med gomaznimi Liliputanci. Dekleta seveda tudi to porabijo pa ga podražijo, češ:
Glej, glej, na vratih: to je dečko, da: nogačo sedem sežnjev dolgo ima; v opanke zreže kož vdovskih pet, a šiva jih smolarjev mu deset!
Sappho izvablja svoji plunki vse melodije, ki jih ubira na strune človeškega srca vsemogočni Eros. V prelepih, večno veljavnih prispodobah slika njegovo nezmagljivo silo: zdaj se ji približa skrivaj, plazeč se tiho kakor kača, ves sladak je, ves trpek obenem, zdaj jo zajame z viharno močjo, da zaječi pod njegovim trdim popadom:
Kot burja v gorski hrast V srce mi plane Eros.
Nad vse presrčna je naivna izpoved deklice, ki ji je ljubezen vzela mir in voljo do dela pri materi:
O zlata mati,
ne moreni več
na stative ti tkati:
je mladec me stasit objel,
je mladi mi srce zatel.
Tudi za izraz ljubosumnosti ima pesnica pravo besedo. Ko jo ljubljena deklica zapusti in si izbere drugo prijateljico, ki ji bogovi niso dali pevskega daru, napiše Sappho na tekmico pesem, koje ohranjeni odlomek lepo izraža samozavestni ponos oblagodarjene umetnice:
Ko ležeš v grob, ne bo po tebi spomina ne in ne želja: saj rož pierskih čarovitost ti nikdar delež ni bila: brezimna tudi v Hadu senca med sencami boš ginila.
Nastroj mesečne noči ti veje iz ostanka:
Zvezde, gizdavi luni družice, brž si leskotno zagrnejo lice, kadar v ščipu žarko obsveti zemljo somorno,
prijetnost opoldanskega počitka ob vročem dnevu iz drugega koščka:
•
Diše jablani skoz veje šum hladan, pada s trepetavih listov v kapljah san.
Mar je to res dva tisoč pet sto let staro? Ali ni od včeraj?
Za konec sem prihranil draguljec, tako sijajen, da ne vem, kaj je vredno na njem večjega občudovanja, ali prostodušni izliv koprnečega srca, ali neposnemljiva zvonkost grške besede, ali preprosti ton, kakršnega nahajaš v narodni pesmi. Ne utrpim si, da bi ne postavil poleg prevoda tudi izvirnega besedila:
Ae8yx€ jasv a ssAavva            Zašel že je mesec,
v.oa icXy}(oSšc, pAacci M            gostosevci ž njim,
767,-sc, xapa §' I?xsT' ^?a7    polnoč je, prešla je ura,
Ifw 8s jiiva y,«-s6šw.            jaz pa sama spim.
Prevod ti kar sam sili v pero: beseda za besedo, brez vsakega pridevka, celo v natančno istem redu, in vendar dobiš tudi v slovenščini stih, ki poje. Vsi tu navedeni poskusi, tudi zadnji, so seveda le medel odraz večne lepote izvirnika. Zato pa sezi, kdor moreš, rajši po njem! Že to, da dobi človek možnost čitanja Sapphinih pesmi v njenem jeziku, že to samo, pravim, je vredno truda, ki ga prizadeva učenje grščine!
PREŠERNOVO ODVETNIŠTVO IN ŠE KAJ
DR. JOSIP MAL
O zadevi Prešernovih odklonjenih prošenj za advokaturo je obširno in izčrpno pisal že prof. Kidrič (Razprave, III, 1926, str. 45 do 109). Ker sem pri svojih kulturnozgodovinskih I študijah našel zadnji čas v ljubljanskih arhivih nekaj gradiva, ki pojasnjuje in osvetljuje to stran iz življenja našega pesnika, naj objavim na tem mestu te podatke. Ž njimi bo vsaj deloma odstranjeno ugibanje, »kako se je moglo zgoditi, da Prešeren 27. aprila 1846 ni vložil prošnje zaman« (Razprave, III, str. 95).
