Obnovljena izdaja - Leto XVI. - štev. 8 (653) - Trst - 24. aprila 1964	40 lir pS„08etdi!o'SpTi
g^asik 3.X?	narodno manjšino
i ..«piaai'ii-SiBf......
----------
Mi, socialisti in levi center
25. april - 7. /Tia/
Letos proslavljamo 25. april, dan vsenarodne vstaje proti nacifaši-zmu v znaku praznovanja dvajsetletnice odporniškega gibanja, istočasno pa tudi 1. maj, dan osvoboditve naših mest in krajev. Letos se čuti še bolj kot prejšnja leta, da je 25. april datum, ki pomeni preokretnico v zgodovini italijanskega ljudstva, ker je pred devetnajstimi leti na ta dan prekipel do vrhunca gnev antifašističnih in demokratičnih sil in zdrobil še zadnje ostanke strašnega trinoštva, ki je preplavil svet s krvjo.
Odveč bi bilo orisati zgodovinske osnove tega dne, ker jih po malem skoraj vsi poznamo, prav posebno Slovenci, ki smo klic proti fašizmu in nacizmu zaslišali že zaradi tega, ker sta nas hotela v «novi Evropi» zbrisati z obličja zemlje. Odveč pa ni pripomniti k vsem prosla-
T Priznati moramo, da smo si fot Slovenci pričakovali kakšen korak naprej v reševanju svojih vPrašanj, ko so socialistični tovariši sklenili sporazum s KD, PRI in ESDI ter stopili v vlado levega centra. Nismo gojili ilu-2jje, da bodo socialistični tovariši predlagali svojim zaveznikom, naj se vnese v program vIade tudi posebna točka o ureditvi slovenskega vprašanja v Italiji. Takšna zahteva bi bila niorda malce pretirana z naše strani, čeprav bi se morala vsaka delavska stranka zavedati, da je načelo narodne enakopravnosti^ eno izmed tistih programskih točk, ki označujejo vsako stranko, ki se sklicuje na demokra-clio in socializem. Vseeno pa smo si mislili, da se bo odnos spremeni]. pa se ni_ 0 tem imamo ovolj zgovornih dokazov v za njem času. To dejstvo pa nas niti preveč ne razburja, kolikor nas žalosti, ker je res, da gledati vprašanja z vladnega vidika je eno, z opozicijskega pa čisto nekaj drugega. Je tudi res, da je treba voditi politiko v tako pi-sani vladi, kot je sedanja na Podlagi komoromisov. A dejstva So Vse prej kot bodrilna in upa-P°lna. Nam ni dovolj, kot je nekdo od socialističnih prvakov 12 vrst Slovencev dejal na posvetovanju, v Gorici dne 12. aprila
Prvomajske
manifestacije
CGIL
Nova delavska zbornica -CGIL v Trstu sporoča, da bo priredila naslednje manifestacija na praznik I. maja 1964:
TRST :	Ob 9,30 delavski
sprevod s trga PESTALOZ-ZI na trg PERUGINO, kjer bo ob 10,45 prvomajsko zborovanje. Govorila bosta: Ri-NALDO SCHEDA, vsedržavni tajnik CGIL in DOLFI WILHELM, predsedoval bo ALBINO GHERLI.
MILJE: Ob 9,30 odhod de-avskega sprevoda s trga Pred Ljudskim domom na
n g Marconi, kjer bo go-voril ARTURO CALABRIA, tajnik tržaške Nove delavske zbornice - CGIL.
KRIŽ: Ob 11. uri prvomajsko zborovanje na KRIŽADI. Govorila bosta FRANC GOMBAČ in RINALDO RUTI-GLIANO.
NABREŽINA: Ob 11. uri bo prvomajsko zborovanje na glavnem vaškem trgu. Govorila bosta LUCIAN PADO-VAN in GIUSEPPE BURLO.
t.l., da je treba akcijo prenesti na konkretno področje in se odreči fatamorgani resolucij in abstraktnih formul, ker do sedaj smo videli, da se socialistični tovariši le še vedno držijo prav načela abstraktnih formul in resolucij, ne da bi dokazali, da se je njihova akcija s tega terena povzdignila na višjo raven konkretnosti in uresničevanja.
Naj nam služita le primer levega centra v tržaški občini in pokrajini. Poudarjamo še enkrat: skoraj, skoraj razumemo, da se v vladni program ni mogla vnesti niti besedica o slovenskem vprašanju. Nekaj drugega pa je delovanje na konkretnem področju. Tržaška občina in pokrajina pa bi bili lahko torišče konkretnega delovanja in uresničevanja. Kaj pa se je zgodilo do sedaj? V izjavi levega centra v tržaški občini in pokrajini je bil res vnesen ostavek, ki govori — zelo abstraktno po našem — o slovenski problematiki. A od tedaj dalje nič ni bilo storjenega. Če pa mi komunisti zahtevamo nekaj več konkretnosti in nekaj manj svečanih formul, so socialistični tovariši prvi, ki nas obtožujejo... demagogije. Ne le da ni bilo nič konstruktivnega. Celo nekaj destruktivnega se je v času levega centra na tržaškem področju pritihotapilo, ne da bi slišali glas protesta socialističnih tovarišev.
Oglejmo si dejstva. V tem času je prišla na dan zadeva slovenskega otroškega vrtca v Se-sljanu, vprašanje naselja v Se-sljanu, vprašanje slovenskih priimkov in osebnih imen. V tem času je KD v svoji volivni kampanji z Andreottijem na čelu stopila celo v takšno polemiko, ki nas spominja najhujših cen-trističnih vlad. KD je objavila program v centralnem glasilu «II Popolo» in v njem objavila sta-vek, s katerim se sklicuje na encikliko «Pacem in terris», medtem ko deželno glasilo «Il Popolo del Friuli e della Venezia Giulia» je prav ta stavek spustilo. Sen. Tessitori (KD) in pokrajinski tajnik KD v Trstu Bot-teri sta izjavila, da naša dežela nima konpetence glede slovenskih vprašanj, kljub temu, da člen 3 Posebnega statuta govori drugače in kljub temu da je bila ta dežela ustanovljena s posebnim statutom zaradi obstoja slovenske skupnosti. Botteri v isti sapi miri nacionaliste in fašiste, naj’ se ne bojijo «bilingvi-zma» v deželi, ker ga ne bo. To so samo nekatera dejstva, ki govore, da ni levi center prinesel nič novega, nič bodrilnega, nič konkretnega Slovencem.
