradivo nove vojaške bolnišnice, Hruši ca!Fužine) Leta 1985 je SSNO na novo razdelil prostor nekd anje SFRJ v vojaškem smislu, tako da je bilo ozemlje Slovenije ponov no vklju !eno v Zagrebško armadno obmo!je. Po novih vizijah JLA je Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 110 ___________________________________________________________________________________________ ta kompleks Mladike nameravala opustiti in vso njeno vsebino namestiti v kompleks Vojaške bolnišnice Moste z morebitno dog raditvijo manjkajo !ih zmogljivosti. V obdobju med 1990 in 1991 sta vojaški bolnišnici Mladika in Moste kazali žalostno podobo, saj se je JLA že zavedala , da se bo morala umakniti iz Repub like Slovenije. Bila je prepri !ana, da vse, kar je njeno, pri umiku lahko odnese s seboj. Tako je za!ela demontažo najdražje in najbolj ob!utljive medicinske opreme in pripravo za transport. Žal te demontaže niso opravljali strokovnjaki dobavitelja opreme, ki so opremo montirali ob vgraditvi, temve ! vojaki nabo rniki. Po umiku JLA iz Slovenije je oprema ostala v bolnišnici, saj je bil verjetno namen JLA le, da z nepravilnim in nestrokovnim ravnanjem povz ro!i nepopravljivo škodo. 4.2.7 Voja ško os krbov ališ!e (v o bdobj u JLA Intenda ntsko skladi š!e in peka rna) Ta kompleks vojaške ga oskrbovališ !a z vsemi objekti, ki jih je zgradila avstrijska vojska med letoma 1908 in 1910 je ostal vse do leta 1945 ena ke velikosto, tj. 1 ha, 73 a, 0,9 m². Na podla gi odlo!be Mestne zaplembne komisije v Ljubljani z dne 30.08.1945 Zpl. 160/45, je bil ta kompleks pove !an še za 1 ha, 83 a in 22 m² (lastnik Codelli baron Anton). Temu je bilo dodano še zemljiš !e, ki je bilo takrat pod upravo ob!ine Center in sicer v velikosti 45 a 02 m² tako da je bilo celotna ve likost 3 ha, 0,1 a in 33 m². Takoj po prevz emu kompleksa v njegovi razširjeni obliki je za!ela JLA po svojem programu graditi manjkajo!e pritli!ne objekte iz trdnega materiala in provizori!ne objekte v obliki nadstrešnic in barak. Do opisane ga vojaške ga oskrbovališ !a je bil šele leta 1946 zgrajen železniški tir. Ta je bil zgrajen, kot podaljšek industrijskeg a tira podje tja Mercator. Narejen je na odprti progi Ljubljana-Karlovec, med postajama Ljubljana-Rakovnik in Ljubljan a, in sicer na podlagi gradbenega dovoljenja takratne Železniške uprave Ljubljana. Uporabna dolžina tira na dvoriš !u oskrbovališ !a je bila 48 m. Tir je imel vzpon 4,3 % v smeri tirnega zaklju!ka, zato so morali biti stoje!i vagoni nenehno zavarovani proti samopremaknitvi. Upor abnost tira je bila Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 111 ___________________________________________________________________________________________ dovoljena po komisijsk em ogledu 14.8.1953. Ta tir se je uporabljal tudi za parkiranje »modrega vlaka «, s katerim se je takratni preds ednik države J. B. Tito vozil, kadar je prišel v Slovenijo. Glede na to, da je bila polovica tega kompleksa v lasti mesta Ljubljane, tj. 1 ha, 83 a in 22 m², uporabljala pa ga je JLA, je mestna ob!ina ve!krat zahtevala, da se ta del sprosti za gradnjo stanovanj, vojska pa naj se preseli na drugo lokacijo. Ena takih zahtev je bila izre!ena že v obdobju, ko je ozemlje Republik e Slovenije pripadalo zagrebškemu arma dnem obmo !ju in je JLA pripravljala predlog za umik s tega kompleksa. Ta umik je bil predviden v dveh fazah, pripravljen je bil tudi že urbanisti !ni na!rt stanovanjske soseske. Do uresni!itve te zamisli verjetno ni prišlo zaradi tega, ker se je v tem !asu že pripr avljalo oblikova nje IX. A s sedež em v Ljubljani, kompleks pa na novo oz na!en kot per spektiven z a JLA. (Prilog a 57) Po prostorskem na!rtu Ljubljanske garnizije iz leta 1979 je bil komplek s dokon !no ozna!en kot neperspektiven. Njegova vsebina naj bi se prenesla v vojašnico Boris Kidri ! v Šentvidu, in sicer po do govoru o n adomestni g radnji. Zaradi obojestr ansko neuspešnih pogajanj je ta kompleks spremenil svojo namembnost šele leta 1991, po osamosvojitvi republike Slovenije. V tej vojaški oskrbovalnici so bili: - uprava 817. int.B. (intendantskega bataljona), - 1. int. skl. (intendantsko skladiš !e) s pek arno, o butveno in šiviljsko delavnico ter kemi !no !istilnico. V kompleksu je bilo približ no 100 vojaških in civi lnih oseb, z aposlenih v JLA. 4.2.8 Voja ška or ožarn a (v obdo bju J LA Teh ni!na del avnica Parmova) Ta kompleks je po odlo!bi Okrožnega sodiš!a v Ljubljani z dne 17.12.1 945. št. Zp 692/45-1 zaplenjen ing. Lampbertu Muri in Minki Muri kot solastnikoma teh nepremi !nin. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 112 ___________________________________________________________________________________________ Nepremi!nina je bila prenesena v družbeno lastnino in je od leta 1969 vknjiž ena na naslov Ministrstva narodne obrambe. Takoj po osvoboditvi leta 1945 je kompleks zasedla JA, ki je tu zbirala trofejno orožje in drugo opremo, ki jo je bilo treba usposobiti. Takoj na za!etku leta 1946. je bila ustanovljena Tehni !na delavnica IX. A–Zagreb. Tu je delovala artilerijska delavnica »ARDEL«, ki je imela dva svoja obrata. En obrat se je nahajal v jahalnici kompleksa Topni ške vojašnice (»kasarna Ljube Šercera«), drugi pa v nekdanjem ljubljanskem velesejmu (v Tivoliju) kot moto-tehni!na delavnica. Kadri, ki so delali v delavnica h, so bili rekrutira ni iz roških delavnic (GŠ NOV Slovenije) in tudi iz drugih enot IV. armade. V delavnicah je bilo zaposlenih nekaj sto nemških vojni h ujetnikov, specialistov z a vojaško tehniko. V delavnici je za!ela delovati tudi poklicna vojaška mojstrska šola za puškarje, topniške mojstre, avtomehanike in radiomehanike. Na "eškem se je takrat šolala generacija optikov, finomehanikov in instrumentalistov ter drugih poklicev za vzdrževanje in remont vojne tehnike, ki naj bi de lali v teh delavnicah. Potrebno remontno opremo in obdelovalne stroje za IV. armado so po prvi teritorialni razporeditvi ozemlja FLRJ pripeljali iz evakuirane puljske ladjedelnice. Tako je bila delavnica usposobljena za lahki, srednji in generalni remont, zato sta bili ukinjeni delavnici v Tivoliju in Topniški vojašnici. (Prilo ga 58) Glede na to, da je bila ta delavnica za JLA zelo pomembna, je leta 1953 Gradbeni oddelek MNO (Ministrstvo za narodno obrambo, Beograd) odobril polož itev celotne kanaliz acijske mreže za fekalno in meteorno vodo, ki je do takrat poplavljala dvoriš !e. (priloga: odlo!ba MOL). Z oblikovanjem IX. A let a 1969 so bili v kompleksu objekti: 1. upravna stavb a, star ob jekt P + 1, 2. oddelek z a remont oro žja, star objekt, 3. oddelek z a pomož na dela, star objekt, Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 113 ___________________________________________________________________________________________ 4. hala z a moto-tehniko, nov objekt, velik 2000 m², 5. oddelek z a remont, sta r objekt, 6. postaja z a preiz kušnje z avorni h sistemov kolesnikov, novi objekt, 7. hala za premi!no remontno opremo, nov objekt, tip Trimo-Trebnje, 8. rampa–navoz ob industrijskem tiru, 9. skladiš !e. V tem kompleksu sta bili še: - TTR SR (teritorialna te hni!ka radionic a za sredn ji remont), - 528 TB (tehni!ka baza). V delavnicah j e bilo skupno z aposlenih 400 vojaških in civilnih oseb, uslužbencev J LA. 4.2.9 Hotel Mikli ! (v obdobju JLA D om JNA) Objekt hotela Mikli ! je bil leta 1945 po odlo !bi M estne z aplembne komisije z aradi sodelov anja njegovega lastnika z okupatorjem zaplenjen in je prišel v državno last, in sicer Ob!ine Ljubljana - cente r, kar j e bilo v sog lasju z odlo !bo AVNOJ-a z dne 21.11.1944. S pogodbo, sklenjeno med ob!ino Ljubljan a-Center in SFRJ dne 3.3.1966 , je pravica uporabe hotela Mikli ! na Trgu OF v Ljubljani prešla brezpla!no na SFRJ-DSNO-JLA. Velikost zamljiš!a je 18 a 42 m². V tem objektu je imela JLA prostore za družbeno in kulturno-z abavno življenje svojih !astnikov in njihovih družin (Dom JLA). Seveda pa so bile razmere tu mnogo skromnejše od tistih, ki so jih imeli !astniki v novih domovih JLA v Zagrebu, Splitu, Sarajevu, Nišu in Skopju. V objektu je bil kot samostojna ustanova tudi hotel za samce. Težave so nastale, ko se je leta 1969 po oblikovanju IX. A ali LAO (Ljublja nskega armadne ga obmo!ja) v Ljubljansko garnizijo preselilo ve!je število !astnikov. Zato je bila na!rtovana preselitev Doma JLA in hotela z a samce na novo lokacijo ob Dimi !evi ulici v Ljubljani. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 114 ___________________________________________________________________________________________ Na lokaciji Dimi!eva ulica so bili že v za!etku 80-tih let prejšnjega stoletja pripravljeni vsi pogoji in projekti za gradnjo, vendar se je za!etek iz dneva v dan odlagal. Zgrajen je bil hotel za samce, ne pa tudi Dom JLA, do !esar je prišlo zaradi zamenjave novega vodilnega kadra v IX. armadi in nje gove neprožnosti pri pog ajanjih z MOL. 4.2.10 Lj ubljan a v po vojne m obdobj u od le ta 1945 d o 1960 Za razvoj Ljubljan e v povojnem obdobju (v urbanisti!nem in prostorskem smislu) je zna!ilno to, da je nova državna oblast s težnjo socialisti!ne preobrazbe uvedla plansko gospodarjenje (po sovjetskem vzoru). Podrž avila je vsa zasebna proizvodna sredstva in obrate. Uvedla je plansko elektrifikacijo in industrializ acijo ter mini malizirala z asebno kmetijstvo. Že s prvo petletko, kako r so se imenovala takratna planska obdobja, je v Ljubljani na!rtovala gradnjo prvih industrijs kih objektov. Tako je sredi polj ob gorenjski progi v Šiški zrasla tovarna, imenovana Litostroj, v kateri je našel možnost za svoj obsto j degradirani podež elski živelj. Ti migracijski premiki v mesto in zaposlovanje v novih socialis ti!nih tovarnah so narekovali tudi pospešen o »udarniško « gradnjo dr užbenih stanovanj v Ljubljani. Prvi povojni osnutek urbanisti !nega na!rta mesta Ljubljane je leta 1950 pripravil Urad za regulacijo Ljubljane pri Predsedstvu vlade Republike Slovenije. Osnutek ni bil sprejet, ker je kompromisno združeval elemente predvojnih nate!ajnih projektov in na!rte regulacije mesta iz prve povojne ankete. Poznejše zasnove, ki so predvidevale širjenje Ljubljane ob krakih njenih prometnih vpadnic, prav tako niso bile sprejete. Med njimi je bil tudi regulacijski na!rt Ljubljane iz leta 1953, ki so ga izdelali avtorji N. Bežak, B. Sim!i! in M. Zupan!i!. Upoštevajo ! dotedanje zna!ilnosti koncentri!nega razvoja mesta so avtor ji svojo urbanisti !no vizijo videli v krakastem razvoju mesta, s tem, da so v svojem na!rtu poudarili zelene pasove, ki so globoko segali v mesto. Na podlag i tega dokumenta sta bila zgrajena stanovanjsko naselje Litostroj in Gospodarsko razstaviš !e. Pri tem je z vidika urbanisti!nega razvoja mesta Ljubljane pomembno zapisati tudi to, da je Izvršni svet ljudske skupš !ine RS ustanovil Urbanisti !ni inštitut SRS, ki je postal osrednja Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 115 ___________________________________________________________________________________________ raziskovalna organizacija v RS za podro!je urbanisti !nega na!rtovanja in razvoja. Prvi direktor tega inštituta je bil Lojze Rojc, sledila pa sta mu Marjan Tepina in Vladimir Braco Muši!. To je bilo tudi obdobje, ko so se okoli leta 1957/1958 ljubljanski urbanisti ukvarjali z idejo poglobitve železnice in pri tem oživljali projekte , ki jih je že leta 1930 naredil ing. Dimnik s sodelavci. (Priloga 23) "eprav JLA takrat še ni imela pripravljene neke posebne, svoje strategije za obrambo mesta, za katero bi poglobitev železnice predstavljala strateško oviro, ni podprla tega projekt in dala svojega soglasja. Brez soglasja JLA pa se tako zahtevna prostorska regulacija ni mogla uresni!iti, zato je mest o ukinilo tramvaje ter zgradilo podvoze na takratni Titovi (danes Dunajski) in Celovški cesti. Iz regulacijskih na!rtov mesta iz tega obdobja je razvidno, da vojaški kompleksi niso bili v na!rtih ozna!eni kot vojaški, temve ! kot nedefinirani prostor za zelenice. Razvidno je tudi, da JLA v najnovejših urbanisti !nih na!rtih mesta ni rezervirala nobene površine za razširitev svojih kompleks ov, saj je v najbližji okolici bila že takrat predvidena stanovanjska gradnja. To je pomenilo, da v takratnem obdoju razvoja med JLA in mestnimi urbanisti!nimi službami ni bilo medsebojne ga sodelova nja, temve ! samo nalagodajalne zahteve ali ukaz i JLA. Tako so najverjetneje iz varnostnih razlogov po ukaz u JLA iz urbanisti !nih na!rtov mesta izginili vsi vojaški kompleksi, ki so bili že od astrijskega cesarstva povs em raz umljivo oz na!eni v kartah m esta. (Priloga 59) Projektni zavod Slovenij e je leta 1957 pod vodstvom arhitektov Borisa Gvardijan !i!a in Saše Sedlarja naredil prvi konkretni urbanisti !ni program Ljubljan e, ki je bil podlaga za poznejšo izdelavo generalnega na!rta Ljubljane (iz leta 1966). V vmesnem !asu (1957 do 1966) so reševali le lokalne kriti!ne urbanisti !ne probleme v zvezi z zidavo posamez nih objektov ali obmo !ij mesta, izvajalo se je preurejanje manjših mestnih !etrti in ožjega mestnega središ!a. Vse to brez konkretnega programa in celovite projekcije urbanisti !nega razvoja mesta. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 116 ___________________________________________________________________________________________ 4.2.11 Lj ubljan a med letoma 1960 in 19 69 V takih urbanisti !no neurejenih razmerah, kot so omenjene v prejšnjem poglavju, je bil leta 1963 bil pripravljen za natis v Zavodu za urbanizem na!rt mesta Ljubljan e v petbarvni izvedbi in v merilu 1: 15.000. Ta na!rt je jasno pokaz al, do kod se je gradbeno razširila Ljubljana leta 1963. Avtor publikacije (na!rt so izdelali Šlajmer, Varken, Vrhovec in drugi), ki ga je natisnila tiskarna Ljudske pravice v založbi Mestnega turisti!nega društva, je bil Franc Ules, dipl. ing. geodezije. Z izbiro prijetnih barv je mo!no poudaril glavne prometnice, pomembne javne in kulturnoz godovinske objekte, re!ne tokove, !etrti mesta in druge površine. Turisti !no društvo je ta na!rt z nekaterimi dopolnitv ami in spremem bami do leta 1976 ponati snilo še petkrat, tudi v ve!jezi!ni varianti (Plan of the town, Plan de la Ville, Pianta della Citta, Stadtplan). Vojaški kompleksi v mestu so v tem na!rtu prikazani v enaki barvi kot druge mestne !etrti v nedetajlni izvedbi. V tem obdobju je ozemlje Republike Slovenije v vojaškem smislu pripadala še vedno Zagrebškemu armadnemu obmo !ju (V. armada ), vojaški kompleksi v Ljubljani pa so se uporabljali v takem stanju, v kakršnemu so bili zgrajeni, brez kakršnih koli programov za svoj nadaljnji razvoj. Sprememba je bila edino v tem, da so se že v tem obdobju popolnoma vrasli v mestno jedro, tak o da so se civilni objekti g radili ž e v njihovi neposredni bliž ini. Prvi celotni urbanisti !ni dokument mesta Ljubljane po drugi svetovni vojni je bil Gene ralni plan urbanisti !nega razvoja Ljubljan e (GUP). Ta plan je mestn a skupš !ina potrdila in sprejela leta 1966. Gener alni urbanisti !ni plan Ljubljan e, tj. ožjega mestnega središ !a, ki ga je izdelal Ljubljanski urbanisti !ni zavod (LUZ) v enakem merilu, vendar z dopolnjenim sez namom ulic in cest, lahko razumemo kot prvo timsko in ve!sektorsko interdisciplinarno zasnovo plana Ljubljane. Ve!ino študij za ta na!rt so pripravili zunanji strokovni sodelavci LUZ-a (arh. E. Ravnikar in arh. Miheli! s svojimi skupinami), ki so predvidevali krakasti razvoj mesta ob glavnih vpadnic ah. Stanovanjske soseske ob vpadnicah bi imele svoja lokalna središ !a. Za posodobitev novega središ !a Ljubljane so bila predvidena, kot edina mogo!a rešitev, rušenja obstoje!ih starih objektov. Sem spadajo predvsem objekti na lokaciji novo urejene ga Trga revolucije z dvema stolpnicama, blagovnico ter podz emno garažo, pozneje tudi objekt Cankarjevega doma arh. E. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 117 ___________________________________________________________________________________________ Ravnikarja, sledijo p a še poslovna stavba Metalke in kompleks Bavarsk ega dvora arh. Miheli !a itn. Vojaški kompleksi v mestu so bili od njihove izgradnje na prelomnici med 18. in 19. stoletjem in vse do leta 1968 ves !as v situaciji status quo. Uporabljali so se v prvotnem stanju, brez bistvenih sprememb v gradbene m ali prostorske m smislu, dokler se jim mesto Ljubljana s svojo vsakodnevno širitvijo ni s!asoma približ alo ter jih nato popolnoma zajelo v svoje mestno jedro. Leta 1968, ko je bila oblikovana IX. armada ali Ljubljansko armadno obmo !je s sedež em v Ljubljani, je JLA prvi! resno za!ela razmišljati in na!rtovati, kako in kam naj bi se dislocirali vojaški kompl eksi zunaj mesta, ki zaradi prostorske utesnjenosti mestneg a tkiva niso imeli možnosti za razširitev in posodobitev. Ta na!rtni pristop JLA je odprl možnost, da se z ene stani vojaški kompl eksi dislocirajo in se zgradijo v sodobni obliki na novih lokacijah, z druge strani pa, da se mesto lahko normalno razvija dalje, brez ovir, ki jih je povzro!alo življenje v vojaških kom pleksih in okrog njih. Ves proces na!rtovanj a dislokacije in posodabljanja vojaških kompleksov je podrobno opisan v tej nalogi v to!ki III. Oblikovanje IX. A, posebej pa v podto !kah 4.2.5., 4.2.6., 4.2.7. Ti kompleksi so: Mestna pehotna - belgijska vojašnica (ali kasarna 4. julij) na Metelkovi ulici, Domobranska vojašnica (ali kasarna Maršala Tita) na Roški ulici; Topniška vojašnica (ali kasarna Ljubo Šercer) na Dunajski ulici; Licej in Mladika (ali vojašk a bolnišnica Mladika) m ed Prešernovo in Šubi!evo ulico ter Škofijski zavodi Šentvid (ali kasarna Boris Kidri !). Našteti kompleksi in objekti v njih so bili pravz aprav z veliko pomo !jo, pogumom in odlo!nostjo ter z njegovo avtoriteto zgrajeni v obdobju županova nja ljubljanskega župana Ivana Hribarja (od 1890 do 1910). 4.2.12 Lj ubljan a med letoma 1969 in 19 80 Veljavni urbanisti !ni dokument (GUP), ki je nastal kot povz etek vseh urbanisti !nih panog , ki ga sestavljajo, je poskusil dati hitro rasto!emu mestu možnost za uesni !evanje in kontrolo urbanisti !nih z adev in urbanisti !ne politike ter nadzor nad njima. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 118 ___________________________________________________________________________________________ Glavna usmeritev bi morala imeti vpliv na nadaljni razvoj krakastega mesta z razvojem posamez nih sosesk kot podlag o za skladen razvoj, vendar to ni v celoti usp elo. Po letu 1974, ko je v veljavo stopila nova ustava SFRJ v smislu socialisti!nega samoupravljanja, je bilo treba obnoviti in uskladiti vse prostorske in urbanisti!ne na!rte z novo družbenoekonomsko in politi !no realnostjo. Po na!rtu razvoja vojaških struktur v mestu v 80-tih letih prejšnjeg a stoletja in na podlag i GUP-a sta Mestna skupš!ina Ljubljana (MOL) in Poveljstvo IX. A uresni!ile svoje prve skupne na!rte za disloka cijo vojaških kompleksov iz mestnega jedra. Takrat je bila zgrajena nova vojašnic a Bratstv a in enotnosti 1978 (Kasarn a »Bratstva jedinstva «) na obmo !ju Ljubljana -Polje; zgrajen je bil novi hotel za vojaške !astnike–samce; leta 1976 je bil zgrajen dijaški dom in vojaška gimnaz ija na novi lokaciji na Dimi !evi ulici; v pripravi za izgradnjo je bila nova stavba Pove ljstva IX. A na Dimi !evi ulici in Doma JLA, katerega projekti so bili že v kon!ni fazi, narejen je bil tudi idejni projek t nove vojaške bolnišnice na lokaciji Hrušica - Fužine. Z gradnjo naštetih objektov bi Ljubljani prepus tili v uporabo nasle dnje vojaške komplekse: kasarno 4. julij na Metelkovi ulici, kasarno Maršala Tita na Roški ulici, kasarno Ljubo Šercer na današnji Dunajski c esti in stari Dom J LA na M asarykovi ulici (hotel Mi kli!). V na!rtu je bila gradnja nove vojaške bolnišnice do leta 1987 s katero bi se sprostile lokacije vojaške bolnišnice Mladike in vojaške bolnišn ice Moste. Z dograjevanj em vseh manjkajo !ih objektov v kasarni Boris Kidri ! v Šentvidu (Škofijski zavodi) do leta 1987 bi se JLA v celoti dislocirala iz ožjega mest nega jedra in s tem prepustila v uporabo kompleks tehni !ne delavnice na Parmovi ulici in kompl eks intendantskega skladiš!a ob Ljubljanici (danes stanov anjsko naselje Nove Poljane). "eprav so bila zagotovljena sredstva, projektn a dokumentacija in urejena gradbena zemljiš!a za gradnjo našt etih objektov, do njihove g radnje ni nikoli prišlo. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 119 ___________________________________________________________________________________________ 4.2.13 Lj ubljan a med letoma 1980 in 19 91 Leta 1984 sta bila sprejeta Zakon o urejanju prostora ter Zakon o urejanju naselj in drugih poseg ih v prostor. Uskla jevanje v prostoru je postala nuja, pri !emer je imela JLA kot eden izmed subjektov na!rtovanja nekaj !asovne prednosti. Zvezni sekretar za ljudsko obrambo je že leta 1974 predpisal Pravilnik o na!rtovanju razvoja in prostorske ga urejanja infrastrukture JLA. Na podla gi tega pravilnika je JLA na ozemlju IX. A uskladila vse svoje prostorske na!rte z družbeno-politi!nimi organiz acijami, ki še niso imele sprejetih navedenih republiških zakonov. Poveljstvo Ljubljanske ga armadne ga obmo !ja, ki je s pomo !jo svojega Gradbenega oddelka do leta 1980 uspešno sodel ovala z MOL pri realizaciji obojestransko za!rtanih urbanisti !nih nalog za preselitev vojaških kompleks ov iz mestnega jedra, je pod novim poveljstvom IX. A leta 1980, ki g a je prevzel generalpolkovnik B ranko J erki!, popolnoma prenehalo. Posebej pomembna za MOL je bila takrat lokacija Šercerjeve vojašnice na Titovi cesti (danes Dunajski). Na tem prostoru je bila na!rtovana gradnja stanovanj, ki so bila pomembna tako za mesto kot tudi za JLA. Zanje so že bili narejeni tako idejni na!rti kot tudi finan !na konstrukcija. Premestitev te vojašnice kot tudi drugih vojaških objektov v mestu je ostala neuresni!ena vse do let a 1991 oz . do osamosvojite Slovenije. Novega poveljnika ni zanimala problematika mesta, še manj preselitev vojaških kompleksov iz mestnega jedra, ker je bil z obstoje!im stanjem povsem zadovoljen in prepri !an, da v tem smislu niso potrebne nikakršne spremembe. Veliko bolj ga je zanimal na!in, kako bi usposobil vojake, da bi vojska sama pridelovala vso potrebno hrano. To svojo zamisel je uresni !il na vojaških polig onih in vadiš !ih, ki so bila na zemlji, ki so jo zaradi višjih interesov odvz eli kmetom. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 120 ___________________________________________________________________________________________ 5 OBLIKOV ANJE IX. A ALI LJU BLJANSKE GA ARMADNE GA OBMO"JA Prostor nekdanje SFRJ so v vojaškem smislu v šesti zapovrstni razdelitvi med letoma 1968- 1970 razdelili v devet armadnih obmo !ij (Priloga 53) S to razdelitvijo je bila ustanovljena IX. armada oziroma Ljubljansko armadno obmo!je (LAO) s sedežem v Ljubljani, ki se je teritorialno popolnoma prekrivalo z današnjimi mejami samostojne Republike Slovenije. Tako je ostalo vse do leta 1989, ko je na novo prišlo do vojaškega preoblikova nja nekdanje SFRJ in je R Slovenija ponovno ostala brez armadnega sedeža, ki je bil preseljen v Zagreb, ozemlje R Slovenije pa raz deljeno n a Ljubljanski in Maribors ki korpus. Eden izmed glavnih razlogov za šesto razdelitev ozemlja Jugoslavije v vojaškem smislu je bila uresni!itev na!rta splošne ljudske obrambe, osno vane na Zakonu o ljudsk i obrambi in Zakonu o jugoslovanski ljudski armadi. Oba zakona imata svoje korenine v partiz anski vojni ali splošnem ljudskem odporu in v najnovejših okoliš !inah, v katerih se je znašla SFRJ po resoluciji Informbiroja upoštevaje dejstvo, da se vsak najbolj u!inkovito brani in vojskuje na svojem domu in z a svoje ognjiš!e. Tako sta bili v okviru stratešk e obramb e SFRJ pripravljeni v tem smislu dve takti!ni varianti obrambe. Ena naj bi bila »vzhodna «, ki naj bi najprej odvrnila napade !lanic Varšavskega pakta, pri !emer bi druga »zahodna« varianta odvrnila napade Nata. Slovenija je spadala v drugo takti!no varianto, kar je bil eden izmed razlogov, da se je v njenem okviru organizirala IX. armada. V IX. A pa so bili oblikovani mo!ni garniz oni v takti!ni smeri Ljubljan a–Trst, na Vrhniki , v Postojni, Pivki, Vipavi in Ajdovš !ini. Garnizoni Kranj–Celje in Maribor so bili organizirani v smeri proti avstrijski meji, pri !emer so manjši garnizoni, kot sta Novo mesto in "rnomelj, imeli vlog o zalednih garnizonov. Zaradi predvidevanja neposrednega napada na SFRJ ali spopada med Natovimi silami in silami Varšavsk e pogodbe, ki bi se odvijal v primeru raketne vojne preko prostora SFRJ, je bil v rajonu garnizona Vrhnika nameš!en polk protizra!ne obrambe (PVO–protiv-vazdušna odbrana). Na ravni civilnih struktur R Slovenije so bili ustanovljeni vsi organi teritorialne obrambe, od republiške ga štaba TO d o vseh niž jih org anov in družbeno-politi !nih skupnosti. Tako naj bi bil i Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 121 ___________________________________________________________________________________________ vsaka enota, družbeno-politi!na skupnost ali vsak posamez nik pou!eni o svojem mestu in vlogi, ki naj bi ju imeli v sistemu teritorialne obrambe. Na ravni ob!in in njihovih urbanisti!nih služb so bili narejeni na!rti zaš!ite mest in na!rti za evakuacijo civilnega prebivalstva na že v naprej urejene rajon e. Na podla gi urbanisti!nih na!rtov mest in vasi so v stavbah, ki so imele posebno strateško lego, gradili bunkerje za teritorialno obrambo in protiat omska zakloniš !a za civilno prebivalstvo. Nova vojaška teritorialna razporeditev Jugoslavije leta 1969 je bila zasnovana tudi v smislu kadrovskega vprašanja. Prvi! po osvoboditvi leta 1945 so bili poveljniki armd imenov ani na nacionalni osnovi, tako kot tudi ve!ina poveljstvenega pomožnega !astniškega kadra kot so na!elnik štaba, pomo !nik za zaledje in moralno politi!no vz gojo ter dru gi. Glede na zgoraj navedeno spremembo je prvi! prišlo tudi do sprememb e v uporabi jezika v zunanji komunikaciji JLA z mati!nimi republika mi. V notranji komunikaciji pa je v JLA še naprej ostal v veljavi sr bski jezik kot jezik poveljevanja in sporazumevanja. Administrativno oblikov anje in popoln itev takratnega LAO z operativnim !astniškim kadrom nista bila vprašljiva, saj so številni posamezniki (!astniki) komaj !akali, da se odpre kakšno prosto mesto za napredovanje v službi, tako da so bili opera tivni oddelki poveljstva hitro in uspešno popolnjeni. Ve!ji problem za KA je predstavljala nezadostn a popolnjenost GO, ki je imel nalogo, da v kratkem !asovnem obdobju ustvari vse pogoje za namestitev vojaških enot, ki so razporejene po posamez nih g arnizijah IX.A. po njenem oblik ovanju. 