Kot prvi klin v lestvo do samostojne advokature je bilo treba Prešernu prebiti predpisani odvetniški izpit pri celovškem apelacijskem sodišču. Njegova prošnja za dopust pri kameralni proku-raturi je sicer že znana, vendar naj pa v izpopolnilo prešernoslovskega gradiva omenim, da se je s to zadevo bavil tudi gubernij.
Prešernov šef Scheuchenstuel je namreč dne 29. novembra 1831 poročal deželnemu predsedstvu [dodatno k svojemu poročilu od dne 14. novembra radi dovolitve šesttedenskega dopusta »neplačanemu konceptnemu praktikantu dr. Prešernu«, da bi opravil apelacijske skušnje], da je tega dne Prešeren zaprosil za odpust iz državne službe. Na vladni seji dne 9. decembra 1831 je o tem poročal gubernijski svetnik Vesel; odpoved so kajpak I vzeli na znanje in rešitev datirali s 15. decembrom.1 Ko se je Prešeren zopet potegoval za odvetniško mesto v Ljubljani, ki so ga razpisali jeseni 1843, je novi predsednik ljubljanskega mestnega in deželnega sodišča Karel pl. Pettenegg dne 24. decembra 1843 vložil pri policijskem ravnateljstvu vprašanje, da-li vejo tam kaj obtežilnega proti enemu ali drugemu kandidatu, ki so se oglasili za izpraznjena advokatska mesta (i. s. dr. Filip Pfefferer, dr. Anton Rak — okr. sodnik v Mekinjah, dr. Anton Rudolph, dr. Fr. Prešeren, dr. Jož. Rosina — konceptni praktikant pri kam. proku-raturi in dr. Jan. Toman). Pettenegg pravi, da se obrača  do  policijske  direkcije  zaradi  tega,   ker
1 Gubernijski predsedstveni akti, št. 2473 de a. 1831 (sedaj v arhivu pri Narodnem muzeju v Ljubljani).
307                    .                                                20*
med akti svojega urada ne najde nikakega pojasnila, ko se vendar čujejo taki ugovori zoper nekatere naštetih prosilcev, da bi jih zaenkrat ne bilo mogoče predlagati, ako se očitki izkažejo za resnične.
Mladi konceptni praktikant pri policiji Jož. Gorjup (Gariup), ki je 3. januarja 1844 mundiral in ekspediral odgovor svojega šefa dr. Uhrerja z dne 30. decembra 1843, je sestavil o vseh zgoraj imenovanih kompetentih posebno konduitno listo. Ker bomo iz njene celote mogli prav spoznati tehtanje značajev in življenja v luči policije, zato naj v naslednjem podajamo te navedbe.
O dr. Pfeffererju (sinu kontrolorja pri ljubljanski mestni blagajni), o dr. Rosini in o dr. To-manu stoji tu, da so bila njihova verska in politična načela neoporečna, Rakova so bila izvrstna (gediegen), Rudolphova pa prav izvrstna. Prešernova verska načela so tu ocenjena kot »slaba, radi prevelikega racionalizma zmeden^)«, politična pa »racionalistom lastna«.
Glede načina življenja trdi lista pri Pfeffererju, Raku in Rudolphu: »zelo urejen, dober gospodar, trezen, vljuden, domačnosten, živi sam zase«. O Prešernu pravi ta rubrika: »neurejen, pitju in čutnemu uživanju vdan, nefine manire in le trezen ni prenapet.« Rosina dalje je bil: »sam zase, tih, skromen, v obnašanju nekoliko nefin,« — dr. Toman pa: »sedaj domačnosten, poprej uživanju in igri močno vdan, ima mnogo potreb, vljuden, toda nespreten. Slab gospodar.«
Glede javnega mnenja stoji pri dr. Pfeffererju, da je spreten in pošten, dr. Rak je zelo pravičen, toda manj spreten, dr. Rudolph je zelo pravičen, silno vnet in ima mnogo sposobnosti. O Prešernu stoji, da je na glasu »posebne spretnosti (toda rezonerja) in tudi pravičnosti«. Rosina je imel po mnenju policije »mnogo vneme in poštenosti, a manj spretnosti«, dr. Toman pa veliko spretnosti, mnogo vneme, toda malo poštenosti.
