Poštnimi plačana v gotovini. November Izhaja vsak mesec in jo prejemajo naročniki Planinske matice brezplačno Vsebina: November, str. 49. — Karlo Tarter: Južna stena Kogla, str. 52. — Anton Šteblaj: Pozno neurje, str. 55. — Boris Režek: Planjava 2399m. Jugozahodni greben, str. 59. — M. Čadež: O postanku in vrstah padavin, str. 62. — Slavko Peršič: Orientacija v gorah, str. 63. — Novi prvi vzponi pri nas, str. 64. * >Planinska matica« izhaja vsak mesec brezplačno za naročnike knjižne zbirke. Urejuje uredniški odbor: Pavel Debevec, Edo Deržaj, Janez Gregorin in Boris Režek. Odgovorni urednik Pavel Debevec. Izdaja Planinska matica, tiska Učiteljska tiskarna, njen predstavnik France Štrukelj. Iz uprave Prva knjiga letošnjega letnika, Dr. Julius Kugy: Iz mojega življenja v gorah«, je izšla in se že razpošilja. Pri tej priliki moramo zopet vljudno, toda že zelo nujno prositi naše zamudnike, da se podvizajo z zaostalimi obroki. Plačilo mesečnega obroka se od sile lahko spregleda, toda če bi vedeli ti naši zamudniki, koliko nepotrebnega, sitnega dela nam s tem napravijo, bi prav gotovo bolje, ali pa vsaj tako misilli na nas^ kakor mislimo mi nanje. Torej še enkrat: prosimo, izpolnite reviji priložene položnice, pa Vas bomo zelo, zelo veseli! # $ * Našim naročnikom v Italiji Kakor nam poroča naš poverjenik iz Trsta, so zdaj opravljene vse formalnosti glede naših knjig in jih je vsem naročnikom začel takoj raz¬ pošiljati. Vse cenjene naročnike prosimo, da nakažejo po njegovih polož¬ nicah pripadajoče obroke. Prav tako prosimo tudi cenjene naročnike, da pokažejo štiri knjige prvega letnika, ki jih bodo prejeli, svojim znancem, ter jih skušajo tako pridobiti za naročnike. Tekom prihodnjih dni bomo razposlali tudi prvo knjigo tekočega letnika: »Dr. Julius Kugy: Iz mojega življenja v gorah.«. aninska matica Letnik I. V Ljubljani, t. novembra 1937 Štev. 4 November Ta mesec je posvečen spominu mrtvih. Zadnje cvetje rjavi in gnije po vrtovih, novembrsko cvetje, krizanteme. Ljudje mislijo na svoje drage in na smrt, ki rada prihaja tako nenadejano. Mrzli veter, ki vleče preko praznih polj, se igra s suhimi bilkami: slutnja smrtnega spanja brni v deblih prezebajočih, golih dreves. Sonce je trudno in sije brez radosti. Popotnika, ki koraka po poti sredi med polji, po¬ zdravljajo s hrapavimi glasovi nemirne vrane. Hiše zaspano mežikajo z na pol pomrzlimi okni. Po božjih vrtovih trepetajo v mrzlem pišu boječe luči. Na dan vseh mrtvih ožive pokopališča. Črne množice se zgrinjajo iz mest, iz trgov, iz vasi. Kadilo se dviga k nebu, vzdihe in molitve odnaša pozna novembrska sapa k nebu, ki je jeklenosivo, hladno, leno: zamrle so v njem strasti poletnih neviht, zamrla je ži¬ vahnost drvečih oblakov, usahnile so solze, ki so spomladi oplojevale zemljo. Ljudje molijo odkritih glav; roke si ljubeče dado opravka ob grobu dragega rajnkega: kopljejo, grebejo, plevejo, polagajo cvetje in prižigajo sveče. In zvečer je v vseh domovih mrtvaško tiho. Ta mesec je posvečen tudi spominu ljudi, ki so padli v gorah, spo¬ minu fantov, deklet in mož, ki so iskali lepote, pa našli smrt. Nekateri so omahnili na vežbalnih pleziščih — tja pridejo o prazniku mrtvih njihovi prijatelji, k spominski plošči polože venec, prižgo sveče in pomolijo; morda bodo ob letu že na njihove grobove hodili znanci; morda bodo ob letu okrasili že njihov rani grob. Na gorskih pokopa¬ liščih stoje gomile in spomeniki žrtvam, ki so jih iz bleščečega, pod¬ jetnega življenja iztrgale okrutne roke brezčutne