5.1 GRADBENI ODDELEK IX. A Gradbeni oddelek, ki ga je pri oblikovanju svoje organiz acijske strukture imelo Poveljstvo IX. armade kot eno zalednih organizacij za mirnodo bske potrebe JLA (danes logistika), pa je bil popolnjen komaj 50-odstotno in ni mogel izpolniti pri!akovanih in na !rtova nih obvez nosti. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 122 ___________________________________________________________________________________________ Kadrovska popolnitev tako specifi !nega oddelka, kot je Gradbeni oddelek, ni bila preprosta. Da bi uspešno deloval, je moral v svoji organizacijski strukturi imeti visoko izobraž ene strokovnjake z izkušnja mi v tej panog i, kot so inženirji arhitekture, gradbeništva, geodez ije, strojništva, gozdarstva, statiki, elektroinž enirji, ekonomisti, pravniki, tehniki in pomož no administrativno osebje. Takšnih strokovnjakov ne glede na to, ali so nosili uniformo ali pa so bili zaposleni kot civili v JLA, ni bilo lahko preseljevati z enega konca države na drugega, kot je to bil primer v zvezi z operativnimi kadri. Slednji so taka preseljevanja doživljali pozitivno kot napredovanje v služ bi, medt em ko strokovnjakov Gradben e službe niso z animala morebitna napredovanja, temve! delo v stalnem okolju, tako da so premestitev sprejemali kot kazen. Dopolnjevanje Gradbenega oddelka je bilo, kljub temu, da je trajalo ve! let, neusp ešno. Na razpise za zaposlovanje strokovnjakov v gradbenem oddelku LAO se iz Republike Slovenije namre! nih!e ni odzval. Pri tem moramo omeniti, da so bile takrat pla!e v JLA najmanj za 30 odstotkov nižje od pla! v družbenem sektorju, kar gotovo ni bilo spodbu dno za zaposlitev v JLA. Pridobivanje stanovanja za zaposlene pa je šlo po vrstnem redu, zato bi nanj kandidati, ki bi se kot strokovnjaki z aposlili v armadi, morali !akati ve! let, kar je bilo še manj privla!no. N a take razpise se niso oglašali niti iz drugih republi k. Zato smo leta 1974 takratnemu poveljniku LAO, generalpolkovniku Francu Tav!arju Roku, predla gali, naj v razpis za zaposlitev postavi dodelitev stanovanj na prvo mesto, in sicer takoj po opravljen em poskusnem roku in z desetletno obvez nostjo. Pove ljnik je naš predlog podprl in ga v celoti uresni !il, tako da smo lahko dobili in izbrali kakovostne strokovnjake iz Sloven ije in drugih republik, ki so se zaradi stanovanja sprijaz nili z manjšo pla !o. Podpora poveljnika LAO generalpolkovnika Franca Tav!arja stroki je bila nenehno prisotna, ker je pravo!asno ugotovil, da samo uspešna Gradbena služba lahko koristi celotni armadi pri reševanju njenih operativnih potre b in družinski h potreb njenih pripadnikov. Ugotovil je tudi, da je edino smiselno strokovnjake gradbene službe uporabljati samo na podro !jih njihovega poklica. Ni treba tratiti njihoveg a !asa z opravljanjem dežurnih služb, v katere so bili pred njegovim prihodom vklju!eni na železniških postajah, komandah in podo bno, kar je podkr epil še s svojim ukaz om za podro !je IX. A. Navedel bom še en pomemben dogodek, ki je pokazal njegovo daljnovidno st pri reševanju zelo ob!utljivih vprašanj ter situacij v vojaš kem gradbeništvu, ker se ni spuš!al v pravno razpravo o Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 123 ___________________________________________________________________________________________ posledicah, temve ! je svojo pozornost namenjal predvs em odstranjevanju vzrokov. Še posebej se je ta njegov pristop pokaz al pri zrušitvi zastarele ga objekta med adapt acijo v vojašnici v Celju. Ta dogodek, s katerim je bil seznanjen tudi generalštab JLA, je bil takrat klju!nega pomena za uvajanje reda v gradbenih posegih in spoštovanje pravil stroke , ne le v IX. armadi, temve! tudi na splošno v celotnem vojaškem gradbe ništvu nekdanje JLA, kjer so se dogajale podobne stvari. Projekt za rekonstrukcijo tega objekta je leta 1973 naredila projektna organizacija Centroprojekt iz Beograda. Projekt je v objektu P + 2 + podstrešj e predvideval samo zamenjavo lesene medetažne konstrukcije z masivno armiranobetonsko. Pri tem projektant ni podal nobene analize stanja objekta v zvezi s stabilnostjo ali nosilnostjo sten ter kakovostjo vgrajenega materiala, kot da gre za nov objekt. Projekt, ki je ponudil samo stati!ni izra!un za medetaž no konstrukcijo, brez kakršnega koli drugega izvajalskega projekta za tako zahtevno revitaliz acijo objekta, smo na reviz iji zavrnili. Zahtevali smo dodatno dodelavo celotnega projekta s preisk avo kakovosti in stanja objekta v celoti (temeljev, nosilnih sten, vgrajenih materialov, stati!ni izra!un za celotno varnost objekta pri predvideni adaptaciji itn.). Treba je pripomniti, da smo tako odlo!itev sprejeli glede na izkušnje, ki so temeljile na izkušnjah, pridobljenih po potresu v Skopju leta 1963 in so s e nanašale na sanacije vojaških objektov. V vojski je bila takrat ukorenin jena navada, da je bil vsak poveljnik vojašnice po malem tudi arhitekt in gradbine c, ki je hotel na hitro reševati gradbene zadeve v svoji vojašnici. Iz Celjske vojašnice so zaradi »nujnosti« adaptacije pritiskali na takratnega pomo!nika poveljnika za zaledje, ta pa naprej na gradbeni oddelek, ne glede na pripombe ob reviziji projekta. Pripombam na projekt in predlogom dopolnitev, ki so bile uradno in strokovno zahtevane, ni hotel prisluhniti niti jih ni upošteval. Sebe je postavil v vlogo ustneg a nalogodajalca, svoje podrejene uniformirane strokovnjake v Gradbenem oddelku pa kot obve zne izvršitelje njegovih ukaz ov. In za!elo se je … Delo je prevzelo gradbeno podjetje Ingrad iz Celja in v celotnem objektu podrlo vse medetažne konstrukcije (3), tako da so ostale proste samo zunanje stene, visok e približ no 14 metrov, kar je bila stati!no skrajna neumnost. Nato so za!eli betonirati vogalni del objekta, s konstrukcijski mi razponi od 6 do 10 metrov, ter nato prišli do tretje ploš!e na podstrešju. V tem vogalnem delu so bile nameš !ene najve!je spalnic e za približno 50 vojakov Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 124 ___________________________________________________________________________________________ v eni spalnici, ki naj bi spali na eno- ali dvoetažnih pogradih, skupaj torej za kakšnih 150 do 200 vojakov. Poveljnik LAO gene ral Tav!ar je zahteval od glavne ga inženirja, naj mu poro!a, kako se je lahko zgodilo, da se je podrl objekt v celjski vojašnici. Novica o tem, kaj se je zgodilo na objektu, za katere ga adaptacijski projekt še ni bil dokon !no pripravljen, je presenetila tudi glavnega inženirja. Ta se je prav ta dan vrnil z dopusta in mu ni bilo jasno, kaj se je med tem zgodilo, zakaj se je vojaš nica zrušila. Predvsem zato, ker je revizijska komisija projekt uradno poslala v dopolnitev. Poveljnika Tav!arja je zanimalo le, kaj je vzrok za zrušitev objekta, zato je od glavnega inženirja zahteval, naj po ogledu napiše poro!ilo. Pomirila sta se, ko sta na kraju dogodka ugotovila, da je lažje poškodovan le en delavec gradbenega podjetja, niso pa bili poškodovani vojaki, ki so pomag ali pri delu. Še bolj ju je pomirilo dejstvo, da med poškodovanimi ni bilo mimoido!ih, ker se je vogal vojašnice sesul do polovice mestne ceste, ki je bila takrat na sre!o prazna. Po ogledu gradbiš!a je glavni inženir rekel generalu Tav!arju: »Lahko smo sre!ni, da se je objekt podrl. «. Ob tej izjavi je bil zelo za!uden. Pojasnjeno mu je bilo, da so bile v tem delu objekta, ki se je zrušil, v eni etaži predvidene spalnice za 50 oziroma 200 vojakov, skupaj v 4 etažah in da bi lahko prišlo do ve!je katastrofe, !e bi se to zgodilo, ko bi bil objekt že naseljen, do !esar pa bi vsekakor prišlo, saj so popustili stari nosilni zidovi. Šele takrat je izjavo glavnega inženirja v celoti razumel. Popolnoma jasno je, da bi bili za zrušenje tega objekta odgovorni strokovnjaki, ne glede na to, v kakšnih razmerah so za!eli adapta cijo in kdo jim je kaj osebno ustno ukazal. Nalogodajalci so se praviloma izogibali pisnih ukaz ov, da bi se, !e bi bilo treba, lahko izognili odgovornosti. Vendar je poveljnik Tav!ar pravilno presodil položaj, v katerem so se znašli strokovnjaki Gradbenega oddelka zaradi ustnega ukaza, prekinil je nadaljnjo preiskavo o odgovornosti posamez nikov (pravne, politi !ne in materialne). Dopolnil je Gradbeni oddelek na že opisan na!in ter tako omogo!il oddelku normalno delo. Ukaz al je, da se nobena gradbena zadeva na obmo!ju LAO ne sme za!eti brez popolne investicijsko-tehni !ne dokume ntacije in reviz ije, ki jo opravi gradbeni oddelek. Tako je omogo!il celotnemu kolektivu Gradbene ga oddelka, da brez stresa normalno, strokovno in zelo uspeš no deluje vse do njegovega odhoda v pokoj leta 1980. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 125 ___________________________________________________________________________________________ Gradbena uprava DSLO (pozneje ZSLO) v Beogradu, ki je po strokovni vertiali sodelovala z GO se je popolnoma zavedala stanja in tavanja okrog vojaških prostors kih in urbanisti !nih zadev in problemov, ki so se v povojnem !asu pojavljali na terenu. S svojim ukaz om (št. pov. br. 430) je že 3.7.1969 zahtevala, da se na ravni vseh armad JLA oblikujejo Sveti za prostorsko na!rtovanje in u rbaniz em. Ukaz je bil izdan z namenom, da se vsa poveljstva armad JLA obvežejo, da v prostorskem in urbanisti !nem smislu za!nejo na!rtovati svoj nadaljnji razvoj. Usklajevali naj bi ga z nosilci civilnih raz vojnih prog ramov in na !rtov na r avni ob !in ali republik. Zamisel je bila idealna, skoraj futuristi!na, vendar ne dovolj obdelana in raz!lenjen a, da bi jo lahko posamez niki, ki so v JLA sprej emali prostorske odlo!itve, tudi popolnoma razumeli. Takrat je bilo težko razumeti tudi to, da mora armada kot sestavni del družbe in resni!ni uporabnik prostora v posameznih primerih razmišljati tudi o umiku iz dolo!enega okolja, v katerem ni objektivnih pog ojev z a njen norm alni obsto j in raz voj. To so bi li glavni vz roki, ki so obremenjevali stroko v armadi, ki je morala ve!krat na!rtovati tudi nekaj, kar ni bilo sprejemljivo niti za vojsko niti za civilno družbo. Tudi strokovnjaki zunaj armade, ki so bili zadolženi, da take napa !ne odlo!itve verificirajo, so bili pod velik im politi!nim pritiskom in niso mogli vsaki! odklon iti nesprejemljivih zahtev, zato so pogosto pristajali na improvizirane rešitve. Tak odnos do prostor a je bil zelo zna!ilen za nekdanjo hierarhi!no organizacijo JLA, od njenega nastanka pa vse do ukaza Gradbene uprave DSLO leta 1969 in do izida Pravilnika o prostorskem in urbanisti !nem na!rtova nju leta 1974. Ta je sebi pogosto dovoljevala pravico dolo!ati prednosti pri reševanju svojih prostorskih zahtev, ne glede na to, kakšne posledice bi lahko imelo tako ravnanje v širšem družbenem pomenu in okolju. Pri tem sicer ni grobo kršila obstoje!ih norm obnaš anja v prostoru in samovoljno izvajala posegov, ki bi jih lahko imenovali divje gradnje. Vendar je s svojim agresivnim nastopom (v interesu zaš!ite države) izsiljevala tudi take odlo!itve, ki se niso mogle vklju!iti v širši družbeni interes, a se jih pod politi!nim pritiskom morali verifici rati odgovorn i strokovni organi v družbenih ustanovah in organizacijah. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 126 ___________________________________________________________________________________________ Primerov, v katerih je JLA dobila uradno kritje (tudi v pravnem smislu), je preve !, da bi jih lahko po vrsti opisoval. Navedel bom le nekatere med njimi, ki se sicer ne morejo pripisovati izklju!no JLA kot celoti , temve ! posamez nikom, ki so sprejemali odlo!itve, !eprav niso bili dorasli odgovornostim, ki so jih imeli. Tak primer je bila razširitev nekdanje Titove ceste v Ljubljani (danes Dunajske). Pri rekonstrukciji leta 1975 so jo morali zožiti vzdol ž vojašnice Ljube Šercerja (danes Bežigrajski dvor) in umakniti od vojašnice proti stanovanjskim blokom , tako da je na tem delu ostala brez srednjega in stranskih zelenih pasov . "eprav je bila ta vojašnica prva na seznamu neperspektivnih vojaških kompleksov v Ljubljani in so se že vodil i pogovori o njeni opustitvi, so posamez niki v JLA, ki so odlo!ali o tem, bili tako agresivni (v interesu JLA), da njihovega mnenja ni mogel spremeniti niti takratni poveljnik generalpolkovnik Franc Tav!ar. To je bila tudi prva vojašnica med vojnimi kompleksi v Ljubljani, ki je po osamosvojitvi spremeni la svojo namembnost, napaka v zvezi z rekonstrukcijo pa se bo p opravljala šele z daj z novim, nepotrebnim vlaganjem. Podoben primer se je zgodil tudi nekaj let prej s tako imenovano »tankovsko stezo« (leta 1975), ki je potekal a skozi novo stanovanjsko sosesko Tabor v Mariboru do takratnega vadiš!a v Sp. Radvanju. "eprav je že takrat bilo popolnom a jasno, da mariborske vojašnice »kadetnico « ni treba razvijati v smislu perspekti vnosti (z vsebino in zmogljivosti, ki so bile v njej pozneje realizirane), je JLA vztrajala pri svojem. Vojašnica ni imela nobene možnosti za dolgoro!en in sodoben razvoj, ker je bila že takrat obkoljena z mestnim jedrom in lo!ena od glavnih, sodobnih vadiš !, ki so bila zunaj vojašni ce. Pri vsem tem naj ne pozabimo na ob!utke stanovalcev nove soseske, ki je takrat nastajala in skozi katero so vsak dan ropotali tanki. Zaradi vojašnice so mo!ni posamez niki v JLA spremenili tudi novo proje ktirano traso takratne ulice Proletarskih brigad, ki je že bila v gradnji, strokovnjaki v armadi in zunaj nje pa so bili prisiljeni potrditi to rešitev. V zgornjo skupino lahko uvrstimo tudi pehotno streliš !e na Pohorju. Prostor okrog streliš !a je namre! že takrat imel pomen za zimski šport in turizem v Mariboru, obetal pa se je tudi poznejši raz voj. Kljub temu je vojska n a ta prosto r vrinila n ajsodobnejše p ehotno streliš !e, ki je kljub dragim zaš!itnim maskam ogrožalo smu!iš!a in rekreativc e, ki so se tukaj zadrževali vsak dan. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 127 ___________________________________________________________________________________________ 5.2 Prvi ukrepi v prostorskem na!rtovanju po ustanovitvi IX. A Pri komandi IX. A je bil ob njeni ustanovitv i leta 1969 in na podla gi ukaza DSNO (pov. br. 430 od 3.7.1969) ustavlje n tudi Svet za prostorsko na!rtovanje in urbaniz acijo. To se je zgodilo v obdobju poveljevanja njene ga prvega poveljnik a generalpolkovnik Franca Poglajena (1969– 1971). Svet za prostorsko na!rtovanje je takrat preveril celotne potrebe JLA na podro!ju IX. A. Ugotovil je, da je z urbanisti !nega vidika nujno izdelati analiz o vojaških kompleksov v Ljubljani v smislu trenu tne uporabnosti in perspektivnosti. Ti kompleksi so se v garnizonu Ljubljana n ahajali v 27 s kupinah na 37 raz pršenih zemljiških lokacijah, skupne površine 227 ha 11 a in 68 m². To je bilo posebej pomembno z aradi tega, ke r je v tem !asu Ljubljana že sprej ela svoj generalni urbanisti !ni na!rt mesta, pri katerem so bili posamez ni deli mesta že obdelani in se je za!ela tudi njihova uresni!itev. Najprej so za!eli graditi cestno omrežje (Dimi!eva, Vojkova, Drenikova, Samova, Topniška, Linhart ova in dr.), z infrastrukturo ter stanovanjske soseske (Kosez e, Ruski c ar, Dimi !eva, Sneb erje in ost.). (Prilog a 60) Urbaniz acija vojaških kompleksov v mestu Ljubljana (v garnizonu) je bila za JLA s tega vidika še bolj prednostna in pomembna , ker namestitvene kapacitete z oblikovanjem IX. A niso niti zdale! zadovoljevale potreb. Gradbeni fond v vojaških kompleksih v Ljubljani je bil pretež no star. Objekti so bili deloma dotrajani in nefunkc ionalni, slabo opremljeni in neracionalni za vzdrževanje. Adaptacija ve!ine objektov ni bila ve! smotrna, saj že takrat niso ve! zadovoljevali sodobnih potreb vojašnic, ki so potrebovale nove objekte in veliko ve! prostor a od tistega, ki jim je bil na voljo. Vojašnice v Ljubljani so se z leti, slede! razvoju mesta, vrasle v mestno jedro in zato tega dodatne ga prostor a ni bilo ve! mogo!e zagotoviti. Še ve!, na teh kompleksih ni bilo mogo!e zagotoviti niti osnovn ega, nav adnega delovanj a takratne vojsk e. Poveljstvo IX. A je s svojim aktom pov. br. 6167 že 12.11.1969 obvestila DSNO o perspektivnosti vojaških kompleksov v g arnizonu L jubljana. (Prilog a 61) Kot perspektivni kompleksi je bilo ocenjenih 9 skupin (od skupaj 27): - Vojašnica Maršal Tito, - Vojašnica Boris Kidri!, Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 128 ___________________________________________________________________________________________ - Vojašnica Polje, (staro letališ!e, na katerem je 1979. leta zgrajena vojašnic a Bratstvo in enotnost, danes vojašnica »Franc Rozman«), - Vojaška bolnišnica Moste, - Senik Ježica, - Intendantsko skladiš !e ob Ljubljanici, - Tehni!no skladiš !e Roje in Dovje, - Vojaško pokopališ !e Žale. Kot neperspektivni so bili ocenjeni vsi preostali kompleksi (18), med katere spadajo: - Vojašnica 4. julij, kompleks Metelkova, - Vojašnica Ljubo Šercer, - Vojašnica M ejnih briga d, Zaloška 69, - Dom J LA, Tr g OF 13, - Vojaška bolnišnica Mladika, Prešernova 25, - Stanovanjska vila, "rnu!e 223, - Tehni!na delavnica, Parmova 51, - Garaže Fužine, - Pog onsko skladiš !e Dravlje, - Streliš!e Bizovik, - Vadiš!e Podutik. Zgornja analiza je v precejšnji meri zasnovana na števil!nem stanju vojaš!ine, za kater ega bi morale v Garnizonu Ljubljana biti izpolnjeni pogoji za življenje in delo. Z ustanovitvijo IX. A se ni pove !al le pomen garnizona Ljubljan a v okviru JLA, temve ! predvsem število njegovih pripadnikov. To je leta 1970 dosegalo 600 !astnikov, 480 pod!astnikov in 5000 vojakov ali skupno 6080 uniformiranih oseb. "e temu števil u prištejemo še 700 civilnih oseb, službujo!ih v JLA, znaša to skupaj 6780 oseb. V primerj avi s številom prebivalc ev Ljubljane leta 1971, ki je dosegalo številko 173.853, na pripadnike JLA v Ljubljani pride približ no 4 %. Že na za!etku delovanja IX. A je bilo na podlagi navedenih podatkov ugotovljeno poraz no stanje, ki je pokaz alo, da vse do leta 1969 v Ljubljanskem garnizonu ni bilo nobenih novih investicij, medtem ko so v vseh drugih armadah na ozemlju SFRJ bile že zdavnaj zgrajene nove, najsodobnejše voja šnice, sta vbe poveljstev, vojaške bolnišni ce, domovi armad in dru go. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 129 ___________________________________________________________________________________________ Prednostno na!rtovanj e v urbanisti !nem in prostorskem reševanju garnizona Ljubljana se je nanašalo na: - gradnjo nove stavb e Poveljstva IX. A, Doma JLA in hotela za samc e, ki naj bi se po takratnih zamislih gradili na lokaciji vojašnice Ljube Šercerja na Titovi cesti (današnji Dunajski dvor na Dunajs ki cesti), - nova vojašnica na lokaciji Polje za 1200 vojakov na mestu stare vojašnice. Ta bi potrebovala približno 22 ha zemljiš !a, medtem ko bi se preostali del z nekdanjim letališ!em Polje v iz meri približ no 102 ha pr odal, ker se je na tem mestu ž e na!rtoval a nova industrijska cona , danes BTC, - dograditi vojašnico Boris Kidri! v Šentvidu (danes vojašnica Šentvid in Zavod sv. Stanislava), predvsem z garažnimi objekti, - reševanj e lastniško-pr avnih odnosov in odtujitev tistih skupin objektov, ki so bili v interesu urbanisti !nega razvoja Ljubljane, - izdelava urbanisti!nih na!rtov za perspektivne vojaške komplekse. Izjema sta bili novi poslopji Poveljstva in Doma JLA, ki bosta v urbaniziranem centru mesta. Njuna urbanisti !na in idejno-a rhitektonska zasnova pa bi najverjetneje bila razpisana z javim nate!ajem, - Gradnja stanov anjskih objektov na lokacija h, ki jih je armada imela v svoji lasti (Kodeljevo) ali pa da se z zamenjavo vojaških zemljiš! z MOL pridobi lokacije za gradnjo stanovanj. Ogromno pionirsko delo pri ugotavljanju stanja posamez nih vojaških objektov in komp leksov kot celote z vizijo nada ljnje usode in rešitv e je bilo opravljeno pod poveljevanjem prvega na!elnika Gradbenega oddelka polk. Antona Ljubi#a, dipl. ing. grad. S svojim predanim delom ter veliko natan!nostjo, sistemati!nostjo in strokovnostjo je uspel, kljub 50 % kadrovski zasedenosti Gradben ega oddelk a storiti prve korake k umiku armad nih kompleksov iz mestnega jedra. (Priloga 60) Polkovnik Anton Ljubi! je za!el postopek pri urbanizaciji kompleksa Dim!eva (danes MO RS) in vojašnice Bratstvo in enotnost (danes vojašnica Franca Rozmana–Staneta). Strokovna delavca, ki sta mu stala ob strani, sta bila podpolkovnik Moškov Ilija, dipl. ing. gr., (na!elnik Odseka za izgradnjo) in kapetan I. klase Velizar Jovanovi!, dipl.ing.arh. (na!elnik Odseka za Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 130 ___________________________________________________________________________________________ pripravo gradnje). V napornem tempu, s katerim je takrat deloval Gradbeni oddelek, njegov organiz em ni z držal, zbolel je in b il zaradi bolez ni upokojen. (Prilog a 61) Ukaz DSLO iz leta 1969, ki je sprož il pobudo za prostorsko in urbanisti !no na!rtovanje v JLA, ni hkrati ponudil noben e metodolog ije, kako naj bi se dolgoro!no izvajalo na!rtovanje v prostoru. Prvotne silnice so zato po !asi zbledele, kar se je zgodilo tudi v IX. A. Še posebej se je to !utilo v Gradbenem oddelku IX. A, saj je bil ta v tistem !asu kadrovsko zaseden 50-odstotno in zaposleni kot nosilci tega dela niso zmogli opraviti vseh programskih zahtev IX. A. Do leta 1974 na ravni IX. A prakti!no ni bio stalnega operativne ga strokovnega organa, ki bi vodil skrb za sprememb e in usklajev anje v prostoru v mikrourb anisti!nem ali prostorskem smislu. Teko !i problemi so se postopoma reševali tako, kot so zahtevale trenutne potrebe JLA v zvezi z družbenimi strukturami oz. obratno. Tehni!no realizacijo urbani sti!nih in prostorskih potreb za JLA IX. A je reševal specializirani projektni biro za vojaške potrebe »Centroprojekt « iz Beograda. 5.3 Novi pravilnik o prostorskem na!rtovan ju infrastruk ture JLA Z Zakonom o ljudski obrambi (Sl. list SFRJ št. 22/74) je zvezni sekretar za ljudsko obrambo predpisal Pravilnik o na !rtovanju raz voja in prostorske ga urejevanja infrastrukture JLA. Ta pravilnik je odprl široko možnost za na!rtovanje razvoja in prostorskega urejanja infrastrukture. Posebej je bilo to zna!ilno na podro!ju IX. A, kjer do takrat, kot je že ve!krat omenjeno, ni bilo gotovo ni!esar narejenega in smo bili v veliki zamudi v primerjavi z drugimi armadami J LA v SF RJ. Izdelavo prostorskih na !rtov in programov z a potrebe vse arma de v JLA je opravljala projektna organizacija »Centroprojekt« iz Beograda. Ta pot je bila za IX. A iz opisa nih razlogov preve ! zapletena in dolgotrajna. Zato je bilo gener alpolkovnik Tav!arju predlagano, naj bi se ta del posla v zvezi s prostors kim na!rtovanjem opravil v Gradbenem oddelku IX. A. Za njegovo izvedbo naj bi iz projekt ne organizacije »Centroprojekt« Beograda prišel v službo Gradbenega oddelka IX. A urbanist Momir Vuk!evi#, dipl.ing .arh., ki bi bil imenovan za vodjo skupine, ki Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 131 ___________________________________________________________________________________________ naj bi prevz ela dela pri prostorskem na!rtovanju. Generalpolkovnik Tav!ar je ta predlog sprejel, dal imenovane mu takoj na voljo družinsko stanovanje in mu omog o!il normalno družinsko življenje in delo v novem okolju. Rezultati te odlo!itve so bili ve! kot dobri, ker so bile vse naloge v zvezi s prostorskim na!rtovanjem lahko opravljene v GO IX.A v na!rtovan em roku. V tem smislu smo dobil i tudi podporo Gradbene uprave iz Beograda. V ta namen je bila ustanovljena stalna delovna skupina strokovnjakov (arhitektov) iz Gradbenega oddelka in strokovnjakov vojaških operativcev (!astnikov) iz Operativnega oddelka IX. A. Ta skupina je nato pripravljala vse programe in na!rte infrastrukture IX. A ter predloge pr ostorskih pro gramov in na !rtov z a obravnavo na Svetu z a na!rtovanje infrastrukture IX. A. Med infrastrukturo JLA štejejo vse nepremi!nine JLA, namenjene mirnodo bni in vojni uporabi enot in ustanov JLA. Glavni element infrastr ukture JLA je vojaški krog oziroma zemljiški kompleks JLA, z zgrajenimi objekti ali brez njih, ki v funkcionalnem in prostorskem smislu predstavljajo celoto (kom pleks J LA). Z na!rtovanjem razvoja in prostorske ureditve infrastrukture JLA sta se na!rtovali in uresni!evali racionalna organizacija in ureditev prostorskih sistemov ter kompleksov JLA. Cilj takega pristopa je bil izboljšati materialno podlago in splošne razmere za namestitev vojske in njeno borbeno pripravlje nost, še posebej na podro!ju IX. A, ker je precej zaostajala za drugimi armadami. Na!rti infrastrukture so bili instrumenti na!rtovanja in temeljni dokumen ti, na podlag i katerih se je usmerjal dolgoro!ni razvoj celotne JLA, ki so se vklju !evali v prostor družbeno politi!nih organizacij na ozemlju celotne SFRJ. V ta namen je bil na ravni Ljubljanske ga armadne ga obmo !ja pono vno kot stalni organ oblikovan Svet za na!rtovanje infrastrukture JLA IX. A, ki se je sestajal enkrat na mesec. Obravnaval je vse ravni in faze na!rtov infrastrukture IX. A ter vse faze na!rtov za prostorske sisteme regij in urbanisti !ne in prostorske na!rte družbenopoliti !nih organizacij, ki so bili v interesu JLA. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 132 ___________________________________________________________________________________________ Sestava sveta: – na!elnik štaba Poveljstva IX.A, preds ednik ! gene ralpodpolkovnik, – pomo!nik poveljnika z a zaledje, namestnik ! generalmajor, – na!elnik Ope rativne ga oddelka, !lan–polkovnik, – pomo!nik poveljnika z a RV in PVO, !lan ! polkovnik, – pomo!nik poveljnika z a OE, !lan ! polkovnik, – pomo!nik poveljnika z a artilerijo, !lan–polkovnik, – pomo!nik poveljnika z a MPV, !lan–polkovnik, – na!elnik Inženirske ga oddelka, !lan–polkovnik, – na!elnik Tehni !nega oddelka, !lan–polkovnik, – na!elnik Prometne ga oddelka, !lan–polkovnik, – na!elnik Oskrbov alnega oddelka, !lan ! polkovni k, – na!elnik Sanitetne ga odd elka, !lan–polkovnik, – na!elnik A BHO, !lan–po lkovnik, – na!elnik Gradbenega oddelka, !lan–polkovnik, – glavni inženir Gradbenega oddelka, !lan–podpolkovnik ali polkovnik. Na!rti infrastrukture JLA so imeli v odno su na prostorsk e in urbanisti !ne na!rte družbenopoliti !nih skupnosti zna!aj nivojskih planov (granski planovi JLA). Po pravilu so morali biti medsebojno usklajeni po na!elu dol goro!nega na!rtovanja prostorskih potreb JLA. Skladno s teritorialno razdelitvijo države (SFRJ) organizacijsko-formacijske strukture JLA in z ravnmi poveljevanja so b ile dolo !ene naslednj e ravnmi prostorskih sistemo v v JLA: 1.) Prostorski sistem JLA na celem ozemlju SFRJ, ki obsega prostorske sisteme komand armad (KA) vojaškopo morske oblasti (VPO ), vojaškeg a letalstva in protiz ra!ne obrambe (RV in PVO). 2.) Prostorski sistem JLA na ozemljih komand armad (KA) in prostorski sistem JLA za potrebe RV in PVO na celotem ozemlju SFRJ. 3.) Prostorski sistem JLA na ravneh vojaške ga obmo!ja, vojaškopomorskega sektorja oz. letalskega korpusa. 4.) Prostorski sistemi JLA na ravneh komand garnizonov oz. letalskih baz, ki pravz aprav predstavljajo osnovni ele ment najniž je ravni prostorskih sistemov J LA. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 133 ___________________________________________________________________________________________ Delovna skupina za prostorsko na!rtovanje IX. A je naredila in uskladila s takratnimi družbenopoliti !nimi organizacijami naslednje prostorske sisteme, ki so bili pozneje sprejeti: 1.) Prostorski sistem IX. A kot celote. Ta je bil pri Svetu za na!rtovanje obravnavan samo kot predlog in pripravlje n za odobritev na ravni generalštab a JLA v Beogradu, ki je bil prvi tak na!rt na ravni celotne JLA, iz katerega naj bi se !rpale izkušnje za delo gradbenih oddelkov v pr eostalih armadah JLA. (Priloga 62) 2.) Prostorski sistem regij IX. A (šest regij): 2.1. Ljubljanska regija z garnizoni Ljubljana, Ribnica, Vrhnika, Logatec, Postojna, Pivka; 2.2. Gorenjska r egija z garnizoni Kranj, Radovljica, Bohinjska B ela; 2.3. Primorska regija z garnizoni Tolmin, Bovec, Nova Gorica, Sežana, Ajdovš !ina, Vipava, Ilirska Bistrica, Pod grad; 2.4. Dolenjska regija z garnizoni Novo mesto, "rnomelj, Brežice (vklju!no Cerklje) in remontni z avod B regana; 2.5. Zahodnoštajerska regija z garnizoni Celje (vklju !no Rimske Toplice) in Ptuj (vklju!no Kidri !evo); 2.6. Vzhodnoštajerska regija z garnizoni Maribor, Slovenska Bistrica, Murska Sobota in Dravograd. 3.) Na ravni kompleksov JLA, med katere spadajo vojašnice, vadiš!a, streliš!a, skladiš !a in drugi kompleksi, je delovna skupina za prostor sko na!rtovanje v okviru Gradbenega oddelka ob svojem osnutku naredila vse urbani sti!ne na!rte za razširitev obstoje!ih vojašnic ali za popolnoma nove, kot so bile Zadobrova pri Celju, Ig pri Ljubljani in ena pri Mariboru. V okvir dela Delovne skupine za prostorsko na!rtovanje niso spadali specialni vojaški kompleksi, za katere so bili potrebni specializ irani strokovnjaki. Take urbanisti !ne zasnove in projekte objektov je pripr avljala projektna organizacija Centroprojekt iz Beograda. Svet za na!rtovanje infrastrukture JLA je obravnaval tudi vse pomembne objekte in prostorske na!rte družbenopoliti !nih organizacij na ozemlju R Slovenije ali ozemlju IX. armade, ki bi bili pomembni za JLA. Kot primer bom naved el le cestni sistem okrog Ljubljane, t.i. U-sistem, ki Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 134 ___________________________________________________________________________________________ ga je obravn aval Svet za na!rtovanje infrastrukture JLA v sodelovanju s civilnimi službami v ve!letnem obdobju od 19 76 do kon !ne uskladitve leta 1980. 5.4 » ZLATA DOBA« IX. A Dobo, v kateri je poveljeval gener alpolkovnik Franc Tav!ar (1972-1980) kot eden izmed prvih poveljnikov IX. A, lahko poimenujem zlato dobo te armad e, ne da bi pri tem bil obremenjen s kakršnim koli subjektivnim mnenjem. To je bil poveljnik (komandant) »spiritus agen s«, v !igar !asu je ves prostor Republike Slovenije pozitivno zaživel, ne le v vojaškem pomenu, temve ! je imel tudi neposredni vpliv na ves družbeni prostor in njegove spremembe. Prišlo je do pravega preporoda življenjskih in delovnih razmer vojakov in !astnikov v IX. A., da bi se tako izena!ili s povpre!nim stanjem veliko boljših vojaških življenjskih razmer, ki so že zdavnaj obstajale v drugih armadah na ozemlju SFRJ. Gener alpolkovnik F. Tav!ar je bil izkušen povel jnik (komanda nt), zelo sposoben za strateško razmišljanje, z vizijo in široko razgledanostjo. Prog rama poveljstva, ki si ga je zastavil, ni skušal uresni !evati s svojo funkcijo ter pove ljevanjem podrejenim, pa! pa z njihovo homog enizacijo in spodbujanjem. Njeg ova osebnost na !elu poveljstva je delovala kot najmo!nejša sila pri uresni!evanju idej. Pri tem ni poveljeval, temve ! le nadziral in usmerjal delo. To, kar je generalpolko vnika F. Tav!arja kot poveljnika še posebej lo!evalo od drugih, ni sledilo le iz funkcije, ki jo je opravljal. Glavno vlogo pri tem je imel njegov prirojeni ob!utek za spoštovanje dela, ki so ga opravili njegovi predhodniki. Spadal je med poveljnike, ki niso za!enjali svoje funkcije poveljn ika popolnoma na novo, temve ! med tiste, ki so z nekaterimi dopolnitvami nadaljevali za!eto delo. Uspeh je znal deliti z vsemi, ki so živeli in delali v njegovem !asu in pod nje govim poveljstvom. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 135 ___________________________________________________________________________________________ Vse, kar je bilo opravlje no in zgrajeno med njegovim poveljevanjem je prav gotovo vse, kar je JLA pustila za seboj od leta 1945 do leta 1991, ko je odšla s tega prostora. Vsekakor je najve !jo vlogo igral Gradbeni oddelek IX. A, ki ga je gen. Tav!ar pravo!asno dopolnil in mu pomagal pri uresni !itvi nalog zastavljenega programa IX. A. Za to vsekakor ni zadostoval le 8- urni delovni !as, pa ! pa ga je bilo pogosto treba podaljšati ali delati ob sobotah in nedeljah. Prvi rezultati so se pokazali pri uresni!evanju prostorskih na!rtov v okvirju GO IX. A. ob izdelavi operativno-takti !ne študije (OTS) za Ljubljansko garnizijo, ki jo je Poveljstvo IX. A sprejelo in posredov alo v odobritev Generalštabu JLA v Beogradu. To je bila pravzaprav prva takšna študija prostorskeg a razvoja v JLA, ki jo je do takrat prejel Generalštab JLA v Beograd od kater e koli armad e. Študija je bila zasnova na na Pravilniku o na!rtovanju razvoja prostorske ga urejanja inf rastruktur e JLA (Vojni služ beni list št. 3 /78 !l. 21 in 24.) (Prilog a 63) Delovna skupina je na podlagi predhodne odlo!itve poveljnika IX. A (pov. br. 718-4 z dne 2.11.1979) pripravila OTS, v katerem obravnava dolgoro!ni razvoj Ljubljanske garniz ije za naslednjih 25 let, tj. do leta 2005. Študija je bila narejena podrobno in strokovno, v njene podrobnosti se ne bom spuš!al, temve! bom opisal le njene predlo ge za dolgoro!ni razvoj Ljubljanske garnizije. Ta nova študija, ki je spošt ovala elemente prejšnje študije iz leta 1969 je dokon !no izluš!ila pet perspektivnih vojaških komple ksov v Garniz onu Ljubljana. To sta le dva kompleksa na starih vojaških lokacija h in trije na novih: (Prilog a 62) 1. Vojašnica Maršala Tita na Roški ulici v Ljubljani. To obstoje!o vojašnico naj bi preoblikovali v ve! fazah in v daljšem !asovnem obdobju iz klasi !ne vojašnice v vojaški kompleks z a namestitev vojaških ustanov, in sicer so to: - Uprava vojnega okrožja, - Poveljstvo obrambe me sta Ljubljane, - Pokrajinski štab TO, - Vojaško sodiš !e in Voj aško tož ilstvo, - Vojaški z apor, - Vojaški orkeste r, - Bataljon vojaške policije, - Zaš!itni vod. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 136 ___________________________________________________________________________________________ 2. Vojašnica Boris Kidri! Šentvid. V to vojašnico naj bi se poleg motorizirane brigade, ki je že bila v njej, namestili še: - Tehni!ni in intendantsk i bataljon, - Tehni!na baza, ki bi zapustila svojo dotedanjo lokacijo na Parmovi ulici v Ljubljani, - Intendantska baza, ki bi zapustila svojo dotedanjo lokacijo ob Ljubljanici. 3. Novi vojaški kompleks na Dimi !evi ulici v Ljubljani (danes MO RS). (Pril oga 63, 64, 65 ) 4. Novi kompleks vojašnice Bratstvo in enotnos t, danes vojašnica Franca Rozmana Staneta. 5. Novi kompleks vojaške bolnišnice ob Litijski cesti na lokaciji Hrušica, ki bi moral sprejeti vse vsebine iz Vojaške bolnišnice Moste in Mladike. Vsekakor je treba omeniti, da je bil OTS za Garnizon Ljubljana ves !as usklajevan z družbenimi ustanovami in organizacijami, ki so z JLA usklajevale medsebojne odnose tudi v zvezi z Zakonom o prost orskem na !rtovanju RS, katere ga osnut ek je bil v pripravi 1979/80. V obdobju poveljevanja generalpolkovnik F. Tav!arja je Gradbeni oddelek izgradil ali pripravil za izgradnjo tudi vojaške komplekse in ostale objekte za potrebe JLA na celem ozemlju republike Slovenije. 5.4.1 Novi vojaš ki obj ekti v ko mpleks u Dimi!eva Takoj po oblikovanju LAO leta 1969 je v dogovoru med JLA in MOL Ljubljanski urbanisti !ni zavod dolo!il lokacijo ob Dimi!evi ulici v Ljubljani, kjer naj bi bili zgrajeni novi objekti za JLA. Ta kompleks je bil namenjen z a sprejem vse h vsebin iz vojašnice »4. julij« na Metelkovi ter Doma JLA iz nekdanjega hotela Mikli! in sicer: (Priloga 63 , 64, 65) - dijaški dom - vojaška gimnazija - hotel za !asnike samce - stavba poveljstva IX.A. - dom JLA JLA je za zamenjavo zgornje lokacije na Dimi!evi ulici leta 1969 zapustila lokacijo skladiš !a streliva na ljubljanskem polju, zgrajen ega še leta 1750 skupaj s pozneje zgrajenim železniškim tirom. Skladiš!e je bilo preseljeno na drugo lokacijo, ta prostor pa prepuš!en mestu za njegov Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 137 ___________________________________________________________________________________________ razvoj od Bežigrada proti Stožicam. Lokacija tega skladiš!a je bila že v obdobju gradnje Topniške vojašnice leta 1898 vprašljiva. Takrat so se pojavljale pripombe o njegovi nevarnosti zaradi bližine mesta. Narejen je bil na!rt s takratno pirotehni !no presojo, ki je ozna!eval stopnjo nevarnosti v štirih varnos tnih conah. Iz tega je bilo razvidno, da je bilo skladiš !e nevarno in bi ga že takrat morali preseliti na drugo lokacijo, ker je tretja varnostna cona segala !ez železniško postajo. ( Prilog a 21) Dotedanje neustrezne objekte, na primer vojašnico 4. julij (Mestna pehotna vojašnica - Belgijska), v kateri so bili Poveljstvo LAO, Dom JLA in hotel za samce v nacionalizirani stavbi nekdanje ga Hote la Mikli ! ter Vojašnico Ljuba Šercerja (Topniška vojašnica) na Dunajski cesti, naj bi JLA prepustila mestu s kompenzacijo za nadomestno gradnjo, navedeno na lokaciji Dimi!eva ulica. 5.4.1.1 Dijaški dom Prvi objekt, ki je bil zgrajen v kompleksu ob Dimi!evi ulici, je bil dijaški dom za gimnazijce, vojaške štipendiste JLA in prihodnje študente (pitomce) vojaških akademij JLA. Ti so kot štipendisti iz razli!nih krajev prihaj ali v dijaški dom, v katerem so bivali med šolanjem na ljubljanskih g imnaz ijah. (Prilog a 64) Po pri!evanju so bili vojaški štipendisti pod mo!nim pritiskom takratnih klerikalnih profesorjev na ljubljanskih gimnaz ijah, ki so jih obiskovali. Nastajali so nemog o!i zapleti okrog njihovega izobraževanja in uspešnega dokon!anja gimnaz ije kot pogoja za vpis na vojaško akademijo. Zato je JLA odlo!ila, da se poleg dijašk ega doma v Ljubljani zgradi tudi posebna vojaška gimnaz ija za štipendiste J LA iz Slovenije, ki bodo šli na vojaške akademije. Lahko re!emo, da sta bila opisana objekta poleg beograjske Vojaške gimnazije, zgrajene takoj po vojni, in mostarske Letalske gimnazije, edina tovrstna objekta, zgrajen a v SFRJ za gimnazijce, štipendiste JLA. Težava je bila v tem, da se je iz Slovenije redko kateri gimnazijec po dokon !anju gimnazije odlo!il za vojaški poklic. Z zgraditvijo doma in gimnazije pa so bili ustvarjeni privla!ni materialni in u!ni pogoji, zato sta se dijaški dom in gimnazija hitro napolnila. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 138 ___________________________________________________________________________________________ Težave s pridobivanjem kandidatov za vojaške akademije, ki so se pojavile v Sloveniji, v drugih jugoslovanskih republikah niso bile tako velike, zato ni bilo nobene potrebe po gradnji vojaških dijaških domov in gimnaz ij, še posebej v tistih republikah, kjer se je na razpis za vojaške akademije vedno javljalo ve! kandid atov s kon!ano gimna zijo, kot pa je bilo razpisanih mest. "astniški kader v JLA bi pravzaprav moral biti sorazmeren številu prebivalstva v posameznih republikah SFRJ, zato bi po tem merilu moralo biti med !astniki okrog 45 odstotkov Srbov, 22 odstotkov Hrvatov, 4 odstotke Bošnjakov, Sloven cev 8 odstotkov, Makedoncev 6, Albancev 3 in "rnogorcev 2 odstotka. Razmerje med !astniki v JLA bi moralo biti leta 1985 v celoti naslednje: Srbov in "rnogorcev 47 odstotkov, preostalih iz drugih republik pa 53 odstotkov. Resni!no razmerje pa je bilo popolnoma druga!no: 77 odstotkov je bilo Srbov in "rnogorcev, vseh dru gih pa le 23 odst otkov. "e prištejemo k navedenemu !astniškemu kadru še drugo osebje spremljajo!ih dejavnosti, financirano iz prora!una JLA (daktilografke, navadni uslužbenci, kuharji, peki, delavke v pralnici, !istilke, mojstri raz nih poklicev), ki je p rihajalo iz Srbije in "rne gore, je bilo razmerje še slabše. 5.4.1.2 Vojaška gim nazija Projekt za vojaško gimnaz ijo v Ljubljani, ki je bil v smislu funkcionalne koncepcije arhitektonske ga videz a, izbire gradbenega mate riala, montažne gradnje, najsodobnejše šolske opreme in ne nazadnje barvnega spektra objekta zelo ekskluz iven, je leta 1974 izdelala projektna or ganizacija Biro 71 iz Domž al. (Prilog a 65) Projektanti so komisijo za revizijo prepri!ali o tem, kako se takšni objekti že dolgo in pogosto gradijo na zahodu. Pose bej, ko so slišal i ukaz generalov, da mora biti objekt dokon !an do dneva mladosti, 25. maja 1975. Vsi montažni elementi bi se izdelovali hkrati z gradbenimi deli na gradbiš!u (jeklena konstrukcija, poliestrski elementi, okna, vrata, svetlobne kupole, steklene stene in drugo) dale! od gradbiš !a, v p roizvodnih halah. Ves objekt bi bil montiran v enem samem mesecu. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 139 ___________________________________________________________________________________________ "eprav smo imeli za izdelavo projektov ter gradnjo !asa le eno leto in smo šele razpravljali o idejni zasnovi projekta, ki je bila polna odprtih vprašanj, smo verjeli projektantskim predlog om, uk azom g eneralov in objekt kon !ali v ukaz anem roku. Na komaj dokon !ani šoli je vro!e poletje leta 1975 že razkrilo prve napake. Za!eli so se deformirati montaž ni poliestrski elementi na jekleni konstrukciji in te deformacije so postajale vsakdan hujše. Sti!ne fuge in dvokomponenti plasti!ni kit niso zdržali visokih temperatur. Ob prvem jesensk em deževju je celotno stavbo zalila voda in pouk, za katerega je bil ta objekt posebej zgrajen, je bilo treba prekiniti. Za!el se je šest let trajajo!i proces obtoževanja med projektanti, proizvajalci montažnih poliestrskih elementov ter gradbe nimi iz vajalci je klene in betons ke konstr ukcije. Hk rati je teklo vsakodnevno delo s krpanjem lukenj na objek tu, da bi nekako zagotovili nemoten pouk. Potekala sta tudi preverjanje vgrajenih materialov in priprava elaborato v strokovnih mnenj Zavoda za raziskavo materiala iz Ljubljane, a brez pravega u!inka. Ta objekt je po šestih letih neprekinjenega krpanja, zamakanja in motenja pouka doživel to, kar bi moral že na za!etku !e ne bi hiteli z rokom otvoritve objekta in ga kon!ali tako, kot to zahteva tehnologija gradnje. Preoble!en je bil v novo zunanjo preobleko in od njegove za!etne ekskluzivnosti žal ni ostalo ni!. 5.4.1.3 Hotel za sa mske !astnike Po oblikovanju LAO so nastale velik e težave z namestitvijo samskih !astnikov v Ljubljani, saj jih je v ljubljansko garnizijo takrat prišlo ve!je število. Zaradi pomanjkljivih namestitvenih zmogljivosti v Ljubljani so za!asno živeli po vojašnicah, kar pa spet ni bilo usklajeno s splošnimi življenjskimi razmerami !astnikov v J LA. Po pravilniku za dodeljevanj e stanov anj v JLA samski !astnik ni mogel dobiti stanovanja, dobil ga je lahko le poro!eni z otroki ali brez njih. Gars onjere so se dodeljevale le za!asno premeš!enim !astnikom, !e so bili v z akonskem st anu, ali mlad im družinam brez otrok. T ežave samskih !astnikov so reš evali z gradnjo hotelov. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 140 ___________________________________________________________________________________________ Te težave so bile v Ljubljani rešene z gradnjo hotela za samc e, in sicer v kompleksu ob Dimi!evi ulici. Izdelava projekta (hotela, koma ndne stavbe in doma JLA) je bila zaradi posebne vsebine zaupana projektni organizaciji, specializirani za JLA, Centroprojektu iz Beograda. Idejno zasnovo in izvedb ene na!rte je izdelal arhitekt Boro Jovanovi # s skupino sodelavcev iz Beograda. (Prilo ga 64) Glede na to, da je bila med gradnjo hotela hkrati v gradnji vojašnica Bratstvo in enotnost v Polju (zdaj vojašnica Franca Rozmana–Staneta), za katero so zaradi zaš!ite pred talno vodo potrebovali razsuti nasipni material, so dovolili , da se ves material z Dimi !eve za vse tri objekte izkoplje in prenese na gradbiš!e vojašnice. Tako je nastala Šar!eva jama, v kateri je bila na!rtovana tudi gradnja stavbe Poveljstva in Doma JLA. Zaradi zapletov, ki so nastali po zamenjavi poveljnikov IX. A leta 1980, je ta jam a ostala odprta vse do osamosvojitve republike Slovenije. 5.4.1.4 Nova stavba P oveljstva IX.A in Do ma JLA Predstavniki mesta so prek svojih organov pripravili idejno zasnovo zazidalneg a na!rta za stanovanjsko gradnjo na lokac iji Vojašnice Ljuba Šercerja na Dunajski cesti (nekdanja Topniška vojašnica na Titovi cesti). Druga faza pa so bili idejni na!rti stanovanj in stanovanjskih objektov. To naj bi bila podlag a za materialno ovrednotenje te lokacije v nadaljnjih pog ovorih z a zamenj avo in gradnjo nov ih stavb Poveljstva in Doma J LA. Gradbeni oddelek IX.A je dal izdelati celotno investicijsko-tehni !no dokumentacijo (od idejne zasnove do izvedbenih na!rtov) za novi stavbi Poveljstva IX.A in Doma JLA. "eprav so bili s tem dani in obojestransk o predstavljeni ter materialno ovrednoteni vsi pokazatelji zamenjave, do kon!nega dogovora in gradnje na!rtovanih objektov takrat ni prišlo iz že omenjenih razlogov, tj. z apletov ki so nastali po zamenjavi poveljnikov IX.A leta 1980 . Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 141 ___________________________________________________________________________________________ JLA je leta 1988 na novo prekrojila vojaško karto SFRJ, razformirala Komando LAO in poveljevanje preselila nazaj v Komando V. armadnega obmo!ja v Zagreb, zato so ta vprašanja ostala odprta do osamosv ojitve R Sl ovenije leta 1991. (Prilog a 63, 64 ) 5.4.2 Nov a vojaš nica Ljubljan a Polje ( Kasarna Bratst va i jed instva, zdaj V ojašnic a Franca Ro zmana Staneta) V pogovoru med Kom ando LAO in mestom Ljublja na leta 1970 je Ljubljanski urbanisti !ni zavod poleg kompleksa ob Dimi !evi dolo!il še prostor za gradnjo vojašnice na obrobju nekdanjih javnih skladiš ! oziroma na t. i. lokaciji Ljubljana–Polje (nekdanje letališ!e). Takoj po pridobitvi lokacije je JLA za!ela pripravo urbanisti!ne zasnove vojašnice z naslednjo vsebino: komandna stavba, straž arnica, paviljoni za bivanje vojakov, kuhinjsko-termi !ni blok (kuhinja, jedilnica, kurilnica), u!ilnice, vojaški klub, ambulan ta s stacion arjem, tehni !ni blok, garaže in nadstrešnic e (za vozila in vojaško tehni ko), športni tereni za velike in male športe in vadiš !e za pehotni pouk v sistemu prosto stoje !ih objektov. Urbanisti !na zasnova vojašnice je bila pravzaprav najbolj zahtevno strokovno delo, ker je morala na dolo!eni lokaciji ustre!i mirnodobnim in operativno- vojnim namestitvenim razmeram, ki so bile takrat na lokaciji mestnih skladiš! na obrobju Ljublja ne. Druga pomembna projektantska naloga je bila priprava projekta infrastrukture, ker je bila lokacija vojašnice tik ob obmo !ju vodnega rezervata. To je bil resen položaj, ki je zahteval poseben režim pri pripravi tehni !ne dokumenta cije in pri usklaj evanju z danimi razmerami. Teren je bil naravno nagnjen proti vodnemu rezervatu, zato je bilo treba za celotno vojašnico zaradi odvoda atmosfe rske vode urediti nagib terena na nasprotno stran, kar so dosegli z izkopanim materialom, ki so ga dovažali s kompleksa Dimi !eve (Šar!eva jama). Projekti za posamezne objekte so bili tipske narave, zato je bilo treba izdelati le prilagoditvene projekte. Vso tehni!no dokumentacijo je izdelala projek tna organizacija Centroprojekt iz Beograda. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 142 ___________________________________________________________________________________________ Ta povsem na novo zgrajeni kompleks po opravlje ni OTS ni imel dolge perspektive zaradi izgradnje javnih skladiš ! tako, da je že takrat, v tistem dolgoro!nem na!rtu bilo predvidena druga lokacija na podro!ju Turjaka ali Laparjev kot alternativna rešitev. V ta namen naj bi se rezerviralo podro!je v ve likosti 200 ha, ki bi omo go!ili namestitev celotne vsebine vojašnice. Vse ostale vojaške komplekse v Garniz onu Ljubljana, razen naštetih, naj bi JLA zapustila in predala mestu za lastni razvoj. Za opuš !ene vojaške komplekse naj bi se z novimi lastniki uredile nadomestne gradnje, zamenjave ali v finan!ne odškodnine. 