Us MISIONES CATOLICAS
XXVIII. - 9 - SEPTIEMBRE 1954
Katoliški miši
MISLIMO IN MOLIMO!
MISLI OB 9. IN 14. SEPTEMBRU
Mi Slovenci živimo od nekdaj v .nevarnosti, da ne cenimo dovolj duhovnika. Predohro se nam j« v tem pogledu godilo; dosti duhovnikov je med nami delovalo in vednoi več je bilo ljudi, ki se niso zavedali, da so to najbolj žlahtni sadovi naroda, njegovi vidni angeli varuhi.
Take angele varuhe je Bog določil vsakemu ljudstvu; vsakemu narodu je dan tudi t.a talent — vzemimo to svetopisemsko besedo —, da iz sebe rodi duhovnike. Gorje mu, ki ostane neploden!
Zgodovina priča, da je bilo celo med misijonarji nekaj takih, ki v tej stvari niso spoznali bolje volje. Preveč so živeli iz tradicije svojega naroda, premalo so cenili — kakor se čudno zdi — ljudatvo, kamor so prišli širit resnico in ustanavljat Cerkev.
Tudi domačini kristjani dolgo niso mogli verjeti, da je njihov rod poklican tako visoko. Značilen je izrek ugandskega krščenega poglavarja 1. 1891: „Nikoli se vam ne posreči vzgojiti iz nas in naših sinov duhovnike, kot morajo biti: ponižne in visoko nravne. Mi Ugandci smo preveč naduti in počutni.“ čez nekaj desetletij je moral ta poglavar mnenje spremeniti. Danes šteje Afrika na stotine lastnih duhovnikov in ima svoje škofe. Podobno je drugod.
Dan povišanja svetega križa je Cerkev izbrala za dan duhovnikov domačinov. Ali je mogla bolje označiti pomembnost lastnih dušnih pastirjev v vsakem narotjv, zlasti pa v misijonskih deželah?
Spomni pa nas ta dan tudi na Družbo sv. Petra apostola, ki skrbi za mladeniče z duhovniškim poklicem in omogoča vsakomur v zaledju, da postane skrbnik; domačega duhovnika v misijonskih krajih. Moreš in hočeš to?
Molitveni namen za september:
DA BI MISIJONSKE DEŽELE SPOZNALE IN VZLJUBILE SOCIALNI NAUK CERKVE
Res smo v svetu, ki je večino krščanskih idealov menjal za poganske, va n!?n<u r e V ^ru^enem *n družabnem življenju še dosti vpliva evangeljskih naukov. Treba je iti med pogane, da to jasno spoznaš. Naš misijonar preč. g. Wolbang pme: „Dovolj je živeti kako leto v misijonskih deželah, da katoličan kar otiplje razliko med katoliško deželo in poganskim svetom, čeprav je v katoliških deželah ™.n.°.g"	ki pa vendar podzavestno še žive pod vplivom katoliške tra-
dicije“ (KM XXVII, 357).
^Že v zapadnem svetu je socialno vprašanje izredno težko, še bolj vpije po reševanju v državah, kjer nič ali malo poznajo pravico in ljubezen Jezusovo.
Gre za ureditev medsebojnih odnosov, za spoštovanje osebnosti, za zdravje družin, za postenje v javnem delovanju, za mirno sožitje držav. To so obenem najboljši pogoji za sprejem božje besede in milosti, torej za zveličanje Gre za usodo Azije, Afrike, Oceanije.
Problemi so številni in zapleteni: poganska ljudstva brze po dolgi dobi nepremičnosti skozi položaje, za katere so zapadni narodi potrebovali desetletja in stoletja, še tu se ni dalo izogniti nesrečam. K,aj bo tam, kjer se je za svetovalca vrinil Bogu in njegovim otrokom sovražni komunizem? Tam ima dvojno Pr„J10S^: P°ffani ne poznajo Odrešenika in njegove Cerkve in ne poznajo jiravega obličja komunizma.
Kako strahotno težka je odgovornost kristjanov v naših dneh! Odgovornost misijonarjev in drugih vernikov-pričevalcev med pogani in odgovornost naših molitev v zaledju!
Prof. LOJZE GERŽINIĆ
GIOVANNI PAPINI: PISMA PAPEŽA CELESTINA VI.
NEKRISTJANOM
Prevaja Nikolaj Jeločnik
Vedno sem vroče želel, da bi vse vaše jezike govoriti znal, da bi med vas šel, pa da bi vam s čarno mogočno besedo oznanil lepoto naše vere v vsej polnosti veličastja njene resničnosti. Kajti samo krščanstvo more zanesljivo odgovoriti na vsa dušeča vprašanja človekova, more potolažiti ves dušni glad njegov, povrednotiti spet njegovo človečnost in voditi ga prav do božanskosti same. Krščanstvo je trojni trospev, ki ga je spočel in rodil ta povsem božji Poet; ta je namreč spričo vseh poetov tega sveta kot najvišja gora spričo neznatnih, razmetanih kamenčkov v peščenici.
Prvo dejanje prvega trospeva je stvarjenje vesolja; drugo, odrešenje, ki je obljuba in pomoč za vnebohod; tretje pa vrnitev zemlje Rebu, človeka Bogu.
V drugem trospevu smo priče prvega spora med Bogom in človekom, kar pomeni padec; drugega, ki je vrnitev Luči k človeku Po Učlovečenju; pa spet tretjega, ki se še vedno odvija, spora med človekom, ki ga je Kristus povrednotil, pa silami njegovega nasprotnika.
V poslednjem trospevu pa zremo troje drug nad drugega segajočih, pa vseeno v sebi enako združenih svetov: sveta Trojica, neiz-Povedljiva srčika angelske krone v prelestnem zboru sijaja in slave; Nobesa, s presrečno srenjo odrešenih očakov, vsevidnih prerokov, nasmejanih mučencev, radostnih svetnikov, v ljubezni žarečih devic, blaženih v gledanju, v zamaknjenju strmečih mistikov; slednjič pa, ^Podaj na zemlji, v grozi viharja, pa vseeno okrepljena po drobnih jarkih, ki si utirajo pot skoz namršene oblake, množična vojska kristjanov, ki se očiščuje v molitvi in v hrepenenju, da bi se iz pregnane boline objokanih tega sveta dvignila spet k povratku v večno domo-vmo. Ljudje v svojo pomoč kličejo nje, ki so že rešeni; svetniki tam ^oraj pa prosijo, da bi se sleherni smrtnik rešil in se njih zboru Pekoč pridružil. Blaženim dodeli Bog, da Ga v obličje zrö, vojsku-iPčim se kristjanom Svojo milost pošilja.
Na vid razcepljeno Vesolje je vserod presijajno združeno; zgo-Ppvina, ki je v času deljena, je le droben trenutek večnosti; mrtvi žive v sijaju nesmrtnosti; živi hrepene po smrti za vstajenje v res-fcno življenje; božja pesnitev je vedno živa, nenehna žaloigra... s rečnim koncem. En sam Bog, ki svet ustvari, se pravi — žaloigra, p bi človek mogel okušati božanskost; en sam Bog, ki se z bolečino Ploveči, da bi se človek znova k sreči vzpel; pa množica z božjo slavo Plagodarjenih, ki je pomočnica množici trpečih; občestvo svetnikov,
pomenilo in predigra dokončnega občestva med Bogom in človekom.
Vam, prav vam bi rad pel to pesem vesoljno in skrivnostno; zapel bi jo rad v prelivajočih se prizvokih besed kerubinskih; razkril bi vam rad ta bleščeči spev junaški, ki je za vse trenutek in večnost hkrati. Če bi vam bilo dano, da bi z menoj vred razvozljali to vrtoglavo mojstrovino, ki se začenja z bodi in z žalnim stihom končuje; pa če bi vam bilo dano razzlogovati ta spev pobratimstva, ki ga zem-ska umišljija nobena ni zmožna spočeti, verujem trdno, da bi minila slepota v vaših očeh ob tem presijajnem prazniku, ki razsvetljuje in razžarja moje lastno bitje scela vse.
Bog ne bo dopustil, da bi se še kaj dlje mučili takšne neznanske sreče oropani; prav zato pa vas poslej pozdravljam kot tolikere brate, ki bodo še prišli.
Saj vendar navkljub vsemu verujete v nekšen končni namen slehernega bitja; navkljub vsemu se tega načela oklepate in z njim živeti hočete; navkljub vsemu, kot mi, verujete, da to zdajnje življenje ni resnično življenje, marveč samo začetek in senca zarje prihodnjega; navkljub vsemu ste nam bratje, saj ste marsikaj dali krščanstvu, marsikaj od krščanstva prejeli, tak se boste v krščanstvo zanesljivo povrnili spet, četudi je morda še daleč tisti dan. Takisto veste, kako prepotrebno je edinstvo za rast človeškega rodu, in pravim vam, v imenu taistega Boga, ki je vsa ljudstva ustvaril, da ni edinstva razen po duhu, se pravi — po veri. Krščanstvo vas s potrpljenjem in upanjem pričakuje, in v slehernem veku bo podvojilo svojo ljubezen, da bo ljubezen Kristova zdrobila sleherno ozidje, ki nas loči, razpršila sleherno nevoljo in ljubosumje vaše, pa slednjič vse vaše duše ovila v svoje plamene, ki ne pojamejo nikoli. Molim tedaj za rešitev vašo iz temine noči, takisto molim za ločene brate, za Jude, za vse ljudi, ki se po svetu ubijajo, pa po nebesih hrepene. Če bi moja beseda za borno uro, za drobcen trenutek samo pospešila tisto jutro vesoljnega edinstva, preveril bi se, da se za prazen nič nisem rodil. A saj bo Kristus z nebeške višave svoje naklonil pomoč temu bednemu Namestniku svojemu, ki se svoj živ dan ni izneveril najlepšemu srni, da bi namreč znova spet vse smrtnike povedel na desnico Njegovo.
CELESTIN VI., PAPEŽ hlapec hlapcev božjih
OB SMRTI ü V E H M1S1ÜNO LOGOV
Sestavil FRANCE GLAVAČ, Argentina
+ VILJEM SCHMIDT S. V. D. IN + PIERRE CHARLES S. J.
V	zgodovini katoliških misijonov bo leto 1954 ostalo znamenito zaradi smrti dveh velikih osebnosti, ki sta s svojo vne-mo in znanostjo nadvse učinkovito sodelovala pri širjenju pri širjenju kraljestva božjega na zemlji: to sta bila P- Viljem Schmidt, član Družbe božje besede, in jezuit Pierre Charles.
znanstvenik v SLUŽBI BOŽJE BESEDE
Pomen znanstvenega udejstvovanja Pokojnega Viljema Schmidta je narav-nost providencialen. Še mlad je zaslovel Po svojih linguističnih, etnoloških in antropoloških delih. Za svoje neutrudljivo ‘P rodovitno delo je na polju etnologije •P antropologije ustvaril posebno znanstveno metodo, ki jo je poimenoval kulturno zgodovinsko.
V	začetku svojega delovanja je Schmidt postavil sledeči predlog pred-stojnikom: „Ali ne bi bilo krasno, da bi Puši misijonarji prispevali k napredku Znanosti in da bi potem iz znanosti do-Pivali navdihe za svoje misijonsko delo?“
Njegovi spisi so začeli usmerjevati kulturno javnost ravno v času, ko so Protikrščanske sile ustvarile posebno teo-rijo o postanku vere, zakona, in zlasti deje o Bogu. Ta teorija, ki jo je prevzel T_ svoj filozofski sistem predvsem marksizem, je postavila evolucijo ali razvoj °t podlago vseh teh stvarnosti; to se Pravi, da bi naj človeštvo prišlo do teh 'dej šele po dolgi zgodovinski poti in da k° one le sad pokvarjenosti človeške , ružbe. Viljem Schmidt je s svojimi deli,
1 J>h je naslonil na strogo znanstveno ^dziskovapje primitivnih narodov, doka-nasprotno: ideja o Bogu, eno-družina kot trajna in neraz-zij'Va ustanova, vse to je trdno zasi-
ravno
2ePstvo.
drano v prvotni kulturni stopnji človeštva, in zato v začetku razvoja, in ne na koncu. Malikovanje, mnogoženstvo, spolna promiskuiteta, to je šele sad človeške skvarjenosti. Sila Schmidtovega dokazovanja je bila taka, da je njegove znanstvene izsledke sprejel celo eden izmed voditeljev nasprotne teorije, Levy-Bruhl.
Raziskavanje primitivnih plemen in njih kulture je Viljem Schmidt vodil preko svojih tovarišev misijonarjev in tudi sam se je večkrat odpravil v afriške ali malajske pragozde ter tam na licu mesta preučeval verstvo primitivnih rodov. Za misijonstvo samo je njegovo delo velikega pomena. Nudil je s svojimi številnimi deli misijonarjem znanstveno podlago, razčistil marsikatero napačno pojmovanje glede Verstev primitivnih narodov in zlasti upostavil pravilen red v razvoju človeštva od vere v enega samega Boga do malikovanja.
Še večji pomen imajo njegove znanstvene ugotovitve na etnološkem in sociološkem polju, kjer je marksizmu podrl njegovo osnovno tezo: evolucijo človeštva iz „popolne družbe“ (za marksiste je ta popolna družba pomenila: brezrazrednost, brezboštvo, spolna promiskuiteta, kolektivna last vseh dobrin, tid.) v kapitalistično razredno družbo, ki da je šele rodila pojme kakor morala, vera v Boga, zakon kot trajna ustanova, zasebna lastnina. Tu si je Schmidt pridobil nevenljive zasluge, ker je na podlagi dejstev dokazal, da je bil razvoj nasproten, prav v smislu Kristusovih besed: „V začetku pa ni bilo tako“ (Mt 19, 8).
Rodil se je Viljem Schmidt 16. februarja 1868 v Hörde-Dortmundu v Nemčiji. Po končanih srednješolskih študijah je vstopil v takrat novo misijonsko Družbo (božje Besede, in našel v nje ustanovitelju in predstojniku Jansse-nu vso oporo, ki jo je potreboval kot znanstvenik. Vrgel se je najprej na študij orientalskih jezikov, nato pa prešel
v etnologijo in antropologijo ter kmalu pritegnil nase pozornost svetovne javnosti. Leta 1906 ustanovi glasilo „An-thropos“, ki mu je služilo kot znanstveno orodje vse do njegove smrti. Spisal je veliko samostojnih etnoloških in antropoloških del, izmed katerih je najslavnejša in najvažnejša knjiga „Izvor ideje o Bogu“. V času svoje znanstvene aktivnosti je bil profesor etnologije in filologije na dunajski univerzi leta 1921; profesor na friburški univerzi v Švici; član stalnega odbora mednarodnih kongresov za antropologijo in etnologijo; predsednik IV. kongresa za etnologijo leta 1962 na Dunaju; član vseh važnejših svetovnih društev in akademij za antropologijo in etnologijo, in končno član papeške akademije. Diktiral je tečaje in predavanja na številnih univerzah v Angliji, v skandinavskih deželah, v Severni Ameriki, na Kitajskem, Japonskem, Koreji, Filipinih itd. V pokojnem Piju XI. je dobil velikega mecena in ob-Čudovatelja. Umrl je star 86 let, po 71 letih redovnega življenja. Za sabo zapušča sadove svojih dobrih del, pa tudi številne učence, med katerimi sta zlasti dva, Schebesta in Schumacher, že dosegla svetovni sloves.
Naj mu bo vsemogočni Bog, ki ga je pokojnik znal tako čudovito odkriti v osrčju afriških in malajskih pragozdov, obilno plačilo za njegovo nesebično in z ljubeznijo do Boga prežeto delo.
PIERRE CHARLES — VELIKI MISIO-NOLOG IN APOSTOL
Pierre Charles je umrl sredi najbolj plodovitega dela, ko bi še lahko ustvaril marsikaj predobrega na polju misijonske delavnosti. Z njim izginja ena najpomembnejših osebnosti na področju misijonske znanosti. Njegova nadarjenost in njegova ljubezen do božjega kraljestva sta odprli misijonski misli in aktivnosti široka obzorja, zajeli radovednost najprej, nato pa vnemo v misijonskem zaledju. Rodil se je v Belgiji 3. junija 1883, vstopil leta 1899 v jezuitsko druž-
bo in po končanih študijah bil poslan na univerzo v Louvainu. Že od takrat se je večinoma posvetil študiju misijonstva. Med njegovimi deli je treba zlasti omeniti „Dossiers“ o misijonski teoriji in praksi, zonimive monografije v zbirki „Xaveriana“, ter njegova originalna premišljevanja „Misijonska molitev“ in „Molitev za vsako uro“, ki sta obe imeli velik vpliv pri vzbujanju misijonskih poklicev. Bil je profesor za zgodovino misijonstva na louvainski univerzi, duša „Akademske zveze za podpiranje misijonov“, ter tajnik misijonskih tednov v Louvainu.
Njegova velika zasluga je, jla je v svojih spisih jasno določil specifični cilj misijonstva; širiti Cerkev, ustanavljati nove postojanke, razmahniti organizacijo kraljestva božjega na zemlji. Misijon-stvu je posvetil vse svoje energije; bil je njega pospeševatelj bodisi iz svoje univerzitetne stolice, bodisi kot organizator misijonskih tečajev, bodisi kot pisatelj, kot praktični misijonar, saj je tudi sam stopil v prve vrste Kristusovih pijonir-jev v misijonskih pokrajinah. Da čimbolj razgiba misijonsko zaledje, je v svojih spisih uporabljal nov stil in revolucio-niral metodo premišljevanja in molitve-Vsa njegova dela, tudi tista, ki se ne nanašajo na misijonstvo, so vendarle prežeta misijonske misli; v misijonstvu je videl opravičenost našega krščanstva in polnost naše vere.