Ali smo zato lahko zadovoljni z levim centrom? Socialistični tovariši nam očitajo, da smo neozdravljivi demagogi. Če je de-(Nadaljevanje na 4. strani)
V soboto, 25. aprila ob 11. uri	j
na trgu Goldoni v Trstu
proslava 19. obletnice osvoboditve
ki jo organizira ANPI
Govorila bosta
poslanec Riccardo Lombardi
častni predsednik ANPI
in	^ j j
poslanka Marija Bernetič
članica vsedržavnega vodstva ANPI predsedoval bo
Arturo Calabria
predsednik tržaške sekcijti ANPI
□ □ □
Predstavniki partizanske zv ze ANPI bodo položili vence pred vse spomenike padlim borcem ter se udeležili vseh oficielnih proslav 25. aprila
vam, ki se organizirajo, da bi bilo nevarno, če bi iz 25. aprila, 1. maja, dneva naša osvoboditve ali iz dvajsetletnice odporniškega gibanja hoteli napraviti nekaj formalnih ceremonij, ki ne bi vsebovale bistva boja, v katerega smo se spustili pred dvajsetimi ali triindvajsetimi leti.
25. april kot kakršen koli drugi zgodovinski datum ljudskega upora proti nacifašizmu ni le dan zmage demokracije in svobode v eni izmed dežel Evrope, ki je do tedaj ječala pod diktaturo krvoločnega trinoštva. Omejiti na tj nje go v pomen bi pomenilo spomniti se ga kot druge datume konca neštetih vojn, ki so v preteklosti razsajale v svetu. 25. april že zaradi tega, ker je pomenil zmago o-boroženega ljudstva nad organiziranim, po pravilih takozvanega mednarodnega prava «zakonitim» trinoštvom, ima revolucionarni značaj odločnega posega ljudstva v zadeve, ki so jih do tedaj monopolizirali poklicni državniki, poklicni vojščaki, poklicni voditelji. Pomeni odklon v vsej dotedanji praksi boja med državami, ki ni bil nikoli v pravem smislu besede boj med narodi. Pomeni, da nista fašizem in nacizem podlegla zaradi organizirane armade poklicnih vojščakov, pač pa predvsem zaradi gneva ljudstva, zaradi njegovega odpora in upora.
Prav zato prva leta po vojni je bilo zelo težko biti bivši partizan ali bivši borec proti nacifašizmu. Sile, ki so spravile pokonci fašizem in nacizem, so se zaradi istega antikomunizma, ki je bil gibalna sila Mussolinija in Hitlerja, zopet prikazale na površje in so zopet hotele odvijati svoje «zgodovinske niti» po starem receptu, po starih kopitih: ljudstvo naj gre zopet v senco, v kateri je ležalo prej ! A to tem silam ni uspelo.
(Nadaljevanje na 4. strani)
ooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo
17. aprila je prvi sekretar Centralnega komiteja Komunistične partije Sovjetske zveze in ministrski predsednik ZSSR Nikita Sergejevič Hruščov slavil 70-letnico svojega življenja. Tudi Centralni komite KP Italije je slavljencu poslal pismo s čestitkami; tovariš Togliatti pa je poslal posebno voščilno brzojavko.
«Začel sem delati, čim sem shodil. Do petnajstega leta sem pasel najprej teleta, potem ovce in nazadnje krave pri veleposestnikih. Potem sem delal v tovarni, katere lastniki so bili Nemci, delal sem v rudnikih, ki so pripadali Francozom in v kemičnih tovarnah, ki so bile last Belgijcev. No, in danes sem ministrski predsednik velike sovjetske države.»
Tako pripoveduje o sebi Nikita Sergejevič Hruščov.
Seveda je bilo med leti, ko se je Hruščov «podil za teleti» in dnevom, ko je kot prvi sekretar Centralnega komiteja Komunistične partije Sovjetske zveze in voditelj sovjetske države slavil sedemdesetletnico, še marsikaj. Bili sta dve uničujoči svetovni vojni, bila je Oktobrska revolucija, bila je težka, toda zanosna doba utrjevanja sovjetske oblasti, doba petletk gospodarske graditve, pa tudi obdobje velikih napak za časa Stalina, in končno obdobje boja za obnovitev leninističnih načel.
Iz prebiranja biografije Hruščo-va izvemo še to-le:
Leta 1918 je postal član Komunistične partije in takoj zatem je odšel na fronto. Po državljanski vojni je študiral najprej na industrijski delavski fakulteti v Donjecku, nato pa na industrijski akademiji
v Moskvi. Že med študiranjem je postal sekretar nekega rajonskega komiteja, nato pa sekretar mestne, ga komiteja v Moskvi. Leta 1934 je bil izvoljen v Centralni komite, leta 1938 za prvega sekretarja Centralnega komiteja KP Ukrajine, naslednje leto pa je postal član po litbiroja CK KP Sovjetske zveze. Kot prvi sekretar CK Ukrajine je aktivno sodeloval pri vojaških operacijah med drugo svetovno vojno, prva leta po vojni pa pri obnovi republike. Leta 1949 je prišel zopet v Moskvo, kjer je prevzel mesto sekretarja Centralnega komiteja Septembra 1953 je bil iz voh’en za prvega sekretarja Centralnega ko miteja in leta 1958 za predsednika ministrskega sveta Sovjetske zveze.
Osebni delež dinamičnega Hru-ščova je odigral pomembno vlogo ne le na družbeno-političnem ampak tudi na gospodarskem področju. S svojimi kritikami in pobudami je vplival na spremembe v vodenju in planiranju v industriji in kmetijstvu. Dovolj je če se spomnimo na velikanski načrt za razvoj kemične industrije, ki naj ustvari osnovo za intenzivno kmetijsko proizvodnjo.
Tudi v mednarodnem dogajanju je Hruščov stalno prisoten. Kubanska kriza, moskovski sporazum o prepovedi jedrskih poskusov, načrt
za splošno in popolno razorožitev, poslanica o mirnem reševanju o-zemeljskih sporov itd, je le nekaj dogajanj zadnjih let, pri katerih je prav Hruščov odigral pomembno pozitivno vlogo.
Hruščov sam ocenjuje motive svoje dejavnosti tako-le:
«Borimo se, da bi ustvarili toliko materialnih dobrin, kolikor jih je potrebno, da bi vsi ljudje živeli v blaginji. Verjamemo, da bo človeštvo to doseglo. Kdaj, je težko reči, vendar je jasno, da gre človeštvo po tej poti. Veselim se tega in s svoje strani delam vse, da bi prispeval k temu».