5.4.3 Nov a vojaš ka bo lnišnica na lok aciji H rušica ! Fužin e V Ljubljani je že od oblikovanja IX. A leta 1969, nastajal projektni program za gradnjo nove vojaške bolnišnice, ki ga je pripr avljala projektna organizacija Medicoinž eniring iz Ljubljane. Njegova avtorja sta bila dr. Drago Muši! in arh. Vlado Sekav !nik. Glede na to, da so vse programe za objekte vojaškega zna!aja odobrav ali v Beogradu, je tudi ta program ocenjevala Sanitetska uprava v Beogradu. Po letu odlo!anja je bil program za!asno odlož en, ker so bile na vrsti za gradnjo po programu sanitetne uprave SSNO, najprej sarajevska in zagrebška bolnišnica ter VMA v Beogradu, šel e pozneje pa ljubljanska. V Gradb enem oddelku LAO niso izgubljali !asa in so takoj za!eli dopolnjevati skupino strokovnjakov, ki naj bi vodila gradnjo nove vojaške bolnišnice. Ker so se strokovnjaki te integ ralne skupine morali pripraviti za ves proces gradnje, so jih pogosto pošiljali na gradbš!a vojaških bolnišnic v Sarajevo, Zagreb in Beograd. Pošiljali so jih tudi po Evropi, kjer so potekale gradnje sodob nih bolnišnic ali v bolnišnice, ki so že bile dokon!ane (Augsburg, Goetting en, Achen, Koeln in Köbe nhavn). S tem so si pridobili izkušnje za programiranje, pripravo projektne dokumentacije, dogovarjanj e o gradnji, nadz oru nad njo ipd. Z novim i izkušnjami in spoznanji naj bi dopolnili in obog atili prog ram objekt a v Ljubljani. Analiz a zbranih izkušenj je pokaz ala, da nikako r ne bi smeli ponoviti napake, ki se je zgodila v sarajevski bolnišnici leta 1976. Ta je bila izgrajena na stari, utesnjeni lokac iji v središ !u mesta, Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 143 ___________________________________________________________________________________________ zato se je njen program razvil po vertikali in med gradnjo doživel ve! sprememb. Projektanta sta bila arh. S. Nikoli # in arh. Lj. Maksimovi # iz Cetroprojekta Beograd. VMA je bila zgrajena leta 1981 na novi lokaciji. Projektirana pa je bila v koncentrir anem konceptu objekta z minimalnimi površinami, kar je privedlo do tega, da je ves diagnosti !ni del bolnišnice umetno osvetl jen, ves objekt pa klima tiziran. V nasprotju s sodo bnostjo koncepta se je notranji veliki in mali transport opravljal ro!no. Projektanta sta bila arh. Josip Osojnik in Slobodan Nikoli # s sodelavci iz Cetroprojekta Beograd. Ta projekt je bil nagrajen z jugoslavansko n agrado z a arhitekturo »Borba« leta 1981. Zagrebška bolnišnica je bila zgrajena leta 1982 in je s programsko rešitvijo šla nekoliko dalje kot VMA. Bolje je bil rešen sistem notranjega transporta in osvetlitve objekta, še posebej sistem diagnosti !nega trakta, ki je rešen z bazilikalno naravno osvetljavo. Objekt je bil v celoti klimatiziran. Projektan ti so bili arhitekti: Špindl er, Kacin, Popovi # in Princes s sodelavci iz Biroja 71 Domž ale. Skopska bolnišnica je bila zgrajena leta 1971. Zasnovan a je bila na starejšem konceptu medicinske tehnolog ije. Maksimalno je bila naravno osvetljena in prezra!evana. Notranji transport je bil rešen kot v VMA - ro!no. Imela je prevelike površine, sobe stacionarjev so bile nameš!ene le na eni strani, druga stran pa ni bila izkoriš !ena za funkcionalne medicinske prostore. Projekant a sta bila arh. Slobodan Nikoli # in arh. Josip Osojnik iz Centroprojekta Beograd. Z analizo obstoje!e lokacije v Mostah so dokaz ali, da je cenejša gradnja na novi lokaciji, saj naj bi bilo na stari v ceno vra!unano tudi prenehanje obratovanja bolnišnice za 3 do 4 leta in rušenje obstoje !ih objekt ov. Vse naštete izkušnje so vodile do odlo!itve o iskanju nove lokacije za gradnjo nove vojašk e bolnišnice Ljubljana in s odobnejše konceptualn e rešitve. Z mestnimi in ob!inskimi organi so analizirali ve! mogo!ih lokacij, na katerih bi bilo mogo!e graditi novo bolnišnico. Vse skupaj je bilo predstavljeno Svetu za urbaniz em in prostorsk o Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 144 ___________________________________________________________________________________________ na!rtovanje IX.A in kolegiju poveljnika armad e, ki sta dala svoje soglasje za gradnjo nove vojaške bolnišnice na lokaciji Hrušica–Fužine. Ves predhodni postopek na lokaciji Hrušica !Fužine je bil dokon !an s pridobitvijo odlo!be poveljnika IX. A Str. pov. br. 718-3 z dne 16.11 .1979 in pozneje tudi s soglasji Gradben e in Sanitetne uprave SSNO iz Beograda. (Priloga 66) Lokacija Hrušica je bila na praznem prostoru, z lepim razgledom na Kamniške Alpe proti severu in Golovcu na jugozahodu. To je bilo podro !je mesta, ki do takrat ni bilo predmet urbane širitve mesta in bi novi objekt, ne glede na svojo vsebino, dal za!etni pe!at celotnemu obmo!ju. Nahajalo se je na jugovzhodnem delu mesta, v urbanem obmo !ju MI-2 Ljubljana- Hrušica– Fužine, ki je na zahodni strani mejilo s stanovanjskim naseljem Fužine, z vzhodne strani na prihodnjo avtocesto, na severu na Pot spominov in tovarištva ter reko Ljubljanico, medtem ko je z južne strani mejilo na zaš!iteno poljedeljsko zemljiš!e. (Prilog a 67) Za pridobitev idejne ga arhitektonske ga na!rta je bil objavljen vabljeni anonimni razpis, h kateremu bi povabili projektne organizacije, ki so se ukvarj ale s probl ematiko zdravstvenih objektov. Povabljene so bile na slednje projektne organizacije: - Medicoinž eniring Ljubljana, - Biro 71, Domžale, - PZ Centrop rojekt iz Beograda, - Projektni biro Prostor iz B eograda, - Projektni biro Arh itekt iz Sarajeva, - Arhitektonska fakulteta iz Zagreba s prof. Vodi!ko. Ocenjevalna komisija, sestavljena iz predstavnikov JLA in predstavniko v Društva arhitektov Ljubljana, je od 2. do 7. junija 1980 pregledoval a prispele projek te in soglasno ocenila, da je najboljše delo ponudila projektna organizacija BIRO 71 iz Domžal, zato naj bi se nova bolnišnica g radila po tem projektu. (Prilog a 67, 6 8, 69) Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 145 ___________________________________________________________________________________________ 5.5 Spremembe prostorskega plana Garnizona Ljubljana leta 1989 JLA je leta 1988 sedmi! po vrsti razdelila ozemlje nekdanje SFRJ v vojaškem smislu, kar je bila pravzaprav njena zadnja razporeditev na tem prostoru pred razpadom leta 1991. S to razdelitvijo je bila ukinjena IX. A ali LAO (Ljubljansko armadno obmo !je), prostor R Slovenije pa je v vojaš kem smislu ponovno prišel pod jurisdikcijo Poveljstva V. armade s sedež em v Za grebu. Na podro!ju R Slovenije sta bila oblikovana dva korpusa, eden s sedež em v Mariboru in drugi s sedež em v Ljubljani. Poveljstvo Ljubljanske ga korpusa je bilo nameš !eno v vojašnici 4. julij na Metelkovi ulici (nekdanje poveljsto IX. A) Poveljnik korpus a je bil generalmajor Marjan Vidmar, poveljnik obrambe mesta Ljubljane pa po lkovnik Milan Aksentijevi # (1992 - general). Posledica vojaškoadministrativne spremembe ni bila, kot že navedeno le ukinitev IX. A in preselitev centra povelje vanja v Zagreb, temve! so bili s to spremembo !ez no! izni!eni tudi vsi urbanisti !ni in prost orski na!rti in programi, ki jih je za Garniz on Ljublja na obravnavala OTS (operativno takti !na študija). Ti dogodki so precej vplivali tudi na prostorski razvoj mesta Ljubljane. MOL se je takrat resno pogovarjal z JLA o na!inu prevz ema nekaterih vojaških kompl eksov, da bi na teh lokacijah že lahko na !rtoval u resni!itev svojih civilnih na!rtov. Realizacja prostorskega na!rta gariz ona Ljublja ne je bila popolnoma ustavljena že v dobi generala Jerki!a. Za isto tudi general S. Višnji# ni pokazal prevelikega zanimanja, še manj pa je to storilo Zagrebško armadno obmo !je. Zanimanje je vsekakor obstajalo na nivoju mesta, ki je pod županjevanjem ga. Nuše Kerševan ve!krat želelo napeljati razgovore o tej temi z najvišjim vojaškim vrhom v Zagrebu vendar ni doseglo pravih rezultatov vse do osamosvojitve R Slovenije leta 1991. Veliko !asa je bilo treba, da se je vojaška oblast V. armade v Zagrebu odzvala na dopise MOL- a v z vezi z vojaški mi ko mpleksi v Ljubljani in z dokon !nim dogovorom o njihovi usodi. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 146 ___________________________________________________________________________________________ Šele 29.3.1990 je prišlo do pomembne ga sre!anja predstavnikov MOL in JLA iz V. armad e v Zagrebu v zvezi s prosto rskim razvojem mesta. Sre!anja so se s strani MOL udeležili župana Nuša Kerševan, namestnik Pavel Vindišar, Andrej Bajt, predstavnik KUV Igor Juran!i!, direktor ZIL-a Jože Kav!i! in !lan KUV Boštjan Ho!evar. S strani Povelj stva V. armade so se sestanka udelež ili poveljnik V. armade generalpolkovnik Konrad Kolšek, na!elnik Gradbene uprave iz Beograda generalmajor Božidar Kraš, poveljnik z ahodnih korpusov g eneralpolkovnik Dane Popovi#, na!elnik Gradbenega oddelka V. armade iz Zagreba polko vnik Juraj Vojkovi #, dipl. ing. arh. in predsta vnik Gradben ega odseka v Ljubljani kap. I. klase Velizar Jovanvi#, dipl. ing . arh. Na sestanku je bilo dogovorje no, da MOL in VP 5027/37 iz Zagreba (Gradbeni oddelek V. A., Zagreb) skleneta dogovor o prostorskem urejanju lokacij JLA v Ljubljani po programu, ki ga bo pripravila VP iz Zagreba, medtem ko bo Zavo d za izgradnjo mesta Ljubljane prevz el vlogo inženiring a pri ur ejanju u reditvenih obmo !ij. Po programu VP 5027/37 iz Zagreba naj bi se vojaške lokacije v Ljubljani števil !no zmanjšale, in to tako, da bi svoje vsebine preselile v obstoje !i novi vojašnici, in sicer v vojašnico Boris Kidri! Šentvid in v vojašnico B ratstvo in enotnost v Mostah. Po omenjenem programu naj bi se opustili nasledn ji vojaški kompleksi: vojašnica Ljubo Šercer (59.000 m²), Tehni !na delavnica ob Parmovi ulici (12.825 m²), vojašnica Maršal Tito ob Roški ulici (52.400 m²) Intendantsko skladiš !e ob Ljubljanici (39.375 m²) Vojašnica 4.julij ob Metelkovi (35.000 m²), Vojaška bolnišnica Mlad ika (8.100 m²) in še neka teri manj pomembni kompleksi. Dom JLA naj bi v nekd anjem hotelu Mikli ! JLA obdrž ala, tako da bi se v dvoriš !nem delu objekta zgradile garaže. JLA bi obdržala tudi Vojaško bolnišnico Moste, tako da bi ji MOL odstopil še dodatno površin na kateri bi se zgradil objekt poliklinike, v katerega bi se preselila celotna Vojaška bolnišnica Mladika. Vsi opisan i na!rti so ostali le vsebina pogovorov in dogovorov z JLA, ki pa s e zaradi z nanih dog odko v v letu 1991 nikoli niso uresni !ili. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 147 ___________________________________________________________________________________________ 6 VOJAŠKI KOMPLEKSI V LJUBLJANI PO OSAMOSVOJITVI REPUBLIKE SLOVENIJE leta 1991 Ob osamosvojitvi R Slovenije leta 1991 je Skupš !ina RS sprejela ustavn i zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS. (Uradni list RS, št. 1/91-1), ki v prvem odstavku 9. !lena odlo!a, da R Slovenija prevzame v upravljanje vse premi!no in nepremi!no premož enje, ki so ga na ozemlju RS do uveljavitve tega zakona upravljali zvezi organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Med premož enje, ki ga je upravljala JLA, spadajo tudi vsi vojaški komplek si v Ljubljani, ki so obravnavali v tej nalogi, v smislu zgoraj naved ene odlo!be pa ima pr avico d o njihove ga upravljanja R Slovenija. Izvršni svet Skupš !ine R Slovenije je na svoji 132. seji dne 11.1.199 1 dolo!il merila za upravljanje nepremi!nin jugoslovanske armad e, ki so prešle v last R Slovenije. V to!ki 2 dolo!ajo, da se nepremi!nine daje v uporabo praviloma najug odnejšemu po nudniku raz en !e ne zadovoljuje potreb, ki so nacionaln ega ali republiškega pomena, o !emer odlo!a Izvršni svet Skupš!ine R Slovenije. V tem okviru Izvršni svet rešuje tudi prostorske težave republiških organov na pr edlog Ministrstv a za pravosodje in upravo. Vlada R Slovenije je na svoji 174. seji dne 23.1.1 992 sklenila, da Mini strstvo za pravosodje in upravo prevzame usklaje vanje pogovorov z mest om o nadaljnji uporabi vseh vojaških objektov v Ljubljani. Ministrstvo za pravosodje in upravo je kot koordinator pogovorov z mestom o nadaljnji uporabi vseh vojaških objektov v Ljubljani 3.4.1992 sklicalo sestanek s predstavniki ministrstev za zunanje zadeve, za notranje zadeve, za kulturo, šolstvo in šport, za obrambo ter predstavnike Skupš !ine mesta Ljubljane. Sestanek je vodil dr. Rajko Pirna t. Namen sestanka je bil dokon!na odlo !itev o namembnosti nekdanjih vojaš kih kompleksov v Ljubljani. Pri analiz i vojaških kompleksov v Ljubljani po osamosvojitvi R Slovenije in na podlag i navedenega ustavnega zakona, po katerem R Slovenija prevzema upravljanje nepremi!nin, ki jih je upravljala JLA do svojeg a odhoda iz R Slovenije, je v zvezi z lastništvom treba lo!iti naslednje: Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 148 ___________________________________________________________________________________________ - pravno neopore!ne in regularno pridob ljene vojaške nepremi!nine in funkcionalna zemljiš!a, ki so še pred letom 1941 prešla v državno last in jih je leta 1945 podedovala nekdanja JLA ter jih uporabljala do svojega odhoda iz R Slovenije leta 1991. V to skupino vojaških kompleksov spadajo vojašnica 4. julij na Metelkovi ulici, vojašnica Maršala Tita na Roški ulici, vojašnica Ljuba Šercerja na Dunajski, vojaška bolnišnica na Zaloški cesti, intendantsko skladiš!e ob Ljubljanici in tehni !na delavnica na Parmovi ulici v Ljubljani; - pravno sporne in neregularno pridobljene nepremi!nine in funkcionalna zemljiš !a, ki so od leta 1945 na podla gi odlo!itev pristojnih oblastnih organov ali odlo!b pristojnih sodiš!, ki so bile sprejete na podlag i takrat velja vnih zakonov in drugih predpisov o podružabljanju nepremi!nin, ter dane JLA v uporabo in na razpolago vse do njenega odhoda R Slovenije 1991. V to skupino vojaških kompleksov spadajo vojaška bolnišnica Mladika na Šubi!evi ulici, Dom JLA na trgu OF in vojašnica Boris Kidri! v Šentvidu. Izvršni svet Skupš !ine mesta Ljubljane je v smislu uveljavljanja svojih prav ic do objektov in zemljiš!, ki jih je zapusti la JLA, šel neko liko dlje. Na svo ji seji 23.7.1991 je imenoval delovno skupino, ki bo z organiz acijo z a svetova nje in inž eniring Doming , d. o. o. pripravila premož enjskopravno ana lizo za uveljavljanje interesov mesta Ljubljan e do objektov in zemljiš! na širšem obmo !ju mesta, ki jih je uporabljala nekdanja JLA. 6.1 Mestna pehotna vojašnica ! Belgijska, (CO 5/4) danes kulturno- zgodovinski center Metelkova, v obdobju JLA Kasarna 4. julij 6.1.1 Lok acija, o bseg zemljiš !a in namenska raba pr ostora Kompleks vojašnice je v Krajevni skupnosti Ljubljana-center med Metelkovo in Maistrovo ulico, Taborom in Masar ykovo ulico. Površina kompleksa vojašnice je 2 ha 93 a 13 m² s parcelami št. 210, 167, 173/1, 243, 362 in 363 k. o. Tabor, z emljiškoknjiž ni vlo žek 180. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 149 ___________________________________________________________________________________________ Kompleks je bil vklju!en v ureditveno obmo !je CO 5/4 Center, namenj en za osrednje mestne dejavnosti (poslovne, družbene, oskrbne in storitvene dejavnosti). Za ta prostor je bila predpisana obvezna izdelava zazidalnega na!rta. Tu bomo navedli le tiste pomembne dogodke, ki so se dogajali v zvezi s pridobi tvijo prostorskih pravic v kom pleksu Metelkove po odh odu J LA do d anes. Južni del tega kompleksa, v katerem je sedem dobro ohranjenih stavb in pripadajo !e funkcionalno zemljiš !e ter predstavlja dve tretjini celotnega kompleksa, je namre! Ministrstvo za obrambo (takrat minister Janez Janša) namenilo Minis trstvu za notranje zadeve (takra t minister Igor Bav!ar). Poleg namestitve MNZ v južnem delu kompleksa je bila na!rtovana tudi še namestitev drugih služb, povez anih z MNZ (UNZ Ljubljan a, Policijska postaja Center, Postaja prometne policij e, Center za avtomats ko vodenje prometa, Postaja železniške policije). Skupna na!rtovana površina za MNZ (približ no 19.000 m²) in druge službe (približ no 11.000 m²) bi z našala približ no 30.000 m². Glede na to, da prostori v objektih niso povsem zadoš!ali programski m potrebam MNZ in drugih z njegovim delovanjem povez anih služb, je bila po njihovem mnenju edina mogo!a rešitev ta, da bi vse objekte podrli in bi se na tem prostoru zgradili novi po dolo!enih programih. Tej odlo!itvi se je uprl Ljubljanski regionaln i zavod za varstvo naravne in kulturne dediš !ine (LRZZVNKD), ki je s svojim pismom 20.1.1993 naslovljeni m na MNZ , pojasnil svoja konservatorska izhodiš !a za obnovo vojašnice 4. julij. Zavod je soglašal, da se lahko spremeni in dopolnil notranjost vseh sedmih objektov in dvoriš !ne fasade. V primeru pa, da je nujna dozidava novih površin zunaj obstoje !ih objektov, naj bi se to zgodilo na dvoriš !ni strani, v sodobni zasnovi in obliki. Pri tem pa bi bilo treba ohraniti razklenjeno talno zasnovo šestih paviljonov, izvirno !lenitev in zasnovo uli!nih in stranskih fasad ter izvirne gabarite objektov (zunanji gabarit, naklon strešin, višina slemen) in strešno kritino. Teh izhodiš ! Zavod ni podal le na podlag i arhitekt ure razgibanih objektov in fasadnih elementov, ki so bili oblikovani v prepletu zgodovinskih slogov (renesansa-barok), temve! tudi in zaradi postavljenih izhodiš!nih meril za izvedbo popotre snih regulacijskih na!rtov za ta del mesta, ki so uspešno usmerjali njeg ov razvoj do konca dru ge svetovne vojne. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 150 ___________________________________________________________________________________________ Zgoraj navedeni pogoji Zavoda niso bili sprejemljivi za MNZ, zato je ta odstopil od na!rtovane gradnje. Tako je bil južni del kompleksa vojaš nice na Metelkovi s sklepom Vlade R Slovenije julija 1994 namenjen Ministrstvu z a kulturo z a uresni!evanje njegovega programa. Severni del kompleks a, ki zajema srednje dvoriš !e z manj kakovostnimi objekti (zapor št. VIII, hlev št. IX in v obdobju JLA zgrajeni garaži) ter severno dvoriš!e (s pomo žnim objektom št. X, skladiš !e št. XIII, šola št. XIV in lovci št. XV) naj bi bil, po dogovoru med MOL in MORS, namenjen Mreži za Metelkovo ali pozneje, od leta 1994 metelkovc em. "eprav so metelkovci želeli in pri!akovali dodelitev celotne ga kompl eksa nekdanj e vojašnice , so mirno sprejeli odlo!itev o dodelitvi le ene tretjine kompleksa, tj. severnega dela. Bolj jih je motilo spoznanje, da bo v njihovi bližini »uniformna institucija«, kot pa dotrajanost objektov, ki so jim bili dodeljeni. Kaj je Mrež a za Metelkovo ? Po zapisih v bogatem, !ustveno in duhov no nabitem ter lepo ilustriranem gradivu, s katerim so metelkovci usmerjali pozornost javnosti nase in svojo dejavnost, je raz vidno: Mreža za Metelkovo (MzM) je nastala kot plod razmišljanj in dejavnosti, ki sta jih oblikovala gibanje za kulturo, miru in nenasilja, ter KUC-Forum. Prvi so v 80-letih promovirali razorožitev in demilitarizacijo, s !imer so proces osveš!anja privedi tako dale!, da je pred volitvami leta 1990 ve!ina politi!nih strank soglašala tudi z opcijo popolne demilitarizacije Slovenije. Drugi so se zavedali potrebe po reorganizaciji nosilcev kulturnega in socialno- kulturnega pro grama v m estu. "eprav je že leta 1989 (ko se je po njihovem za!el spreminjanje vojašnice 4. julij tj. prva faza demilitariz acije in umik vojske iz Ljubljane ), nosil delovno ime Celica je Društvo Mreža za Metelkovo, formalno ustanovljeno decembra leta 1990, ko je prvi! predstavilo svoj prvi elaborat programskih potreb kulturnih in socialno-kulturnih skupnosti v Ljubljani. Društvo je takrat združevalo pribli žno 200 raznih skupin. Za gibanje nove slovenske pomladi je vojašnica ob Metelkovi, kjer so bili 31. maja 1988 zaprti Janša, Tasi! in Borštner, pomenila eno najsvetlejših in najpomembnejših to!k slovenske pomladi. Društ vo je takrat izdalo prvo številko glasila M'zin, ki je pozneje postalo pomembna revija za kulturo. Ime Mreža za Metelkovo ozna!uje vse tiste resni!ne uporabnike prostorov, !lane in ne!lane, ki še danes vztrajajo in ustvarjajo na Metelkovi, kljub slabim razmeram in negotovi prihodnosti (umetniški Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 151 ___________________________________________________________________________________________ ateljeji, rokodelske delavnice, kulturno-umetniška društva, ekološke, literarne, gledališke, mirovne in socialne pisar ne). Mreža za Metelkovo je pri iskanju ustrezne oblike organiziranosti januarja 1994 postala soustanovitelj Zavoda Retina. Ta naj bi skrbel za nepremi!nine metelko vcev v kompleksu in obvladoval pred težavnimi nalog ami usklajevan ja dejavnosti ter jim pomagal, da pridobijo legalno pravico za delovanje na lokaciji in usposobil objekte na Metelkovi za na!rtovane dejavnosti. 6.1.2 Sever ni del kompleksa Mesto je na podlag i menjalne pogodbe (št. 461/1- 94 z dne 21.12.1994- takratni minister Jelko Kacin) sklenje ne med MO RS in MOL (takratni predsednik ISS Marj an Vidmar) pridobilo pravico do uporabe oz. lastninsko pravico na nepremi!ninah na obmo !ju severnega dela nekdanje vojašnice 4. julij na Mete lkovi ulici. Mesto je namre ! vojašnico (severni in južni del) zgradilo s svojimi sredstvi že leta 1888 in bi, po tej logiki, moral biti celoten kompleks vrnjen MOL. Toda MOL je z menjalno pogodbo, sklenjeno leta 1932, odstopil Državnemu zakladu kraljevine Jugoslavije (Ministrstvo vojske in mornaric e) južni del kompleksa vojašnice, severni del pa je obdrž al v svoji lasti. Z navedeno menjalno pogodbo z dne 21.12.1994 je MO RS obdrž al v svoji lasti neopore !ni južni del, severni del vojašni ce pa je vrnil prvotnemu lastniku– MOL-u. Objekti severne ga dela kompleksa (8) so bili po oceni Zavoda za raziskovanje materiala in konstrukcij v Ljubljani potrebni sanacije, ker niso zagotavljali niti minimalnih bivalnih razmer. Vrednost tega dela kompleksa, ki obsega 1 ha 01 a 74 m², je bila ocenjena na približ no 213 milijonov tolarjev. Glede na to, da bi bila sanacija starih objektov draga in ne bi dosegli programskih zahtev, ki so bile na!rtovane na tej lokaciji, je MOL na!rtoval, da to lokacijo prepusti zainteresiranim organizacijam. Za to lokacijo so takrat kazale resno zanimanje organiz acije , ki so imele finan !na sredstva (IMOS inženiring , IN-IN ter Internova ) in pripravljene tudi svoje programe za ustanovitev pospeševalne ga centr a za promocijo kulturnih in storitvenih dejavnosti mesta. Glede na to, da Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 152 ___________________________________________________________________________________________ Metelkovci kot društ vo niso imeli finan !nih sredstev niti niso imeli sponzorjev, ki bi v njihov program vlagali kapita l, se je MOL odlo!il, da zruši vse objekte v severnem delu kompleksa in odda to lokacijo prek nate!aja za novo gradnjo. MOL verjetno ni sprejel take odlo!itve brez razlogov in ne le iz mate rialne ga interesa. Verjetno je to odlo!itev sprejel zaradi neurejenih in nemog o!ih razmer za delo v neprimernih objektih in zaradi splošnega stanja na tej lokaciji. Negativno sliko in zanemarjenost tega kompleks a so še pove !evali odvrž ene igle uporabnikov metadonske terapije, nekontroliran hrup v no!nih urah, prisotnost brezdomcev, alkoholikov, uživalcev drog in mladostnikov, ki v svoji stiski iš!ejo zato!iš!e, ter pripombe krajanov, policije, socialnega varst va in inšpekcije. To je še bolj podkrepilo odlo!itev MOL, naj se vsi objekti v severnem delu kompleksa porušijo. To odlo!itev je MOL podkrepil še tako, da je brez opozorila prekinil mirna dotedanja dogovarjanja z metelkov ci in je 9. septembr a 1993 poslal na to lokacijo gradbene stroje , ki so za!eli rušiti objekte, ki so bili namenjeni Mreži za Metelkovo. Pri tem rušenju so bili poškodovani objekti zapora (stavba C- VIII.), garaže (stavba B), kjer je bil zrušen centralni del, fasada hleva (stavba D- IX.). Mreža za Metelkovo in njihovi pristaši so se na ta poseg MOL odzvali tako, da so z asedli objekte in prepre !ili nadaljnje rušenje. 6.1.3 Juž ni del kompleksa Ministrstvo za kulturo in Mestna ob!ina Ljubljana (MOL) sta v sodelovanju z Društvom arhitektov Ljubljana julija leta 1995 razpisala javni anonimni mestno -regionalni urbanisti !no- arhitekturni nate!aj. Nate!aj je bil razpisan z namenom, da se pridobi rešitev za urbanisti !no ureditev obmo !ja urejanj a z oznako CO /4 za vojašnico 4. julij med Mete lkovo, Masar ykovo ulico ter parkom Tabor in arhitekturno rešitev prenove južnega dela tega obmo!ja. V to prenovo je bilo vklju !enih sedem objektov v južnem delu komplek sa prvotne Pehotne vojašnice, poimenovane Belgijska. Za ve!ji del tega obmo!ja, v katerem je bil tudi kompleks vojašnice, so bili sprejeti za!asni prostorski ureditveni pogoji (PUP) iz leta 1988, za preostali del je bila predvidena izdelava lokacijskega na!rta do leta 1990 do !esar pa ni prišlo zaradi vojne. Naknadno je bil sprejet leta 1993. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 153 ___________________________________________________________________________________________ V programski zasnovi nate!ajnega elabor ata je bilo pojasnjeno, da se celotni kompleks nekdanje vojašnice 4. julij deli na južni del, ki je spomeniško zaš!iten, in na severni del kompleksa, ki ni pod spomeniškim varstvom. Južni del kompleksa je v lasti Ministrstva za kulturo R Slovenije, severni pa v lasti Mestne ob!ine Ljubljana, ki zdaj ni predmet arhitektonske rešitve, temve! samo urbanisti !ne. Oba dela kompleksa, tj. kompleks v celoti, sta namenjen a za kulturno dejavnost in združevanje razli!nih programov ter za razli!ne potrebe uporabnikov na tem prostoru, ki naj bi navdihnil utrip kulturnega središ!a Ljubljane. Južni del se programsko namenja muzejskim in razstavnim prostorom, ki naj bi jih predlagali nate!ajni projekti. Sever ni del, ki se integralno navez uje na južni del, naj bi bil namenjen multikulturnim programom, ki naj bi omog o!ili nastanek žariš!a celodnevne ga kot tudi no!nega kulturne ga dogajanja. Program južnega dela nate!ajnega obmo !ja naj bi predvi deval prostore v izmeri 16.634 m², ki naj bi bili namenjeni za: - Slovenski etnog rafski muzej, in sicer: raz stavni objekt (objekt št. 27- I), upravno stavbo (objekt št. 28–V) in dep onijski prostor ( objekt št. 25– III) v skupni površin i približ no 7500 m². - Narodni muz ej 3000 m², - Moderno galerijo 2460 m², - neinstitucionalno kulturo 1865 m² (objek št. 8– II.), - slikarski, kiparski in fotog rafski atelje 1000 m², - izobraževalno središ!e Mikloši ! 300 m², - trgovsko-gostinski spremljajo!i program 500 m². V ta program so bile vklju!ene tudi potrebne parkirne površine, skladno z usmeritvami za prostorsko urejanje obmo !ja, in pro gram z a popest ritev dejavnosti. Izhodiš!a za oblikovanje programa severnega dela nate!ajnega obmo !ja naj bi bila zasnovana na programu kulturnih dejavnosti. Na seji skupš !ine mesta Ljubljane 4.3.1993 je bil sprejet sklep o namembnosti vojašnice ob Metelkovi , ki naj se uporabi za kulturne programe Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 154 ___________________________________________________________________________________________ mednarodne mladinske dejavnosti, poslovno-orga nizacijske dejavnosti, za pospeševalni cente r in duhovne dejavnosti, ker te dejavnosti MOL redno financira in je zato zainteresirana za reševanj e njihovih prostorskih težav. Vse skupaj naj bi se izvajalo po elaboratu, ki ga je za ta namen pripravila Mreža za Metelkovo, in razvojnem na!rtu za Metelko vo, ki ga je izdelal Zavod R etina. Ves program (južnega in severnega dela) za ureditveno obmo!je CO 5/4 je pripravila organiz acija ARCH INVEST d.o.o. pod vodst vom direktorice Živke Škr aba u.d.i.a. Ocenjev alna komisija je bila sestavlje na iz predstavnikov investitorja in !lana DAL (Društva arhitektov Ljubljana). Predsednik komisije je bil državni sekretar za kulturo Jože Osterman (predstavnik investitorj a), podpr edsednik Jurij Kobe, u.d.i.a. predstavnik DAL, stalni namestnik je bila Draga Zajc, samostojna svetova lka na Ministrstvu za kulturo. "lani komisije so bili: Jelka Zrimšek (svetovalka ministra za kulturo) in Marjeta Zornada u.d.i.a. (predstavnica investitorja) ter Vojteh Ravni kar, u.d.i.a., Vink o Torkar, u.d.i.a., Anto n Lešnik, u.d.i.a. kot predstavniki DAL. Poro !evalki sta bili mag. Mojca Sašek Divjak, u.d.i.a. in Živka Škraba, u.d.i.a., skrbnik pa je b ila Mateja Dolež al, dipl. ing. kraj. arh. Rok za oddajo nate!ajnih del je bil 27. oktob er 1995. Razpisovalec se je obvezal, da bo podelil tri nagrade in dva odkupa v neto zneskih, in sicer: 1. nagrada 900.000 SIT, 2. nagrada 560.000 SIT, 3. nagrada 340.000 SIT in dva odkupa po 225.000 SIT. Prvo nagrado, ki je bila podlaga za urbanisti!no in arhitekturno izvedbo je prejel projekt pod šifro FORUM. Glavn e zna!ilnosti nate!ajne rešitve FORUM so v tem, da je v arhitektonski in urbanisti !ni zasnovi ohranil objekte južnega dela skladno z razpisnimi pogoji ter dosegel pove !anje površin z dozidavo objektov na dvoriš!u v južnem delu kompleksa. Severi del kompleksa je urbanisti !no rešil z vsebino prog rama, ki ustrez a pro gramom MOL. Južni del kompleksa z objekti, ki so bili zgrajeni ob koncu 19. stol., tvorijo s svojo urbanisti !no zasnovo zazidavo s kakovostno arhitektonsko oblikovno strukturo. Arhitektonski elementi, oblikovani v prepletu zgodovinskih slogov renesanse in baroka, so spomeniško zavarovani. Ti se nanašajo na zunanjo stran celotnega kareja, ki so ga projektanti prvonagrajenega dela povsem spoštovali in vklju!ili v novo funkcijo, ne da bi raz vrednotili z unanji videz objektov. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 155 ___________________________________________________________________________________________ Svoje ideje so projektanti uresni !ili predvse m s funkcionalno preureditvijo prostorov posamez nih objektov, spreminjajo ! pri tem njiho ve gabarite z dozidavo v notranjost dvoriš !a in oblikovanjem novih fasad v moderni zasnovi in obliki. Dozidava naj bi bila potrebna le zaradi dose ganja površin, ki so bile dolo !ene po programu. Še posebej je treba poudariti, da so projektanti spremenili tudi dvoriš !e kompleksa. Dvignili so njegovo raven za približno 50 cm ter ga tako izena!ili po višini s pritli!ji vseh obstoje!ih objektov, ter tako ustvari li prijete n prostor–trg, na katerem se lahko odvijajo zunanje kulturne dejavnosti. Prostor pod dvoriš !em so namenili za dostop do skladiš!nih prostorov posamez nih objektov, medtem ko so preosta li del namenili za ureditev 330 parkirnih mest v treh ravneh. Osrednji del dvoriš !a je odprt v obliki pattia z arhitekt onsko in hortikultur no obdelano poševno površino, ki se raz teza od nulte to !ke dvoriš !a do nulte to !ke prve kleti. Skupna površina objekta severnega dela, ki je po razpisnem programu investitorja znašala 16.634 m² se je po izbrani nate!ajni rešitvi pove !ala na 24.308 m² ali za približ no 46 %. K tej površini je treba prišteti še površino parkirne hiše v I., II. in III. kleti z 3.921 m², kar vse skupaj dosega površino 28.229 m². V predmetnem obmo!ju je predvidena tudi fazna gradnja objektov, in sicer naj bi prva faza zajela objekte južnega dela, druga faza pa objekte severnega dela kompleksa. V prvi fazi gradnje so bili do sedaj uresni!eni: razstavni in deponijski objekt SEM-a, št. 27 (prvotno I), upravni objekt SEM-a, št. 28 (prvotn o V), ateljeji in izobraževalni center Mikloši!, objekt št. 4 (prvotno VI), objekt Narodn ega muzeja, št. 25 (prvotno III), in v kleti dvoriš !a parkirna hiša za 330 parkirnih mest. Trenutno (2008/09) so v fazi gradnje Moderna galerija, objekt št. 22 (prvotno št. I V), in preostali del podk letene ga dvoriš !a ter dvoriš!e. Severni del kompleks a so projektanti prvona grajene ga nate!ajnega dela obdelali samo urbanisti !no. Pri tem se niso spuš!ali v arhitekturne rešitve, ker obstoje!i objekti na tem delu nimajo jasne urbanisti !ne in arhitektonske zasnove, ki bi narekovala njihovo ohranitev, in niso spomeniško zavarovani. Ve!ina objektov je v izredno slabem stanju in bi bilo v njihovo prenovo treba vložiti veliko finan !nih sredst ev. Tako niso upošte vali programa, ki sta ga Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 156 ___________________________________________________________________________________________ predlagala Mreža za Metelkovo in Zavod Retina za uresni!itev svojega programa v že opisanih dotrajanih objektih. V sklopu nove urbanisti !ne zasnove severnega dela je bila zato samo grobo nakaz ana vsebina, ki naj bi se na tem severnem prostoru kompleksa uresni !ila skladno s programom MOL. Sem naj bi umestil i Akademij o za grafiko, film in TV (približ no 11.500 m²), prostor za glasbene, galerijske in multimedijske dejavnosti (približ no 3.800 m²), kulturne in sociološke skupine ter družbena gibanja (1500 m²), poslovne prostore za izobraževalne in komu nikacijske dejavnosti, revijalne in avdio-video založbe ter organizacijo prireditev (4000 m²), plesni, glasbeni in multimedijski projekti, center sodobnih umetnosti (približ no 8000 m²) in garaže v I., II. ali III. kleti (približ no 2400 m²), kar vse skupaj z naša p ribližno 33.000 m². Za uresni!itev tega programa MOL, ki so ga predložili prvonag rajeni projektanti, bi morali porušiti vse obstoje!e objekte severnega dela kompleksa. Lahko bi se s fazno gradnjo ohranili posamez ni objekti, kot je objekt št. 9. (prvotno pešci št. XIII), objekt št. 14 (prvotno lovci št. XV) in objekt št. 13 (prv otno šola št. X IV). Severni del kompleksa je vse do danes ostal v nespremenjenem stanju. Obnovljen in preurejen je samo objekt št. 10 (prvotno je!a št. VIII), in sicer v hostel, ki intenz ivno izpolnjuje zastavljene programe Mreže za Metelkovo s kulturnimi in drugimi programi. Usoda preostalih objektov na severnem delu kompleksa je v rokah MOL in trenutnih uporabnikov, ki bodo v prihodnosti verjetno našli z adovoljiv na !in skupne rešitve. 6.2 Domobranska vojašnica, (CI 7/21) danes Šolsko-kulturni center, v obdobju JLA Kasarna Maršala Tita Kompleks ob Roški cesti je le skrajšani neuradni naziv za vojašnico, ki je bila zgrajena pred 115 leti za potrebe avstrijske vojske, z imenom Domobranska ali brambov ska vojašnica. Svoj status vojašnice je obdrž ala vse do osamosvojitve RS leta 1991. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 157 ___________________________________________________________________________________________ Prvi objekt v tem kompleksu je bil zgrajen leta 1891 ob današnji Roški ulici, in sicer za namestitev II. bataljona IV. polkovnije. Objekt, ki je bil poškodovan v potresu leta 1895, je bil pozneje saniran in ponov no dan v uporabo. Drugi objekt v istem kompleksu je bil zgrajen leta 1899, med današnjima Roško, Poljansko in Kapusovo ulico, za namestitev vojakov, ki so bili v slabih razmerah za!asno nameš!eni v Cukrarni. Po kon!ani prvi svetovni vojni (leta 1918) sta Domobranski vojašnici na Roški ostali prazni, zato je Medicinska fakulteta leta 1919 izrazila željo, da bi tu names tili Univerz o. Vojska je to prošnjo odklonila ter jo pod spremenjenim imenom Kasarn a Kralja Petra, še naprej uporabljala za svoje potrebe. Med drugo svetovno vojno sta ta kompleks uporabljali najprej italijanska in nato nemška vojska. Po letu 1945 je vojašnico zasedla JLA ter ponovno spremenila njeno ime v Kasarno Maršala Tita, ki je ostalo vse do osamosvojitve RS. Po prostorskem na!rtu razvoja ljubljanske garnizije je bil kompleks za JLA perspektiven in bi ga uporabljala z a svoje administrati vne dejavnosti. (Pog lavje 5.4 / str. 134) Ko je JLA po 46 letih uporabe leta 1991 zapustila opisani vojaški kompleks, ga je mesto Ljubljana uporabilo kot zbirni center za za!asne begunce. Tu so name š!ali begunce, ki so prihajali iz takratnih vojnih obmo !ij nekdanjih republik SFRJ, ki jim je R Slovenija ponudila vso zdravstveno in socialno varnost vse do 31. avgusta 1994, ko so se za!eli vra!ati na svoje domove ali pa so od tukaj odha jali v druge dežele. Obnova prostih objektov kompleksa za novo, nevojaško namem bnost, se je z a!ela leta 1996. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 158 ___________________________________________________________________________________________ 6.2.1 Lok acija, o bseg zemljiš !a in lastn ištvo Vojašnica je v ob!ini Ljubljana–center, na obmo!ju med Roško, Poljansk o in Kapusovo ulico ter Grubarjevim prekopom. Površina vojašnice je 5 ha, 67 a in 96 m². V zemljiških knjigah je celotna nepremi!nina vpisan a kot družbena lastnina v upravi Državnega sekretariata za zadeve ljudske obrambe. Vlada R Slovenije je na svoji 18. seji 3. septembra 1992 sprejela sklep, s katerim se za potrebe kulture in izobraževanja brezpla!no dodeli nekd anja vojašnic a na Roški ulici s pripadajo !im funkcionalnim zemljiš!em v upravljanje in upora bo, in sicer: - na objektih in zemljiš!u, ki so knjiženi pod parc. št. 172/2, 172/3 in 149/2 vse pod vložkom št. 305 k.o. Poljansko predmestje Ljubljana, Ministrstvu za šolstvo in šport; - na objektih in zemljiš!u, vknjiž enih pod parc. št. 172/1, vložna št. 305 k.o. Poljansko predmestje, Ministrstvu za šolstvo in šport ter Ministrstvu za kultur o, skladno z dosež enim dog ovorom o razdelitvi v ustrez nih del ežih; - Ministrstvo za kulturo prevz ame poslopje, stoje !e na severnem delu parcele med Roško cesto, Poljanko cesto in Kapusovo ulico z dvoriš !em in zemljiš!em, ki ga od preostalega dela razmejuje ravna !rta, 11 m oddaljena od konc a nekdanje Domobranske kasarne. Preostali objekti in zemljiš!e se dodelijo Ministrstvu z a šolstvo in šport. 6.2.2 Prost orsko uredi tveni pog oji za o bmo!je urejanja CI 7/2 1 Roška voja šnica Prostor vojašnice je bil razdeljen, kot je razvidno iz prejšnjega odstavka, na prostor, ki pripada Ministrstvu za šolstvo in šport in Ministrstvu za kulturo. Ve!ji del kompl eksa (funkcionalna enota F1) z objektom ob Roški ulici 2 je namenjen šolski in športni dejavnosti z uporabo notranjih površin za športne terene. Mogo!i so tudi pogoji v smislu gradnje objektov, športnih igriš! in zunanje ureditve s postavitvijo mikro urbane opreme. Obstoje !i objekt vojašnice, ki je bil zgrajen leta 1891 ob Roški ulici, je bil predelan za Srednj o ekonomsko šolo z dograditvijo podstrešne etaže. Po pooblastilu investi torja MZŠŠ je skrb za dela na adaptaciji prevzel LIZ Inženiring ter objekt predal v uporabo 6.8.1999. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 159 ___________________________________________________________________________________________ Manjši del kompleksa (funkcionalna enota F2, F3, F4) obsega obstoje!e objekte vojašnice in dvoriš !a, ko so bili zgrajeni v drugi fazi gradnje te vojašnice, leta 1899, tj. po potresu. Po posamez nih funkcionaln ih enotah so bili dovolje ni posegi, kot so: postavitev mikro urban e opreme in zunanja ureditev, gradnja, dozidava in adaptacija obstoje!ih objektov, nadkritje dvoriš !a, podkletitev dvoriš!a ipd. V tem delu kompleksa je bil do zdaj adaptiran le objekt, ki se nahaja na stiku Roške in Poljanske ulice in je namenjen za potrebe Zavoda za varstvo kulturne dediš!ine Slovenije, in sicer za njen restavratorski center. Preostali objekti so še v fazi adaptacije in bodo v njih nameš !ene preostale ustanove Ministrstva za kulturo. 6.3 Topniška vojašnica, (BO 2/3) danes poslovno-stanovanjski kompleks Bežigrajski dvor, v obdobju JLA Kasarna Ljubo Šercer Kompleks ob Dunajski cesti (nekda nji Titovi cesti) je bil zgrajen leta 1898, po potresu, ki je Ljubljano prizadel leta 1895. Na za!etku gradnje je bil na!rtovan kot topniška vojašnica za takratno avstrijsko vojsko. Zgrajen je bil na lokaciji, ki je bila takrat še zunaj mestne ga jedra, za Bežigradom. Po prvi svetovni vojni je vojašni co prevz ela staroju goslovanska vojska in ji spremenila ime v Kasarna Kralja Aleksandra I. Med drugo svetovno vojno ga je zasedla italijanska, nato pa nemška armada. Po drugi svetovni vojni, po letu 1945, pa vse do osamosvojitve R Sloveni je, je to vojašnico upora bljala JLA, ki ji je spremenila ime v Kasarna Ljubo Šercer. Ta vojašnica je ena prvih, ki po na!rtu razvoja prostorskega sistema LAO ni bila perspektivna za JLA. V manj kot sto letih se je znašla v mestnem jedru in mo!no ovirala in zadrževala razvoj mesta. To je bilo še posebej o!itno pri razširitvi Dunajske ceste s štiripasovnico, zelenimi stranskimi pasovi in vmesnim pasom. Namesto da bi takrat cesto normalno gradili v polnem profilu od podv oza do križiš!a s Topniško ulico, se to ni zgodilo. Vojska ni imela posluha za razvoj mesta in ni odstopila dela vojašniškega zemljiš!a. Cesta je pri vojašnici zato zožena in je ostala brez zelenih pasov vmes. Nekakšni vojaški varnostni strokovnjaki (nekda nji KOS) so varnost vojašnice postavljali na prvo mesto. "e bi bila cesta v celoti zgrajena v na!rtovanem profilu, bi plo!nik potekal ob Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 160 ___________________________________________________________________________________________ objektih vojašnice, kar bi po mnenju vojaških strokovnjakov vplivalo na varnost. Pri tem so pozabili, da potekajo plo!niki za pešce ob vseh drugih vojašnicah v Ljubljani, tudi okrog takratne Poveljstv a armadnega obmo!ja na Metel kovi ulici. Glavni razlog je pravzaprav bil, da je bila vojska prepri!ana, da bo iztržila ve! denarja za vojašnico, !e bo ovirala normalno gradnjo ceste, kar je bilo za takratno socialisti!no ureditev družbe in glede na družbeno lastnino popolnoma nesmiselno. Posebej je bilo nesmiselno, ker je gradnjo vojašnice finan ciralo mesto, saj si jo je vojska prilastila, ko so po drugi svetovni vojni vse nepremi!nine postale splošna ljudska lastnina. Danes lahko le ugotavlja mo, da so bile to hude napake in ovire pri razvoju mesta, ki so pustile za seboj številne negativne posledice. Voja šnice in vojske na tem prostor u ni ve!, cesta pa je ostala zožena. Po takratnem vojaškem na!rtovanju naj bi vojaš nico opustili. Tako pridobljena sredstva bi se, skupaj s sredstvi, pridob ljenimi za Vojašnico 4. julij in za nekdanji Dom JLA, uporabila za gradnjo nove stavbe Pov eljstva LAO in nove ga doma JLA ob Dimi !evi ulici. Po študijah, ki jih je pripravilo mesto Ljubljana za kompleks Vojašnice Ljuba Šerce rja, bi naj ta prostor pozidali s stanovanjskimi objekti. Objekt e za bivanje vojakov ob Dunajski cesti, ki kažejo vzorce neorenesan!nega sloga, pa naj bi iz zgodovinskih razlogov obdržali, adaptirali in uporabljali za mestne kulturne dejavnosti. Ne da bi pred dokon !no odlo!itvijo o usodi objektov v kompleksu natan !no prou!ili nekate ra pomembna zgodovinska dejstva, so vse objekte porušili in na tem mestu pozneje zgradili novi poslovno - stanovanjski kompleks, imenovan Bežigrajski dvor. 6.3.1 Prost orski uredi tveni pog oji za o bmo!je urejanje BO 2/3 –Topniška vojašn ica Dolg oro!ni na!rt mesta Ljubljane in ob!ine Bežigrad je obravnavano obmo!je, ki leži med Dunajsko cesto, Topniško, Peri!evo in Krži!evo ulico, namenil pretež no za središ !ne funkcije prepletene s stanov anjsk o gradnjo. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 161 ___________________________________________________________________________________________ V predlogu za za!asno namensko rabo naj bi kompleks vojašnice, vse do dolo!itve nove stalne namembnosti, uporabljali za športna igriš!a in telovadnico za potrebe Gimnazije Bežigrad in Srednje šole tehni!nih strok ter študentske organizacije Univerz e v Ljubljani (vzhodni del), za parkiranje (srednji del), objekte v vzhodnem delu vojašnice pa naj bi oddajali v najem za poslovne dejavnost, skladno s pl ansko namembnostjo teg a obmo !ja. Avgusta 1993 je investi tor Imos, d.d. kot novi lastnik zemljiš!a vojašnice v sodelovanju s pristojnimi mestnimi službami in Društvom arhitektov in urbanistov mesta Ljubljana razpisal interni vabljeni urbanisti !no–arhitektonski nate!aj za ureditev kompleksa nekdanje Topniške vojašnice. V razpisnih pogojih je bilo pojasnjeno, da bodo porušeni vsi objekti vojaškeg a kompleksa. Naloga udeležencev nate!aja je bila v tem, da na nepoz idanem kompleksu predla gajo prime rno pozidavo s programom, ki je bil dolo!en v razpisnih pogojih (poslovni, trgovski, hotelski, stanov anjski). Nate !ajna komisija je bila sestavlje na iz predstav nikov investitorja in Društva arhitektov: njen predsednik je bil Gortan Dobrila, dipl. ing. gr., podpredsednik Andrej Hrausky,d.i.a. in !lani Marjan Beržan, d.i.a., Jana U!ak, d.i. a. in B oštjan Kolenc, d.i.a. Komisija je prejela šest rešitev povabljenih udeležencev, ki jih je obravnavala na devetih sejah, in sicer pod šifro LEGO, Helia-1, Helia -2, H IŠA 1 234567, DOM INO in TO P. Nate !ajne elaborate je po analiti!ni poti obdelala poro!evalka Živka Škrabar, d.i.a.– predstavnica ARHINVESTA iz Ljubljane, ki je bil tudi avtor programa za razpis tega nate!aja. Delo je opravila na podlag i zbranih izkušenj med dolgoletnim delom pri presojanju kakovosti izpolnjenih pogojev, ki se nanaš ajo na zahteve postavljene pri reševanju arhitektonskih in urbanisti !nih nalog. V ta namen je izdelala kakovostne preglednice, ki enakovredno predstavljajo rezultate del z vsemi dobrimi in slabimi stranmi. To je bilo prvi!, da je komisija za ocenjev anje dobila tako celovito presojo posameznega elaborata, pri !emer ni mogla prevladati subjektivna ocena ali pomanjkljivo odkrivanje pozitivnih ali negativnih vrednot, ki jih je projektant v elabor atu ponujal. Komisija je na svoji seji 23. novembr a 1993 enoglasno odlo!ila, da podeli dve enakovredni prvi nagradi za elaborate pod šiframa: Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 162 ___________________________________________________________________________________________ - HIŠA 1234567 avtorjev Majde Kregar, d.i.a., Eda Ravnikarja, d.i.a. ter Mihe Kerina,d.i.a. s sodelavci z a sklop objektov 1 in 3, - TOP, avtorjev Andreja Mlakarja, d.i.a., Ferda Jordana d.i.a. s sodelavci Gorazdom Grole gerjem, d.i.a. in Samom Grol egerjem d.i.a. za sklop objektov 2. Vsi drugi nate!ajni elaborati so bili ocenjeni le z delovno izpolnjenimi pogoji, ker niso bili v skladu z razpisnimi pogoji, zato je komisi ja podelila z nižane odkupnine. V obmo !ju stanovanjskih objektov niso bile na!rtovane zasaditve višjega drevja, temve! le pretež no nizko rastlinje in drevje v koritih, ker naj bi bil ves prostor pod parkom podkleten (garaže in podobno). Ob robu Dunajske ceste se je na prostoru med dvema poslovnima stavbama na!rtovala t.i. Bela ploš!ad - trg s poudarkom na nekdanjo Topniško vojašnico. Po zamisli projektantov bi lahko tu morda stala skulptura Jurija Vege (1754-1802), !astnika topni !arja v avstrijski vojski in avtorja logaritemskih tablic. Bela ploš!ad ob stanov anjskih objektih naj bi prehajala v omenjeni park, ob poslovnih objektih pa v sprehajališ !e z bogato urbano opremo (fontana, pergole, klopi za po!itek itd.). 6.4 Vojaška bolnišnica, danes del Klini!nega centra CI 6/14, v obdobju JLA Vojna bolnica Moste Ob Zaloški cesti v Ljubljani je bil leta 1899, še v obdobju avstrijskega cesarstva, zgrajen kompleks kot vojaška bolnišnica z imenom Cesarska garnizijska bolnišnica. Bolnišnica je ta kompleks ostal tudi med obema svetovnima vojnama in po njih, vse do osamosvojitve Republike Slovenije. Dane s ga uporablja Klini !ni center. Po letu 1945 je kompleks prevz ela JLA za svojo vojaško bolnišnico. V kompleksu, ki so ga Nemci razširili med drugo svetovno vojno in zgradili nove objekte, so bili objekti klini!nih oddelkov JLA ve!krat adaptirani in dograjeni. Kot popolnoma nov objekt je bila zgrajena le infekcijska klinika. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 163 ___________________________________________________________________________________________ Kirurška klinika z operacijskim blokom je bila zaradi svoje zastarelosti ter neprimernih prostorov in opreme najbolj vprašljiva. Ve!krat so bili narejeni izvedbeni projekti za gradnjo celotnega operacijskega bloka, njegova uresni!itev je bila tudi ve!krat odlož ena, kon!no pa je bil zgrajen leta 1984, ko so dokon !no odstopili od na!rta izgradnje nove vojaške bolnišnice. Po oblikovanju LAO leta 1969, ko sta že bili zgrajena nova bolnišnic a Vojaško-pomorskega obmo!ja v Splitu (leta 1962) ter v gradnji bolnišnica Skopskeg a armadne ga obmo !ja (1965– 1971), v programski pripravi pa sarajevska, zagrebška in beograjska, so se tudi tukaj v IX. armadi, za!ela na!rtova nja o gradnji nove vojaške bolnišn ice. Po predvideni gradnji nove vojaške bolnišnice na lokaciji Hrušica!Fužine, ki bi morala biti kon!ana do druge polovice osemdesetih let, bi JLA kompleks ob Zaloški zapustila in s kompenzacij sko pogodbo predala MOL-u. Na!rtovanje nove vojaške bolnišnice se je žalostno kon!alo in ni prišlo do njegove uresni!itve. Leta 1988 je prišlo do ponovne reorganizacije armade, tj. do 7. teritorialne razporeditve prostora SFRJ v vojaškem smislu. Ko je bila razpuš!ena IX. armada, je na tej lokaciji ostala JLA v sestavi Ljubljanskega korpusa vse do osamosvojitve RS. 6.4.1 Lok acija, o bseg zemljiš !a in lastn ištvo Lokacija kompleksa bolnišnice se nahaja med Zaloško cesto, Grablovi !evo in Malenškovo ulico s površino zemljiš!a v izmeri 3 ha in 26 a. Na parceli št. 245, zemlj. knj. vložek 127 k.o. Šentpeter. Zemljiš!e je na podla gi 5. !l. Uredbe o vknjiž bi lastninske pravice na državnih nepremi!ninah (Ur.l. FLRJ, št. 58/47) postalo premož enje SLP. Na podla gi predloga Vojaško gradbenega odseka v Ljubljani z dne 14.11.1950. br. 2418 je za to zemljiš !e vpisan kot upravitelj Ministrstvo ljudske obrambe FNRJ. V knjiž ni vložek 127, k.o. Šentpeter so JLA pripisane v letu 1985 tudi nepremi !nine v iz meri 6843 m², ki so bile raz laš!ene po odredbi o razlastitvi. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 164 ___________________________________________________________________________________________ Zemljiš!e in nepremi!nine tega vojašk ega komp leksa, ki spadajo v skup ino vojaških pravno neopore!nih kompleksov , je po osamosvojitvi leta 1991 prevzela v upravljanje R Slovenija, tj. Ministrstvo z a obrambo RS. Kompleks nekdanje vojaške bolnišnice spada v ureditveno obmo!je CI 6/14–center, ki se ureja z zazidalnim na!rtom. Površine kompleksa so predvide ne za zdravstvo in urejene v okviru programa Klini!nega centra Ljubljana. 6.5 Licej in Mladika, danes Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za šolstvo, (MZZ in MŠŠ), v obdobju JLA Vojna bolnišnica Mladika Ni se treba vra!ati predale! v zgodovino slovenskega naroda in njegove ve!stoletne borbe za osamosvojitev, da bi lahko ugotovili naslednj e: eden do zdaj najbolj uspešnih županov Ljubljane g. Ivan Hribar (šest mandatov) je pred stotimi leti s svojim pogumom in ob podpori ob!inske ga sveta, ustano vil višjo dekliško šolo, v kateri se je prvi! v zgodovini višjeg a šolstva v Sloveniji govorilo v slovenske m jeziku. Ta šola, ki je bila zgrajena leta 1907, je v simboli!nem smislu pravz aprav predstavljal a upor proti germaniz aciji in asimilaciji slovenskega naroda. Cesar Franc Jožef je po!etje ljubljanskega župana Ivana Hribarja verjetno ocenil »za predrzno« in 19. avgusta 1910 ni hotel potrditi njegove šeste izvolitve za ljubljanske ga župana. Ta datum je pravzaprav mejnik v njegovem javnem življenju, saj ga je odtlej takratna oblast preganjala. V za!etku prve svetovne vojne ga je najprej zaprla ter ga nato skupaj z njegovo družino prisilno izselila v Avstrijo, v avstrijske Alpe, v mesto Abtenau, ki je bilo takrat še brez razsvetljave. Leta 1941, ko sta prišli nemška in italijans ka armada v Ljubljano, je raje izbral smrt, kot da bi še enkrat preživljal germaniz acijo slovenskega na roda. Danes, ko je država Slovenija samostojna in svobodna dežela, bi morala to šolo, ta objek t Mladike, imeti tudi v simboli!nem smislu za eno svetih mest v svoji zgodovini. Tukaj bi morala biti z zlatimi !rkami zapisana zgodovina Hribarjev e šole kot spomin na preteklost in Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 165 ___________________________________________________________________________________________ opoz orilo mlajšim, prihajajo !im generacijam, kako naj bi se ohranjala lastna identiteta. Pri nas pa se zgodovinski objekt, ki je bil programir an, projektiran in izgrajen za šolo, v kateri se je prvi! uporabljal slovenski jezik, spremeni v nekaj povsem drugega (Ministrstvo za zunanje zadeve), kar v nobenem primeru ni primerno z a ta objekt. Naj se povrnem na opozorilne besede, ki jih je zapisal Ivan Hribar v knjig i Moji spomini , preden so za!eli graditi to šolo: »Takrat se je gospodska ženska sramovala na ulici slovensko govoriti tako, da je tujc, ki je npr. obiskal ljubljanska šetališ!a, kjer je navadno ve! žensk kot moških, moral priti do prepri!anja, da je Ljubljan a vsaj do tr eh !etrtin nemško mesto. « Zgodovina tega objekta pri!a o tem, da je ta le kratek !as deloval z namenom in programom kateremu je bil namenjen. Prvi! se je realna možnost, da bi ta objekt lahko na novo zaživel kot objekt namenjen pedagoški izobrazbi, pokaz ala leta 1991, ko si je naša država izborila svojo samostojnost. Bili je ve! predlog ov, kako naj bi se objekt ponovno vrnil v last mesta in koristil v izobraževalne namene. Tako bi bil odprteg a zna!aja in bi njegova prilag oditev novemu u!nemu programu bila ne le najcenejša, temve! tudi najprimernejša in najbolj pravi !na. To se ni zgodilo, ker je pri odlo!anju o uporabnosti tega objekta imela najmo !nejšo besedo politika, zato je bil objekt razglašen kot najprimernejši za namestitev Ministrstva za zunanje zadeve (MZZ). Samo en elem ent govori v prid taki odlo!itvi, to pa je bližina slovenskega parlamenta in slovenske vlade, tako da je do tega objekta v obe smeri »mogo!e priti peš«. Vse drugo govori proti taki odlo !itvi. Zato menim, da je R Slovenija kot država z najkrajšo državnostjo v Evropski skupnosti (ES), imela enkratno zgodovi nsko prilož nost. Lahko bi razpisala evropski javni nate!aj za novo poslopje MZZ, (ker ga do zdaj še nikoli ni imela), Licej in Mladiko prepustila prvotnem namenu, šolstvu. Namesto takega pristopa je politika angažirala skupino strokovnjakov , ki naj bi ocenila primernost lokacije in objektov kompleksa Mladika glede tega, ali so primernejši za MZZ ali za muzej. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 166 ___________________________________________________________________________________________ S svojim strokovnim mnenjem in oceno je skupina potrdila, da ta objekt bolj ustrez a MZZ-ju kot pa za namestitev muzeja. 