Slovenska misijonska akcija je prav pokojnemu p. Charlesu dolžna skoraj ves svoj podvig zadnjih 20 let. Njegovi spisi so bili glavni vir mladim „revolucijo-narjem“ misijonskega mišljenja in čutenja med nami. Ko je njih vodja Franc Sodja CM pisal dve svoji misijonski knjigi, eno za dijaštvo in eno za'vso javnost („Ljubimo Cerkev“), ki radi razmer žal nista mogli iziti v tisku, se je naslanjal pred vsem na p. Charlesa-Tudi čudovito uspela Slovenska misijonska dijaška zveza je bila le eden opri' jemljivih sadov misijonskega prebujenja pod vplivom p. Charlesa. Prevod njegovih „Dossiers“ je bil najpripravnejši učbenik za akademske misijonske krožke.
PREBUJENA AFRIKA
DR. MAKSIMILIJAN JEZERNIK, pod-ravnatelj papeškega Zavoda za širjenje vere, VATIKAN
. .V Vaših rokah je duhovna usoda ekvatorialnih dežel, ki so razsežne kakor tretjina Evrope. Afrika stoji danes pred odločilnim razpotjem. Afrika ima bodočnost; tradicionalna zadržanost in novo-hlepnost iščeta sporazum, od katerega zavisi njena usoda... Rimski afriški študentje, ki preučujemo afriške probleme v luči sv. Avguština, upamo, da bomo našli v Vas luč, ki bo predrla temo, vodnika, ki bo zaznamoval pot... Prepričani smo, da boste obenem naš predstojnik in oče, s katerim se bomo mogli Vedno odkrito, in brez pridržanosti veseliti in razodeti svoje misli. Božja previdnost Vas kliče, da napišete eno najlepših strani za zgodovino katoliške Cerkve v Angleški Afriki.“
S temi besedami so se poklonili afriški rimski bogoslovci svojemu novemu apostolskemu delegatu. Voščilo ni revno; Vprašanja, ki so jih nakazali, presegajo človeške moči in odgovornost je velika. Kdor ne pozna afriških problemov in ne Ve, da v črnem piskru vre ter se pripravlja nekaj neznanega, ta bi vzel voščila za nekaj vsakdanjega. V resnici pa uPanje afriških sinov ni brez podlage in Zahteve niso prevelike. 39 letnemu apostolskemu delegatu so naložili izredno težko breme. Vzhodna in Zahodna angle-
Čeprav je p. Charles umrl sredi nedokončanega dela, je vendarle lahko videl znake prvih obilnih sadov, zrastlih iz Pa novo preorane zemlje, ki jo je sam tako odločno pomagal izorati. In ko bo ta nova življenjska rast mističnega Kristusovega telesa dosegla tisti tako pričakovani veliki razmah, ki časovno najbrž ni tako daleč, bo Pierre Charles iz ^ečnostj in s solzami veselja v očeh ahko opazoval veliko žetev, katero je °n sam bogato zasejal.
ška Afrika je za misijonsko delovanje trenutno eden najtrših orehov. Njen naravni razvoj je prišel do odločilnega trenutka, do prelomne točke, od katere za-vifii bodočnost katoliške Cerkve. S popolno zavestjo, z jasnim pomenom besed se vprašujemo: čigava bo Afrika?
NA PRELOMNICI
V preteklem stoletju so evropske velesile planile kot zveri na Afriko, si jo osvojile v nekaj letih ter si jo z berlinskim kongresom skoraj končnoveljavno razdelile. Pri vsem tem seveda nihče ni vprašal ,,Afr kancev“ za mnenje, ker so bili pač „nekulturni“ in po večini „divjaki“.* — Na žalost je kultura evropskih kolonijalistov obstajala velikokrat
* Slovensko izrazoslovje vsebuje nekaj takega mišljenja, „črnec“ im „zamorec“ imata poniževalen prizvok. Beseda „Afrikanec“ ne zveni čisto lepo, zaradi tega sem že okleval, če ne bi bilo bolje vpeljati v misijonologdjo izraz „Afričan“, ki se mi zdi še najbolj nedolžen in ga pravopis dopušča. Vsekakor bi bilo pametno črtati iz našega izrazoslovja izraza: „črnec“ im „zamorec“ in se držati „Afrikanca“.
le v tem, da so znali jesti z vilicami in nožem; in podivjanost Afrikancev v naivnosti, da so se pustili ujeti in odpeljati za sužnje v kulturni svet.
Afrikanci so občudovali tehniko in dobili spoštovanje do belih gospodarjev. Vprašanje je, koliko je bilo pri tem pravega spoštovanja in koliko strahu. Zgodovina ima svoje zakone in novi časi prinesejo nova presenečenja. V stikih z „gospodarji“ so se Afrikanci marsikaj naučili. Prišli so do osebne in narodne samozavesti, odkrili v sebi veliko lepih lastnosti, intelektualnih sposobnosti, bogastvo svoje domovine, odkrili j« zahrbtne nakane belih, se prepričali, da so jih povečini le izrabljali. Kot vojaki v dveh svetovnih vojnah, posebno v drugi, so spoznali novo dejstvo: visoko življenjsko raven v Evropi. Potihoma so si mislili: „To razkošje je zrastlo na naši
krvi.“ Še več! Evropejci imajo tudi napake in slabosti. In še kakšne! Nepopisna grozodejstva na bojnih poljih. Ne štedijo z denarjem za razkošje in uživanje, afriški revni delavci pa naj delajo skoraj zastonj! Začeli so dvomiti o dobri volji bivših gospodarjev. Nekaterim se je vtihotapilo vprašanje, če tudi katoliška vera ni le sredstvo za omamo sonarodnjakov. Z eno besedo: Afrika se je zdramila. Bister abesinski študent Te-keste-Brahan Ghebre-Medhin jo primerja z velikanom ali po naše s Kraljem Matjažem, ki se je zbudil iz stoletnega spanja in si mane oči, da bi se razgledal (Krščanska rešitev afriških problemov) .
Minili so časi, ko je bil našemu Kno-bleharju dobro znani Khartum središče prekupčevanja s sužnji; ko so Evropejci doma branili svetinje družinskega živ-
Iz angleških afriških kolonij:
Ugandski možje v slavnostnem oblačilu s sulicami v rokah
Ugandska mladina je izelo ukaželjna. Tu vidimo mlade visokošolce pri kemičn uri v misijonskem kolegiju v Astridi
Ijenja in se ganljivo navduševali za duhovno enoto družinskih članov, a so brez pomislekov razbijali afriške družine ir. trgali otroke materam iz naročja, da so jih potem razkazovali kakor živali v cirkusu. — Kako divjaško pojmovanje »divjaštva“!
V zadnjih letih je bil razvoj Afrike zelo hiter in radikalen. Neki francoski misijonar, ki je bil v svojem trideset-letnem misijonarjenju priča vsem tem sPremembam, mi jih je ponazoril z razvojem besede, ki so jo uporabljali za domače duhovnike. „Ko sem prišel v Afriko, smo imenovali tujci in domačini njihove domače duhovnike „črne“, mi pa smo bili „beli“, čez nekaj let smo jih Prekrstili v „domače“ in mi smo postali »tujci“. Danes jim pravimo „afriški“,
mi pa smo „francoski“. Iz „črnih“ so postali „domači“ in danes so ponosni na svoj „afriški“ izvor.“ — čez nekaj let (tega mi ni povedal misijonar, ampak je samo po sebi umevno) ne bo več „afriških“, ampak bodo kenijski, ugandski, togijski...
Afrika je torej na prelomnici. Politično teži k neodvisnosti; v Evropi in Aziji vidi dve sili, ki bi radi izrabili njeno naravno bogastvo, razbremenili lastno pregosto naseljenost in se vtihotapili v Afriko, spodrinili domačine in napravili iz Afrike drugo Ameriko, kjer ni več domačinov. Mlada generacija seveda stiska pesti in prisega: Nikoli!
Socialno so afriški sloji še vsepovsod zapostavljeni. Za isto delo imajo slabše plače. Odmerijo jim slabša zemljišča in
razmeroma v prav majhni količini, kljub temu, da jih je veliko več kot belcev, živijo v revnih kočah, medtem ko se tujci, skoro brez vsakega dela, šopirijo v lepih palačah. Pri notranji upravi ni nobene enakopravnosti; navidezna soudeležba v vladi je le utvara. V resnici so tujci, ki ravnajo z domačini, kakor hočejo.
V verskem pogledu se borijo za Afriko v glavnem tri veroizpovedi: moha-medanci, ki prinašajo navadno ekonomsko blagostanje; protestantje, ki skušajo prodreti z ustanavljanjem narodnih cerkva; in katoličani (Chebre). Poganstvo izumira. Kdo izmed treh bo torej prevladal?
DVA ZNAČILNA ZGLEDA
Navajam samo dva zgleda, ki pojasnjujeta splošne trditve. Izbral sem najbolj razvito pokrajino Ugando in pa Kenijo, ki je šele na začetku.
Uganda ima 244 km2 in 5,200.000 prebivalcev, namreč: 4,917.500 Afrikancev, 3.400 Evropejcev, 35.000 Indijcev, 1.416
Arabcev. Od prebivalstva je 1,235.750 katoličanov in 162.000 kateliumenov, 715.608 protestantov, 234.634 mohame-dancev in 2,645.166 poganov. Med katoličani deluje 146 afriških in 351 tujih misijonarjev; 633 afriških in 395 tujih sester; 136 afriških in 119 tujih bratov. Dne 25. aprila 1953 so dobili redno cerkveno upravo z nadškofom, ki je Kanadčan, z dvema domačima škofoma in tremi evropskimi. Napredek katoličanstva je ganljivo lep. Prvi misijonarji so prišli 17. 2. 1879, pred osemdesetimi leti, in danes vse kaže, da smo skoraj na cilju. Kakšen polom, či bi jo v tem lepem trenutku, nekaj korakov pred ciljem, v zamotanosti novih problemov zavozili!
Kenija: geografsko ima 485 km2, od katerih sta dve tretjini puščava. 5 in. pol milijona je Kenijcev, 100.000 Indijcev, 30.000 belih, 20.000 Arabcev. Evropejci prebivajo v višjih delih (2000 m), kjer je podnebje za nje primerno. V zakonodajni skupščini imajo sledeče razmerje: 2 Arabca, 6 Indijcev, 6 Afrikancev
V Belgijskem Kongu skuša vlada nuditi domačinom čim več, da jih čim bolj zadovolji, tako tudi velik/a in moderno urejena športna igrišča. To je v
Leopoldville
(ki jih imenuje govemer!) in 40 evro-Pejcev (26 uradnikov in 14 predstavnikov, ki jih izvoli naseljeniška skupina). Socialni položaj: popolna loč tev „črn-®Ev“ od ,,belih“. Za isto delo dobijo Afri-kanci veliko manjšo plačo in se borijo z Revščino. Evropejski kmetje nočejo, da °i domačini hodili v šole, ker se bojijo, da bi se preveč naučili. Gospodarstvo je v glavnem poljedelstvo: 4.0U0 evropskih kmetov ima v svojih rokah 3 in. pol milijona hektarjev zemlje, nekateri pridejo do 4.000 hektarjev, Afrikanci pa 1,11 a jo največ 4 hektarje. Leta 1929 in 1952 so poslali dve delegaciji v London, da bi popravili krivično stanje. Brez Pspsha. Številčno prevladujejo mohame-danci, sledi cel kup protestantskih sekt; katoličanov je okoli 400.000. — Nič čud-Jipga, če je v teh razmerah zrastlo gibanje „Mau-Mau“. Statist čno stanje je lasno in zaključki samo po sebi umevni.
GRE ZA RES
V luči teh problemov je jasno, da je Za katoliške misijone težka in odgovorna Ura. Ponekod pravijo: „Kristus ni Bog, ampak so ga napravili Angleži, da bi si lazje osvojili našo deželo.“ Od današ-J^jega ravnanja zavisi bodočnost kato-hske cerkve v Afriki: ali bo postala nji-hova vera, ali pa bo životarila in se bo-rda proti očitkom, da je bila predhodna, spremljevalka in sredstvo tujih s l Za podjarmljenje Afrikancev, namesto a bi se bila dvignila v obrambo njiho-v*h življenjskih pravic.
»Duhovna usoda Afrike. . . bodoč-jnt... razpotje... Luč... pot...“ Te esede imajo sedaj čisto drug pomen, za res.
Naj Marija blagoslovi novega apo-'■olskega delegata :n vse, ki morajo v°diti v razburkanih časih Avguštinovo v’edo preko sibilinih vab k Petrovemu c°'nu.
esno: Pokrajina ob reki Kongo. V Belg. °ngu delujeta tudi bratai Marcel i.n Karel Kerševan C. M.
MOHAMEDANSKO
VPRAŠANJE
Piše ANTON MERKUN, U. S. A.
Mohamedansko vprašanje se lahko imenuje tudi muslimansko vprašanje, t. j. muslim, verniki. Mohamedanßtvo je velika nesreča za katoliško Cerkev. Cvetoče katoliško življenje po prednji Aziji je bilo povsem uničeno po mohamedan-cih. Slovani smo veliko pretrpeli po mo-hamedaneih. Tudi v slovenske dežele so prihajali leto za letom ropat, požigat, morit.
Mohamed je bil rojen leta 571 v Meki. V 40. letu so se mu začela prikazovanja angela Gabriela, ki so bila izrodek orientalske fantazije.
Njegov nauk (islam) je neka zmes krščanstva, judovstva in poganstva. V verskem oziru je učil: „Le en Bog je in Mohamed je njegov prerok.“ Zahteval je molitev petkrat na dan z obrazom proti Meki, post in miloščino.
Muslimani prebivajo ođ zapadne A-frike čez vso severno in srednjo Afriko, po Balkanu, po srednji in Južni Rusiji, po ruski srednji Aziji, po prednji Aziji, po južni Aziji, Indoneziji in dalje prav v Avstralijo. Vseh Mohamedancev je 315 milijonov in so za katoliško vero najbolj razširjena vera na svetu. Mohamedancev slovanske narodnosti bo okrog 20 milijonov po Balkanu, po južni in srednji Rusiji in po srednji ruski Aziji. Muslimanske narode združuje vera. Čutijo se enoto. Vendar so nastale v mohame-danetvu razne sekto. Vsi verujejo v Boga, poznajo tudi Jezusa, ki ga časte kot preroka.
Njih versko središče je Meka, njih znanstveno središče pa Kairo v Egiptu. Univerza v Kairu je najbolj sloveča visoka šola vsega mohamedanstva. Od katoliške strani so se najbolj posvetili muslimanskemu vprašanju beli očetje. Ustanovitelj teh je francoski kardinal Lavi-gerie.
Splošno se katoličani premalo zanimajo za muslimansko vprašanje. V deželah, v katerih je zavladal komunizem, je ta preganjal tudi Mohamedove vernike. Ponekod so se izselili, tako n. Pr-v Bolgariji. Preselili so se v Azijo. Mnogi muslimani pod sovjetsko knuto so* prenehali s svojo vero in postali versko mlačni ali celo ateisti. V svoji veri so bili omajani. V izvensovjetskih deželah so pa muslimani verni in po svojem prepričanju nasprotni komunizmu. Vendar se je komunizem ponekod vtihotapil med mohamedanske vernike. Po raznih mohamedanskih deželah nastopajo komunistične stranke in se hočejo polastiti vlade.
Mohamedanske dežele se hočejo združiti v enoto. Na čelu vsemuslimanske organizacije je Egipt. Vodi univerza v Kairu. Na vsak način je treba, da se Zapadnjaki zanimajo za muslimane, ker pri urejevanju sveta bodo muslimani zelo važen faktor. Kaj je dolžnost katoličanov ?
Kakor sem omenil, je muslimanov po vsem svetu 315 milijonov. Tako pravi zadnja statistika. Pamet pravi katoličanom, da je treba z njimi priti v prijateljske stike. Treba je, da se katoličani zganejo v tem oziru. Do včeraj &ta se islam in krščanstvo razgovarjala z mečem. Ogromno mučeniške krvi je Pre' teklo. Katoliška Cerkev šteje veliko število mučenikov, ki so bili mučeni ali k* so padli v bojih z muslimani po Aziji» Afriki in Evropi, Koliko Slovencev je padlo v 300 letnih bojih s Turki! Ko' liko slovenskega premoženja je bilo uničenega od mohamedanskih Turkov! Koliko slovenskih fantičev in dekličev j® bilo odpeljanih v turško sužnost! Fantiči so poštah mohamedanci in fanatični turški vojaki, janičarji, dekliči pa s® bili oddani v turške hareme. Slovenski janičarji so se vračali v Slovenijo ropat in požigat in odpeljevat slovensko mladino v turško sužnost.
Rane, ki so jih muslimani sekali v slovensko telo, so bile velike. Še dandanes se mnogo govori in piše o nekda-
njih bojih in moritvah po turških mo-hamedancih. Mimogrede naj omenim, da še nimamo točne zgodovine o turških napadih na Slovenijo. Naj bi se našel kak slovenski zgodovinar, ki bi popisal po dokumentih boje med Turki in Slovenci, o vojaški krajini, katero so poleg Hrvatov vzdrževale tudi slovenske dežele z moštvom in denarjem. Papeške besede o Hrvatih, da so bili predzid krščanstva veljajo popolnoma tudi za Slovence. Skupaj s Hrvati smo branili Evropo pred turškimi nasilniki. Spomnim samo na bitko pri Sisku leta 1593, kjer so se Slovenci in Hrvati skupno borili in tudi slavno premagali muslimanskega sovraga.
Neki Hrvat iz Bosne mi piše: „Medsebojno nepoznanje (misli na muslimane in katoličane) je ogromne', še vedno se gledata kot dva sveta, po nekod zelo napeto. Razen tega so muslimani najmanj convertible religion (t. j. vera, ki se ne da premeniti). To je dokazana stvar. Za sedaj je najvažnejše, da jih prouča-vamo in da mi muslimane navedemo na t°, da nas proučujejo. Pri tem delu jim Pokažimo simpatično stran krščanstva. Direktno spreobračanje bi bilo pogreš-bo.“
Kaj je namen tega članka? Vzbuditi zanimanje za prevažno muslimanko vprašanje in misliti, kako naj bi se Vršilo delo za medsebojno zbližanje med Muslimani in katoličani. To je potrebno. Misijonsko delo ima tu ogromno nalogo Pred sabo, velikansko njivo, ki je še zelo •ttalo ali skoro nič obdelana.