usode. Križ pri križu, grob pri grobu. V vznožju naj večjih alpskih vrhov zadnji dom juna¬ kov, ki so častno padli v borbi z zahrbtno, potuhnjeno goro: koliko sijajnih dni, koliko zmagoslavnih doživetij je šlo skozi njihova na stežaj odprta, boja, zmage in krasote željna srca! Najvzvišenejše ure so doživeli med vsemi ljudmi, ure tišine in ure bučanja, ko jim je govoril glas zemlje. S kolikih vrhov so strmele njihove lepote pijane 49 oči; kakšne opojne trenutke so si bili še obetali, kakšna rožna bodoč¬ nost je kakor fantazmagorija vstajala prednje iz bleska snežišč, iz plesov belih megla, iz sten, ki so zamolklo sijale in izzivale njihovo podjetnost. Stopali so na vrh in si v vroči opoldanski uri obrisali pot s čela; toda že je nemirnega romarja silil duh k razmišljanju o pri¬ hodnjem vrhu, že je v njem vstajalo iz dna srca hrepenenje po boju in zmagi v prihodnji steni. Neutešeni človeški duh, ki nikdar in nikjer ne more najti miru, duh, ki človeštvo neprestano povsod naganja k iskanju novih možnosti, jih je vabil k novim bojem: zmage so bile le kratki, prehodni odmori med boji. Njihovi obrazi so žareli od želje po boju, njihove oči so se iskrile kakor bi v duhu gledale nove skale in nove ščite sijočega, mrzlega ledu; tudi v ravnini iskre v globinah zenic niso nikdar ugasnile. Trde so bile njihove obrazne poteze; brazde zorane v čelu, trpki, trmasti zarezi sta kljubovali ob ustnicah. In vendar so bili vsi ti obrazi pokriti z rahlo senco zasanjanosti, od¬ maknjenosti od tega treznega, pustega sveta; duša ni mogla pri očeh utajiti neugasljive žeje po drugačnem, opojnem, višjem bivanju. Nikdar se ji ta želja ni do kraja izpolnila; čarobni napoj po zmagi na vrhu je žejo vselej sproti le še večal. Od vrha do vrha so stopale noge, iz stene v steno jih je vedla pot, s konice v konico so se ozirale ne- utešene oči. V njih se je zrcalilo cvetoče gorsko nebo, zrcalili so se vrhovi, mrzla, črna, mokra skala, sive ploče, iz njih je odsevala brez¬ madežna belina snega in ledu. In neutešna, tiha strast lačne duše je uporno zrla skoznje kakor skozi dve sanjavo zasenčeni linici. Nenadna, surova smrt je položila svojo ledeno dlan na njihova vroča čela in v burnih srcih je zamrl šum. Usahnile so želje, neiz¬ polnjeno hrepenenje je bilo utešeno. Tihi možje so poiskali po pre¬ padih in debreh to, kar je ostalo od njihovih krepkih, živih teles. Sočutne roke so trgale planike, sleč in svišč, spretni prsti so spletali vence. Krsta je zdrknila v jamo, ki jo je na gorskem pokopališču izkopal posla vajeni grobar. Prišli so prijatelji; nekdo je spregovoril ob novem grobu, — gorniški drug se je poslavljal: ustnice, preko katerih le stežka lezejo nežne besede ljubezni in žalosti, so trepetale, in stavki so se trgali ter zatikali v grlu. Čustvo je bilo raskavo in moško, žalovalo je za drugom, za možem, ki je znal gledati v vseh urah ne¬ varnosti mirno v oči. Besede skope, govor skoraj jecljav: in vendar so vsi prisotni čutili, kako je to čustvo globoko, kako doni v prsih govornika, gorniškega druga neki veliki zvon, ena sama melodija, vzklik žalostnega prepričanja: »Z njim nikdar več, nikdar več z njim!