Umrl je Janez Barborič
»Žalostno je odjeknila vest med nami, ko smo tako nenadoma zvedeli za smrt tovariša Janeza Barhoriča. V naših srcih bo ostal spomin naj kot na prijatelja vseh nas delavcev delovne organizacije proizvodno transportnega podjetja Avtoradgone. Njegovih besed, ki nam jih je spregovoril ob otvoritvi naše nove proizvodne hale leta 1977, nismo pozabili in se jih bomo vedno spominjali.«
Podobna je tudi vsebina drugih sožalnih brzojavk, ki jih preveva žalost ob spoznanju, da smo izgubili tovariša in prijatelja, ki mu je bila prva skrb č.lo-vek-delavec, ki so konec minulega tedna prihajale ob prerani smrti Janeza Barboriča, iz delovnih kolektivov, sindikalnih organizacij in drugod.
Pravijo, da je upanje vedno tisto, ki umre
zadnje___ Prav to upanje smo imeli vsi, tako
Janez, kot tudi sodelavci, prijatelji in tovariši, ki so ga poznali, cenili in spoštovali.
Ko smo »našega Janeza« videli lani novembra na prvi konferenci Zveze sindikatov Slovenije in poslušali njegovo zavzeto razpravo o nekaterih vprašanjih družbenoekonomskih odnosov in še posebej o uveljavljanju delavca v okviru teh odnosov, nismo niti slutili, da gre v resnici za slovo! Mirno in zadržano, »tako kakor vedno«, je z nasmehom sprejel naše želje za dobro zdravje in niti z besedico ni omenil, da so n jegove zdra vstvene teža ve bistveno hujše, kot so slutili njegovi najožji sodelavci in delovni tovariši.
Razprava na konferenci je bila v resnici slovo od množice ljudi, ki so ga poznali in od sindikata, ki mu je posvetil svoje najboljše moči, zavzetost in delovno vnemo. Kmalu zatem smo zvedeli, da se je Janez v resnici ie spustil v boj z zahrbtno boleznijo, ki ji običajno pravimo »boj brez upa zmage«, vendar je svoje težave ohrani! zase. Prepričan je bil, da so njegove osebne stvari nepomembne za druge, saj je toliko zanimivega, spodbujajočega, tudi vizionarskega kar pritegne zanimanje širšega kroga, da ni treba govoriti o sebi, ampak o vsem tistem, kar nas povezuje kot ljudi'v socialistično družbo. Boril se je do zadn jega, mi pa smo upali, da se bo vse dobro izteklo..
Pni vijo, da je upanje vedno tisto, ki umre zadnje___
Vsi, ki so ga količkaj poznati — in takih je bilo veliko, saj je bil Janez odprt človek, dober tovariš, neposreden sogovornik z izrazitim smi-sJom za vzpostavljanje pristnih človeških stikov Z delavci in sam neumoren delavec —so vedeli, da se je prav sindikalnemu delu najbolj predajal, saj mu je sindikat pomenil poleg vsega tudi neposredno zvezo z delovnimi tovariši v štorski železarni, ne glede na to ali je upravljal družbenopolitične dolžnosti na republiški ali pa na zvezni ravni.
Malo je takih delavcev pri nas, ki bi jim lahko tako kot za Janeza rekli, da so otroci sindikata. Prav zaradi te povezanosti z organizacijo in zaradi zavzetega deta v njej je bil 1973 leta izvoljen za predsednika Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, Delo je sprejel s polno odgovornostjo, čeprav je vedel, da gre za volontersko nalogo pri predsednikovanju v sindikatih in da ■ bo istočasno še naprej polno delo v železarni. Oboje je zahtevalo celega človeka. Janez je bil pripravljen biti cel človek dvakrat vsakega dne.... Zdaj nam samo ostane, da tako pripra v-Ijenost ocenimo kot tipično za predstavnika generacije, ki ji je otroštvo krojila vojna, ki je izšla iz skojevstva, zanosa delovnih brigad in pomanjkanja v letih obnove in krojenja novih odnosov v družbi. Janezov delovni dan je bil vedno trd, prepoln dolžnosti. Kar je najbolj presenečalo tudi najbližje sodelavce, je bila njegova pripravljenost, da je kljub temu vedno znova našel čas za pogovor z delavci in nikoli ni tehtal »nepomembnosti« njihovih težav z dragocenostjo svojega časa. Prav pretresljivo ga je bilo poslušati, kosi je v redkih tihih trenutkih oddiha vedno znova zaželel, da bi se vrni! med svoje železne je v Štore, saj je zanj to pomenilo tudi neposreden stik s trdim delom, ljudmi, ki so kot jeklo, ko ustvarjajo jeklo in z delovnim okoljem, ki mu je že od študija naprej pomenilo možnost polnega uveljavljanja strokovnih in ne nazadnje tudi človeških sposobnosti.
Janezu se želja, žal, ni izpolnila, ker je umrl premlad.....
Žalne slovesnosti
Ob smrti Janeza Barboriča, člana predsedstva Zveze sindikatov Jugoslavije, CK ZKJ in RS ZSŠ, je bila v petek popoldne žalna seja predsedstev Zveze sindikatov Slovenije in Zveze sindikatov Jugoslavije, ki so se je udeležile tudi delegacije družbenopolitičnih organizacij. Že pred tem pa so se s žalno sejo občinskega sveta ZSS od svojega občana poslovili tudi' v občini Bežigrad.
Zadnje slovo od Janeza Barboriča je bilo v soboto v poslovilni dvorani ljubljanskih Žal-Navja, med drugimi pa se je tu od njega poslovil tudi predsednik sveta ZSJ Mika Spiljak.
Pokojnikova družina in Republiški svet Zveze sindikatov
j Slovenije sta prejela številne sožalne brzojavke najvidnejših družbenopolitičnih delavcev, nekdanjih sodelavcev in sindikalnih aktivistov iz vse domovine. Mika Špiljak je med drugim zapisal: »V svojem kratkem življenju je vsepovsod, kjer je delal in živel, za sabo pustil trajne in neizbrisne sledi izjemno predanega in poštenega človeka. Vsi, ki so ga poznali, so bili srečni, da lahko delajo z njim.«
»Janez Barborič je bil z vsem svojim srcem predan revolucionarnemu delu v korist delovnih ljudi za njihovo odločujočo .vlogo v družbi,« sta med drugim zapisala France Popit in Franc Šetinc.
Akcija zaključni račun ’79 in vsi naslednji
Zaključni računi pognali korenine
Zakaj so v nekaterih sindikatih in občinskih svetih zadovoljni z razpravami o gospodarjenju lani, berite na tretji strani
V tej številki priloga:
SINDIKALNI POROČEVALEC ŠT. 2
Delovanje in organiziranost Zveze sindikatov Slovenije v krajevni skupnosti
Stališča in naloge sindikatov pri uveljavljanju samoupravne delavske kontrole
Aktivnost Zveze sindikatov Slovenije
v procesu podružbljanja
pomoči ljudem po prestajanju kazni
Pod temi naslovi objavljamo dokumente, ki so jih sprejeli organi Zveze sindikatov Slovenije. V današnjem Sindikalnem poročevalcu so objavl jena stališča, ki mo«ajo biti vedno pri roki vsakemu sindikalnemu aktivistu pri njegovem delu v osnovnih organizacijah sindikata in v občinskih svetih.
Sindikat: »Naš Janez«
Človek, delavec in komunist
Združeno delo in razširjena reprodukcija
Življenjsko pot Janeza Barboriča označuje družbenopolitično delo, predvsem v zvezi sindikatov. Urnik delovnega dne so mu narekovale naloge, ki so se zlivale v skupni imenovalec: uveljavljanje vloge delovnega človeka in občana v socialistični samoupravni družbi. Kadar je šlo za razreševanje konkretnih vprašanj; je z odprtostjo dopolnjeval svojo doslednost.
Janez Barborič se je rodil 1931 v Celju. Novinarski kruh je okusil pri Slovenskem poročevalcu in Delu od 1956,do 1961. leta, kot diplomirani inženir metalurgije pa se je strokovno uveljavil v Železarni Štore od 1963.do 1974. leta, o čemer ne govori le pomembnost del, ki jih je opravljal, ampak tudi njegovi strokovni članki s področja livarstva.
Svoje družbenopolitično delo je Janez Barborič zastavil kot skojevec leta 1946 in ga nadaljeval v zvezi komunistov, zvezi sindikatov, socialistični zvezi delovnega ljudstva in kot skupščinski poslanec. V letih 1964 do 1967 je kot predsednik vodil organizacijo zveze sindikatov v Železarni Štore, nakar je bil zaradi uspešnega upravljanja cele vrste družbenopolitičnih funkcij v zvezi sindikatov, od občinske do zvezne ravni, leta 1973 izvoljen za predsednika Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, ponovno pa so ga na to funkcijo izvolili za štiri leta na 8. kongresu Zveze sindikatov Slovenije 1974. leta. Podpredsednik zveze sindikatov Jugoslavije je bil od maja 1978 do aprila 1979. leta. Dela do zadnjega ni odložil. Zadnje mesece je opravljal naloge koordinatorja v predsedstvu Zveze sindikatov Jugoslavije
za vprašanja družbenoekonomskega razvoja, dohodkovnih odnosov, življenjskih in delovnih pogojev, inovacij, izobraževanja in kulture. Ob tem je bil še član centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, zveznega sveta za gospodarski razvoj in ekonomsko politiko ter komisije skupščine Jugoslavije za družbeno planiranje in družbenoekonomski razvoj.
Janez Barborič je kot priznanje za svoje delo prejel leta 1976 Zlati znak Zveze sindikatov Slovenije in Red dela z rdečo zastavo. Na letošnjem srečanju samoupravljatcev v Kragujevcu so mu podelili Diplomo kluba samoupravljalcev. V utemeljitvi za to priznanje med drugim piše: »Še posebej je v svojem družbenopolitičnem delu izstopal zaradi privrženosti interesom delavskega razreda in zavzetosti za uresničevanje samoupravnih socialističnih odnosov. Na tem področju je veliko prispeval k oblikovanju določil nove ustave, zlasti tistih, ki opredeljujejo položaj sindikata v političnem sistemu socialističnega samoupravljanja, k oblikovanju in zlasti uresničevanju zakona o združenem delu, k samoupravnemu oblikovanju in zlasti uresničevanju zakona o združenem delu, k samoupravnemu oblikovanju družbenega planiranja in v teh okvirih k samoupravnemu oblikovanju ekonomskega razvoja, povezovanju sredstev in dela ter delitvi sredstev.... Neposredno je sodeloval pri urejanju vprašanj v zvezi z minulim delom (pokojninsko in invalidsko zavarovanje).«
To je bil njegov prispevek skupnosti in to nam zapušča.
Iz razprave Janeza Barboriča na L konferenci ZSS
Poglejmo delavca in ne panoge!
Lani novembra na prvi konferenci 'Lse-zz sindikatov Slovenije je imel Janez Barborič v okviru razprave o družbenem planiranju opazno razpravo, ki je naletela na splošno podporo delegatov, tudi zato, ker je bilo opaziti, da je dobro pripravljena, argumentirana in neposredna. Predstavljamo nekaj zanimivih odlomkov iz omenjene razprave. Poskušali smo čimbolj ohraniti način izražanja in način predstavljanja vprašanj, ki so se govorniku zdela vredna obdelave, pač zato, da bi nam bil bližji pri opravljanju odgovorne dolžnosti, ki se ji reče »soočanje s poslušalci«:
»Ko smo na kongresu, tako slovenskem kot jugoslovanskem, razpravljali o neenakih pogojih gospodarjenja in pridobivanja dohodka v posameznih panogah — s posebnim poudarkom na različnem položaju delavcev v teh panogah — smo sklenili, da mora sindikat posvetiti tem vprašanjem vso pozornost in poiskati poti v njihovo razreševanje. Zavedati se moramo, da so razlike v položaju delavcev v posameznih panogah tako velike, da so že nesprejemljive za naše pogoje socialističnega samoupravnega sistema.
Nesprejemlji t je predvsem v tem, ker razlike ne slonijo na večjem delu in večji storilnosti, ampak v različnosti pogojev. Gre predvsem za različno tehnično opremljenost' dela posameznih panog. Vemo, da so se v povojnem obdobju naglo tehnično razvijale, druge pa, ki so bile nosilke razvoja, so tehnološko zaostajale.
In kaj se zdaj dogaja? Dohodek, ki nastaja zaradi izjemnega ali celo monopolitič-nega položaja se ne odliva v razširjeno reprodukcijo, ampak v glavnem v potrošnjo: To je vsekakor nepravično do vseh tistih, ki še združujejo sredstva za določene razvojne programe.
Naj navedem primer. V neki tovarni poljedelskih strojev so se dogovorili za medsebojne dohodkovne odnose med posameznimi TOZD. Dogovarjanje je bilo sicer dolgotrajno, vendar so bili naposled vsi zadovoljni, ker so se dogovorili. Potem so naenkrat izvedeli, da se je cena surovega železa dvignila za 27 odstotkov. Vsi njihovi do takrat sklenjeni sporazumi sb se naenkrat porušili in so se morali začeti dogovarjati znova.
Nekateri podatki kažejo, da so razlike v ustvarjanju dohodka na delavca med posameznimi panogami neverjetno različne, nekako v razmerju 1:6. Primerjave sploh niso ekstremne ampak se nanašajo bolj na tiste panoge, ki združujejo večje število delavcev. Dogaja se celo to, da je akumulacija na delavca v nekaterih panogah 180-krat večja kot drugje, čeprav so osebni dohodki le v razmerju 1:1,25, skupna poraba pa 1:7. No, v nekaterih panogah je dohodek tak, da delavec lahko pride 14-krat prej do stanovanja kot, denimo, v tekstilni tovarni.«
»Dohodkovne povezave med proizvajalci surovin in končnih izdelkov ter trgovino se pri nas nikakor ne urejajo po pričakovanju. Vseeno je ali to ilustriramo na primeru tek-
stilne industrije, kovinarstva,
železarstva, usnjarstva___ Do
podrobnih zaključkov pridemo praktično povsod. Naj za primer navedem aluminij. V zadnjih desetih letih smo vložili velikanska družbena sredstva in tudi denar iz inozemskih kreditov v predelavo aluminija. Rekli smo pač, da imamo veliko boksita in je torej jugoslovanska primerjalna prednost pri tem, da razvija predelavo boksita v aluminij. Ker so se vsa sredstva vlagala v predelovalne zmogljivosti, se nam je zgodilo to, da zdaj le-te daleč presegajo naše potrebe, pri tem pa smo modernizacijo rudnikov boksita zapostavili, tako da rudarska proizvodnja ne more dohajati zahtev predelovalne industrije, mi pa moramo uvažati boksit samo zato, da lahko s proizvodnjo aluminija pokrivamo dogovorjene mednarodne obveznosti, ki so vezane na odplačilo kreditov. Zaradi neusklajenega planiranja' in vlaganja sredstev se je naša primerjalna prednost (boksit) naenkrat spremenila v minus.«
»Nekaj bi rad spregovoril o tem, kako pripravljamo gradiva. Velja tudi za to, ki ga danes obravnavamo na konferenci. Najprej pravimo, da za doseganje zastavljenih ciljev na področju vzgoje in izobraževanja opažamo vsebinsko preobrazbo. To je ugotovitev. Pozitivna. Od tod naprej beremo samo še o slabih stvareh in slabih rezultatih. Če že rečemo, da preobrazba daje rezultate, potem povejmo, za katere gre. Ne pa da najprej govorimo o pozitivnih rezultatih, od tam naprej znamo biti konkretni samo o tistih, ki jih ni.«
A'« skupni žalni seji predsedstev slovenskih in jugoslovanskih sindikatov je o življenjski poti, delu in prizadevanjih Janeza Barboriča spregovoril predsednik RS ZSS Vinko Hafner, ki je med drugim poudaril:
»V proizvodnem, delavskem okolju se je trajno izoblikoval Barbaričev izostren posluh za resnično razpoloženje in interese proizvodnih delavcev, torej tista njegova človeška in družbena odlika, ki mu je zagotavljala zaupanje delavcev in ga še posebej usposabljala za odgovorno delo v organih zveze komunistov in sindikatov.
Zaradi uspešnega družbenopolitičnega delovanja in velikega družbenega ugleda je bil Janez Barborič leta 1973 izvoljen za predsednika RS ZSS, leto kasneje pa tudi za člana CK ZKS in njegovega predsedstva ter člana RK SZDL.
To je bilo obdobje, ko se je po odločnem obračunu z nazadnjaškimi liberalističnimi in tehnokratskimi težnjami spet utrdila samoupravna socialistična smer našega družbenoekonomskega razvoja in se je krepila tudi idejna enotnost in akcijska učinkovitost organiziranih socialističnih sil z Zvezo komunistov na čelu. Janez Barborič je tedaj s svojo aktivnostjo in družbenim ugledom mnogo prispeval h krepitvi razredne usmerjenosti in družbene učinkovitosti slovenskih, pa tudi jugoslovanskih sindikatov. To je med drugim izpričal tudi v svojem poročilu na 8. kongresu slovenskih sindikatov leta 1974, torej na kongresu, ki je bil zelo •pomemben za celotni nadaljnji razvoj in učinkovitost Zveze sindikatov Slovenije.
Janez Barborič je v tistem obdobju ustvarjalno deloval pri pripravi in sprejemu nove ustave, potem pa tudi zakona o združenem delu. Uresničevanje teh družbenih dokumentov pomeni dejansko uveljavitev pravice delavca, da neposredno upravlja s pogoji in plodovi svojega dela.
Vse, kar sem povedal, je seveda le skromen oris bogatega in plodnega družbenega udejstvovanja pokojnega Janeza Barboriča. Vsi smo ga poznali tudi kot plemenitega in skromnega človeka ter dobrega tovariša. Kot celotna osebnost je bil zagotovo vse tisto, kar pojmujemo z besedami: dober človek, dober delavec, dober komunist.
Težko bomo nadomestili izgubo, ki nas je zadela z njegovo prerano smrtjo. Največja pomoč in uteha družini in vsem nam pa bo prav v tem, da se bomo vztrajno in uspešno borili za uresničevanje in varovanje velikih družbenih ciljev, katerim je Janez Barborič posvetil vse svoje ustvarjalno delo in življenje.«
Na zadnjih kongresih ZK in sindikatov smo poglobljeno razpravljali tudi o mestu in vlogi delavcev. zaposlenih v materialni proizvodnji, v procesu odločanja o porabi sredstev, kakor tudi o razvijanju kreditno-monetarne politike. V razpravi o tem vprašanju je obveljalo enotno stališče, da morata tudi denarna politika in denar preiti čimprej v oblast delavcev v združenem delu. Našo aktivnost na področju kreditno-monetarne politike moramo opreti na ustavno določilo, da delavci združujejo svoje živo in opredmeteno minulo delo najprej v TOZD z drugimi delavci, vsi skupaj pa v celotni družbi na osnovi dogovorjenih programov in načrtov za celovit in optimalen družbeni razvoj.
' Naloge komunistov, povezane z uveljavljanjem vpliva delavskega razreda na področju razširjene reproodukcije, niso niti lahke niti enostavne. Še vedno se srečujemo z ostanki državno-lastninske in podjetniško-last-ninske miselnosti posameznikov, ki bi radi še naprej na etatistični osnovi odtujevali sredstva od delavcev v združenem delu ne glede na to, da takšno ravnanje že ustava sama izrecno prepoveduje. S takšnimi težnjami se srečujemo tako v organizacijah združenega dela kot v občinah, republiki, federaciji. Takšno odtujevanje je možno zato, ker ima samoupravljanje v združenem delu v oblasti predvsem sredstva v naturalni, fizični obliki. Takoj, ko se blago spremeni v denar, pa zagospodarijo nad njim tehnokratske strukture na tej ali oni ravni ali znani centri odtujene ekonomske moči.
Tako sta lani v gospodarstvu odpadli na kredite dobri dve tretjini sredstev v primerjavi z lastnimi viri sredstev. Tudi odplačila investicijskih kreditov za osnovna in obratna sredstva v gospodarstvu so bila lani za 85 odstotkov večja od dela dohodka, ki ga je gospodarstvo vložilo v poslovna sredstva. Gospodarstvo je torej v svojem ekonomskem razvoju, pri investiranju nasploh, uvajanju nove tehnike in tehnologije, pri slehernem resnejšem koraku, ki ga želi narediti, da bi razvilo svoje poslovanje, objektivno prisiljeno, da se vse bolj zadolžuje pri bankah. Iz velikega obsega kreditov, ki se še nenehno povečujejo, izhaja torej tudi velika ekspanzija obresti, ki se stekajo v banke iz gospodarstva, banke pa tako zbirajo precejšen del dohodka. Gospodarstvo je na primer lani na račun posojil plačalo tretjino več denarja kot dvanajst mesecev poprej, to pa je več, kot je namenilo za ooslovna sredstva.
Da bi v prihodnje banke postale prave finančne asociacije temeljnih in drugih organizacij združenega dela, primerno mesto za njihovo povezovanje in združevanje dela ter sredstev na dohodkovnih odnosih, na temelju skupnega dohodka, načrtovanja in tveganja, si bo potrebno še veliko prizadevati. Večinoma •zbirajo zdajšnje banke za ustanovitelje delovne organizacije, ki pogosto nimajo nikakršnih dohodkovnih interesov, temveč se praktično1 odločijo, da bodo v tej ali oni banki hranile denar. Banka tako postane ob kreditni lakoti, v kateri so potrebe in zahteve po denarju vselej večje od možnosti, zaprto prizorišče ne-malokdaj navzkrižnih interesov. Območna zaprtost pa ne 'e da ne odpira procesov združevanja dela in sredstev, temveč v pre-
I cejšnji meri olajšuje tudi vpliv negospodarskih dejavnikov za poslovne odločitve v bankah, še zlasti vpliv posameznih organov družbenopolitičnih skupnosti. Glavni vzrok za to, da združeno delo ni bolj zainteresirano, kaj se dogaja z ustvarjenim prihodkom in dohodkom banke, pa je v tem, da problem racionalnosti, kot ga zastavljamo v gospodarstvu in družbenih službah, ni zastavljen tudi v bančništvu, in to bolj tehtno, saj je zdaj v bankah laže priti do dohodka kot pa v gospodarskih in drugih družbenih dejavnostih.
To dejstvo narekuje komunistom vrsto nalog. Predvsem si morajo prizadevati za ukinitev elementov kapitalističnih produkcijskih odnosov, ki so jih porodile škodljive liberalistične težnje v naši ekonomiki, hkrati pa obvarovati osnovno funkcijo denarja v razmerah blagovne proizvodnje — funkcijo denarja kot merila vrednosti na trgu priznanega dela.
Zastavlja se torej nadvse resno vprašanje, kako prenesti oblast nad denarjem in denarnim tokovi iz odtujenih centrov moči v roke delavskega razreda ter tako zagotoviti, da ne bo možno še nadalje odtujevali vrednosti presežkov živega in minulega dela zaradi Učinkov neobvladovanih zakonitosti ali celo tržne stihije in monopolnih položajev, saj vse to vodi v nove družbene zaostritve celo med deli delavskega razreda samega. V takšne konflikte, razumljivo, prav tako pelje tudi napačno razumljeno ustavno načelo delitve po delu, po katerem naj bi vrednotili samo rezultate živega dela, zanemarili pa pravico do rezultatov minulega dela slehernega de-. lavca glede na to, kako zna gospodariti z družbeno lastnino v proizvodnji in družbeni reprodukciji v celoti.
Delitev po rezultatih živega in opredmetenega dela je nedvomno zgodovinska težnja delavskega razreda in vseh delovnih ljudi tako pri nas kot v svetu. Pri tem pa je nujno, da dobi združeno delo oblast nad celotno denarno blagovno menjavo in nad učinki te menjave, torej tudi nad oplojevanjem denarja. To pomeni, da moramo korenito spremeniti poglede na vlogo denarja: omogočiti mu moramo vlogo posrednika v kroženju opredmetenega dela, vendar sočasno zožiti možnosti za njegovo avtonomno kroženje, v katerem je cilj profit, ne pa prispevek k večji proizvodnosti dela. S takšno funkcijo denarja in z družbenimi odnosi moramo zagotoviti — ob uporabi načel delitve po delu — stalni ekonomski interes delavca, da skupaj z drugimi delavci v združenem delu ohranja vrednost svojega minulega dela v funkciji pospeševalca družbene proizvodnje, vendar brez možnosti, da bi vsrkaval rezultate tujega dela in jih skupaj s svojo vrednostjo spreminjal v kapital v smislu proizvodnega odnosa ter tako ponovno odtujeval delo drugih. V interesu delavca, da zavestno združuje svoje živo in minulo delo, je tudi bistvo napredka v naši družbi v svetovni tekmi napredka, kakor tudi naša prednost, ko celovito vrednotimo dialektično povezanost med živim in minulim delom ter značaj in pomen družbene lastnine, s katero (naj in že) v vse večji meri samoupravno in neposredno gospodarijo delavci.
Vinko Blatnik
Akcija zaključni račun '79 in vsi naslednji: prve ocene poteka akcije
Zaključni računi pognali korenine
Nekateri še ne razumejo pojma akcije
Mariborski občinski sindikalni svet je zadovoljen tako z aktivnostjo delavcev v združenem delu in z lastnim spremljanjem poteka akcije zaključni računi 79. Tako sodimo po pogovoru s Tonetom Kranjcem, sekretarjem občinskega sveta v Mariboru. Mariborski sindikati so se zelo aktivno vključili že v lanskoletno akcijo, ki je bila sicer kampanjska, je pa kljub temu dobro uspela, poleg tega pa so se sindikati ob njej naučili, kako takšno aktivnost organizirati in voditi. Tako so mariborski sindikati pošteno zagrabili za delo ob obravnavanju rezultatov gospodarjenja po prvih devetih mesecih lanskega leta, kasneje, do končne obravnave zaključnega računa pa so jo še dopolnjevali. Razvili pa so tudi nekatere »svoje« metode preverjanja poteka akcije v združenem delu. Ena izmed njih je vprašalnik in pa preverjanje sprejetih planskih smernic, iz katerih se je jasno pokazalo, ali so v delovnih organizacijah upoštevali vse napotke ali ne. Poleg tega so se občinski sindikati — glede na to, da imajo v Mariboru občinske odbore osemnajstih strokovnih sindikatov — zelo na široko vključili neposredno v akcijo samo in »na mestu samem« preverjali, kako teko razprave v združenem delu.
Tone Kranjc nam je na osnovi tako pridobljenih izkušenj dejal, da je akcija v mariborski občini tekla v redu v večjih delovnih organizacijah, kjer z organiziranjem razprav ni bilo nikakršnih problemov. Nasprotno pa v manjših dblovnih organizacijah, kjer jim primanjkuje ustreznih kadrov, delavci niso dobili informacij in poročil ne ob pravih rokih, ne z ustrezno vsebino. Vsebinsko slabe razprave so bile tudi povsod tam, kjer poslovodne in računovodske »strukture« niso hotele razumeti pomena akcije. Ponekod, žal to število ni tako nepomembno, tudi sindikalni delavci niso dovolj politično podkovani, da bi primerno organizirali in usmerjali akcijo o zaključnih računih. Toda marsikje so že spoznali, da morajo imeti v sindikalnem vodstvu kadre, ki bodo svojemu delu kos in so ob zadnjih volitvah organov izvolili takšne defavce v vodstvo sindikatov. V takšnih sredinah je seveda akcija Zaključni račun 79 tekla mnogo uspešneje, kot drugje. Zelo pozitivno vlogo so odigrala tudi glasila v združenem delu. »Tovarniški« tisk je v Mariboru zelo razvit in tudi to je eden od vzrokov, da so delavci — preko teh glasil — dobili v roke dovolj gradiva za razprave.
Sindikat v Mariboru pa z oceno, oziroma analizo akcije ne bo končal akcije same. Prav te dni teče seminar za predsednike osnovnih organizacij (med njimi je mnogo novo izvoljenih, katerim je jjila akcija ZR pravi »ognjeni krst«). Občinski sindikati bodo pregledali tudi plane gospodarskih organizacij za letošnje leto in primerjali, ali so v skladu Z zahtevami resolucije in prav tako je zahteval, da mari-
borski občinski družbeni dogovor o letošnjem gibanju splošne in skupne porabe (zraven sodi tudi tisti del, ki govori o izplačilih delavcem iz čistega dohodka — določila bivše sindikalne liste) sprejmejo zbori delavcev. Seveda pa bo ob vsakem četrtletju opozarjal delavce, da morajo analizirati rezultate poslovanja in pozorno spremljal potek tega dela akcije »zaključni računi«.
Tone Kranjc sodi, da bo letošnja akcija obravnavanja rezultatov gospodarjenja in sklepna akcija ob zaključnem računu organizirana z mnogo manj težav in da bo vsebinsko mnogo bogatejša. K poglobljenemu obravnavanju rezultatov gospodarjenja bodo delavce silili ne nazadnje tudi letošnji pogoji gospodarjenja, ki seveda ne bodo dovolili skoraj nikakršne »ležernosti«.
sprejeli, niso ocenili, kako se vanje vključujejo stabilizacijski ukrepi, vsebine še niso dodobra pretresli, slabo kaže s-pravočasnim usklajevanjem... Prav tu bo eno težišč sindikalnega delovanje v naprej. Od organizacij, ki programov še nimajo, bo treba zbrati pojasnila, kje in zakaj se je zataknilo in jim pomagati premagati težave.
Še nekaj kaže povedati — v razpravah o lanskem gospodarjenju je bilo kaj malo slišati o delu in gospodarjenju samoupravnih interesnih skupnosti. Delavci o njih pač niso mogli spregovoriti, saj so SIS po stari navadi pošteno v zamudi. Letos zanjo ni tehtnega vzroka, saj jih je sindikat pravočasno opozarjal pa niso uspele pripraviti niti obračuna gospodarjenja v lanskem devetmesečju.
