Januš Golec:1 Propast in dvig. Ljudska povest. Nikakor si ne smemo domišljati, da je pognal iz lahkomiselnega rakarja kak boljši poscstnik ali celo bogataš. Kaj še! Lahko zasluženo, še lažje zapravljeno, jc veljalo tudi za rakarje. Rakarski poklic je bil pri resnih posestnikih osovražen in so odvračali od njega svoje sinove z vso strogostjo. Rakarji so bili v časteh pri krčmarjih, katerim so polnili žepe in delali pri njih v jesenskem in zimskem času dolgove na bodočo lovsko srečo in izkupiček. Kako je bilo z rakarji v verskem ter v moralncm ali nravstvenem oziru, ni treba razlagati natančneje, saj je lenoba vseh grdob grdoba! f Velikokrat opazujemo, da postane kedo voditelj kake organizacije, dasi se niti gnal ni za to raesto. Tako je bilo z Lapuhovim Vinkom iz Sromel^ Naenkrat so govorili ljudje: »Veliki in čedni Vinko je vodja vseh rakarjev po spodnjih krajih.« Resnica je bila ta govorica. Najbrž Vinko sam ni znal, kaj je storil posebnega, da mu je .7-iupal rakarski svet vse zadeve glede sporov lovišč ter prodaje rakov na debelo pb cenah, katerim se je židovski'kupec tolikokrat skraja protivil in prisegel pri vseh prerokih, da bo blago rajši prepusiil poginu, nego bi &a preplačal v svojo zgubo. Lapuhov Vinko je bil že po prikupljivi zun., njosti fant od fare. Krepke ter velike postave, fantovsko vedrega obraza in kakor pri jagnjiču »kravžasti« lasje eo mu liki vzmeti silili klobuk postrani. Po tedanjem običaju je nasil v levem ušesu okrogel uhan, na katerem se je p*otresaval nemirno pri najmanjši kretnji preluknjani trikot. Uc^ati je znal, da se jc drobil o<? 2V njegovega prijetnegd gl'3U - vinorodnih hribčko. rojstne župnije po dolinicah ter grabah. Oče mu jc bil pod palcetn opitan gruntar — -.In prvi rakar — kako nasprotje med malo prej beleženo trditvijo, da so bili rakarji potomci kočarjev ter raznih drugih ne-naničev! Vinka ni natiralo med obsotlske klateže pomanjkanje dela in jela doma. ampak očetova uprav drenova sebičnost in trdosrčnost. Stari Lapuh je imel le sina edinca Vinka. Kot vdovec se je ženil drugič, a je ostal brez nadaljnega potomstva. Oklepal se je z vso žc bolj priletno trmo v tolikih slučajih pogubonosne rečenice: Ti meni luč, jaz tebi ključ! Na Lapuhovini je bil vse v cni osebi stari Franc, Kar je bilo ostalih razumnih in nemih živih bitij na domu, so ječala v suženjski pokorščini pod gospodarjevo grčavostjo. Stari stiskač je bil v srcu ponosen na postavnega ter sicer pametnega "sina; ni pa imel zanj niti v odrasli mladeniški dobi drugega nego garanje od zore do mraka, trde besede in niti v nedeljo in na praznik bi ne bil smel med sovrstnike. Da ni ločil Vinko dolgo časa krajcarja od groša in cvancgarce, jc bila očetova krivda, ki je trdo zavezoval cvenk ter papir v svoj mehur, za kojega skrivališče je znal le on sam. Prenapete vzgojne vajeti sc rade potrgajo osobito pri odraščajočih kmcčkih fantih. Posestnikov sin — slabši od berača! Tej istini se je uprla celotna Vinkova notranjost. Mirna namigavanja ter prošnje, naj mu prepusti vsaj kako telc v odrejo in last, so se vse odbila ob očetovi sebičnosti. Fant je segel po samopomoči, začel je uhajati v nočeh na vas, kjer je zvedel, da so rakarji gospoda. Po domačih potokih je pričel z lovom na rake. Zaslužil je par krajcarjev in ti so začeli iz njegovega žepa upiti po razmnožitvi in osamosvojitvi, predno bo očka toliko oslabel, da bo zahteval luč in ponujal sinu ključ! Stari tnali se niti sanjalo ni, v kako družbo jc zašel sin, ko se je slednji že prepričal, ds obscga božji svet nekaj več nego so hribčkaste ter grabaste Sromlje. Lapuhovemu gospodarju se je godilo neko nedeljo na fari kakor v hčer zaverovani materi, kateri zaupa škodoželjna soscda, da bo postala v kratkem — stara majka! Vinko — rakar! Ta vest jc bila Lapuhu ogenj v strehi. Prirohnel je od ncdeljske službe božje nad sina, zahtcval potrdilo, da gre za obrekovanje; a se je glasila sinova očitna spoved baš nasprotno! Po starem je zavrelo, odrekla sta pamet in razsodnost, postal bi bil Kajn lastne krvi, da ga ni prisilil sin