Poglejmo, kakšno naj bi bilo zbliževanje 1. na verskem, 2. kulturnem, 3. s°cia]nem, 4. dobrodelnem in 5. na gospodarskem polju?
1.	Zbliževanje na verskem polju. Zalo M bilo napačno, ako bi razglasili, da ho-'Vnio muslimane pokristjaniti. Musli-^ani so enobožci, častijo Alaha (t. j. "°ga). V čem smo lahko za skupni nastop? 2 muslimani imamo lahko skupni “°j proti brezboštvu. Ta boj naj ne bo s Puškami in bombami, temveč se naj Vrši z molitvijo. Kristjani naj po svoje
Dr. Anna Dcrgel, vrhovna prednica „Medical Mission Sisters“, družbe misijonskih zdravniških sester, v razgovoru z mohamedansko ženo
prosijo Boga rešitve iz brezbožnega komunistične ga jarma, muslimani naj pa tudi molijo k Alahu za pomoč in rešitev iz komunistične nevarnosti. — Dalje je še druga pot: kristjani, predvsem katoličani naj molijo in opravljajo razne pobožnosti, da bi muslimani spoznali resnico in se je oklenili. Nikdar pa ne bi smeli muslimanov siliti h krščanstvu. Prav tako naj bi muslimani molili k Alahu, da bi jih razsvetljeval in vodil
k resnici. — Tudi naj kristjani s svojim življenjem dajejo lep zgled, ki bo privlačen tudi za mohamcdance. Katoličani naj skušajo priti v etik z raznimi muslimanskimi veljaki, vladarji, višjimi uradniki, znanstveniki, da s svojim katoliškim življenjem vzbude v njih željo po krščanstvu in Cerkvi.
2.	Na kulturnem polju. To polje daje velike možnosti skupnega delovanja. Ni mogoče kar kratko obdelati to točko. Mu limanski študentje naj bi prihajali na katoliške visoke šole študirat. Naj se pridružijo raznim katoliškim organizacijam zia skupno sodelovanje. Naj se sklenejo razna prijateljstva in zveze za skupno znanstveno delo. Vzhod naj spoznava Zapad in Zapad naj spoznava Vzhod. Pomnimo dobro, da brez skupnega spoznavanja ne bo' mogoče zbliževanje in zedinjenje, t. j. pokristjanjenje mohami dancev. Prijazno občevanje katoliških laikov, njih lepo življenje, njih družabna strpnost bo vplivala na muslimane, da se bodo približali njim in s tem obenem tudi Kristusu. Če bodo mohamedanski študentje in sploh intcli-gentje katoliškega duha in si polagoma po vedno m vplivanju cd katoliške strani pridobili katoliško prepričanje, Se bodo s tem pridobili tudi za Kristusa in njegovo sveto Cerkev. Potem bodo' v svoji domovini, kjer bodo delovali, nehote s svojim delom in s svojim prepričanjem vplivali na muslimanske vernike. Duh zbližavanja se bo širil. — Dalje naj bi tudi katoličani šli na muslimanske visoke šole, n. pr. v Kairo se učit raznih znanosti, da vidijo na lastne oči življenje in delovanje muslimarekih znanstvenikov na tem ali onem znanstvenem polju. Vsak katoliški visokošolec na mohamedanskih visokih šolah naj bi s svojim lepim zgledom vplival kot apostol na mohamedanski svet. Na vseh katoliških visokih šolah sc raj osnujejo stolice za proučavanje muslimanstva, t. j. a) muslimanske zgodovine, b) geografije, c) muslimanske vere, d) muslimanske duše, e) etnografije, f- arabskega in turškega jezika.
3.	Na socialnem polju. Sv. Cerkev naj dela na to, da se v vseh katoliških šolah cd najnižje do najvišje poučuje katoliški socialni nauk. Tudi muslimanski študentje naj imajo priliko, da se pouče o katoliškem družboslovju. Sv. Cerkev naj skuša take socialne šole osnovati tudi v muslimanskih deželah. Ustanove naj se vsepovsod razne socialne institucije.
4.	Na dobrodelnem polju. Že do sedaj so katoličani med mohamedanci izvrševali razna dela krščanske karitas (šole, bolnišnice, sirotišnice, razni dispanzerji itd.). Tudi v bodočnosti naj bi se ta dobra dela pospeševala. Karitas bo vplivala na mohamedanska srca, da se bodo približala krščantvu. V nekaterih muslimanskih deželah, kakor v Pakistanu, Indiji in drugod je skoro vsako leto lakota in pomanjanje. — Tudi pouk o krščanski dobrodelnosti naj bi se vpeljal v vse katoliške šole. Pri sv. stolici naj bi se ustanovila kongregacija za karitas; če pa bi bilo to nemogoče, naj bi se osnoval vsaj institut za krščansko dobrodelnost.
5.	Na gospodarskem polju. Tu je zopet ogromna možnost, kako se naj pomaga revnim deželam, kakor so mnoge muslimanske dežele. Rešilno bo zlasti krščansko zadružništvo za vse stanove (denarno, materialno in duhovno zadružništvo). Tudi delniška društva, vsaj tista, ki bi jih osnovali katoličani, naj bi bila osnovana na krščanski podlagi-Predvsem naj bi se delnice glasile na •ime. Vplivalo naj bi se, da se prepreči divja konkurenca, in da se obresti kolikor mogoče znižajo. Na to se naj dela tudi v muslimanskih deželah.
Ta spis o muslimanskem vprašanju naj vzbudi vsaj malce zanimanja za 31Ü milijonov mohamedancev, ki so ogromna sila. Gorje katoličanom, če bi se ta sila obrnila proti njim. Muslimanski misijoni so najbolj zanemarjen misijon. Več molitve, več karitas, več stikov m dela za zbližanje kristjanov in mohamedancev, več študija o muslimanstvu!
MISIJON V KHAR1JU
Poroča o STANKO PODERŽAJ S. J., Indija, Bengalski misijon
IV. BILANCA
Vsi stalni misijonarji te prve dobe, ki so delovali v Bošontiju, Khariju in Bodipurju, so bili po preteku par kratkih let odpoklicani in kmalu potem tudi mrtvi. Mladi misijonski pomočnik p. Mueller je umrl v Bodipurju samem. Le ustanovitelj misijona p. Edmund Del-place sam se je rešil. Bržčas zato, ker se je neprestano premikal na nova polja in ga enolično garanje ni tako doseglo. Kdo ve, če bi tudi njega prej ali slej ne doletela ista usoda, ko bi ga ne bila doletela tragika, o kateri kasneje.
Nepoznanje razmer. Vidi se, da ti Prvi misijonarji niso bili zadosti ali sploh Ue vpeljani v način življenja, kakor je nujno potrebno misijonarju, ki v deželi pd rojen. Nezadostna in novincem kakovostno neprimerna hrana, obupne stanovanjske razmere, neprestani napori brez Pravega počitka, samo garanje brez nuj-Ue nadomestitve moči in obnavljanje duševne odpornosti. Posledica je bil neizogibni polom mnogo obetajočega misijona. še par let prej je bilo v 24-Par-ganasu pet postaj in pet misijonarjev. M letu 1883 sta ostali le še dve postaji s tremi misijonarji.
Težko življenje. V deževni dobi so morali pešačiti dan za dnem, teden za tednom ,in mesec za mesecem bosi po °krožju. Deloma je to — posebno v Kha-viju — še dandanes delež naših misijonarjev. Hoja čez poplavljena segreta po-ija, ko od zgoraj žge sonce in se spodaj Parijo noge včasih čez kolena v blatni Vodi. Pešačenje, ki se človeku zdi brez konca in kraja, tako da noge skoraj °hrome in jih misijonar le še na silo pa čisto mehanično poriva predse. Ugodilo so mi je že, ne le enkrat, da Sem na poti omagal in podvomil, bom li sPloh kdaj prišel na cilj. Včasih, kadar radi dežja ali blata ni mogoče naprej,
se to dogodi tudi s kolesom. Nekoč me je moral nosač misijonske opreme ob poti moč ti. Dogajale so se tudi druge težave. Kako je tedaj moralo biti težko tistim prvim misijonarjem, najbolj vemo mi sami, ki se včasih skoraj na smrt utrujeni vlačimo po njihovih stopinjah. Vendar si dandanes znamo kako pomagati. Včasih s konji, včasih s kolesi, nekaj časa sem v Ragapurju po boljših cestah rabil' celo motorno kolo. Čolne seveda uporabljamo, kjer le moremo.
Gledamo pa tudi na to, da je delo zadosti umerjeno, tako da ne nalomi ne telesnih sil ne duha. Prvi misijonarji so garali ves teden, vsako nedeljo je potem še vsakdo po trikrat maševal, pridigal, spovedoval, krščeval, popoldne sam vodil skupne molitve in pridigal na kakšni podružnici, zvečer spet doma podelil blagoslov z Najsvetejšim. Neprespani, lačni
Poganski stolp na Bengalskem polju
in na vse strani prezaposleni so drug za drugim omagovali in popadali.
Značilen primer. P. Ddplace leta 1874 svoje življenje takole živo opisuje: Že par tednov sem tukaj (v Bošontiju). Koča je iz bambusa in ilovice, s slamo pokrita. Širino pove moja višina: ko se zvečer vležem, se mi noge in glava dotikajo sten... Pohištvo? Kovček, klečal-rdk in deska. In postelja? Pač tam, kamor se vležem. Značilno misijonar dostavlja: Pa sem vendar najsrečnejši človek na svetu. Ničesar mi ne manjka. Opoldne jem riž in omako, zvečer pa omako z rižem. Napijem se kar iz ribnika zunaj — seveda vodo prej precedim.
Ncmožen .način misijonarjenja. Tudi niso misijonarji takrat živeli na kakšni osrednji postaji, odkoder bi bili redno obiskovali daljne vasi, kakor je to dandanes vpeljano v vseh misijonih. P. Broeer je n. pr. v Bodipurju takole deloval. Po eden, dva, tri tedne je izmenoma stanoval po vaseh, kjer so se ljudje oglašali za pouk. Ob sončnem vzhodu je pozvonil in zbralo se je kakšnih 60 do 80 ljudi. Jutranja molitev. Maša, med katero so ljudje po pevskem refrenu ponavljali verske resnice (to je še danes ponekod v navadi, tudi tukaj v Khariju, a pred mašo). Med tako petim krščanskim naukom so piskale tudi piščali in so grmeli bobni. Po maši je misijonar nadzoroval delo domačinov, ki je v Bodipurju samem obstojalo v tem, da so čistili goščavo ličja in jo predelovali v rižna polja. Ob desetih je zajtrkoval. Od dvanajstih do ene je poučeval žene (ki so medtem skuhale in družino nahranile) . Od ene do štirih otroke, ob sedmih zvečer so prišli možje. Misijonar jih je učil v cerkvici, največkrat do enajstih ponoči. Potem, ali še kasneje večerna molitev, nakar je misijonar legel k počitku. Pred večjimi prazniki tudi tega ni bilo, ker so verniki vso noč prepevali. Ko je nadškof Steins obiskal misijon, tudi on vso noč pred birmovanjem ni zatisnil očesa. To pa se še danes dogaja. Ko smo 1940 obhajali jubilej misijona, in je bil zaradi centralne lege za slavje izbran Morapaj, je zadnji dan
prireditev trajala vso noč pod oknom samega našega nadškofa. Kadar ga ob pastoralnih obiskih vprašamo, kako je kaj spal, neredko mora priznati, da prav slabo. Misijonarji se v tem oziru še nismo čisto izpreobrnili. Mestne ljudi motijo tudi psi, šakali, hrup v vasi, včasih pa sama globoka tišina.
Še en razlog. Da prvotni misijon ni uspel, je bil pa še drug razlog. Ob nekako istem času se je bengalskemu misijonu odprla druga možnost, pridobiti za vero v sosednjem Čotanagpurju živeče animiste. Delo med temi je bilo mnogo lažje in zato tudi ugodnejše, sadovi prekrasni. Misijonarja, ki je enkrat okusil sladkost tisočglavih množic katehume-nov, kar se je tam dogajalo leto za letom, ni več mikalo delati v razmeroma ka-menitem misijonu med bengalskimi hin-duisti. Pomisliti je treba še na to, da so misijonarji tam delali med pravimi pogani, medtem ko se je misijon v 24-Parganasu omejeval edinole na že prej izpreobrnjene protestante. Poganski hin-du živelj je ostal večinoma nedotaknjen vse do novejših časov.
Usodni strel. Strela z jasnine. Ko se je p. Deprins kot ragapurski misijonar neke januarske nedelje 1883 po končani nedeljski maši v vasi Šalpukur vračal na svojo misijonsko postajo, sta ga doma pričakovala dva sla dz Morapaj a s pismom od predstojnika celotnega bengalskega misijona p. Grcsjeana S. J.*
Pismo se je približno glasilo: Če boste tu jutri še pred 4. uro zjutraj, me boste še našli, kasneje ne več, ker se vrnem v Kalkuto.
P. Deprins je še isti večer ob sedmih nastopil pot, ki sem jo sam kot izredni spovednik morapajskih misijonark skozi deset let ne vem kolikokrat isto tako ponoči s čolnom premeril. Potoval je vso noč iz Ragapurja v Morapaj. Na cilj je prispel ob treh zjutraj. P. Banckaert
* Ta je takrat obsegal ozemlje današnjih 12 škofij in nadškofij od bengalskega zaliva do Himalaje in pa od birmanske meje daleč v notranjost severne Indije.
(izg. Bankart),* ki je tisti čas vodil friorapajski misijon, je že prej vstal in °b pozdravu omenil: Ne morem spati. P- Delplace zapušča misijon in se vrača v Evropo.
Ob petih zjutraj so si v Morapaju segli v roke p. Grosjean, soustanovitelj eniega najlepših misijonov na svetu v sosednem čotanagpurju, p. Delplace, res-fiični ustanovitelj tega našega misijona v 24-Parganasu, p. Banckaert, ki je po-zidal morapajski misijon, in pa p. De-Prins, ki je prvi pozidal Ragapur.
P. Delplace je s tem vzel slovo od misijona v 24-Parganasu in zapustil' misijonsko polje, na katerem je tako temeljito zaoral in prvi sejal...
Kaj se je zgodilo?
V Bodipurju — kot že omejeno — je misijon imel 1000 big (okrog 200 hektarjev) zemlje. Kupil jo je vso z ličjem Poroastlo od vaškega zemindarja. Ko pa Pa si jo je še en drug zemindar. Ko pa je leta 1883 žetev dozorela, je ta na
lepem začel žeti, česar ni ne sejal ne sadil. Neki Bodipurec je tekel' v Mora-pa j, (P. Broeer se je bil medtem že vrnil na Poljsko in je bil Bodipur oskrbovan iz Morapaja, kamor se je bil p. Delplace naselili iz Kharija) in obvestil p. Delplaca. Ta je takoj vzel s seboj nekaj mož in — puško. Vso noč so hodili in v rano jutro res zasačili tatove na misijonski zemlji. Ti pa so bili zavarovani z močno stražo, s palicami in „kamenjem“ (kosi opeke, saj kamenja v deželi ni) oboroženo. Eden izmed njih je dejansko napadel p. Delplaca, ki ga je
* To je tisti p. Banckaert, ki je bil kasneje poslan v afriški belgijski Kongo kot predstojnik tamkajšnjega jezuitskega misijona, da tamkajšnji misijon
pridobi na izkušnjah, ki si jih je on pridobil pri delu v 24-Parganasu. Današnji cvetoči belgijski misijon v Kongu je torej takorekoč še v zibelki tesno povezan s tem našim v 24-Parganasu.
^**ka kaže pogled na novo cerkev v Khariju in na misijonsko hišo istotam; foto' grafirano najbrž s kake palme...
Na postajah 15 np-alskcR-a misijona domače misijonarke skupaj z inozemskimi vzgajajo' mnogo dekliške mladine. Tu skupina uče.nk na prostem
v samoobrambi obstrelil, nakar se je dvignila vsa sovražna svojat in začela se je prava pravcata bitka. Katoličanov je bilo manj in so zato morali bežati. Bili so tako zmedeni in ustrahovani, da si p. Delplacu niso upali dati niti hrane ne mesta, da si odpočije. Izgubil je tudi čevlje in je bosonog moral vso pot nazaj v Morapaj.
Sledila je pravda. Take pravde se seveda na sučejo po zapadnih pojmih. Vsi misijonarjevi pomočniki v tisti usodni bitki so bili obsojeni v občutno globo, ki jo je seveda plačala nadškofijska blagajna. Vrhtega bi bi tudi misijonar sam obsojen. Vlada tega ni hotela. Dala je na pristojnem mestu vedeti, kako in kaj. Da se izogne obsodbi, je moral p. Delplace po 10 letih neutrudnega delovanja nemudoma iz dežele. Misijon je njegov odhod zadel kot strela z jasnine. Z njegovim odhodom je izgubil največjo in edino gorvlno silo.