2 • DELO
24.-4-1964
Za resnično
enakopravnost
Slovencev
Prepričani smo, da je vprašanje slovenske narodne manjšine v Italiji tako važno, da zasluži posebno zanimanje, tudi zato, ker še ni inštrumentov za njegovo demokratično rešitev in ker je bilo zelo malo storjenega za uresničenje enakopravnosti, čeravno smo v času, ko proslavljamo 20-letnico Odporniškega gibanja, ki je imelo med svojimi cilji demokratično ureditev države.
Obstajata 3. in 6. člen republiške ustave, ki predvidevata enakopravnost vseh državljanov, ki pa nista bila uresničena in sta še vedno le programska.
Iz razprave o republiški ustavi je razvidno, da je bila avtonomna dežela s posebnim statutom Julijska krajina Furlanija predvidena prav zaradi obstoja slovenske narodne manjšine. Zato mora postati deželna ustanova inštrument, s katerim se bo uresničilo to, kar si Slovenci v Italiji pričakujemo.
V tej deželi živi ena sama slovenska narodna manjšina, ki pa je sedaj po krivici razdeljena na tri različne kategorije. Slovence na Tržaškem deloma ščiti posebni statut londonskega sporazuma, Slovence na Goriškem deloma ščiti republiška ustava, Slovenci v videmski pokrajini pa so nezaščiteni in niso deležni niti osnovnih narodnostnih pravic, saj nimajo niti šol, v katerih bi se otroci učili v svojem materinem jeziku. Toda slovenska narodna manjšina je ena sama in ta mora biti povsod deležna enakih pravic!
Kaj zahtevajo komunisti za Slovence?
Predvsem enake pravice kot jih imata francoska in nemška manjšina v Dolini Aosta oziroma v Gornjem Poadižju. V tej težnji komunisti Slovence brez pridržkov podpirajo.
Ne gre zgolj za jezikovne in kulturne pravice, ker je to raztegljiv pojem in se mu lahko da kakršen koli ozek ali širok pojem. Najboljša formula je: zagotovitev ne samo obstoja a predvsem vseh sredstev za nadaljnji razvoj.
To pa pomeni:
1) popolno enakopravnost Slovencev na vseh področjih;
priznanje slovenščine kot deželnega jezika; slovenska krajevna imena; slovenska osebna imena;
podporo slovenskim prosvetnim in kulturnim ustanovam iz javnih sredstev;
dokončno uveljavitev zakona o slovenskih šolah in njegovo raztegnitev na videmsko pokrajino prenehanje nrikritega in odkritega raznarodova nja in asimilacijske dejavnosti ter načrtnega naseljevanja v slovenske kraje;
gospodarsko pomoč slovenskim zaostalim krajem. kmetijstvu, obrtništvu, trgovini malim in srednjim industrijskim podjetjem v okviru deželnega gospodarskega načrta;
še večjo sprostitev obmejnega prometa in trgovine;
podporo turizmu v slovenskih krajih; razširitev kulturnih in gospodarskih stikov z Jugoslavijo, še posebej s Slovenijo;
12) kontrolo nad tržaško radijsko postajo, ki oddaja v slovenskem jeziku.
TO JE PROGRAM, S KATERIM SE KOMUNISTI PREDSTAVLJAJO NA DEŽELNIH VOLITVAH.
(Gornji program je dr. Karel Šiškovič razložil na tiskovni konferenci, ki ie bila v Trstu preteklo soboto.)
2)
3)
4)
5)
8)
10)
H)
Vojaške služnosti škodujejo gospodarskemu
razvoju dežele
Vojaške služnosti močno ovirajo gospodarski razvoj in škodujejo turizmu v naši deželi. Določila zakona o teh služnostih zadevajo kar 140 občin dežele. Na številnih mestih so postavljene table, na katerih so določila, ali bolje rečeno prepovedi, pisana v petih jezikih, med katerimi je tudi neka posebna slovenščina. Tako beremo: «Ze-branjeno je slikovanje, filmovanje, mestni in panoramski načrti in u-poraba kukala in daljnogleda poleg navedene zone. Prekrsevalci bodo kaznovani kakor določuje zakon.»
2/3 občin naše dežele je podvrženih vojaškim služnostim. V nekaterih občinah ni dovoljena na 90 odst. površine nobena sprememba. Na področjih, kjer velja zakon o vojaških služnostih, ni dovoljeno graditi hiš, kopati jarkov, graditi cest, graditi obcestnih zidov, višati že obstoječih poslopij, graditi nasipov. Ni dovoljeno niti pogozdo-
Raketna oporišča predstavljajo stalno nevarnost tudi za našo deželo, zato: stran z njimi!
Vojaške služnosti povzročajo veliko škodo gospodarstvu dežele
vanje, ne sekanje dreves, ne postavljanje novih električnih napeljav itd.
Komunisti zahtevajo spremembo zakona o vojaških služnostih. O-snutek novega zadevnega zakona med drugim predvideva:
1)	da naj krajevne ustanove (občine, pokrajine, dežela) dobe pravico, da izrečejo svoje mnenje o vojaških služnostih :n da se vojaške služnosti določajo sporazumno z njimi;
2)	nov postopek pri reviziji vojaških služnostih, ki mora upošte vati interese krajevnih skupnosti
3)	nova določila glede odškodnine prizadetim;
4)	davčno oprostitev za čas pod-vrženosti vojaškim služnostim;
5)	integracijo bilanc tistih občin, ki so prizadete zaradi vojaških služnosti.
OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOCOOO
Dejavnost našiti patlamentarcev
Senator Vidali posreduje za delavce ladjedelnice Sv. Roka
Senator VIDALI je poslal ministru za državne udeležbe vprašanje, kaj namerava ukreniti za ladjedelnico Sv. Roka v Miljah in za tržaško ladjedelniško industrijo na splošno.
.V svojem vprašanju naš senator poudarja, da je že večkrat posredoval za rešitev problemov ladje-delniške industrije, ter zahteval zadevna pojasnila s strani pristojnega ministrstva, ker se ta važen sektor tržaškega in deželnega gospodarstva že dolgo nahaja v zelo kritičnem položaju.
Miljski župan je prejel od generalne direkcije Fincantieri odgovor na neko spomenico miljskega ob-
činskega sveta. V tem odgovoru o-menjena direkcija sporoča, da bodo ladjedelnico Sv. Roka zaprli in da bo celotna tržaška ladjedelniška industrija «preurejena». To se pravi, da bosta «preurejena» tudi ladjedelnica Sv. Marka v Trstu in Tržaški arzenal.