6.6 Vojaško oskrbovališ!e (CS 7/8), danes stanovanjsko naselje Nove Poljane, v obdobju JLA Intendantsko skladište i pekara Kot je že opisano v pogl. 4.2.8., ve! let trajajo!a pogajanja med JLA in mestom ter razli!ne variante, ki sta jih obe strani ponud ili, da bi bila ta lokacija, na kateri je stal vojaški kompleks, na voljo za izgradnjo stanovanjske soseske, niso obrodila plodov, tako da je JLA na tem mestu ostala vse do osamosvojitve RS. V dolgoro!nem vojaškem na!rtu garnizona Ljubljana, izdelanem leta 1979 (Ope rativno takti!ka studia za garni zon Ljubljanu), je bilo ugotovljeno, da ta kompleks ni primeren za razvoj programa JLA. Na podla gi tega je ob!ina Ljubljana-center razpisala leta 1987 javni nate!aj za urbanisti !no-arhitektonsko rešitev ureditvene ga obmo !ja CS 7/7, 7/8 in 7/10, v katerem je bil tudi kompleks vojaške oskrbovalnic e (CS 7/8). Nate !aj je bil razpisan v sodelovanju z Društvom arhitektov in Druš tvom urbanistov iz Ljubljane kot splošni javni, mestno-re gionalni, anonimni, enostopenjski. Pravico udeležbe so imele vse pravne in fizi!ne osebe, ki so takrat prebivale na ozemlju SFRJ. Ocenjev alna komisija, ki ji je predsedov al Savin Sever, d.i.a. s podpr edsednikom Mitje m Jernecem, d.i.a. v kateri je sodelovalo še sedem !lanov, so junija 1988 kot najboljše nate!ajno delo razglasili delo Mojce Švigelj "ernigoj, d.i.a. zaposlene v projektni organizaciji ARHE consuling in inž eniring iz Židovske 4 v Ljubljani. Glede na to, da armada kljub omenjenem nate!aju ni želela odstopiti od svojih odlo!itev o nadomestni gradnji v Šentvidski vojašnici, s !imer pa se ob!ina ni strinjala, vprašanje stanovanjske ga nas elja ni bilo rešeno vse do osam osvojitve R S. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 167 ___________________________________________________________________________________________ Po osamosvojitvi RS je Sklad stavbnih zemljiš! mesta Ljubljane kot naro!nik gradnje omenjenega stanovanjskega kompleksa je postavil težavno nalog o pred prvona grajeno avtorico, njene sodelavce in projektno organizacijo ARHE. Zahteval je kakovostne rešitve v smislu arhitekturneg a oblikovanj a, izbora materialov, zunanje ureditve, ki naj bi bile podrejene urbanisti !no arhitekturni zasnovi in postavljenim funkcionalnim zahtevam v zvezi z izdelav o zazidalnega na!rta za obmo!je urejanja CS 7/8 N ove Poljane , kar je v naravi prav narejeno. 6.7 Vojaška orožarna (BO 1/1), danes zdravstveni, poslovni, trgovski in gostinski kompleks Parmova, v obdobju JLA Tehni!na radionica - Parmova Ta kompleks med Parm ovo ulico in železniško progo je bil zasebna lastnina, ki je bila leta 1946 nacionalizirana in prenesena v družbeno. Velikost kompleksa je 1 ha, 50 in 85 m². Na predlog Vojnega gradbenega odseka v Ljubljani je leta 1951 prevzelo v upravljanje to nepremi!nino Ministrstvo narodne obrambe FLRJ , leta 1969 pa je kot uporabnik v k. o. Bežigrad vknjiž eno Ministrstvo narodne obrambe. Glede na dejstvo, da je v kompleks, že med njegovo gradnjo napelj an železniški tir, je JLA tukaj organizirala tehni!no delavnico za servisiranje vseh vrst transportnih sredste v, posebej pa je bilo to pomembno za tanke in samohodke. Po prostorskem na!rtu ljubljanske garnizije ta kompleks ni bil perspektiven za JLA in ga je ta namerav ala opustiti. Preselitev je bila na!rtovana, in sicer v Vojašnico Borisa Kidri!a v Šentvidu, zemljiš!e in objekte pa bi prepustili MOL-u za dolo!eno kompen zacijo. Na podla gi Odlo !be o prostorskih pogojih (Ur. list SRS, št. 26 z dne 3.7.1987) za plansko celoto B1–Bež igrad–zahod, so bili sprejeti tudi prostorski pogoji za ureditveno obmo !je BO 1/1- Lesnina, v katere je vklju !en tudi komple ks arzenala ali nekd anje Tehni !ne delavnice (Tehni!ka radionica Parmova). Ti pogoji dovoljujejo do sprejetja prosto rskega izvedbenega na!rta na obmo !ju urejanja BO 1/1 samo nujna vzdrževala dela in posege v prostor le za komunalno urejanje. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 168 ___________________________________________________________________________________________ Ta nekdanji vojaški kompleks je po osam osvojitvi RS spremenil svojo namembnost v nevojaško. V njem so danes razli!ne dejavnosti. 6.8 Hotel Mikli!, danes poslovni objekt, v obdobju JLA Dom JNA Po prostorskem na!rtovanju razvoja JLA, ki je bil narejen za garniz on Ljubljana leta 1979, je bilo predvideno, da se bodo vsebine Doma JLA, v kater em je bil hotel za samske !astnike, s Trga OF prenesle na novo lokacijo ob Dimi!evi ulici, objekt pa bo prešel v roke MOL. Ta na!rt se ni uresni!il, saj je bil na omenjenem kompleksu ob Dimi!evi ulici zgrajen le hotel za samske !astnike, ne pa tudi novi Dom JLA. Tako je JLA v Hotelu Mikli ! ostala še vse do osamosvojitve RS. Objekt Hotela Mikli! spada med pravno neregularno pridobljene nepremi!nine, zato je bil po osamosvojitvi RS vrnjen lastniku. Danes je ta kompleks popolnoma prenovljen, nadgrajen za eno etažo in dograjen. Dograjen je bil vogalni del objekta proti Kolodvorski ulici, s katere je nameš!en vhod v podzemne garaže in dvoriš!e kompleksa. Na dvoriš!u, kjer sta bila gostinski vrt in kino JLA na prostem, danes stoji nov enonadstropni poslovni objekt. V prenovljenem objektu tega kompleksa se danes nahajajo Vrhovno državno tožilstvo RS, Svet RS za visoko šolstvo, Sodni svet RS, Hypo Alpe-Adria banka ter še druge organiz acije, kot so Varnost, Zavarovalnic e in trg ovine. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 169 ___________________________________________________________________________________________ 7 Vizije namesto zaklju!ka Stari Rimljani so z zasedbo prostora med današnjim Rožnikom in Golovc em, kjer so postavil i vojaško taboriš !e Emona , uresni !ili svojo vizijo o zaš!iti te pomembne naravne strateške lege med Adriatikom in Panonijo. Odlo !itev je bila pravilna, saj je ta naravna lega, na kateri je pozneje zraslo mesto Ljubljana, bila zelo pomembna za vse vojske, ki so v preteklosti prihajale v te kraje. Njeno strateško lego so v novejši zgodovini poimenovali Ljubljanska vrata, kar bi bilo možno primerjati z glavnim ventilom kakšnega omrežnega sistema, ki nadzoruje pretok v eno ali dru go smer. Ko so naši daljni prednik i prišli v te kraje in našli razrušeno rimsko Emono ter njihov suženjski sistem, so uresni !ili nekoliko druga!no vizijo o zaš!iti te lege. Umaknili so se na nasprotno stran reke, n a polož aj, ki je bil bolje naravno zavarovan ter utrdili gri ! in na selbino pod njim. Pozneje so naši predniki svojo vizijo zaš!ite te lege uresni!ili z rušenjem takratne fevdalne ureditve in ljubljanskega obzidja, kar je imelo za posledico, da se je Ljubljana razvijala kot odprto mesto. Naši predniki so svojo vizijo te lege uresni!ili z rušenjem skupne države Kraljevine Jugoslavije, njene kapitalisti!ne ureditve in rušenjem njenih strateških variant zaš!ite kot so Rupnikova linija nad Ško fjo Loko, Idrijo ter druge. Mi smo našo vizijo zaš!ite te lege uresni!ili z rušenjem socializma in rušenjem njegove strateške doktrine obroženega ljudstva (JLA in TO). Ni ve! naborništva . Ni ve! teritorialne obrambe, ki je odigrala pomembno vlogo pri osamosvojitvi Republike Slovenije 1991. Združili smo se v nove demokrati !ne zveze z državami, ki so nas v preteklosti napadale in si nas administrativno ter vojaško podrejale. Smo pri!e nedavnega in neverjetnega dogodka, ko se je preko no!i sesul svetovni finan !ni sistem z neslutenimi posledicami za vse skupnosti tega sveta. Kaj bi se zgodilo, !e bi se sesuli tudi drug i sistemi tega sv eta? Smo resni !no prišli do to!ke neke popolnosti, ko ne potrebujemo nobene vizije ve!? "e že ne kaj druge ga, mord a ne bi bilo odve !, da bi imeli vsaj urbanisti !no vizijo kakšne daljne prihodnosti! Panta rhei. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 170 ___________________________________________________________________________________________ 7.1 Visions instead of a conclusion The old Romans made their visions to come true by occupying the territory between today's Rožnik and Golovec and by establishing a military camp. Their main purpose was to protect the natural strate gic position between the Adriatic sea and the Panon region. Their choice of the territory, the future city of Ljubljana, had proved to have been wise. This position became important for the past armies that stopped in our places later on. It was named Ljubljana 's gate in the modern historic times. The gate's function can be compared to a main valve of the any net system. The gate helped to control the flow of the traffic in the one or the other direction. Our past ancestors had different visions in their minds, when they settled down in this area and encountered the ruins of the old Roman Emona and the remnants of their slave system. They moved to the other side of the river Ljubljanica, which was naturally better protected. Additionally, they fortified the land and the settlement below the Ljubljana's hill. Later on, our ancestors decided to ruin at that time the present feuda l regulation and the Ljubljana's walls in order to achieve the most efficient protection of the city. Consequentl y, the city of Ljubljan a started t o develope as an open city. In the future, our contemporary ancestors destroyed the common state of the Yugoslavian monarch y as well as its capitalistic organization. They also destroyed the other strategic securit y locations like Rupnik' s line above Škofj a Loka, Idrija and th e other s. We realized our vision for the protection of the region by the destroying of the socialistic order and its strateg ic doctrine of the armed populations (JLA and TO). No more recruitments. No more territorial defense, which played an important role in gaining the Republic of Slovenia's independence in the 1991st year. We bound our forces with countries that used to attack us and subordinate our administration and militar y by establishing new democratic allianc es with them. We were the witnesses of the recent, astonishing and unexpected events of the World's financial crisis with unexpected consequences for the all World communities. What would have happ ened if othe r World systems had colla psed as well? Have we really achieved the state of perfection when we don't need visions any more? If nothing else, w e should have at le ast some urbanis tic visions of th e distant future! Panta rhei. Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 171 ___________________________________________________________________________________________ 8 Viri AMBROŽI", L. 1975. Cankarjeva brigada. Ljubljana, Partizanska knjiga: 902 str. Andrejka, R. 1936. Najstarejše Ljubljanske indust rije. Kroni ka slovenskih mest, letnik III, št. 2: str. 132-135 Domobranska vojašnic a ob Zaloški c esti iz leta 1899, z birka na !rtov, map, XXXVII. Ljubljana, Arhiv Slovenije Bezlaj, F. 1977. Kasarna »Vojašnica«. Razvilo se je iz lat. quaterni »postirje « preko staro prov. cazerna »stražnica v utrdbi«. Etimološki slovar slovenskega jezika. Ljubljana, Mladinska knjig a: str. 21 Bogi!, M. 1997. Osamos vojitev slovenskih ž eleznic. V: Tiri in !as. Ljubljana, Želez niško gospoda rstvo Ljubljan a: str. 3-75 Bogi!, M. 1998. Pre gled razvoja ž elezniškeg a omrežja v Sloveniji in okol ici. V: Tiri in !as. Ljubljana, Želez niško gospoda rstvo Ljubljan a: str. 3-32 Dimnik, S. 1935/36. Ljubljanski železniški problem in predlog za rešitev. Tehnika in gospoda rstvo, leto II., št. 5-6: str. 81-91 Drnovšek, M. 1984. Oris odnosa ljubljanskega ob !inskega sveta do mestnega razvoja 1850- 1941 s posebnim poudar kom na Hribarjevi dobi . V: Zgodovina Ljubljan e, prispevki za monog rafijo. Ljubljan a, Zgodovinsko društvo: str . 212-237 Drnovšek, M. 1985. Ljubljana na starih foto grafijah. Ljubljana, Zgodovinsk i arhiv: str. 13-147 Fabiani, M. 1899. Re gulacija dež elnega stolne ga mesta Ljubljan e. Na Dun aju, W aldheim: str 10-22 Gestrin, F . 1984. Ljublja na v 16. in 17. stole tju. V: Zg odovina Ljubljane, p rispevki z a monog rafijo. Ljubljan a, Zodovinsko društvo: str. 105-119 Habi!, M., F irst. B., Drn ovšek, M. 1997. Prestolnica Ljubljan a neko ! in da nes. Ljubljan a, Državna z aložba Slovenije: str. 44, 56, 57, 74, 100, 102, 104, 212, 216, 240, 264, 320 Hren, M. 1996. Retina, Zavod z a podporo civilno dr užbenih iniciativ. Dosj e Metelkova: str. 1- 70 Hribar, I. 1983 -1984. Mo ji spomini I . in II. Ljublja na, Slovenska Matica: str . 163-165, 261- 269, 297-311, 346-348 Ileši!, S. 1929-1930. Prvotna kmetska naselja v o bmo!ju velike Ljubljan e. Geo grafski vestnik: str. 157-159 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 172 ___________________________________________________________________________________________ Ivanovi#, %. 1988. Poz adina (Zaledje ) I. del. Beograd, Vojna štampa rija, V ojnoiz dava!ki i novinarski centar: str. 5 -351 Jenko, J. 1934. Ko nam j e stekla prva ž eleznica. Kronika slovenskih mest, št. 3 in 4: str. 168- 173 Kladnik, D. 1991. Ljubljanske metamorfoz e. Ljubljana, Luxuria, str, 48, 50 , 78, 8, 116, 140, 142 Kopriva, S. 1989. Ljublja na skoz i !as. Ljubljana, Borec: str. 7-9, 11, 39-55 , 157-159 Korošec, B. 1991. Ljubljana skozi stoletja: mesto na na !rtih, proj ektih in v stvarnosti. Ljubljana, Mladinska knj iga: str. 9- 13, 20 -39, 56- 57, 75-77, 82-83, 94, 124 -131, 141, 146, 155, 163, 194-198, 201-230 KSM (Kronika slovenski h mest), Reportaž a III, Št. 4 1936. Hotel Metropol v Ljubljani: str. 34- 35 KSM (Kronika slovenski h mest ), Reportaž a IV, Št. 2 1937. Na dškof dr. Bonaventura Jegli!: str. 125, 126 LRZZVNKD 1717. ( Ljubljanski reg ionalni z avod z a varstvo naravn e in kulturne dediš !ine), Ljubljana, Hiša Hrenova 17, Nekdanja vojašnic a na Žabjaku MAL (Mestni arhiv Ljubljana), 1888. Mestna pehotna vojašnica na Taboru. Zbirka na!rtov, map 14/3; Reg . I, št. 220 7, 2057 MAL (Mestni arhiv Ljubljana), 1898. Topniška v ojašnica na Dun ajski cest i; Reg., fas c. 2059 XIV/5 Melik, V. 1984. Nekatere strani razvoja Ljubljan e 1848-1941. V: Zg odovin a Ljubljan e. Prispevki z a monog rafijo , Ljubljana , Zgodovinsko društvo: str. 201-211 Miheli! B. 1983. Urb anisti!ni razvoj Ljubljane. Ljubljana, Znanstveni institut Filozofske fakultete: str. 7- 13, 16-20 , 23-26, 30-32 Mikl-Curk, I. 1984. Iz deleža Ljubljane pri spoz navanju nastanka rimsko- dobne civilizacije pri nas. V: Zg odovin a Ljubljane, prispevki z a monografijo. Ljubljan a, Zgodovinsko društvo: str. 46-50 Miljani#, G. 1988. Kopenska vojska JLA, Beograd, Vojna štamparija; Knji ga I.: str. 5-251 Poselitev ljubljanske kotl ine – Urbani r azvoj Ljubljane 1998. Ljubljan a Mes tni muz ej Ljubljana: str. 20-91 MOL (Mestna ob!ina Ljubljana) 2007. Ljubljana 2025, predlog prostorske vizije dolg oro!nega razvoja mesta. Ljubljan a, glasilo MO L, št. 8, 9; str. 3-8 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 173 ___________________________________________________________________________________________ MOL (Mestna ob!ina Ljubljana) 2008. Urb anisti!no na !rtovanje Ljubljan e v 20. stoletju. Spremna publikacija k razstavi, galerija Kresija, 8-30 april MORS (Ministrstvo za obrambo Republik e Slovenije) 1979/80. »Operativno-takti !ka studija garnizona Ljubljan a«, Komanda 9. armije – str. p ov. broj 718-11 od 16.11.1997 g od. A rhiv MORS z a vse vojaške dokumente vez ane na to gradivo. Murko, U. 1935. Pomen mestne hranilnice ljublja nske z a gospoda rski proc vit Ljubljane. Kronika slovenskih mest, letn ik II. št. 2: str. 146-1 50 Nikoli #, D. 1989. Kadri i n kadrovska politika v J LA, Beograd, Vojna št amparija: str. 1-521 Odlok o prostorskih ured itvenih pog ojih z a obmo !je urejanja B1 Bežigrad-zahod (Vojaška orožarna-Arsenal) 1987. Ur. l. RS št. 26/87 Odlok o prostorskih ured itvenih pog ojih z a obmo !je urejanja BO 2/3 Topniška vojašnica 1993. Ur. l. RS št. 62/93. Odlok o prostorskih ured itvenih pog ojih z a obmo !je urejanja CI 7/21 Roška kasarna 2002. Ur. l. RS št. 77/02. Odlok o prostorskih ured itvenih pog ojih z a obmo !je urejanja CO 5/4 Vojašnica 4. julij (Metelkova) 1988. Ur. l. RS št. 72/98. Odlok o prostorskih ured itvenih pog ojih z a obmo !je urejanja CS 7/8 Nove Poljane (Vojaško oskrbovališ !e) 1994. U r. l. RS št. 2/94. Ogrin, G. 1935. Ljubljan a pred in po potresu. Kronika slovenskih mest, letnik II. št. 1: str. 40- 47 Ogrin, G. 1935. Ljubljan a pred in po potresu. Kronika slovenskih mest, letnik II. št. 2: str. 130- 133 Omahen, I., Vuk!evi#-Sarap, D., Ravli #, I. 1988. Pozadina (Zaledje) II. del. Gradbena služba. Beograd, Vojna štampa rija, Vojnoiz dava!ki i novinarski centa r: str. 77-179 Pelovšek, D. 1972. Ljubljanska cukrarna. Zgodovina stavbe in njena umetn ostnoz godovinska ocena. Kronika XX: str. 17-26 Pipp, L. 1935. Starostna razdelitev prebivalstva po ljudskem štetju z dne 3 1. decembr a 1880. Kronika slovenskih mest, letnik II, št. 4, leto 1935: str. 300-304 Pipp, L. 1935. Starostna razdelitev prebivalstva po popisu prebivalstva z dne 31. decembra 1869. Kronika slovenski h mest, letnik II, št. 2, let o 1935: str. 126-130 Plesni!ar-Gec, L. 1984. Arheološka obdobja Ljubljane. V: Zg odovin a Ljubljane, prispevki z a monog rafijo, Ljubljan a, Zgodovinsko društvo: str . 11-20 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 174 ___________________________________________________________________________________________ Prelovšek, D. 1984. Ljubljanska ar hitektura 18. st oletja. V: Zg odovi na Ljubljane, prispevki z a monog rafijo, Ljubljan a, Zgodovinsko društvo: str . 177-188 Puš I. 1984. Ljubljanski prostor v starejši ž elezni dobi. V: Zg odovina Ljubljane, prispevki z a monog rafijo, Ljubljan a, Zgodovinsko društvo: str . 28-31 Reisp, B . 1998. Gradovi dežele Kranjske. V Ljubljani, Slovenska Matica: str. 107-117 Rijavec, L. 1975. Ljublja nske bolnišnice, ob os emdesetletnici bolnišnice na Zaloški c esti 2. Kronika, !asopis z a slove nsko krajevno z godovino : str. 101-109 Sivec, I. 1984. Ljubljan a v zgodnjem srednjem veku. V: Zg odovina Ljublja ne, prispevki z a monog rafijo. Ljubljan a, Zgodovinsko društvo: str . 69-71 Sovic, A., Pleni !ar, S. 1989. Šempeterska vojašnic a – poskus vrednotenja k ulturnega spomenika. Medicinski r azgledi, letnik 28, št. 4, str 561-575 Spin!i!, I. 1953. Urbanis ti!na na!ela za direktivni na !rt Ljubljane. K ronika , št. 1: str. 203-204 Stele, F . 1939. Ple !nikov a Ljubljan a. Kronika slov enskih mest, št. 4: str. 227-232 Stopar, I. 1992. Spr ehodi po stari Ljubljani: ku lturnoz godovinski vodnik. Ljubljana, Delo: str. 13-15, 27-37, 44, 56-59, 136, 137, 164, 165, 172, 181 Suli!, N. 1984. Etnološki prispevek k z godovini Ljubljane po drug i svetovni vojni. V: Zgodovina Ljubljan e, prispevki z a monog rafijo. Ljubljana, Zg odovinsko dr uštvo: str. 587-595 Šumi, N. 1953. Ob novem predlog u gener alnega na!rta za Ljubljano. Kro nika, št. 1: str. 201- 203 Šašel, J . 1984. K z godovi ni Emone v rimskih napi sih in literaturi. V: Zg odovina Ljubljane, prispevki z a monog rafijo, Ljubljana , Zgodovinsko društvo: str. 35-38 Šesti#, S., Filipovi#, B., Sekuli #, A., Stojanovi #, M., Trifoni, A., Cig anovi#, P., Roksandi #, R. 1988. Kopenska vojska JLA III. Beograd, Vojna štamparija. Prvi, dru gi, tretji, !etrti, peti in šesti del: str. 507-545 Valen!i!, V. 1967/2. Prvi ljubljanski reg ulacijski na !rt. Kronik a, !asopis z a slovensko krajevno zgodovino: str. 74-83 Valen!i!, V. 1967. Spre membe in dopolnitve lju bljanskega regulacijskega na!rta iz leta 1896. Kronika, !asopis z a slove nsko krajevno z godovino : str. 152-165 Valen!i!, V. 1989. Zgodovina ljubljanskih uli !nih imen. Ljubljana, Pa rtizanska knjig a: str. 38- 65, 103-119, 138-139, 16 2-215 Vilfan, S. 1984. Zg odovi na Ljubljan e do z a!etka 16. stoletja. V: Zg odovin a Ljubljan e, prispevki z a monog rafijo, Ljubljana , Zgodovinsko društvo: str. 75-95 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 175 ___________________________________________________________________________________________ Vodušek-Stari!, J. 1984. Oris druž benopoliti !nega razvoja Ljubljane 1945- 1955. V: Zg odovina Ljubljane: prispevki z a monog rafijo, gradi vo s p osvetovanja o z godovini Ljubljane, 16. -17. novembra 1983 v Ljublja ni, Ljubljana, K ronika, Zgodovinsko društvo: str. 501-522 Vojaški leksikon 1981. Garniz on, nase ljen kraj in bližnja okolica, kjer so nastanjene enote oborož enih sil. Vojno iz dava!ki zavod Beo grad: str. 143 Vojaški leksikon 1981. Vojska, naz iv za kopenski del oborož enih enot; pogosto tudi naz iv za celotni del oborož enih en ot (morna rica, l etalstvo itd.) Vojno iz dava !ki zavod B eograd: str. 697 Voje, I. 1984. Analiz a na!rtov Ljubljan e iz 16. in 17. stoletja. V: Zg odovin a Ljubljan e, prispevki z a monog rafijo, Ljubljana , Zgodovinsko društvo: str. 140-153 Veliki splošni leksikon. 2 006. Avstrijska zgodovina. Ljubljan a, DZS: str. 266-273 ZAL (Zgodovinski arhiv Ljubljane ), Domobran ska vojašnica. S I.ZAL Lju 489, Sp. fasc. 2058 ZAL (Zgodovinski arhiv Ljubljane ), Koliz ej. SI.ZAL Lju 489, Sp. f asc. 20 19 ZAL (Zgodovinski arhiv Ljubljane ), Licej-Mladik a. SI.ZAL Lju 489, Sp. f asc. 2081-83 ZAL (Zgodovinski arhiv Ljubljane ), Samostan sv. Klarise-vojak a bolnišnica in oskrbovališ !e. SI.ZAL Lju 489, šk atla 20 ZAL (Zgodovinski arhiv Ljubljane ), Mestna pehotna vojašnica. SI.ZAL Lju 489, Sp. fasc. 2057 ZAL (Zgodovinski arhiv Ljubljane ), Nušakova vojašnica Trnovo. S I.ZAL Lju 489, Sp. fasc. 2058 ZAL (Zgodovinski arhiv Ljubljane ), Topniška voj ašnica. S I.ZAL Lju 489, Sp. fasc. 2059 ZAL (Zgodovinski arhiv Ljubljane ), Vojaška o rožarna – Arsenal, SI.ZAL Lju 474/1- škatla 140 Zwitter, F. 1929-1930. R azvoj ljublja nskega teritorija. Geografski vestnik V-V I: str. 142 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP 176 ___________________________________________________________________________________________ 9 Priloge Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Sl.1. Rimsko cesarstvo, obseg okoli leta 117 n.š. / Roman empire, the expansion to the 117th year a.c. Slika 3. Rimski vojaki Fig. 3. The Roman soldiers Slika 2. Položaj rimske Emone glede na obliko terena med Gradom in Rožnikom Fig. 2. The position of the Roman Ljubljana according to the shape of the ground between the Castle and Rožnik Priloga 1 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Talna oblika Emone po Janezu Vajkardu Valvazorju Fig. 1. The ground shape of Emona by Janez Vajkard Valvazor Slika 2. Talna oblika Emone v odnosu na srednjeveško pozidavo po Antonu T. Linhartu (1788) Fig 2.The ground shape of Emona according to the medieval construction, by Anton T. Linhart (the 1788th year) Priloga 2 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Vpadi raznih ljudstev ob selitvi narodov v emonski prostor Fig 1. The migration of the different nations through the Ljubljana's region. Slika 2. Zemljevid hunskih vojnih pohodov od leta 435 do 452. Fig. 2. The Map of the migration of the Huns from the 435th to 452nd year, d.c. Slika 3. Preseljevanje ljudstev od 5. do 8. stoletja. Fig. 3. The Migration of the nations from the 5th to the 8th century Priloga 3 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Na ostankih rimske Emone in »slovanskih« seliš č nastajajo ča spanheimska Luwigana, 10 stol., topografska rekonstrukcija Fig. 1. The spanheim's Luwigana was building on the ruins of the Roman Emona and of the Slavic settlements, in the 10th century; the topographic reconstruction. Slika 2. Janez Dizma Florijan čič, Ljubljana, detajl 3. lista… iz 1744, z naselbinskim jedrom Gradiš če Fig.2. Janez Dizma Florijan čič, Ljubljana, the detail of the 3rd leaf… from the 1744th year, with the settled core Gradiš če Priloga 4 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Leseni Šentjakobski most iz leta 1827, s razgledom na Šentjakobski trg Fig. 1. The Wooden Šentjakob's bridge from the 1827th d.c., with a view on the Šentjakob's square Slika 2. Rekonstrukcija vzhodnih vrat stare Ljubljane ob izgradnji Karlovške ceste Fig. 2. The reconstruction of the east door of the old Ljubljana during the construction of the Karlovška street. Slika 3. Šentjakobski most, iz leta 1915. Fig. 3. The Šentjakob's bridge, in the 1915th year. Priloga 5 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Pomembni objekti danes zgrajeni na prostoru bivše rimske Emone. Fig. 1. The Important buildings built on the ruins of the former Roman Emona Priloga 6 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Študija konjenik a, 1498. Fig.1. The Study of the cavalier, in the 1498th ye ar. Slika 2. F evdalna vojska v 2. polovici 17. stoletja. Fig. 2. The Feudal army in the 2nd half of the 17t h century. Priloga 7 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Ljubljanski Grad, 18 stoletje Fig. 1. The Ljubljana's Castle, in the 18th century Slika 2. Ljubljanski Grad - Stanovsko g ledališ !e in Kongresni trg, leta 1878 Fig. 2. The Ljubljana's Castle - the theater and the Congres square, in the 1878th year Slika 3. Rimski vodn jak na Ljubljansk em Gradu Fig. 3. The Roman' s well on the Ljubljana's Castl e Priloga 8 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Aksonometri!ni pogled od juga na Ljubljanski Grad po Ple!nikovem projektu. Fig. 1 An Axonometric view from the south to the Ljubljana's Castle by the Ple!nik's project. Slika 2. Ple!nikov projekt za preureditev ljubljanskega gradu – pritli!je. Fig. 2. Th e Ple!nik's project for the reconstruction of the Ljubljana's Castle – the ground floor. Priloga 9 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Ljubljanski Grad danes, z ra!ni posnetek / The Ljubljana 's Castle t oday, the air view Slika 2. Ljubljanski Grad danes, dvoriš !e Fig .2. The Ljubljana 's Castle today, the yard Priloga 10 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Pogled na Ljubljano z juga; desno Grad z utrdbami (šancami) spredaj Ljubljanica z »grabljami«, Vodna in Pisana vrata, na levi Breg, v ozadju Savinjske Alpe. Fig. 1. The View on Ljubljana from the