Njegov postopek v Bodipurju je bil
seveda velika taktična napaka. Dandanes bi jo komaj še kdo ponovil. A takrat misijon še ni imel skušenj, kot jih ima danes. Saj kot smo zgoraj videli, so misijonarji drug za drugim padali v prezgodnji grob iz istega razloga — vsled pomanjkanja izkušnje, kako se vesti in kako živeti. Dandanes bi misijonski škof ali pa redovni predstojnik redko dovolil svojim misijonarjem tako neprevidno življenje. Zahteval bo, da si misijonat' najprej uredi stanovanje, kot se je dejansko še v starejši dobi zgodilo v Ra' gapurju (kjer je bila postaja pozidana leta 1885, cerkev pa šele 1890), v novejši pa v Bošontiju, Satkhiri in zdaj ^ Khariju. Naš kalkutski nadškof Perier S. J. je ponovno izjavil, češ kaj mi P0-magajo cerkve in šole, če mi pa pomrje-jo misijonarji. Predstojniki pazijo tudi na to, da se misijonar več ali manj redno n pravilno hrani in si varuje zdravje. Pa tudi misijonarji sami, tisti, ki imajo izkušnje na misijonskem polju, vedo, ka-
ko težko je predstojnikom dobiti naslednikov, .in zato pazijo, da bodo lahko delali ne 5, 10, temveč 40, 50 let in tako tudi uvedli v misijon zdravo tradicijo, kar je nemogoče, če se osebje kar naprej vsakih par let menja. Seveda to ne po-faeni, da dandanašnji misijonarji v 24-Parganasu ne okušamo težav kot so jih ■meli naši predniki pred 80 leti. Zlasti na ozemlju Kharija — ki mu je treba Prištevati tudi daljni Bodipur, katerega Oe po 80 letih v samostojno oskrbo prevzel naš rojak Vrhničan p. Viktor Sedej J. z novim letom 1954 — so v mnogo-čcm razmere skoraj iste s to izjemo, da j® misijon tu postavil solidno in modei-no opremljeno misijonsko poslopje in cerkev. Vode iz ribnika ne pije več. Riž si
doma menjamo tudi s kakšno boljšo hrano, v okrožju pa velja še isto kot ob času p. Delplaca: opoldne riž z omako, zvečer pa omako z rižem! V deževni dobi treba tudi bos prenekatero miljo prehoditi in se ponoči stiskati v siromašne koče, polne mrčesa in druge golazni. Poleti ob neznosni vročini, pozimi drgetaje od mraza. Manjka pa v veliki meri tista misijonska največja tolažba — trume izpreobrnjencev. To pa zlasti v teh zadnjih letih, ko na misijonarja postrani gleda .inoverec in ga kot nezaželjenega „kalilca miru ni tisočletne kulture“ skuša nevtralizirati vlada. Ledina je oka-menela, seme pada med trnje in kamenje. Pa to spada že na drugi del tegale opisa, ki bo sledil.
l*ot, ki po misijonskem vrtu vodi od misijonske hiše do .nove cerkve v Khariju. Bujno rastlinstvo v poletni vročini nudi misijonarju in vernikom vsaj nekaj blažilne sence.
SKOZI NÜC PO BOLNIKA
Piše o. Lojze Demšar S. J., Kalkuta, Indija.
1,9 let sem že v Indiji. Najprej sem bil na misijonski postaji v Bengaliji južno od Kalkute v Morapaju, potem štiri leta v Kurseongu, da sem dokončal bogoslovne študije, še eno leto v Rančiju (ki je 250 milj oddaljen od Kalkute), nato 2 leti župnik v istem Morapaju, ravno ob času, ko je bila ona žalostna lakota v Bengaliji. Nato sem zdrsnil od župnijskega stolčka in sedel na kaplansko „pručko“ za pet let na misijonski postaji v Satkhiri, 80 km vzhodno od Kalkute. Nato sem bil zopet eno leto kaplan pri p. Poderžaju in na koncu so me pograbili za „ministra“ v velikem kolegiju svetega Frančiška Ksa-verija v Kalkuti.
„Minister“, ime samo ne pove dosti, a koliko dela je s tem združeno! Gel dan gre, od jutra do večera, pa vse v male stvari. Zvečer urediti za maše v 10 samostanih, kamor gredo patri iz kolegija vsako jutro, zopet zvečer moram malo pogledat okoli hiše, če je vse v redu, kako nočni čuvaj pazi okoli celega kolegija. Zjutraj grem navadno ven mašo brat, včasih z avtom, včasih z bi-ciklom, ali pa peš. Ko pridem nazaj, me že čaka cela procesija pred sobo: naš „driver“ mora dobiti vest, kdo in kdaj gre ven z avtom, ali je dovolj bencina v avtu, za njim pride nepalski katehißt, ki mi poroča o svojem delu prejšnji dan, koliko družin je obiskal, kakšno je njih stanje... Nato brat Lukan vpraša, kaj naj danes stori, če imam kaj posebnega dela zanj in njegove delavce. Star pater je bolan in bo treba poklicati zdravnika, mlad fant prosi za pismo, da bo dobil delo pri kakem podjetju, vrtnar se je sprl s svojo ženo, pa moram miriti, iz misijona se prikaže misijonar, in hitro grem, da mu najdem in uredim sobo, kjer se bo malo odpočil od svojega težkega dela... Že je enajst, hitro malo kosila in potem pa v šolo, kjer nadzoru-
jem študij šestih razredov kar obenem. Predavanja so končana ob dveh. Malo zadremljem, pa še tedaj ni miru, kajti vratar prinese pisma, razni obiskovalci trkajo na vrata, in vsem je treba ustreči. Ob pol štirih skodelica čaja, potem zopet „Jovo na novo“ do sedmih, do večerje... Le redko sem v postelji pred pol enajsto in zjutraj ob petih zopet na nogah... Tako mi gre dan za dnevom, mesec za mesecem, a zmeraj sem dobre volje. Če je le pretrda in so preveč sitni, pa zarobantim: „cepec neumni“, česar seveda nihče ne razume, in zopet je dobro.
Sedaj pa, kako smo reševali p. Po-deržaja.
Bilo je lani v januarju, 22. dne, na dan obletnice smrti moje mame (ki je umrla 1. 1927, ko sem bil daleč od doma v Bosni v šoli). Popoldne je lilo kot iz škafa. Ravno sem malo zadremal, da se odpočijem, kar me zbudi trkanje na vrata: ,,Kdo je?“ sem nevoljen zamrmral) še v spanju nima človek miru. Počasi se odpro vrata in zagledam malega fantiča, mokrega do kože, kar cela mlaka je stala pred vrati. Kaj bo dobrega, Bhuudul, sem ga vprašal. V odgovor mi pomoli košček papirja, na katerem sem s težavo mogel brati: P. Poderžaj je hudo bolan, spravite ga v Kalkuto, če le mogoče. Podpisan je bil njegov kaplan, p. Honore, mlad Belgijec. Sedaj sem se pa zamislil-Khari, kjer je bolan p. Poderžaj, je okoli 70 km daleč, dabre ceste je le malo, a zadnjih 15 km je navadna poljska pot-In današnje deževje, kako bo šlo? Nobea taksi ne bo šel, bom moral vzeti naš avto... Ura je štiri popoldne, pot bo vsaj 4 ure dolga, če bo sploh šlo... P°' praskal sem se za ušesi... Nemogoče. • • Vendar, misijonar je bolan, moramo ga rešiti, Marija bo pomagala... Hitro sen1 poklical našega šoferja, brat bolničar j® bil takoj pripravljen na pot... in šij smo... Kot blisk je švignil avto skozi lepe mestne ulice, a ko smo bili zunaj) je moral bolj počasi voziti. Srečavali smo kmečke vozove, ki so jih vlekli voli, n te živali se ne zmenijo za avtomobile na cesti... Počasi se je temnilo, bilo je v
januarju, in noč je že bo šestih... Pridemo do konca lepe ceste... Sedaj pa po novi cesti, ki je še vsa pokrita z zemljo... ali bo šlo ali ne... Cesta je na visokem obronku, na obeh straneh je grapa, kakih 6 metrov globoka. Avto je kar plaval po blatu, zanašalo nas je na desno in levo, in bil sem prepričan, da Pas bo zaneslo čez rob... Ljudje, ki smo jih srečavali, so majali z glavami, češ vi ste neumni, še naši vozovi ne gredo po tem blatu, kako bo vaš avto šel... Jaz sem pa molil tako goreče, kot le redko v življenju. Misijonarja moramo rešiti.
Trda noč je že bila, ko smo prišli do konca ceste, od tu pa še peš dobre pol Ure, po samem globokem blatu... Brat bolničar po par korakih ni mogel več, moral se je vrniti nazaj, in tako sem sam nadaljeval... Noč temna kot v rogu, rosilo je, čisto nič nisem videl pred seboj, le nekako sem slutil, kje je cesta lu kje bo jarek... Bil sem bos, ker v čevljih ne bi mogel koraka napraviti... Tako je polzilo, da sem kar napol letel, Pe hodil in se tako nekako obdržal v ravnotežju, da se nisem pogrnil po cesti. Na nesrečo nisem vzel s seboj električne svetilke, in tako sem Se moral le na svojo Pamet naslanjati in ubirati pot pred seboj ... V roki sem stiskal termos z vročim mlekom, da ga dam bolniku... K sreči se nisem prekucnil v blato, to je bil pravi čudež!
Pridem do konventa v Khariju, in tam sem moral zapustiti cesto in stopiti Pa ozko pot do patrove hiše. Počasi sem Se spuščal od ceste v jarek... Kar na-ePkrat mi spodrsne in pogrnil sem se Po obronku. Termos se je razbil in vroče mleko me je oparilo po koknih, da je bila vsa koža rdeča... Komedija; celo P°t sem vlekel ta termos s seboj, in tu Ua koncu se mi razbije... Še par minut 'P bil sem na misijonski postaji. P. Stan-Uo je v postelji. Huda vročina. Vendar ^iesel je, da ga bom mogel spraviti v Kalkuto, kjer se bo pozdravil... Popil Sem šalico čaja, dobil štiri močne fante
iz vasi in položili smo bolnika na posteljo, privezali dva bambusa ob strani, nakar se je začela rajža. Sedaj smo imeli s seboj petrolejsko svetilko in lahko smo videli pot. Začelo je deževati; vzel sem svoj dežni plašč, pa ga vrgel čez posteljo, da vsaj bolnik ne bo moker. Zame ni treba dosti skrbeti, „ne bo šel grom v koprive,“ kot Hrvati pravijo! Počasi smo se pomikali proti našemu avtu, cesta je bila spolzka in nosilci so le počasi stopali. Že od daleč sem videl, da je nekaj napak na mestu, kjer smo pustili naš voz. Zopet komedija, danes se je pa vse zarotilo proti nam! Naš šofer se je moral umakniti z ozke ceste težkemu tovornemu avtomobilu, pri tem šel preveč na kraj ceste in začel polzeti v jarek... Že je bil na polovici
strmega obronka. Hitro smo položili bolnika na tla na sredi ceste in šli reševat, kar se rešiti da! Obupno stanje: bolni misijonar sredi ceste na postelji, blato globoko do kolena, temna noč, zunaj na polju, ]e malo ljudi prisotnih, težki avto sredi ceste, naš veliki osebni avtomobil iz kolegija P» na pol v zraku nad jarkom ... če gre le za par centimetrov nazaj, se bo prevrnil v jarek, in konec bo naše ekspedicije... Kar na sredi ceste bi bil najrajši pokleknil in prosil Marijo: Pomagaj zdaj, ne zaradi nas, ampak zaradi bolnega misijonarja, ki še lahko veliko stori za Tvojo čast... Privezali smo naš avto na težki tovorni avtomobil. Potegnil je, a veriga je počila... in naš voz se je še bolj globoko pomaknil po obronku proti jarku... Res obupno... Lastnik tovornega avtomobila se je razjezil in hotel oditi naprej, pa nas pustil same v jarku... Sedaj sem pa jaz skočil: Zaradi vas smo prišli v tako zagato! Ne boste šli naprej, dokler nas ven ne zvlečete! Dali smo mu eno galono bencina, tekel sem v bližnji trg, kjer sem kupil vse vrvi, ki sem jih dobil, povezali in spletli smo jih v «no debelo vrv, in spet privezali naš. avto na tovornega... Sedaj pa Bog pomagaj in Mati božja... Potegnil je težki avtomobil, naš se je malo premaknil... ali bo vrv zdržala? Tovorni je počasi vlekel. Trepetaje sem čakal, da zaslišim pok in naše vozilo v jarku... Bolni misijonar je vse to gledal s svoje postelje... in tudi on goreče 'molil, ker od našega uspeha je zaviselo tudi njegovo življenje. .. Milimeter za milimeter leze avto iz blatnega obronka. Ljudje potiskajo od zadaj, vpijejo in se derejo kot da bi koga iz kože devali... Tudi jaz se jim pridružim, da jim korajžo dam... Prva kolesa so že na trdi cesti... Prav po polžje se pomikajo naprej... Je že sredina avta na cesti. A sedaj se pa tovorni ustavi... že slišim, kako vrv poka... „Potegni, cigan,“ sem zavpil na voznika. „Samo malo še, pa bo dobro...!“ Kot zdivjan konj je tovorni potegnil, naš avto je skočil, in tudi zadnja kolesa so
prišla na cesto... pok!... in vrv je počila... En konec je obvisel na našem avtu, a drugi se je vlekel za tovornim... Hvala Bogu, na cesti smo... Res tako iz srca sem le redko rekel Hvala Bogu, kot tisto noč ob devetih tam na mostu v Khariju. Imeli smo dobrega voznika, ki je poznal naš avto kot svojo dlan, in takoj je pognal stroj... brrr, in že smo drčali po blatni cesti proti Kalkuti. Bolnik je bil v vozu, 'lepo je počival na blazinah, jaz sem sedel pri vozniku, ves blaten in moker; pa nič zato, uspeli smo! Previdno smo vozili skozi tihe vasice, plavali po globokem blatu po visoki cesti... Srečavali pokvarjene vozove sredi ceste, in naš voznik je napenjal oči, da se ni zaletel v kake podrtije, šakali s svetlikajočimi očmi so bežali čez cesto... Kar naenkrat se pokaže pred nami sredi ceste gora slame... tovorni avto poln slame se je prekucnil in zaprl celo cesto.. . Vendar naš šofer se je prerinil med slamo in hišo, kako, še danes ne morem razumeti. Ravno polnoč je udarila ura, ko smo se ustavili pred našim kolegijem. Bolnika smo hitro prenesli v sobo, šofer pa je hotel odpeljati avto v garažo... a staro kljuse se je naveličalo dela. . . Ni ga mogel premakniti in moral ga je pustiti čez noč zunaj. . . Da se je avto ustavil kje sredi cest, ko smo bili 70 km od doma...?! Hvala Bogu in Materi nebeški!
P. Poderžaj je bil pri nas cel mesec, in nato zopet odšel živ in zdrav na svojo misijonsko postajo, da še veliko dela za Boga in duše...
MOLIMO VELIKO ZA SLOVENSKE MISIJONARJE, KO JIM ŽE GMOTNO TAKO MALO POMAGAMO! MISIJONSKI ODSEKI NE MOREJO IZVESTI KAKE KORISTNEJŠE IN OBENEM LAŽJE AKCIJE KOT MOLITVENE URE ZA SLOVENSKE MISIJONARJE. LEPO PROSIMO ZA TOVRSTNO POMOČ V NJIH IMENU!
domača glasba
V MISIJONIH
M. M., Buenos Aires
Že večkrat smo pisali v našem listu in Misijonskem zborniku o cerkveni likovni umetnosti (stavbarstvu, slikarstvu, kiparstvu) v misijonskih deželah in se-Zr|anili bralce z modernimi težnjami mi-sijonstva v tej stvari. Pri zidanju in opremi cerkev, pri slikanju in dolbenju svetih podob, pri napravi cerkvenih oblatil in posod naj pride do popolnega iz-raza umetnostni nazor ljudstva, katere-'nu s0 umetnine namenjene. In ker ^ore takšen umetnostni nazor polnovredno izraziti le domač umetnik, naj bo e'ta ustvarjalec umetnin v misijonih, v kolikor je to mogoče. Kakor je takšno ^ališče samo od sebe razumljivo, lahko rekli: naravno, je imelo — in morda Se kje ima — nasprotnike med misijo-narji samimi in tudi med domačini, ki
težijo po nepotrebnem k evropeizaciji. Je to dejstvo podobno razvoju kadra domače duhovščine. Ko so Španci pričeli s pokristjanjevanjem Amerike, so nekateri misijonarji takoj uvideli, da bo spreobrnjenje popolno le, če vzgojijo dovolj domačih indijanskih duhovnikov. Proti temu pa so se drugi misijonarji uprli, češ domačini ne bodo nikdar mogli krščanski nauk tako doumeti, da bi ga mogli tudi sami širiti. Indijansko semenišče so morali spet zapreti. Posledice tega mi v latinski Ameriki še danes po 400 letih lahko opazujemo. Ni se tako godilo samo pred 400 leti. Kdor je bral dr. Jezernikov članek o portugalski in indijski hierarhiji v lanskem letniku KM, se lahko domisli, da marsikje tudi zdaj še ni drugače. Tudi danes še kakšen misijonar postavi industrijski izdelek iz Evrope na mesto, kjer je prej stala domača umetnina, ker morda le nekoliko spominja na kakšnega malika.
Te stvari, ki so bralcem že znane, sem ponovil, da jih primerjajo z dogod-
Cerkrv v Ncndugh na Novi Guineji. Verniki se vračajo od maše
ki, ki so se vršili na Novi Guineji. Isti dve stališči so tam zavzemali domačini in misijonarji v vprašanju cerkvenega petja, torej glasbene umetnosti. Primer pove več, kot vsako teoretično razglabljanje.
Obalni predeli okoli škofijskega sedeža v Port Aleksisa so bili že pokristjanjeni in precej — morda po nepotrebnem — evropeizirani. Spreobrnjenci so bili deloma tudi protestantje. V te kraje je prišel nov misijonar Alfonz Schaefer, ki je prisluhnil petju domačinov izven cerkve. Bil je mnenja, da bi kazalo to domačinsko petje uvesti tudi v cerkev. Stari misijonarji so se protivili, češ te melodije so služile nekoč malikovalskim obredom in spremljale razvratna veseljačenja. Katoliški spreobrnjenci so potegnili s svojimi dušnimi pastirji in sicer iz razloga, da nočejo v svojih starih napevih peti v cerkvi, ker tako pojejo protestanti. Morda bi Schaefer pričel raziskovati, koliko vernikov so protestantje prav z uvedbo „ljudskega“ petja pridobili na škodo katolikov, in razmišljati, koliko protestantov bi katoliški misijon lahko pritegnil, če bi se naknadno vendar tudi iz katoliške cerkve glasili domači napevi. Toda Schaeferja, so poslali predstojniki v notranjost otoka k plemenu Kanakov v pokrajino Mingende. Spremljalo ga je nekaj katehistov, pozneje je prišel za njim še kaplan Krue-ppers.