Senator Vidali v svojem vprašanju podčrtuje, da je ta vest ustvarila veliko vznemirjenje v vrstah
delavcev in vsega prebivalstva na Tržaškem.
Poslanka Bernetičeva med Slovenci v Kanalski dolini
Poslanka MARIJA BERNETIČ je pretekli teden obiskala razne kraje v Kanalski dolini ter imela več (Nadaljevanje na 4. strani)
•v
Cimveò glasov bo oddanih za Komunistično partijo, temveč Slovencev bo izvoljenih v deželni svet. Zato
VOLITE KOMUNISTE
Pogled na rudnik v Rajblju, ki bo postal last deželne uprave
24.-4-1964
Sartre: Umazane roke
(Ob premieri Slovenskega gledališča v Trsiu)
V soboto zvečer je imelo Slovensko gledališče v Trstu svojo zadnjo premiero v letošnji sezoni. U-prizorilo je dramo: Jean Paul Sartre «Umazane roke». Glavni interpreti drame so: Rado Nakrst, Silvij Kobal in Iva Zupančičeva, članica ljubljanske drame, (kot gost); ostali igravci pa so : Mira Sardoče-va, Stane Starešinič, Jožko Lukeš, Lojze Milič, Dušan Jazbec, Edvard Martinuzzi in Stane Raztresen. Delo je režiral Jože Babič.
S to dramo, ki je bila ponovljena tudi v nedeljo popoldne se tržaško Slovensko gledališče dejansko poslavlja od Avditorija, saj se bo, kot je predvideno, jesenska sezona začela v novem Kulturnem domu v ulici Petronio.
. (Recenzijo o premieri bomo objavili v prihodnji številki.)
Iz Benedetičevih beležk
Filibert Benedetič je v svojih ''Beležkah med pripravo Umazanih >0k v Slovenskem gledališču», ob-
javljenih v Gledališkem listu, med drugim zapisal:
«... priprave za Umazane roke, ki jih je Sartre napisal takoj po letu 1945, so soupadale s premiero istega dela v Turinskem stalnem gledališču. V italijanskem kulturnem svetu je bil to pomenljiv dogodek, saj je sam Sartre izjavil, da dovoli ponovno uprizoritev tega 'dela po petnajstih letih prepovedi, ker hoče izbrisati nizkotne strankarske polemike, ko so mu komunisti očitali da je nepošten devia-cionist, desničarji pa so poveličevali njegov antikomunizem. Danes se je izkazalo, da so se motili eni in drugi, kajti Sartru je bilo do tega, da prikaže ljudi v luči takega humanizma, v katerem je važen predvsem človek... zato je postavil načela takim principom, po katerih je človek neizprosno obsojen na svobodo in ker je človek sam, je povsod od njega odvisno, kaj naj naredi z življenjem. Iz takega pojmovanja svobode se poraja zavest odgovornosti in nuja po opredelit-
vir nemosti za Mino
Znano je, da prejme človekov organizem pri povprečni življenjski dobi okrog 10 rentgenov radioaktivnih žarkov iz žarčnih naravnih virov. Med te spadajo predvsem kozmični žarki, ki prihajajo iz vesolja, in pa žarki nekaterih radioaktivnih elementov, ki se nahajajo v Zemljini skorji. To ptedvsem torij in uran. Delež teh žarkov je različen po pokrajinah, posebno močan pa je v okolici ležišč omenjenih rud in v bližini zdravilnih re cev Vsa ta naravna žarčenja, če niso pretirana, ne predstavljajo nevarnosti za človeka.
Toda sodoben človek je izpostavljen tudi žarkom civilizacijskih na-Prav. To so predvsem različni rentgenski aparati, radioaktivne snovi, ki Se uporabljajo v medicini ter industriji in nekateri drugi viri.
Tem umetnim virom se po atomskih eksplozijah pridružujejo še 2aPoznele radioaktivne, padavine, ki so prav gotovo najnevarnejše. Med Rumi se namreč nahajajo nekateri radioaktivni elementi, ki zelo dolgo Z/arevajo. To so predvsem stroncij 90, cezij 137 in radioaktivni ogljik 14.
vseh je verjetno najbolj nevaren stroncij 90. Po-obstoječih podatkih ^ vse poizkusne atomske eksplozije v letu 1958, ki so bile izvedene v slavnem v zraku, dale okrog 4,5 tone zapoznelih radioaktivnih padavin, "led njimi je bilo okrog 64 kg stroncija 90, ki se je torej raztresel po našem planetu. Ce imamo pred očmi dejstvo, da je bilo doslej izvedenih /e skoraj štiristo atomskih eksplozij, tedaj bomo razumeli, da se je na zemeljsko površino usedla že dokajšnja količina radioaktivnih padavin 1T>ed njimi tudi stroncija 90.
Stroncij 90 ima podobne kemične lastnosti kot kalcij. Kalcij pa je, "°t je znano, človeku in živalim neobhodno potreben za gradnjo kosti. Ce 0l'ej človeški ali živalski organizem s hrano ni prejel dovolj kalcija, zato Pa nekaj stroncija, bo izkoristil tudi tega. Tako se bo stroncij skupaj s - alcijem naselil v kosteh in od tu dolga leta izžareval radioaktivne žarke er s tem povzročal poškodbe in obolenja kostnega mozga in sploh krvo-'°rnih organov. Kot posledica takega žarčenja pa se javlja levkemija, ki Postaja vse pogostejša bolezen človeka.
Toda po mnenju medicinskih strokovnjakov ni druga nevarnost, ki jo s seboj prinašajo radioaktivne padavine, nič manjša. To je vpliv radio-aklivnega žarčenja na človekove reprodukcijske celice, to je na semenčice m jajčne celice. Ce so bile te izpostavljene močnemu radioaktivnemu žar-cenju, lahko potomci takih oseb umro še pred rojstvom. Pri manjših dozah žarčenja, ki ga na primer povzročajo radioaktivne padavine, pa lahko rodijo z različnimi fizičnimi ali duševnimi napakami. Ce gledamo le s stahsca naše generacije, zanemarjamo pa dejstvo, da se bodo jake posledice lahko pokazale šele pri kasnejših rodovih,' se nam dozdeva da Človeku v tem pogledu ne preti nobena nevarnost. Toda taki zaključki So napačni, žal pa prav na njih temeljijo sklepi odgovornih ljudi o izvajanju atomskih poskusov.