O osebnih in gmotnih razmerah pravi ocena pri Pfeffererju, da je »samski, ran-žiran, zelo varčen, ima nekaj premoženja in veliko delavnosti«. Pri dr. Raku stoji, da je poročen z Adelo Caprez, oče dveh ali treh otrok, slabega zdravja, sicer pa je ranžiran in ima nekaj prihrankov. Dr. Rudolph je bil poročen, zdrav, premožen, splošno priljubljen in so mu ljudje zaupali. O Prešernu beremo, da je samski, sicer ranžiran, toda brez premoženja, zdrav. Dr. Rosina je bil »samec, komaj ranžiran, brez premoženja, moral se je boriti z mnogim pomanjkanjem«. O dr. Tomanu pravi policijsko izvestje, da je »poročen, sedaj ranžiran, njegova žena je imela premoženje, bil je zapleten v sumljive dolgove«.
V »opombi« sledi nato še o vsakem kompetentu kratka oznaka. Po tej je bil Pfefferer »pri javnosti zelo priljubljen«, Rak je »užival spoštovanje in zaupanje«, Rudolphove »lastnosti upravičujejo k najlepšim pričakovanjem«. Prešeren »bi mogel po spremembi načel in načina življenja prav dobro ustrezati« (diirfte nach geanderten Grund-satzen  und  Lebensweise  sehr  gut  entsprechen).
¦ Dr. Rosina je bil »pri občinstvu malo znan; se v ničemer ne odlikuje«, — dr. Toman končno je odnesel to-le pripombo: »Četudi sedaj poravnano, vendar je v njegovo veliko škodo ostala afera iz 1.1841.2 pri javnosti v živem spominu.«
Dasi je to pot ljubljanski sodni gremij predlagal Prešerna primo loco za izpraznjeno odvetniško mesto, je vendar obveljal nasprotni predlog predsednika dež. sodišča, ki se je opiral na izjave policije: advokatski dekret je prejel dr. Pfefferer.
Sodni predsednik Pettenegg je v svojem motivacijskem poročilu namignil, da bi mogel Prešerna predlagati prihodnjič, če se bo popolnoma poboljšal. Predlog za imenovanje na njegovo ponovno prošnjo z dne 27. aprila 1846 pa je izšel še preden je ljubljanska policija, poročala, da je Prešernovo življenje popolnoma urejeno. Zdi se, da sta sedaj padla na tehtnico predvsem ozir, da je bil Prešeren po letih najstarejši, in pa dejstvo, da se je za odvetniško mesto najdalje in naj-vztrajneje potegoval; k uspehu je pripomogel morda tudi kak Prešernov zagovornik in prijatelj.
Iz prezidialnega opravilnega protokola je razvidno le toliko, da je predsedstvo celovškega apelacijskega sodišča zahtevalo poročila o dr. J. Tomanu, dr. Prešernu in dr. Zupančiču. Pri guber-niju so še istega dne (5. avg. 1846) o tem zaslišali ljubljansko policijsko ravnateljstvo. To je poslalo zahtevana pojasnila 16. avgusta, nakar so poslali odgovor apelacijskemu sodišču v Celovec. Morda je romal tja ves akt (prež. št. 995 in 1045), ali pa se je kam (s koncepti vred) založil; danes ga ni v fasciklju, kjer bi moral biti, med akti, ki so jih 1. 1860. pri vladi skartirali, pa tudi ni naveden.
To izgubo nam deloma nadomestijo ohranjeni spisi ljubljanske policijske direkcije. Tu je namreč ohranjen dopis guvernerja Weingartna z dne 5. avgusta 1846 (pr. št. 995), s katerim obvešča policijo, da je po sporočilu notranjeavstrijskega apelacijskega sodišča v Celovcu imenovalo najvišje sodišče z dvornim dekretom od dne 22. julija 1846, št. 5051 in 5069, doktorje Jan. Tomana, Fr. Prešerna in Fr. Zupančiča za advokate na Kranjskem, in sicer prvega s sedežem v Postojni, drugega v Kranju in tretjega v Novem mestu. Guverner naroča potem, naj policijsko ravnateljstvo poda o teh treh odvetnikih običajna poročila glede njihovega nravnega in državljanskega obnašanja.
