Sodobna slovenska poezija Ivan Dobnik Pesmi Dva kraja Nekdo, ki je v daljnem kraju, odpira tvoje telo. Nekdo, ki je v tvojem kraju, tvojo kožo z očmi vetra jemlje s seboj na skrivne poti. Nekdo, ki je v daljnem kraju, s tujim jezikom odpira tvoje cvetove, nekdo, ki je v tvojem kraju, te išče v gozdovih, kjer nimfe slasti spokojnost poletij med trave neso. V vrtovih mest se noči. Vse tišje se zdi. Ko prideš nazaj, je tam, zanesljivo, ljubimec dreves in tvojih korakov, s poljubi, ki zdravijo rane, z dlanmi, ki te božajo, da mesec diši kot krošnje cvetov divjih jablan, in nisi sama, in ne boš sama, tu je nepotopljiva obala, tu je varno zavetje za radost, tu je sen, ki je kri in telo dihanja, da se ptica spočije, nebo umije. V tvojem kraju utripa njegova duša. Z nikomer ne govori, tebe želi, z vetrom spi, mokre so njegove oči, nad pokrajino par grlic leti, kjer si ti, se glasba rodi, Sodobnost 2003 I 1396 Ivan Dobnik: Pesmi srebrno morje šumi, v breztežne valove pesem drsi, drhti, ker te ni. Nekdo v tvojem kraju te sanja s tvojimi očmi. Nad mojim vrtom Vse pretopljeno v sončno morje. Žolna in kragulj, vsak na svojem koncu fontane, prosta. V dnevu, ko so vse stvari čiste kot kozarci gozdnega medu, vztrepetam v preletu srake nad mojim vrtom. Ptica, ki pleše v moji duši, ranjena svetloba, nežnost prstkov odpiraj očih se drevesnih listov, tišina sobe, rumeni cvetovi pokrajine, prijateljica, kije odšla in mi pustila pesem na ustnicah, dlan na srcu, poslušam dežne korake na travah, moj obraz odnaša pljusk nočne reke, moje telo se preseljuje v rastline in živali, ki me obkrožajo, spim z odprtimi očmi, v sanjah berem knjige, kijih ni, veter kuštra bele krošnje, vse diši po ljubljenju, v tem raju sem zgubljen, proti večeru lepota naraste do bolečine, čas se zapre v želod večnosti. Vse je kot prvič. Visoki topol pod svojimi koreninami objema mrtvega mačka, zdaj v njegovih listih trepeta njegov smrček, kipenje dneva je praznik. In ona, kije nikoli ne dosežem, pleše sama, varujem semena za mogočna drevesa, sanjam o mrtvih, ki me obiskujejo v nočeh, Sodobnost 2003 I 1397 Ivan Dobnik: Pesmi vse je na pravi poti, razen mojih dni, ki kljubujejo, se upirajo, gorijo v nepotešljivem nemiru, vse je pripravljeno zanjo, kije še ni, a je vsepovsod že čutiti njeno utripanje, žametni glas, breztežno hojo, krošnje drevja se dotikajo neba, med katerimi bel oblak, omamljen od krhkosti vseh teh razsežnosti, potuje k morju, ki ga bo vzelo k sebi. Pesem za poletno noč Ogenj v pokrajini, kjer te ni. Drevesa s tišino, ki te boža. Počasi drhti dan, ptica je pozabila pero na tvoji mizi. Kdo sem, ki te poljublja? Ranjen od tvoje bližine nikoli več ne zaspim. Sen reke, ki naju odnaša. Je Čas za ljubljenje v čajnem morju, v tvojem dihanju, na zadnji obali telesa. Nič me ne zadrži. Dišiš, tvoj glas je ples, ki me navdušuje, čarovnija neimenljive dežele si, čutim kri, ki me trga, jezik, ki se še ni rodil, tebe, ki si od vedno del tega, kar zdaj dežuje, padam, kar je dobro, k sebi, vate, za zmeraj, knjiga je odprta. Sodobnost 2003 I 1398 Ivan Dobnik: Pesmi Skice iz globoke noči Pesem žaluje za teboj. Noč, golota, sanje o luni. Dotikam se tvojih oči. Dotikam se tvojega nosu. Žeja sveta se premika s tihimi prsti. Samotni večeri prihajajo kot kragulji. Spim nag. Moje telo diši in na meni spi njena koža. Oddaljuje se veter. Oddaljuje se pokrajina. Oddaljuješ se ti. Ko zaspiva, se vse spremeni v gozd tišine. Nočna nevihta nama žgečka prste na nogah. Poljubil je njene oči za na pot. Nikoli se nista s telesi igrala. Vse je prihajalo narahlo kot dež. In na moji koži spijo tvoji nohtki. Goreča svetloba pada s krošenj jutra. Zapreš svoje oči Zapreš svoje oči in moji