Kanaki še nikoli niso slišali kaj o krščanstvu. Bil; so precej bojeviti, živahni, kričavi in klepetavi, zelo zavzeti za ples in petje. Novi misijonarji so postavili preprosto, pa zelo obširno cerkev, v katero je šlo dobrih tisočpetsto ljudi. Schaefer je takoj povabil k božji službi tudi Kanake, vodil je torej „politiko odprte cerkve'. Kanaki so prišli s svojimi psički in prešički, Kanakinje z dojenčki. Dojenčki, psički in prešički so cvilili, žene klepetale, možje končavali med potjo pričete prepire in ropotali s svojimi sulicami, loki in sekirami. Njih pravi zaklad, izredno lepi glasovi, je bil skrit
v grlih. Schaefer jih je že slišal peti med delom in plesom. Njihove pevske sposobnosti je treba izrabiti v božjo čast in za mir v hiši božji.
Kaplan Krueppers je imel boljši posluh kot Schaefer, igrati je znal na neko trobilo in pesniška kri se je pretakala po njegovih žilicah. V kanaške verze j® prelil poglavitne verske resnice, tako da so se besedila ujemala z napevi. Šest dečkov je pelo naprej. Vseh tisočpetsto Kanakov v cerkvi in vsaj še toliko pred cerkvijo pa je deškim besedilom odpe' valo v refrenu: „Verujem, verujem“-Petje je prevzelo misijonarja, pa tudi vse poganske pevce, ki so se zdaj vedli v cerkvi mirno kot kakšni stari katoličani pri nas med ljudskim petjem.
Misijonar je bil na svoj uspeh tako ponosen, da je takoj po eterskih valovih poslal svojemu škofu v Port Aleksis prenos. Zaradi oddaljenosti in težkih potov sta bila misijon v Mingende in škofija tam ob morju namreč zvezana z radijskima oddajnima postajama. Schaefer je mislil, kako bo škofa presenetil in razveselil, škof ga je pa vprašal nazaj, kdo mu je dovolil takšno petje v cerkvi. Stari in izkušeni misijonarji so proti rabi domačih napevov. Opomnil je Schaefer' ja, da je še mlad in neizkušen in da mora s tem petjem takoj prenehati. Več se bosta pogovorila na prihodnji duhovniški konferenci, ki bo čez nekaj tednov.
Poleg škofa in Schaeferja je bilo n3 konferenci navzočih še kakšen ducat patrov. Mingendski je opisal direndaj v cerkvi, kadar ni domačega petja, in obrazložil prejšnja besedila prevzetih melodij ; vsa ta besedila niso bila niti n13' likovalska niti pregrešna. Škof, ki jc že po radiu slišal tisto petje, najbrž nl imel pravega posluha, da je zdaj vprašal, če so napevi dovolj cerkveni. Schaefer je pričel pred zborom peti. Med patri je bil tudi o. Killer, dober poznavale0 korala. Takoj po prvi pesmi je Killer i2 svoje koralne pesmarice zapel napev, ki je bil skoraj dvojček kanaškega. Tudi z3
drugi napev je Hiller takoj našel vzporednico v koralu. Če koral ni cerkveno Petje, katero bi še moglo biti! (Pij XI. Sa je posebno priporočal, tako zelo, da je svetoval opustiti drugačno cerkveno Pesem, kar smo Slovenci takrat previdno Preslišali.) škof je seveda zdaj dovolil, da Schaefer nadaljuje kot je začel in Misijonar se je zadovoljen vrnil z avio-nom k svojim Kanakom.
Nastale so nove cerkvene pesmi, tudi Kanaki sami so jih pričeli skladati. V Procesiji o sv. Rešnjem Telesu predlanskim je šlo v sprevodu že dvatisoč novih katoličanov. Okrasili so se z bar-Yami, školjkami, pestrobarvnim ptičjim Perjem in cvetjem. Vsi so nosili v rokah
še raznobarvne cvetlične vejice, da je bila videti procesija kot pomikajoči se vrt. Tritisoč poganov ob strani je hrepeneče občudovalo svoje katoliške brate. V načrtu je bilo, da bodo izmenoma peli in molili rožni venec. Toda ko je pričelo petje, ni moglo ponehati. Za rožni venec ni bilo več časa. Navdušenje je bilo nepopisno, vtis veličasten.
Samo mimogrede bi opozoril ob vzporednosti kanaškega in srednjeveškega koralnega petja na že večkrat povdar-jene podobnosti v likovni umetnosti misijonskih dežel z idealistično likovno umetnostjo zapadne Evrope v srednjem veku.
Kanaki z Nove Guineje pri poganskem plesu
KITAJSKI PREGOVORI
O ČEDNOSTI
Piše JANEZ KOPAČ C. M., Toronto
Daši je spoznanje dobrega temelj za čednostno življenje, vendar znanje samo še ne naredi ljudi dobrih. To so tudi kitajski modrijani dobro vedeli. Zelo so naglašali študij, učenje kot predpogoj za versko-nravrj in kulturni razvoj po-edincev in naroda; a še bolj so naglašali važnost in pomen čednostnega življenja, ki je vir sreče za poedince in narode. Vrednost čednosti in čednostnega življenja so začeli namerno naglašati tudi v kitajskih ljudskih pregovorih in rekih, da bi tako čednost kot največja naravna vrednota prešla v zavest, v meso in kri kitajskega ljudstva. Kitajski pregovori osvetljujejo pomen čednosti od vseh strani. Zato najdemo med kitajskimi pregovori vse polno takih, ki se nanašajo na čednost in njene učinke. Oglejmo si jih le nekaj.
1.	„Spoštuj čednost, preziraj smrt.“
Pregovor hoče reči, da je čednost za človeka največja dobrina, zato jo moramo bolj ceniti kot življenje in rajši umreti, kakor čednost izgubiti. Vemo, da so pogani, tudi Kitajci res včasih tudi šli v smrt za čednost. Znana je ymrt iz ljubezni do domovine; smrt moža ali žene zaradi zakonske zvestobe itd. Vsaka, tudi zgolj naravna krepost je dejansko več vredna kot telesno živ-Ij nje in se izplača zanjo umreti. Zato nam ne sme biti žal za protikomunistične žrtve. Neizmerno več pomeni za slovenski nsrod 12.000 mučencev, kakor pa milijoni Slovencev, če so brezibožniki.
O-rtf ^
Takole je v kitajskem jeziku napisan rek:
2.	„Boljše je v čednosti napredovati in si s tem pospešiti smrt, kakor nazadovati in si tako ohraniti življenje.“
Kitajski pregovor izrazi misel veliko bolj krepko in kratko. Pri prevodu sem rabil več besed. Smisel pregovora je isti kot v prvem, le da ta pregovor gre še dalje. Ne le čednost, ampak celo rast v čednosti je več vredna kot telesno življenje. Tud: če ne izgubimo čednosti, ampak jo samo zmanjšamo, je večja škoda, kakor smrt.
Zato bo moder človek vedno večjo važnost polagal na rast v čednosti kakor na okrepitev telesnega življenja. Pregovor ne misli naglasiti kake pretirane askeze, ki škoduje zdravju. To bi pač ne bila več čednost. Hoče le naglasiti vrednost čednosti pred telesnim življenjem in se po svojem pomenu zelo pKbliža Kristusovim besedam, ki nagla-šajo, da bodo tisti življenje ohranili, ki ga zaradi Boga izgube; tisti pa izgubili, ki ga sedaj hočejo ohraniti na škodo vere ali čednost'. Navadno čednost pomaga zdravju in obratno. So pa tudi primeri, ko se človek mora odločiti ali za eno ali za drugo. Po lestvici vrednot se mora člov.k v takem primeru vedno odločiti za čednost. Pregcvor govori le o term kaj je bolj popolno in za človeka več vredno, ne kaj je greh.
3.	„čednost je temelj sreče, hudobija pa vir nesr~če.“
Iz božjega razodetja vemo, da je vse zlo, vse trpljenje prišlo na svet in na ljudi po hudobiji, po grehu, če bi bila Adam in Eva ostala dobra in bi ne bila grešila, bi b 1 na svetu ostal raj in sreča za vse ljudi. Do enakega spoznanja so prišli poganski modrijani samo iz opa-
zevanja, kakšne posledice ima čednost ia kakšne greh. Spoznali so, da vsa sreča temelji na čednosti; nesreča pa izvira iz Hudobije. In prav to resnico naglasa ta pregovor. Seveda misli tu pregovor na srečo in nesrečo v naravnem redu. Sploh pa kitajski pregovori zelo naglašajo, da bomo za čednost poplačani s srečo, za greh in hudobijo pa z nesrečo. To izvajajo z log'čno doslednostjo iz bistva dobrote in hudobije. Le o tem se bolj nejasno izražajo, kdo nas bo poplačal za dobro in kaznoval za hudo, in kdaj. Navadno naglašajo, da smo za čednostno življenje poplačani že sedaj z mirno vestjo in notranjim veseljem, za hudobijo pa kaznovani z notranjim nemirom in žalostjo. Vendar pa naglašajo tudi posmrtno povračilo tako za dobra kot za zla dela. Tako se želo približajo verski resnici, da je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Vse te misli, ki se odražajo v raznih pregovorih, še najbolje povzame sledeči kitajski pregovor:
4.	„Dobrota ima dobro povračilo, hudobija Pa hudo povračilo; ako še ne v tem življenju, pa prav gotovo po smrti.“
Zato so ti pregovori kitajsko ljudstvo vedno zadrževali pred hudobijo in jih navajali k dobremu, kar je imelo in še ima za nravno življenje Kitajcev ve-iik pomen. 5
5.	„Kultura je sad versko-nravne vzgoje.“
Kitajska modrost, ki je ohranjena zlasti v kitajskih pregovorih, ni nikdar dala prednosti umu pred srcem in voljo, a*npak je vedno vse tri človekove zmožnost!: razum, voljo in čustva povezovala v eno. Zato ni nikdar zapadla zmoti, da ki bila kultura le sad umske izobrazbe. Kultura je proizvod ljudi. Ti so pa iz duše in telesa. Zato so razum, volja in čustvo pri človeku vedno neločljivo in karnionično povezani, prav tako tudi kultura, ki jo ustvarjajo ljudje. Versko-n favn a včgoja je za človeka bistvena, zato tudi za kulturo. Pregovor naglasa važno resnico. Vse kulture, pri katerih
se niso več priznavala verskonravna načela, so propadle. Tudi sedaj vidimo,, kako pada kultura pri narodih, ki so pod oblastjo komunističnih brezbožnikov in je mladina ostala brez versko-nravne vzgoje.
6.	„Bogata oprema zaljša hism čednosti pa osebo.“
Vsak človek si želi narediti svoje stanovanje čim bolj lično in privlačno. Tako tudi Kitajci, zlasti premožnejši. Tako lepo in bogato opremljeno hišo ima v mislih pregovor, da bolj živo ponazori, kako tudi čednosti ozaljšajo človekovo osebnost.
7.	„Pleni nitega človeka gane čednost, neplemenitega pa dobiček.“
Resničnost pregovora vsi izkušamo,, čim dalj smo na svetu in čim dalje smo šli po svetu. Naše čednosti niso ganile dosti ljudi, ker je plemenitih ljudi veliko manj kot neplemenitih. Neplemenite, sebične ljudi gane le to, kar jim nese, tudi mi smo jim dobrodošli v toliko, v kolikor smo jim koristni. Vendar smo pa povsod, tudi med drugoverci naleteli na plemenite ljudi, ki jih je ganilo naše trpljenje, naša vera in naše kreposti in smo prav zaradi čednostnega življenja dobili ugled celo med pogani. Vendar bomo pa doživeli veliko manj razočaranj, če bomo vedno na ta pregovor mislili, zlasti kadar bomo hoteli kaj doseči za mali slovenski narod od velikih, sebičnih neplemenitih narodov, ki pri politiki gledajo le na svoje koristi in na pravice in nravno veličino malih narodov.
8.	„Čednost je lepa sama po sebi.“
Isto misel kot ta kitajska pregovor je naglašal največji angleški dramatik Shakespeare: „Lepota je krepost, zlost lepotična je prazna skrinja, le na zunaj mična.“
To>, kar so dognali vsi veliki misleci, in je filozofija uzakonila ko ontološko resnico, so pa hoteli sodobni estetiki ovreči kot zmoto, ko so začeli više vrednotiti zunanjo umetniško lepoto nego
dobroto. Po vseh načelih estetike je tista umetnina lepša, ki je poleg zunanje oblike tudi po svoji vsebini nravno dobra, kakor umetnina, ki je po vsebini nravno slaba, pa le po obliki lepa. Taka umetnina je le „na zunaj mična“ kot pravi Shakespeare, znotraj je pa „prazna“. Zato zapazimo pri vseh narodih, da s propadanjem njihove nravne sile začne propadati tudi njihova umetnost. Kajti čednost je in ostane ne le dobra, ampak tudi lepa že po svojem bistvu.
9.	„čednosten človek je dostojanstven brez znakov napuha; slab človek je pa napuhnjen brez znakov dostojanstva.“
Pregovor lepo naglasi, kaj da človeku dostojanstvo. Le čednost. Naj se hudobni še tako trudijo, da bi zbudili pri drugih svoje dostojanstvo, zbude vendar le svoj napuh brez potez pravega dostojanstva n. pr. Stalin, Hitler, Tito. Čednostni ljudje pa kljub največji skromnosti zbujajo dostojanstvo n. pr. papež Pij X. ali sedanji papež Pij XII. in še toliko drugih preprostih, a čednostnih ljudi.
10.	„Le malo napuha skvari vso čednost.“
Napuh je prvi, naglavni greh in korenina vsega zla, zato je tudi prvi in glavni sovražnik čednosti. Kakor le kapljica črnila skali vso vodo, tako le malo napuha res skvari vso čednost.
11.	„Kdor zna popraviti svojo napako, je že čfdnoste.n.“
Kakor je napuh največja ovira za čednostno življenje, tako je ponižnost najboljši pripomoček za čednost. Kitajski pregovori radi naglašajo, da je tisti, ki prizna svojo napako, že na poti popolnosti. Gorje pa tistim, ki nikdar ne priznajo, da so se motili in imeli napak. Napako popraviti in jo priznati, je čednostno dejanje. Spovedovanje grehov je pri katoličanih eno najuspešnejših sredstev za napredek v čednostnem življenju. Zato se ne smemo čuditi, če kitajski mo-
drijani priznavanje napak priporočajo kot sredstvo za rast v čednostih.
12.	„Naj ho hiša še tako visoka, vendar je bilo treba začeti graditi pri temeljih.“
Pregovor hoče reči, da je vsako stvar, zlasti še vzvišenost čednostnega življenja, treba začeti izpopolnjevati pri temeljih. Zato je treba vedeti, kaj je za čednostno življenje bistveno, temeljno. B'stvene so vsakdanje, navadne dolžnosti storjene na izreden, kreposten način. Izredna, vzvišena, junaška dejanja za čednost niso bistvena, pa jim tudi ne bomo kos, če se nismo najprej navadili biti čednostni v malenkostih.
13.	„Ljudje enakih čednosti se ljubijo, ljudje enakih zmožnosti se zavidajo.“
Gorje narodu, ki ima sicer zmožne, a ne krepostne ljudi. Uničila jih bo zavist. Kako se med seboj grizejo n. pr. zmožni politiki, umetniki, znanstveniki. Medsebojna zavist jim ne dopusti, da bi vse te zmožnosti uporabili v skupno dobro. Le čednostni ljudje bodo znali premagati zavist in povezati svoje vrline in vrline drugih v skupni napredek.
14.	„Glede ljubezni in pravičnosti se sedanji časi ne dajo primerjati s starimh glede brezvestnosti so pa sedanji časi pred starimi.“
Pregovor ugotovi za Kitajsko to, kar so ugotovili zadnji papeži za ves svet. Vest v svetu je otopela, zato je pa x7r ginil tudi čut za pravičnost in ljubezen-Šolanje vesti je nujno potrebno za verski in nravni prerod narodov. Le čednostni ljudje bodo zgradili boljši svet in pri" nesli boljše čase.
RAZNO ZA MISIJONE SO DAROVALI: Stare katoliške mesečnike: Mrs. Prances Novak; misijonske kitajske po* dobice: rev. A. Soklič CM; božične karte: Mrs. X, po Mrs. Mary Vavpotič; paket misijonarki Medvešček: Mrs. A. Tushar! priložena lepa žepna ura, dar Mr. Franke Tushar.
KRIŽ IN SLOVENSKA ZASTAVA 8000 m VISOKO
(Pomenek z Dinkom Bertoncljem po vrn'tvi s Himalaje)
....Sedem tisoč sedemsto!“ je prav
skromno povedal Dinko, skoraj nekšno Srenkost sem občutil v njegovem glasu, golčal je samo za trenutek, pa se mu De lice koj zjasnilo in pravšen ogenj ži-Ve£a veselja sem mu ujel v očeh, ko je brž dodal:
„Ampak križ z napisom „Svet Kristusu“ v slovenščini, angleščini ni ka-steljanščini in naša zastava sta zdaj °sem tisoč metrov visoko! Do tja smo Prišli; dvesto metrov samo pod vrh.
višine 7.700 m sem križ in zastavico sam prinesel; naprej pa mi ju je vzel Prijatelj Watzl, ki je oboje vtakn.il v Pločevinasto škatljo, pa še Tončka Pan-Srca fotografijo zraven in pustil tam v ^kalni razpoki. Kdor se bo za nami tja Prznil, bo stvari našel, ker druge poti na Daulagiri ni... “
Tako sem tedaj razmišljal sam v sebi, aako Bog vse čudno in dobro stori: pa aa nazadnje križ, slovenska zastava in Podoba pokojnega Pangrca, ki je hribom samega sebe dal, prav gotovo nikdar ne 1 našli svojega mesta v večnem ledu,
'k pod glavo enega najvišjih himalajskih vrhov — Daulagiri se pne 8.200 Petrov v nebo — če bi nas nesreča ne Vl'gla sem pod sij Južnega križa, v ar-^entinsko pampo. Prav pa je tudi, da 0!?a zahvalimo, ker se nam je Dinko ^rnil, zdrav na telesu, na duši pa bogat,
0t je sam dejal, mnogo bolj ko tisto l0, ko je odhajal na tvegano in vražje evarno pot.