South; Ljubljana's Castle on the right with the fortifications, (»šance«) Ljubljanica on the front with the »rake«, the watery and the »colored« gate on the left bank, and the Savinja Alps in the background. Slika 2. Špitalska vrata s špitalskim mostom, levo stolnica. Fig. 2. The Špital door with the Špital bridge, The Cathedral on the left. Slika 3. Breg, ljubljansko pristanišč e Fig. 3.The Bank, the Ljubljana's port Slika 4. Hubert Maurer, Pristan na Bregu v začetku 19. stoletja. Fig. 4. Hubert Maurer, the port on The Bank in the beginning of the 19th century. Priloga 11 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Giovanni Pieroni, kartna osnova fortifikacijskega na črta mesta Ljubljane, 1639. Fig.1. Giovanni Pieroni, a map of the Lj ubljana's fortifications, in the 1639th. Slika 2: Vojak z mušketo Fig.2. The Soldier with a musket Slika 3. Top Fig.3. A Cannon Slika 2,3. Novo orožje na bojišč u. Fig.2,3. The New battlefield weapons Priloga 12 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. M. Stierov predlog oja čanja obstoje čega obrambnega obzidja Ljubljane, II varianta, Karlsruhe Fig.1. M. Stier's proposal for the strengthe ning of the existing defensive walls of Ljubljana, the 2nd version, Karlsruhe Slika 2. M. Stierov fortifikacijski na črt Ljubljane, 1654, »graška varianta«, topografska Rekonstrukcija Fig.2. M. Stier's plan for the fortifications of Ljubljana, in the 1654th year, the »Graz version«, the topographic reconstruction Priloga 13 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Nicolo Angielini, Fortifikacijski na črt Ljubljane iz 1586, Karlsruhe Fig.1. Nicolo Angielini, the fortifiction's plan of Ljubljana since the 1586th, Karlsruhe Slika 2. Turški vojak Slika 3. Turška velikaša Fig.2. A Turkish soldier Fig.3. The Turkish nobles Priloga 14 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Topografska rekonstrukcija Ljubljane, Topovski okopi na Orlove m vrhu na Gradu, na Golovcu in na Šišenske m hribu pred letom 1808. Fig.1. The Topographic reconstruction of Ljubljan a, the Cannon ramparts on the Eagle's top of the Ljubljana's Castle on Golovec and on the Šiška's hill before the 1808th year. Slika 2. F. Reiss, Ljubljana v letu 1809 Fig.2. F. Reiss, Ljubljana in the 1809th year Slika 3. francoski vojak Fig. 3. A French soldier Priloga 15 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Vojašnica na Žabjaku, zapor Fig. 1.The Barracks on Žabjak, the prisons Slika 2. Vojašnica na Žabjaku, prilagojena v stanovanjsko stavbo, leta 1949. Fig.2. The Barracks in Žabjak, adapted to a residential building, in the 1949th year. Slika 3. Vojašnica na Žabjaku danes, vogal Hrenova ulic 17 - Žabjak Fig. 3. The Barracks in Žabjak, today, the corner of the Hrenova street, the 17th - Žabjak Slika 4. Vojašnica na Žabjaku danes, dvoriš če Fig. 4. The Barracks in Žabjak, today, the yard Vojašnica na Žabjaku je uvrš čena v drugo cikli čno spremembo vojaških objektov v civilno namembnost. The Barracks in Žabjak were placed to the other cyclic change of the military buildings for the civil intended use. Priloga 16 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Nekdanja vojašnica na Žabjaku danes, dvoriš če Fig.1. The Former barracks in Žabjak today, the yard Slika 2. Vhod iz Hrenove ulice Fig.2. The Entrance from the Hrenova street Slika 3. Ulica Vožarski pot Fig.3. The Street »Vožarski pot« Slika 4. Dvoriš če Fig.4. The Yard Nekdanja vojašnica na Žabjaku je uvrš čena v drugo cikli čno spremembo vojaških objektov v civilno namembnost. The Former barracks in Žabjak were placed in to the other cyclic change of the military installations to the civil intended use. Priloga 17 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Pritličje Šempeterske vojašnice, iz leta 1916 Fig.1. The First floor of the barracks, in the1916th year Slika 2. Šempeterska vojašnica, Tloris I. nadstropja, iz leta 1916 Fig. 2. The Ground plan of the 1st floor of the barracks, in the 1916th year Priloga 18 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Prilagojena v stanovanja nekdanja privatna vojašnica »Pri Kikeretu« danes, tloris pritli čja. Fig. 1. The Former private barracks adapted in to apartments »At Kikeretu« today, the ground plan of the ground floor. Slika 2. Pogled na nekdanjo vojašnico v Eipprovi ulici Fig. 2.A view to the former baraks on the Eipprova street Slika 3. Vhod iz Eipprove ulice Fig. 3. The Entrance from the Eipprova street Slika 4. Izgled z Vogelne ulice Fig. 4. The Appearance from the corner street Slika 5. Dvoriš če nekdanje vojašnice Fig. 5. The Yard of the former baraks Priloga 19 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1-8. Nekdanja privatna Nušakova vojašnica, zunanji izgled in dvoriš če danes, Ziherlova 38. Fig.1- 8 The Former private »Nušakova« barracks, outside appearance and the yard today, on the Ziherlova street, the 38th number. Priloga 20 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Rudolf Degan, Karta Ljubljane prirejena po avstrijski vojaški topografski karti, pri otvoritvi železnice, leta 1849. (z vpi som tedanjih vojaških objektov) Fig.1. Rudolf Degan, the map of Ljubljana arranged according The Austrian military topographic map, at the opening of the railway, in the 1849th year Slika 2. Vojaško skladiš če streliva s pirotehnič nimi conami varnosti Fig. 2. The Military warehouse of the a mmunition with the zone of safety Priloga 21 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Situacija kolodvora leta 1849 Fig.1. The Site plan of the railway station in the 1849th year Slika 2. Glavni kolodvor v Lj ubljani okrog leta 1860 Fig.2. The Main railway station in Ljubljana around the 1860th year Priloga 22 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Arh. J. Mesar, perspektivni pogled na poglobljeni kolodvor. (aksionometrija predloga) Fig.1. Architect J. Mesar, the perspective view on the deepened railway station. Slika 2. Arh. L. Kham in P. G őstl, perspektivni pogled na predlog poglobljenega kolodvora. Fig 2. Architect L. Kham and P. G őstl, the perspective view on the deepened railway station. Priloga 23 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Tloris Ljubljane v dobi železnic Fig. 1. The Ground plan of Ljubljana in the period of the railway Slika 2. Maks Fabiani, predlog za poglobitev železnice, leta 1934. Fig. 2. Maks Fabiani, the proposal for the deepening of the railway, the 1934th year Priloga 24 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Karta Avstro-ogrske monarhije po podpisu Pariške pogodbe. Fig. 1. The Map of the Austria-Hungary monarchy after the signature of the Parisian's contract. Generali Oficirji in vojaki vozarstva Oficirji in vojaki topništva The Generals The Officers and soldiers of the driving with the harness The Officers and the soldiers of the artillery Oficirji in vojaki pehote The Officers and soldiers of the infantry Oficirji in vojaki konjenice The Officers and soldiers of the cavalry Slika 2. Oficirji in vojaki Avstrijske armade v Ljubljani na prelomnici med 19. in 20. stoletjem. Fig. 2. The Officers and the soldiers of the Austrian army in Lj. on the broken line between the 19th and the 20th century. Priloga 25 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. A. Shubar (K.k. Militär Techniker ), Vojaški na črt mesta Ljubljane (Plan der Stad Leibach). Legenda: s številkami ozna čeni objekti v uporabi vojske, s črkami ozna čeni pomembni civilni objekti Fig. 1. A. Shubar, the military city map. Legend: with numbers marked buildings in use of the army, the important civil buildings marked with letters. Priloga 26 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Cukrarna, nekdanja vojašnica Domobrancev. Fig. 1. The Sugar mill, the former barracks of »Domob rance v«.(The homed efende rs). Slika 2. Situacija Cukrarne Fig. 2. The Site plan of the sugar mill Pritli!je / The ground floor II. nadstropje / The 2nd floor Prerez / The Section Priloga 27 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Prvotno na!rtovana fasada stavbe glavnega štaba, Mestna pehotna vojašnica–Belgijska Fig. 1: The original design of the main headquarter elevation of the infantry barracks Slika 2. Tloris pritli!ja Mestne pehotne vojašnice na Taboru. Fig. 2. The Ground plan of the ground floor of the town infantry barracks in Tabor. Slika 3. Tloris kleti Mestne pehotne vojašnice na Taboru. Fig. 3. The Ground plan of the cellars of the town infantry barracks in Tabor. Priloga 28 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1, 2, Poslopje Glavnega štaba (Objekt I.) Fig. 1.2. The building of the main headquarters (Building 1st) Slika 4. Vojaki in oficir pehote Fig.4. The Soldiers and the officer of the infantry Slika 3. Poslopje z a vojake (Objekti št. III, IV, V, VI) Fig.3. The building for the soldiers (Buildings No. 3, 4, 5, 6) Priloga 29 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Tloris pritli!ja Domobranske vojašnice, leto 1891, I. faza Fig. 1. Th e Groun d pla n of the g round floor o f »Domo branska« barracks, the 1891st year, the 1st phase Slika 2, 3. Izgled Domobranske vojašnice z ulice, I faza, 1891 Fig.2,3. The app earance o f the »D omobranska« barracks from the street, the 1st phase, in the 1891st year Slika 4. Situacija z vrisanimi objekti 1. faze Fig.4. A Site plan w ith the draw n buildings of the 1st phase Priloga 30 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Tloris pritli čja Domobranske vojašnice, leto 1899, II. faza Fig. 1. The Ground plan of the ground floor of the »Domobranska« barracks, in the 1899th year, the 2nd phase Slika 2, 3. Izgled Domobranske vojašnice z dvorišča, II faza, 1899 Fig.2,3. The Appearance of the »Domobranska« barracks from the yard, the 2nd phase, in the 1899th year Priloga 31 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Panoramski pogled z Gradu na Domobransko vojašnico iz leta 1906 (I in II faza izgradnje) Fig.1. The Panoramic view from the Castle to the »Domobranska« barracks from the 1906th year (the 1st and the 2nd phase of the development of the construction) Slika 2. Poslopje Domobranske vojašnice s Poljanske ceste Fig.2. The Building of the »Domobranska« barracks from the Poljanska street Priloga 32 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. S tramovi podprte hiše v Špitalski ulici (danes Stritarjevi), potres leta 1895 Fig. 1. The Houses in the Špital street (Today th e Stritar street) supported by the beams, after the earthquake in the 1895th year Slika 2. Za časna bivališ ča v zeljarskih kadeh na Mirju Fig 2. The provisional residences in the cabbage vats in Mirje Priloga 33 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Arh. Sitte / Fig.1. architect Sitte Slika 2. Arh. M. Fabiani / arch. M. Fabiani Slika 1, 2, 3. Regulacijski na črt mesta Ljubljane iz 1896 Fig 1,2,3. The Regulating city map of Ljubljana since the 1896th year Slika 3. arh. J. Duffe Fig.3. architect J. Duffe Slika 4. Regulacijski na črt mesta Ljubljane s severnim delom iz 1899 Fig.4. The regulating city map of Ljubljana with the northern part since the 1899th year Priloga 34 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Pismo župana Ivana Hribarja o dolo čitvi nadzornega organa za Topniško vojašnico. Fig.1. The mayor Ivan Hribar's letter about designation of the supervisory body for the Artillery barracks . Priloga 35 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Okrožnica župana Ivana Hribarja o dolo čitvi komisije za izbiro ograje za Topniško vojašnico. Fig .1 The mayor Ivan Hribar's circular about designation of the committee for the choice of the fence for the Artillery barracks Slika 2. Ograja / The Fence Priloga 36 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Situacija Topniške vojašnice z objekti Fig.1. The site plan of the artillery barracks with the buildings. Slika 2. Na črt glavne fasade s prerezi Topniške vojašnice. Fig.2. The plan of the main facade with the sections of the artillery barracks. Priloga 37 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Objekt jahalnice v Topniški vojašnici. Fig.1. The riding building in the Artillery barracks. podolžni prerez, stranski zgled, prerez, zgled jahalnice section, side example, section, appearance of riding building Tloris jahalnice / The Ground plan of the riding building Slika 2. Top s konjsko vprego Fig 2. The Gun with the harness Priloga 38 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Bolnišnica Moste, podro čje Vodmata pred regulacijo Ljubljanice Fig.1. Hospital Moste, field "Vodmat" before changing of Ljubljanica. Slika 2. Situacija bolnišnice z objekti Fig. 2. The Site plan of the hospital with the buildings Priloga 39 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Situacija vojaške bolni ce, oskrbovalnice in jahalnice ob Dunajski cesti, ob potresu 1895 Fig 1. The Site plan of the military hospital, the supply and the riding place to the Dunajska street, during the earthquake in the 1895th year Slika 2. Zato čišče potresencev v jahalnici na Bleiweisovi cesti leta 1895. Fig 2. The shelter of the people in the riding pl ace during the earthquake on the Bleiweis street, in the 1895th year. Priloga 40 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Tlorisi objektov garnizijske bolnišnice Fig.1. The Ground plans of the garrison hospital's buildings. Tloris pritli čja enonadstropnega objekta št. I in II The Ground plan of the ground floor of the one floor building, number 1 and 2. Tloris pritli čnega objekta št. III The Ground plan of the ground floor of the building number 3 Tloris pritli čja enonadstropnega objekta št. V. The Ground plan of the ground floor of the one floor building number 5. Prerez in izgled objekta št. IV The Section and the appearance of the building number 4 Slika 2. Polkovni zdravnik in sanitetni oficir Fig.2. The Regimental physician and the sanitary officer Slika 3. Vojaška uradnika Gradbene in inženirske stroke Fig.3. The Military officials of the building and the Engineering proffessions Priloga 41 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Škofijski zavod sv. St anislava Šentvid, tloris pritli čja. Fig.1. The Diocesan institute of St. Stanislav Šentvid, the ground plan of the ground floor. Slika 2. Škofijski zavod sv. St anislava Šentvid, izgled. Fig.2. The Diocesan institute of St. Stanislav Šentvid, the appearance. Priloga 42 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Situacija kompleksa Mestnega dekliškega Liceja in Dekliškega doma Mladika. The Site plan of the complex of the city girls' se condary school and Girls' boarding school »Mladika«. Slika 2. Ljubljanske šolarke na začetku 20. stoletja. Fig.2. The schoolgirls from Ljubljana at the beginning of the 20th century Priloga 43 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slike 1. Licej, I. in II. nadstropje Fig.1. The Secondary school, the 1st and the 2nd floor Slike 2. Licej, izgled s Šubi čeve ulice The Secondary school, the appearance from the Šubi čeva street Slike 3. Licej, prerez The Secondary school, the section Priloga 44 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Mladika, prerez Slika 2. Mladika, fasada Fig. 1. Mladika, the section Fig. 2. Mladika, the facade Slika 3. Mladika, fasada Fig. 3. Mladika, the facade Priloga 45 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Več lokacijskih predlogov za gra dnjo vojaške orožarne (arsenal) Several location proposals for construction of the military armory (»arsenal«) Slika 1. in 2. V okvirju Topniške vojašnice Fig.1.,2. In the frame of the artillery barracks Slika 3. Na Parmovi ulici, obojestransko Fig.3. The Parmova street, from the both sides Slika 4. Dokon čna izbira lokac ije na Parmovi ulici, enostransko Fig.4. The Final choice of the location on the Parmova street, from the one side Priloga 46 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Karta Avstro-ogrske monarhije in njen razpad po I. svetovni vojni Fig. 1. The map of the Austro-Hungary monarchy and it's decadence after the first World War Generali in častniki / The Generals and officers Vojaki / The Soldiers Slika 2. Vojska Kraljevine Jugoslavije med leti 1918 in 1941. Fig. 2. The Army of the Kingdom of Yugoslavia between the 1918th and 1941st year Priloga 47 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ 1. Najstarejše jedro srednjeveške Ljubljane. The Oldest core of the medieval Ljubljana. 2. Novi trg, zgrajen v XIII. stoletju. The New square, built up in the 13th century. 3. Mesto ob Mestnem trgu in škofiji, zgrajeno najkasneje do za četka XIV. stoletja The city next to the city square and diocese, built up the latest to the beginning of the 14th century. 4. Deželno knežnji del, priklju čen mestu leta 1533. The Country princes part, connected to the town in the 1533rd year. 5. Razširjenje mesta do leta 1825. The Expansion of the town until the 1825th year. 6. Razširjenje mesta do leta 1914. The Expansion of the town until the 1914th year. 7. Razširjenje mesta do konca leta 1929. The Expansion of the town until the end of the 1929th year. 8. Prvotna jedra kmetskih naselij. The Primary cores of peasant's settlements. 9. Stara struga Ljubljanice pred regulacijo v XIX. stoletju The Old bed of the river Ljubljanica before the regulation in the 19th century. 10. Stare, sedaj iz prometa izlo čene ceste. The Old roads extracted from the traffic now. 11. Občinske meje, leta 1929. The Municipal borders in the 1929th year. Slika 1. Razvoj Ljubljane od srednjega veka do leta 1929 Fig.1. The Development of Ljubljana from the Middle Ages to the 1929th year Priloga 48 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Hotel Mikli č, gradnja I. faze (v ozadju levo hotel Južni kolodvor), leta 1928. Fig. 1. The Hotel Mikli č, a construction of the 1st phase (in the background left is the hotel The south railway station) in the 1928th year. Slika 2. Gradnja II. in III. faze hotela Mikli č, pozneje hotel Metropol, s hotelom Južni kolodvor v ospredju, leta 1936. Fig. 2. The Construction of the 2nd and the 3rd phase of the hotel Mikli č, later the hotel Metropol, with the hotel The south railway station in the foreground, in the 1936th year. Priloga 49 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Okupatorjev obro č utrdb in ži čnih ovir okoli okupirane Ljubljane 1941-1945. Fig. 1. The Occupier's ring of fortifications and of the wire barriers around the invaded Ljubljana, from the 1941th to the 1945th year Slika 2. Deportacijske cone v Ljubljani 1942. Fig. 2. The Deportation zones in Ljubljana, in the 1942nd year. Slika 3. Letalsko-bombniška karta s strateško pomembnimi objekti. / The Map of the aircraft bombing attack with the strategically important buildings. Slika 4. Italijanska vojska / The Italian army Slika 5. Nemška vojska / The German army Priloga 50 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Socialna struktura od leta 1945 do 1985 Kategorije 1945 1946 1950 1968 1985 Povpre čje Kmetovalec 42 % 39,7 % 40,1 % 36,3 % 41,5 % 42 % Delavec 30 % 22,4 % 25,1 % 39,4 % 35,3 % 25 % Obrtnik in trgov - 4,2 % 3,1 % - 6,5 % 2 % Dijak in študent - 5,8 % 15,5 % - - 13 % Uslužbenec - 14,1 % 5,9 % 24,3 % 5,3 % 9 % Intelektualec 20 % - - - 2,2 % - Časnik NOV - 12,4 % - - 4,7 % 5 % Častnik VKJ - - 7,7 % - - 5 % Ostali 8 % 1,4 % 2,4 % - 6,4 % 5 % Nacionalna struktura od leta 1945 do 1953 Narodnost Zastopanost 1945 1947 1949 1953 Srbi 42,27 % 50,9 % 52,0 % 53,8 % 57,0 % Hrvati 29,69 % 22,7 % 22,0 % 22,1 % 20,7 % Slovenci 8,58 % 9,7 % 8,4 % 8,3 % 7,0 % Makedonci 5,01 % 3,6 % 4,0 % 3,6 % 3,6 % Č rnogorci 2,00 % 9,2 % 11,0 % 9,7 % 10,8 % Muslimani 11,45 % 1,9 % - 0,7 % 0,3 % Albanci 4,70 % - - 0,1 % 0,1 % Ostali 1,00 % 1,9 % 2,6 % 1,7 % 0,9 % Nacionalna struktura leta 1985 Narodi – narodnosti Odstotek Prebivalstva Odstotek vojaških Oseb 1985 - razlike Srbi 36,30 % 57,17 % + 20,87 % Hrvati 19,74 % 12,51 % - 7,23 % Muslimani 8,92 % 3,65 % - 5,27 % Slovenci 7,82 % 2,64 % - 5,18 % Albanci 7,72 % 1,09 % - 6,63 % Makedonci 5,98 % 6,74 % + 0,76 % Jugoslovani 5,44 % 8,22 % + 2,78 % Črnogorci 2,58 % 5,82 % + 3,24 % Neopredeljeni 2,74 % 0,47 % - 2,27 % Šolska izobrazba leta 1950 Šolska izobrazba Častniki Pod častniki Brez šole - 1.172 Osnovna šola 2.949 7.272 Nedokonč ana srednja šola 31.266 14.428 Srednja šola 4.402 87 Nedokonč ana fakulteta 1.924 - Civilna Fakulteta 1.788 - Brez vojaške šole 7.612 - Nedokonč ana srednja šola 9.427 - Vojaška Vojaška šola 16.072 - Kranjc M. [2005], preglednice socialne in nacionalne strukture ter šolske izobrazbe časnikov JLA, med leti 1945-1985, Slovenska vojaška inteligenca. Kranjc M. [2005], a table for the social and the national structure and the school education of the officers in the JLA, between the 1945th and 1985th year. Priloga 51 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Jugoslovanski partizan i s pokrivali v NOB, med leti 1941-1945. Fig.1. The Yugoslav partisans with the caps in NOB, between the 1941st and 1945th year Slika 2. Peta vojaška teritorialna razporeditev Jugoslavije leta 1954. Fig. 2. The Fifth military territorial disposition of Yugoslavia in the 1954th year. Priloga 52 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Vojska Jugoslovanske ljuds ke armade (JLA), med leti 1945-1991. Fig.1. The Yugoslav people's army (JLA), between the 1945th and 1991st year. Slika 2. Šesta vojaška teritorialna razporeditev Jugoslavije l. 1968 in formiranje IX. A-Ljubljana. Fig. 2. The Sixth military territorial dispos ition of Yugoslavia in the 1968th year and the foundation of the 9th A-Ljubljana. Priloga 53 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Prihod povojnih rekrutov z lesenimi kov čki v G-klasi, približno do leta 1960. Fig. 1. The Arrival of the post-war recruits with the wooden suitcases to the G-class, approximately until the 1960th year. Slika 2. Razporeditev Poveljstva IX A. v objektih vojašnice (»Kasarna 4. juli«), 1968. Fig. 2. The disposition of the Commands of the 9t h A. in the buildings of the barracks (»The Barracks 4th July«), in the 1968th year. Priloga 54 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Domobranska vojašnica v času JLA, »Kasarna Maršal Tito«, prostorska razširitev kompleksa. Fig. 1. The »Domobranska barracks« in the time of the JLA, »The Barracks Marshal Tito«, the spatial extension of the complex Slika 2. Poskus odtujitve kompleksa Topniške vojašnice v 1. in 2. fazi, v času JLA, »Kasarna Ljubo Šercer«. Fig. 2. The Atempt to alienate the complex of the Artillery barracks in the 1st and the 2nd phases of the development, in the time of JLA, »The Barracks Ljubo Šercer«. Priloga 55 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Situacija vojaš ke bolnišnice Moste. Fig . 1. The Site plan of the military hospital Moste. Slika 2. Situacija vojaške bolnišnice Mladika. Fig . 