Danes se pogosto govori o stranciju 90, ki se nahaja v mleku in tako nepoučeni ljudje večkrat bojijo uporabljati to prepotrebno sestavino človekove prehrane. Mleko pa je dejansko še vedno najboljši vir kalcija, '"nalize, ki so jih izvedli na raznih krajih sveta, namreč kažejo, da imajo '"hieričani, ki prejemajo kalcij v največji meri prav iz mleka, v svojih kosteh znatno manj stroncija kot prebivalci Azije, ki dobivajo kalcij v glavnem iz sadja in zelenjave. Sploh bi bilo napačno braniti se mleka in Menjave v želji, da bi se tako izognili stronciju 90. Človeški organizem namreč sam skuša osvoboditi vsega, kar mu škoduje, pa tako tudi stroncija. Ce je torej prejel dovolj kalcija, bo stroncij izločil. Z izogiba-žeLp ze^enjave tn mleka bi tako dosegli nasprotno od tistega, kar smo
Nekaj je mogoče storiti tudi glede kapnice, v kateri se z dežjem in tiegom nabirajo tudi radioaktivni delci, če se vodnjak, v katerem se na-aJa dežnica, le redkokdaj čisti, se bo v njem nabralo več radioaktivnega ^rahu. Tako bo z vodo, hrano in mlekom krav, ki so pile to deževnico, vzhajal tudi v človeški organizem. Zato je potrebno vodnjake od časa do ^a$a izprazniti in temeljito očistiti. Mimo tega je treba ob dežju pustiti ^°do s strehe nekaj časa odtekati v zemljo in jo šele, ko je dež že dobro Pral ozračje, streho in žlebove, spet speljati v vodnjak.
vi. Treba pa je to svobodo izpolniti z aktivnostjo, ki mora biti v skladu z zgodovinskim razvojem družbe. V nasprotnem primeru o-stane to praznota. Ta zadnja postavka je zelo važna, kajti v nemiru naše dobe, v kateri se bijejo nasprotujoče se doktrine in valovi izgubljenost duha, v svetu polnem sovraštev, je treba vsaj občutiti skupno potrebo po rešitvi...»
Ugotovitve revije «Rinascita"
Nedavno tega je revija KPI «Rinascita» posvetila poseben članek Sartrovim «Umazanim rokam».
(Nadaljevanje na 4. strani)
---------------DELO • 3
Orkester in solisti Glasbene Matice v Dubrovniku in na Reki
Orkester in solisti tržaške Glasbene Matice so se pred nedavnim vrnili z uspešnega gostovanja v Dubrovniku in na Reki. Občinstvo o-beh mest je prisrčno sprejelo tržaške glasbenike in izreklo članom orkestra, dirigentu Oskarju Kjudru in solistom: Danijeli Nedoh, Vojku Cesarju, Žarku Hrvatiču in Aleksandru Zupančiču polno priznanje za njihovo umetniško izvajanje. Zahteven spored je obsegal dela skladateljev Bacha, Vivaldija, Mozarta in Brittena.
V Dubrovniku je koncert organizirala tamkajšnja Srednja glasbe-
Sartrove Umazane roke na odru Slovenskega gledališča v Trstu. (Na sliki glavni interpreti: Nakrst, Kobal in Zupančičeva)
oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo
II. revija slovenskih popevk „Trst 64"
Prosvetno društvo «Barkovlje» je pred kratkim priredilo tiskovno konferenco, na kateri je predsednik Lučo Žnideršič poročal o pri-pravah na II. revijo slovenske popevke «TRST 64». Ta revija bo v Trstu 30. in 31. maja letos. Žnideršič je med drugim podal nekakšen pregled dosedanjega delovanja orkestra «Miramar» in njegovih solistov ter poudaril, da je na vseh nastopih uspeh presegel pričakovanja. Kot je je znano, je «Miramar» s svojimi solisti nastopil tudi na RTV Ljubljana, na Radiu Trst «A», na raznih drugih prireditvah, med katerimi je bil tudi dolinski festival «Dela».
«Težave so bile velike predvsem iz finančnega vidika, je med drugim poudaril predsednik Žnideršič, kljub temu pa je prosvetno društvo «Barkovlje» razpisalo natečaj za nove popevke, kateremu se je odzvalo lepo število mladih, predvsem iz okoliških vasi. Žal, se ni prijavil noben Goričan. II. revija slovenskih popevk pa bo še pestrejša od prve, tako po svoji organizacijski strukturi kot po nastopu novih glasov. Od poslanih popevk so jih izbrali 20, vendar ni izključeno, da se bo to število še povečalo. Pevcev pa bq letos kar 25. Orkester «Miramar» bo letos vodil Aleksander Vodopivec, ki je pripravil tudi aranžman za posamezne popevke.
P° poročilu predsednika se je razvila živahna in zanimiva diskusija, kjer so prisotni svetovali organizatorjem nove organizacijske uvedbe, da bi bila II. revija čim
( lepša. Organizatorji so tudi povabili ustanove, podjetja in društva naj prispevajo za nagrade, da bodo te res lepe.
Ljubljanski učiteljiščniki na obisku v Trstu
Zveza demokratičnih srednješolcev in uredništvo «Mladinske tribune», glasila slovenske napredne mladine sta povabila v Trst delegacijo ljubljanskih učiteljiščnikov, s katerimi sta imela razgovore o nadaljnem sodelovanju. Slednji so imeli v soboto, 14. aprila v Gregorčičevi dvorani predavanje o kulturnem in šolskem izživljanju jugoslovanske mladine.
Stiki ,z ljubljanskimi učiteljiščniki oz. njihovim glasilom «Resljeva 12» so se pričeli že lani meseca oktobra, ko je bila delegacija uredništva «Mladinske tribune» na obisku v Ljubljani.
V svojem predavanju so ljubljanski gostje, prikazali našim srednješolcem samoupravljanje dijakov na jugoslovanskih šolah, kjer so organizirani v razrednih skupnostih, kulturnih in političnih krožkih.
Zadnji dan obiska ljubljanskih učiteljiščnikov je bil posvečen konkretnim razgovorom za nadaljnje sodelovanje. Predstavniki ZDS, uredništva «Mladinske tribune» in delegacija ljubljanskih učiteljiščnikov so se dogovorili, da bodo v bodoče stike še bolj povečali.
na šola v veliki dvorani Radničkog doma, na Reki pa Koncertni urad skupno z Glasbeno šolo «Ivan Ma-tečič-Ronjgov» in sicer v dvorani palače Pomorskoga povijesnog muzeja.
V obeh mestih so Tržačani prišli v stik s tamkajšnjimi glasbeniki in drugimi kulturnimi delavci, ter izmenjali misli tudi glede bodočega skupnega dela na področju glasbe.
