Slovenski glasnik.                                               253
vender se je tukaj pokazalo drugače. Ali zopet sodim, da bi ta slučaj utegnil biti jedini, v katerem je proti Safafiku obveljalo Janežičevo mnenje, povedano v „Pregledu slovenskega slovstva," kateri je bil natisnen 1854. 1. v njega slovnici.                                                                                                 Fr. Levstik.
Javno predavanje osnovali so v korist Mandelčevemu spomeniku gg. dr. Ivan Tavčar, dr. V. Zamik in Ivan Hribar v ljubljanski čitalnici. Dne 19. marcija govoril je g. dr. Tavčar o poezijah Simona Jenka; dne 26. marcija g. dr. Zamik o svojem potovanji od Pontebe do Vezuva in dne 2. aprila g. Hribar o Puškinu in njegovih poezijah.
V zabavnem in literarnem Mubu Ljubljanskem govorili so zadnje tedne: g. Železnikar o nekem zanimljivem kazenskem dogodku na južnem Štajerskem; g. Potočnik o poljskih razmerah po Galiciji 1. 1863.; g. Hribar o Puškinu in o Koseškega prevodih Puškinovih poezij; g. Subic o kranjskih prirodopiscih Skopoliji in Plemlji; g. Bežek jeden večer o Madagaskarcih in drug večer o Turgenjevu in njega spisih.
Dr. Alojzij Vojteh Šembera f > profesor češkega jezika in češke književnosti na vseučilišči dunajskem, c. kr. ministerski tajnik in urednik češkega državnega zakonika, znamenit učenjak in pisatelj češki, umrl je 23. marcija na Dunaji. Porojen je bil Sembera 21. marcija 1807. leta v Visokem Mytu na Češkem; gimnazijo je dovršil v Litomyšlu, modroslovne in pravoslovne študije v Pragi. Potem je služil najprej za avskultanta pri magistratu brnskem, potem za profesorja na stanovski akademiji v Olomuci in v Brni, od koder je bil 1. 1848. poklican za učitelja češkemu jeziku na vseučilišči dunajskem. Od leta 1857. dalje uredoval je tudi državnega zakonika češko izdavo. Sembera bil je jako rodoviten pisatelj češki. V svojih mladih letih pisal je v mnogo časopisov čeških, pozneje je izdal več znamenitih zgodovinskih in krajepisnih monografij. Izmed najznamenitejših knjig njegovih so te: Vpad Mongolov v Moravsko (1841), Slovani v Dolnji Avstriji (1844), Ortograhja Husova (1857), Zgodovina češkega jezika in češke literature (1858, tretje izdanje 1869), Zapadni Slovani v praveku (1868). V novejšem času dal je na svetlo dve knjigi, v katerih je pobijal pristnost rokopisa Kraljedvorskega ter se z njimi zapletel v hud literaren boj, ki je pospešil smrt slavnega moža.
Preširnov napis, ki se nahaja na velikem zvonu pri Sv. Joštu in katerega je v ,,S]ov." lani objavil g. Žlogar in za njim „Ljublj. Zvon" (L 2. 127), bil je prvič natisnen že v H. Gost o vi h „Reiseerinnerungen aus Krain" (Laibach 1848, pag. 246). A ta knjiga ne pripoveduje, čegav je napis. G. Zlogarju gre zasluga, da je korenito dokazal, da je napis res Preširnov.
Ali so Slovenci zares Hrvatje? Znano je, da je Starčevičeva stranka v Hrvatski Slovence že davno za „planinske Hrvate" proglasila po gaslu „Hrvati svi i svuda." Ta nauk se je na Hrvatskem že popolnoma udomačil in prvi broj mesečnika „Kroatische Revue" piše na str. 57., da se je „še v XVI. stoletji v Ljubljani hrvatski govorilo in da so 1. 1559. našega Trubarja uradno za Hrvata oklicali." Proti tej trditvi so brezuspešni vsi zgodovinski dokazi in glasovi vseh narodopisnih avktoritet. Kadar jim te navajaš, narede se Hrvatje gluhi in slepi ter ti k večjemu odgovarjajo, da so vsi učenjaki, na čelu jim prof. Miklošič, nasprotniki Hrvatom in da kot tujci niso sposobni soditi o hrvatskih razmerah.