Ampak Dinko ni segel samo v višino: ^zSledal se je na široko in na globoko, 'slim — na indijski sever sploh. In je, r jt'0l'da prvi Slovenec-laik, obsikal ne- ^ cere slovenske misijonarje ,na sami mi-‘ lanski fronti, na samem področju njih
težki
ega, pa hkrati — tudi to so njegove
besede — tako resnično hvaležnega dela. Oboje je vredno besed in Dinko sam nam bo prav gotovo skoraj nadrobno popisal svojo prezananivo pot. Todle naj zapišemo samo nekaj bežnih vtisov, ki jih je naš slovenski „Himalajec“ zaupal radovednemu poročevalcu „Katoliških Misijonov“, koj po vrnitvi v Buenos Aires, 1. avgusta 1954.
Dinko je prav takšen kot pred dobrim pol letom, ko smo se poslavljali od njega. Le za spoznanje drobnejši bi se komu zdel. Morda tudi utrujenost dolge poti, tisoči doživetij, ki si pri takšnem podvigu kar roko podajajo. Njegov vedri, gorenjski nasmeh ne mine. Ni otožen,
Takole je urednik „Katoliških misijonov“ posnel nasmejanega Dinka v buenosaire-škem Retiru, dan po njegovi vrnitvi s Himalaje. Razgovoru je poleg urednika in pisca tega sestavka prisostveval še g.
Smersu Rudolf.
ker ekspedicija ni stopila na tilnik himalajskemu orjaku.
„Uspeh ali neuspeh?“ sem ga vprašal. „Kaj se ti zdi?“
„Prav gotovo uspeh!“ je bil ves prepričan. „Tako visoko v to ledeno gmoto še nihče ni segel. Naši so prišli čez najnevarnejši greben, osem tisoč metrov visoko. Od tam naprej ni nobenih težav več, ker je teren zložnejši. Vreme in utrujenost sta prekrižala poslednji naskok.“
„Pa bi bili prišli na vrh, če bi tvegali?“
„Prišli prav gotovo: a vrn li bi se verjetno ne. Pamet je zmagala. In prav je tako. Izkustva, ki si jih je naša ekspedicija na tej poti nabrala, bodo naslednjo povedla na vrh. Kdor se bo za nami lotil spopada z orjaškim Dau-lagirijem, bo prišel na vrh. To prav nič ne dvomim.“
Takole so približno izgledala spodnja taborišča argentinske ekspedicije, od katere slik še ni na razpolago. Te slike so iz ekspedicije na Anapurno
„In kdo je prišel tako visoko?“ Dinko za trenutek molči. Nekaj kot žgoča želja, ki se mu ni izpolnila, je v tem molku. A v skalah posameznik ni vreden besed: en sam ničesar ne pomeni: skupno samo lahko veliko in vse store. Posameznik velja samo toliko, kolikor se zna žrtvovati za skupno stvar, ki je hkrati last vseh, tudi njegova. Tako je tedaj uspeh enega, vseh drugih uspeh. In če se je dvema posrečilo tako visoko, je kot da bi jih vseh enajst tja prišlo. Tudi pokojni vodja ekspedicije, nadporočnik Ibanez, ki je znal v odločilnem trenutku povsem sam sebe po' zabiti, da so drugi lahko uspeli: tri dni in tri noči je molčal o svoji bolezni, četudi je vedel, da se igra s smrtjo, sa" mo da bi ekspedicija ne odnehala.
Vse to in več se mi zdi, da zgovorno trdi Dinkov molk. Potem spet povzame, kot da se je šele zdaj docela zavedel, kako ni več v taborišču štev. 7, v višini 7700 metrov, marveč samo kakih deset metrov nad morjem, v buenosaireškent pristanišču, za mizo, ob skodelici vročega čaja, ki ga sreblje počasi, v dolgih požirkih.
„Argentinec Magnani in avstrijski plezalec Watzl, z njima pa dva gornika iz nepalskega rodu Šerpa. Ti so prišli na osem tisoč.“
„In ti?“
„Bolezen,“ se nasmehne. „Nogi sta mi začeli odmirati; zaradi mraza. Bil Je poslednji čas, da se umaknem, če bi se vrnil dan pozneje, bi bil verjetno ob prste...“
„Zdaj je dobro?“
„Hvala Bogu, vse dobro. Nobene ne' varnosti več. Če Bog da, bom kmalu spel smučal v Barilochah.“
„In vsi drugi iz ekspedicije?“
„Razen nesrečnega voditelja Ibaneza, so vsi zdravi.	1
Govorimo o pokojnem nadporočni' ku: mraz in pljučnica sta ga pobrala-Že med sestopom so mu morali odrezati eno nogo. Med prevozom v bolnišnicOj se ga je spet lotila pljučnica. Ni vec zdržal. Umrl je v nepalski prestolnici
Katmandu. Dinku je težko za zglednim v°djo. Z iskrenostjo človeka, ki mu je resnica ena prvih postav, hvali nadpo-ročnikovo izredno voljo, njegove odlične °rgan;zatorne sposobnosti, njegov to-variškj duh, nesebičnost, vrline vodnika, ki je znal s celim bataljonom plezalcev, Sornikov in nosačev — okrog tristo domačinov je sestavljalo ta veliki hima-iajski podvig — dva svoja tovariša dvigniti tik pod Daulagirijev vrh. Potem sPet ga vprašujemo po osebnih vtisih ob Prvem živem pogledu na himalajsko gmoto.
„Nekaj, kar se ne da popisati. Saj Sem hodil po naših slovenskih Alpah, pa P° tirolskih skalah sem se plazil, pa v Kndih sem skoraj doma. Vse lepo. A v i-ßh skalinah so naj višji vrhovi le ne-zPatni grički spričo skoraj nadzemske-ga veličastja, ki ga v človeka dihajo Pimalajski grebeni. Sveta groza, ki v še tako mlačnem srcu šiloma rodi misel in Priznanje večnega Stvarnika, seže vate 'n te več ne izpusti. Spominjam se, kako Pri je bilo, ko sem se prebudil prvo jutro hod ledeno steno Daulagirija, v matičnem taborišču, v v šini 3.500 metrov, t^ežal sem v šotoru, vznak. Jutro mi je satno odprlo veke. In ko sem ugledal tisto strašno, navpično, pet tisoč metrov ln več visoko steno pred seboj, nisem ve-‘iei. ali sanjam, ali bedim. Verjemite, da je ta pogled resnično sapo zaprl. Pa ce človek zraven pomisli, da boš jutri ali Pojutrišnjem prav ti naravnost tja gor Poskušal, pa prav na vrh, se sam sebi zđ'š predrzen blazneš, ki se je lotil ti-tanom podobnega dela... Ne morete si ndsliti, kako me je ta pot v Indijo, v Kepal in Himalajo spremenila; kako Povsem drugače zdaj na življenje in na Svet gledam; pa kako ti takšnole hotenje Pa enega naj večjih svetovnih vrhov ob-^onje razpne!“
Nihče ne dvomi iskrenim besedam našega junaka, ki ga je sama skromnost, Prav lastna ljudem, ki velike in mogočne stvari dožive, ki se velikih, nadčloveških Podjetij lotevajo in so v njih prvi igralci. 7 bogatijo misli, ki razodevajo izreden ut za opazovanje in še izrednejši spo-
Takole pa so nesli poročnika Ibaneza iz matičnega taborišča v dolino, 15 dni daleč. Slika kaže prenos vodje ekspedicije na Anapurno, Herzoga, ki so mu komaj rešili življenje
min — saj nam tuja, domačinska nepalska, tibetanska in indijska imena stresa kar iz rokava — govori zdaj o nepalski deželi, o zakoreninjenih, prastarih navadah tistih ljudi, ki so bili do pred štirimi leti povsem od sveta odrezani; ni ene ceste še do nedavnega ni bilo v Nepalu; ljudje tam žive primitivno, kme-t ško življenje in si na vrtoglavih višinah postavljajo domove; zdaj se modernizirajo: evropski in ameriški stroji so s svojim strobotom razdejali staro, patriarhalno vzdušje; domačini so na lastnih ramah po kozjih stezah znosili prav v nepalsko prestolico velikanske žerjave, jeklene pluge za ravnanje cest, tovarniške stroje in podobno ropotijo. . Hvali nam dobrodušnost domačinov, ki so naše himalajske potnike povsod, kamor so prišli, sprejemali čez vse veseli in z bogatijo svojega gostoljubja. Spet je ves za-
vzet ob spominu na pravljičnost nepalske arhitekture, na presijajnost poganskih svetišč, na razkošje knežjih palač in dvorcev. Mehki glas njegov se spremeni v nekšno otožnost, ko govori o strašanski telesni in še večji duhovni bedi milijonov poganov v Nepalu in v Indiji. In tod ga brž obsujemo z vprašanji o misijonarjih, posebe še slovenskih, ki jih je na svojem povratku obiskal.
„Kje si prvič govoril z misijonarjem?“
„Že v Nepalu samem, v Katmandü, kjer čez trideset let deluje nek ameriški misijonar, s precejšnjimi uspehi. Krščanstvo je v Nepalu sploh v čislih, posebno med plemiškimi družinami, ki svoje sinove pošiljajo v jezuitske kolegije. Tudi v kolegiju „Sv. Ksaverija“, v Kalkuti, kjer delujeta naša slovenska misijonarja p. Demšar in brat Lukan, sem nale-
Nepalsko dekle, kakor so jih člani ekspedicije srečavali. — Desno: Raznašalka mleka na ulici
tel na nepalske fante. Prepričal pa sem se, da bo misijonstvo najbolj uspelo in ljudi o nadvrednosti svoje miselnosti najbolj prepričalo prav z velikim in plodnim delom na karitativnem, pa na vzgojnem področju. Tod je pač največ potreb. Mislite si, da je v vsem Nepalu ena sama bolnišnica, v prestolnici sami!“
„Tako tedaj takšnale pot na Himalajo krščanskega človeka zares prepriča tudi o potrebnosti in nujnosti misijonskega dela?“
„Več kot samo prepriča!“ se je naravnost razvnel. „Prevzame in. navduši ga zanj. Saj tam na terenu samem na svoje lastne oči spoznaš vsa zamotana in tako živo vpijoča vprašanja, ki jim more odgovor, uspešen ali pravilen, dati edinole krščanstvo. Veliko beremo misijon-stvu, a kar beremo, je samo najmanjši drobec tega, kar ti brez besed in brez tiska govori, če gledaš misijonarje pri njih delu samem. V obeh deželah, v Nepalu in v Indiji, pa sem se na v dnu duše tudi prepričal o nujni potrebi laičnih misijonarjev; zdravnikom, profesorjem, znanstvenikom, učiteljem, obrtnikom in vsem tem poklicem se ti kraji ob misijonarju vred naravnost ponujajo kot divja, neobdelana zemlja, ki je v svojem viru plodna in zmore najbolj bogate sadove obroditi. Spričo nepopisne bede, ki sem jo videl, pa se mi pomoč krščanskega sveta štiristo milijonom indijskih duš zdi naravnost'božji ukaz.
„Kaj pa naši slovenski misijonarji?“
„Vrnili smo se v Novi Delhi, ki je prestolica zdajšnje indijske vlade. Vsakomur so zdaj odmerili delo, ki naj ga še opravi, pač kot bo sam najbolj znal-Zato se tudi posamično vračamo. (Din-ko je drugi iz ekspedicije, ki se je vrnil v Buenos Aires. — Op.) Pa sem hotel obiskati vsaj nekatere slovenske misijonarje. Mahnil sem jo tedaj v Kalkuto, poiskal kolegij „Svetega _Ksaverija“ iu povprašal po p. Demšarju. Tisti dan je bil odsoten. A sprejel me je miši' jonski brat Jože Lukan. Težko bi popisal radost in ginjenje misijonskega pionirja, ki ga pride v sam njegov vojni stožer
obiskat rojak iz zaledja... Bil sem na fari pri misijonarju Cukali. Tam šele sem videl, kakšno gigantsko delo ti junaki opravljajo. Misijonar je bil presrečen, da sem ga obiskal. Razkazal1 nam je vse, kar je v naglici mogel. Kar mikalo me je, da bi sploh pri njem ostal in se več ne vrnil! Obžalujem samo, da nii je bil čas tako skopo odmerjen in da nisem mogel sprejeti njegovega povabila za obisk k drugim slovenskim misijonarjem v Bengaliji. V Kalkuti sem se tudi seznanil z znano misijonarko iz Južne Srbije, m. Terezijo, ki je ustanovila posebno družbo: nje skrb gre vsem najbed-nejšim, vsem tistim, ki kot izvržki človeštva od bede, dušne in telesne lakote in bolezni cepajo po kalkutskih ulicah in Umirajo: kužne bolnike, ki jih sorodniki izpostavljajo, ranjene in kruljave, lačne 'n sirotne, umirajoče in. nebogljene pobira po cestah in jih nosi na svojo misijonsko postajo:	prav kot Samarijan
skrbi tam zanje. To je nadčloveško, herojsko delo, ki ga zmore samo v Boga Zagledana duša. Za Indijo, ki je danes Po dolgem in počez nasičena samih rdečih fraz in obljub, je to velikodušje m. Terezije nekaj, kar na ljudi dobro vpliva. Še bolj, ko gledaš to pravljičnost indijske bogatije — tisto o Indiji Koromandiji ni nič pretirano! — pa se hkrati zazreš tudi v strahotno bedo in revščino, kakršne prav gotovo tudi nikjer na svetu ne najdeš. Videl sem sijaj svetega •nesta Benares: v nebo kipeče stolpe in 113 drobno rezljane stolpiče sto in sto Pagod, ki jih nosijo stebri iz suhega srebra in jih vežejo kupole iz pravega z'ata, kjer je dragega kamenja na kupe. ■Pa sem videl tudi človeško zaslepljenost fisočev, ki stopajo v sveto reko Ganges 'n sami sebi verjamejo, da jih je ta ko-hel grehov očistila... Hodil sem po kalkutskih cestah: na najmodernejši ave-*!’di, kjer mi mimo oči bliskajo razkošne nmuzine, kjer so izložbe nasičene z ev-rupsko in ameriško trgovsko bogatijo, sem srečal sredi spodobno oblečenih meščanov prosjaka, brez nog, brez ene roke, ud druge mu je ostal samo še štrcelj, s katerim je dvigal nanj privezano čuta-
rico za vodo, na hrbet so mu privezali kos trdega usnja; na hrbtu leže se je premikal, se plazil kot kača in prosil. .. Videl sem žive okostnjake, ki sta jih lakota ali bolezen, ali pa oboje strli: živi mrliči. Nihče se ne meni zanje, niti ples-nice, stare skorje jim ne vržejo v iztegnjeno desnico. Pa so nekateri med njimi mladi ljudje, otroci celo: a svet je nebrižen, sveit je do njih, kot da jih ni.1 Misijonarjeva roka samo, materinska ljubezen usmiljene misijonske sestre edini skušata lečiti te strahote...“
Dinko govori resno, počasi, težko diha, spomini so bridki, zavest naše krščanske mlačnosti in prezira ga žge.
„Kakšni pa so kristjani na misijonu?“
Spet mu zažare oči. Spet je ves V ognju. Ne more jih prehvaliti.
„Dobri, pošteni, zvesti, takoj pripravljeni pomagati. Samo malo sem bil z njimi, niti govoriti nisem mogel, ker jezika ne znam, edino v angleščini z nekaterimi, pa me je tistih nekaj prepri-
čalo, kako vse drugačno je krščanstvo kristjanov na misijonih od našega, ki je samo zunanje, vse samo na papirju, kot se le prevečkrat zdi. Ti ljudje tam res žive iz svojega Boga, ki so ga našli. Vse bi storili, da bi se tudi milijonom drugih njihovih rojakov ista sreča nasmehnila. ' Ob takšnih kristjanih seveda tudi misijonarjevi uspehi niso pičli. Krščanstvo je domačinu, ki ga je prenovil krst, živa potreba. V dejanju to dan za dnem dokazuje in svojo pogansko okolico tako spoznava z nadvrednoto naše vere.“
Dinko je ves v spominih: vse je še živo v njem — gore in ljudje, tuji kraji in tuje navade, tisoči doživetij; bogastvo, ki ga ne zmore vsakdo. Ampak hoče dajati od njega, hoče, da bi ga tudi mi bili deležni. Na sleherno vprašanje lju-
beznivo, preprosto, pa stvarno in nazorno odgovarja. Sam sebe, svoje osebne žrtve in uspehe prikriva, postavlja jih v ozadje. Ne govori o njih; a če le silimo vanj, je kratek; takoj spet besedo drugam obrne. Veseli smo ga. Naši mladini je eden močnih, živih zgledov, slovenstvu prav gotovo v ponos, misijonski miselnosti med nami živ in zgovoren dokaz o nje nujnosti in potrebi njenega razmaha.