Policijski nadkomisar Suchanek je 13. avgusta 1846 predložil dež. predsedstvu zahtevano poročilo (ki ga je mundiral 15. avg. konceptni praktikant Gorjup). Suchanek, ki je od kresa dalje nadomeščal domov na Tirolsko na dvomesečni dopust odišlega ravnatelja Uhrerja, pravi o dr. Tomanu, da v političnem oziru ni o njem nič neugodnega čuti, v državljanskem oziru pa pripominja, da se je v prejšnjih letih zadolžil iz strasti  do igre  in uživanja. Pravi, da je potem
2 Gl. o tej aferi: Kidrič, o. c, str. 85. Tomanu so očitali tudi, da je 1. 1836. kot pooblaščenec Matevža Grašiča izgubil neke dokumente. — O prednjem prim.: arhiv pri Nar. muzeju, policijski spisi, ne 331 de a.  1843.
308

nekako pred šestimi leti nenadoma izginil iz Ljubljane. Ko se je njegov svak, apelacijski svetnik Čop sporazumel z upniki, se je vrnil, vse poplačal in živi odslej umerjeno in se ne govori o njem nič neugodnega. O Zupančiču beremo, da ni čuti o njem niti v moralnem niti v državljanskem oziru nič; je v vsakem oziru hvalevrednega vedenja in je med ljudstvom na zelo dobrem glasu".
O Frešernu piše Suchanek, da je »v splošnem znan kot spreten in pošten mož (redlicher Mann), le z ozirom na njegovo poprejšnje nagnjenje k pitju in poltenosti mu javno mnenje ni bilo popolnoma naklonjeno, v katerem pogledu pa se je Prešeren pozneje poboljšal, tako da njegovo sedanje obnašanje ne daje povoda za nobeno neugodno pripombo. Glede njegovega političnega mišljenja ni tukaj nič neugodnega znano.«
Ravno dve leti pred končno odločitvijo o usodi Prešernovega odvetništva se pesnikovo ime navaja v neki drugi zvezi. Dogodek sicer ne posega globlje v njegovo življenje, ker pa osvetljuje nekoliko podrobneje takratne ljubljanske družabne razmere, naj ob tej priložnosti tudi o tem spregovorim.
V začetku poletja 1844 se je namreč več gostov Perlesove pivovarne »pri divji kozi« (Zur Gemse) v Slonovi tsedaj Prešernovi) ulici dogovorilo, da bodo ob določenih večerih prirejali tam glasbene zabave. Pri teh zabavah je nekaj časa tudi ostalo. Ker so prireditve močno ugajale in je bilo gostov vedno več, so sklenili, da osnujejo pravcato društvo, si izvolijo predsednika in določijo pravila. Ko so se z gostilničarjem »pri divji kozi« nekaj spričkali, je družba zapustila njegove lokale in se preselila v prostore na Liningerjevem vrtu v Šiški. Da bi bile te zabave čimbolj zanimive, so dalje sklenili, da bodo glasbenim izvajanjem pridružili tudi humoristična predavanja.
Vse to je pa je prišlo na ušesa policiji. Dne 29. julija 1844 je imel višji policijski komisar Suchanek v rokah že cel članski seznam s poslovnikom vred. Njegovo poročilo je odšlo na gubernij in odtam je o tem ljubljanskem muzikalno-humo-rističnem društvu zvedel tudi Sedlnitzkv. Ta je hitro (3. avg. 1844) naročil policijskemu direktorju, da mu sporočijo, kaj so ukrenili radi tega »na nezakonit način nastalega društva za družabne večerne zabave«.