Ansambel, dirigent in solisti so prejeli lepa darila kot priznanje za vztrajno in resno delo ter kvalitetno izvajanje, ki je posebno prišlo do veljave v odlično akustični koncertni dvorani na Reki.
Pohvalna kritika tiska
Dnevnik «Dubrovački vijesnik, je o gostovanju Tržačanov tako-le zapisal :
«... Srečanje s tržaškimi Slovenci predstavlja ne samo pomembno u-poznavanje v pogledu umetniških dosežkov marveč pomeni tudi vzpostavitev ožjega sodelovanja na kulturnem, posebno glasbenem področju med Trstom in Dubrovnikom.
Komorni godalni ansambel pod vodstvom Oskarja Kjudra se je predstavil kot resno glasbeno telo. Odlika tega ansambla je predvsem disciplina. Poleg tehnične solidnosti ga odlikuje stilno muziciranje. Oskar Kjudra, katerega že Od prej poznamo kot izvrstnega dirigenta, nam je pokazal tokrat tudi svoje pedagoške sposobnosti. Ne samo kot dirigent ampak tudi pedagog dveh mladih violinistov, ki sta se predstavila kot solista v Bachovem koncertu za dve violini v d-molu. To sta Žarko Hrvatič in Aleksander Zuppančič. Resno delo in smisel za pedagoški prijem profesorja je dovedlo do vidnih uspehov. Pianistka Danijela Nedoh je v interpretaciji Mozartovega koncerta v Es-duru pokazala prav tako solidno tehnično znanje in smisel za dojemanje Mozartovega stila Posebno pažnjo zasluži fagotist l ojko Cesar, ki je z lepim tonom in sigurno in muzikalno izvedel Vivaldijev koncert za fagot v B-duru. V Sarabandi iz Brittenove Simple Simphony je ves ansambel pokazal zvočno homogenost, izrazno razčlenjenost in — kar je še posebno važno — doživeto muziciranje.»
Podobno se je izrazil tudi italijanski dnevnik «La Voce del Popolo», ki izhaja na Reki. Ta list je med drugim zapisal:
«Orkester slovenske Glasbene a !ce lz Trsta nam je pokazal svojo umetniško dovršenost. Tako ansambel kot celota kakor njegovi solisti so dokazali svojo resno pripravljenost pod vodstvom dirigenta Oskarja Kjudra....»
Koncert
na stadionu */. v Trstu
Z istim sporedom kakor v I brovniku in na Reki je prejšnji den nastopil orkester Glasbene J\ tiče tudi v dvorani na stadionu maj v Trstu. Tudi ta koncert je še en javen prikaz glasbeno-pei goškega dela, ki se odvija v ok iu tržaške Glasbene Matice. Kal drugim slovenskim kulturnim stanovam tudi šoli Glasbene Mi ce ni postlano s cvetjem, zato treba še posebej podčrtati pri devnost in vztrajnost, ki se od žata v dejavnosti te slovenske gl; bene ustanove. To še posebno g de na visoko raven kvalitete, bi mogla biti v čast marsikaterer profesionalnemu glasbenemu : vodu.
ma/
24.-4-1964
-DELO • 4
Strah in žolčnost Katoliškega glasa
Toda glasovi oddani listi samozvane „Slov. skupnosti* so praktično glasovi za demokrist/ansko stranko
Zelo mnogo prostora posveča Katoliški glas komunistom, komunizmu v svetu nasploh in še posebno pri nas, takoimenovani «rdeči nevarnosti» in brezbožnemu ateizmu. Stvarnost razvojnega procesa, predvsem političnega in gospodarskega, pa kaže, da se vsak dan tudi številni katoliški delavci opredeljujejo za komunistične programe in stališča. Pravijo: komunisti so ateisti, toda njihovi programi in stališča so dobri in pošteni, so v pi'id delavcev in delovnih ljudi Mi se ne strinjamo, zatrjujejo, kako komunisti rešujejo osnovno vprašanje filozofije, a strinjamo se s tem, kako skušajo resni najvažnejša vprašanja, ki zadevajo naše življenje.
Spričo takšne osnovne smeri razvoja, ki jo potrjuje tudi 8 milijonov glasov italijanskih volivcev (in med temi je bržčas večina katoliške vere!), pa ni nič čudnega, če se Katoliškega glasa polaščajo zaskrbljujoči dvomi, ki se zatem spreminjajo v strah, žolčnost in končajo pri tem, da ljudje v nekakšni slepi strasti sovraštva pozabijo ne samo na svoja načela o ljubezni itd., temveč tudi na osnovno mero dostojnosti.
Potem ko je Katoliški glas v svoji zadnji številki z dne 16. t.m. posvetil pol svoje prve strani sporu med Moskvo in Pekingom, ves vzhičen nad mislijo, kako se v komunističnem svetu vse lomi (kolikokrat so samo v zadnjih dvajsetih letih že bili na podoben način vzhičeni!), pa postavlja na tretji strani komunističnemu kandidatu dr. šiškoviču, ki bo izvoljen v deželni svet, dolgo vrsto «vprašanj».
Preblažena škodoželjnost nepopustljivih borcev proti komunizmu! Toda, če se gremo tako, lahko tudi mi postavimo kar celo štreno najzanimivejših vprašanj. Npr.: Od kje Krščanski demokraciji, ki je baje tudi skrbniška stranka «Glasa» milijarde za njeh aparat in volilne potrebe? Zakaj porablja Vatikan na milijarde dolarjev, ne lir, za svoje politične in gospodarske interese po vsem svetu, namesto da bi ta sredstva dal po Kristusovih naukih na razpolago revežem in se raje bolj ukvarjal s svojim duhovnim poslanstvom? Zakaj je inkvizicija u-gonobila na tisoče ljudi in med temi tudi nekatere največje predstavnike človeškega duha? Zakaj so nekateri Kristusovi namestniki na zemlji blagoslavljali fašistično orožje, vtem ko niso izrekli niti besedo obsodbe spričo nacističnega genocida v uničevalnih taboriščih? Zakaj se predstavniki Katoliške cerkvene hierarhije — dasiravno je Kristus nadvse ljubil in priporočal ponižnost ter skromnost — dobesedno kopajo v razkošju, lesku in bogastvu, tako da so že celo nekateri ugledni predstavniki Katoliške cerkve same bili primorani obsoditi n. pr. pretirano bogato in samodopadljivo razkazovanje nekaterih škofov? Zakaj visoka cerkvena hierarhija podpira brazilske lati-fundiste in ne delavce in kmete, ki dobesedno umirajo od lakote? Zakaj Vatikan vzdržuje odnose z zločincem Francom?