V Bariloche odhaja. Ne more živeti brez gora. Obljublja, da se bo skoraj spet vrnil med nas. Do takrat bo zbral in uredil svoje misli. Povedal bo še več, še bolj pestro, še bolj :ivo. In poslušali ga bomo še bolj zavzeto, še bolj zvesto.	.
nj- 'J
To sliko je posnel in „Katoliškim misijonom“ poslal slovenski misijonar; kaže silno bedo indijskih velemest, ki je našega Dinka tako prevzela in katero naši
misijonarji skušajo lečiti...
o. CUKALE POROČA O DINKU
V naslednjem objavljamo kratko pis-mo o. Jožeta Cukale S. J., v katerem Popisuje svoje srečanje z Dinkom...
Dragi Lado!
Trije člani argentinske ekspedicije so ^anes pri meni in si lahko misliš, da bo Pismo bolj šifrirano. Ura je natančno Pol desetih zvečer-, in če se plezalci z ^inkotom na čelu malo dalj zamudijo v ■Pestu, bom pismo skončal.
Spovedoval sem ravno otroke zjutraj Ob desetih in razdeljeval škapulirje Kartelske Matere božje, kar jo pricvirna v Oerkev brat Jože Lukan in me skoraj za ■'oket pocuka pred oltarjem: „Neki Slovenec bi rad z vami govoril; hitro kon-tjte...“ Pa sem res kar v petih mi-■■utah odpr-avil dečke in deklice, ki jih je . lo nad sto... In začela se je „divja •■fSa po mestu Kalkuti.“ Kajti Argentincem je bil na razpolago le en dan.
Seveda najrajši bi jih peljal v svoj ■Pvir, v predmestje Kidderpor, kjer je V^aj moje delovno polje: 51. Ekbalpore .°ad, Kidderpore, Calcutta 23., da bi Videl; moje sirote in reveže, ki mi jih J® Gospod zaupal. Živijo v barakah.
Cetje tekajo za delom po cel božji dan, Pav Se večkrat pijani od žalosti vrnejo nčn; k lačnim otrokom z bridkim: „Nih-Ce nas ni najel.“
, Ampak moji prijatelji žele „kaj vi-eti“.. . Najeli so taksi in zadivjali smo
mestu. Najprej Viktorija Memorial. 0 že Dinko izpopolnil pismo in povedal ^ vtisih. Največja palača v Kalkuti iz 'ktorijanske dobe je posneta po Taj-'mhalu, kamor jo jata ubere jutri, šli to torej kupovat listke za Agro, ki ni a'eč od Delhija. V uradu za tujski pro-/*6t smo se zapletli v zanimiv pogovor z sebo indijsko „divo“, ki je bila sila pre-l^tnena, ko je imela pred seboj prave ^malajske plezalce. Z Dinkotom sta se ai‘ najbolj razumela. Je pa tudi „fejst ant“ jn napravi vtis.
Zaradi obilice poslov so me izbezali
Šele
ob štirih iz mojega urada in. zape-
ljali smo se pred Muzej. Zaprto. A mi nismo popustili, oni pa tudi ne; no, stepli se pa nismo, smo jo rajši ucvrli proti katedrali, ki je bila špansko govorečim privlačna točka, saj so jo pred več kot dvesto leti gradili Portugalci. Danes je lep biserček, nekako samuje sredi velikih evropskih in azijskih bančnih palač.
Alpinist iz Čile mi je prebral iz zapisnika, da so „Vrata sežiganja“ kaj zanimiva točka mesta. Misijonar pravzaprav pozna Kalkuto toliko, v kolikor mu služi pri njegovem delu. če namreč kaj pisari o takih stvareh, še ni nujno, da jih je tudi videl. Pošlje fotografije in zapiše, kar je zvedel od drugih ali bral iz knjig. Vsaj meni se včasih tako zgodi. Danes pa je prilika in šef mi je dal tudi dovoljenje, zato hajdi na oglede! Jain Tempelj sem videl danes v prvo, a pisal sem že prej o njem. To bi zdaj vedel povedati! Pa, dragi Lado, škoda, ni časa. Med tem je tekel pogovor. Seveda Jože in Dinko in jaz smo jo rezali po svoje, ostala dva pa tudi. Najbrž pa je imel naš fant slab vtis o meni, ker sem jo večkrat rezal v angleščini, ne da bi se tega zavedal; menda sem govoril z Dinkotom tudi v bengalščini, pa me je fant prizanesljivo skušal razumeti. Pa ni čudno za mojo staro betico, ko pa sem razlagal fantoma v italijanščini in v isti sapi zmerjal šoferja v bengalskem jeziku, kajti pob je izbiral tiste poti po mestu, ki so daljše, samo da bi več izvlekel iz nas.
CERKEV NA FILIPINIH
Na Filipinskem otočju, ki je danes neodvisna domača republika, živi kakih 20 milijonov duš. Po poročilih iz lanskega leta je katoličanov tam 15.557.000. Duhovnikov je vsega skupaj 2585, kar bi se reklo, da pride na 6.000 vernikov 1 duhovnik; a v resnici je položaj mnogo težji: od duhovnikov se jih z rednim dušnim pastirstvom ukvarja le 1.875; tedaj 1 duhovnik na 8.000 ali celo 10 tisoč vernikov. Katoliških šol je na Filipinih 833, kjer po evangeljskih načelih vzgajajo 268.000 gojencev in gojenk.
ENO SAMO JE POTREBNO
UNUM EST NECESSARIUM
Dramski oratorij v 10 podobah s prologom in epilogom, za soliste, zbor, plesni zbor in orkester. — Napisal Nikolaj Jeločnik
ŠESTA PODOBA
[Glasovi rogov v orkestru se vzpno v slovesni kanon. Pridruži se jim ves orkester.]
(Spodnji oder obsije bela luč, ki pada v ZBOR in na RAZLAGALCA.)
RAZLAGALEC (v koralu):
Tisti čas je Tekel Jezus svojim učencem:
CANTOR
Pojdite po vsem svetu in /oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu.
ŽENSKI ZBOR [triglasno z orkestrom]:
Hosana —• Bc.nedictus
ZBOR
[z orkestrom]:
Apostoli, blagovestniki, misijonarji, pričevalci, mučenci, spoznavale!, glasniki, sejalci,
CANTOR
Kristusove Cerkve,
ZBOR
vesoljne Cerkve,
CANTOR
vs:m narodom, vsem ljudstvom ZBOR
[fuga ä la Bach] do konca sveta, do konca sveta!
[Orkester se v kratkih povdarkih vpleta v Zbor, ki oznanja.]
Iz Rima na Vzhod, iz Rima na Sever, na Jug, na Zapad, glasniki, sejalci Gospodove Cerkve, Gospodove Cerkve! vsem ljudstvom, do konca sveta. Amen — Amen — Amen.
[Orkester sklene uvod s tremi visO' kimi akordi. Tišina. Nato orkestralni mo' tiv „Velika Reka“.]
(Bela luč nad Zborom mine. Rumenkast žar okroži Razlagalca.)
[STARI BARAGA ždi v pričakovanju, v siju rdeče in zelene svetlobe. Orkester onemi.]
RAZLAGALEC (obme list; recitativ):
Šesto poglavje.
V mesecu velikem travnu, v let» Gospodovem tisoč osemsto enaintridesetem je misijonar cincinnatske škofij6 Irenej Friderik Baraga prvič stopil mc(l Indijane rodu Otava, jči so bivali ^ bregovih Michiganskega jezera.
Dve leti pozneje pa se je odpravil k V-liki Reki, kjer je bila oblast hudega duha velika.
[Orkester znova vzkipi v motivd „Velika Reka“, ki se prelije v divj* obredni spev malikovalskega rodu v P°' krajini Polnočne Amerike.
STARI BARAGA (kot v spominu):
Med poganske rodove si me posl*'; do malikovalcev blodnih si vodil korak.	v
Šel sem, da bi jim prinesel Tvojo Rdc in jim Tvojo besedo Odrešenja oznani ’ In napolnil si me z Milostjo, nevre® nega; in s svojim Duhom si me prepoj* do poslednjega vlakna.
In Ti veš, da je bila pot težka; *-n veš, da nisem omahoval.
In veš, da sem glad in žejo trpel in '•a sem 'zasramovan bil in preziran in zaničevan in klevetan in da so mi v lice bljuvali in me bili v obraz.
In da sem jih ljubil, veš, ker si jih ^ljubil, ki si zanje trpel; in da sem k bjim šel, ker si Ti hotel, da grem.
In da nisem pomišljal in da te odloga brosil nisem.
In si mi dal, da sem jih gledal, kako s° Se v Tvoje otroke rodili.
In sem jih gledal, kako so iz teme Vstali k Svetlobi.
Zdaj pa me zoveš, naj grem; spet me 1,4 pot zoveš, ker sem vse opravil, vse storil, vse njive zoral, vsa polja posejal.
Drugi bo, ki bo žel za menoj: ni ' o v Tvoji volji, da žanjem jaz: po-stavil sem hišo, ki si jo za svojo izbral, er si hotel tako;
, in je večer, lep in spokojen, kot po °nčanem poslu in stopam na prag Tvo-5a doma in poslušam in čakam, da Jamem gospodarjev visoki glas, ko abi hlapca k plačilu.
^ Bodi tako: Tvoj prag je blizu; daj, a Poslednji prah s svoje obutve otre-_e*n, daj da si umijem roke v nedolžno-' 'n k Tvojemu oltarju stopim — za os'ednjo Daritev, Gospod!
. Ti |>a bnj; moj g£jt moja hramba a Ploja zaveza in moj meč:
in zlega duha od mene odženi in moč epie naj več ne seže'v ta kraj. Amen. ... (Orkester povzame v rahlem prelu-lJu. Zbor se mu pridruži iz mraka.)
ZBOR
Svojemu, hlapcu, Gospod, 'iaj spokojno noč.
In svojega svetega angela Pošlji v pomoč...
(Velika tišina. Nato)]:
s,. (Ob votlo grmečih udarih n,a, indijan-ln 1 boben zakipi Gornji oder; kot v pla-ePih mogočnih kresov je ves. Množica j^°igolih Indiljanov, pol leže, pol kleče, velikega ognja sredi: negibna in ka, pošastna gmota živih teles, polnjena v delirij poganske teme.)
ZBOR
([z orkestrom] kot zavijanje volkov) O, o, o, o, o, o,------
GLAS
(iz teme):
Veliki — mogočni — silni — ognjeni
ZBOR (kot prej):
O,	smrtni duh, o, strašni duh,
mogočni, silni duh teme,
ognjeni, veliki, grozotni...
[PLESNI ZBOR
(na Gornjem odru kot množica poganskih divjakov nakazuje rotenje k Velikemu Duhu Teme: z groteskno kretnjo spremlja melodijo in tožeče glasove; ena skupina ga roti, naj pride mednje; druga znani grozo in strah pred peklenskim nasilnikom. Vse gibanje pa iz začetne monotonosti bolj in bolj raste v divjo ekstazo.)]
(Nenadna tišina, nato trije zveneči udarci na gong.)
(V globini Gornjega odra zraste v siju zelenega plamena pošastna postava Vodnega Duha.)
VODNI DUH
Vstajam iz vode in čutim udar...
ZBOR
(v kriku):
Joj...
[PLESNI ZBOR
(v zavzetosti in grozi ohromi v skrčeno skupino.)]
(Levo ob Vodnem Duhu se v vijolični luči prikaže zdaj Duh Močvar.)
DUH MOČVAR
Vstajam iz močvare in čutim udar...
ZBOR
(kot prej);
Joj...
(V sredini med obema Duhovoma vstane Gozdni Duh Ognja, višji od prejšnjih dveh, plameneč v rumenkasto rožnem žaru.)
GOZDNI DUH OGNJA Vstajam iz gozdov in čutim udar....
ZBOR
(kot prej):
Joj...
TRIJE DUHOVI
(s povdarki ob spremljavi tolkal):
Prihaja... prihaja... prihaja...
GOZDNI DUH OGNJA Zastavite pot! Zastavite pot! Prihaja!
ZBOR
(divje):
Prihaja... prihaja... prihaja... zastavimo pot... zastavimo pot...
[Orkester se vname v divji ritem indijanskega obrednega plesa: tolkala in piščali vodijo v njem.
PLESNI ZBOR
(se dviga v krog ob ognju)]
ZBOR
(začenja počasi, a vedno bolj raste): na — ua — ua — ua — ua — ua...
TRIJE DUHOVI
(v kriku):
Skleni obroč v ognjeni se ples!
ZBOR
Skleni obroč v ognjeni se ples, skleni obroč v ognjeni se ples...
[PLESNI ZBOR
(orkester uvaja v „Ples Ognja“).
Ples Ognja: Trije Duhovi Teme vladajo krajini med gozdovi ob Veliki Reki. Množice preplašenih častilcev molijo njih zlo moč. Prinašajo jim darove: gozdno divjad, kože, orodje, orožje... Duhovi zapored vse odklanjajo. Mrki indijanski vražar vprašuje Duhove Teme, s čem naj si bedni zadobe njih milost. Duhovom Se hoče človeških žrtev. Blazna groza sega med Indijane. A Duhovi terjajo svoje in prete s poginom. Zdaj množica klone. Divjaki vodijo k ognju prestrašeno dekle in mladega bojevnika: vražar naj njuno mladost žrtvuje razžaljenim Duhovom v spravo. V neena-
kem boju se mladost upira smrti: Duhovi so močnej'ši. Vražar že dviga sekiro mla' demu bojevniku nad glavo. Dekle se vrže k mladcu in ga skuša rešiti. Zbor obstane, kot okamenel od groze. Grmada sredi odra zdaj nenadoma vzkipi v mo' gočen kres, ki v trenutku upade in poide docela. Množica si z roko zakriva lic® in ždi v pričakovanju.
(Orkester utihne.)]
(Iz dalje prvi, drugi, tretji uda* zvona.)
TRIJE DUHOVI TEME
(s tožnim krikom izginjajo v noč).
ŽENSKI GLASOVI
(v višini triglasno): Benedictus qui venit in nomine Domini
ZBOR
(se jim pridruži v odmevu [z orkestrom] ):
...in nomine Domini... .
(Sij zgodnjega jutra sili v Gornji oder, kjer je ponočna orgija minila. Ozka jasa sredi gozdov je tam: na nji preplašena množica otavanskega rodu. BARAGA prihaja v sredo mednje; z njih1 trije Indijani, ki nosijo velik lesen križ.)
[Orkester v igrivem preludiju naznani jutro.
STARI BARAGA
(tudi v luči prvega svita zdaj, se zgane):
Pozdravljen dan, znanilec Luči! Pozdravljen v Milosti, ki ji pripravljaš pot!	(
Ave Lux qui veniš in nomine Domini-Pax tecum! Adsum... Tu sem zdaj-Mir s teboj!]
ZBOR
(plašno vprašuje):
Kdo si, kdo si, kdo si?...
[PLESNI ZBOR
(na Gornjem odru počasi dviga glave v začudenju)]:
BARAGA
(se pokriža):	.,
V imenu Boga, Stvarnika nebes i-1*
2emlje,
glasnik Resnice in Življenja.
ZBOR
(močneje):
V imenu Boga, v imenu Boga!...
BARAGA
.. .in nosse, vaš oče, vaš brat... Pot v,am oznanjam in mir vam prinašam: '‘mečite srca svoja, odprite svoje oči, sPreglejte...
(visoko dvigne križ v desnici in kaže
nanj):
vaš Bog, vaš Bog...
ZBOR
[z orkestrom]:
... naš Bog, naš Bog...
BARAGA Bratje, otroci!
Zveličanje je prišlo k vam. Noč je Prešla in teme je konec.
Bog sam prihaja k vam, v vaša lovišča, v vaša naselja, v sleherni vaš wigwam. Ni več smrti, ni bridkosti več, ni zmote.
Vstanite v ta dan, ki je dan božjih
otrok!
[PLESNI ZBOR
(Indijani se počasi dvigajo: kot pre-senečenje in razodetje gledajo Barago; y slovesen krog se pno ob njem. Dekle ’n mladec; ki ju je bil Baragov prihod rešil smrti, se vržeta k njegovim nogam 'n poljubljata rob njegove sutane.)]
BARAGA
[ob spremljavi harpe]:
Gospod!
Ti si me k njim poslal, ti mi jih v varstvo daješ.
Baj, da jih bom ljubil, da bom ves Njihov, da jih vse k Tebi pripeljem.
[Rogovi v slovesnem klicu. Nato:]
V tvojem imenu, Gospod, naj se ''Pognejo vsa kolena!
[PLESNI ZBOR
(poklekne).]
BARAGA
Ljubezr.n tvoje Matere, Device Marije, naj bdi nad njimi.
Nji jih izročam, nji jih posvečam;
njeno bodi to svetišče, borno in bedno, pa toplo kot nazarrški dom,
ki ga s trudom lastnih rok postavljam na otavanskih tleh!
TRIJE INDIJANI
(Baragovi spremljevalci, dvignejo leseni križ in ga postavijo na vzvišen prostor v ozadju. Prvi sočni prameni poljubljajo znamenje odrešenja.)
[Orkester spet slovesno spremlja v motivu ,,Velika Reka“.]
BARAGA
(se vstopi ob križ in dvigne roke v nebo, kot da bo blagoslavljal).
[STARI BARAGA (enako dvigne roke).]
BARAGA
Duh božji plava .nad vodami in nad gozdovi in nad vsem, kar je ustvarjeno in živi.
In srca človeških otrok kipe v veselju in Ti pojejo hvalnico, ker si po svojem nevrednem služabniku prišel k njim, Gospod !
Tvoja je zemlja, tvoj je svet, tvoje vesolje!
[STARI BARAGA
(zapoje kot pri slovesni maši):
Te Deum laudamus. ..
(Orkester povzame v slovesu hvalnice) ].
ZBOR
[se pridruži orkestru]:
Te Deum laudamus, Te Dominum confitemur...
(Sonce bolj in bolj zasiplje podobo, [Trombe znanijo zmago križa.] Nekaj trenutkov tako; nato podoba na Gornjem odru izgine. Na Spodnjem je osvetljen samo Razlagalec.)
[Sij nad Starim Barago je spet usahnil. Orkester s koralom uvaja v novo podobo.]