Tudi uspeh
lahko
preseneti
Prejšnji teden smo na seji predsedstva občinskega sindikalnega sveta v Lendavi, katere se je udeležil tudi podpredsednik RS ZSS, Miran Potrč, najprej prisluhnili ocenam akcije zaključni računi 1979, katero so uspešno pripeljali h kraju. Že pri oceni gospodarjenja v lanskem devetmesečju so ugotovili tolikšen napredek, da jih je še večji uspeh ob koncu leta celo presenetil. Slišali smo, da je nekaj organizacij združenega dela svoje delo opravilo že kar vzorno in da kaže, kako bo takšnih vse več.
K temu, da se delavci v združenem delu lendavske občine vse bolj zavedajo pravega pomena te akcije in se je torej tudi vse bolj resno lotevajo, je nedvomno pripomoglo dobro sodelovanje sindikata, občinskega izvršnega sveta, SDK, vseh družbeno političnih organizacij in sploh vseh, ki lahko kakorkoli pripomorejo k uresničitvi zamišljene vloge akcije zaključnih računov. Dela so se skoraj v vseh sredinah lotili pravočasno in družbeno politične organizacije so ga prav zato lahko uspešno usklajevale. Menda od 60 temeljnih organizacij združenega dela, kolikor jih je v tej občini, stabilizacijskih programov niso uspeli pripraviti le v nekaterih v gospodarstvu, nekaj več v negospodarstvu in pa v nekaterih SIS. Vsebina teh ukrepov večji del vsebuje vse elemente, ki omogočajo vsakomesečno ocenjevanje uresničevanja teh programov. V desetih temeljnih organizacijah so stabilizacijski ukrepi še posebej vestno pripravljeni in ovrednoteni s približno 62 milijoni dinarjev.
Še vedno pa bi našli tudi sredine, kjer so ti programi nedorečeni, presplošni — skratka, kdo ve zakaj popisan papir. Velja pa naglasiti, daje v tistih hvale vrednih temeljnih organizacjah zaposle-.nih kar 80 do 90 odstotkov delavcev lendavske občine.
Pri planih je pložaj že manj rožnat. Za srednjeročno obdobje še gre, letnih pa še niso povsod
Roki — da, vsebina pa...
Celjski sindikati so ob lanski akciji zaključni računi ustanovili poseben koordinacijski odbor za učinkovitejše gospodarjenje, katerega naloga je spremljati razprave ob zaključnih računih, priprave srednjeročnega plana in rezultatov ter pogojev gospodarjenja ter seveda organizirati in koordinirati dejavnost članov tega odbora. Ti pa so poleg družbenopolitičnih organizacij občine še predstavniki gospodarske zbornice, SDK, temeljne banke in IS skupščine občine. Koordinacijski odbor je tekoče spremljal dogajanja ob razpravah o rezultatih gospodarjenja v lanskem letu, zadnje tri mesece pa se je sestajal redno vsak teden in sproti razreševal zadeve in ukrepal.
Akcijo zaključni računi 79 pa je njegov predsednik Stane Mele, ki je tudi predsednik občinskega sveta zveze sindikatov v Celju, takole ocenil: »Tole seveda ni poglobljena ocena, ampak šele prvi vtisi«, je dejal, »kajti poročila iz delovnih organizacij šele prihajajo. Sodimo pa, da je akcija pognala korenine, da so v združenem delu v glavnem doumeli, da je takšno analiziranje gospodarjenja potrebno. Razumeli so tudi v družbenih dejavnostih in celo poročila SIS smo dobivali dobra in kar tekoče. Edinole ob planiranju porabe SIS v letošnjem letu se nam je zataknilo v delegatskem sistemu, tako da smo morali z občinske ravni spodbuditi razpravo o rebalansu planovskupne in splošne porabe. Le-te smo potem uspeli zmanjšati za skupno 70 milijonov dinarjev.«
O vsebini pripravljenih gradiv in razprav med delavci pa Stane Mele ni imel več tako dobrega mnenja.
»Akcija je stekla v redu, dokler se pogovarjamo samo o tem, ali so bila gradiva pripravljena in ali je akcija tekla ob predvidenih rokih,« je dejal predsednik koo-rinacijskega odbora za učinkovitejše gospodarjenje. »Koliko so bili delavci v razpravah dejansko aktivni, kakšna gradiva za razprave so dobivali v roke in ali so v
Korenine akcije
Prve, predhodne ocene akcije Zaključni račun 79 so kljub očitnim pomanjkljivostim v njej vsekakor pozitivne. Akcija je pognala korenine, se pravi, da so se tako delavci kot vodstvene strukture tako v združenem delu kot izven njega zavedle, da je potrebna, da koristi prizadevanjem za boljše gospodarjenje, prizadevanjem, da bi delavci čim prej dejansko uveljavili svoje pravice samoupravnega odločanja o pogojih gospodarjenja in razporejanja pridobljenega dohodka. Sindikati so se ob lanski in letošnji akciji nedvomno naučiti, kako jo organizirati in usmerjati ter voditi. Odkrili so tudi, kje so doslej v svojih prizadevanjih grešili, kje so bili premalo »udarni«. Zavoljo tega za letošnjo aktivnost na tem področju njihovega delovanja obljubljajo — da bodo razprave o rezultatih gospodarjenja med letom (ob periodičnih obračunih) in razprave o zaključnem računu 80 še bolje pripravljene, še bolj temeljite in poglobljene.
V__________________________'
delovnih organizacijah izpostavili res tiste težave, ki so ključne in ki so najbolj zmanjševale dohodek, pa je drugo vprašanje. Sodim, da bomo morali ob letošnji akciji krepko pljuniti v roke, da bomo izboljšali vsebinski pristop k analiziranju rezultatov gospodarjenja.«
Bolje, a še pomanjkljivosti
Ob približevanju zaključka naše akcije spremljanja analiz in ocen gospodarjenja organizacij združenega dela v preteklem letu smo se podali po sledi aktivnosti republiških odborov sindikatov dejavnosti, kjer so se povrh stalnega spremljanja akcije domenili tudi — vsak za svojo dejavnost t— za nekaj organizacij združenega dela, ki jim bodo namenili »posebno skrb«. Ta čas že lahko primerjamo, tehtamo in tudi ocenjujemo, kakšne so bile priprave na obravnavo zaključnih računov, kako so potekale in ne~nazadnje, kako so povezovali te razprave z načrtovanjem in oblikovanjem in sprejemanjem stabilizacijskih ukrepov v vseh temeljnih samoupravnih okoljih. Res je, da zapisanih poročil republiški odbori še nimajo — dogovor je, da jih bodo posredovali do sredine tega meseca ustrenim organom Zveze sindikatov Slovenije. Vendar smo v pogovorih z večino sekretarjev republiških odborov zvedeli, da je bila »akcija ZR« tokrat boljša od lanske, temeljiteje so se v organizacijah druženega dela »spopadali« s potmi in stranpotmi gopodarje-nja in samoupravljanja... Vendar pretirano zadovoljstvo bi bilo bržkone napačno, saj smo skorajda v vseh razgovorih zasledili, da so tu in tam še vedno zagate, pomanjkljivosti, ki jih bržčas ne bi bilo treba, če bi se dosledno vedli tako, kot smo se dogovorili v zvezi sindikatov.
V glavnem so se delavci v slovenskem elektrogospodarstvu in v premogovništvu tokrat resno lotili razprave o zaključnih računih. V njihovem republiškem odboru pravijo, da je to bilo zgledno v REK Velenje, v lendavski Nafti in v večini temeljnih organizacij združenega dela
Prve ocene akcije ,
so dali nekateri strokovni sindikati
in občinski sveti ZSS
Vsesplošno zadovoljstvo kljub nekaterim pomanjkljivostim
Obeti,
da bo letos še bolje, povsem utemeljeni
elektrogospodarstva. Precej pikrih pa smo slišali na račun izvajanja akcije v REK Zasavje, saj republiškega odbora o tem, kdaj bo razprava, denimo v TOZD Rudnik Trbovlje, niti obvestili niso, čeprav je bila to ena izmed »vzorčnih« organizacij.
V	gozdarstvu in lesarstvu menijo, da je razlog za boljšo razpravo o zaključnih računih v »njihovih« temeljnih organizacijah združenega dela treba iskati tudi v hkratni razpravi o gospodarskih načrtih in uresničevanju dogovora o družbenem usmerjanju delitve dohodka in osebnih dohodkov. V republiškem odboru sindikata delavcev gozdarstva in lesne industrije so imeli »pod drobnogledom« ducat temeljnih organizacij združenega dela. Ocenjujejo, da so v veliki večini TOZD delavci zelo resno razpravljali o vseh vprašanjih, ki zadevajo gospodarjenje, stabilizacijo in načrtovanje. V ajdovski LIPI so denimo prav na teh zborih sprejeli konkretne ukrepe o zmanjšanju časa, potrebnega za izdelavo posameznih izdelkov, kje in kako bolje izkoristiti surovine in reprodukcijski material in še številne druge varčevalne sklepe. Žal pa so se razprave še vse preveč vrtele znotraj tovarniških plotov, premalo pa so analizirali dohodkovne odnose v delovnih organizacijah, v sestavljenih organizacijah združenega dela in v reprodukcijskih celotah. Nekaj več so spregovorili o tem le v sestavljeni organizaciji združenega dela gorenjske lesne industrije in gozdarstva, skoraj povsod pa šo letele pikre besede na neurejene odnose med proizvajalci surovin, predelovalci in trgovino, kajti prepogosto še srečamo različne vrste izsiljevanj za dvig cen, ne pa dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja. Sodeč po razgovoru v republiškem, odboru sindikata delavcev gozdarstva in lesne industrije so z rezultati akcije zadovoljni. Posebej pa velja omeniti, da se je v njej angažiral ves izvršni odbor republiškega odbora, kar daje akciji poseben pomen, saj ni bila le v domeni sekretarja in predsednika.
Začetek akcije je bil pri slovenskih papirničarjih kritičen, vendar pa je potlej z intervencijo republiškega odbora tega sindikata uspelo speljati »akcijo ZR« v pravi tok. V Mariborskem tisku so slabo pripravili gradivo za javno razpravo, predolgo so odlašali s potrebnimi podatki, sorazmerno dobro pa so se pripravili v tovarni lepenke Tržič, kje se ponašajo tudi z urejenimi odnosi z dobavitelji surovin in s samoupravnim sporazumevanjem z odjemalci njihovih izdelkov.
V	mariborskem PIK, kjer se je angažiral RO sindikata tekstilnih delavcev, je bila razprava zelo zagreta, pravi sekretar RO Jože Klobučar, čeprav so bili uvodni akordi 'nekolikanj čudni, saj se vodilni delavci in vodstvo družbenopolitičnih organizacij niso ujeli z računovodsko in finančno službo. Uvodna informacija ni bila najboljša, vendar pa je potlej stekla razprava predvsem o položaju PIK v panogi in v regiji, o sorazmerno nizkih osebnih dohodkih in dejstvu, da imajo v PIK še precej notranjih rezerv, ki jih bodo morali aktivirati za boljše gospodarjenje. Delavci so dobili tudi podatke, koliko prispevajo za posamezne samou-
pravne interesne skupnosti, žal pa tudi tukaj — očitno tega niso storili nikjer — niso dobili informacij o gospodarjenju s temi sredstvi v samoupravnih interesnih skupnostih.
V kamniškem Utoku je akcija dobro stekla, vendar pa se vodstva družbenopolitičnih organizacij niso opredelila do gradiv in rezultatov. Jože Klobučar nam je dejal, da je to velika napaka, kajti svojo oceno bi morali posredovati zborom delavcev sindikalni aktivisti, ne pa direktorji. V tem sindikatu pa so naleteli še na neki, zanimiv primer: eden izmed direktorjev je v razpravi o zaključnem računu in stabilizaciji med drugim dejal: »Nič nisem mogel storiti, da bi delavci delali boljše. Nobene sankcije nisem mogel izvrševati.« Komentar ni potreben, mar ne?
V Kemični Podnart je sprotno spremljanje gospodarjenja že »udomačeno«, saj so lani temeljito analizirali vse periodične obračune. Na tej osnovi so že tik pred zaključkom poslovnega leta sprejeli tudi gospodarski načrt, ki pa so ga v razpravi o zaključnem računu dopolnili v skladu z dogovorom o družbenem usmerjanju delitve dohodka in sredstev skupne porabe. V ljubljanskem Leku — TOZD Farmacija pa vse ni steklo gladko, čeprav so pravočasno pripravili gradiva. Kot zanimiv pojav navajamo dejstvo, da delavci niso mogli dobiti uvodničarja iz skupnih služb — morda bi lahko bil tudi kdo drug!? — za zbor ob,23. uri, ko naj bi stekla razprava delavcev nočne izmene. Zbor so imeli potlej drugi dan ob 13. uri, kjer pa vsi bržkone niso sodelovali.
V sindikatu gostinskih in turističnih delavcev so zadovoljni s pripravami na »akcijo ZR« ter z njeno izvedbo v mariborskem hotelu Orel, Alpetourovi temeljni organizaciji združenega dela Bohinj in v ljubljanskem hotelu Union. V Orlu so delavci v razpravi o stabilizaciji med drugim dejali, da sodi v stabilizacijsko vedenje tudi naložba v izobraževanje in boljše pogoje dela — povsod pa še, da moramo sprejeti kot stabilizacijsko vedenje tudi ureditev dohodkovnih odnosov v vseh asociacijah združenega dela, še zlasti pa se bosta morala slovensko gostinstvo in turizem temeljiteje povezati s kmetijstvom in živilsko predelovalno industrijo.
Med obrtnimi organizacijami združenega dela velja po ocenah RO sindikata obrtnih delavcev pohvaliti ljubljanski Kroj, ki sodi po mnogih kazalcih v sam vrh v jugoslovanski konfekcijski industriji. V delovni organizaciji »Nova«, ki je nastala lani z združitvijo Birotehnika in Fotoslove-nije in ki sta bili prejšnja leta stalno v težavah, pa tokrat vse kaže, da bodo v skupni organizaciji združenega dela le kos problemom, ki jih imajo pri gospo-darejnju.
Izbrali smo le nekaj ocen republiških odborov. Po svoje so spodbudne, saj kažejo na to, da dobra organizacija in temeljite priprave na vseh ravneh za sprotno spremljanje gospodarjenja in pravočasno ukrepanje rojevajo sadove.
Pripravili: Ciril Brajer Marjan Horvat Boris Rugelj
(MHDMHaBBBaaOBaanHMHU«!
Mika Špiljak obiskal Peko
Poseg družbenega pravobranilca samoupravljanja Slovenije
(Ne)nagrajevanje limitira prizadevanja
Cimosova barka se je nevarno nagnila
Končni rezultati lanskoletnega gospodarjenja organizacije združenega dela Peko, z njenimi osmini TOZD, zgovorno pričajo o doseženih uspehih. Kljub 20-odstotnemu povečanju stroškov je dohodek narasel za 36 %, masa za osebne dohodke se je povečala za 24 %, medtem ko so kar 52 milijonov lahko namenili za akumulacijo. Precejšen del tega uspeha lahko pripišejo izvoznim prizadevanjem v minulih letih, ko jim je sicer prav tu šlo precej trdo, vendar pa so zato danes že izraziti finančni uspehi. Kot so povedali v razgovoru s predsednikom sveta ZSJ Mikom Špiljakom so lani na zahodnoevropskem trgu dosegli za 29 dolarjev višjo ceno za svoje izdelke in pravzaprav s to prodajo dosežejo 6 odstotkov tako imenovanega klasičnega profita. Ti podatki pojasnjujejo tudi hkrati upadanje izvoza na vzhodna tržišča, ki se zmanjšuje že vse od leta 1969.
Kljub takšnim finančnim uspehom, doseženim v zaostrenih pogojih gospodarjenja, pa je pogovor kaj hitro skrenil na področje nagrajevanja. V neposredni proizvodnji so merila za nagrajevanje izdelana in tudi že uveljavljena, čeprav tudi v Peku
velja nekakšen limit, saj delavec za kvaliteto, prihranek na materialu, času lahko zasluži do 25 odstotkov več kot znaša poprečje. Vendar pa bi tudi tu veljalo razmisliti o trditvi Mike Špiljaka, da je vsakršen limit pravzaprav tudi limit delovnih prizadevanj. Zagotovo ne bo lahko, vendar pa bo kljub vsemu treba preiti od dosedanjih še vedno nekoliko subjektivnih ocen in odločitev o učinku na oblikovanje le-tega na povsem konkretnih rezultatih dela.
Medtem ko nagrajevanje po delu v neposredni proizvodnji kljub vsemu še nekako gre, pa je — kot skoraj vsepovsod — tudi tu v delovni skupnosti skupnih služb še vedno na samem začetku. Tristopetdeset zaposlenih v skupnih službah je razdeljenih po različnih sektorjih, zanje je tudi izdelan program dohodka, ki ga lahko sami zvišajo recimo z zmanjševanjem stroškov, vendar pa na ta način ni moč pravičnejše nagraditi prizadevanja posameznih delavcev. Vsekakor bi bilo bolj primerno dati delavcem skupnih služb določeno vsoto dohodka, recimo 100, od tod naprej pa morajo delavci sami pripraviti takšne normative, ki bi jih spodbujali, da bi več in bolje
delali, pa tudi več delali za osebne dohodke. Tudi pri nagrajevanju tako imenovanih režij-cev ne moremo pričakovati — je še posebej poudaril Mika Špiljak — da bomo recept zanj dobili od zunaj.
Posebno pozornost so v pogovoru namenili tudi jubilejnim nagradam, saj so zadnji čas precej razburjale delavce v vseh republikah in pokrajinah. Povsem pravilna je bila odločitev Peka, ki so jo že opredelili v svojem pravilniku, da se jubilejne nagrade podeljujejo za celotno delovno dobo posameznika, ne glede na to, koliko časa je v Peku. Vendar pa je Mika Špiljak pri tem opozoril, da bi morali v pravilniku tudi predvideti možnosti kakšne »špekulacije« tistih sicer izredno redkih posameznikov, ki menjajo službe samo zaradi boljšega OD v drugi OZD. Zato mora biti nekakšen dodatek za stalnost pri;jubilejnih nagradah stimulativna vsebina takšnega pravilnika. Tudi takšne malenkosti namreč, na katere vse preradi pozabljamo, veliko prispevajo k boljšemu in zavzetejšemu delu posameznika in seveda v končnem rezultatu tudi k večjemu dohodku celotne organizacije združenega dela.
Majda Žlender
Ko se je minuli teden mudil na obisku v Sloveniji Mika Špiljak, je govoril sindikalnim delavcem RS ZSS in predsednikom mestnega ter vseh petih občinskih sindikatov v Ljubljani o treh področjih vsebinskih vprašanj. V zvezi s svojimi nedavnimi obiski na Japonskem in Kitajskem je namenil del
pogovora predvsem položaju delavcev in delovnim pogojem ter organiziranosti sindikatov v obeh deželah, potem pa je spregovoril še o pripravah in o pomenu mednarodne sindikalne konference o novem ekonomskem redu, ki bo aprila v Beogradu. Na sliki: z razgovora v republiškem svetu ZSS.
Dolgoletne gospodarske in samoupravne slabosti v koprskem Cimosu so prešle vse meje. Kako je prišlo do tega, je poleg vseh drugih pristojnih institucij proučeval tudi republiški pravobranilec samoupravljanja, ki je ugotovil, »da so odnosi v tem kolektivu zelo neurejeni, da nastaja vse večja družbena škoda in da se stvari že dalj časa ne premaknejo z mrtve točke.« Vinko Kastelic, republiški pravobranilec samoupravljanja je zavoljo tega ocenil, da bo za razrešitev Cimosovega gordijskega vozla potrebna »širša aktivnost zunanjih (republiških) družbenopolitičnih in strokovnih organov.«
Republiški pravobranilec samoupravljanja je zato izdal predlog za »sanacijo razmer« in se hkrati tudi zavzel, da bi republiški izvršni svet skupaj z Gospodarsko zbornico Slovenije ukrepal v skladu neizpolnjenega 2. člena dogovora o temeljih plana Slovenije za obdobje 1976—1980. V njem je med drugim zapisano, da bo Cimos v tem letu sestavil in prodal na domačem in tujem trgu 22.000 osebnih vozil. Hkrati pa tudi, da bodo IMV Novo mesto in Cimos
Koper ter druge zainteresirane organizacije združenega dela v letu 1978 pripravile predlog skupnega razvoja proizvodnje osebnih vozil, avtomobilskih delov in sklopov v naši republiki ter glede na reprodukcijsko dohodkovne povezave dopolnile oziroma sklenile samoupravne sporazume o temeljih planov. Takoj je treba reči, da se ni uresničilo niti prvo niti drugo. Cimos naj bi letos po »začasnem planu« izdelal le 15 tisoč avtomobilov, kar seveda ne zagotavlja ekonomične' in rentabilne proizvodnje. Poleg tega pa je ta delovna organizacija v zelo težkem gospodarskem položaju, saj ima velik devizni primanjkljaj, poleg tega pa tudi nejasno perspektivo v odnosih s Citroenom in drugimi jugoslovanskimi avtomdbilskimi proizvajalci. Še več! Velika verjetnost je celo, da Citroen ne bo obnovil pogodbe o skupnih vlaganjih in kooperacijske pogodbe, ki poteče čez dve leti.
Vse to je obravnaval tudi delavski svet Cimosa, ki jc sprejel »program ukrepov«, ki pa po oceni republiškega pravobranilstva samoupravljanja ni porok za uspešen gospodarski razvoj in
ureditev samoupravnih odnosov. Zato je Cimos tik pred izrekom ukrepov družbenega varstva_____
Zgodba zase je seveda povezovanje Cimosa z IMV. Bržda bi ob tem kazalo povedati, da je to še zlasti otežkočeno, ker se v tem (ne)povezovanju soočata dva nasprotujoča si koncepta avtomobilske proizvodnje na Slovenskem. Hkrati pa tudi, da prevlada enega pomeni konec drugega in s tem tudi vodilnih pozicij njegovih zagovornikov. Do tega pa bo slej ko prej moralo priti, kajti zdi se, da je bil doslej prav to glavni plot v zbliževanju slo-vciiske, da ne rečemo celo jugoslovanske avtomobilske proizvodnje. Pri vsem tem je najbolj žalostno morda prav to, da se med seboj lažje dogovarjajo veliki francoski avtomobilski proizvajalci, kakor pa dva njihova slovenska pastorka____
Poseg družbenega pravobranilstva Slovenije, ki se je v svojem predlogu tudi zavzel, da bi pri uresničitvi tistega kočljivega 2. člena sodelovala tudi Izvršni svet Skupščine Slovenije in Gospodarska zbornica, se zdi zato tem bolj upravičen.
Ivo Kuljaj,
.	N
Kdaj po službenih opravkih?
Na nedavni razširjeni seji zveznega odbora sindikata delavcev uprave, pravosodja in finančnih organizacij so ostro kritizirali delo strokovnih služb v negospodarskih dejavnostih. Ena izmed anket o izgubljenih delovnih urah je namreč pokazala, da v združenem delu ne izgubimo največ časa zaradi boleznin, kar smo mislili doslej, marveč zato, ker ljudje zapuščajo delovno mesto, kadar morajo pred okenca strokovnih služb raznih SIS, da bi uredili to ali ono zadevo, po delovnem času pa so ta okenca zaprta.
Na seji so zato predlagali, da je treba delovni čas ob okencih različnih uradov takoj prilagoditi potrebam in željam delovnih ljudi. To pa ne bo
lahko, ker bodo morali zato v strokovnih službah delati tudi popoldne. Razen tega je potrebna tudi boljša organizacija dela teh služb, ki so bile zaradi ugodnejših pogojev in večjih OD privlačne za zaposlovanje in so se zato v njih tudi brez potrebe nabirali zaposleni. Zanimiv je tudi predlog, naj bi strokovne službe SIS in drugih negospodarskih dejavnosti sodelovale s strokovnimi službami v združenem delu tako, da bi delovne skupnosti v združenem delu za delavce svojih TOZD opravljale vse administrativne naloge, zaradi katerih morajo zdaj delavci odhajati med delom v KS in pred okenca bank ter samoupravnih interesnih skupnosti.
V. O.
___________________________________________y
Kaj z neraztovorjenimi vagoni — SR Slovenija
Hitreje in ceneje
Po velikanskem razburjenju, ki ga je povzročilo neizto-varjanje vagonov med novoletnimi prazniki, glasnem iskanju vzrokov in krivcev in ponujanju takšnih ali drugačnih rešitev med organizacijami združenega dela in železniškim gospodarstvom, se je v slabih dveh mesecih od tedaj vzdušje kar nekako pomirilo in vse manj slišati o tej problematiki. S pomočjo naših sodelavcev po republikah in avtonomnih pokrajinah smo skušali pogledati, kakšno je danes stanje na železniških tirih, ali ob sobotah in nedeljah še stoje polni vagoni in kaj nameravajo železniški delavci sami pokreniti za hitrejši, kvalitetnejši in predvsem cenejši prevoz.
Kljub nekaterim težavam, ki so jih.naši sodelavci imeli pri zbi-
ranju podatkov, vendarle mislimo, da smo uspeli zbrati tiste najbolj karakteristične, ki pa v ničemer ne omiljajo stanja, ki se je razkrilo med novoletnimi prazniki. Še vedno se dogaja, da ob koncu tedna ostane na železniških tirih več sto in celo tisoč polnih vagonov, vagonov, ki bi bili marsikje tako potrebni. Predvsem pa bi lahko s hitrejšim iztovarjanjem vagonov veliko prispevali k zmanjševanju vsote, ki jo vsako leto namenjamo v devizah za izposojanje tujih vagonov. Samo za vagone lani izposojene v tujini bomo letos odšteli dobrih 700 milijonov deviznih dinarjev. To pa je že kar čedna vsota, ki bi jo lahko namenili za nekatere druge, veliko nujnejše zahteve in potrebe.
Zagotovo tudi za moderniza-
cijo naših železnic, ki iz leta v leto prepeljejo manj blaga, čeprav je hkrati znesek, ki ga namenjamo cestnemu prometu zaradi nenehne dražitve naftnih derivatov, skoraj vsak dan večji. Čeprav skupnost jugoslovanskih železnic predvideva, da bi že danes lahko glede na svoje transportne možnosti prepeljali okoli 60 odstotkov vsega blaga, pa se trenutni obseg prevoza giblje med 25 in 30 odstotki. Tudi tu je torej še ogromno možnosti za prihranek v organizacijah združenega dela, zato najbrž opozorila železnic ne bi smela naleteti — čeprav je občutek, da vendarle so — na gluha ušesa.
Obenem pa je prav to tudi ena izmed poti, da končno zmanjšamo izredno visoke stroške transporta v cenah naših izdel-
kov. Ti namreč znašajo kar 17 odstotkov, kar je v primerjavi z deležem, ki ga v nekaterih razvitejših deželah namenijo za prevoz — od 4 do 6 odstotkov cene izdelka — izredno visoko. Malce več posluha v organizacijah združenega dela za iztovarjanje vagonov med prazniki ali dela prostimi dnevi torej ne bi bilo odveč. Resda pri tem ne smemo pozabiti na značilne odgovore, da je pač v teh dneh nujno plačevati nadure, oziroma dražje nedeljsko in praznično delo. Vendar pa se bo to kaj kmalu obrestovalo, seveda le ob usklajenem sodelovanju tako železniškega gospodarstva, carinskih služb in organizacij združenega dela.
Vsekakor ne moremo več čakati le na nekakšno pomoč »od zunaj«, pa najbrž tudi uteme-
ljene zahteve železnice, da se precej povišajo dosedanje leža-rine — te znašajo sedaj na dan vsega 550 dinarjev — ne bodo razrešile zapletene situacije. Tudi v samih organizacijah združenega dela bomo morali poiskati možnosti za hitrejše iztovarjanje, prvi korak bi bil vsekakor lahko podroben pogled v samo organizacijo tega dela. Najbrž bo marsikje še mogoče najti kakšno rezervo, zmanjšati stroške in v končni fazi tudi ceno svojega izdelka. Takšni prihranki, o katerih pa še vse preveč neradi spregovorimo, so in morajo biti v letošnji stabilizacijskih prizadevanjih pomemben prispevek. Morda celo tolikšen, da bomo jutri namenili del teh sredstev za nabavo sodobnih razkla-dalnih naprav in takšne organi-
zacije dela, ki nam bo prinesla še večji prihranek.
Res je, da vseh teh nalog, ki jih narekuje ta »začarani krog«, s katerim se srečujemo na naših — tudi slovenskih — železnicah ne bomo opravili čez noč, vendar pa je tudi res, da ne moremo enostavno pristajati na to, da je nekako samo po sebi razumljivo, da ob prostih dnevih na železniških tirih stoje polni vagoni. Od 5.500 vagonov — polnih seveda — ki so razburjali slovensko javnost po novolenih praznikih, je število neiztovorjenih vagonov ob koncu tedna zdrknilo na 1000 dc 1.500 vagonov na tirih slovenske železnice. Minimalen uspeh saj ne smemo pozabiti, da so bil novoletni prazniki vendarh daljši od dveh dni.
Majda Žlende
7 dni v sindikatih
*
DE
stran 5
Občni zbori sindikalnih organizacij v celjski občini
S seje republiškega odbora sindikata delavcev energetike Slovenije
Delavci	Dogovor v središču
prevzemajo vodstva
Analize letošnjih občnih zborov 303 osnovnih organizacij sindikata v celjski občini kažejo, da so bili le-ti organizacijsko, kadrovsko in vsebinsko dobro pripravljeni. 221 osnovnih organizacij je dobilo nove predsednike, kar kaže, da se vodstva osnovnih organizacij pomlajujejo in da so letos v njih volili ljudi takšnih struktur, ki ponujajo jamstvo za še boljše delo.