s krepkim prijemom za obe roki v silobranu, da se oče ne sme izpozabiti do — zločina! Vinko 'je zaklenil preudarno premaganega očata v štibelc, ostavil dom in naročil mačehi, naj se potaji tudi ona, dokler se ne bo oče zrohnel med šlirimi stenami. Med starim ter mladim Lapuhom se je odigral samo zgoraj opisani spor, Oče je uvidel, da s telesno silo ne more več uklepati sina v jarem brezpogojne pokorščine; sin je našel v odvrnitvi uboja povod, da si začne rezati sam svoj kruh. Prelom z očetom ter domom sta bila vzrok, da se je Vinko zmotal med glavne rakarje ob Sotli in se je prepričal na lastne oči, kako jc prinesel tudi on s hribov v dolino nadarjenost za naklonitev rakarske dobičkanosnosti. Preko par noči je posedal svoje lastne Iovskc priprave in plavajočo shrambo za plcn. Njegova zastavnost ža ie kar porinila na saraostojno loviščc po rakarju, kateri je moral na županov pritisk med vcjake. Vinko je postal v par dneli tovariš med novimi tovariši, ki niso bili daleč take zlobe in izmečki člo • yeške družbe, kakor so jih razvpili gruntarski hribovci. Kaj kmalu ga je prevzela zavest samostojnosti, saj mu je polnila žep brez zadrezastega pnganjanja za plugom, koso in motiko. Na dom ga ni priklepala nobena vez, Materina Ijubezen mu je že davno snivala pod zemljo, očetove ni nikoli okusil in lepa Lapuhovina mu je bila, odkar se je skobacal na lastne noge — nezaslužena — prisilna dclavnica. Pohlep po lastnem imetku mu je bil prdedovpo očetu. Lahko zaslužen goldinar na goldinar mu je padal v mošnjiček, iz kater^ga je plačeval z lahkoto vsakdanje potrebščinc. Kako in kaj bo na zimo ter zgodnjo spomlad, ga ni skrbelo. Mlad, vajen <n dela željen fant jc bil dobrodošel pod vsakc streho. Ob koncu prve lovske dobe je bil Vinko smelo ponosen na zaupanje, katerega je užival med tovariši. Pravilni pregled položaja mu je narekoval, da ni pusiil odirati scbc in stanovske družbe od židovske brezvestnosti pri določanju cen. Če ni kupil blaga prvi kupec, ga je drugi ali tretji; le cene so morale biti primerne in med rakarji ni smelo biti člana, ki bi popuščal, dasi je bilo treba večkrat čakati na kupca in boljšo prodajo. Ustavljanje židovskemu brezvestnemu izrabljanju nevednih je vrglo med -akarje seme zavesti skupnosti. In pomen te*- moč slmpnosti jc znal širiti Vinko od tovariša do tovariša. Ustvarjal jc za tedanje čase nevede in nehote organizacijo. Ta se je ukoreninila prvotno med rakarji na Bizeljskem, odkoder se je liki nalezljiva bolezen razpotegnila iz Bizeljskega do izvora in izliva Sotle. V obsotlfkih rakarjih je s ponosom žive besede pognalo prepričanje: Le kot skupna »gmajna« bomo za bodočnost trgovali z židovskimi oderuhi ter pijavkami. Rakarska organizacija se je širila brez posebnih sliodov po današnjem vzgledu. Skupnost so vedno močneje vezale trdne cene in te so se raznašale med lovce rakov vsak teden iz Bizeljskega kot središča. Radi vedno boljše prodaje plena je gnal prirojen čut tvaležnosti rakarja za rakarjem, da je zahrepenel po »sebnem spoznanju neznanega dobrotnika. Z vsakoleaenskim ustnim oznanilom dvigaiočih se cen od mo- ža do moža je postal Vinko Lapuh kot očc omenjene zamisli v primeroma kratkem času glavar celotne rakarske organizacije, ki se je ustvarjala ter utrjevala po krajih ob Sotli iz potrebe po boljši prodaji. Osebni stiki z brihtnim Vinkom so rodili v vsakem članu ponos, da jih ne vodi ter ščiti napram židovskemu oderuštvu kaka telesno spakedrana sirotka, pač pa mož po duhu, zastavnosti in z odlično presojo tr?.nega položaja. Na prestol organizacije rakarjev je posadilo Lapuha med tovariš. usidrano prepričanje, da je nepopustljiv ter nepodkupljiv, četudi bi brenčali krog njega ter ga skušah omamiti zlati židovski kebri. Iz posectniškega sina do rakarskega poglavarja je bilo za Vinkovega očeta brezno, katercga ne more premostiti niti smrt. Stara trma se jc zaklinjal pri nebu in zemlji, da b_ rajši lastnoročno požgal Lapuhovino do temeljev, ncgo bi jo po smrti prepustil sinu — poveljniku vseh obvodnih klatežev t.r potepuhov. (Dalje sledi.)