Lahko bi naštevali v neskončnost, toda bilo bi nesmiselno. Od nam postavljenih vprašanj, odgovarjamo danes na ono, ki zadeva sprejetje deželnega statuta od strani komunistov, saj ima edino nek smisel.
Vsakomur, ki sledi časopisju, je znano da so se komunistični poslanci v pristojni parlamentarni komisiji zavzemali za to, da bi le-ta nasploh bil izpolnjen z določeno širšo demokratično vsebino, kot tudi, da bi vprašanja položaja slovenske manjšine in njenih potreb bilo natančneje precizirano in razčlenjeno. To vedo pri Katoliškem glasu pravtako dobro kot mi. Če pa so komunistični predstavniki glasovali za statut, kakršen je, so to storili zaradi tega, ker bi sicer do ustanovitve dežele sploh ne prišlo. In prav to si je želela Krščanska demokracija skupno z vsemi odkritimi in prikritimi nasprotniki deželne ureditve in avtonomije. Določeno vlogo so pri tem imeli odigrati tudi ljudje okrog Katoliškega glasa — tako se zdi, če zdaj Katoliški glas (v svoji zadnji številki) kar odkrito namiguje, da bi komunisti spričo neustreznega člena statuta, ki se nanaša na slovensko manjšino, bili morali glasovati proti njemu in sicer tako, da bi v svojstvu slovenske skupine ir v odnosu do komunistov zavzeli določeno izzivalno ter izsiljevalsko stališče, češ : če ste, kot govorite, dosledni zagovorniki manjšinskih pravic, potem takega statuta ne morete podpisati. A če ga komunisti ne bi bili podpisali, bi dežela še dolgo ne bila ustanovljena, a krivdo za to bi Krščanska demokracija valila nanje. Vsekakor pa je bolje, da dežela obstaja, a v njej se bodo komunisti poleg drugega nedvomno borili tudi za dokončno pošteno in popolno ureditev slovenskega manjšinskega vprašanja.
Očitno je, da je že omenjena številka Katoliškega glasba bila pravzaprav posvečena, oziroma prirejena za volilne potrebe liste samozvane «Slovenske skupnosti», saj je v njej na tretji strani tudi dr. Sfiligoj «dvignil» svoj glas, topot — kdo bi si bil mislil! — bolj proti Krščanski demokraciji kot pa proti komunistom. Toda, nepretrgane in preveč tesne so veži, ki Katoliški glas povezujejo na Krščansko demokracijo, da bi dr. Sfiligoj mogel koga prepričati. Po stari navadi so si svoje vloge spet porazdelili. Krščanska demokracija, namreč, glede na svojo politiko do slovenske manjšine, med to, razumljivo, ne uživa velikih simpatij, čeprav bi ji kar prav prišli slovenski glasovi, posebno spričo naraščanja komunističnih. Toda sama na te glasove, kot rečeno, ne more računati. Kot «izrecno» slovenska bi pa te glasove mogla zbrati omenjena «Slovenska skupnost», v kateri so tudi pripadniki politične skupine o-krog Katoliškega glasa, posebno če bi se za to priložnost tudi na račun Krščanske demokracije, ki dejansko za manjšino do danes ni bila ničesar storila, izreklo nekaj ostrih kritičnih besed. Toda glasovi, oddani listi «Slovenske skupno sti», so praktično glasovi, s katerimi si bo, posebno v primeru izvolitve (kar pa je težko) njenega predstavnika v deželni svet, pomagala in razpolagala Krščanska demokracija.
Politično tudi najbolj naivnemu pripadniku slovenske narodne manjšine postane, spričo takega stanja odnosov posameznih političnih skupin do slovenskega manjšinskega vprašanja, popolnoma jasno, da je Komunistična partija — naj je komu bolj ali manj simpatična — vendarle edina politična skupina, ki se za to vprašanje iskreno zavzema, ga pravilno rešuje in vrednoti, kar je tudi že dokazala tudi s tem, da je v parlament poslala slovenskega poslanca.
d. f.
Nadaljevanje
Ob 20. obletnici
Večna slava žrtvam nacizma!
GRMEK ZORA PETRACCO LAURA BLAZINA JUST PERIC RUDOLF KARIŠ HILARIJ TOGNOLLI GILBERTO KRIŽAJ IVAN DELLA GALLA GIULIO SOLDAT LUCIJAN PETELIN KARLO OLIVELLI ANGELO GEAT IRMA BIZJAK ANTON BLAŽIČ IVAN KOČEVAR STANISLAV DEKLEVA JOŽE KRIŽAJ ALOJZ KRIŽAJ KARLO BLAŽIČ FRANC ŠABAC ALOJZ ŽELJKO VENCESLAV TURK MARIJA BIZJAK ROZA NEMEC GILBERT GULIČ STANISLAV TURK FRANC TURK STANKO TURK JOŽKO ZIANI FELICE MILLO CARLO BULICI! IVAN JURMAN FRANC ZOVIČ ANTON FELISELIZ ALBERTO FELISELIZ FRANCESCO PREMRL FflANC CAVALLARO EDOARDO SEMINARO SALVATORE BAN IVAN
MADALOZZO EUGENIO MACORICH ANGELO PAVLIN FRANC PELICON DANILO BOGATEČ MIRKO STEGEL ANTON BOLE IVAN GRGIČ STANKO EFTIMIADI MARCO (Manjkajo še tri imena) talcev, ki so bili obešeni v ul. Ghega v Trstu).
Mi, socialisti in levi center
magogija to, da zahtevamo za Slovence popolno enakopravnost ne samo na papirju, ne samo v členih ustave in Posebnega statuta, ne samo v volilni, govorih levičarskoeentrističnih prvakov, pa naj bo: smo demagogi. Vseeno mislimo, da se Slovenci ne moremo več zadovoljiti z besedami. Ne moremo se zadovoljiti s tem, da socialistični tovariši ne odgovorijo, kar jim gre, demokristjanom, ki postavljajo slovenska vprašanja na nacionalističen in rasističen način, zahtevamo od njih, da se ne smejo gibati po poti stalnega kapituli-ranja pred KD, pač pa po poti boja, ki naj prisili demokristjane, da začnejo uveljavljati ustavni ustroj države. Samo to zahtevamo in nič drugega. Ali je to preveč?