Razprava predsedstva občinskega sveta ZSS v Celju, ta je bila minuli ponedeljek, pa kaže, da se sindikat v Celjski občini še vedno srečuje z nekaterimi, za delo izredno pomembnimi problemi. Tako je izčrpna analiza opravljenih občnih zborov pokazala na več težav, s katerimi se osnovne organizacije ZSS še srečujejo. Razčlenjevalci ugotavljajo, da je bila udeležba na občnih Zborih v mnogo primerih na meji sklepčnosti. Ponekod, kot na primer v Kovinotehniki, TOZD Veleprodaja so morali občni zbor zaradi nesklepčnosti celo preložiti, v Hmezadu, TOZD Mlekarna pa več kot uro čakati na zamudnike. Med najslabše obiskane občne zbore sodijo še OOZS v Merxovi TOZD Grosist, Ingradovi TOZD Proizvodni obrati, v Železarni Štore sta bili to osnovni organizaciji v ; TOZD Transport in Energetika, v Hmezadu pa poleg mlekarne še osnovna organizacija v TOZD Vrtnarstvo. V treh primerih pa so s pripravami na občne zbore tako zavlačevali, da jih do roka niso — opravili! To se je zgodilo v Zlatarni, TOZD Maloprodaja, v Temeljnem sodišču — enota Celje, ter v Izletnikovih skupnih službah.
Zamude so bile ponekod objektivne narave, v glavnem pa kažejo na premajhno zavzetost in odgovornost predsednikov ter članov izvršnih odborov. Pri tem ne gre prezreti tudi neodgovornosti posameznih članov občinskega sveta, ki so bili zadolženi za pomoč osnovnim organizacijam, vendar je niso nudili. V 25 primerih še sploh niso udeležili občnih /borov!
ki organizacijsko in vsebinsko izstopajo so na občinskem sindikalnem svetu izdvojili vrsto osnovnih organizacij. Med najboljše so uvrstili Ingradovo TOZD Mehanizacija, MerxovoTOZD Prodaja, osnovno organizacijo celjskega Gradisa, štorske tovarne traktorjev ter osnovno organizacijo cinkarniške TOZD TI02.
V minulem obdobju so se celjski sindikati reorganizirali z 285 na 306 osnovnih organizacij. V istem obdobju je vodstvom uspelo tudi vnesti novo vsebino dela. Tako so razprave na opravljenih občnih zborih, zdaj so v teku že razprave na konferencah, pokazale, da se članstvo bolj kot kdajkoli prej ukvarja z družbenoekonomskimi problemi, z ocenjevanjem resnične delitve po delu, z boljšim gospodarjenjem in z odnosi vodilnih struktur do delavcev in do sindikata. Tako ugotavljajo, da se v nekaterih kolektivih še ohranja miselnost vodstvenih struktur, kako njihova udeležba na sestankih OOZS ni pomembna, zato se niso udeležili niti občnih zborov in so prenekateri nerazčiščeni problemi tako ostali v mejah razprav samih delavcev. Zanimiv je tudi primer iz EMA, kjer se politični aktiv ni strinjal s predlaganimi kandidati za predsednike osnovnih organizacij sindikata. Po razčiščevanju in skupnih razpravah šo nato osnovno organizacije v dveh primerih kljub temu predlaganega kandidata izvolile.
, Predsedstvo občinskega sveta ZSS v Celju ugotavlja, da je struktura novo izvoljenih vodstev mnogo boljša od predhodnih in s tem ponuja garancijo za boljše delo. Ob tem pa seveda občinsko vodstvo postavlja pred novo nalogo — čimprejšnjo usposobitev teh vodstev, saj gre v veliko primerih za ljudi iz neposredne proizvodnje, ki se s tovrstnim delom in odgovornostjo še niso srečevali in jih je treba zdaj hitro izobraževati. Zato jih bodo nemudoma vključili v že ustaljeno prakso dodatnega, seminarskega šolanja.
Med opravljene občne zbore*
Janez Sever

KO POPUSTI DISCIPLINA. Na nekem občnem zboru v večji delovni organizaciji so delavci povedali tudi to, da so zaradi nediscipline in nenehnega zapuščanja delovnih mest sami ukrepali.
V oddelku, kjer je pri nekaterih delavcih povsem odpovedala odgovornost in samoupravljalska za- ' vest, saj so nekateri delavci stroje kar zapustili in odšli — domov, so nekaj minut po začetku dela — zaklenili vrata__S tem so sicer
nedisciplinirane primorali, da sri ostali ves delovni čas v'prostoru, niso pa uspeli doseči tiste storilnosti, ki bi te delavce postavila ramo ob rami pridnim. Tako je, če niso urejeni sistemi nagrajevanja po resnično. vloženem delu____
L____________________________J
Na zadnji seji Republiškega odbora sindikata delavcev energetike Slovenije je bil v težišču obširnega dnevnega reda dogovor o uresničevanju družbene usmeritve razporejanja dohodka v letu 1980 in udeležbe v skupnem prihodku.
»Čimprej bo treba dograditi samoupravni sporazum o skupnih načelih in merilih razporejanja dohodka in oblikovanja sredstev za osebne dohodke in sklada skupne porabe v tej dejavnosti,« je eno stališč, ki jih je na seji sprejel republiški odbor energetike.. Planske akte udeležencev za leto 1980 bodo uskladili z usmeritvami resolucije in dogovora ter z elektroenergetsko bilanco za letošnje leto. Dokler tega ne bodo dosegli, bodo organizacije združenega dela v energetiki ne glede na dohodkovno uspešnost razporejale osebni dohodek v višini, ki je bila izplačana za lanski november.
Druga pomembna naloga izhaja iz 9. člena dogovora — takoj in dokončno bodo oprede-J lili izvajalce oziroma udeležence j v skupnem prihodku v prometu z I električno energijo. To so te-I meljne organizacije proizvodnje
premoga in proizvodnje, prenosa ter distribucije električne energije, ki celotni prihodek pridobivajo z udeležbo v skupnem prihodku pri prometu z električno energijo. Isto velja tudi za DSSS delovnih in sestavljenih organizacij, ki svoj celotni prihodek v pretežni meri pridobivajo s svobodno menjavo dela s temeljnimi organizacijami osnovne dejavnosti. Vključene so tudi TOZD, ki pridobivajo celotni prihodek na ta način ali po drugih osnovah s TOZD osnovne dejavnosti, za katere opravljajo storitve in tako posredno sodelujejo pri skupnem proizvodu. Pogoj zanje je, da izpolnjujejo določila samoupravnega sporazuma o skupnem prihodku, ki določa dogovorjene osnove in merila za pridobivanje celotnega prihodka za te storitve, opravljene za osnovne dejavnosti. Tako je še z malimi rudniki, če večji del premoga dobavljajo termoelektrarnam. Podpisati morajo samoupravni sporazum o skupnem prihodku, ki določa oblikovanje cene premoga ter premogovnikov po enakih načelih kot za ostale TOZD premogovništva v elektrogospodarstvu.
To se mora opredeliti v posebni pogodbi o ceni premoga. Na koncu imajo to možnost še druge TOZD energetskega gospodarstva, če se vključijo V dohodkovno povezavo in postanejo podpisnik samoupravnega sporazuma o skupnem prihodku in samoupravnega sporazuma o temeljih plana.
Za vse ostale temeljne organizacije v delovnih in sestavljenih organizacijah elektrogospodarstva in rudarstva Slovenije veljajo resolucija in ostale določbe dogovora o uresničevanju družbene usmeritve razporejanja dohodka.
Člani republiškega odbora sindikata energetike so sprejeli še več stališč, ki določajo oblikovanje sredstev za enostavno reprodukcijo, sredstev za osebne dohodke v elektrogospodarstvu kot celoti in posebej v premogovništvu in SIS elektrogospodarstva. Predlagali so še vrednosti, v katerih naj planirajo in izplačujejo posamezne kategorije sklada skupne porabe in izplačevanje materialnih stroškov v letu
Konferenca osnovnih organizacij sindikata rudnika lignita Velenje
Stališča tudi uveljaviti
Delegati osnovnih organizacij sindikata delovne organizacije rudnik lignita Velenje s j na seji konference OO ZK, ki jc. bila 24. februarja, ocenili delo v zadnjem dveletnem obdobju ter po razpravi o prihodnjih nalogah izoblikovali prihodnjo delovno usmeritev konference osnovnih organizacij sindikata delovne pr-ganizacije rudnik lignita Velenje. Dokaj podrobno so spregovorili o vseh vprašanjih, s katerimi se v tem trenutku sooča ta
4.500*članski delovni kolektiv.
Posebej uspešne so bile tiste delovne organizacije sindikata, ki so uspele organizirati delo v okviru sindikalnih skupin in jih tudi spodbujati za delo. Sicer je sindikalna organizacija v rudniku lignita, Velenje v obdobju med dvema volilnima sejama" konferenc sproti preverjala učinkovitost opravljenih nalog ter delovne usmeritve, kadar je bilo to potrebno, tudi dopolnjevala.
Tenteljna naloga osnovnih organizacij zveze sindikatov in njihovih organov je bila nova samoupravna organiziranost in urejanje družbenoekonomskih odnosov. Zdaj deluje v okviru delovne organizacije rudnik lignita Velenje 11 temeljnih organizacij združenega dela in 3 delovne skupnosti. Žal pa v okviru sestavljene organizacije združenega dela rudarsko elektroenergetski kombinat Velenje še niso uveljavljeni medsebojni dohod-
kovni odnosi. Gre za' dohodkovne odnose med temeljnimi organizacijami združenega dela znotraj energetskega kompleksa kombinata kot med kombinatom in združenimi podjetji elektrogospodarstva Slovenije. Uveljavljena pa tudi še ni svobodna menjava dela med temeljnimi organizacijami in delovnimi skupnostmi skupnih služb.
V
Marijan Lipovšek
Kaj z neraztovorjenimi vagoni — AP Vojvodina
Rezerve železnice
Prevoz blaga po železnici se ni povečal toliko, kot smo pričakovali —- je povedal namestnik direktorja delovne organizacije ŽTP v Novem Sadu Nikola Zur-kovič. Po eni strani zato, ker so v zadnjem desetletju cestna vozila znatno pritisnila železniški blagovni prevoz na drugi tir. To zlasti velja na krajših relacijah, kjer je prevoz brez voznega reda in brez pretovarjanja velika prednost, po drugi strani pa zato, ker zastarele vojvodinske železnice niso v stanju opraviti mnogo večjega potniškega, še zlasti pa tovornega prometa.
— Prejšnje leto so v Vojvodini tovorni vagoni poprečno čakali 28 ur na natovarjanje ali pa iztovarjanje — nam je povedal šef operativne službe novosad-
ske železniške delovne organizacije Sreten Radovič: To pa je precej časa. Zaradi tega je naša storilnost nizka. Zgrešeno pa bi bilo, če bi odgovornost za to /vračali samo na železnico.
Za kaj gre!
Prejšnja leta je bil bencin še razmeroma poceni, zaradi tega pa tudi prevoz po cestah, železnice pa so v določenem smislu razvadile delovne organizacije. Samo tako so lahko ohranile to ceno za svoje odjemalce, da niso zaračunavale ležarine. Te stroške so pokrivale železnice. Zdaj, ko so razni ukrepi usmerjeni ,k ekonomičnejšemu gospodarjenju in stabilizaciji gospodarskih tokov, se blagovni prevoz vse bolj usmerja na železnice. V delovnih organizacijah pa se še ne
zavedajo dejstva, da je ta prevoz lahko zares cenejši le v primeru, če tesneje sodelujejo z železnico. Velika večina delovnih organizacij v Vojvodini, razen nekaj večjih, ni pripravljena na železniški prevoz.
— Zadnji čas bi bil — pavi namestnik direktorja Nikola Zurkovič, da bi se delovne organizacije nehale tako udobno obnašati in da bi zagotovile kontinuiteto natovarjanja in iztovar-janja ne glede na praznike, saj bi bilo to v korist delovnih organizacij in vse naše skupnosti. Gre za odkrivanje naših rezerv in zato delovne organizacije ne morejo biti v tem pogledu ravnodušne.
To je tisto, kar železniška delovna organizacija v Vojvodini
pričakuje od tamkajšnjega gospodarstva. Vojvodinsko gospodarstvo pa po svoji strani pričakuje od železnice, da bo z združevanjem sredstev ustvarila takšne možnosti, da bo prevoz blaga zadovoljiv za gospodarstvo. Gospodarstvo želi imeti sodobne tovorne postaje, kjer bo natovarjanje in iztovarjanje potekalo v štirih izmenah in kjer ne bi ustavljali dela zaradi mraka, dalje hoče kontejnerje, kakršne . so Slovenci že ponudili. S tem bi pospešili natovarjanje in iztovarjanje. Dalje potrebujejo posebne tovorne vagone, še zlasti za kmetijstvo, vagone za prevoz sadja, vagone — hladilnike in tako dalje. S tem bi zadovoljili večstranske želje gospodarstva. To dobro vedo tudi pristojni or-
gani v železniški delovni organizaciji, saj so nam pripovedovali, da natovarjanje ali iztovarjanje vagonov ljubljanske železniške organizacije traja največ 2 uri, pri drugih vagonih pa 5 do 6 ur. Za vse to pa je potreben denar. Za to, pa tudi za vzdrževanje železniških prog. Za ilustracijo naj navedemo, da obnova enega kilometra železniške proge velja skoraj 8 milijonov dinarjev. To
Piše:
Zoltan HataUr
pa je zelo mnogo in potrebno bi bilo večletno trdno medsebojno povezovanje in varčevanje, da bi Vojvodina nadomestila zamudo na tem področju.
Na tovornih postajah v Vojvodini vsak dan natovorijo ali pa iztovorijo 40.000 do 45.000 ton blaga, pravi Sretan Radovič. Če bi imeli sodobne tovorne postaje in vagone, in če bi več delovnih organizacij imelo industrijske tire, bi lahko najmanj za trikrat povečali prevoz blaga po železnici.
To je velika rezerva vojvodinske železniške delovne organizacije, ki bi jo pri sedanji ravni opremljenosti lahko bolje izkoriščali kot jo, saj — kot smo slišali — te dni čaka na postajah 200 do 300 praznih vagonov.
SZDL danes
Družbeno-politično izobraževanje čim bolj povezati s prakso
Socialistična zveza je v skladu s svojo ustavno vlogo” prevzela dobršen del nalog in obvez na področju družbenopolitičnega usposabljanja. Istočasno pa tudi druge DPO teoretično in za praktične potrebe političnega in samoupravnega delovanja izobražujejo svoje članstvo. Pri programiranju, organiziranju in uresničevanju družbenopolitičnega usposabljanja je tako prihajalo (v manjši meri paše prihaja) tudi do podvajanja in prekrivanja posameznih (seminarjev, političnih šol, posvetovanj itd.) izobraževalnih programov in oblik.
V preteklih letih se je tako vedno bolj kazala potreba po usklajevanju in koordiniranju programov in oblik idejnopolitičnega usposabljanja. V ta namen so tako pri RK SZDL kot v občinah v letih 1977 in 1978 ustanovili koordinacijske odbore za usklajevanje programov družbenopolitičnega izobraževanja tako delegatov, aktivistov in delovnih ljudi. Republiška konferenca SZDL je leta 1978 sprejela tudi temeljni program izobraževanja delegatov, članice koordinacije (Zveza komunistov, sindikati, ZSM) pa so se dogovorile o sistemu in oblikah družbenopolitičnega izobraževanja v občinah.
Koordinacijski odbor za družbenopolitično izobraževanje pri Predsedstvu RK SZDL je v začetku letošnjega leta pripravil analizo vsebine in izkušenj skupnega načrtovanja in uresničevanja programov družbenopolitičnega usposabljanja v letu 197 8 in 1979.
Opravljena analiza in konkretne izkušnje kažejo, da so bili v prvem letu uresničevanja enotnega temeljnega programa druž-benopolitičnega izobraževanja v občinah in na drugih ravneh doseženi pomembni premiki in rezultati. Najpomembnejša je
predvsem ugotovitev in dejstvo, da je tovrstno usposabljanje delegatov in aktivistov pridobilo takq na kakovosti kot na množičnosti. Skupni programi so pripravljeni bolj vsestransko, njihovo uresničevanje pa je vse bolj poglobljeno in sistematično.
Pomembna je ugotovitev, da je manj podvajanja, udeležba na posameznih oblikah usposabljanja pa je boljša in bolj zavzeta. Izboljšala se je tudi skrb in odgovornost posameznih DPO, ki evidentiranju in izboru kandidatov za družbenopolitično usposabljanje namenjajo vedno večjo pozornost. Podatki za večino slovenskih občin kažejo, da so v pretekli izobraževalni sezoni koordinacijski odbori pri občinskih konferencah SZDL zadovoljivo uskladili skupne programe izobraževanja. Celo več, marsikje jim je že uspelo, da so oblikovali občinske predavateljske.,,, aktive, slušateljem pa zagotovili enotno gradivo oziroma literaturo.
Večji del potreb in interesov in s tem programov usposabljanja je tako usklajenih. Seveda poleg skupnih programov (okoli 10% občin še ni ustanovilo koordinacijskih odborov) za družbenopolitično usposabljanje svojih članov in delegatov skrbijo tudi druge družbenopolitične organizacije. Pri tem pa je
Družbenopolitično
izobraževanje
delegatov
Podatki iz 49 slovenskih občin kažejo, da so v 74 občinah že sprejeli usklajene programe družbenopolitičnega usposabljanja. Število slušateljev različnih oblik izobraževanja se je v primerjavi s predhodno sezono povečalo za okoli 12%. Največji kakovosten in številčen napredek so zabeležili pri usposabljanju delegatov. V okoli 800 različnih seminarjev, predavanj in drugih oblik usposabljanja je bilo v izobraževalni	sezoni
1978-79 aktivno vključenih preko 30 tisoč delegatov.
V	__________J
izredno pomembno, da je vse več izobraževalnih nalog in akcij usklajenih, da je prišlo do ustrezne delitve dela, da ni nepotrebnih podvajanj itd. Ob tem pa raste tudi kakovost in množičnost družbenopolitičnega usposabljanja.
Ob pozitivnih premikih in rezultatih, ki smo jih dosegli v prvem obdobju usklajevanja programov družbenopolitičnega usposabljanja pa velja opozoriti tudi na nekatere težave in slabo-
sti. V Sloveniji imamo še vedno okoli 15 % občin (občinskih konferenc SZDL), ki niso ustanovile koordinacijskih odborov, nekaj pa je tudi primerov zgolj formalnega usklajevanja izraženih potreb in interesov. V posameznih občinah so skupni in sicer usklajeni programi premalo diferencirani in prirejeni, vsled česar tu in tam še vedno prihaja do prekrivanja. V občinah poleg svojih slabosti ugotavljajo, da tudi na republiški ravni (med vodstvi DPO) programi usposabljanja često še niso dovolj proučeni in usklajeni.
V procesu uresničevanja posameznih programov družbenopolitičnega izobraževanja se nam še vedno dogaja, da so to često le predavanja in teoretična razglabljanja. Nedvomno je tudi to potrebno. Toda usposabljanje delegatov in aktivistov je sodeč po izkušnjah najbolj učinkovito vedno takrat, kadar je neposredno povezano s potrebami politične in samoupravne prakse.
Prvi koraki na področju bolj načrtnega družbenopolitičnega usposabljanja so storjeni. Doseženi rezultati so ohrabrujoči. Koordinacijski odbori pri RK SZDL in v občinah morajo zato odgovorno opraviti sprejete obveznosti, pri čemer morajo ustvarjalno sodelovati vsefrontne družbenopolitične organizacije. Koordinacijski odbori za družbenopolitično usposabljanje morajo postati mesto, kjer bodo poglavitni nosilci izobraževanja usklajevali svoje interese in potrebe, ustvarjalno kritično obravnavali in usklajevali pripravljene predloge programov ter se dogovarjali za skupne programe in oblike družbenopolitičnega izobraževanja. To je toliko bolj potrebno, ker vseh možnosti in oblik konkretnega, učinkovitega, usklajenega in množičnega družbenopolitičnega usposabljanja še nismo izkoristili.
------------------------------------------- .
Več kot 700 dejavnikov (izvajalcev) usposabljanja
V SR Sloveniji organizira in uresničuje programe družbenopolitičnega izobraževanja več kot 700 različnih dejavnikov. Med njimi so najpogostejše družbenopolitične organizacije, delavske univerze, skupščine družbenopolitičnih skupnosti, razna društva in zveze itd. V pretekli (1978- 79) izobraževalni sezoni so v različnih oblikah družbenopolitičnega usposabljanja največkrat obravnavali teme in vprašanja povezana z delovanjem delegatskega in skupščinskega sistema, Zakonom o združenem delu, vlogi subjekti vnih sil, položajem delavca v združenem delu, krajevno in občinsko samoupravo, planiranjem, informiranjem itd.
V_______________________________________________________z
IZ PRAKSE SODISC ZDRUŽENEGA DELA
Piše: Ivan Žužek
Če je invalidnost nastala zaradi nesreče pri delu, lahko delavec poleg nadomestila osebnega dohodka uveljavlja kot odškodnino tudi rento
Delavka si je pri čistilnem stroju poškodovala prste. Temeljna organizacija se je upirala plačilu odškodnine z izgovorom, da je za škodo odgovorna delavka sama, ker se ni ravnala po predpisih o varnosti pri delu.
Pred sodiščem združenega dela je bilo ugotovljeno, da je delavka opravljala nevarno delo in da je za škodo objektivno odgovorna temeljna organizacija. Delavki je bila priznana odškodnina za negmotno škodo, delno pa tudi odškodnina za gmotno škodo. Sodišče je namreč zavrnilo zahtevek za plačevanje jente, ker delavka zaradi in valid-snoti svojega dela ni mogla več opravljati. Razporejena je bila na drugo delo, vendar na tem delu ni imela tako visokih osebnih dohodkov, kot na prejšnjem. Sodišče je menilo, da delavec rente ne more uveljavljati, ker ima pravico do nadomestila osebnega dohodka v skladu s statutom Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Razliko osebnega dohodka mora torej delavka dobiti pri skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zato te razlike ne more zahtevati od temeljne organizacije.
Pritožbeno sodišče se je sicer strinjalo s stališčem sodišča prve
stopnje, da je delavka upravičena do nadomestila v smislu 153 člena navedenega statuta, vendar nadomestilo zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem delu najpogosteje ne pokriva celotne razlike, čeprav je invalidnost nastala zaradi nesreče pri delu. Delavec je namreč upravičen do razlike le po izračunu, pri katerem se upošteva osnova osebnega dohodka skupine delavcev, v kateri je delavec delal pred nastankom invalidnosti, oziroma skupine delavcev, v katero je bil kot invalid napoten na delo. Ker je med obema osnovama časovna razlika in ker se osebni dohodki vsaj nominalno povečujejo, ta razlika ni dejanska razlika v osebnem dohodku, zato je'nadomestilo manjše od škode, ki jo delavec utrpi.
Delovni invalid, ki se je ponesrečil na delu in zato utrpel škodo, za katero odgovarja temeljna organizacija, sme torej poleg nadomestila osebnega dohodka zahtevati tudi rento od temeljne organizacije tako, da pri osebnem dohodku ni prizadet. Z rento se pokriva celotna dejanska škoda oziroma tisti del razlike, ki ni pokrit z nadomestilom skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
k
r	\
V družboslovni zbirki založbe Delavska enotnost je izšla knjiga:
Stevan Bezdanov:
ZDRUŽENO DELO IN IZOBRAŽEVANJE
Knjiga predstavlja aktualen prispevek k razvoju samoupravne teorije vzgoje in izobraževanja ter k uresničevanju ustavne zasnove združenega dela na področju vzgoje in izobraževanja.
. Cena 190din.
Knjigo lahko naročite na naslov TOZD Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, oz. kupite v naši knjigarni naTavčar-jevi 5 v Ljubljani.
^___________________________________________)
Kaj z neraztovorjenimi vagoni —A P Kosovo
Modernizacija je nujnost
V zadnjem času se na Kosovu lotevajo vrste ukrepov, da bi čim uspešneje izvajali stabilizacijske ukrepe, vendar pa v posameznih gospodarskih panogah nastajajo razne nepredvidene težave. Ko gre za železnico in ukrepe, ki se jih lotevajo, da bi stabilizirali gospodarstvo in zmanjšali L gube je treba povedati, da so v zamudi. Železni-ško-transportna oti^anizacija Priština je zelo mlada organizacija združenega dela, saj je bila oblikovana šele pred nekaj leti.
Na nedavni seji predsedstva sveta Zveze sindikatov Kosova je predsednik pokrajinskega od-^ bora sindikata prometa in zvez sicer pa tudi predsednik akcijske konference ŽTO Priština Hafiz Šalja povedal, da so morali za-
radi gneče, ki so jo povzročili vagoni na postaji Zrze, pozvati organizacije združenega dela, naj pospešijo natovarjanje in izto-varjanje vagonov.
Ta ugotovitev nas je spodbudila, da smo se obrnili na vodjo operativnega oddelka ŽTO Priština Milorada Jorgiča, naj nam pove kaj več o tem vsakodnevnem pojavu.
ŽTO Priština, pravi Jorgič, dobi vsak dan 300 do 400 vagonov, ki bi jih morali iztovoriti, resnično pa jih samo 200 do 250. Težava je v tem, da vagone izro-varjajo same delovne organizacije, in to pretežno ročno. Vagoni na posameznih postajah stojijo po 36 do 44 ur in prav zaradi tega nastaja velika zmeda. Velika sla-1 bost je tudi pomanjkanje vago-
nov za natovarjanje blaga drugim delovnim organizacijam združenega dela. Jorgič je še povedal, da velika zmeda pri natovarjanju vagonov nastaja na koncu tedna, zlasti v petek, soboto in nedeljo, ko organizacije združenega dela ne delajo.
Na vprašanje, kakšnih ukrepov se lotevajo zoper organizacije združenega dela, ki pravočasno ne spraznijo vagonov, je odgovoril, da se v glavnem lotevajo sankcij, ki so urejene z zakonom, zaračunavajo ležarino. Morda bi se lqtevali tudi kakšnih drugih ukrepov vepdar železniško-tran-sportna organizacija ni dovolj mehanizirana, premalo je zmogljivosti na postajah in zato ne morejo sami reševati teh vprašanj. Na hitrejše iztovarjanje
vplivajo tudi carinske formalnosti, saj tudi carina ni dovolj usposobljena za to opravilo.
Na vprašanje ali se povečuje zanimanje za prevoz blaga po železnici, nam je odgovoril, da zaradi prekinitve proge v General Jankoviču količina blaga ni povečana, ker ves tovor vozijo prek Niša.
Sogovornik je znova poudaril, da do zamud pri iztovarjanju in natovarjanju vagonov izključno prihaja zaradi slabe organiziranosti organizacij združenega dela, za katerih blago gre.
Na koncu pogovora smo dobili vtis, da je nujno potrebno uvesti spremembo pri načinu natovar-
janja in iztovarjanja vagonov, morda bi bilo dobro uvesti materialno spodbujanje tistih organizacij združenega dela, ki s hitrejšim natovarjanjem ali iztovarja-njem prispevajo k povečanju dohodka na železnici. Obenem bi morale carinske službe uskladiti delo svojih ekip z delom železnice in tudi njihova materialna spodbuda bi morala biti odvisna od voznega reda in pre-
Pise:
Tomislav Radič
gledovanja vagonov na določenih postajah.
Prav zato je treba, kot je poudaril tovariš Jorgič, pripraviti dolgoročne ukrepe. Gre predvsem za modernizacijo vagon-skega parka, modernizacijo, ki bi omogočila hitrejše in sodobnejše natovarjanje in iztovarjanje vagonov. Potrebno je tudi posodobiti mehanizacijo za pretovarjanje. Na Kosovu zlasti potrebujemo sodobno opremljene industrijske železniške tire, še posebej v tistih organizacijah združenega dela, ki blago pošiljajo svojim kupcem po železnici. Imamo vtis, da se železničar ji na Kosovu zavedajo svojih pomanjkljivosti, vendar nimajo možnosti karkoli storiti, še zlasti zato ker nimajo sredstev, posebej za investicije.
V Sloveniji konec preprodajanja delavcev iz drugih republik
Pogodba ni krinka za novačenje
»Izkoriščanja delavcev iz drugih republik, ki so jih na slovenska gradbišča pripeljali tako imenovani kooperanti-posred-niki, ne bo več, četudi propade zato kakšna slaba gradbena organizacija,« je v nedavnem pogovoru, ki ga je s predstavniki gradbenih organizacij pripravil Republiški komite za delo, dejal Vinko Kastelic, republiški pravobranilec samoupravljanja. Nič ni pomagalo, če je potlej v dvorani zašumelo kot v panju, če so govorniki iz »neposredne prakse« poskušali z vseh zornih kotov osvetliti, kaj to pomeni za slovensko gradbeništvo, če se je število tako zaposlenih delavcev na mah namnožilo kar za eno tretjino slovenske gradbene ope-rative (še včeraj pa so eni trdili, da takšnih delavcev ni več kot 5000) itd, »delovno predsedstvo« je ostalo neizprosno.
Bo torej lani začeta akcija za odpravljanje »posredniške zeli« vendarle obrodila potrebne plodove? To praktično niti ni nikakršno vprašanje več, še zlasti, če vemo, da so si vsi pristojni družbeni dejavniki enotni v misli, da naš samoupravni socialistični sistem ne prenese nikakršnih oblik izkoriščanja človeka po človeku. In zdaj so pripravljeni to misel tudi enotno braniti.