Predsednik odn. protektor tega muzikalično-humorističnega društva je bil dež. živinozdravnik dr. Struppi, odbornika pa deželno-sodni regi-strant Schreiber in sodnijski kandidat Potrato, glasbeni ravnatelj je bil klavirski učitelj Hilscher, blagajnik pa trgovec Schaber. Člani so bili: hišni posestnik in usnjar Bals, hišni posestnik Dolničar, zasebni učitelj Fleischmann, trgovec in hišni posestnik Frohlich, sprevodnik Haring, poštni uradnik Heinzl, sodnijski kandidat Hoffmann, kon-ceptna praktikanta pri okrajnem komisariatu za ljubljansko okolico Kersnik in Košir, akademični slikar Kurz pl. Goldenstein, trije bratje trgovci Lininger, sodnijski kandidati Logar, Podboj in Strangfeld, violinski učitelj Marki, jurist Raab, stavbnik Raimund, absolv. jurist Rechfeld, čevljar  Fr. Sark,   tiskarnar   Sassenberg,   knjigovod-
stveni ingrosist Schrapok, knjigovodstveni oficial Schrei pl. Rediwerth, trgovec Zupančič in oskrbovalni asistent Zotter.
Člana sta bila tudi še glasbeni učitelj Reich-mann in trgovski špediter Tribuzzi, ki sta pa izstopila iz društva, ker se nista strinjala s preselitvijo od »divje koze« k Lininger ju v Šiško. Kot gostje pa so bili pri produkcijah navzočni tudi nečlani. Tako so n. pr. prisostvovali izvajanjem v ponedeljek 22. julija stolni regens chori Rihar ter žena usnjarja Balsa s svojo sestro. Prihodnja produkcija se je vršila naslednji ponedeljek (29. julija); v soboto poprej (27. julija) so imeli zanjo skušnjo. Ob tej priliki sta se kot nova člana vpisala dr. prava Prešeren ter hišni posestnik in trgovec Debevec.
Sodnijski kandidat Hoffmann je na teh sestankih imel šaljiva in satirična predavanja, stavbnik Raimund, ki je rad koga s kako lažnivo — potegnil, pa naj bi pripovedoval same neresničnosti in izmišljotine. Hoffmann na primer je 22. julija, ko so se prvič zbrali v novih prostorih pri Lininger ju, imel tako humor istično predavanje, ki je želo mnogo odobravanja. Pripovedoval je o razliki med navadnim vojakom in častnikom, privoščil si je akcijsko družbo, ki je hotela pod Rožnikom kopati živo srebro, ter ošinil razne posili-mladostnike, češ: Bog je ustvaril človeka iz zemlje, pa bi bilo bolje, da bi ga naredil iz morske pene, ker bi se na starost mogel vsakdo poljubno osnažiti in ostrugati. Na lahkoživce leti strelica, da je vrag vendarle dober dečko. Na vsak način boljši kot ljubljanski mladi gospodje. Kajti če je vrag koga zapeljal, ga tudi vzame, dočim »naši mladi gospodje« deklic, ki so jih zapeljali, ne vzamejo, marveč jih pustijo obsedeti.
Društveni lažnivi kljukec Raimund, ki so mu nadeli ime »Lugenschippel«, pa ni tako dobro opravil svoje naloge. V svojem predavanju je nagromadil toliko nezmiselnosti, da so ga morali celo pograjati, češ, naj prihodnjič poda kaj boljšega. Na sporedu so bile seveda tudi pevske in glasbene točke. — Tiskarnar Sassenberg je za to prireditev prispeval transparent z (nemško) de-vizo: »Ljubezen, prijateljstvo in sloga naj poživlja naše društvo.«
Vsak društvenik je plačal mesečno članarino 10 krajcarjev. Kdor ni prišel na običajne prireditve ob ponedeljkih, je moral plačati 5 krajcarjev kazni. Vse spore med društveniki je moral poravnati odbor; kdor bi si iskal zadoščenja sam. tega bi iz društva izključili. Vsi odborovi sklepi so le ustni, nič ni pismenega razen seznama članov, ki ga mora imeti blagajnik zaradi potrebne kontrole o plačani članarini.
Z vso to zadevo bi se po preselitvi v Šiško (izven pomerija) moral prav za prav baviti kresijski glavar. Ker pa je bil Mac-Neven znan kot neekspe-ditiven uradnik, je vzela stvar v roke ljubljanska policija. Policijski ravnatelj se je mogel opravičevati tudi s tem, da so člani večinoma Ljubljančani in med njimi mnogo uradnikov. Poklical je k sebi presednika Struppija. Opozoril ga je na to, da humoristična izvajanja in namigavanja prav lahko povzročijo razne pritožbe, prepire in
309