254                                               Slovenski glasnik.
Ali tudi domači, hrvatski učenjaki ne morejo pritrjevati starčevičjanski pretiranosti. Za vzgled podajemo danes svojim čitateljem mnenje prvega hrvatskega jezikoslovca in učenjaka, po vsem svetu znanega slavista prof. Jagiča na univerzi v Peterburgu. Ta je ocenil v svojem „Archivu far slav. Philologie" VI. zv. pag. 148. Florjanskega delo „Konstantin Porfirodnvj kak pisatel o južnih Slavjanah." — V tej oceni zametava Jagič najpoprej razdeljenje Slovanov v sami dve veji, kar je že davno kot napačno dokazano, a vender se po naših šolah še vedno tako uči. Potem razlaga Jagič, da so vsa slovanska plemena po svoji jezikovni sorodnosti jedno poleg druzega razvrščena, samo Hrvatosrbi zagozdili so se kot klin med druge južne Slovane. Prav lahko je dokazati, da Hrvatosrbi ne posredujejo med Slovenci in Bolgari kakor kakšen jezikovni most med njimi, (kakor posredujejo n. pr. Lužičani med Poljaki in Cehi). Iz tega sledi torej, da Hrvatosrbov še ni bilo na južni strani Dunava, ko so se Slovenci in Bolgari v svojo denašnjo domovino selili. Resnično pa je, da je hrvaščina izmed vseh slovanskih jezikov najbližja slovenščini (in bolgarščini) in da sta si morali te dve plemeni sosedni biti že v stari pradomovini slovanski.
Nadalje se tudi Jagič popolnoma ujema z vsemi učenjaki, ki prištevajo zagrebške Hrvate Slovencem in ne Srbohrvatom. Jagič piše namreč od besede do besede tako-le: „Zu den westlichen Siidslaven (nach der heutigen Be-nennung Slovenen) rechne ich die Bewohner Karntens, Krains, der Steiermark, Westungarns und des nordwestlichen Kroatiens."
Za nas je torej stvar določena in jasna kot beli dan. Nečemo se prepirati, a toliko se nam je vender potrebno zdelo omeniti o tem vprašanji oziraje se na grobe besede, s katerimi je nedavno neki odlični list hrvatski zgrabil našega prof. Sumana zaradi njegove knjige „die Slovenen", katera o tej kočljivi stvari tako sodi kakor Miklošič in — Hrvat Jagič!
Iz Zagreba se nam piše 15. marcija: Ta mesec sicer ne morem poročati o Bog si zna koliko književnih novostih, ali to, kar kanim povedati, vsekako je zanimanja vredno — Najprej naj bode povedano, da je g. Fran Folnegovič sedanji urednik „Vienca" izdal „Poziv k predbrojki na pjesme Andrije Palmoviča", o katerega pesnika prerani smrti je „Ljublj. Zvon" že poročal. Ves dobitek te izdaje namenjen je spomeniku, ki bi se imel postaviti na njegov grob. — Palmovič bil je pravi pesnik, pesnik po milosti božji in za tega delj priporočamo vsem prijateljem hrvatske književnosti toplo to podjetje g. Fr. Folnegoviča. — »Hrvatske Vile", velikega ilustrovanega časopisa hrvatskega, prišel je drugi sešitek med ljudi. Za-držaj mu je sledeči: Pesni: Zagorju — A. Kovačič; Vienac — A. H.; Sitne pjesme — Tugomil; Turobnice — I. M. Proza: Primorci — Jenio Sisolski; Može li se tako živit? — Lukjanov-Milarov; O teoriji novele — J. Hra-nilovič; Ovjekovjenčana stranica — D. K.; Juraj Dobrila; Trst — V. S.; Čovjek i priroda — V. K.; Hrvatsko kazalište; Listek. Slike: Juraj Dobrila; — Vienac; — Trst; — Skadarsko jezero; — Prediel iz Crnogore; — Dubovac kod Karlovca; — Nošnje za gospodje i djecu; — Hristovo krštenje (fotografski svetlotisek kot priloga) in Bašibozuci vode hercegovačke djevojke na pazar (na zavitku).
Leta 1871. osnovali so si rodoljubni hrvatski učitelji pedagogijsko književno društvo, kateremu bi bila svrha, širiti strokovno znanje in občo izobraženost