»Če bo treba, tudi z najostrei-šimi kaznimi, ki bo doletela vse. ki bodo vtaknili prste v ta nečeden posel,« kot je dejal predstavnik republiškega javnega tožilstva. Da to niso prazne besede, nam več kot očitno govori dejstvo, da ne gre zgolj za sankcioniranje morebitnih prihodnjih prekrškov, temveč da bodo sedli
Vinko Kastelic
na zatožno klop tudi tisti, ki so jih delali, ali jih še delajo. Republiški pravobranilec samou pravija-. nja je namreč pri javnem tožilstvu že vložil prvih petnajst tožb, ki naj bodo še kako resen opomin, da se tudi s te plati poslej ne gre več šaliti.
Konec ilegalnih borz dela
Bržda akcija niti ne bi naletela na tako velik posluh slovenskih gradbenikov, 'če he bi prišla; ravno ob hudo nepravem času. Mislimo na stabilizacijske ukrepe, ki so »prizadeli« tudi gradbeništvo. Gradbeniki se zdaj na eni strani soočajo z zelo omejeno rastjo zaposlovanja, na drugi pa jim še dodatno grozi, da bodo ostali tudi brez dokajšnjega šte-
vila sezonsko zaposlenih delavcev. Takšno je seveda njihovo premišljevanje.
Drugače pa mislijo v republiškem komiteju za delo in drugih pristojnih .institucijah. Po njihovem prepričanju zdajšnja akcija nikakor ne bi smela pomeniti, da z njo gradbeništvo ostaja brez tistih delavcev, s katerimi so ga doslej, oskrbovali posredniki. Ti delavci lahko tudi poslej brez kakšnih težav dobijo delo v gradbeništvu. Seveda le na način, ki se bo skladal z zakonskimi predpisi (pravkar jih še dopolnjujejo) in splošnimi načeli naše družbe.
Gre za to, da, bodo ti delavci poslej lahko delali na slovenskih gradbiščih, če bodo zaposleni pri pravih kooperantih, ali pa tudi brez njih, če bodo z organizacijami združenega dela sklenili delovno razmerje za določen čas. To pa seveda pomeni konec ile-galniji borz dela (železniški postaji v Ljubljani in Mariboru ter avtobusna v Novi Gorici, poleg njih pa še kopica manjših), ki naj bi jih nadomestile skupnosti za zaposlovanje. Ob tem je treba podčrtati, da so gradbeniki glede takšnega načina zaposlovanja zelo skeptični. Tembolj, ker je po njihovem mnenju čas »zaposlovalnih« postopkov prek skupnosti za zaposlovanje veliko predolg. V tem verjetno je nekaj resnice, zato ne bi bilo odveč, če bi o njej skupaj z gradbenimi organizacijami temeljito razmislili tudi v skupnostih za zaposlovanje, ki bodo morale biti v takšnih primerih mnogo manj toge kot je bilo to doslej.
/■ . '
»Posel« cveti tudi v tujini
Do preprodaje delavcev prihaja tudi pri izvajanju investicijskih del v tujini, kar je razkrila Že 3. konferenca ZKS (1971) in pojav ostro obsodila. Nekatere organizacije združenega dela so v tujino pošiljale mnogo več delavcev, kot pa so jih dejansko prijavile. Ti tdko na črno pripeljani delavci so bili pravno povsem nezaščiteni, za or-
ganizacije ' združenega dela pa so pomenili zmanjšanje »stroškov«.
Kljub temu, da smo potlej (1973) v Jiigosla viji sprejeli zakon o »temeljnih pogojih za varstvo jugoslovanskih državljanov v tujini« pa sdzvezni devizni inšpektorji še konec minulega teta ugotavljali lažne pogodbe za izvajanje investicijskih del v tujini, ki dejansko prikrivajo prodajo delavcev. Takšne delovne organizacije torej navidezno izvajajo v tujini investicijska dela, dejansko pa svoj prihodek in dohodek pridobivajo na račun prodajanja svojih delavcev.
-----------------
V čigavo malho gre dobiček?
Delavcev, ki živijo in delajo izven vseh družbenih norm socialistične samoupravne ureditve, je po nekaterih ocenah v naši republiki od 15 do 20 tisoč. Ti delavci torej živijo na osnovi mezdnega dela. Precej tistega, kar ustvarijo, si navadno delovne organizacije in »kooperanti« bratsko razdelijo. Gre za precejšnja sredstva, ki po grobi oceni v sezonskih mesecih znašajo v skupni vrednosti več kot 200 milijonov dinarjev. Odveč je seveda poudarjati, da bodo to stežka priznali v katerikoli naši gradbeni organizaciji, ker vztrajajo na lem, da so za njih pomembne le delovne roke, ne pa tudi ek-stra profit, ki ga ustvarjajo. To pa je slej ko prej za lase privlečen izgovor, kajti dejstvo je, da so si takšne gradbene pa tudi nekatere druge organizacije prilastile »dobičerk« kot »protipravno premoženjsko korist«.
K__________________ _______________________________________/
Kdaj je pogodba nična
Kdo je pravi kooperant? O tem se zdaj še najbolj lomijo kopja. To je tudi razumljivo, kajti kdor ni »pravi« kooperant z organizacijo združenega dela, tudi ne more skleniti veljavne pogodbe. In če slednje ugotovi inšpektor ali pa pravobranilec samoupravljanja, bodo odgovorni klicani na odgovornost. Da bi imeli o tem jasne predstave, smo odgovor poiskali na republiškem pravobranilstvu samoupravljanja, kjer je beseda stekla z Vinkom Kastelicem.
»Res je,« pravi Vinko Kastelic. »Zdaj si nekateri najbolj belijo glave prav zavoljo teh pogodb. Takoj pa moram reči, da so to največ tisti, ki bi radi pod »pravo« pogodbo še naprej kupovali in prodajali delavce. Kdor se je odločil, da ne bo kršil predpisov in sicer ne zgolj s formalne, temveč tudi z vsebinske plati, tega ne bi smela boleti glava.
Kdaj je pogodba nična? Najprej je treba reči, da pravo jemlje nične pogodbe tako, kot da jih nikoli ne bi bilo. Taka pogodba je neveljavna in kdor jo sklene, ga za to doleti ^strežna kazen. Sicer pa je ničnostno pogodbo kaj lahko ugotoviti. Stvari niti slučajno niso tako zapletene kot bi to nekateri po vsej sili radi dokazali.
Pravobranilci bomo ničnost pogodb ugotavljali, ko bo iz njih razvidno, da je »kooperant« sklenil s temeljno organizacijo pogodbo za delo, ki sodi v isto dejavnost, za katero je TOZD registrirana. Znak neveljavne pogodbe je tudi, če se ugotovi, da vodijo v temeljni organizaciji obračun osebnih dohodkov takšnih delavcev in sicer na osnovi akordne ali urne postavke. Če gre za preprodajo delavcev se lahko vidi tudi iz tega. če je denimo v primeru nediscipline delavec moral zapustiti gradbišče, temeljna organizacija pa je »naročila kooperantu«, naj pripelje novega delavca. Še najbolj očiten znak preprodaje delavcev pa je, če kooperant za svojo dejavnost ne uporablja svojega orodja, ampak ga dobi od temeljne organizacije. Pri vsem
tem pa je seveda še kako po- | membno, da kooperant zagotovi svojemu delavcu tudi pravice, ki mu pripadajo iz dela in ob delu. Prav tako pa tudi, da je zadoščeno minimalnim delovnim in življenjskim pogojem takšnega delavca.
Seveda pa nimaš kaj dvomiti v verodostojnost pogodbe, če ugotoviš, da gre denimo za kooperanta električarja ali inštalaterja, ki ima urejeno dokumentacijo, iz katere se jasno vidi, da dela s svojimi delovnimi sredstvi, da vodi nadzor nad delom itd.«
Akcija nima nič proti poštenemu osebnemu delu
Napak bi bilo razumeti, da je akcija za odpravo zelo škodljivih pojavov posredništva delovne sile iiaper jena proti osebnemu delu nasploh, kot bi to radi nekateri zadnje čase po vsej sili dokazali. Akcija tudi nima nič proti zaposlovanju delavcev iz drugih republik v Sloveniji. V njej gre predvsem za izkoreninjenje vseh takšnih oblik izkoriščanja človeka.
Po drugi strani pa tudi za doslednejše izvajanje in spoštovanje zakonskih dotočil, ki urejajo to področje.
'----------- y
Nadoknaditi zamujeno
Tako torej Vinko Kastelic, ki nam je tudi povedal, da so letos spet sklenjene take (nične) pogodbe, vendar nekaj manj kot lani. Poleg tega pa tudi, da so pravobranilci predlagali delavskim svetom gradbenih organizacij naj čimprej obravnavajo to problematiko. Pravobranilstvo ugotavlja, da so to v nekaterih organizacijah (Gradis, GP Grosuplje) že storili in se tudi dogovorili za ustrezne ukrepe. Zdi se, da imajo prav tu še kako veliko nalogo sindikalne organizacije, ki ne bi smele dopuščati, da bi šle »stvari« mimo njih, kakor je bila to praksa doslej. Prav sindikalne organizacije so namreč tiste, ki pripravljajo razprave o novih gospodarskih načrtih, v katerih morajo terjati jasne številke v zvezi z zaposlovanjem. Še zlasti letos, ko je treba planirati tudi število zaposlenih delavcev za določen čas. Pri tem je seveda še kako pomembno, da si je tudi sindikat na jasnem, kako in kje bodo dobile njihove organizacije združenega dela te delavce.
Bržčas ne bi bilo odveč, če bi v slehernem sindikatu gradbene organizacije temeljito proučili stališča Zveze sindikatov Slovenije, ki sta jih do tega vprašanja sprejela republiški svet Zveze sindikatov in republiški odbor sindikata gradbenih delavcev. Prav zdaj je čas, da se nadoknadi zamujeno.....
Ivo Kul ja j
Kaj z neraztovorjenimi vagoni — SR Srbija
Železnica se spreminja v skladišče
Skupnost 'jugoslovanskih železnic je konec februarja sprejela tri dokumente, iz katerih izhaja, da mora biti prevoz učinkovitejši, racionalnejši in varnejši. Najresnejše težave povzročata iztovarjanje in neizkorišče-nost zmogljivosti. Zato so tudi predlagali, da bi z zakonom razdelili bremena med železnicami in kamioni.
Ves svet ima svoje praznike, vendar kot kaže, jih nikjer ne slavijo tako kot v Jugoslaviji, vsaj kar zadeva iztovarjanje prispelega tovora po železnici. Ta pojav se je tako razširil, da je postal resen dejavnik v porabi deviz, saj namesto naših neizto-vorjenih vagonov najemamo tuje vagone, katerih najemnino pa je treba plačati v devizah. Druga »notranja rezerva« je, kot je bilo slišati na seji skupščine
skupnosti jugoslovanskih železnic 26. februarja letos, neizkoriš-čenost prevoznih zmogljivosti, saj po nekaterih čudnih navadah mnoge delovne organizacije vozijo svoj tovor pogosto z enega konca na drugi konec s kamioni, ki se najpogosteje vračajo prazni. Te dni je bil celo objavljen podatek, da so delovne organizacije, katerih promet sicer ni poglavitna dejavnost, zahtevale uvoz 5.700 kamionov.
Proste sobote, nedelje, državni in republiški prazniki so poglavitni razlog za takšne izdatke, saj ravno ob takšnih dnevih, ki pa jih je v letu dni približno 60, stojijo kompozicije vlakov in čakajo na iztovarjanje.
Zaradi tega se zdi, da je jugoslovanska železnica specifično skladišče, ki v vsakem trenutku brez razumnega vzroka »varuje«
več sto tisoč vagonov tujega tovora. Nekatera znamenja celo kažejo na občasni pojav namernega zadrževanja »blaga na poti« (kot v poslovnih knjigah obravnavajo te zaloge), da bi počakali na nove cene in odložili plačilo že prispelih faktur glede na to, da blago še ni sprejeto.
Po drugi strani pa ugodnega geografskega položaja naše države železničarji ne izkoriščajo dovolj dobro. Pri tem sicer zaslužijo kritiko tudi vse tiste delovne organizacije, ki nočejo pošiljati blaga po železnici. Delno pa so za to krivi tudi sami železničarji, ker so zamude v prevozu nenavadno velike.
Analize skupnosti jugoslovanskih železničarjev kažejo, da bi lahko privarčevali velikanske količine nafte in njenih deriva-
tov, če bi samo četrtino kamionskega tovora preusmerili na železnico. S tem vprašanjem pa se morajo ukvarjati vse družbenoekonomske in politične strukture, saj gre za del splošne prometne politike, ki je nosilni steber našega gospodarstva.
Momčilo Markuš iz železni-ško-transportne organizacije Titograd je celo predlagal, da bi z zakonom uredili, kateri tovor mora voziti železnica, katerega pa kamioni. Kakorkoli že, železničarji so dolžni odgovoriti na veliko število odprtih vprašanj. To je bilosklenjenotudinaenem izmed lanskih posvetovanj o isti temi v skupščini Jugoslavije. Treba pa je priznati, da je bilo v zadnjih letih ukinjenih precej nerentabilnih prog, vendar so rezultati, ki so bili takrat poudarje-
ni kot razlog za odpravo teh prog, za zdaj še povsem bledi.
Lani smo prepeljali vsega 62 milijard bruto kilometrskih ton ali 2,5 odstotka več, kot v letu poprej. To povečanje pa bi moralo znašati od 8 do 10 odstotkov, še zlasti zaradi energetske krize. Sicer pa železničarji ne trdijo, da ne bi mogli bolje delati.
Piše:
Stanimir Božanič
I Na seji najvišjega in najstarejšega samoupravnega telesa,to je na skupščini skupnosti, so sprejeli tri dokumente, za katere je rečeno, da podpirajo samo tiste programe, ki so uresničljivi, seveda ob znatno varčnejšem in gospodarnejšem delu. Gre za izhodišče samoupravne in delovne dejavnosti, akcijski program dejavnosti pri reševanju konkretnih vprašanj in delovnih programov skupnosti jugoslovanskih železnic v tem letu. Akcijski program je trenutno dokument, ki je obvezen za vse, ki so zaposleni na železnici — od čuvajev prog do predsednikov poslovodnih organov. Od spoštovanja tega bo odvisno, s kakšno hitrostjo bo potekal prevoz po jugoslovanskih železni-j cah, kako bo postal cenejši, ra-^ cionalnejši in varnejši.
Ljudje med ljudmi
DE
stran 8
Obiskali smo mlade delavce v Rašici
Široka njiva
pred mladinskim plugom
V Tovarni pletenin Rašica je danes v osmih temeljnih organizacijah in delovni skupnosti skupnih služb zaposlenih 1.362 delavcev, od tega le 110 moških. V Gameljnah pri Ljubljani je v tri temeljne organizacije in delovno skupnost organiziranih približno'750 delavcev in veliko je mladine...
Le toliko, da vsaj malo predstavimo delovno organizacijo, v kateri smo se pomenili z nekaj mladimi delavkami in delavci o delu njihovih osnovnih organizacij Zveze mladine.
Zaspani in pozabljeni
Pred leti so se lahko v Rašici pohvalili z močno in zelo delavno in zavzeto organizacijo mladih — le da je kmalu zadremala. Vzrok je bil menda v novi samoupravni organiziranosti, ki je delavce razpršila po več TOZD, tudi dislociranih. Tako je iz ene osnovne organizacije zraslo nekaj le-teh, s tem se je organiziranost razcepila, stiki so zamrli, mlada kri v žilah tega kolektiva je za nekaj let otrpnila.
Tudi sindikat je pozabil,, da bi jo kazalo oživiti, zveza komunistov prav tako, na občinski konferenci ZSMS se ni nikomur zdelo vredno pomagati s spodbudno injekcijo...
Zakaj je kar lepo število mladih nanjo sploh čakalo? Zakaj so zgubili občutek, da njihova organizacija je, da ima svojo družbeno vlogo, da v njej lahko vplivajo na marsikaj? V vseh letih na n jena vrata ni potrkal nihče. Naši sogovorniki so omenjali največkrat razcepljenost po TOZD, težave z vozači, ki se jim takoj po koncu delovnega časa mudi na avtobus, pa veliko število mladih delavk, ki se poroče in dajo prednost družini... Tudi o vse večji gonji za materialnimi dobrinami smo poslušali, o pričakovanjih, da bo že družba za vse poskrbela...
Ko so se ti in podobn i vzroki za nedejavnost mladinske organizacije kar vsipali, smo se zamislili tudi sami: So res nova samoupravna organiziranost in težave s prevozom lahko povzročile, daje organizacija mladih delavcev pozabila na svojo osnovno na-
— »Zveza komunistov in vse subjektivne sile družbe imajo zdaj veliko odgovornost, da zagotove možnosti za takšno družbeno in politično angažiranost mlade generacije, se pravi takšne družbene in sistemske pogoje, v katerih bo mladina neposredno in enakopravno sodelovala pri samoupravnem demokratičnem odločanju o vseh vprašanjih, ne samo tistih, ki se tičejo njenega položaja, temveč o vseh vprašanjih dela in življenja
delovnih ljudi sploh__« je
menil Stane Dolanc v uvodnem referatu na 10. seji CK ZKJ.
v •	J
logo — usposabljanje in pomoč mladim ljudem pri vključevanju v samoupravni socialistični sistem, v katerem jim gre enakopravna odgovornost za prav vse odločitve na vseh področjih in ravneh upravljanja naše družbe?
Vzrok tiči v vsebini, ne v obliki
Dobro leto nazaj so skušali v Rašici mladinsko organizacijo spet razgibati. Oblikovali so osnovne organizacije v temeljnih organizacijah združenega dela in njihov koordinacijski svet. Ustanovne konference so se spogle-i dale s praznimi stoli, novoizvoljeni funkcionarji so brez stikov in pomoči višjih ravni svoje organizacije in drugih družbenopolitičnih organizacij neizkušeni obtičali že na začetku novo zastavljene poti. Koordinacijski svet pač ni imel česa koordinirati in je ostal edini, ki sploh kaj stori...
Pogovor je pokazJ, da se mladi delavci v Rašici niso spremenili, pač pa njihova organizacija. Ugotovitev zveni protislovno, pa so jo mladi potrdili. Res so sami najbolj odgovorni za delo svoje organizacije, so pa za setev mladih moči pomembna tudi tla, na katera jih sejejo. Zvedeli smo, da so mlade delavke in delavci v tovarni še kako dejavni — v samoupravnih organih in sindikatu.
Mladi so se torej odločili, da sp samoupravni organi in sindikalna organizacija tista plodna tla, kjer lahko pričakujejo žetev. Svojo organizacijo so v pahljači možnosti za delo in vpliv odrinili prav na rob. Vsi udeleženci našega pomenka so priznali, da je res tako, da je v tovarni pray za delo v mladini najmanj zanimanja — pa tudi, da so mladi za vsebino in način dela svoje organizacije dolžni poskrbeti predvsem sami. Interes za družbeno politično delo med mladimi očitno ni zamrl, ne zna pa si utreti prave poti.
Interes mladih je interes celotnega kolektiva
Mladinski funkcionarji v Rašici so sprva podvomili celo v interes sam, češ da morajo pred vsakim sestankom svoje osnovne organizacije letati za posameznimi člani, jih vabiti, prositi, prepričevati, naj vendarle pridejo vsaj na sestanek. Težave so seveda še večje, ko se pripravljajo na določene akcije, trudijo se (večkrat zaman), kako bi povečali udeležbo svojih delavcev pri mladinskih delovnih akcijah...
Pa je potem pomenek pokazal, da je to bržkone le površje, pod njim pa se skriva ničkoliko interesov mladih delavcev, ki so hkrati interes njihove tovarne in širše družbene skupnosti. Kaže jih le izmamiti na svetlo, zastaviti poti do njihove uresničitve, pa vendar tudi zanimanje ne bo več vprašljivo. Z leti spanja mladinske organizacije je pač zamiralo tudi zau panje vanjo, v njeno moč in v možnost vplivanja na zadovoljevanje cele vrste interesov mladih delavcev in celega kolek--tiva. Dokaz za to je. tudi splošna skrb, ki so jo v Rašici vendarle začeli posvečati delu mladine. Že se zavedajo, da je skupna naloga prav v interesnem delovanju in ko bo ta naloga dosežena, bo začarani krog menda le prekinjen.
Naloge za mlade komuniste
V Rašici so se torej dokopali do spoznanja, da vsi skupaj potrebujejo drugačno mladinsko organizacijo, da je treba zbuditi zanimanje mladih zanjo in to
V pogovoru, ki ga je vodil Dušan Gačnik, so sodelovali: Vanja. Ješovnik, Jana Kadivec, Metka Oblak, Igor Horjak, Andrej Volkar, Peter Bajžel in Željko Polajnar
predvsem z možnostjo reševanja konkretnih nalog. Ko razmišljajo o akcijskem programu, se soočajo s celo kopico teh nalog.
Mlade družine se ubadajo s stanovanjskimi problemi, načrtovanje bodočega razvoja kolektiva je za mlade delavce gotovo izredno zanimivo, pa vprašanje izobraževanja in kaj vse bi lahko še našteli. Prav zdaj je v središču pozornosti vsega kolektiva varčevanje, predvsem prihranki pri materialu. Ugotovili so, da gre tudi več kot 30 odstotkov materiala v odpadek in da le en odstotek prihranka letno pomeni več kot dva milijona dinarjev. Tega vprašanja z aktom ne bo moč rešiti, treba bo ustvariti vzdušje in zavest v vsakem delavcu, kaj zanj in skupnost lahko pomeni vsaka prihranjena nitka.
Beseda je stekla tudi o mladih komunistih in njihovem prispevku k delu mladinske organizacije. Ugotovili smo lahko, da tega prispevka skorajda ni in da mladi člani zveze komunistov v Rašici svoje vloge niso upravičili. Prav oni bi morali stati na čelu bitke za nove odnose v zvezi socialistične mladine, za zavzeto delovanje v vseh osnovnih organizacijah, pa so pri spodbujanju uspešnega delovanja zatajili.
Teh pomanjkljivosti se tudi zavedajo in prav zdaj se pripravljajo na obračun z njimi. Mladinsko organizacijo bi radi oblikovali v mesto, kjer se bodo soočali interesi vseh področij življenja in dela v tovarni in kjer bo moč najti tudi poti za njihovo uresničevanje. Komuniste čakajo tu posebno odgovorne naloge. V Gameljnah jih je zdaj 45 in le 5 je mladih. Nekaj mladih delavcev so že poslali v šolo za mlade komuniste in v letošnjem letu računajo na najmanj 10 novih članov.
Plot bo treba prekoračiti
V	Rašici so se torej mladi zavedeli, da so različne manifesta-tivne akcije lahko sicer zanimive, toda,dokler našteti (in drugi) ključni problemi ne bodo res v jedru delovanja zveze mladine,. interes zanjo med mladimi delavci verjetno ne bo rasel, s tem tudi njena moč ne...
Kratko rečeno — zavihati rokave in na delo! Najprej velja to seveda za mlade same, pri čemer pa lahko pričakujejo in zahtevajo širšo pomoč. V Rašici zdaj s to pomočjo niso zadovoljni, pogrešajo jo zlasti s strani občinske konference ZSMS. Svojega delegata v njej nimajo, pa tudi drugih oblik stikov in sodelovanja ni.
"N
V	intervjuju za list Mladost v novembru 197.9 je tovariš Tito med drugim dejal:
» Kadar se omenja prispevek mladine v preteklosti, dandanes nekateri pravijo: To so bili drugi časi, vojna in revolucija, »srečno« obdobje. Takrat, pravijo, ste se imeli za kaj boriti. Jaz pa pravim — tudi danes se imamo za kaj in še kako boriti. Treba je ne samo ohraniti to, kar smo si pridobili, temveč tudi nenehno graditi novo.«
V _____________________________/
Kaže, da bodo morali pač sami zastaviti in menijo, da je tako tudi prav. Brez lastne pobude se stvari govoto ne bodo premaknile. Razmišljajo tudi o tem, kako bi navezali stike z mladino v drugih organizacijah združenega dela, saj bi jim sodelovanje odprlo pot do njihovih izkušenj do izmenjave mnenj, skupnega dela. Predvsem njim, ki res zastavljajo prve korake nove
I poti. bi bila takšna pomoč še | kako dobrodošla.
Ko so naši sogovorniki tako pretresli pomen pomoči od j zunaj, so se spet vrnili k svojim nalogam. Sklenili so. da le z lastno prizadevnostjo in konkretnim delom lahko svojo organizacijo postavijo na trdne noge. Sami gotovo ne bodo ostali. Sindikat je v svoj program dela že zapisal, da je treba mladini pomagati z vsemi močmi. Pri reševanju življenjsko pomembnih vprašanj v tovarni se je namreč že večkrat pokazalo, da je v sodelovanju z mladimi lažje poiskati prave odgovore. »Celo tovarno bi nam dali na razpolago, 6e bi le začeli delati,« je menila mlada delavka, ko smo spraševali o pogojih dela, ki jih ima mladina v Rašici. Tudi nasploh so nam o odnosu okolja do svoje organizacije govorili le dobro. Nihče še ni slišal zaničljivih besed, češ, kaj bi vi mladiči, ki ste komaj na svet pokukali in že bi radi upravljali... Nasprotno, starejše delavce, ki še pomnijo lepše čase mladinske organizacije v tovarni, zanima, kdaj bo spet zaživela in zakaj mladi končno ne poprimejo za delo. Se pravi, da si je mladina že znala izboriti mesto, ki ji gre in na mladih danes leži še večja odgovornost do tega ustvarjenega zaupanja v svojo organizacijo, ki ga nikakor ne kaže zapravljati z malomarnostjo. Pohvalili so se tudi s svojimi vodilnimi in strokovnimi delavci, ki imajo za njihove težave dovolj posluha in jim pomoč mladim ne dela preglavic.
Mladina v Rašici se zaveda, da jih vsa ta obilica pomoči ne sme uspavati. Ne mislijo se zanašati na roko, ki naj bi bedela nad njimi, ampak so se odločili sami poiskati področja in smeri svojega dela.
Zapisal: Ciril Brujer
Kaj z neraztovorjenimi vagoni — SR Bosna in Hercegovina
Oškodovani potrošniki
Problem neiztovorjenih vagonov na postajah sarajevske že-lezniško-transportne organizacije je star skoraj toliko kot železnica. Enaka podoba se ponavlja iz leta v leto. Ta problem še posebej povzroča težave bosan-sko-hercegovskim rudnikom. Kakšna korist je od tega, da rudarji izkopljejo rek,., dne količine premoga, ki pa se kopiči na deponijah, ker ni dovolj vagonov, da bi premog pravočasno odpeljali na tržišče.
Prve dni marca je na primer na progah sarajevske železniško-transportne organizacije vsak dan več kot 2 tisoč neiztovorjenih vagonov, v začetku leta in v
mesecu februarju pa jih je stalo tudi po 3 tisoč. Kaj o tem pravi vršilec dolžnosti direktorja di-spečerskega centra Redžep Ži-vojevič?
— Poglavitni razlog je v tem, da v akciji ?a pospešeno iztovar-janje vagonov nismo naleteli na zadostno razumevanje pri pretežnem številu organizacij združenega dela, ki so sicer uporabnice naših storitev. Naj pojasnimo.
Številni uporabniki namreč ne uvajajo dodatnega dela ob sobotah in nedeljah za iztovarjanje vagonov. Prav te dni pa prihaja največ vagonov z blagom. Tega
ne počno niti med prazniki, čeprav je bilo že prej dogovorjeno, da je treba tudi takrat vagone iz-tovarjati. V tem smislu so bila v začetku te zime sprejeta tudi priporočila Zveznega izvršnega sveta. Malo delovnih organizacij pa je, ki se po tem ravnajo. Izjemi sta v Bosni in Hercegovini rudarsko-metalurški kombinat v Zenici in Kloralkalni kombinat v Tuzli, ki ravnata tako, kot to priporoča zvezni izvršni svet. Če ta dva velika kolektiva tega ne bi počela, bi bile težave z neiztovor-jenimi vagoni še mnogo večje.
-- Številne delovne organizacije nočejo uvajati dodatnega dela pri iztovarjanju vagonov
med vveekendom in praznikom in zavestno plačujejo dajatve, tako imenovano ležarino. Sicer pa je enostavno: delovne organizacije to ležarino vnaprej zaračunajo v ceno blaga. Kaj to pomeni, vemo. To ceno na koncu plačajo kupci — nam je pojasnil Redžep Živojevič.
V takšnem položaju ni treba posebej dokazovati, kolikšne so verižne motnje na jugoslovanskih progah. Zaradi neiztovarja-nja stojijo tovorne kompozicije na progah in postajah Bosne in Hercegovine, vagoni z oznakami ŽTP Ljubljana, ŽTP Beograd, ŽTP Zagreb_____zelo počasi pri-
dejo na svoje matične postaje.
Posledice so seveda večstranske.
Železničarji v Bosni in Hercegovini pravijo, da to ne bo dolgo trajalo. Nedavno je bil sprejet program ukrepov, ki predvideva tudi uvedbo iztovarjanja vagonov ob sobotah in nedeljah in med prazniki. Očitno pa je, da železničarji sami teh ukrepov ne bodo mogli uresničiti, če ne bodo
Piše:	.
Esad Njemčevič
naleteli na razumevanje in podporo organizacij združenega dela. Zgleda kombinatov iz Zenice in Tuzle ne bi smela biti osamljena. Sicer pa ne gre samo za to. Podporo v uresničevanju ukrepov pričakujejo tudi od družbenopolitičnih organizacij te republike.
Ali so ti ukrepi prišli »preveč počasi« in če se bodo učinkovito postavili po robu dolgoletnim problemom, ki jih povzročajo neiztovorjeni vagoni na železniških progah in postajah v Bosni in Hercegovini, bodo pokazali prihodnji tedni. Očitno pa ti ukrepi opozarjajo, da jih je treba takoj uresničevati.
