Naše zahteve Ko dobim prvega plačo, se mi kar milo stori. Tak lep denar! Alj niso morda naše zahteve vendar — le pretirane. Kaj pa drugi, ki sploh ne poznajo prvega, ki nimajo stalne plače? Kadar prodajo nekaj jajc, si kupijo sol in moko ... Sedem in odštejem denar za špecerijo, mleko, meso, stanovanje, luč. Imenitno! Ostane mi še kar nekaj stotakov. Pokličem moža. »Poslušaj, ta mesec bo kar nekam šlo. Vse sem že odštela in še bo nekaj denarja ostalo.« Mož se namuzne in mi pomoli šop čekov: za samopomoč, članarino, obroke za manufakturo, časopis, revijo. Jaz pišem in pišem. Vse bo poravnano in še ostalo bo. Končno seštejem vsote. Majhne so. — Srce mi skoraj obstanc. Kaj? Nad 600 dinarjev bodo požrli čeki? Ali se nisem zmotila? Pregledam še enkrat in seštejem. Vse prav. Za nameček pa se oglasi še mož: »Kaj pa drva? Strežnica, krojač, mizar, šivilja? In še ostanki od prejšnjega meseca? Tu 40, tam 5, tu zopet 20 dinarjev. Zdravnik še ni plačan. Otroci potrebujejo toplo perilo, oblek ni, jaz bi si moral kupiti srajco, ti si zadnjič rekla, da bi rabila neke malenkosti.« Tako! In kaj sedaj? Hm, pa še na zborovanje bo treba ta mesec. Vsaj eden mora iti. In še mnogo, mnogo kaj ... Še enkrat sedem k obračunu. Vsak dobi toliko, da bo potolažen. Nekaj postavk odložim za prihodnji mesec. In kaj bo prihodnji mesec? Ista pesem. Tako se naše življenje vlcče od prveca do prvega. Vmes pa mine trideset dni, ki jih porabimo za to. da odgovarjamo na različne opomine in pisma, ki groze z advokati in sodnijo. Veseli smo, če je dan minil, ker smo zopet nekoliko bliže prvemu. In potem? Isto! Isto, isto, vedno isto... Tako vegetiramo vsi od pripravnikov dalje. Vsi tisti, ki živimo od gole plače. Med nami ni nikakih izjem. Pa bo kdo dejal: »Kaj pa šola? Ali na njo čisto pozabite in samo računate? Saj ste vendar učitelji.« Da! Žal. je res tako, da nam večino prostega časa in energije pobere brezplodno računanje in prav tako brezplodno kalkuliranje. Še vedno smo v borbi za golo življenje tpliko naivni, da verujemo v možnost izhajanja s tako mizernimi plačami. »Material«, ki ga v našem poklicu obdelujemo, niso mrtve številke. Naš »material« so živa bitja in ko jih oblikujemo, moramo poznati okolico, iz katere so izšla, poznati njihove individualnosti, se poglobiti v duševnost vsakega posebe. In tega ne moremo storiti v polni meri. Kako tudi, če nam večino energij pobere skrb za lastni obstanek in skrb za obstanek lastne družine. Zavedamo se. da grešimo, če izvršujemo svoje obveznosti samo napol. Zavedati pa bi se morala tudi država, da greši prvenstveno ona proti lastnemu narodu, če nas pusti živeti tako klavrno življenje. Plača vendar ni elastika, ki se da poljubno raztegniti. Za vse naše potrebe patre- bujemo določene vsote, ki se nikakor ne dajo zmanjšati. Država pa vendar ne bo zahtevala, da bomo lačni in da bomo raztrgani hodili okrog in se kljub temu z vso vnemo posvečali poklicu. Iz naših rok gredo v svet vsi poklici: umetniki, znanstveniki, izumitelji, uradniki, obrtniki, kmetje, delavci. Vsak poklic zahteva temeljito ljudskošolsko izobrazbo. Celo poslanci in mmistri se imajo zahvaliti za svoja mesta najprej svojemu ljudskošolskemu učitelju, ki jih je s težko mujo rešil »izvirnega greha« sodobne civilizacije — analfabetizma. Kako naj človek dela temeljito, če nima sredstev, da 'bi se nadalje izobraževal in šel s časom in razvojem? Kot izobraževalci najširših plasti naroda smo učitelji najbolj upravičeni zahtevati take plače, ki bi nam enkrat za vselej odpravile vse skrbi materialnega in kulturnega značaja. V svojih kulturnih zahtevah smo dokaj skromni. Kaj zahtevamo? Knjige in potovanja. Knjige so nam nujno potrebne za nadalnjo izobrazbo, saj smo na učiteljiščih to izobrazbo komaj povohali. O tem mi ni treba izgubljati mnogo besedi. Dejstvo je, da pojdemo v nasprotnem primeru rakovo pot. Izo'braževati se še nadalje smo dolžni v lastnem interesu in v interesu otrok. Knjige pa so drage. Draga taka zahteva so potovanja. Šolski zakon zahteva, naj se otroci vzgajajo v ljubezni do domovine. Lepo! Toda govori o lepoti domovine, če sam nisi videl ne Beograda, ne Bleda, ne morja, ne planin. Potovanja, kjer bi vse to videl na lastne oči, si ne more privoščiti niti pripravnik, niti učitelji kake višje skupine, če ima družino. In vendar so nam potrebna kakor košček vsakdanjega kruha. Zahteve po temeljitem izboljšanju našega materialnega in kulturnega položaja so torej papolnoma upravičene. Kadar nam ne bo več treba večno misliti na to, kako se bomo otepali raznih upnikov, kadar bomo imeli izpolnjene vse pogoje za uspešno poučevanje v šoli, šele takrat bo država lahko upravičeno zahtevala od nas, da v polni meri izpolnimo svojo službeno dolžnost in šele takrat bo ljudska šola stopila na pot k popolnosfi. Jasno je torej, da se bo moralo vse delo naših organizačnih edinic v bodoče osredotočiti okrog sledečih zahtev: 1. Zahtevamo v interesu nas samih, naših družin in v interesu naroda in države takojšnje zvišanje plač in sicer v taki meri, da bo popolnoma zadoščeno našim materialnim in kultumim potrebam. 2. Dokler tem našim zahtevam merodajni činitelji ne ugode, smo prisiljeni proglasiti moratorij za vse naše dolgove in zahtevamo, da ga oblasti pripoznajo in odobre. 3. Če bomo ugotovili, da naše zahteve ne najdejo primernega odziva, odklanjamo odgovornost za nezadostne uspehe v ljudski šoli in na polju ljudske prosvete sploh. H. H.