« preprosto slovo je s solzami zameglilo oči vseh, ki so stali ob jami. In na novi grob je dež kmalu privabil zeleno odejo. Minevalo je leto, jesen je prišla s praznikom vseh mrtvih. Našli so se prijatelji, 50 ki so molče stopili h grobu, ga okrasili s cvetjem in svečami; rumen, droben plamen je plašno in nebogljeno sijal v svetli dan, za spomin prijatelju, ki je padel v gorah. Po vsem svetu gore ta dan sveče ,v spomin gorskim žrtvam; prižigajo jih ljudje, ki jih je z rajnkimi družila ista misel, ljudje, ki čutijo v srcu isto ljubezen, kot so jo bili oni, ki spe na božjih njivah v tihih domovanjih nevzdramno spanje po vročih dneh boja. Tauzher, Jug, Dereggi, Topolovec, Šuman, Wissiak in z njimi ne¬ pregledna vrsta mož, ki so ljubili gore: temu tihemu sprevodu, ki se v jasnem dnevu pomika na vrhove po nevidnih stezah večnosti, naj bodo posvečene te vrstice. Njihov spomin ne bo nikdar ugasnil v naših srcih. V skritih grapah trohne kosti gornikov, ki so bili omahnili smrti v naročje na krajih, kamor niso mogli reševalci, v neznanih žlebovih, v nepristopnih breznih. Nihče jim ta dan ne prižiga luči na grobu, nihče jim ta dan ne okrasi gomile s cvetjem. Morda so celo že pozab¬ ljeni med ljudmi: pomrli so davno tudi že njihovi znanci, prijatelji in sorodniki, pa ga ni, ki bi se jih spominjal. Prižgimo tem neznanim junakom v svojem srcu lučko ta dan! V Himalaji leži sneg nad grobovi. Tam ni treba ne cvetja ne žalnega svetila. Sonce in mesec preplavljata belo puščavo s slapovi svetlobe. Podnevi in ponoči sveti večna luč: snežni kristali sijejo, led blišči, luč trepeta v tej mrtvi pokrajini. Vse je nepopisno veličastno in žalostno; pri žalni službi orglajo viharji, plazovi pojo nagrobnice na ta spominski praznik. Gore so zaprle nad njimi mogočno grobnico, v kateri leže; zasule so jo s šipkom, sijočim pršičem, zasule v straho¬ vitih metežih; globoko zameteni počivajo pod belo odejo in čakajo na dan vstajenja. Na dan vseh mrtvih ne seže v tiho, silno globino niti glas tega čudnega opravila, pri katerem strežejo prirodne sile z neba in zemlje, opravila, ki mu ni priča nihče živih; toda na teh grobovih sveti naj lepša večna luč, nad njimi orje neizmerne prostore najmogočnejši de profundis. Daleč proč od človeških pokopališč, v nedrih naj višjih gora spita Mummery in Welzenbach in drugi junaški, nesrečni gorniki. S tistih belih grobov gre tiha oporoka najboljših med najboljšimi, po vsem svetu v srca mladih in najmlajših borcev z gorami. Kako sijejo mladini oči, ko na praznik vseh mrtvih pobožno prebira zgodbe njihovega življenja! Ta mesec je posvečen našim dragim rajnkim. Mi, ki imamo med vsemi pokrajinami najrajši gore in zraven srcu najbližjih sorodnikov, prijateljev, žena ter ljubic tiste pokojnike, ki jih je prehitela smrt na vzponu k skalnim in ledenim vršacem, bomo v duhu počastili spomin gornikov, ki so morali pri iskanju lepote žrtvovati življenje. 51 Karlo Tarter: Južna stena Kogla Strma skalna gmota, delo koraljnikov — apnenec in dolomit, sedimentiran v triadni dobi zemeljske zgodovine. Podvržena zemelj¬ skim silam — gubanju ter deloma v wengenu, vulkanskem delo¬ vanju, kakor to opazimo v dolini Kamniške Bistrice, kjer je magma skrepenela v razpokah kot žilavina (keratofir). V skromni družbi z eruptivnimi kameninami ustvarja mogočno kamenito pre¬ grado (bariero). O njeni nekdanji višini pričajo razsežne sesutine pod gorami in dolga prodišča rek. Usedlinske plasti, nanizane redoma druga nad drugo, po starostni lestvici ali pa narinjene brez prave medsebojne zveze, so zgovorne pripovedovalke zemeljske zgodovine. Nato je sprejel gorski masiv leden oklep nase, katerega se je otresel v medledeniških dobah. Ta ledena odeja je poglabljala, brusila stranice ter pomikajoč se v dolino, odnašala kamenje in ga pustila ob svojem jeziku kot morene. Kjer so kameniti skladi posebno trpeli, n. pr. ob