Organizaciji združenega dela Toper v Celju se obetajo boljši časi
En sam delovni nalog
Že nekaj mesecev uresničuje 1530 delavcev in delavk celjskega Topra en sam skupni delovni jjfalog — ozdravitev delovne organizacije. Pri tem prizadevanju premagujejo številne ovire in se spopadajo z mnogimi slabostmi v lastnem samoupravnem gospodarjenju, ki so privedle do tega, da je občinska skupščina v začetku lanskega decembra sprejela predlog družbenega pravobranilca samoupravljanja, naj »z začasnimi ukrepi družbenega varstva nastopi zoper to delovno organizacijo.« Skupščina je razpustila delavska sveta Topra in njegove temeljne organizacije Trženje in imenovala začasna organa upravljanja in začasni poslovodni organ.
Vzroki zagate
Ob uvedbi ukrepov družbenega varstva sem v našem listu podrobno pisal o teh slabostih, zato jih bom tokrat omenil zgolj zato, da bi lažje razumeli, kaj vse morajo v tem kolektivu postoriti, da bi jih odpravili. Nanje je najprej opozorila izguba (2,471.000 dinarjev), ki so jo ugotovili ob zaključnem računu za leto 1978 in ki so jo temeljne organizacije v celoti pokrile z lastnimi sredstvi. Lani pa se je izguba povečala na kakih 40 milijonov dinarjev, čeprav so celjski družbenopolitični dejavniki dokaj hitro odkrili resnične vzroke te zagate in terjali »takojšnje in konkretno ukrepanje«. Pretežen del te izgube je nastal v temeljni organizaciji Trženje, kar je po mnenju Rudija Peperka, družbenega pravobranilca samoupravljanja, »delno tudi posledica neurejenih dohodkovnih odnosov, hkrati pa odraz slabega in neučinkovitega poslovanja v vsej delovni organizaciji«.
Iz'gradiva, ki so ga zbrala občinska vodstva, je razvidno, da so lani nekajkrat opozarjali na napake v načinu vodenja delovne organizacije, na vedno večje improviziranje, ki je škodovalo poslovnim rezultatom, na veliko fluktuacijo (20% v letu dni), na odhajanje najpomembnejših kadrov iz delovne organizacije, na zelo slabe odnose med delavci v temeljni organizaciji Trženje
■ ter med njimi in delavci v drugih temeljnih organizacijah. Stalne spremembe samoupravne organiziranosti namreč niso prinesle pričakovanih rezultatov, temeljna organizacija Trženje, ki je bila nekakšen servis proizvodnih temeljnih organizacij, pa ni bila »ustrezno organizirana«, čeprav je delovala že dobri dve leti. Težave sta povzročila tudi nedodelanost in neobvladovanje celotnega poslovnega procesa, razen tega pa so bile številne pomanjkljivosti v organizaciji dela. Nabavno-prodajna in proizvodna funkcija nista bili dovolj usklajeni in zato je prihajalo do zastoja v proizvodnji. Ugotovili so tudi, da delitev po delu in rezultatih dela delno uveljavljajo le v neposredni proizvodnji, ne pa tudi v temeljni organizaciji Trženje in v delovni skupnosti skupnih služb.
Izguba večja — samouprava slabša
Že sredi lanskega leta so občinska vodstva družbenopolitičnih organizacij ustanovila delovne skupine, ki naj bi poskrbele za uresničitev sklepov, s katerimi so zadolžili samoupravne organe in poslovodne delavce, pa tudi sindikat in partijo v Topru, naj omenjene slabosti čimprej odpravi. Teh sklepov pa v delovni organizaciji niso uresničili. Izguba je bila vedno večja, samouprava pa slabša. Skupščina občine Celje je v začetku lanskega decembra ugotovila, da so v Topru nastale resne »motnje v samoupravnih odnosih«, ker ne uresničujejo pravic delavcev, da v temeljni organizaciji v celoti odločajo o ugotavljanju in razporejanju čistega dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke in za skupno uporabo. Delavci tudi ne odločajo o vsem delu in poslovanju organizacije združe-! nega dela, poslovodni organ in delavci s posebnimi pooblastili pa svojih delovnih dolžnosti ne opravljajo zadovoljivo. »Delovna organizacija Toper je tudi oškodovala družbene interese s tem, ker ne zagotavlja uresničevanja pravic delavcev glede njihove socialne in materialne varnosti ter z dosedanjim načinom
razporejanja čistega dohodka oziroma z delitvijo sredstev za osebne dohodke in skupno porabo kali odnose, ki ustrezajo načelom delitve po delu«.
Sindikalni in partijski aktivisti Topra so mi takrat pripovedovali, da je ta ukrep »streznil« delovni kolektiv in da so delavci podprli uvedbo družbenega varstva predvsem zato, ker upajo, da si bodo zdaj lahko čimprej zagotovili socialno in materialno varnost in več sredstev za nujno potrebne sklade in osebne dohodke. (Lani so namreč izplačevali poprečno komaj nekaj več kot 5000 dinarjev mesečno, in so zdrknili na 36. mesto v slovenski tekstilni industriji.) Zahtevali pa so tudi, da vse tiste vodilne delavce, ki dve leti niso uresničevali »dobrih sklepov« in so z lažnimi informacijami zavajali samoupravne organe, pokličejo na odgovornost. Zavedali so se, da »shnacija ne bo lahka«, saj zahteva korenite spremembe v sistemu odgovornosti, kontroli dela, planiranju in delitvi po delu.
»Toper mora splavati«
O izkušnjah, ki so jih pridobili v minulih treh mesecih, so mi pred dnevi pripovedovali: Zvone Dežnak, bivši direktor celjske Metke in zdajšnji predsednik stabilizacijske komisije v Topru, Stanka Obrez, koordinator zveze komunistov v tej organizaciji združenega dela, Lojze Kember-le, namestnik predsednika zbora delovnih ljudi in namestnik predsednika konference osnovnih organizacij sindikata, 'Gustl Krašovec, urednik tovarniškega .glasila, Nada Dolinšek, nekdanja predsednica osnovne organizacije sindikata v TOZD Trženje in Nada Dolar, sedanja predsednica, Silva Verzegnassi, predsednica sindikata v skupnih službah in Rajfa Janežič, predsednica sindikata v Konfekciji. Vso njihovo pripoved lahko strnim v eno samo misel, ki postaja delovni program delavcev: »Toper mora splavati«.
Tako je dejal tudi Zvone Dežnak. »O starih napakah govorimo zgolj zato, da bi jih hitreje
odpravili. Že smo se dogovorili o novem proizvodnem programu, ki ne bo tolikanj obširen, kot je bil prejšnji. Takrat je imel Toper »tisoč in en program« in zavoljo tega je tudi propadla prva sanacija. Venomer so nekaj planirali, dobrega plana proizvodnje pa niso imeli. Kupcem naših izdelkov smo povedali, kaj nameravamo storiti, da bomo spoštovali dostavne roke in zagotovili večjo kvaliteto, in prosili smo jih za pomoč, ki je niso odklonili. Sprejeli smo nujne ukrepe za zboljšanje delovne discipline in odgovornosti slehernega delavca, za zmanjšanje števila režijskil\. delavcev in hkrati s tem tudi stroškov na enoto proizvoda. Letošnji delovni načrt skoraj v celoti uresničujemo, čeprav so še zastoji v proizvodnji. Vseh težav in nepravilnosti ni moč odpraviti čez noč. Predvsem pa je pomembno, da smo povsem oblikovali našo novo samoupravno organiziranost, ki naj bi omogočila, da bodo delavci v svojih temeljnih organizacijah in v celotnem podjetju res odločali o svojem delu in delitvi.«.
V prihodnjih dneh bodo ukinili TOZD Trženje, ki jim je povzročila tolikšno izgubo, sedanjo Konfekcijo pa bodo razdelili na dve temeljni organizaciji. Ustanovili bodo tri »nosilne« temeljne organizacije (Športno konfekcijo, Lahko konfekcijo in Elegant), ki bodo skupaj z drugimi temeljnimi organizacijami (v Šmarju, Šentjurju, Šoštanju in v Mislin ji, s Kemično čistilnico in Modnim salonom ter obratom v avstrijskem Pliberku) in delovno skupnostjo skupnih služb do letošnjega junija na referendumu odločali o_teh organizacijskih oblikah delavske samouprave. Obenem pa bodo uveljavili dohodkovne odnose med temeljnimi organizacijami in načela svobodne menjave dela med njimi in delovno skupnostjo skupnih služb.
Samoupravljanje mora zrasti v ljudeh
Ta reorganizacija pa seveda ne bo na krožniku prinesla dobrih
samoupravnih odnosov. Pripovedovali so, kako dobro vedo, da mora vse tisto, kar imenujemo samoupravljanje »zrasti v ljudeh, v njihovem odnosu do družbe, do dela in skupnih interesov kolektiva«. Na tem področju pa bodo morali še veliko postoriti, saj zdaj, kot so rekli, mnogi njihovi delavci vidijo zgolj sebe in svoj trenutni interes. Zato je težko oblikovati skupno zavest »pripadnosti Topru«, ki je v takih kritičnih trenutkih še kako potrebna.
Še se namreč dogaja, da se komunisti na sestanku osnovne organizacije strinjajo s predlaganimi sklepi, po sestanku pa je toliko stališč, kot je članov zveze komunistov. Stanka Obrez je resda trdila, da je zdaj med sedmimi osnovnimi organizacijami zveze komunistov več sodelovanja kot poprej, je pa tudi večja zavzetost članov, da bi popeljali Toper iz slepe ulice. Toda še vedno pa je premalo »akcijske enotnosti«. V minulih treh mesecih niso sprejeli v partijo niti enega delavca ali delavke iri še vedno jih je komaj dobrih sto. V tem času pa so v Topru bojevali eno najpomembnejših bitk v življenju njihovega kolektiva in mnogi mladi ljudje so zavzeto sodelovali v njej. Prav gotovo so trkali na vrata.zveze komunistov, pa jih nihče ni slišal.
Tudi sindikalni aktivisti niso povsem zadovoljni z dejavnostjo svoje organizacije. Prekinitev dela sredi januarja (v TOZD Konfekcija) jih je »presenetila«. Celotna izmena — več kot 300 delavcev in delavk — je prenehala delati in zahtevala sestanek, na katerem naj bi se med drugim dogovorili, kako bodo zagotovili socialno varnost in višje osebne dohodke, torej razrešili probleme, ki so jih takrat že urejali. »Do tega je prišlo zaradi slabe informiranosti,« je rekla Rajfa Janežič in hkrati samokritično dodala, da sindikat in mladinska organizacija {do nedavnega je bila predsednica ZSM v Topru) nista dovolj storila, da bi delavci »delali za sanacijo«, ne pa čakali, da jim bo nekdo podaril večje proizvodne in poslovne uspehe.
»Bili smo kot skreg'ana družina,« je dejal Lojze Kemberle, »in to, kar zdaj delamo, je zadnji poskus sprave. Če ne bomo uspeli, se bomo znašli pred likvidacijo.« Že lani bi morali tako odkrito spregovoriti v svojem glasilu, na oglasnih deskah in prek razglasne postaje, »toda tudi na tem področju so se dogajale velike napake,« kot je dejal Gustl Krašovec. Obveščanje je bilo »prešibko«, nekaterih informacij sploh ni bilo, vodilni poslovodni delavci pa so »sadili rožice«. Odkar so pred meseci ustanovili odbor za obveščanje, v katerem so delegati temeljnih organizacij, je informiranje »malo boljše«.
Veliko »zaslug« za stisko, v kateri se je znašel Toper, ima po mnenju Nade Dolinšek, tudi samoupravna delavska kontrola, ki bi morala s pomočjo partije in sindikatov pravočasno ukrepati, vendar tega ni storila. »Potlej so se stvari tako zamotale, da je celo inšpekcija dva meseca trdo delala, pa vsega še ni razčistila. Tudi to ja izkušnja, ki bi jo kazalo uporabiti, v prihodnjem delu.«
In tako so odkrito govorili o lastnih napakah. Nada Dolar je pripovedovala o nedavnem zboru delavcev, na katerem so razpravljali o sanaciji, pa poprej niso sklicali skupin in zato delavci niso bili pripravljeni na to razpravo. Silva Verzegnassi je trdila, da večina delavcev v skupnih-službah ne nasprotuje delitvi osebnih dohodkov po delu (zdaj jih je 93, po razformi-ranju Trženja pa jih bo kakih 200), ne vedo pa še, kako naj bi zagotovili takšno delitev. In še marsičesa ne vedo, zato so rekli, da se v teh dneh učijo »samoupravno abecedo«. Lojze Kemberle pa je dejal, da je prvo pravilo te abecede: »Dokler ne bomo vsi dobro delali in dokler ob morebitnem neopravljenem delu ne bomo takoj našli krivcev, se ne bomo izkopali iz težav.«
To pravilo pa šele postaja last delavcev celjskega Topra.
Janez Voljč
Kaj z neraztovorjenimi vagoni — SR Makedonija
Ležarina ne more nadomestiti škode
Na vprašanje redakcije DE o tem, koliko časa poprečno stojijo vagoni ŽTO Ljubljana neiz-tovorjeni na^ območju ŽTO Skopje, zakaj sploh stojijo in zakaj se tako počasi vračajo prazni v Ljubljano, smo poiskali odgovore pri načelniku oddelka za komercialno-tarifne zadeve v ŽTO Skopje Velimiru Tane-skem.
“ Predvsem pri nas in verjetno tudi drugod v železniško-transportnih organizacijah v Jugoslaviji nihče ne more odgovoriti na vprašanje, koliko časa poprečno stojijo neiztovorjeni vagoni na postajah. S samoupravnim sporazumom na ravni skupnosti jugoslovanskih železnic je urejeno, da so vse transportne zmogljivosti (vagoni) v jugoslo-
vanskem parku skupne. Delež vseh_ ŽTO v tem parku pa ni enak. Na podlagi tega lahko vsaka železniško-transportna organizacija 24 ur drži na svojem območju brez plačila določenega nadomestila toliko vagonov, kolikor znašajo njene lastne zmogljivosti. Če ta čas prekorači, mora plačati nadomestilo po ustaljeni tarifi, kar velja tudi za vagone iz drugih držav, ki so na njenem območju. V vsakem primeru je neizvedljivo imeti natančno evidenco o tem, koliko vagonov stoji na progah, ki so last drugih organizacij. Sicer pa je rok iztovarjanja 6 ur po prispetju vagona z blagom, blago iz-tovarjajo stranke in zato je od njih odvisno, kako dolgo bo vagon stal na tiru. Po prekorači-
tvi časa stranke plačajo tako imenovano‘ležarino, ki pa v nobenem primeru ne more nadomestiti škode, ki je nastala zato, ker je vagon neiztovorjen predolgo stal na progi. To škodo zlasti čutijo železniško-transportne organizacije.
Kar zadeva vzroke, da neiztovorjeni vagoni stojijo na progah, moram reči, da gre za večstranske vzroke, najpogostejši pa je ta, da veliki porabniki ne morejo v 6 urah iztovoriti cele kompozicije tovornih vagonov. To zlasti velja za velike industrijske zmogljivosti, ki dobivajo surovino ali reprodukcijski material ali pa uporabljajo transport ladij, ki pristajajo v solunskem pristanišču.
Zaradi vsega tega pa ima naj-
več škode, kot sem že dejal, železniško-transportna organizacija, saj moramo nadomestiti svoje dolgove do drugih železniško-transportnih organizacij, z ležari-no, ki jo zaračunavamo pa v nobenem primeru ne moremo pokriti stroškov, ki nastajajo takrat, ko stojijo vagoni neiztovorjeni. Vagomso naše osnovno delovno sredstvo. Zaradi tega najpogosteje takšnim tovarnam ne zaračunavamo ležarine Oz. jo pogojujemo, da ta sredstva namensko vlagajo v razširitev in posodobitev punktov, kjer izto-varjajo vagone. Res pa je, da se včasih zgodi, da se kompozicije tovornih vlakov natrpajo zaradi kakšnih drugih ne dovolj dobro rešenih tehničnih vprašanj n^ območju naše železniško-tran-
sportne organizacije. To pa je naša subjektivna ali objektivna pomanjkljivost, vendar konsekvence tega nosimo sami in zato so v vsakem našem letnem programu poslovanja začrtane tudi redne investicije za posodabljanje železniškega transporta.
— Nekoliko me preseneča vprašanje, zakaj se tako počasi z našega območja vračajo prazni vagoni na območje ŽTP Ljub-
Piše:
Branko Stančevski
Ijana. To bi bilo podobno teniu, če bi v neki tovarni pustili, da bi stroji delali v prazno. Ne smemo dovoliti, da bi železniški vagoni z našega območja prazni odhajali kamorkoli. Potem pade v vodo tudi sam naš obstoj kot organizacije, ki daje transportne storitve.
So pa tudi takšni primeri, ki so predvideni z omenjenim samoupravnim sporazumom na ravni skupnosti jugoslovanskih železnic. Vsaka železniško-transportna organizacija mora sosednji organizaciji poslati prazne vagone v primeru, ko le-ta potrebuje prazne vagone za izjemne potrebe. Ali pa ko gre za iz-tovarjanje ladij v solunskem pri-, stanišču, saj je ležarina v pristanišču mnogo višja kot pa za prazne vožnje vagonov.
!
Tito-steber miru
Medtem ko zdravniški konzilij sporoča, da je splošno zdravstveno stanje predsednika republike Josipa Broza Tita še vedno težko in da nadaljujejo z ustreznim zdravljenjem, prihajajo iz domovine in z vsega sveta najlepše želje za njegovo čimprejšnje okrevanje.
Tuji tisk piše o Titu kot o državniku, ki je vse svoje življenje dal za mir in blaginjo človeštva.
»Predsednik Tito je enkratna osebnost našega časa, velikan, ki je vse svoje sile vložil v boj za mir in blaginjo človeštva, državnik, ki uživa ogromen ugled po vsem svetu.« Tako je pred dnevi napisal časopis italijanskih komunistov »La Rinascita«. Življenjskemu delu predsednika Tita in ogromnim dosežkom sodobne Jugoslavije je posvetil daljši članek tudi londonski »Times«. Pisec tega članka, nekdanji šef britanske misije pri vrhovnem štabu NOV Fitzroy Maclean pripoveduje, da je Tito »pogumen, odločen, trezen, če pa je treba tudi brezkompromisen. Jugoslovanski predsednik je pomagal svojemu ljudstvu iz vseh povojnih težav z enako samozavestjo in umirjenostjo, s katerima je med vojno — kljub težkim razmeram — popeljal svoje goloroke oorce do zmage.«
Tisk, radio in televizija po vsem svetu poudarjajo v svojih
poročilih predvsem dinamičen družbenopolitičen razvoj Jugoslavije pod Titovim vodstvom, dosežke samoupravljanja in vsestransko mednarodno dejavnost naše dežele. »Jugoslovanski predsednik,« je pred dnevi pisal perujski tednik »Ca-retas«, »si vselej, prizadeva, da bi odpravili navzkrižja v mednarodnih odnosih, to pa se mu posreči s potrpežljivim delom, in tako krepi medsebojno zaupanje in spodbuja pripravljenost in voljo neuvrščenih držav, da vse svoje in svetovne razprtije urejajo na miroljuben način.«
TA TEDEN V ŽARIŠČU
OD
SOBOTE
DO
SOBOTE
Sobota, 1. marca
Lani so v Sloveniji zgradili 7235 stanovanj, kar je približno za 16 odstotkov manj kot v letu 1978. Naivečja stanovanja so zgradili v Črni gori (67,2 kv. m), najmanjša pa v Sloveniji (57,2 kv. m).
Ponedeljek, 3. marca
V pogovorih med delegacijo Zveze sindikatov Jugoslavije in predstavniki nemških sindikatov je bilo v ospredju predvsem vprašanje položaja otrok in mladine naših delavcev na začasnem delu v tej zahodnoevropski državi.
Pri predsedstvu zvezne konference SZDLJ so ustanovili koordinacijski odbor, ki bo spremljal družbenopolitično dejavnost v okviru izdelave novega srednjeročnega načrta razvoja Jugoslavije 1981—85.
Na seji mestne konference ZKS Ljubljana so med drugim sprejeli tudi sklepe, ki bodo idejno in akcijsko vodilo pri nadaljnjem delu ljubljanskih komunistov. Hkrati so sprejeli tudi spremembe in dopolnitve statutarnega sklepa, o delovanju in organiziranju mestne organizacije ZK Ljubljana.
Letos naj bi znašal zajamčeni osebni dohodek v Sloveniji 3945 dinarjev, kar je 53 odstotkov povprečnega mesečnega čistega osebnega dohodka na zaposlenega v republiki, medtem ko bo z zakonom določeni 45-odstotni osebni dohodek znašal 3327 dinarjev.
Ob prvi knjigi nove knjižne zbirke
V založbi Partizanske knjige in Delavske enotnosti je pred dnevi izšla knjiga dr. Miroslava Stiplovška »Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918—1922«. Izšla je ob 60-letnici ustanovitve revolucionarnih sindikatov, katere dogodkov smo se spominjali lani. Knjiga, ki izredno pregledno pripoveduje o razvoju in delovanju strokovnih organizacij v jugoslovanskem delu Slovenije od prevrata 1918 do ponovne utrditve revolucionarnih strokovnih organizacij konec 1922, izpolnjuje veliko vrzel v našem zgodovinopisju, še prav posebej na področju zgodovine delavskega gibanja in revolucionarnih sindikatov.
Knjiga,dr. Miroslava Stiplovška je prva knjiga iz knjižne zbirke »Delavsko gibanje na Slovenskem«, ki jo kot zbirko monografij, člankov in drugih prispevkov o zgodovini delavskega in sindikalnega gibanja na Slovenskem dolgoročno načrtuje komisija RS ZSS za tradicije delavskega gibanja. Tako se bo razširil zgodovinski okvir dosedanjih knjižnih zbirk, namenjenih posredovanju revolucionarnih izkušenj in vrednot delavskega gibanja na mlade
generacije; pri Partizanski knjigiže dolgo obstajata knjižna zbirka NOV in POS in knjižna zbirka Osvobodilne fronte, zdaj pa se v slovenskim založništvu v ta vsebinski krog vključuje še zbirka Delavsko gibanje na Slovenskem. Ob predstavitvi knjige dr. Stoplovška (obširnejšo recenzijo o njej izpod peresa dr. Franceta Kres la bomo objavili prihodnjič) je bila taka zamisel knjižne zbirke Delavsko gibanje na Slovenskem posebej poudarjena. Inštitut za delavsko gibanje je v dvajsetih letih animiral mnogo piscev in tudi izdaja revijo »Prispevki za proučevanje zgodovine delavskega gibanja.« Slovenski sindikati, ki so šele lani ustanovili komisijo za tradicije delavskega gibanja pri republiškem svetu, naj bi, poleg načrtovanih obsežnejših monografij, tudi široko spodbujali opisovanje stavkovnega gibanja na terenu, kajti kot je dejala tovarišica Lidija Sentjurc, zgodovina partije in delavskega gibanja ni le zgodovina referatov in vodstev, je zgodovina revolucionarnega delovanja med ljudmi, konkretno prikazovanje kako je živel, delal, se boril in kaj je dosegel delavski razred.
S. G.
Odbor RS ZSS za mednarodno dejavnost o problematiki naših delavčev na začasnem delu v tujini
Posebna pozornost izobraževanju
BEOGRAD — Alžirski predsednik Šadli Bendžedid je ob 25. obletnici alžirske revolucije dodelil predsedniku Titu najvišje alžirsko priznanje zlato plaketo. Gre za posebno obliko najvišjega osebnega priznanja predsedniku Titu, ki simbolizira globoke stike prijateljstva in sodelovanja med državama kot tudi priznanje za neprecenljiv osebni prispevek predsednika Tita boju za mir, svobodo in neodvisnost vseh držav in narodov, za pravico in neuvrščenost.
SALISBURV — Na rodezijskih volitvah je dobila absolutno večino 57 od 100 sedežev v parlamentu Afriška narodna zveza ŽANU Roberta Mugabe-ja, ki mu je britanski guverner lord Soames že zaupal mandat za sestavo prve vlade neodvisnega Zimbabveja. Tako je črnska večina prevzela oblast v 50. afriški neodvisni državi. Mugabe bo sestavil vlado skupaj z Joshuo Nkomom. Magabe in Nkomo sta bila od leta 1976 sopredsednika patriotske fronte, vendar sta na volitvah nastopila ločeno. Ker bosta imela v parlamentu več kct tri četrtine sedežev, bo to dovolj za korenite ustavne spremembe kot je odvzem privilegijev rodezijski beli manjšini. Vendar je Mugabe po izvolitvi pozval k nacionalni spravi, se zavzel za postopne spremembe in se opredelil, da nova afriška država stopi na pot neuvrščenosti.
NEW YORK — Varnostni svet ZN je razglasil za pravno neveljavne vse ukrepe Izraela, s katerimi skuša spreminjati fizič-
ni, demografski in upravni status zasedenih palestinskih in arabskih ozemelj. Izraelsko prakso naseljevanja teh ozemelj je Varnostni svet označil kot kričečo kršitev ženevske konference in resno nevarnost za propad prizadevanj, da bi dosegli vseobsegajoč, pravičen in trajen mir na Bližnjem vzhodu. Varnostni svet je zahteval, da Izrael zaustavi gradnjo novih židovskih naselij in poruši vsa, ki so bila doslej zgrajena. Doslej je Izrael zgradil 150, namerava pa zgraditi še 84 naselij.
Torek, 4. marca
Predsedstvo republiške konference SZDL je sprejelo programsko usmeritev za letošnje leto in hkrati obravnavalo tudi stabilizacijska prizadevanja v naši republiki. Precej pozornosti je namenilo tudi nekaterim izjemam, ki jih prinaša zvezni zakon o začasni omejitvi negospodarskih in neproizvodnih investicij.
Delegati zbora združenega dela mariborske občinske skupščine so zahtevali, da o preskrbi s surovinami spregovore tudi v republiški in zvezni skupščini.
BEJRUT — Francija je postala prva zahodna država, ki je priznala palestinskemu ljudstvu pravico do samoopredelitve. To priznanje je izrečeno v skupnem kuvajtsko-francoskem sporočilu, ki je bilo objavljeno ob koncu obiska francoskega predsednika Giscarda d’Estainga v Kuvajtu. Novo francosko stališče je naletelo na precejšen odmev na Bližnjem vzhodu, pozdravili pa so ga tudi Palestinci,
PEKING — Centralni komite KP Kitajske je rehabilitiral bivšega predsednika LR Kitajske Liu Sao Čija. Sklep so sprejeli 20 let po njegovi zamenjavi med kulturno revolucijo in 6 let po njegovi smrti, sklep pa zapira krog množičnih rehabilitacij na Kitajskem. CK je sprejel, tudi sklep o predčasnem sklicanju kongresa Komunistične partije, kar so obrazložili z velikimi spremembami na Kitajskem in v njenih mednarodnih odnosih po 1L kongresu, ki je bil leta 1977.
MIK
Na seji odbora zveznega zbora skupščine SFRJ so med drugim obravnavali poročilo o delu ZIS
v minulem letu.
Na sekciji zvezne konference SZDLJ je bilo ugotovljeno, da bi morala Jugoslavija do leta 1985 pridelati dovolj hrane za svoje potrebe.
Po podatkih slovenskega zavoda za statistiko, se je delež slovenske elektroindustrije v skupni slovenski proizvodnji okrepil od 12,09 na 12,82 odstotka. Ta dejavnost je še vedno najmočnejša slovenska industrijska panoga.
Jugoslavija je dobila tretje posojilo Mednarodne banke za obnovo in razvoj v višini 86 milijonov dolarjev. Od tega zneska bo za.manj razvite republike in po-,krajino Kosovo porabljenih 44 milijonov dolarjev ali 51,2 odstotka, preostali znesek pa za razvite republike in pokrajino Vojvodino.
Odbor RS Zveze sindikatov Slovenije za mednarodno dejavnost je na minuli seji razpravljal o problematiki slovenskih delavcev na začasnem delu v tujini pri tujih delodajalcih in v obratih naših OZD v tujini. V razpravi so' poudarili, da moramo še bolj organizirano in učinkovito ustvarjati pogoje za vračanje naših delavcev z začasnega dela v tujini in za njihovo vključevanje v zaposlitev, samoupravljanje in celotno družbenopolitično življenje. Treba bo zagotoviti večje število štipendij za izobraževanje otrok teh delavcev ter bolj sistematično organizirati strokovno izobraževanje in usposabljanje delavcev na začasnem delu v tujini, zlasti tistih, ki se nameravajo kmalu vrniti in zaposliti v domovini.
Organizacije in organi sindikatov morajo več prispevati. Da se zaposlovanje delavcev — povratnikov in štipendiranje oziroma izobraževanje njihovih otrok kot druga vprašanja v zvezi s tem opredelijo v novih srednjeročnih planih OZD, samoupravnih in družbenopolitičnih skupnostih ter predvidijo konkretni ukrepi, da še bo planiranje tudi realiziralo.
Glede priznavanja strokovne izobrazbe oziroma usposobljenosti, ki so jo delavci pridobili v tujini, je bilo predlagano naj to vprašanje rešujejo OZD, če ne gre za delavce z visoko izobrazbo, na način kakor to sicer ure-, jajo za svoje delavce.