BARAGOV DAN V TORONTU
Poroča član Misijonskega krožka
27. junija tega leta je Misijonski krožek v Torontu priredil v okrilju slovenske župnije Marije Pomagaj Baragov dan, ki ga je vodil prevzvišeni g. škof dr. Gregorij Rožman.
Dopoldne je ime prevzvišeni pri slovenski službi božji lep govor o Baragi. Obenem so se v cerkvi vernikom razdelile kuverte za nabirko v Baragov sklad.
Zvečer smo pa imeli najprej v cerkvi molitveno uro iz knjige: „Barago na oltar“ in litanije z blagoslovom. Nato je bila pa v italijanski dvorani zraven cerkve skromna, a prisrčna Baragova proslava. Dekleta Misijonskega krožka so okrasile Baragov kip in ga postavile v sredo odra. Tako ta umetniško izraziti kip Barage, ki ga je lani izdelal akademski kipar France Gorše, naredi vedno znova močen vtis na udeležence proslave. Proslavo je začel podpredsednik misijonskega krožka Franc Turk, ki je pozdravil navzoče in napovedal program. Sledila je deklamacija Milke Kokelj, učenke slovenske šole. Pogumno je deklamirala pesem in izročila prevzvi-šenemu za njegov srebrni škofovski jubilej šopek rož in skromen dar misijonskega krožka. Nato so pevci pod vodstvom predsednika pevskega zbora Blaža Potočnika izredno lepo zapeli pesem „Barago .na oltar“.
Kot osrednja točka proslave je bil referat: Zakaj spada Baraga med največje misijonarje katoliške Cerkve? Duhovni vodja misijonskega krožka g. J. Kopač C. M. je v tem polurnem referatu primerjal Baragovo misijonsko delo z misijonskim delom apostola Pavla in prikazal presenetljivo podobnost Baragovega in Pavlovega misijonskega duha in misijonskih metod. Takoj za tem referatom je govoril prevzv. gospod škof dr. Rožman. Preprosto, a prepričevalno, kot le on zna, je ugotovil, da Slovenci premalo zaupamo v svoje svetnike, tako v Barago kakor v slovenske mučence, in se navadno rajši priporočamo svetni-
kom drugih narodnosti. Zato so njegove besede izzvenele v prošnjo: Več zaupanja in več priporočanja k Baragi in slovenskim mučencem. — Nato so se spet oglasili pevci pevskega zbora in dovršeno zapeli mogočno Baragovo himno, ki jo je spesnil in uglasbil g. Zorman, organist pri cerkvi sv. Lovrenca v Clevelandu.
Ob zaključku proslave se je Franc Turk zahvalil vsem, ki so pri proslavi kakor koli sodelovali, ter izročil škofu dr. Rožmanu knjigo z več kot 1200 podpisi Slovencev v Kanadi. V imenu Misijonskega krožka je prosil Prevzvišenega, naj to knjigo pošlje škofu Noa v Mar-quette v zahvalo, da je začel s procesom za Baragovo beatifikacijo. Podpisani Slovenci škofu Obljubljajo tudi gmotno in molitveno pomoč pri tem delu.
Vsi udeleženci so bili s programom proslave prav zadovoljni, le malo večjo udeležbo bi bili nekateri želeli, zlasti od strani katoliške inteligence.
Naslednjo nedeljo smo pobrali nabirko za Baragov sklad. Znaša 76 dolarjev. Razen 12 dolarjev, s katerimi smo krili stroške Baragovega dne, smo ves denar poslali mons. Zry-du v Marquette.
Sicer se je pa Misijonski krožek to leto bolj omejil na notranje utrjevanje in misijonsko šolanje svojih članov. N» mesečnih sestankih smo obravnavali misijonsko zgodovino in misijonske metode dela. Izvršili smo pa tudi nekaj misijonskih akcij, tako misijonski apostolat bolnikov na binkoštno nedeljo in pridobivanje novih naročnikov „Katoliških misijonov“.
ZAHVALA
Škofu Baragu v zahvalo pošiljam 1000 lir za zadevo njegove beatifikacije. On resnično pomaga. Dobila sem težak bolezenski napad, pa sem ga prosila pomoči in rekla: Če mi odleže, bom raje za njegovo beatifikacijo poslala kot za zdravnika. Pred nekaj leti sem se tudi k njemu zatekla in ne zaman.
N. N., Trst
KSAVERIJ NEUSTRAŠENI
Roman o sv. Frančišku ksaveriju. — napisal paul piron s. j.
ZA „KATOLIŠKE MISIJONE“ PREVEDEL MIKLAVŽ TRPOTEC
Ignacij je zdaj že resno računil s svojimi prvimi učenci; prejšnja leta ti brsteči vojskovodje niso mogli umeti njegove nadnaravne drznosti. Tile zdaj, tile deveteri pioneers — pijonirji pa so Vse zapustili, da so lahko za njim prišli, saj so v svoji služnosti Kralju kraljev kledali svoj najmogočnejši podvig. Frančišek je, kot ostali vsi, svoje počitnice in Svoj doktorat iz bogoslovja uklonil vse bujnejšim poslom. Od vseh devetih bosta le Salmerön in Jayo v dneh trdega dela ha tridentinskem zboru dosegla doktorsko čast v bogoslovnih vedah; pa ne za-radi visoko zvenečega naslova, marveč ha zahtevo svojega duhovnega očeta in ha slavo Cerkvi.
Leto dni že je Ignacij bival v Be-hetkah; in, je ta čas, ki ga je tam ukradel svojemu bogoslovnemu študiju, dobro ih predobro nadomestil z obiljem dobrih del. Spet si je nove tovariše osvojil1. Na Posebno Frančiškovo zadoščenje sta tudi hjega bratiča Jakob in Štefan Eguiat
obljubila, da se bosta skoraj pridružila mali, za vse dobro tako vneti vojski. Ta dva sta se tistikrat vračala prav iz Palestine; tako sta tedaj svojim prijateljem krepko odsvetovala potovanje tja, češ da na morju mrgoli piratov in sovražnikov. Skoraj po tistem se bo celo Soliman Veliki s Francem I. povezal v zavezništvo-in objavil vojno benečanski republiki. Ignacij in njegovi se morajo z grenko-mislijo odpovedati svojim visokim načrtom. Pa jim bo tisto pomlad tudi Pavel III., rimski papež, ki je dobro poučen,, kako se stvari na vzhodu odvijajo, takisto dejal:
„Bojim se, da v Jeruzalem ne boste-mogli!“
Z izjemo krajšega potovanja v Rim, se Frančišek tjale do marca 1538 ves posveti prizadevanju na italijanskem severu.
V dve jati so se razdelili v Benetkah: Ignacij in štirje tovariši njegovi so se-naetanili v bolnišnici Svetih Janeza in
Pavla; Frančišek, Peter in ostali trije pa so vztrajali v zavetišču za neozdravljive. Nekaj prečudovitega pogled na tele mladce, maturante in licenciate najslavnejšega vseučilišča, ki „služijo si-rotnim, ležišča bolnim pripravljajo, pomivajo, smeti pobirajo, ranjenim vezi pero, mrliče na pokopališče vozijo, grobove kopljejo in mrtvake v zemljo polagajo. Takisto so bili na uslugo vsem, najsi ponoči, najsi podnevi,“6 preverjeni do dna, da se mora ljubezen, do bližnjega, če hoče biti evangeljska, vzpeti prav do takšnih žrtev.
Vso pripravljenost, zgovornost in vnemo svojo je Frančišek temu vzvišenemu poslu pridejal. Pa se je namerilo, da je nek takšen neozdravljivi, od gnojnih čirov razjeden ves, skoraj že gobavcu sličen, lepega dne nagovoril mladega Frančiška:
„Prosim lepo njih milost, naj me po rami popraskajo...“
Frančišek se ne obotavlja kar nič; l>a se ga nenada poloti gnus, s tolikšno grozo objet, s tolikšnim strahom pred nalezljivostjo bolezni prepojen ves, da ■obstane, okleva in več ne more. Ne, to je preveč, saj že ni mogoče...! A nazaj tudi ni več mogoče. Kaj bo porekel oče Ignacij, ki ga je učil ne le, kako naj zmore sovražnika, marveč kako naj ga na tla pobije, prosternere inimieum?
In zgodi se zdaj tisto prečudovito, nesluteno. Z naklonom resničnega junaka upogne svojo plemiško vbij o služnosti Gospodu; da bi za vse čase ubil ta ponižujoči odpor v sebi, „s prsti stisne nabrekli čir, z zobmi se vanj zažre in srka gnoj“. Dan za tistim pravi svojemu tovarišu: „Sinoči sem sanjal, kako mi je gobavost tistega nesrečnika v grlu obtičala. Pa je nisem mogel izbruhati, tudi s kašljem ne iz sebe spraviti.“6 7
6	Prav tam, na strani 474, (Pisateljeva pripomnja.)
7	Prav tam, na strani 475. (Pisateljeva pripomnja.)
A to vse v bučečem smehu pripeve^ duje. Taisti smeh je njegov zmagoslavni spev; nikdar več ga kak podoben, gnus ne bo napadal v njegovi apostolski go* rečnosti.
24. junija 1537 Frančiška v Benetkah mazilijo za mašnika; in hkrati z njii* tudi vse ostale; le Broet in Jayo šs stojita ob strani: premlada sta še.
Posebno dovoljenje Pavla III., ki j® mesec dni prej iz Rima prišlo, jim je naklonilo, da so za to veliko slovesnost, po kateri so tako vroče hrepeneli, lahko naprosili „katerega koli škofa, saj j® bilo njih visoko znanje hkrati njih naj' večje imetje.“
Tako jih je tedaj prevzvišeni Vicent® Nigusanti, škof iz Albe, ob strežništvu Petra Fabra v duhovnike posvetil; in j® pozneje ta cerkveni knez povedal, kako je bilo prav to posvečenje zanj „bolj tolažilno kot katero koli drugo.“
Potem pa so se po dva in dva umaknili v samoto, da bi se pripravili vsak na svojo novo mašo. Frančišek je nekaj tednov s Salmernom preživel v Ment®" selice; bivala sta v zapuščeni kolibi, br®2 oken, brez vrat in spala na golih tleh-Pozneje so se spet sešli v Vicenzi vsi skupaj v nekem napol podrtem samo' stanu. V septembru je Frančišek, do dna presunjen, prvikrat pristopil k oltarju Gospodovemu; odslej bo do kraja svojih dni s takistim zavzetjem daroval kruh in vino.
V oktobru je že v Bologni z Boba' dillo. Kanonik Casalini, cerkveni rektor pri Sveti Luciji, jima izkaže gostoljubnost v svoji cerkvi in hiši. Njegova j® tale oznaka mladega duhovnika:
„Malo je govoril, a kar je povedal, je prečudovit vtis vsem zapustilo. Gorečnost njegovega pridigovanja je bila tolikšna, da si je poslušalce koj osvojil-Neenkrat sem videl, kako je jokal, posebej ko je v postu maševal. Pa sem ga nekajkrat videl tudi, kako se je ob spominu živih nadzemsko zamaknil; docela spremenjen je bil, ni se otreznil več in včasih je potem cela ura minila, preden
je spet zaživel. Res lahko o njem trdimo, da je bil mož globoke molitve in prav kot Daniel — mož božji.“8
S klobukom je mahal Frančišek, ustavljal ljudi po ulicah in mimoidočim klical:
„Ej, pridite, čujte besedo božjo!“
Vzpel se je na najbližjo stopnico, govoril prepričljivo, potem pa vso množico v najbližjo cerkev popeljal k spo-yedi. Govoril je nekšno spačeno italijanščino, na debelo pomešano s francoskimi in španskimi prizvoki in rečeni-cami; a kdo bi se mogel upirati temu uiogočnemu vodniku množic? V šestih mesecih je mesto docela prenovil; množice grešnikov je privedel spet na pravo Pot in upeljal spet „navado pogostnega obhajila kot v časih prve Cerkve“.
Ko se je v Rimu za veliko noč sešel s tovariši, je bil s svojimi močmi pri kraju. „Preveč je pretrpel,“ govori Ro-driguez; „mrzlica, mraz, revščina, pomanjkanje vsega slednjič so ga zmogli
Darujmo v sklad za
Sv. pismo pripoveduje, da je uboga vdova darovala zadnji vinar, ki ga je '•nela, v tempeljsko skrinjico. Gospod jo je pohvalil. Tudi za misijone navadno da-rujejo ubožnejši več kakor pa bogati.
1.	Na Francoskem je živela uboga žena, ki se je preživljala s tem, da je Predla. Vsak dan je potegnila delo za eno uro, in kar je v tej uri zaslužila, j® dala za misijone. Vsako leto je na Praznik sv. Frančiška Ksaverija prine-
župniku 26 frankov.
2.	Nekega dne vstopi v tajništvo uružbe za širjenje vere v Lijonu preprosto oblečen mož. Rekel je, da se je Postaral in premoženje razdelil med svo-■le otroke. Zagotovil si je pa zato letno £ento. Preteklo leto je varčno živel, in jmr si je od svoje letne rente prihranil, Poče sedaj na najboljši in najkoristnejši Pačin naložiti. Radi tega prosi, naj vso-,o> katero je prinesel, porabijo za misijone. Položil je na mizo 1300 frankov 'P odšel, ne da bi čakal zahvale. Nasled-
tako, da je bil ves siv in prepal; prepoznali ga skoraj nismo več. Saj že ni bil več živ človek, bil je pravšni mrtvak.“8
Dve leti ga je zdaj Ignacij ob sebi zadržal; bal se je za njegovo zdravje; pa mu je poveril skrb za dopisovanje; tako je prenekaterega svojih tovarišev obogatil s svojimi gorečimi in navdušujočimi pismi. Prav on in tovariši so bili ustanovitelju svetovalci, ko je sestavljal tisto znamenito uradno pisanje za novo ustanovo in ki ga bo Pavel III. pozneje objavil v svoji papeški buli „Regimini“ kot ustavo Družbe Jezusove.
Pozneje bo Ignacij pisal Vodilo za svoj Red; in tistikrat mu bo pred očmi prav Frančišek kot živi zgled popolnega jezuita.
8	MH. SJ. Epist. Mixtae IV, ps. 717—719.
8 Opomnjo 2. poglej. — Prav tam, na strani 491. (Pisateljeva opomnja.)
slovenske misijonarje!
nja leta je ob istem času zopet prinesel 1500 frankov. Ko se je dobri mož toliko postaral, da ni mogel več potovati v Li-jon, ga je moral najstarejši sin nadome-stovati ter je namesto njega prinesel prihranjeni znesek za misijonsko blagajno.
3.	Neka pobožna, pa slepa dekle, je prinesla duhovniku 18 goldinarjev za misijone. Duhovnik ostrmi in pravi: „Ti si ubogo slepo dekle, saj ne moreš dati 18 goldinarjev!“ Dekle odgovori: „Slepa sem sicer, toda ne preveč uboga, kakor morda vi mislite. Dokažem, da laglje dam jaz to vsoto kakor dekleta, ki imajo zdrave oči. Izdelujem košare, pa ker sem slepa, jih pletem v temi prav tako kakor pri belem dnevu. Vem za gotovo, da so dekleta dale preteklo zimo najmanj 10 goldinarjev za razsvetljavo, da so mogle plesti, če še pomislim, koliko dajo druge za lišp, obleko, razveseljevanje, kar zame nima nobenega pomena, tedaj je to, kar dam, še premalo.“
MERKUN ANTON, USA
RADI OBČUTNE PODRAŽITVE STROŠKOV IN NEMOŽNOSTI POVIŠANJA NAROČNINE SMO PRIMORANI TO POT OPUSTITI OTROŠKO PRILOGO „MLADI MISIJONAR“, KAR NAJ BLAGOVOLIJO CENJ. NAROČNIKI BLAGOHOTNO VZETI NA ZNANJE!
Vsem, ki še nimajo urejene naročnine za leto 1953, smo ali pa še bomo ustavili pošiljanje našega lista, ker je razumljivo, da ne moremo tiskati višje naklade kot pa je plačujočih naročnikov, kajti naš list se vzdržuje izključno le z naročnino. Kakor hitro pa bo kdo zaostalo naročnino poravnal, mu lahko spet začnemo pošiljati list, a šele s tekočo številko
naprej.
MISIJON. TISKOVINE SE PLAČUJEJO NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Lenček Ladislav CM, Calle Cochalbamba 1467, Buenos Aires — Petek Janez CM, Misijonska pisarna, Granaderoa 61, Buenos Aires.
U. S. A.: Wolbang Karel C. M., 600 East Chelten Ave, Philadelphia 44, Pa — Rudi Knez, 16011 Cardinal Ave, Cleveland 10, Ohio — Tushar Anica, Box 706, Gilbert, Min.
Kanada: Kopač Janez C. M., 210 Mc Caul St., Toronto, Kanada Trst: Stanko Janešič, Mačkovlje 7 Dolina, Trst.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte S. Ilario 7, Gorizia.
Avstrija: Luskar Alojzij, Kamen 14. P. Tainach, Kärnten.
V ostalih deželah sprejemajo iz prijaznosti naročnino slovenski dušni pastirji-
VSAK NOV NAROČNIK POMENI OKREPITEV LISTA IN SLOVENSKE MISIJONSKE AKCIJE! V DOBRO VSEM NAROČNIKOM IN BRALCEM, ZLASTI PA MISIJONOM JE, PRIDOBIVATI NOVE
NAROČNIKE
„Katoliški misijoni“ so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, „Slovenske misijonske zveze“ in „Južnoameriške Baragove zveze“. Izdajajo ga slovenski lazaristi. Za izdajatelja in uredništvo: Lenček Ladislav C. M.; za upravo Petek Janez C. M. Naalov uredništva in uprave. Calle Cochabamba 1467, Buenos Aires, Argentina. — Tiska Federico Grote, Montes de Ooai 320, Buenos Aires. — S cerkvenim odobrenjem.
Registro Nacional de la Propiedad Intelectnal N9 410.341