prsti so reke zvezd, Ki te božajo. Veter zaspi z nočjo, v kateri Spustiva najino jadrnico na brezbrežno morje. Brezčasje zadiši po slani rosi kože. Beživa vase, tvoje telo je sončni ogenj, ki pleše. Zrak na tvojih ustnicah je ranjen od dotikov. Padaš vame: dolgo potovanje se pričenja. Slapovi neizgovorljivih besed so dobili Težo belih kril angelov, skritih v tvojih temnih laseh. Ni jezikov zemlje, ki bi lahko izrekli ime tvoje lepote. Telesi govorita besede ptic in valov Sodobnost 2003 I 1399 Ivan Dobnik: Pesmi V oblikah drhtečih žitnih polj pod dolgimi Poletnimi svetlobami. Zapreš svoje oči Na gozdni jasi sredi sobe in te pijem Kot reko z izviri v prostranstvih gora. Tako prihajaš v moje sanje te noči. Zimski dež Zimski dež in trni zraka nagloma kopnijo, širi se jok bosih psov. Spal je sam, spremenjen v mačka, kotrljal orehe in sanje, v megli zablodlih. Čaj ob treh, v hrastovi sobi. Predrznost čez vse mere, nesramna strast, ki gola med obraze potnih dojk utone, vesolja opit, kaktus med mandarinami, z belim sokom, ki odžeja. Riba, celo noč, pokrita s peskom, posluša ptičje skoke med borovci. Ljubezen, jutri pade rosa na te kamne! Svetloba jih obleče v želve, modre in tihe. Sodobnost 2003 I 1400 Ivan Dobnik: Pesmi Za Bežigradom Izklesane tišine. Vsaka oblika ima svoj jantar. "V moji sobi je svet onkraj mojega razumevanja," šepeta Wallace Stevens in to zapiše s strastno predanostjo tišini. Kjer zaspim, se odgrnejo zavese mraka. Narahlo padaj dragi dež. Tako vse to samo od sebe govori naprej: "S kom se pogovarjava, oblika hiš, ko padeva v predmestje, zamračeno od pocinkanih oblakov, čisto tihih, polžjih, škrtajočih s prahom grafitnih sten, ko naju tišina bega, a ne preveč, saj tudi živali čemijo v svojih duplih, vselej same?" Mrak izrežem iz sebe, zrkla bleščic, ki nekoristno frfotajo pod lučjo, vetrni grb in pogled mravlje, ko se ji približam in jo senčim. S prsti iz svile. Te dni. Sodobnost 2003 I 1401 Ivan Dobnik: Pesmi Očetu (23. VI. 1934-7. XII. 1982) Izničeni čas. Tvoja jadrnica, vetrnica, smisel, KONKRETNI DIH, tale premik nalivnika, v soku julijske pahljače, bonace miru, na bojni črti sentimenta in spomina: naj ne bo pozabljeno, oče, naj bo zapisano, oče, to moje pesniško vztrajanje, tako, kakor je bilo tudi tvoje, do zadnjega. Die Sand aus den Umen, nepotolažen, v tem božanskem listju zelene narave. Neizpraznljiva metafizika, temelj radosti, najino znamenje, da sva še tu in da za nama pride spet nekdo (ali pa že v sočasju diha), ki bo razumel, molče, v tem brezobličnem svetu. Vse, kar trepeta, je praznik. Drevesni listi, tako prisrčni, spokojni, vzvalovani! Kdor jih ne vidi, verjame v Boga. Kdor jih prepozna, verjame vanje. Vsi najini opoji. Skoz vse dolgo poletje slavilnih vzklikov, ko kramljava in je čas mrtvih že v času živih. Bele misli Beli jantar belih misli, reče ptica. Reče, vrni mi moje sonce, ki diši po večerni reki. Vrni mi ga, obrnjenega v drevesne krošnje, zaljubljenega, olupljenega, v rumeno srce videnja. Vrni. Zdaj. Puh je, ki ga preletim, mravljišče zobatih kač. Koliko je še prostora za nebo in krila? Tudi nebo mi vrni. Moje nebo, iz biserovine, iz okusa po avgustovskem dežju, to nebo. Ti odletiš, ko jaz ostanem. Ptica, si reče, nimam imena v človekovem spominu, le številko, v katero me zebe. In tudi številka izgine. Pade na papir, na mivko spanj, si spleta gnezdo, da bi se pomnožile zvezde spominjanja, kajti ničesar ne smem pozabiti, si govori, in ne odleti, dolgo strmi in mrmra, ponavlja zakone vojskovanj. Vse hočem nazaj. Tisto drevo in tiste konje, hiše brez streh, zeleno obzorje, jabolko, ki nikoli ne pade. Hočem nazaj. Ali pa mi vzemi tudi krila, če moreš. Če si upaš. Sodobnost 2003 I 1402