Pri razširjanju in utrjevanju stikov posameznih občin, OZD in krajevnih skupnosti z našimi delavci v posameznih deželah
morajo aktivnejše sodelovati občinski sveti Zveze sindikatov in drugi organi in organizacije Zveze sindikatov, predvsem pa si prizadevati za obogatitev teh stikov z novimi oblikami in vsebinami. Zato se morajo občinski sveti ZSS bolj samoiniciativno in angažirano vključevati v delo koordinacijskih odborov pri SZDL in zagotoviti večji vpliv članov sindikatov na razreševanje problematike na tem področju. Bistvenega pomena je utrjevanje samoorganiziranosti naših delavcev v tujini v njihovih klubih in društvih ter prizadevanja naj se čimveč le-teh vključuje v članstvo in dejavnost teh klubov in društev. Kljub velikemu napredku na tem področju v zadnjih nekaj letih, je v te klube in društva vključenih le okoli 18 odstotkov delavcev na začasnem delu v tujini.
Udeleženci v razpravi so namenili veliko pozornost tudi dopolnilnem pouku otrok teh delavcev v materinščini in so se zavzeli za vključevanje čimvečjega števila teh otrok v to dejavnost ter za poglabljanje in obogatitev dopolnilnega pouka. Tudi na tem področju sindikata lahko dajejo še večji prispevek tudi v okviru sodelovanja s* * * * v sindikati posameznih dežel, v katerih se izvaja dopolnilni pouk za otroke naših delavcev.
Informiranje naših delavcev in drugih občanov v tujini se je zadnjih letih izboljšalo, še vedno pa ni dovolj pravočasno, sistematično in celovito. Razen o vprašanjih, ki jih najbolj neposredno zanimajo, jih bo treba stalneje in celoviteje informirati tudi o ce-
lovitem razvoju in dosežkih Slovenije in Jugoslavije.
Za takšno informiranje bo treba uporabljati različna sredstva in oblike, razen dnevnega in drugega tiska tudi ustne časopise, neformalne pogovore, poljudno pisane brošure o posameznih najbolj pomembnih in izrednih dogodkih, itd.
Glede delavcev v obratih naših -OZD v tujini, je bilo poudarjeno, da se jim mora zagotoviti enak družbeno ekonomski položaj, kot delavcem v domovini. Večjo skrb bo treba nameniti strokovnemu ter družbeno političnemu usposabljanju delavcev in vodilnih kadrov za delo v teh obratih. Delavci v teh obratih morajo imeti zagotovljene osnovne pogoje za delo in življenje, to je samoupravni družbenoekonomski položaj kot ga opredeljuje zakon o združenem delu. Vse OZD naj v svojih samoupravnih aktih ustrezno uredijo ta vprašanja ter zagotovijo primerno organiziranost delavcev v teh obratih.	N
Treba bo zagotoviti enotno nastopanje naših OZD v tujini in si prizadevati za usklajeno samoupravno urejanje vprašanj, ki so skupna za vse OZD iz SFRJ, ki imajo svoje obrate v tujini. Treba se bo dogovoriti o usklajenem reševanju vprašanj kot so funkcionalni in terenski dodatki, nagrajevanje po delu in druga vprašanja glede dela in življenja delavcev v obratih v tujini. Na ta način in z drugimi dogovorjenimi ukrepi bo treba preprečevati nelojalno konkurenco med posameznimi jugoslovanskimi OZD v tujini.	Eva	Pjevič
Kako gospodarimo
DE
stran 11
V IN A Nafta Lendava vidijo pravo, a ne edino rešitev v usklajenih cenah
Najprej sami, potem s pomočjo
INA Nafta Lendava je delovna organizacija v sklopu SOZD INA. Organizirana je v štiri temeljne organizacije in delovno skupnost skupnih služb. To je kratka osebna izkaznica njenih 1000 in nekaj delavcev, ki jim zdaj povzroča največje skrbi temeljna organizacija Petrokemija.
Ta temeljna organizacija je namreč lansko leto zaključila s 170 milijoni izgube.
Z letno količino približno 150.000 ton metanola so preprečili uvoz, zadovoljili potrebe jugoslovanskega trga in tudi svoje, saj je metanol surovina za druge izdelke te temeljne organizacije. Že leta 1978 so delavci ugotovili, da cene osnovnih surovin tako naraščajo, da je ob veljavnih cenah petrokemijskih izdelkov njihovo poslovanje povsem nesmotrno. Že tedaj so zaprosili za uskladitev prodajnih cen umetnih lepil, formalina in metanola.
Zahteve po spremembi cen njihovih izdelkov so se nekajkrat ponovile in vsakokrat zaman. Pomagal ni niti samoupravni sporazum, ki so ga s porabniki umetnih lepil dosegli sredi lanskega leta. Sporazumeli so se za 26* odstotno povečanje cen, a zvezni zavod za cene tega še ni sprejel.
Tako so se znašli v res nesmiselnem položaju. Zemeljski plin, kot osnovna surovina za metanol, jih velja 4,10 dinarja za kilogram. Ze pred leti odobrena cena za kilogram metanola je 3 dinarje. Tu so še stroški za energijo, amortizacijo, obresti
(obveze za kredite so lani znesle približno 200 milijonov dinarjev), osebne dohodke____Zraču-
nali so, da pri vsakem proizvedenem kilogramu metanola izgubijo več kot 2 dinarja, polna letna zmogljivost tovarne pa je 165.000 ton. Zaradi tako nastale izgube in anuitet za odplačila najetih posojil se je temeljna organizacija Petrokemija znašla v velikih finančnih težavah, postala je nelikvidna in delavci se boje, da v kratkem času ne bodo zmogli nabaviti niti osnovne surovine. Težave imajo tudi z uvozom nekaterih surovin, šaj jim ga zvezni organi odobrijo z veliko zamudo, pesti jih neredna dobava plina. Pa vendar ta kolektiv zadovoljuje 70 odstotkov potreb jugoslovanskega trga in še ostane
nekaj za izvoz___
Jedro težav je torej nesorazmerje cen njihovih izdelkov, namenjenih lesni in predelovalni kemični industriji, in pa rastočih cen surovin, energije, pogodbenih in zakonskih obveznosti. Kljub ničkolikim zahtevam nova cena metanola še vedno ni odobrena, obravnavajo ga z istimi merili kot neznatne količine metanola, ki ga kot stranski produkt proizvajajo še nekatere jugoslovanske tovarne. Ena možnih rešitev je na dlani — bolj smotrno bi bilo vso proizvodnjo izvažati, saj je na svetovnem trgu zanimanje za te izdelke veliko, cene v konvertibilni valuti dokaj višje kot doma in še narašča jo. Delavci pa se zavedajo, da je širša družbena skupnost prispevala sredstva za njihovo tovarno in so ji
torej dolžni vračati z oskrbo domačega trga. Upravičeno pa zahtevajo od te družbe razumevanje in normalne pogoje poslovanja. Rešitev vidijo v drsečem sistemu cen, kazalo pa bi razmišljati tudi o nižji ceni surovin. Menda res ni logično, da plačajo isto ceno kot neposredni porabniki, saj vendar to surovino oplemenitijo s svojim delom.
Vsekakor drži, da so usklajene cene in proizvodni stroški najpomembnejša rešitev, ne pričakujejo pa je križem rok. Izdelali so sanacijski program, ki je zasnovan na 1 OCHodstotno izkoriščenih zmogljivostih, saj vsak zastoj povzroči veliko škodo. Iščejo nove vire plina, predvsem računajo na zaloge 60 milijonov kubičnih metrov zemeljskega plina, ki so ga odkrili v Petišov-cih. S sovlaganjem potrošnikov mislijo povečati proizvodnjo formalina, za kar se že zanima Belinka. Zastavili so tudi z obsežnimi varčevalnimi ukrepi, racionalizacijo proizvodnje, inovacijsko dejavnost, varčevanjem z
energijo___ Zračunali so, da le
za 0,6 odstotka nižji stroški pomenijo skoraj 6 milijonov dinarjev prihranka. Tudi na dohodkovno povezovanje niso pozabili, že lani so se začeli dogovarjati s porabniki, pa še ni pravih rezultatov. Odnehali ne bodo, saj se zavedajo, da je dogovarjanje z neposrednimi potrošniki, sporazum o trajnejših odnosih, dolgoročnejša in boljša rešitev kot pogajanje za cene.
Ciril Brajer
Pred uresničitvijo pomembne naložbe v tržiški Lepenki .
Odlašanja je slednjič konec
V najstarejši tovarni lepenke na Slovenskem — TOZD Lepenki Tržič Kartonažne tovarne Ljubljana, ki bo prihodnje leto praznovala 100-letnico obstoja, so ta čas pred uresničitvijo svoje življenjske naloge. Odločili so se namreč za pogumen korak — postavitev avtomatskega stroja za proizvodnjo lepenke, s katerim naj bi za več kot 50 odstotkov povečali skupni prihodek temeljne organizacije, obenem pa izpolnili zastavljene proizvodne naloge v prihodnjih letih. V okviru delovne organizacije Karto-nažna tovarna Ljubljana so namreč sprejeli investicijski načrt, ki predvideva, da bo tržiška Lepenka slabo polovico potrebne vsote za naložbo, vredno 170 milijonov dinarjev, dobila iz združenih sredstev delovne organizacije, polovico od banke, ostalo so uspeli prihraniti sami, medtem ko bodo strojno opremo v glavnem uvozili s pomočjo inozemskih kreditov. Razen tega računajo še na tri milijone dinarjev iz občinskega rezervnega sklada.
' Pred nekaj manj kot desetimi leti je v tržiški Lepenki proizvodnjo bele zamenjala siva lepenka. S tem so se sicer zmanjšali proizvodni stroški, vendar so jim na drugi strani v proizvodnji papirja velike težave preprečevale doseganje normalnega poslov-
nega uspeha in akumulacije. Ko so odpravili te ovire, se je položaj precej izboljšal, čeprav delajo na istih strojih za izdelavo lepenke kot pred sto leti!
»Vendar izdelujemo še vedno iste proizvode,« pravi direktor Jože Štucin in hkrati opozarja na dejstvo, da se je razvoj Lepenke praktično ustavil že pred devetimi leti. Nobenega dvoma ni, da vse, kar se je v preteklosti dogajalo z našimi razvojnimi usmeritvami, nikoli ni predstavljalo trajnejših rešitev. Preveč je bilo vzrokov, ki so pogojevali takšno stanje, dejstvo pa samo eno: bili smo že na pragu odločitve, ali naj še nekaj let životarimo in tovarno zapremo, ali pa se v okviru Kartonažne tovarne Ljubljana skupaj lotimo uresničitve našega investicijskega načrta. Danes smo nadvse zadovoljni, da se je tehtnica nagnila na drugo stran, torej v prid teženj za postavitev novega stroja. Naša naložba je brez dvoma posledica urejenih notranjih razmer v naši temeljni organizaciji, boljše organizacije dela kot pred leti, smotrnega izkoriščanja notranjih rezerv, boljšega izkoriščanja proizvodnih zmogljivosti, skratka doslednega uresničevanja sanacijskega načrta, ki smo ga zaradi nevzdržnih razmer morali sprejeti pred štirimi leti. Ker pa so notranje
rezerve že skoraj izčrpane, zastareli strojni park pa ne omogoča več povečanja prihodka, smo se morali odločiti za postavitev novega stroja za proizvodnjo lepenke.«
Zanimivo je, da predstavlja v naložbi tržiške Lepenke največji delež sovlaganje TOZD Papir-konfekcija Ljubljana Kartonažne tovarne, s katero Tržičani že več let uspešno sodelujejo, z njo imajo usklajene tako investicijske kot razvojne načrte, na osnovi tega pa tudi samoupravni sporazum o delitvi celotnega prihodka, ki ga bo ustvarila Lepenka. V Lepenki namreč načrtujejo, da se bosta po letu 1981, ko bo investicija zaključena, njihov celotni prihodek in dohodek povečala za dvakrat, ob tem pa novih delavcev sploh ne bodo potrebovali. Naložba, v kateri ima najvidnejše mesto nov le-penčni avtomat, ki bo omogočil skoraj 90-odstotno povečanje proizvodnje lepenke, predvideva še postavitev trafo postaje, zunanjo ureditev tovarne, nov obrat družbene prehrane, poslovne prostore in nekatere nove, sodobne stroje, med njimi prečni in ploski rezilec, lakirni in gladilni stroj ter obnovo papirnega stroja, s čimer bodo proizvodnjo papirja z leti povečali najmanj za 20 do 30 odstotkov.
Ivo Virnik
Gospodarski komentar
Rešitev je v izvozu
Naše gospodarstvo ni v nič kaj zavidljivem položaju. Izvoz pa naj bi bil tisti konj, ki ga lahko izvleče iz takšnega položaja. Organizacije združenega dela naj bi torej planirale in delovale tako, da bi izvoz čimbolj in čimprej narasel, uvoz pa naj bi bil res v skrajni meri osmišljen.
O tem je bilo rečenega in napisanega ničkoli-ko, a žal seme vseh teh besed in obljub še ni vzklilo. Je že tako, da so temeljne organizacije združenega dela osnovni nosilec planiranja tudi na tem področju in noben ukrep ali predpis zunaj gospodarstva izvoza ne bo pospešil pa tudi ne obrzdal uvoza.
Torej ne bo pomagalo nobeno tarnanje gospodarstva, kako administrativni ukrepi bolj ovirajo kot omogočajo. Če bomo izkoristili vse možnosti za pospešitev izvoza in zmanjšanje uvoza, bo neljubih ukrepov administracije vse manj. Možnosti pa je kar precej — gotovo je združenemu delu lahko v veliko pomoč ugodnejše kreditiranje izvoza. Ima svoje delegate v bankah in le-ti bi ga morali izboriti in sami opredeliti primerno poslovno politiko bank. Pa naložbe—le koliko je v planih takšnih, ki ne predvidevajo izvoza, čeprav vemo, da velja graditi predvsem objekte z izvozno usmeritvijo?! Še nekaj možnosti bi kazalo pretehtati: morda zmanjšati davek na dohodek, ki se vlaga v proizvodnjo, namenjeno izvozu, izvozno usmerjene organizacije bi bile lahko deležne olajšav pri prispevkih SIS materialne proizvodnje... Tudi samoupravno sporazumevanje in dogovarjanje
nudi kup poslovnih možnosti za izvoz. Le-temu gotovo ni v spodbudo, da so v izdelkih, namenjenih tujemu trgu, elementi domačih finalistov s komaj vzdržno ceno. Sporazumevanje o udeležbi v skupnem deviznem prihodu bi temu menda storilo konec.
Da se velja nad vsem tem krepko zamisliti, lahko dokaže nekaj številk: proti koncu lanskega leta korigiran plačilni primanjkljaj naj bi znašal 2.594 milijonov dolarjev, pa vse kaže, da smo ga še prekoračili. Devizne rezerve so se zmanjšale in seveda vplivale na projekcijo plačilne bilance za letošnje leto. Lani smo uvozili 12 milijonov ton nafte, projekcija za letos predvideva še dober milijon ton več, kar je z vse večjimi cenami nafte dodatna obremenitev. Zadolženost v tujini je že dosegla stopnjo, od katere se pogoji za novo zadolževanje slabšajo...
Slovenske organizacije združenega dela so se lani zavezale, da bodo od začetka avgusta do konca leta izvozile za več kot 18 milijard dinarjev, posle so tudi prijavile pri narodni banki, pa so te obljube izpolnile komaj 50-odstotno. Res naj bi z omejevanjem vseh oblik porabe povečali blagovni fond, namenjen izvozu, vendar tudi to ni prava rešitev. Gospodarstvo mora spregledati, da je izvozna usmerjenost nujna gospodarska logika in se po njej tudi ravnati. Doklerbo v izvozu videlo predvsem politično obveznost do družbe, izvoz pač ne bo stekel po tako lepo zamišljenih kolnicah.
Ciril Brajer
Prizadevanja za boljše gospodarjenje v delovnih kolektivih Šaleške doline
Stabilizacija ne more biti samo v neposredni proizvodnji
V občini Velenje so začeli ocenjevati, kako v posameznih sredinah uresničujejo dogovore za gospodarsko ustalitev, kako se v ta prizadevanja vključujejo družbenopolitične organizacije in, ne nazadnje^ kakšno je stabilizacijsko vzdušje delovnih ljudi in občanov Šaleške doline.
Če bi prizadevanja za boljše gospodarjenje sodili zgolj po številu sestankov, opravljenih v zadnjem času, oziroma po vsakodnevno izraženi pripravljenosti in strinjanju z ustalitvenimi ukrepi in prizadevanji, bi bilo vse v najlepšem redu. Načelna enotnost in odločnost, da se od sprejetih dogovorov na noben način ne odstopa, pa zagotovo ni zadosti. Vprašanje je, kakšna bi bila ta načelna enotnost in odločnost, če bi nastopile v posamezni sredini težave, na primer okrog izplačevanja osebnih dohodkov, če ne bi bilo zadosti denarja za naložbe, če bi začelo primanjkovati surovin itd.
Družbenopolitične organizacije v združenem delu Šaleške doline so sprejele akcijske programe za uresničevanje politike gospodarske stabilizacije. V zaključni fazi so razprave o gospodarjenju v lanskem letu hkrati s potrjevanjem sklepnih računov za leto' 1979, sprejeti so programi varčevanja ter usklajeni delovni načrti za letošnje leto z resolucijskimi cilji itd. Kljub temu pa je tu in tam še zmeraj zaznati omahovanje, neodločnost, pa tudi prikrite odpore.
V temeljnih in drugih organizacijah združenega dela in v delovnih skupnostih Šaleške doline so se, vsaj doslej, o posameznih nalogah in vprašanjih v zvezi z boljšim gospodarjenjem oprede-
ljevali vse preveč splošno. V programih je preveč načelnih političnih stališč, kar zagotovo onemogoča, da bi lahko sproti preverjali uresničevanje stabilizacijskih programov in če bi bilo potrebno, tudi ukrepati. Aktivnosti med posameznimi družbenopolitičnimi organizacijami in samoupravnimi organi niso usklajene, niti časovno niti vsebinsko, ponekod pa sprejemajo družbenopolitične organizacije akcijske programe ločeno, vsaka zase.
Sicer v Šaleški dolini ugotavljajo, da so nekatere naloge za boljše gospodarjenje vendarle bolj podrobno opiedeljene. Do srede februarja je večino temeljnih in drugih organizacij združenega dela in delovnih skupnosti sprejelo programe uresničevanja politike gospodarske stabilizacije, čeprav z vsebino in stopnjo konkretizacije povsod niso zadovoljni. /ato zdaj programe dopolnjujejo. Sicer iz sprejetih akcijskih programov v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela materialne proizvodnje izstopajo predvsem naloge na ekonomskem in tehničnem področju, v njih pa manjkajo še posebej naloge pri krepitvi položaja delavca. To je vsekakor pomembno, saj bo treba poglabljati medsebojne dohodkovne vezi, bolj uveljaviti načelo združevanja dela in sredstev ter odločneje uveljavljati svobodno menjavo dela. Manjkajo tudi merila oziroma ukrepi za sprotno spremljanje izvajanja sprejetih nalog oziroma ukrepov.
Med dosedanjimi razpravami o prizadevanjih za boljše gospodarjenje v delovnih kolektivih Šaleške doline je bilo med drugim tudi naglašeno, da morajo
breme^ustalitvenih prizadevanj in ukrepov nositi prav vsi, tako delavci v neposredni proizvodnji kot delavci v skupnih službah; kar zadeva organizacije združenega dela posebnega družbenega pomena in samoupravne interesne skupnosti pa strokovne službe in izvajalci. Delavci so namreč znova opozorili, da so se vsa dosedanja prizadevanja za boljše gospodarjenje začela in končala prav v neposredni proizvodnji, saj smo znali podrobneje opredeliti in določiti le naloge za boljše izkoriščanje delovnega časa, za večjo disciplino, za boljšo kvaliteto. Pa tudi te naloge niso bile dolgoročno opredeljene, da bi vendarle dosegli vse željene učinke. Drugače rečeno — vsi dosedanji ustalitveni ukrepi oziroma prizadevanja so takorekoč obšli zaposlene v delovnih skupnostih oziroma v režijskih službah, in to na vseh ravneh.
Akcijske programe za boljše gospodarjenje bo treba v vseh sredinah dopolniti tako, da bodo v njih zapisani dolgoročnejši ustalitveni ukrepi oziroma da bodo programi taki, ki bodo spodbujali slehernega zaposlenega za uveljavljanje dohodkovnih odnosov, za večje združevanje dela in sredstev, za uveljavljanje načela nagrajevanja po delu itd. V večji meri morajo ustalitveni ukrepi motivirati tudi delavce v strokovnih službah oziroma na režijskih delovnih mestih, posebej tudi za boljše gospodarjenje. Skratka —potrebni bodo večji in odločnejši napori vseh zaposlenih v združenem delu Šaleške doline za dosegože-Ijenih razvojnih ciljev.
M. Lipovšek
f	N
Tri vprašanja:
Kulturno društvo v OZD
Ali naj v naši OZD ustanovimo kulturno društvo?
Ne vem odgovora na pamet. Če razmišlja o ustanovitvi nekdo, ki sam ne namerava v društvu sodelovati, če v organizaciji nimate ljudi, ki so že stopili skupaj in pokazali nekaj sposobnosti, predvsem pa nekaj volje za kulturno delo, bi skoraj ne priporočal ustanavljati društvo. Društvo ni čarobna formula zoper popolno pomanjkanje volje do organizacijskega in kulturnega dela. Ce pa so med vami taki, ki se zbirajo k skupnemu delu ali k zlaganju samotnih kulturnih prizadevanj in če je misel na ustanovitev društva njim všečna, tedaj bi svetoval, naj le pogumno skočijo v to. Nič ne de, če manjka tega in onega, od denarja do prostora in seveda do mentorjev in umetniških vodij: zoper vse to je lek. Da so le ljudje z voljo tu!
Navsezadnje: zato pa bo društvo, da si boste v njem na nekoliko bolj dogovorjen način, s porazdeljenimi dolžnostmi, v primernih oblikah in po poteh, ki se društvu odpirajo navznoter in navzven, pomagali do boljših razmer,
Kaj je stvar društ a in kaj drugih?
Tudi to bo treba šele videti. Ne bi kazalo skromnemu, nebogljenemu pevskemu zboru, ki je šele »spregledal«, naprtiti vesoljne dolžnosti za vesoljno kulturno Življenje v organizaciji in okrog nje. Ne prej ne slej ne bi smel organizator kulturnega življenja reči: nd, saj zdaj sem pa jaz opravil, ko je društvo tu. In ne bi smela
loga je opravljena, naprej pa naj sami gledajo... Ker bo društvo morda sposobno le nekaterih kulturnih dejavnosti, čeprav si želimo, da bi sčasoma čimbolj širilo svoj delokrog. Ker bo zajemalo Je nekatere delavce in ustre-žalo le nekaterim njihovim Željam po kulturnem ustvarjalnem delu in sodelovanju, čeprav smemo računati, da bo na svoj način zares zmeraj bolj množično novačilo take, ki so pripravljeni na ljubo svoji ideji in svoji kulturni želji tudi poprijeti za kakšno delo, se skregati oh razčiščevanju kakšne težave, ubrati takšno pot. Ker ne smemo pripisovati društvu nalog, ki si jih samo ni zastavilo, čeprav pričakujemo, da člani v njem ne bodo samo nase mislili in si Zgolj po svoji podobi, sebi v veselje, zastavljali delo in dolžnosti.
Ali naj OZD sklene s svojim društvom samoupravni sporazum?
Če ste teh misli, da v njem uredite in zapišete, kaj je društvo organizaciji združenega dela in kaj ona njemu, kaj drug'od drugega pričakujeta in kaj drug drugemu hočeta nuditi — vsekakor.
Če pa temu še ni tako in bi samoupravno sporazumevanje komu zvenelo, kot da zdaj nismo več vsi naši in stopamo iz dobrih družinskih v nekakšne diplomatske ali poslovne odnose — tedaj rajši še malo počakajte.
Jože Humer
\_________________ J
skleniti sindikalna organizacija: tako, naša politična na-
Pripravljena je podlaga za novo nomenklaturo poklicev
Razvrščanje poklicev na podlagi zahtevnosti del
Družbeni dogovor o enotnih temeljih za klasifikacijo (razvrščanje) poklicev in strokovne izobrazbe je rezultat večletnih prizadevanj, da na podlagi resolucije X. kongresa ZKJ o socialistični samoupravni preobrazbi vzgoje in izobraževanja odpravimo dvojno kvalifikacijsko lestvico poklicev v SFRJ in opredelimo skupno podlago za novo I kategorizacijo zahtevnosti del, skupnih ciljev in vsebine izobraževanja ter minimalnih pogojev za pridobitev strokovne izobrazbe. S tem_družbenim dogovorom torej odpravljamo dosedanjo dvojno kvalifikacijsko lestvico, na podlagi katere so razvrščali poklice proizvodnih delavcev po kriterijih sestavljenosti dela, ki ga opravljajo (nekvalificirani, polkvalificirani, kvalificirani, visokokvalificirani delavci), takoimenovani uslužbenski poklici pa so se razvrščali po kriteriju 4 stopenj šolske izobrazbe (nižja strokovna, srednja strokovna, višja, visoka), ki si jo je posameznik pridobil s šolanjem.
Na takšni dvojnosti sistema kvalifikacij odnosno strokovne izobrazbe je temeljila tudi dvojnost v načinu izobraževanja za delavke poklice ter za vse druge poklice, ki so si zagotovili družbeni status in vrednotenje poklica predvsem na podlagi določene stopnje šolske izobrazbe, ne pa na podlagi zahtevnosti dela in rezultatov opravljenega dela.
Dediščina, ki je temeljila na delitvi umskega in fizičnega dela
Dvojnost sedanje kvalifikacijske lestvice je dediščina iz kapitalistične družbe, temeljila pa je na delitvi dela na umsko in fizično delo ter je izražala neenakopraven položaj 'neposrednih proizvajalcev, ki so bili odrinjeni od odločanja oziroma vodenja, organizacije in upravljanja. To je bil nekoč monopol v rokah ljudi iz neproizvodnih poklicev oziroma monopol vladajočega razreda. Ta zapuščina starih družbenih odnosov, kakršno je pred-
Nova enotna klasifikacija vseh poklicev bo torej omogočila, da na podlagi nove kategorizacije zahtevnosti del izoblikujemo nomenklaturo poklicev, ki ne bo statistična in ki jo bo mogoče glede na zahteve dela in spremembe v delitvi dela stalno izpopolnjevati. Opredelitev skupnih značilnosti ciljev in vsebine izobraževanja posameznih kategorij zahtevnosti del bo omogočala primerljivost poklicev ter povsem nemoteno prehajanje delavcev, pa tudi učencev in študentov iz republike v republiko.
Klasifikacija poklicev ne bo odvisna od stopenj strokovne izobrazbe, marveč prav nasprotno: kategorije zahtevnosti del in skupne značilnosti ciljev in vsebine izobraževanja bodo opredeljevale minimane pogoje za pridobitev strokovne izobrazbe ter vsebino vzgojnoizobraževalnih programov, ki jo bodo skupno določali uporabniki in izvajalci v posebnih izobraževalnih skupnostih.
stavljala tudi dvojna kvalifikacijska lestvica ter dualizem v vzgoj-noizobraževalnem sistemu — ki ga bomo odpravili s sistemom usmerjenega izobraževanja — vse to se je vedno bolj izražalo kot protislovje v socialističnih samoupravnih družbenih odnosih.
Vse bolj je torej očitno, da takšna dvojna kvalifikacijska lestvica ni v skladu z razvitostjo proizvodnih sil naše družbe, z novim vzgojnoizobraževalnim sistemom, ki ga gradimo na podlagi ,usmeritve X. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije ter z doseženo stopnjo razvoja socialističnih samoupravnih odnosov.
Kot posledica te dvojne kvalifikacijske lestvice se je zakoreninilo pogosto formalistično pojmovanje kvalifikacij, zanemarjeno pa je bilo permanentno pridobivanje znanja ter razvijanje sposobnosti in ustvarjalnosti z delorrt oziroma na delu. Posle-
dica tega so bili tudi različni pristopi k izdelavi profilov poklicev, vzgojnoizobraževalnih programov, insitucionalizacija izobraževanja itd. Stara kvalifikacijska lestvica je zato resno otežkočala izgrajevanje novega, enotnega, horizontalno in vertikalno povezanega elastičnega sistema usmerjenega izobraževanja za delo in samoupravljanje.
Nomenklatura poklicev, ki ne bo statična
Na podlagi družbenega dogovora o enotnih temeljih za klasifikacijo poklicev in strokovne izobrazbe bodo zagotovljeni pogoji za izdelavo enotne nomenklature in klasifikcije poklicev in skupne metodologije za vso državo, pri čemer bo uveljavljeno načelo, da je izdelava in sprejetje nomenklature poklicev predmet neposrednega dogovarjanja združenega dela v posameznih gospodarskih in družbenih dejavnostih.
Uveljavljata se enotnost in različnost
Z družbenim dogovorom bomo zagotovili tudi podlago za bolj sistematično planiranje kadrovskih potreb ter za enotno metodologijo statistike in evidence v SFRJ.
Delo republik in pokrajin na pripravi tega družbenega dogovora je potekalo pet let. Obravnava in podpis družbenega dogovora v SR Sloveniji je takore-koč sočasna z obravnavo predloga zakona o usmerjenem izobraževanju, ki ga bo predvidoma sprejela Skupščina SRS 25. marca letos. Ta sočasnost hkrati simbolizira eno od temeljnih izhodišč preobrazbe srednjega in visokega šolstva v usmerjeno izobraževanje in sicer zagotavljanje pogojev, da bo imelo združeno delo odločilen vpliv na oblikovanje vzgojnoizobraževalnih programov odnosno na obseg in vsebino izobraževanja strokov-
nih kadrov vseh kategorij zahtevnosti del, v skladu s svojimi izobraževalnimi kadrovskimi potrebami in najširšimi potrebami našega družbenega razvoja kot enakovredne sestavine Celotne družbene reprodukcije.