Tudi glede rešitve slovenskega vprašanja kot vseh drugih, ki so na dnevnem redu v Italiji, je treba pristopiti k drugačnim oprijemom in koncepcijam. Predvsem je treba vedeti, da je brez komunistov vsaka rešitev nemogoča. Z antikomunizmom, s katerim se človek lahko šopiri pred svojimi demokristjanskimi zavezniki a ne pred ljudstvom, ne bo rešen problem enakopravnosti slovenske manjšine v Italiji. V bodočem deželnem svetu bodo zaradi tega prav komunisti —-pa naj nekateri ljudje hočejo ali ne — odločujoča sila glede Slovencev. Zato bo treba najti primerno rešitev, ki naj ustvari v državi in deželi neko drugo večino, ki nai zna poleg drugega uresničiti devetnajstletne želje in potrebe slovenskega prebivalstva. Z levim centrom se to prav gotovo ne bo doseglo, kar sta dokazala primera v Rimu in v Trstu.
25. april
Predstavi
Slovenskega gledališča
Slovensko gledališče priredi v soboto 25. aprila ob 17. uri v Prosvetnem domu na Opčinah dramo Jean Paul Sartre: Umazana roke; v nedeljo 26. aprila ob 15,30. pa v prosvetni dvorani Albert Sirk v Križu igro Daria Foa: Dve pištoli v rokah pa z belim in črnim gleda.
Prvomajska številka „Dela“ izide 30 aprila
ooooooooooooooooooooooooooooooo JOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO
Hvalevredna pobuda miljske občinske uprave
Občinska uprava v Miljah je s sodelovanjem šolskega skrbništva v Trstu in z ravnateljstvi krajevnih šol razpisala natečaj za najboljše opise Odporniškega gibanja v Italiji.
Menimo, da bi bilo prav, ako bi nekaj podobnega uvedli tudi v drugih krajih dežele in seveda tudi na slovenskih šolah.
25. aprila bo v občinski telovadnici v Miljah prireditev v počastitev obletnice osvoboditve. Nastopila bo gledališka skupina «II Trebbo» iz Milana.
Zanimivo predavanje
Pretekli teden je v Gregorčičevi dvorani v Trstu predaval dr. Sve-
tozar Polič iz Kopra o temi: Položaj italijanske manjšine v Jugoslaviji. Predavanje je bilo zelo zanimivo in bogato dokumentirano. Organizirala ga je Slovensko kul-turno-gospodarska zveza.
Zahvala
Tovarišiča Danila Černigoj iz Podlonjerja se zahvaljuje vsem, ki so z njo sočustvovali ob smrti , matere. Posebno se zahvaljuje podio-njerskim tovarišem, darovavcem cvetja in vsem, ki so se udeležili pogreba. V počastitev spomina pokojne matere daruje 1.000 lir za

Zatreti misli antifašizma, demokracije, svobode in miru, ki so bile gibalna sila odporniškega in uporniškega gibanja, je bilo nemogoče, kot je dovolj jasno pokazal julij 1960 v Italiji. Danes hočejo skoraj vse politične sile formalno prizna vati odporniško gibanje, vse si ga hočejo prilastiti. To je tudi važno, ker pomeni, da ideje antifašizma in demokracije še vedno živijo in ustvarjajo. Po drugi strani pa tiči tudi v tem nevarnost, da ne bi bile prav zaradi tega te ideje razvrednotene. V tem smislu je prav, da se antifašisti in demokratje, stari in mladi, zavedajo, kako je važno, da ne sme biti proslava 25. aprila ali pa dneva naše osvoboditve spomin na mrtvo dejstvo, pač pa da mora biti dan bitke za uresničenje tistih misli, za katere je toliko milijonov ljudi padlo in umrlo. Naj bo torej 25. april dan boja proti mračnim silam lažidemokracije, :
Dejavnost
naših parlamentarcev
razgovorov s prebivavci Trbiža, Žabnic, Bele peči, Rajblja in Ukev. Obiskala je tudi mnogo slovenskih družin, ki prebivajo v omenjenih krajih ter se z njimi razgovarjala o vprašanjih, ki jih zlasti živo zanimajo. Slovenski domačini so se z našo poslanko med drugim pogovarjali tudi o potrebi uvedbe slovenskega pouka v tamkajšnjih o-snovnih šolah, kakor tudi o Ijudsko-prosvetni problematiki. Med posebno pereče probleme prebivavcev Kanalske doline spada tudi jusar-ski problem. V Kanalski dolini so imeli že od leta 1770 pravico do brezplačnega lesa za kurjavo in druge potrebe. Omenjenega leta' je avstrijski cesar priznal pravico družinam «tistih domov, ki imajo dimnik», da brezplačno dobivajo les iz tamkajšnjih gozdov. Danes se ta starodavna jusarska pravica ne izvaja tako kot predvideva omenjena odredba iz leta 1770, zato se jusarji upravičeno pritožujejo.
* * *
Poslanka Marija Bernetičeva je prejela od ministra za javno vzgojo odgovor na njeno vprašanje, kakšna pravila so bila izdana ali se mislijo izdati za slovenske srednje šole v zvezi s šolsko reformo na tem področju. Odgovor ministra pravi, da so bili v slovenskih šolah tržaške in goriške prokrajine začasno sprejeti za letos urniki in programi, ki jih je predlagalo tržaško šolsko skrbništvo v pričakovanju dokončnih urnikov in programov. Učenju slovenskega jezika je posvečeno 5 ur tedensko po programu, ki je v svoji osnovi ostal nespremenjen kot v preteklosti.
Sartre : Umazane roke
V njem med drugim ugotavlja, da je to delo «nepopravljivo naturali-stična-buržoazna drama, v nekaterih momentih celo slaba drama z vsemi svojimi elementi napolpoli-cijske zmesi in ideološkega besednega spopada. Negativen heroj postaja heroj namesto, da bi se sprevrgel v antiheroja. V določeni meri je neizbežno, da javnost, tako na desnici kot na levici, zapade vplivu, zakaj avtor ne naredi ničesar, da bi to preprečil.
Kljub temu pa — tako ugotavlja omenjena revija — drama ni ideološko reakcionarna, je pa grda in, v neki meri, sad zgrešene idejne perspektive, ki privaja Sartra do tega, da se čuti jetnika nekaterih svojih protislovij. Vsekakor pa je to predstava vzpodbujajočega prestiža....»
DELO — GLASILO K.P.I. ZA SLOVENSKO NARODNO MANJŠINO — DIREKTOR: MARIJA BERNETIČ — ODGOVORNI
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: TRST, UL. CAPITOLINA 3 — TISK: TIP. RIVA, TRST,
UREDNIK:	ANTON
UL. TORREBIANCA 12
MIRKO
KAPELJ —