2. The Site plan of the military hospital Mladika. Priloga 56 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Situacija vojaškega oskrbovališ ča v obdobju JLA 1945-1991 Fig. 1. The Site plan of the military caretaker in the period of »JLA« between the 1945th – the 1991st year Slika 2. Poskus urbanizacije kompleksa vojaškega oskrbovališ ča s razširjenim zemljiščem v stanovanjsko sosesko v dveh fazah med 1960-1968 Fig. 2. The attempt of the urbanization of the complex of the military caretaker with the widespread land in the residentially neighbourhood in two phases of the development, between the 1960th - the 1968th year Priloga 57 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Kompleks vojaške orožarne, arsenal, v času JLA Tehni čka radionica – Parmova. Fig.1. The Complex of the military armory, the arsenal, in the time of »JLA« The technical workroom-on the Parmova street Slika 2. Tankovska enota JA v Trstu 1945, v prvi teritorialni razporeditvi Jugoslavije v vojaškem smislu. Fig. 2. The Tank unit »YA« in Trieste the 1945th, in the first territorial disposition of Yugoslavia in the military sense. Slika 3. Haubica 155 mm »The Haubica« Slika 4. Oklepni transporter Fig. 4. The Armoured transporter Priloga 58 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Urad za regulacijo Ljubljane, Osnovna urbanistična načela za direktivni na črt Ljubljane, 1953 Fig. 1. The Office for the regulation of Ljubljana, the basic urbanistic principles for the plan of Ljubljana, in the 1953rd year. Slika 2. Urad za regulacijo Ljubljane, Osnovna urbanisti čna načela za direktivni načrt Ljubljane – Promet, 1953 Fig. 2. The Office for the regulation of Ljubljana, the basic urbanistic principles for the plan of Ljubljana - The Traffic, in the 1953rd year. Slika 3. Tramvajsko omrežje v Ljubljani Fig. 3. The tram traffic net in Ljubljana Priloga 59 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Pregled vojaških kompleksov v mestu Ljubljani leta 1969 ob ustanovitvi IX.A Fig. 1. The revision of the military complexes in th e town Ljubljana in the 1969th year next to the foundation of the 9th army Slika 2. Vojaški kompleksi: št. 4. vojašnica mejnih brigad, št. 6. vojašnica in letališ če Polje ter št. 16. vojaške garaže Fužine, spremenjeni v civilno namembnost, v č etrti ciklič ni spremembi med 1969- 1980. Fig. 2. The Military complexes: No. the 4th. the barracks of the boundary brigades, No. the 6th. the barracks and the airport Polje and No. the 16th. the military garage Fužine, changed in to the civil intended use, in the fourth cyclic change, between the 1969th - the 1980th year. Priloga 60 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Predlog urbanisti!ne rešitve garnizona Ljubljana leta 1969 ob ustanovitvi IX.A Fig. 1. The Proposal of the urbanistic solution of the garrison in Ljubljana, in the 1969th year next to the foundation of the 9th army. Slika 2. Prvotna zamisel izgradnje objektov: št. 1. P oveljstva IX.A; št. 2. Dom a JLA in št. 3. hotela za samske !asnike na takratni lokaciji Topniške vojašnice (»Kasarna Ljubo Šercer«) na Titovi cesti; danes Dunajska cesta. Fig. 2. The Primary idea for the construction of the buildings: No. 1. The Command o f the 9th a rmy, No. 2. The Home o f the JL A and No. 3. The hotel for the single officers in the location of the Artillery barracks (the Barrack »Ljubo Šercer «) on the Titova street, the Dunajska street today. Priloga 61 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Vojaški kompleksi v garnizonu Ljubljana, ki se " opuš !ajo, " ohranjajo ter " nove lokacije vojaških kompleksov. Fig 1. The Military complexes in the garrison Ljubljana, which " give up, " keep and " new locations of the military complexes. Priloga 62 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Dokument s katerim se O TS pošilja SSNO-Beograd na d okon!no soglasje. Fig. 1. Th e Documen t that OTS sends SSNO- Belgrade for the final agreement. Slika 2. Maketa z objekti: Poveljstvo IX.A, Dom JLA in Hotel za samske !astnike v kompleksu Dimi!eva Fig. 2. The Model with buildings: The Command of the 9th army, the home of JLA and the hotel for the single unmarried officers in the complex on the Dimi!eva street. Priloga 63 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Situacija vojaškega kompleksa Dimi!eva: Poveljstvo IX.A, Dom JLA, Hotel, Dijaški dom, Gimnazija s športnimi objekti. Fig. 1. The Site plan of military complex on the Dimi!eva street: The command of the 9th army, the home of »JLA«, the hotel, the student residence hall, The secondary school with the sport buildings. Slika 2. Maketa Poveljstva IX.A in Hotela za samske !astnike. Fig. 2. The Model of the command of the 9th army and the hotel for the single officers. Priloga 64 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Situacija vojaške gimnazije Franc Rozman Stane s športnimi objekti Fig. 1. The Site plan of th e military secondary school Franc Rozman Stane with the sport buildings Slika 2. Zunanji izgled vojaške gimnazije Franc Rozman Stane. Fig. 2. The Outside appearance of the milita ry secondary school Franc Rozman Stane. Priloga 65 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi !as Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Odlo!ba na!elnika GU-SSNO-Beograd o spr ejetju programa za novo vojaško bol nico v Ljubljani, leta 1979. Fig. 1. The Decree of the head GU-SSNO-Belgrade about the adoption of the program for the new militarily hospital in Ljubljana, in the 1979th year. Slika 2. Geodetski posnetek zemljiš!a bodo!e nove vojaške bolnišnice v Ljubljani, obmo!je M/6/1. Fig. 2. The Geodesic photography of the land of the future new military hospital in Ljubljana, area M/6/1. Priloga 66 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Urbanisti čna koncepcija, I. nagrajenega dela za novo vojaško bolnišnico-Ljubljana, pod šifro 12345, Biro 71 Domžale, projektanti: arh. B. Špindler, arh. Š. Kacin in arh. J. Princes Fig.1. The Urbanistic conception, the 1st rewarded work for the new militarily hospital-Lj., under the code 12345, Bureau 71 Domžale, design engineers: Arch. B.Špindler, Arch. Š. Kacin and Arch. J.Princes Slika 2. Tloris med etaže Fig. 2. The Ground plan of the floor Slika 3. Tloris pritli čja Fig. 3. The Ground plan of the first floor Slika 2,3. Projekt I. nagrajenega dela za novo vojaško bolnišnico v Ljubljani, pod šifro 12345, Biro 71 Domžale, projektanti: arh. B. Špindler, arh. Š. Kacin in arh. J. Princes. Fig. 2,3. Project 1st rewarded work behind new militarily hospital in Ljubljana, under code 12345,Bureau 71 Domžale, design engineers: Arch. B. Špindler, Arch. Š. Kacin and Arch. J. Princes. Priloga 67 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Karatreristi čna etaža stacionarja Fig. 1. The Typical floor of the patient clinic Slika 2. Podolgovati in pre čni prerez nove vojaške bolnišnice v Ljubljani. Fig. 2. The Oblong and cross-section of the new military hospital in Ljubljana Slika 3 Zunanji perspektivni izgled Fig. 3. The Outside perspective appearance Priloga 68 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Petar Risti ć, gen.p.polk., predsednik komisije dr. Hubert Puppis, polk., načelnik sanit. IX.A, namestnik predsednika dr. Borivoje Vra čarić, polk., načelnik VMA Beograd, član komisije Ivan Omahen, polk., dipl.ing.gr., glavni ing GU ZSLO, član komisije dr. Dragoslav Mileti ć, polk., san. uprava, ZSLO, član komisije Jože Osojnik, polk., dipl.ing.arh., GU ZSLO član komisije dr. Stjepan Bunta, polk., načelnik VB Lj., član komisije Franc Mihehi č, polk., dipl.oec., na čelnik GO IX.A, član komisije dr. Oldrih Zavrnik, polk., VB Ljubljana, član komisije Drago Lipi č, dipl.ing.geod., direktor IPK Lj., č lan komisije prof. Edo Ravnikar, FAGG Ljubljana, član komisije Savin Sever, dipl.ing.arh., Slovenijaprojekt Ljubljana, član komisije Stane Mikuž, dipl.ing.arh., član komisije Jovan Zabukovec, dipl.ing.arh., član komisije Darko Šarac, dipl.ing.arh., gl.ing. GO IX.A, član komisije Franc Tav čar-Rok, gen. polk., poveljnik IX.A, od 1972 do 1980 Karikature članov ocenjevalne komisije za izbor idejnega projekta nove vojaške bolnišnice na lokaciji Hrušica-Fužine, Ljubljana, 02-07.06.1980, avtor karikatur, ing. Darko Šarac. Caricatures of the members of the jury committee for the selection of the project for the new militarily hospital on the location Hrušica-Fužine, Ljubljana, from the 2nd - the 7th of June, the 1980th year. Priloga 69 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Ukaz s katerim je poveljnik IX.A nakazal sum o administrativni in moralni odgovornosti članov ocenjevalne komisije za novo vojaško bolnišnico v Ljubljani, leta 1980. Fig. 1. The Order with which the commander of the 9th army showed a suspicion about the administrative and the moral responsibilites of the members of the reviewing committees, for the new military hospital in Ljubljana, in the 1980th year. Priloga 70 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Slika 1. Pismo na čelnika GU-SSNO Beograd, (ki je to leto postal general) poveljstvu IX.A v zvezi z avtorskim honorarjem za člane ocenjevalne komisije nove vojaške bolnišnice v Ljubljani, leta 1980. Fig. 1. The Letter of the chief of the GU-SSNO from Belgrade, (who became a general in that year), the command of the 9th army in the connection with the au thorial fee, for the members of the reviewing committee for the new military hospital in Ljubljana, in the 1980th year. Priloga 71 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ »TEMNA« DOBA IX. A Z upokojitvijo takratnega poveljn ika (komandanta) IX. A generalpolkovnika Franca Tav čarja leta 1980 lahko brez kakršnih koli predsodkov izjavimo, da se je dokon čno izteklo »zlato« obdobje te armade. Zato za nobenega naslednjega poveljnika prevzem in nadaljevanje povelje vanja IX. armadi po odhodu tako uspešnega poveljnika ni bilo preprosto. Cilj njegovega povelje vanja, kot je že napisano, ni bila želja po lastni uveljavitvi, temve č želja, da čim hitreje in čim preprosteje nadomesti in izena či vse slabosti, ki so brez razloga obstajale v IX. A. v Sloveniji, v primerjavi z drugimi armadnimi podro čji v SFRJ. Vsak novi poveljnik bi s spreje mom poveljevanja moral do popolnosti spoznati prejšnje stanje in nadaljevati, predvsem pr ograme svojega predhodnika, še pos ebej tiste, ki so se že uresni čevali. Predvsem pa bi moral nadaljevati programe, ki so predstavlja li osrednji del usmeritve za uspešno delovanje IX. A v celoti. Najve č takih, za četih a nedokon čanih programov, se je vsekakor nanašalo na dejavnost Gr adbenega oddelka IX. A. Pozitivno nadaljevanje njeg ovega poveljevanja bi se vsekakor moralo pokazati ravno pr i tem delu, kar pa se ni zgodilo. Primopredaja dolžnosti poveljnikov IX . A med generalpolkovnik F. Tav čarjem in generalpolkovnik Brankom Jerki čem je potekala leta 1980. Novi poveljnik se ob sprejemu svojih dolžnosti takrat ni spuš čal v spoznavanje pomembnosti programa za izgradnjo vojaške bolnišnice za takr atno IX. armado, še manj pa sta ga zanimala konč na izbira ter delo ocenjevalne komisije, čeprav bi bilo povsem razumljivo in pri čakovano glede na to, da je bil to klju čni objekt IX. A in zadnji v nizu že zgrajenih vojaških bolnišnic v SFRJ. Pri tem je še posebej ignor iral pravila, po katerih je ocen jevalna komisija uradno delovala. Ne da bi pri tem imel kakršno koli pravno, politi čno ali moralno opravi čilo, se je med tem postavil v vlogo zaš čitnika takratne države in se spuš čal v razpravo o ne čem, kar ni ustrezalo funkciji, ki jo je opravljal. Najbolj ga je motilo in bolelo to, da so vsi člani ocenjevalne komisije za svoje delo v tej komisiji sprejeli avtorski honorar, ne da bi pri tem čutili »visokega moralnega partijskega zadržka« v obdobju, ko je bila ta dr žava (po mnenju generala Jerki ča) v »globoki in težki ekonomski krizi«. (1980). Priloga 72 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Namesto da bi s svojim pozitivnim ravnanj em pomagal Gradbenem oddelku in g podprl pri dokonč anju tako zahtevnega programa, kot je bila gr adnja nove vojaški bolnišnice v Ljubljani (in drugih omenjenih programov), in odprl možnost za njeno dokon čanje ter druge nove gradbene izzive in boljše dosežke, je gen. Jerki č celostno dotedanje delo čez noč obrnil na glavo in s pomočjo partije (Zveze komunistov) za čel preganjati »coprnice«. (Priloga 70) Kot prvi ukrep »za zaš čito takratne države pred ekonomsk im debaklom« je takoj obvestil vse najvišje vojaške in partijske organe SSNO-a in pri čakoval njihovo podporo pri preiskavi moralne in partijske odgovornosti posameznih č lanov komisije (treh genera lov, šest polkovnikov in dveh podpolkovnikov). Posebej čudno in presenetljivo je izzvenel ukrep novega poveljnika IX. A v najvišjih organih SSNO-a tj. Sanitetni upravi in Gr adbeni upravi, od koder je bil pravzaprav sprožen ves postopek, povezan z razpisom za novo vojaško bol nišnico v Ljubljani. (Priloga 71) Ugotovili so, da je bil ves postopek izpeljan po vseh dotedanjih pravilih in praksi ter da zaradi avtorskega honorarja ni potrebna partijska obravnava, še najmanj pa kaznovanje. Če pa novi poveljnik IX. A vztraja pri tem, »da se ne poglobi tedanja ekonomska kriza nekdanje države«, naj se vsi člani komisije, pripadniki JLA, odpovedo svojemu avtorskemu honorarju. Predlog, ki je prišel iz najvišjih organov SSNO- ja, novemu poveljniku IX. A ni zadostoval glede na to, da so bile pri tem zanemarjene kazni za organizatorje. Ker ni dosegel želenega cilja pri najvišjih organih SSNO, misle č pri tem, da bo pohvaljen, ker š čiti dobrobit države, je zahtev al, naj partijske celice IX. A, katerih člani so sodelovali v komisiji, vsaka zase naredijo preiskavo. Ko so že vse partijske celice na ravni IX. A ugotovile, da pri njihovih članih ni bilo napake, posebej še, ker so bili posamezniki samokriti čno pripravljeni vrniti denar v državno bl agajno (kar sem storil tudi sam), se je general Jerki č naposled, po že pripravljenem scenariju in stalinisti čnih metodah, spravil na Gradbeni oddelek, ki je bil nosilec tega posla in je bil ta neposredno pod njegovim poveljstvom. Nesmiselno bi bilo opisovati partijski proces, ki ga je uvedel general Jerki č proti meni, kot glavnemu inženirju tega oddelka in nosilcu progra ma za vojaško bolnišnico in tudi proti drugim strokovnjakom iz Gradbene ga oddelka. Rezultat je bil znan že pred za četkom tako kot so bili znani tudi rezultati mnogih drugih podobnih partijskih pr ocesov v »železnem obdobju«, ki pa se je na žalost tu, v IX. armadi pokazal z vso svojo ne gativno vsebino. Ta proces bom opisal v posebni prilogi. Priloga 73 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ S to in drugimi svojimi »modrimi« odlo čitvami je pregnal oz. zadušil ves strokovno misle či kader v GO IX. A, ki je brez njih postal podpovpre čni ubogljivi aparat, brez identitete. Takšnemu »telesu brez duše« je postavil za na čelnika ustrezno ubogljivega poveljnika, ki ni imel niti dokonč ane srednješolske izobrazbe (p.p. Gojka Stojakovi ča, nekdanjega na čelnika Odseka za vzdrževanje vojaških objektov). Kot nagrado za »dobro opravljeno partijsko nalogo«, ki jo imel kot predsednik tri članske izsledni čke komisije ZKJ. v zvezi z moralnim degradiranjem vojaških članov ocenjevalne komisije, ga je celo povišal v čin polkovnika. Zakaj je pravzaprav gen. Jerki č želel odstraniti glavnega inženirja iz GO IX. A, ko je bil postavljen za poveljnika te armade? Korenine tega verjetno segajo še v čas, ko je bil Jerki č poveljnik Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Prek organov poveljstva IX. A je takrat uporno zahteval, naj bi v skladiš čih za operativno armado, ki so se že gradila po vsej Sloveniji, imele svoje orožje in strelivo t udi enote Teritorialne obrambe. Če bi bilo to takrat izvedljivo, bi bilo na podlagi takrat veljavnih predpisov tudi br ez njegovega posebnega vztrajanja že zdavnaj uresničeno. Opozorilo glavnega inženirja GO IX. A na pravila o gradnji in uporabi skladiš č, ki mu ga je kot strokovnjak posredoval pr ek poveljstva IX. A, je gen. Jerkič takrat razumel popolnoma napak. Prepri čan je bil, da je glavni inženir tista pom embna oseba, ki ovira njegovo zamisel, ne pa stroga regulativa za takšne objekte, ka r mu je bilo tudi pojasnjeno. Prepri čan je bil, da ga bo verjetno tudi sedaj, ko je postal poveljnik IX. A, oviral pri uresni čitvi njegovih zamisli ter ga opominjal na predpise. Dozdevalo se mu je, da je prišel pravi trenutek, da bi ga na lep na čin odstranil iz Gradbenega oddelka, ne da bi se pri tem osebno izposta vil, kar mu je na koncu tudi uspelo, saj je glavni inženir dal svojo pisno privolitev, da odstopa s tega položaja. Kakšna sre ča bi bila za Teritorialno obrambo RS leta 1991, če Jerkič, ko je postal poveljnik IX. A, ne bi uresni čil svoje zamisli. Zakaj je Teritorialna obramba takrat ostala brez orožja in streliva, ne bi želel komentirati, naj to analizirajo zgodovinarji, če jih bo ta tema kadarkoli zanimala. Drugi civilni kader (inženirji), ki je sodel oval pri delu ocenjevaln e komisije v vlogi poroč evalcev, ni hotel prostovoljno vrniti pr ejetega denarja. Partijska kazen, opomin, nanje ni tako mo čno moralno delovala, da bi se prostovoljno odpovedali zasluženemu in prejetemu honorarju, saj so bili vsi civilne osebe na delu v JLA. Zato je gen. Jerki č prek pravnih organov IX. A proti njim sprožil civilne tožbe, ki pa so se na njegovo žalost kon čale na ljubljanskem sodiš ču. Po dolgoletni sodni obravnavi in zaradi inflac ije je vrednost denarja, ki bi ga morali vrniti na zahtevo gen. Jerkiča, padla na minimum. Obtožencem je zato nekdo svetoval, naj ta minimalni znesek prostovoljno vrnejo, da bi pri tem »ostala koza cela in volk sit«. Ker po takrat Priloga 74 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ veljavni zakonodaji sodiš če ni moglo dose či vrnitve denarja, je ve ndar želelo zadovoljiti tudi zahtevku poveljstva. Od članov komisije, ki so bili delegirani iz Društva arhitektov Slovenije, ni zahtevalo, da bi bili moralno ob čutljivi za gospodarsko stanje nekda nje države, tako da so svoj avtorski honorar brez zadržkov lahko obdržali. V času, v katerem je gen. Jerki č vodil moralno vojno v GO IX. A, je SSNO Sanitetna uprava v Beogradu preusmerila dolgo pri čakovani denar, namenjen vojaško bolnišnico v Ljubljani, in ga namenila za gradnjo dveh manjših vojaških bolni šnic v Nišu in Titogradu. Ta ukrep Sanitetne uprave je bilo pri čakovati, saj je bila str okovna skupina, ki je bila ob likovana za gradnjo vojaške bolnišnice, zaradi partijske gonje popolnoma uni čena. Prenehalo se je tudi desetletno delo, ki je bilo že v zaklju čni fazi, povezano z dislokacijo vojaških kompleksov iz mesta Ljubljane, kot so: Metelkova, Mladika, Hotel Mikli č, Vojaška bolnišnica, Parmova in podobno. Zmanjšana so bila tudi sredstva za gradnjo novega termalnega objekta v Rimskih Toplicah, sredstva za izgradnjo novega Doma JLA v Postoj ni, rekrutnega centra v vojašnici Borisa Kidri ča v Šentvidu, novega hotela na R udnem polju na Pokljuki, čeprav so bila rešena vsa vprašanja okrog lokacij in projektov. Gradnja te h objektov je za vedno propadla. Tako se je gen. Jerkič , razbremenjen vseh glavnih gradbe nih investicij ter glavobolov zaradi nadzora »denarodajalca« iz SSNO, kot izkušen poveljnik usmeril povsem k vojaški problematiki življenja in preživljanja vojakov v posebnih okoliš činah, da bi tako čim bolj razbremenil JLA in prispeval k stabilizaciji države. Če bi bil gen. Jerki č slučajno teoretik, bi se prav gotovo poglobil v širšo analizo vojske (kot institucije) in vojaškega življenja (kot prakse) ter tako hitro prišel do formule in ugotovitve, kako in zakaj zmanjšati neupravi čeno in dolgo služenje vojaškega roka (eno ali dve leti). Tako bi verjetno najbolj pomagal državi in vojski (ki ji je bil tako vdan) pri njuni hitri gospodarski stabilizaciji. Skrajšanje vojaškega roka bi imelo vpliv tudi na veliko drugih dejavnikov, gen. Jerki č pa bi s svojim delom odprl o či tudi drugim za podobne analize v dr žavi, sebi pa pot k nadaljnjemu hierarhič nemu vzponu v JLA, kar je bil verjetno del njegovih sanj. Glede na to, da je spadal v kategorijo avtokrati čnih poveljnikov, ki so se vse svoje življenje in delovanje v JLA u čili v praksi, je na ozemlju IX. A razv il svojo teorijo samoprehrane vojakov, pod imenom »zeleni plan«. Po njegovem mnenju to ni bila muha enodnevnica samo za lajšanje trenutne ekonomske krize v državi, temve č je imela širši in dolgoro čnejši pomen pri nadaljnjem razvoju in razširitvi te ideje na vso JLA. Priloga 75 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Zavedal se je, da so pred njim že mnogi praktiki po svetu poskušali uresni čiti podobne ideje za preživljanje ljudstva, kot je bil npr. Stalin s svojimi kolhozi in petletkami ali Mao Tse Tong s svojimi idejami. Želel bi omeniti, da ni znano, da bi kdo v svetu poskušal uvesti samoprehrano vojakov v miru, saj so od nekdaj ži veli v hišah in ob hrani na ra čun ljudstva ali pozneje države. Tega prakti čnega eksperimenta z vojaki se je lotil gen. Jerki č od trenutka, ko so mu v SSNO zmanjšali investicije za gradnjo in ni imel po četi drugega, kot se ukvarjati s to idejo. To je po čel v sodelovanju s svojim bratom, generalpodpolkovnikom Mirkom Jerki čem, ki je bil takrat na čelnik Intendantske uprave SSNO v Beogradu in je to neumnost podpiral z najvišje ravni. Za to teorijo »samoprehrane« voj akov je videl možnost in opravi čilo v logiki številnih neuporabnih elementov, ki jim je na svoj na čin kot »vdani ludist« vdahnil dušo, jih oživel ter jih vključil v uresni čitev svoje zamisli. Nezaposlenega vojaka, ki ga država brezpla čno hrani eno do dve leti medtem ko on pr eganja lenobo po dvoriš čih vojašnice, je treba in koristno zaposliti z donosnimi posli. Posameznikom, ki so leta in leta odvažali odvrženo hrano iz vojaških restavracij, ne da bi za to kaj pla čali, in redili svoje pujse, tega ni ve č dovolil, temve č je organiziral vojaške svinjake. Tako je odpadno vojaško hr ano usmeril v bolj »koristen« na men, za pridobitev zdravega in ekološko neopore čnega vojaškega svinjskega mesa. Tako so nastale vojaške svinjereje na zemljiščih, ki jih je JLA odvzela kmetom zaradi viš jih državnih interesov, delo pa so opravljali vojaki, od katerih je bilo približno 90 odstotkov kmetov in jim je bilo to delo »že znano«, zato zanj niso potrebovali dodatnega šolanja. Pozneje se je lo til tudi reje ovac, ke r je vojska imela veliko neuporabnega zemljiš ča, na katerem naj bi vojaki (ko zemljiš če ne bo v povsem vojaški uporabi) čuvali in molzli ovce ter proizvajali sir in volno, poleg tega pa še neopore čno ovč je meso. Na vrsto so pozneje prišle tudi ribogojnice, ker je b ilo veliko vojaških objektov zgrajenih ob potokih ali drugih vodnih površinah, zato bi se tam ideja o ribogojnicah lahko uresni čila. Najbolj preprosto skupino vojakov–lenuhov so predstavljali vojaki, ki so za pridobivanje kuriva opravljali gozdarska dela in tako prihranili pri porabi nafte, hkrati pa po čistili gozd. To je delo, ki ga je po mnenju gen. Jerkiča lahko opravljal »vsak«, še poseb ej v tako hribovitem, prostoru kot je Slovenija, torej lahko to dela tudi navaden vojak. Ne bi še naprej našteval norih idej o pridelavi zelenjave, ker se je ta lahko pridelovala povsod, celo na obmejnih stražnicah. Svoj poslušni častniški kader, pripravljen na nene hno vojskovanje s silami Nata-pakta in Varšavskega pakta, je spremenil v voditelje tekmovalnih skupin za čim boljše in ve čje dosežke (v svinjereji, ov čereji, ribogojništvu, poljedelstvu in gozdar skih delih), ali pri pridobivanju poceni kuriva. Priloga 76 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ Glede na to, da je gradnja velikih objektov in zamenjava lokacij za nadomestno gradnjo z mestom Ljubljana propadli, je bila dejavnost devastirnega Gradbenega oddelka usmerjena v uresni čitev Zelenega plana, in sicer pri projektiranju in gradnji objektov praši čjih in ovč jih farm, ribnikov in podobno. Za gen. Jerki ča ni bilo pomembno, da vse, kar je delal za izpopolnjenje Zelenega plana, ni bilo v skladu s takrat veljavnimi pr edpisi za gradnjo objektov JLA, še posebej, ker ti predpisi sploh ne upoštevajo takšnih objektov. Prav tako ni upošteval predpi sov veterinarski službi, ki se je v glavnem ukvarjala s konji v civilni reji, pr edvidenimi za morebitne vojaške potrebe. Z veterinarskega vidika verjetno t udi takrat prehrana svinj ne bi smela temeljiti na odpadni hrani iz vojaških restavracij, na kateri je temeljila Jerki čeva filozofija o svinjereji. Če bi takrat izboljšali kakovost vojaške hrane, bi za »pujse« zagotovo ostalo zelo malo. Ker se za izboljšanje prehrane vojakov ni storilo kaj dosti, temve č so se odpirali vojaški bifeji, »kantine«, v katerih so vojaki na veliko trošili za prehrano denar, ki so jim ga pošiljali starši, tete in dekleta, je nastala dvojna korist za JLA. Hrana se je redno pripravljala v koli činah, ki so ustrezale številu vojakov, ki pa iz navedenih razlogov niso pojedli vse, zato je za re jo svinj še vedno ostajalo veliko hrane. Nekdanjega glavnega inženirja kot svetnika (funkcijo, ki jo je imel po odstranitvi iz Gradbenega oddelka) niso pritegnili k Zelene mu planu niti ga niso preve č obremenjevali z drugimi posli, kar ni pomenilo, da so pozabili nanj ter ga pustili povsem pri miru. Čutilo se je po odnosu okolice do njega, da se gen. Jerki č nikoli ni sprijaznil z dejstvom, da je ostal v IX. armadi. Ni pa vedel, da je gen. Jerki č prek svojih zahrbtnih organov že od prvega dne za čel plesti novo mrežo okrog njega. A ne le okoli njega, temve č je vanjo vpletel tudi vso njegovo druž ino. Rezultate tega je po nekaj letih dodobra za čutil na sojih ple čih. Niti slučajno ni mogo če brez širše analize predvidevati kako velik, mo čan in usoden vpliv ima posamezni nalogodajalec na okolje in prostor ter do gajanje v njem. In ne le znotraj okvira lastnega sistema, temve č mnogo širše, v celotnem prostoru. Še bolj so posledice tega vpliva vidne v primerih, ko nalogodajalec izgubi nadzor nad seboj in ko pravila, ki jih vsiljuje drugim, mora tudi sam upoštevati. Posledice takega ravnanja so katastrofalne. Zato bom naredil samo kratko primerjavo dogodkov v obdobju od leta 1968 do 1990 (svetlo ali zlato obdobje in temno ali železno obdobje), ko je obstajala IX. armada na ozemlju re publike Slovenije. Tako bomo dobili zelo zanimivo in jasno sliko o vplivu nalogodajalc ev na dogodke v prostoru in njihove rezultate. Priloga 77 Šarac D., 2009, Vojaški kompleksi v Ljubljani in njihove spremembe skozi čas Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, IPŠPUP __________________________________________________________________________________________ 1. Svetlo ali zlato obdobje Vse, kar je bilo narejeno na prostoru IX . A v svetlem ali zlat em obdobju te armade znotraj vojaškega sistema ali širše na podro čju Slovenije, je prakti čno vse, kar je nekdanja JLA v 46 letih svojega obstoja na tem obmo čju pustila za seboj 2. Temno obdobje V temnem obdobju je IX. armada ostala br ez naslednjih pomembnih objektov, zaradi tega pa tudi republika Sloven ija po svoji osvoboditvi leta 1991. To so: - nova vojaška bolnišnica na l okaciji Hrušica (glej pogl. 5.4.3.), - zgradba poveljstva IX. A v kompleksu Dimi čeva, Ljubljana (glej pogl. 5.4.1), - Dom JLA v Ljubljani v kompleksu Dimi čeva, (glej pogl. 5.4.1), - Športna dvorana z bazenom in igriš či za male športe v kompleksu Dimi čeva v Ljubljani (glej pogl. 5.4.1), - rekrutni center v vojašnici Borisa Kidri ča v Ljubljani, danes vojašnica Šentvid, (glej pogl. 4.2.5), - Dom JLA v Postojni, - novi balneološki objekt s staci onarjem v Rimskih toplicah, - razširitev hotela Svoboda na Bledu (d anes hotel Astoria) z rekreativnim programom, - novi hotel za rekreacijo častnikov in njihovih družin na Rudnem polju na Pokljuki. Če bi vse teklo, kot je bilo predvideno in če ne bi prišlo do notranjih pretresov v IX. armadi, ki so zaustavili ta proces, bi mesto pr idobilo vojaške komplekse, ki bi jih zapustila JLA v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, in sicer: − pehotno vojašnico-Belgijska, (danes kompleks Metelkova), v obdobju IX. A. kasarna 4. julij ali komanda IX. A, − Licej in Mladiko (danes MZZ in MŠŠ), v obdobju IX. A del vojaške bolnišnice Ljubljana, − Vojaško bolnišnico Moste (danes del Klini čnega centra), − Topniško vojašnico, (danes Bežigrajski dvor), v obdobju IX. A kasarna Ljube Šercera, − Hotel Mikli č, danes vrnjeno lastniku, v obdobju IX. A Dom JNA, − vojaško oskrbovalno skladiš če –Verpflegungsmagazin (danes stanovanjsko naselje Nove Poljane, v obdobju IX. A vojaško intendantsko skladiš če, − Arsenal (danes Gostinsko-trgovsko-z dravstveni center), v obdobju IX. A Tehni čna delavnica JLA. Priloga 78