Več kot leto dni je v zadnji fazi potekalo usklajevanje besedila končnega predloga družbenega dogovora. 24. 5. l979šmo na sestanku predstavnikov repulbi-ških vodstev družbenopolitičnih organizacij in organov republike izoblikovali načelne pripombe ter konkretne spreminjevalne in dopolnilne predloge SR Slovenije na besedilo predloga družbenega dogovora. Večina naših pripomb je bila v postopku usklajevanja med socialističnimi republikami in pokrajinama upoštevana. Republiški svet Zveze sindikatov, pa je bil koordinator usklajevanja med podpisniki v republiki.
Najpomembnejša pripomba SR Slovenije je bila, da dogovor ne more podrobno določati pogojev in načinov pridobivanja strokovne izobrazbe in jih omejevati predvsem na izobraževanje v šolah. Osnutek je določal celo vrste'šolskih institucij, skozi katere bi si bilo mogoče pridobiti strokovno izobrazbo za določen poklic. Tako zasnovan dogovor bi omejeval ustavne pristojnosti republik in pokrajin na področju vzgoje in izobraževanja ter vzpostavil odvisnost kategorizacije zahtevnosti del od stopenj šolskga sistema.
Plod sicer dolgotrajnega dogovarjanja o enotnih temeljih za razvrščanje- poklicev in strokovne izobrazbe je skupen dokument republik in pokrajin, ki bo omogočil usklajeno delo pri prepotrebni izdelavi nove no-menklatue in klasifikacije poklicev v SFR Jugoslaviji.
Predsedstvo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije je 21. februarja 1980 sklenilo, da pristopi k podpisu družbenega dogovora.
Boris Lipužič
Zveza kulturnih organizacij Slovenije in soorganizatorji, med katerimi je tudi RS ZSS, razpisujejo:
Deveto srečanje literarnih začetnikov
Zveza kulturnih organizacij Slovenije razpisuje 9. srečanje pesnikov in pisateljev začetnikov, razpisuje v sodelovanju z družbenopolitičnimi skupnostmi in organizacijami v občinah, kjer bodo organizirana območna srečanja in zaključno srečanje, v sodelovanju z organizatorji literarne kolonije v občini Lenart, RS ZSS, RK ZSMS, tednikom Mladina, revijo Antena, časopisom Kmečki glas in Društvom slovenskih pisateljev.
•
1.	Območna srečanja bodo v juniju 1980 v Trebnjem in na Ravnah, jeseni 1980 pa v Celju, Ptuju, na Jesenicah, na Vrhniki in tudi za primorsko območje in obalo.
2.	Osrednje srečanje bo 7. in 8. februarja 1981. v kraju gostitelja za avtorje, ki jih bodo predlagali člani žirij območnih srečanj.
3.	Sestavni del 9. srečanja pesnikov in pisateljev začetnikov je poleg območnih in zaključnega srečanja tudi literarna kolonija, ki jo bosta organizirala KOD Er-nestek Golob-Peter s soorganizatorji v občini Lenart in Zveza kulturnih organizacij Slovenije v oktobru 1981 v Gradišču v Slovenskih goricah.
4.	Sodelujejo lahko pesniki in pisatelji začetniki, ki še niso izdali (razen v samozaložbi) nobenega svojega dela v knjižni obliki in še niso bili uvrščeni med najboljše na dosedanjih zaključnih republiških srečanjih pesnikov in pisateljev začetnikov.
5.	Posamezni kandidati lahko sodelujejo z literarnimi prispevki v slovenskem jeziku, napisanimi s pisalnim strojem v treh izvodih.
6.	Organizatorji bodo upoštevali prispevke, romane; pesmi, epigrame, basni, aforizme
6.	Organizatorji bodo upoštevali prispevke vseh vrst proze, poezije in dramatike: črtice, novele, satire, humoreske, romane, pesmi, epigrame, basni, aforizme, dramatska besedila, dramske prizore, skeče, enodejanke, tragedije, groteske, TV igre, TV nadaljevanke, filmske scenarije, scenarije za proslavo, kritiške prispevke, eseje z vseh področij umetnosti, kulturnega in družbenega življenja (kritike, eseje, družbeno angažirana razmišljanja).
7.	Svoje prispevke pošljite v treh izvodih v večji ovojnici, kjer je tudi zape-
čatena ovojnica z vašim imenom in priimkom, točnim naslovom, izobrazbo, poklicem, starostjo, šifro. Na večji ovojnici zadaj napišite vašo matično občino. Organizatorji ne bodo upoštevali prispevkov, ki bodo namesto s šifro podpisani z vašim pravim imenom. Poslanim tekstom s šifro priložite torej zapečateno ovojnico z vašimi podatki.
8.	K sodelovanju vabimo vse pesnike in pisatelje začetnike iz Slovenije, Slovence iz drugih republik, iz slovenskih zamejskih območij v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, kakor tudi pesnike in pisatelje začetnike med delavci v tujini, izseljenci in pripadniki JLA.
9.	Vse poslane prispevke odstopijo avtorji za morebitno objavo brezplačno. Organizatorji bodo objavili dela izbranih avtorjev (območnih srečanj oziroma republiškega srečanja) na način in v obsegu, ki bo ustrezal gmotnim in organizacijskim možnostim.
10.	Tričlanske žirije (imenoval jih bo organizator območnega srečanja) bodo med pravočasno prispelimi prispevki s svojega območja izbrale najboljše avtorje za nastop na območnem Srečanju. V primeru, da bo število uvrščenih v zak-
zmogljivosti gostitelja, si odbor za literarno dejavnost pri ZKO, upoštevajoč izključno kvaliteto, pridržuje pravico zadnjega izbora.
. -‘.v;
11.	Območne žirije bodo svoje delo zaključile dva tedna pred dnem, ko bo organizirano območno srečanje. Organizatorji pa morajo o tem obvestiti vse, ki so poslali prispevke, vsaj teden dni pred srečanjem.
12.	Območna srečanja morajo biti zaključena najkasneje do 15. novembra 1980. Imena avtorjev, ki jih območne žirije predlagajo za zaključno srečanje in naslovi izbranih tekstov morajo biti znani do L decembra 1980. Organizatorji območnih srečanj so dolžni poslati odboru za literarno dejavnost pri ZKOS en izvod vseh dospelih prispevkov.
13.	Prispevke pošljite najkasneje do 15. maja 1980 na naslov: ZKO Slovenije, 61000 Ljubljana, Kidričeva 5, za 9. srečanje pesnikov in pisateljev začetnikov.
Morebitne dodatne informacije dobite na naslovu: Zveza kulturnih organizacij Slovenije, Ljubljana, Kidričeva 5 (tel. (061) 22-541 int. 18).
Več manjših zimsko-športnih centrov v bližini naselij
Neporazdeljeno breme
Vsi vemo, da je smučanje v Sloveniji v zadnjih letih napravilo razvoj, kot ga je lahko le malokdo pričakoval. Po številu smučarjev na prebivalstvo smo verjetno prav pri vrhu svetovne lestvice. Tej eksploziji zanimanja za smučanje naj bi sledila, ali še bolje — predhodila, tudi izredno obsežna izgradnja novih zimsko-športnih središč s kilometri smučarskih prog, sistemi žičnic, hoteli, cestami in parkirišči ter drugimi objekti. In kdo naj bi vse to napravil? Vso zadevo smo več ali manj prepustili gostinskim in turističnim delovnim organizacijam, torej tistim, ki priznano beležijo najnižjo akumulacijo. Vsiljuje se mi naslednja prispodoba: Nekako polovica Slovencev bi se naenkrat navdušila za jahalne športe. Konje bi si priskrbeli sami, vse ostale potrebne objekte se pravi hipodrome, hleve, hotele in drugo pa bi morale zgraditi gostinsko-turistične organizacije združenega dela.
Bojim se, da, tudi če bi vsi sto-
pili skupaj, ne bi bili kos tako zahtevni nalogi. Na več mestih opažamo, da naš splošni družbeni standard (dober primer so ceste), ne more slediti hitri (prehitri?) rasti osebnega standarda.
Če se povrnemo k zimskim športom, potem moramo ugotoviti, da je bilo'v preteklih letih kljub pomanjkanju denarja kar precej zgrajenega. Vse to pa, žal, ne zadošča potrebam rekreacije naših delovnih ljudi, zlasti ne ob konicah, kot so nedelje in prazniki. Vprašanje rekreativnega smučanja bi morali pričeti razreševati predvsem v občinskih okvirih. Poiskati bi bilo treba sredstva za ureditev smučarskih prog v bližini večjih naselij, urediti dostop in parkirišča, zgraditi eno ali dve vlečnici, morda manjšo okrepčevalnico s sanitarijami in to je vse.
Rekreativna smuka bi bila na tak način omogočena zares velikemu številu ljudi. Za smučišča bi skrbela komunalna podjetja
ali posebne občinske samoupravne interesne skupnosti. Te centre bi gradili brez vsakršnih ambicij, da prerastejo v velika zimskošportna središča.
O pravih zimsko-športnih središčih pa bi se morali v Sloveniji zelo resno pogovoriti. Tu seveda ne govorimo več le o eni ali dveh vlečnicah, okrepčevalnici in parkirišču, ampak o celem sistemu prog in žičnic, o hotelih, restavracijah in trgovinah, o zabavi in sploh o kompletni infrastrukturi, ki jo pričakujejo in potrebujejo gostje, ki v zimskem centru prebivajo po več dni. Takšnih centrov pa lahko v Sloveniji zgradimo le dva morda tri.
Zanimivo je, da je med slovenskimi smučarji — takoimenova-nimi domačimi gosti — še do nedavnega veljalo prepričanje, da v Sloveniji sploh nimamo primernih smučarskih terenov, vsekakor pa ne takšnih kot so v Avstriji, Italiji in tako naprej, in na
naše dolinske centre kot so Bled, Bohinj, Bovec pa tudi Kranjska gora se je često gledalo z nezaupanjem. Te centre so za bivanje »odkrili« pravzaprav gosti iz drugih republik, predvsem iz Vojvodine in Beograda, v zadnjem času pa tudi inozemski gosti. Prav majhen odsotek Slovencev je kdajkoli kazal željo, da bi zimske počitnice preživel npr. na Bledu. Slovenec je odličen smučar, zato si poišče takšen kraj, kjer ima na voljo veliko število dolgih in dobro pripravljenih prog, pa seveda cele sisteme žičnic brezrepa. Naši napol zgrajeni zimsko-športni centri so se v takšni situaciji razumljivo morali orientirati na domačega gosta iz drugih republik, v času izven zimskih počitnic pa se je našlo tudi nekaj inozemskih 'gostov. Vse to so večinoma manj zahtevni gosti, pol smučarji pol turisti in vsaj za silo so zadovoljni s tem,kar jim nudimo.
Janez Pregar
Med dvanajstimi ekipami tudi letos zmagali Kranjčani
Letošnje 4. smučarsko prvenstvo ljubljanskega armadnega območja se je v nedeljo, 2. marca končano v Bovcu. Med dvanajstimi ekipami oziroma 200 tekmovalci iz posameznih garnizij in člani teritorialne obrambe iz Tolmina, so že četrtič zapored zmagali Kranjčani in to v vseh disciplinah: v biatlonu na lOkilometrov, vpatrolnem teku na 10 kilometrov in v veleslalomu. Na področju Kanina in v Čezsoči, kjer je prvenstvo potekalo, ni bilo to le športna, ampak tudi družbenopolitična manifestacija. Nihče od prebivalcev Tolminskega prav gotovo še ni pozabil pomoči, ki so jim jo prav vojaki nudili v tistih nepozabno težkih dneh po potresu. Prav zato so tudi vojake — tekmovalce povsod sprejeli prisrčno — kot najboljše prijatelje. Zimsko prvenstvo LAO je bila tudi uspešna preizkušnja za letošnje poletno atletsko prvenstvo LAO, ki bo v Tolminu.
Fotografiji »Naša vojska«
Smučarskega prvenstva Rudarsko elektroenergetskega kombinata Velenje se je letos udeležilo več kot 400 delavcev, kar potrjuje veliko priljubljenost rekreacije na snegu. Sicer pa ima velike zasluge za razvoj smučarskega športa v tem delovnem kolektivu sindikalna organizacija, ki je omogočila delavcem ugoden nakup potrebne smučarske opreme. Letos in lani si je po tej poti omislilo smučarsko opremo blizu 700 zaposlenih! Letošnje veliko smučarsko srečanje, odkoder je tudi naš posnetek, je bilo na Kopah na Pohorju.
Fekst in fotografija:
L. Ojs trše k.
'_________________y
-----------------------------------
Koliko damo oziroma ne damo Slovenci za rekreacijsko smučanje (Vil.)
Največja telovadnica slabo izkoriščena!
Pripombe na račun naših smučišč, predvsem pa naših smučarskih žičnic, imamo skorajda vsi, tako smučarji sami, kot tudi upravljale! žičnic. Prvi negodujejo zato, ker morajo čakati v vrstah in se ne morejo nasmučati, drugi pa se jezijo, ker so v svojih prizadevanjih osamljeni, ker so v primerjavi z žičničarji v tujini v neenakopravnem položaju. Prvi torej krivijo žičničarje, drugi kažejo s prstom na neurejena sistemska vprašanja in izrazito mačehovski odnos družbe do rekreacije na snegu.
Naj bo kakorkoli že, pri naših smučarskih žičnicah zares pošteno škriplje. Vzrokov za to ne gre iskati ne vem kako globoko, saj so sila preprosti in enaki mnogim podobnim problemom na drugih področjih dejavnosti. Za malo denarja bi želeli zelo veliko. To pa seveda ne gre, kar opažamo že dolgo vrsto let. Še posebno nemogoča je taka praksa pri športno-re-kreacijskih objektih, saj vemo, da ne morejo poslovati na običajni ekonomski računici, ki velja za naše gospodarstvo. Ti objekti niso rentabilni, kar seveda tudi ni njihov namen. In, ker imajo njihovi upravljale! premalo denarja za odplačevanje anuitet, potrebno vzdrževanje in nove investicije, je pač potrebno, da jim vsi zainteresirani za obratovanje športnorekreacijskih objektov pomagamo. In prav s tem se pri nas očitno ne moremo in ne moremo sprijazniti. Želimo z glavo skozi zid, hočemo nekaj, kar še ni uspelo nikomur na svetu, ne v tem ne v onem sistemu.
O vsem tem sem se tudi pogovarjal z Leopoldom Percem, predsednikom komisije za žičnice pri Gospodarski zbornici Slovenije in direktorjem celjskega Izletnika.
»Člani komisije si vseskozi prizadevamo za usklajen in dolgoročen razvoj smučarskih žičnic v Sloveniji. Žal sadovi našega dela niso takšni kakršnih bi si želeli, saj smo v svojih prizadevanjih nemalokrat osamljeni. Trudimo se za hitrejši razvoj žičničarstva, da bi ponudba sledila naraščajočemu .povpraševanju, vendar s svojimi predlogi vse prepogosto naletimo na gluha ušesa...,« mi je uvodoma razložil Leopold Perc in nadaljeval:
»Kljub zgovorni praksi nekateri še vedno pričakujejo, da lahko upravljale! žičnic krijejo vse stroške s ceno vozovnic. Seveda je to huda zmota. V kolikor bi želeli, da bi z iztržkom od vozovnic krili stroške investicij in vzdrževanja žičnic, bi morali sedanje cene najman podvojiti. To pomeni, da bi bilo potlej potrebno odšteti za dnevno karto 250 ali več dinarjev, v čemer pa razumljivo tudi ni rešitev...«
»Vse kaže, da to mnogim še vedno ni razumljivo, da prene-katerim ekonomska računica še vedno ne gre v račun. Pa vendarle, kje je rešitev, v čem vidite izhod?«
»Možnosti niso neomejene, saj niso prav vsi zainteresirani za potrebno mrežo smučarskih žičnic. Toda, veliko jih je, ki so. In med temi slednjimi bi morali \__________________________________
poiskati tiste, ki so najbolj, s pomočjo katerih bi lahko poiskali stalne oblike finansiranja oziroma sofinansiranja smučarskih žičnic. Doslej smo to breme naprtili običajno najbližjemu oziroma tistim, ki so bili voljni kaj prispevati k razvoju zimskega turizma pri nas. V nekaterih primerih so to hoteli, v drugih avtoprevozniki..., nikjer pa to vprašanje ni urejeno sistemsko, dolgoročno...«
»Pa finansiranje potrebne infrastrukture?«
»To je eno izmed osnovnih življenjskih vprašanj naših žičnic. Po eni plati vemo, da predstavlja urejena infrastruktura temelj za uspešno delo in življenje slehernega objekta, po drugi pa, da upravljale! žičnic nimajo toliko, da bi uspešno vlagali v infrastrukturo. Zato smo priča nenehnemu krpanju in izhodom od danes na jutri. Za najnujnejšo komunalno ureditev gre ponekod več kot 50 odstotkov investicijskih sredstev, zato ostang premalo za izgradnjo žičnic. Poseben problem predstavlja vzdrževanje dolgih dovoznih cest, ki mu še tako dobro stoječe žičnice ne morejo biti kos. Izhod vidim v tem, da se dogovorimo, sporazumemo in skupno poiščemo ustaljene oblike finansiranja infrastrukture. Čim prej se bomo sprijaznili s tem, tem bolje za nas...«
»Radi poudarjamo, da imamo zaradi vseh teh proble-movžičnice v Sloveniji lena pol dograjene. Kdaj jih bomo dogradili?«
»Ko bo večina menila da je to potrebno in bila ob tem seveda pripravljena odriniti potrebna sredstva. Komisija za žičnice pri Gospodarski zbornici Slovenije si prizadeva, da bi prišle žičnice v petletni gospodarski načrt. Želimo namreč, da bi v Sloveniji, kjer žičnice nujno potrebujemo, žičnice tudi resno obravnavali. Izhajati moramo namreč \iz tega, da predstavljajo smučarski tereni našo največjo telovadnico v naravi, v kateri se redno rekreira ogromna množica Slovncev. Zakaj se torej ne bi resno pogovarjali o naši smučariji, zakaj ne bi zares dobro poskrbeli za našo najbolj obiskano »telovadnico« ki privablja na deset in deset tisoče prijateljev športa.«
Skratka, če želimo imeti v prihodnje več smučarskih žičnic, bomo morali pač nekoliko globljeseči v žep. V čigav? Le v svojega, druge možnosti nimamo. In, zakaj ne bi denimo telesnokulturne skupnosti, za katere odvaja vsak delovni človek svoja sredstva, nekaj primaknile za našo smučarijo, za naš narodni šport? Denar, kot vemo, marsikje ostaja. Sicer pa bi bili delovni ljudje gotovo pripravljeni odriniti za telesnokulturne skupnosti še kak promile več, če bi vedeli, da bo šel ta denar za žičnice, za množično rekreacijo na snegu.
Andrej Ulaga
J
4
Iz zgodovine delavskega gibanja
DE
stran 14
Ob petdeseti obletnici (julij 1889 — julij 193 9)	(1.)
Prvi veliki boj slovenskega delavstva
Ljubljana 1939
Ves svet živi te dni v mrzlični napetosti. Povzroča jo predrzna oholost teh imperializmov, ki na najhujši način zatirajo, vsak svoje domače delovno ljudstvo in podjarmljene druge narodnosti, in zdaj rožljajo z orožjem, zahtevajo večji delež pri razdelitvi sveta. Dobili bi radi v svoje grabežljive kremplje novih dežel in v njih prebivajoče narode. Več sužnjev se jim hoče. Z brutalnim nasiljem bi radi ovekovečili nadvlado naroda nad narodom in izkoriščanje delovnega ljudstva.
Vsem nam se te dni upirajo oči v bližnjo bodočnost. Vsa ljudstva brez razlike jezika in barve — želijo mir, delo in pošteno ter svobodno življenje na svetu. Ona nočejo še enkrat doživeti, da bi si veliki roparji delili plen z njihovim trpljenjem in umiranjem. Predvsem hočejo storiti vse, da bi preprečili protičloveške in nečloveške nakane krvi žejnih izzivalcev nove strahotne svetovne vojne. A pripravljena so z vsemi žrtvami braniti svojo narodno svobodo in svoje že osvojene pravice pred sovražnimi osvajalci, ki bi radi uveljavili na svetu kot edini pravili sužnost in razdejanje. Na zunaj so mogočni, a na znotraj — gnili. Kolikor bolj trepečejo pred lastnimi, svobode in kruha oropanimi ljudstvi, toliko predrzneje izzivajo vojno. Smešne so medene laži njihovih plačancev, češ da z vojnami, grožnjami in zasužnjevanjem nosijo svetu »red, mir in srečo« ali pa da branijo kulturo«in krščanstvo! Delovno ljudstvo vseh narodov in vsi narodi, ki imajo svobodo in si jo žele, vedo, da so oni njihov skupni najhujši sovražnik. Zoper tega sovražnika vsega človeštva sploh in delovnega ljudstva posebej se danes zbirajo vsi svobodoljubni ljudje, delavci, kmetje, inteligenti, vsa svetovna demokracija.
Prav v teh dneh se vsa svetovna demokracija spominja velikih, za vse človeštvo pomembnih dogodkov, na katere je in bo vedno ponosen zlasti francoski narod, ker so jih izvršili njegovi predniki. Pred sto in petdesetimi leti — 14. julija 1789. leta — je pariško ljudstvo naskočilo osovraženo trdnjavo »bastiljo«, kamor so francoski kralji in njihovi dvorajani dolga desetletja zapirali svobodoljubne Francoze. Ko je ljudstvo, ne plašeč se žrtev, bastiljo zavzelo, je s tem temeljito zastrašilo dvorsko reakcijo, ki je zbirala vojsko zato, da bi udarila po predstavnikih naroda, in je zadalo smrtni udarec absolutizmu. Začela se je velika francoska revolucija. V znamenju gesla »svobode, bratstva in enakosti« je uničila zatiralsko dvorjansko in graščinsko aristokracijo, osvobodila kmeta tlake in dajatev fevdalni gospodi ter odprla tudi delovnemu ljudstvu pristop v politično življenje. Res da iz francoske revolucije ljudstvo ni izšlo kot končni zmagovalec. Bilo je svoj boj pod vodstvom meščanstva, ki je stopilo na mesto dotlej vladajoče aristokracije kot nov vladajoč razred.
A veliki boj francoskega ljudstva je bil dolgo dobo zvezda vodnica vsem, ki so ga nadaljevali, trgajoč svoje verige, vsem delavskim, kmečkim in na-rodno-osvobodilnim gibanjem. Zato se ni čuditi, da
je eden od imperialističnih diktatorjev nedavno izjavil približno takole: »Mi hočemo izkoreniniti ideje, ki jih je spravila v svet francoska revolucija.« Saj so te ideje »zmešale« glave vsem zatiranim slojem in narodom, jih izpodbodle k uspešnimi bojem za svobodo in kruh. In ti boji, ki so se vršili vseh zadnjih sto in petdeset let ter dali že mnoge, mnoge večje in višje rezultate kakor francoska revolucija sama, naj bi se ustavili na povelje širokoustnih »vodij« innjihovih generalov?! Kolo zgodovine naj bi se zavrtelo za sto in petdeset let nazaj?! Kaj še! Ni vzdržala pariška bastilja, ni vzdržala nekatera druga trdnjava in Ječa, ki so jo imeli njeni gospodarji za neosvojljivo, in tudi današnje bastilje ne bodo vzdržale! Na njihovih razvalinah bodo zaplapolale zastave resnične svobode, resničnega bratstva in resnične enakosti.
Prav v teh dneh se delavstvo vsega sveta spominja dogodka, ki se je izvršil pred 50 leti — ob stoti obletnici francoske revolucije. Od 14. do 21. julija 1. 1889. se je vršil v Parizu kongres predstavnikov delavskih strank in organizacij iz najvažnejših dežel vseh delov sveta. Na tem kongresu se je obnovila mednarodna delavska zveza, se je ustanovila druga internacionala. Ta je sicer 1. 1914. ob nastopu svetovne vojne napravila sramoten samomor in odvedla delavstvo z njegove prave poti, a je vendar dotlej zbirala stalno naraščajočo armado mednarodnega proletariata, te glavne sile novodobne demokracije, dedinje velike francoske revolucije.
Prva slovenska stavka
In prav v teh dneh se slovenski proletariat spominja prvega svojega velikega bojevnega nastopa, prve svoje velike stavke. Bila je to stavka rudarjev trboveljskega revirja, ki se je začela v Zagorju 22. julija, v Trbovljah in Hrastniku pa 23. julija 1889. leta. V poročilih tedanjih slovenskih dnevnikov »Slovenskega naroda« in »Slovenca« se je ohranila o tej stavki dovolj izčrpna slika. Na naslednjih straneh naj berejo slovenski delavci in delavke to zanimivo povest o pozabljenem boju svojih očetov za »delavsko pravdo«, o pravem glasnem kriku Hlapca Jerneja po njegovi pravici.
»Ko smo pretečeni čas večkrat brali o štrajkujo-čih delavcih vraznih krajih, smo mislili, da pri nas ni kaj takega mogoče, ker so naši ljudje tak dobro in mirno, pa potrpežljivo ljudstvo, da bi skoraj drva smel na njem cepiti, ne da bi se ti bilo treba kaj hudega od njega bati. Ali pregovor pravi: Kadar voda do vrha prikipi, gre čez. Vrelo je tudi med našimi delavci že dlje časa. Prišlo je do štrajka tako nekako samo od sebe... (Nato dopisnik podrobneje opiše razmere, v katerih so živeli rudarji, in nadaljuje:) Tožba, da je to stanje neznosno, slišala se je zadnji čas vedno pogosteje in glasneje. To je nekako menda čutilo tudi vodstvo in boje se, da bi delavci
/
Z delovnimi prizadevanji in uspehi bomo najlepše proslavili pomembne obletnice iz zgodovine ZKJ, revolucionarnega delavskega gibanja in naše socialistične graditve v letošnjem letu. Najvidnejše mesto bomo letos namenili obeleževanju obletnic najvidnejših dogodkov iz revolucionarnega delavskega^ gibanja v času med obema svetovnima vojnama. Delavsko gibanje in oblikovanje razredne zavesti pa se je tudi pri nas pričelo že veliko pred tem obdobjem — konec prejšnjega stoletja kljub temu, da je bila
naša ožja domovina naseljena s pretežno kmečkim življem. Toda zasavski revirji so se že takrat odločili za trd in neizprosen boj, organizirani v sindikatih in na čelu s Komunistično partijo Slovenije pa so nekaj desetletij kasneje skupaj z vsemi naprednimi prebivalci Slovenije in Jugoslavije izvojevali ta boj. S ponatisom zapisa »Prvi veliki boj slovenskega delavstva,« ki je leta 1950 izšel v založbi Delavske enotnosti, želimo nekoliko osvetliti spomin na tiste dni.
ne imeli kakega tajnega posvetovanja, zato je bilo za nedeljo 21. julija vsem zapovedano delati, celo tesarjem. To pa je bila voda na razbeljeno železo... Tako je poročal »Slovencu« (31. julija) dopisnik iz Zagorja. »Slovenski narod« je pa omenil v prvem poročilu, da je »gosp. ravnatelj še pred malo dnevi zagotavljal, da se tukaj štrajka ni bati.«
Kaj je dvignilo knape?
Kaj je bilo, kar je vzdignilo na noge zagorske, trboveljske in hrastniške »knape«? Odkod je prišla iskra, ki je vžgala v njih nakopičeno nezadovoljstvo? — Dosegel jih je bil glas o stavki njiho/vih bratov po delu in življenju, bližnih rudarjev v gore-nještajerskih revirjih, kamor je bil že marskdo od njih šel s trebuhom za kruhom. V premogovnikih okrog Leobna se je začela stavka že 15. julija — teden dni pred stavko v Zagorju. Na glas o leoben-ski stavki so se takoj vzdignili rudarji v premogovnikih okoli Koflacha in Voitsberga pri nemškem Gradcu. Leobenske rudarje pa je bila mobilizirala novica o velikanski stavki nemških rudarjev na Westfalskem. Bil je torej velik val delavskega gibanja, ki je pljusknil od bližine Severnega morja pa do blieine Jadranskega morja in na novo vzdramil iz otopelega spanja tudi rudarske množice, ki dotlej niso pokazale še nobenega večjega znamenja lastnega hotenja. Novice, ki so tedaj prišle iz Zagorja, Trbovelj, Hrastnika in nekoliko pozneje tudi iz Hude jame in Zabukovice, so bile nezaslišana novost.
Ko so prišli v Zagorju v ponedeljek 22. julija ob šestih zjutraj nočni delavci iz jame in bi bila morala stopiti na delo druga polovica delavcev, dnevna zamena, so se vsi skupaj ustavili. Bili so — njih 700 — enega duha, enega srca: nihče ne gre več nadelo, doklerTrbovljeska premogokopna družba, lastnica podzemeljskih črnih zakladov in gospodarica delovnih rok, ki te zaklade kopljejo in dvigajo na beli dan, ne ustreže zahtevam tistih, ki nimajo drugega kakor delovne roke, golo življenje ter žene in otroke... Prav tako so storili rudarji v Trbovljah in Hrastniku (ter delavci v trboveljski cementarni) naslednji dan, 23. julija ob desetih zvečer.
Kako so tedaj rudarji živeli?
»Slovenski narod« je 26. julija pisal o njihovem položaju takole: »Razmere delavcev niso bile več človeške... Kopači služili so po 80 krajcarjev, drugi delavci po 60 krajcarjev. Delo trajalo je zdržema po 12 ur, in sicer je vsak delavec teden dni moral delati 12 ur ponoči, drugi teden 12 ur podnevi, kadar se je ta turnus menjaval, moral je delati zdržema 24 ur. Pri vsem tem pa je moral od pičle mezde kupovati silje za luč, za kar je potrošil 10 krajcarjev na dan, moral je plačevati odstotke v rudniško skladnico (Bruderlade), tako, da mu je od dnevne mezde 80 ali 60 krajcarjev... preostalo le okoli 60 oziroma 40 krajcarjev. A to še ni vse. Rudniška blagajna ima tudi nekako, konsumno društvo, pri katerem je vsak delavec moral jemati živež in blago, ki je bilo večinoma preležano ih slabo. Ves zaslužek romal je v konsumno društvo in delavec koncem tedna navadno ni dobil ničesar, živel je v največji bedi, akoravno je v premogovih jamah slednji dan zastavljal svoje življenje. Nevo-Ijo vzbujale so tudi globe, ki so se odmerjale kar po dva goldinarja, in pa to, da so samci sicer morali vplačevati v rudniško skladnico, a niso imeli od tega nikake korsti, nobene pravice... Zahteve delavcev niso pretirane. Oni zahtevajo, da se jim mezda za 20 % zviša (po drugih »Narodovih« poročilih za 50 % ali 60 %), da se jim daje olje za luč, da jim ob nedeljah ne bode treba delati, kakor doslej, da so tudi samci deležni dobrot in koristi rudniške sklad-nice in da smejo živež in blago'kupovati tudi drugod, ne pa izkjučno pri »konsumnem društvu« ...« — Dne 1. avgusta je dopisnik dodal še: »Zadnje moje poročilo mi je dopolniti v toliko, da zagorska in trboveljska raja polega tega... zavezana tudi še plačevati stanovanje, ki je večinoma podoben beznicam, ter od neznatne svoje dnine nabavljati si tudi dinamit ter drugo strelivo, ki ga uporablja pri delu.«
— »Slovenec« od 3. avgusta je omenil, da so rudniški podjetniki nedavno prej uvedli »premnoge kazni v denarju ali globe«, in naveden primer, kjer so delavcu »za en teden od mezde v znesku 2 gld. 40 kr. odtegnili 1. gld. 60 kr. v denarnih kaznih!«
Nadaljevanje prihodnjič
Knjižnica SINDIKATI — Rudi Kropivnik:
brošura št. 26
SAMOUPRAVNE INTERESNE SKUPNOSTI V NEKATERIH DEJAVNOSTIH MATERIALNE PROIZVODNJE
-N
IZ VSEBINE:
—	ustavni temelji in kriteriji oblikovanja SIS
—	modeli samoupravne interesne organiziranosti
—	oris značilnosti dejavnosti, za katere je potrebno oblikovati SIS
NAROČILNICA
Pri TOZD Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo......izvodov knjižnica SINDIKATI št. 26.
Naročeno nam pošljite na naslov:.........................
Ulica, poštna št., kraj: ................................
v.
Naročeno, dne:
Cena 110 din.
Naročila pošljite na naslov:
Ime in priimek podpisnika: ..........................
Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu brošur.
DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4 ali Knjigarna DE, Tavčarjeva 5.
žig
(podpis naročnika)

Kaj nam prinaša dogovor o uresničevanju družbene usmeritve ter kako ga moramo razumeti in uresničevati — to je naslov komentarja Mirana Potrča, podpredsednika RS ZSS, ki je objavljen v brošuri
DOGOVOR O URESNIČEVANJU DRUŽBENE USMERITVE RAZPOREJANJA DOHODKA V LETU 1980
NAROČILNICA

Založba Delavska enotnost. Zbirka Aktualna tema.
Pri TOZD Delavska enotnost. Ljubljana, nepreklicno naročamo.
izvodov brošure DOGOVOR O URESNIČEVANJU DRUŽBENE USMERITVE RAZPOREJANJA DOHODKA V LETU 1980 S KOMENTARJEM.
Naročeno nam pošljite na naslov: ......................
Cena 15 din.
Ulica, poštna št., kraj: Naročil, dne...........
Ime in priimek podpisnika
V
Žig
(podpis naročnika)
Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu brošur.
Brošuro naročite na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4 ali Knjigarna Delavske enotnosti. Tavčarjeva 5.
■
Na podlagi 123. člena statuta Zveze sindikatov Slovenije in pravilnika o podeljevanju zlatega znaka ZSS
razglaša
odbor republiškega sveta ZSS za sindikalna priznanja rok in pogoje za predlaganje kandidatov za podelitev zlatega znaka Zveze sindikatov Slovenije
v letu 1980
Odbor republiškega sveta ZSS za sindikalna priznanja razpisuje za leto 1980 podelitev zlatih znakov Zveze sindikatov Slovenije osnovnim organizacijam ip posameznim članom zveze sindikatov.
1.
Zlati znak Zveze aindikatov Slovenije se podeli osnovni organizaciji zveze sindikatov za večletno vzorno, učinkovito in napredno politično delovanje pri uresničevanju neposrednih interesov članstva, upoštevaje skupne, dolgoročne in celovite interese delavskega razreda.
Predlog za podelitev zlatega znaka osnovni organizaciji ZSS poda predsedstvo občinskega sveta Zveze sindikatov Slovenije na lastno pobudo ali na pobudo drugih organizacij in organov zveze sindikatov oziroma drugih družbenopolitičnih organizacij.
Predlog mora o osnovni organizaciji zveze sindikatov vsebovati zlasti tele navedbe:
—	naziv in naslov, število njenih članov v primerjavi z zaposlenimi delavci, število sindikalnih skupin, članov njenega izvršnega odbora ter drugih organov in teles;
—	stvaren ter s poglavitnimi podatki dokumentiran opis njene organiziranosti in uresničenja dogovorjenih načel o ustrezni kadrovski sestavi njenih organov;
—	nazoren opis njenega političnega delovanja v preteklosti in posebej v zadnjih letih z orisom poglavitne vsebine, metod in oblik dela; pri tem mora biti razvidno, s katerimi pomembnimi nalogami se je ukvarjala, katere akcije je opravila, kakšna stališča ali sklepe je s tem v zvezi sprejela ter v kolikšni meri in kako jih je uresničila; opis delovanja mora še zlasti prikazati, kako je opravila oziroma opravlja naloge, ki so sindikatu v TOZD oziroma v delovni skupnosti naložene z ustavo in zakonom o združenem delu, kako in katere sklepe 9. kongresa ZSS uresničuje, kako in v kolikšni meri se v njenodelo vključujejo člani ZSS ter posebej kako in na kakšen način uresničuje svoje naloge ter odgovornost izvršni odbor osnovne organizacije ZSS;
—	utemeljitev predloga na podlagi politične ocene delovanja osnovne organizacije ZSS, ki jo sprejme predsedstvo občinskega sveta ZSS kot predlagatelj;
—	datum sklepa predsedstva občinskega sveta ZSS o kandidaturi osnovne organizacije ZSS za zlati znak.
\________________________________________________________
2.
Zlati znak Zveze sindikatov Slovenije se podeli članu zveze sindikatov, ki je z večletnim družbenopolitičnim delom v naprednem delavskem gibanju oziroma sindikatu uresničeval delavske interese s tem, da je dosledno, pomembno in učinkovito prispeval k uveljavljanju, razvoju in razredni naravnanosti sindikata.
Predlog za podelitev zlatega znaka zveze sindikatov Slovenije posamezniku lahko poda osnovna organizacija zveze sindikatov, če so tako sklenili njeni člani na članskem sestanku ali njen izvršni odbor. Podelitev zlatega znaka posamezniku lahko predlaga tudi občinski oziroma republiški odbor sindikata ter občinski, medobčinski ali republiški svet zveze sindikatov ali njihov izvršnopolitični organ, če je tako sklenil na svoji seji.
Predlog obsega zlasti:
—	naziv in naslov predlagatelja in datum, ko je o tem sprejel svoj sklep;
—	osebne podatke kandidata;
—	nazoren opis delovanja kadnidata v sindikalni organizaciji oziroma opis njegovih prizadevanj za uveljavitev in razvoj sindikata, opis njegovega deleža k organizacijski učvrstitvi in k uresničevanju političnih nalog sindikalne organizacije oziroma sindikata kot celote ter opis kandidatovega političnega delovanja s čim stvarnejšim prikazom ciljev in teženj, ki jih je pri tem uveljavljal;
—	pregled kandidatovega dela in funkcij v zvezi sindikatov, v drugih družbenopolitičnih organizacijah, družbenih organizacijah in društvih, v samoupravnih organih OZD vorganih družbenopolitičnih in samoupravnih interesnih skupnosti ter drugod z navedbo, kdaj, kje in kako jih je opravljal;
—	utemeljitev razlogov zaradi katerih je predlagan za podelitev zlatega znaka, ki sloni na politični oceni kandidatovega dela, prizadevanj in uspehov.
3.
Predlog za podelitev zlatega znaka Zveze sindikatov Slovenije pošlje predlagatelj pismeno v dvojniku na posebnih tiskovinah najkasneje do 16. junija 1980
na naslov:
Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije, odbor za sindikalna priznanja, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana.
Tiskovine za predlaganje kandidatov so na voljo pri občinskih svetih Zveze sindikatov Slovenije in pri republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije.
Na podlagi odloka o ustanovitvi Prvomajske listine Zveze sindikatov Jugoslavije, ki ga je sprejel Svet Zveze sindikatov Jugoslavije na seji 29. 3.1979 (bilten Sindikati št. 2/1979) odbor republiškega svetg ZSS za sindikalna priznanja.
/
poziva
organizacije in organe Zveze sindikatov Slovenije, da prijavijo pobude za podelitev Prvomajske listine
Zveze sindikatov Jugoslavije v letu 1980
1.	S Prvomajsko listino Zveze sindikatov Jugoslavije bodo iz območja SR Slovenije odlikovane v letu 1980 tri (posamične) osnovne organizacije Zveze sindikatov Slovenije in ena občinska organizacija zveze sindikatov oziroma sindikata.
2.	S Prvomajsko listino ZSJ se daje priznanje za uspehe, dosežene pri uresničevanju družbene vloge in pomembnejših nalog zveze sindikatov. Upravičenost do tega odličja se skladno s sklepom sveta ZSJ utemeljuje:
—	z rezultati v razvoju samoupravnih socialističnih odnosov,
—	s prispevkom k povečanju.proizvodnje in produktivnosti dela,
-- s prispevkom k uresničevanju delitve po delu in rezultatih dela
—	s prispevkom k zboljševanju življenjskega standarda delavcev.
-- s prispevkom, k dvigu izobrazbene in kulturne ravni in
— s prispevkom k organiziranju in podružb-1 jan ju splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite.
Podrobnejša merila so navedena v odloku sveta ZSJ, objavljenem v biltenu Sindikati št. 2/1979.
3.	Pobudo za podelitev Prvomajske listine ZSJ lahko dajo osnovne organizacije zveze sindikatov v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela, organizacije zveze sindikatov v občini ter organi Zveze sindikatov v regiji in republiki, če jo utemeljijo s stvarnimi in podrobnimi navedbami o delovanju predlagane organizacije ter o njenih dosežkih.
4.	Obširno utemeljeno pobudo prijavite pismeno v dveh izvodih odboru republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije za sindikalna priznanja, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana do 25. marca 1980.
------------- --------------------------------------------------------------------s.
Na podlagi 123. člena statuta Zveze sindikatov Slovenije in pravilnika o podeljevanju nagrad in priznanj samoupravljalcem odbor republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije za sindikalna priznanja
razglaša
pogoje in rok za predlaganje kandidatov za podelitev priznanj in nagrad samoupravljalcem v letu 1980
— točen naziv in naslov organizacije združenega dela ali druge organizacije, ki je predlagana za podelitev priznanja;
1.
Priznanja in nagrade samoupravljalcem bodo podeljeni 27. junija 1980 ob dnevu samoupravijalcev in to:
—	do pet priznanj temeljnim in drugim organizacijam združenega dela ter drugim organizacijam in
—	do deset priznanj in nagrad posameznim delavcem.
Denarna nagrada, ki se obenem s priznanjem podeli posameznemu delavcu je nedeljiva.
2.
Priznanje in nagrada samoupravljalcem (v nadaljevanju: priznanje) se podeli za izjemne dosežke oziroma uspehe pri oblikovanju, razvijanju in utrjevanju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov in za pomemben prispevek k neposrednemu uveljavljanju samoupravnega položaja delavcev, k stvarnemu uresničevanju njihovih samoupravnih pravic, obveznosti in odgovornosti ter na tej podlagi k zadovoljevanju njihovih, skupnih in splošnih družbenih potreb in interesov, zlasti pa za:
—	uveljavljanje temeljne organizacije združenega dela kot osnovne oblike združevanja delavcev, njihovega samoupravnega organiziranja, medsebojnega povezovanja ter odločanja na tej podlagi;
—	razvijanje različnih oblik samoupravnega sporazumevanja in neposrednega odločanja delavcev,
—	upravljanje in gospodarjenje z družbenimi sredstvi na način, ki zagotavlja uresničevanje planskih ciljev in stalen dvig posamične in družbene produktivnosti dela, skladen družbenoekonomski razvoj in s tem tudi socialno varnost ter zboljšanje delovnih in življenjskih razmer delavcev,
—	prizadevanja za razvoj proizvajalnih sil, za krepitev materialne podlage dela in gospodarsko stabilizacijo ob pospeševanju ustvarjalnosti delavcev in čim tesnejšem povezovanju znanstveno raziskovalnega dela z delom v materialni proizvodnji in družbenih dejavnostih,
—	uresničevanje delitve po delu in rezultatih dela ter uresničevanje svobodne menjave dela kot pomembnih prvin, s pomočjo katerih delavci ob družbeni lastnini nad proizvajalnimi sredstvi uveljavljajo svoj samoupravni položaj in vlogo v združenem delu in v celotni družbi,
—	razvijanje in uveljavljanje delegatskih odnosov in razmerij ter krepitev delegatskega sistema v vseh oblikah samoupravnega povezovanja delavcev,
—	krepitev vpliva in odgovornosti delavcev v združenem delu za delovanje in razvoj krajevne skupnosti kot temeljne družbenopolitične in komunalne skupnosti, predvsem v pogledu uveljavljanja njene družbenoekonomske in politične funkcije.
3.
Predlog za podelitev priznanja organizaciji združenega dela ali drugi organizaciji vsebuje:
—	naziv in naslov predlagatelja in datum njegovega sklepa;
\__________________' _________________________________
—	podatke, opis in druge osnove, iz. katerih je možno ugotoviti vsebino, pomen in družbeno ter ekonomsko učinkovitost njenih samoupravnih prizadevanj;
—	opis urejanja samoupravnega položaja delavcev, posebno z vidika stvarne izpeljave določil zakona o združenem delu na področju združevanja delavcev v TOZD, delovno organizacijo ali drugo obliko samoupravnega povezovanja;
—	za organizacijo združenega dela tudi podatke o samoupravni organiziranosti, številu zaposlenih delavcev, stvaren opis samoupravnega delovanja in odločitev delavcev, njihovih organov upravljanja, delegatov in delegacij, organa samoupravne delavske kontrole in družbenopolitičnih organizacij;
—	utemeljitev razlogov za podelitev priznanja s podrobnejšim prikazom uresničevanja zakona o združenem delu in drugih zakonov zlasti v pogledu samoupravnega planiranja in uresničevanja planskih ciljev, uspehov gospodarjenja, dohodkovnih odnosov, kadrovske, stanovanjske in socialne politike, ljudske obrambe in družbene samozaščite itd.,
—	politično oceno uresničenih samoupravnih odnosov glede na položaj delavcev, njihovo vlogo, vključenost in delovanje pri razpolaganju s sredstvi, pogoji in rezultati dela.
4.
Predlog za podelitev priznanja posameznemu članu samoupravnega organa oziroma družbenopolitičnemu in drugemu delavcu obsega zlasti:
—	osebne podatke kandidata (ime in priimek, rojstni datum, naslov stanovanja, poklic, dela in naloge, ki jih opravlja, naziv in naslov organizacije združenega dela oziroma delovne skupnosti, v kateri združuje delo, članstvo v družbenopolitičnih organizacijah, dosedanja odlikovanja in druga priznanja),
—	opis kandidatove samoupravne in druge družbenopolitične dejavnosti, njegovih prizadevanj in stvarnih uspehov in dosežkov zlasti z vidika uresničevanja zakona o Združenem delu;
—	dosedanje delo v samoupravnih organih, delegacijah, družbenopolitičnih organizacijah, družbenih organizacijah in društvih, z navedbo funkcije ter kdaj, kje in kako jo je opravljal.
\'	S
5.
Predlog za podelitev prižnanja lahko vloži organ samoupravljanja organizacije združenega dela, osnovna organizacija zveze sindikatov ali organ zveze sindikatov.
Predlagatelj pošlje pismeni predlog v dveh izvotfih najkasneje do 25. aprila 1980 na naslov:
Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije, odbor za sindikalna priznanja, Dalmatinova 4,61000 Ljubljana. S predlogom seznani tudi občinski svet Zveze sindikatov Slovenije.
r	.	'	'	'—"n
Skupnost socialnega skrbstva Slovenije je izdala knjigo
Svetovanje za skupno življenje
Vsebina knjige je prvi poskus strokovnjakov različnih znanstvenih disciplin, da strnejo znanja in spoznanja o skupnem življenju in medsebojnih odnosih v celovitost interdisciplinarnosti, tako kot je interdisciplinarno vsakodnevno življenje.
V knjigi bo sleherni posameznik našel marsikatero spoznanje o oblikovanju in značilnosti odnosov med spoloma, odnosov med člani družine samimi ter med njimi in širšo skupnostjo.
, __
NAROČILNICA
Knjiga je izšla v založbi Delavska enotnost. Knjigo lahko kupite v naši knjigarni na Tavčarjevi 5 ali naročite na naslov: TOZD Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4.
Pri TOZD Delavska enotnost, Ljubljana. Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo........izvodov knjige SVETOVANJE ZA .
SKUPNO ŽIVLJENJE.
Pošljite na naslov: ......................................
Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu knjig.
Cena 295din.
V
Žig:
(podpis naročnika)

85 let mešanega zbora France Prešeren iz Celja
Zvesti tradiciji in tepi pesmi
»Slovenski narod« je 21. ja-, nuarja 1895 svojemu vesoljnemu bralstvu sporočil naslednje:
»V nedeljo 20. t. m-se je pri nas osnovalo novo društva z imenom Celjsko Pevsko Društvo v namen gojiti slovensko pesem pa tudi glasbo v Celju in okolici. Društvo osnovalo se je osobito zato, da mu pristopijo obrtniki, rokodelci, njih pomočniki itd. kot izvršujoči člani,-da se i tem ponudi priložnost vaditi se v petju, seznaniti se s slovensko glasbeno umetnostjo, ter da se tudi v teh krogih prebudi in vzdrži narodna zavest, kar se žal še ni povsod zgodilo...«
Družbena
priznanja
Predsednik republike Josip Broz Tito je železničarski pevski zbor France Prešeren odlikoval z redom zaslug za narod s srebrnimi Žarki. Zbor pa se ponaša s Prešernovo in Šlandrovo nagrado, priznanjem OF, zlatim lovorovim vencem ZKOS, posebno nagrado madžarskega mesta Szeged in zlatim grbom mesta Celje.
Za svoj dolgoletni pevski staž je 17 pevcev dobilo zlate Gallusove značke, 24 srebrne in 16 bronaste, za prizadevno delo v zboru pa so peterici najzvestejših pripeli tudi državna odlikovanja.
\________________________Z
Dobrih 85 let vzponov in padcev, kriz in tragedij (dve vojni) je minilo odtlej in železničarski pevski zbor France Prešeren, ki ugledno nadaljuje tradicijo svojih predhodnikov, se v teh dneh mrzlično pripravlja na proslavo svojega visokega, jubileja/
Člani bivšega Celjskega pevskega društva so bili takoj po končani drugi svetovni vojni spet pobudniki lepega petja in ker zbor kot samostojno društvo ni mogel obstajati, so se pevci priključili železničarskemu sindikalnemu društvu France Prešeren, ki je tedaj že združevalo godbenike, tamburaše, igralce, plesalce, harmonikarje, slikarje, kiparje... Odtlej so pod to »streho« beležili nenehno kakovostno rast in že imena dirigentov, kot so Egon Kunej, Jurce Vreže, Boris Ferlinc, Jože Kores in Danijel Grum so bili porok za kvaliteto., Do najvišjega skoka navzgor pa je vendarle prišlo šele v 60 letih, • ko je nad zborom začel bedeti Edvard Goršič.
»Pred Goršičem so si dirigenti vse prepogosto podajali taktirko iz rok v roke, tako da nekega kontinuiranega dela, ki bi obetal še več, ni moglo biti,« se tistih let in dni spominja predsednik zbora Pavel Bukovac, sicer glasbeni pedagog in ravnatelj osnovne šole 1. celjske čete. »Zato prihod Eda Goršiča v našo sredino resnično pomeni pravo prelomnico ...«
»Bil sem zabavist. Že v gimnazijskih letih sem s prijatelji igra! po raznih veselicah in kakšno zborovsko petje me tedaj ni niti malo zanimalo,« pa se spominja
! svojih začetkov sedanji djrigent [ | zbora Edvard Goršič in to misel | ; podkrepi še z dejstvom, da je na j [ celjski glasbeni šoli maturiral !
komaj z zadostnim uspehom, ker ! | se je ukvarjal z — jazzom.'»No, I | ko sern končal študij na akademiji-za glasbo, pa sem vendarle ] »prešaltal« k zborom. Čisto slučajno. Zbor France Prešeren je bil brez dirigenta, pripraviti pa ga je bilo treba za proslavo ob 20-letnici vstaje. Že v prvem stiku s pevci in pevkami sem opazil, da utegne biti to delo zanimivo in privlačno. In to je bilo moje odločilno spoznanje...«
Goršič je najprej popestril program s sodobnejšimi glasbenimi usmeritvami, največjo pozornost pa je posvečal nenehni skrbi za kvalitetno rast zbora. In s trdim delom je v tem tudi uspel.
V Gorici so se njegovi »prešer-novci« na mednarodnem tekmovanju uvrstili med najboljše evropske zbore, navdušili so madžarsko poslušalstvo na festivalu revolucionarnih pesmi (1977), na tradicionalnem tekmovanju »Naša pesem« v Mariboru pa so v štirih nastopih osvojili trikrat bronasto in enkrat srebrno plaketo, kar pomeni, da je v konkurenci mešanih zborov njihov ansambel tretji najboljši v Sloveniji...
»Ne morem trditi, da mi je bilo v teh 19 letih, kar vodim zbor, vse z rož‘cami pousto. Prihajalo je do kriznih situacij, ko bi najraje vse skupaj pustil... Priznati pa vendarle moram, da v tem zboru vlada izjemen kolektivni duh in ta je vselej zmagal v tudi takih situacijah,« končuje Edvard Goršič. Omeniti velja, da vodi tudi gimnazijski pevski zbor, ki je najboljši v Sloveniji in tudi na evropski ravni sodi v razred »excellent«, dirigiral pa je tudi plesnemu orkestru Žabe. In, denimo, treniral tudi celjske plavalce in vaterpoliste!
Marsikaj prijetnega so doživeli celjski pevke in pevci s svojim zborom. Predsedniku Bukovcu se je najbolj vtisnil v srce dogodek iz Srbije (1974); »Potovali smo z vlakom bratstva in enotnosti in imeli spotoma celovečerni koncert v Svetozarevu.
Še dolgo po tem, ko smo odpeli svoj program, nas navdušeno poslušalstvo ni in ni izpustilo z odra. Bisza bisom! Pa je dirigent vzel v roke harmoniko in raztegnil meh, da je kar pokalo. Zaigral je tisto Nocoj je ena luštna noč, polna dvorana pa je tisti »la, la, la« z vsem glasom pritegnila z nami... Uspeh je bil popoln!« Sicer pa, da se še ni zgodilo, da bi kakšen koncert končali pred 4. uro zjutraj...
»Lani smo imeli 12 nastopov in 1 1 samostojnih koncertov. Nanje smo se pripravljali vsak ponedeljek in četrtek po dve uri, po potrebi pa še večkrat,« predstavlja Bukovac lanske »številke«. »In tako bo tudi letos. Ki. maja bomo imeli slavnostni koncert ob 85-letnicizbora. Program je sestavljen iz narodnih in umetnih pesmi s posebnim poudarkom na delih skladateljev Lajovica, Schvvaba, Preglja in Goršiča, ki so nekdaj vodili ali še vodijo naš zbor...«
Damjan križnik
V železničarskem pevskem zboru »France Prešeren« v letošnjem, jubilejnem letu pojejo — sopranistke: Milena Poklic, Cvetka Butinar, Darinka Brvar, Vida Bukovac, Boža Ogrizek, Marija Ramšak, Aleksandra Živec, Helena Kožar, Ani Volavšek, Vlasta Wagner, Cvetka Zorko, Hermina Novak, Angela Čelan, Jasna Majcen, Elica Filipič, Darinka Pavletič, Jožica Štruk, Tatjana Savič, Petra Ponikvar, Nives Jerman, Tanja Soko; altistke: Hermina Kuzman^ Daniela Horvat, Jana Kokalj, Anica Novak, Dragica Knez, Anica Kmet, Libuška Goršič, Štefka Plevnik, Milena Jurak, Vlasta Budna, Teri Kokalj, Irena Avguštin, Jerneja Ašič, Dragica Žvar, Sonja Korošec; tenoristi: Dušan Her-
cog, Stane Kokalj, Anton Krivec, Marjan Urankar, Ivan Poklic, Maks Lebič, Vencelj Ferant, Tolja Orač, Kemo Demirovič, Andrej Nolta, Berti Korošec, Milan Flis, Franc Jazbec, Drago Centrih, Jože Erman, Slavko Urankar, Miha Vodeb, Rudi Kolar; basisti: Marko Novak, Miran Krštinc, Franc Jontes, Jano Brvar, Emil Kolenik, Karl Butinar, Ivan Cepin, Ivan Veber, Peter Otorepec, Boris Kmet st., Pavel Bukovac; Darko Butinar, AndrejStopinšek, Vinko Kramžar, Drago Zorko, Stane Nikler, Boris Kmet ml, Ivan Veranič, Ignac Dvornik in Ciril Za-lesjak. Dirigent zbora je Edvard Goršič.
(Fotografija: Foto lik)
Edvard Goršič: » V srednješolskih letih me zborovsko petje ni niti malo zanimalo. Pri prvem stiku z zborom France Prešeren pa sem spoznal, da bi to bilo delo zame. Zato, ker je zanimivo in privlačno. In tako sem že 19 let dirigent...«
Pavel Bukovac: »Struktura našega zbora je izredno pisana: sodniki, profesorji, železničarji, pa tudi nekvalificirani delavci pojejo v njem. Čeprav so to torej najrazličnejši ljudje, se imenitno razumejo med seboj. Prav to mi pomeni največ!«
Veliko je že bilo napisanega o zboru France Prešeren. Tudi na Norveškem, Madžarskem, v Romuniji, Avstriji...
Fotografije: Andrej Agnič
FOTOAMATER NA OBISKU
Naš tokratni gost — fotoamater, je 20-letni Andrej Selan, strojni tehnik iz 1MP TOZD Dvigalo Črnuče.
Fotografija ga spremlja že od otroških let, vendar mu je bila do sedmega razreda osnovne šole le občasno razvredrilo. Takrat si je zaželel, da bi znal tudi sam narediti fotografijo, zato se je vpisal v fotokrožek.
Kot dijak je začel objavljati vesti v Zboru občanov. Kaj hitro je spoznal, da je fotografija skoraj nujno dopolnilo pisane informacije. Spoznal je tudi, da je informacija toliko popolnejša, kolikor več pove fotografija. S pisano besedo in fotografijo je že kot dijak začel sodelovati tudi v naših osrednjih slovenskih glasilih. Kmalu s fotografijo, zgolj kot informacijo, ni bil več zadovoljen. Z njo je želel povedati še nekaj več, oziroma na drug način, tako, da z n jo opazovalcu zapusti določen občutek.
»Fotografija mora vzbuditi razmišljanje in na noben način
ne sme opazovalcu vsiljevati čisto določenega občutka. Še pred nekaj leti mi motiv za to iskanje ni bil pomemben. Danes imam že določnejši cilj oziroma željo. Še vedno pa iščem, saj je iskanje v umetniški fotografiji nenehno. In kaj si sedaj želim? S svojo fotografijo želim najti kontrastnost med naravo in sledovi življenja in v tem sebe —- svoj izraz.«
Novinarska in umetniška fotografija se marsikdaj med seboj prepletata
Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. Izdaja ČGP Delo, TOZD Delavska enotnost. Ust je bil ustanovljen ?0. novembra 1942. leta. List urejajo: Andrej Agnič, Ciril Brajer, DušanGačnik (glavni urednik in direktor), Sonja Gaš-pgršič, Milan Govekar, Marjan Horvat, Damjan Križnik, Ivo Kuljaj, Rafael Lindič (tehnični urednik), Boris Rugelj, Majda Žlender (odgovorna urednica), Janez
Sever, Igo Tratnik, Andrej Ulaga in Janez Voljč. Založniški svet Delavske enot- 313-VI: naročniški oddelek tel.: 310-033, int. 278, 322-947. Uredništvo te!.: nosti — predsednik: Miran Potrč; čjani: Tilka Blaha, Silva Bočaj, Urška Svetko,	316-672, 323-554 in 316-695; _ komerciala: Ljubljana.	Tavčarjeva 5, tel.:
Janez Čebulj, Majda Emeršič, Slavko Grčar, Janez Korošec, Edo Lenarčič, Mira	312-691. Račun pri SDK Ljubljana, št. 50100-603-41502.	Posamezna številka
Maljuna, Jože Ogrizek, Boštjan Pirc, Janko Sedenja, Vlado Šlamberger, Jože	stane 6,00 din, letna naročnina je 300,00 din. Rokopisov ne vračamo. Poštnina
Varl. Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ulica 4, poštni predal	plačana v gotovini. Tisk »Ljudska pravica« Ljubljana.