prelomnicah, so zdrobljeni, zmečkani in pretrgani, da jih morejo veter in voda, toplota in mraz odkrušiti brez posebnega truda ter tirati na dolgo pot do morja. Izpostavljena eroziji stoji stena in čas brazdi vanjo potezo za potezo. Pokline, kamini, previsi in odlomi. Stena! Najdeš jo, ko si ogleduješ okolišne vršace. Pogled spolzi ob skladih v dno zatrepa. Prepadne skale zbude tvoje zanimanje. Tedaj jo opredeliš, pozorno motriš njene razčlembe. Kar si kdaj koli slišal o njej, ti spomin časovno vrača. Ko si v dolini, lebdi pred teboj kot nekak privid. Proučuješ jo, iščeš mest, kjer te mora sprejeti k sebi. Pride dan, ko jo podvržeš svoji volji, premagana je. Čas polago¬ ma izbriše trde obrise borbe, spominjaš se naporov, kot bežnih senc, ostaja le mehka poteza občudovanja do te težko zmogljive, mrtve skale. Spoštuješ jo, ker je klonila in te potrpežljivo prenašala. A one, katere te trdovratno odbijajo, da se vračaš ves nemiren, neutešen, so deležne še večje ljubezni, močnejšega hrepenenja, kakor katera koli druga stena. Zagledal sem se v prepadni lovt in se odločil. Do zdaj je Kogel zavračal vse naskoke. Dvestometrska stena! Mrke sence polegajo robovi preves, dolge poševne pokline vežejo sklade in čez sredino je zarezana drnasta gredina, katera daje steni varljiv videz nizke in široke kulise. S Slemena je videti sistem poklin, ki so obmejene z bastijami vršnega roba, sami odlomi in žmule. Ob misli na kombi- 52 Južna Stena Kogla Fo, ° Karlo Tarter nacijo ravnotežja med dvema nakloninama se je dalo upati, a videz je bil negotov. Sklepal pa sem prav. Z Janezom Gregorinom sva iz Bistrice ogledovala smer in ugi¬ bala. Le značilno »Štirico« je videti iz daljave in to sva menila porabiti. Bila je že trda noč, ko sva prepustila odločitev jutrišnjemu dnevu. Luna je osvetljevala gore, ko sva stopila zadnjič na prag. Kakor izri¬ njena iz raj de vrhov je stala bleščeča stena v ospredju. Čutil sem, da bo težak prihajajoči dan. Bistriška budilka je zatajila kot po navadi, nadomestil jo je France, ki naju je vsa trda pometal iz postelj in kmalu sva stopila v oktobrsko jutro. Nebo je bilo obrisano. Za robovi Kalc je ugašala luna, čez Brano pa je valovila svetloba prihajajočega sonca. Ovelo listje je šuštelo pod koraki. Zgoraj pod Jermanico so se glasili zvoki sekir. Zategli vrisk drvarja. Midva mu odgovarjava na vse grlo, tako naju prevzame zvok v vsej njegovi moči jesenske tišine. Kje bi vzela primerno besedo, ki bi mogla opredeliti sprejete vtise. Lepota pokra¬ jine nama je prva nagrada današnjega dne. Govorila sva v samih superlativih, kakor se je stopnjevala prelestna barvitost zelenih iglav¬ cev in bagrenordečega listnatega drevja. Naglo sva hodila v breg in vsa v vnemi sva zašla na lovsko pot pod Slemenom, da sva morala obračati čez melišče in po gozdu v grapo ob Gamsovem skretu. Kmalu je lilo z naju in dolgo je trpelo, preden sva bila pod steno. Zamudila sva se še bolj, ko sva malicala ob vstopu. Ogle- 53 dala sva steno. Ogromen odlom v njenem desnem delu je vezal najin pogled. Nato sva šla ob steni mimo osrednjega sistema poklin do skrajne leve poševne poči, katera postaja previsna pod gredino. Značilnost stene so veliki odlomi ter močna krušljivost. Ka¬ menina pripadajoča gl. dolomitu (najmlajši triadi, apneni dolomit), mnogo je sige in tudi majhne kapnike sva opazila. Tovariša Uršiča sva prosila, da nama nese nahrbtnik do vstopa v Gamsov skret. Oprtnik in čevlje sva pustila namreč pod skalo, kaj bi ž njimi v steni, a z vrha, ko nama je nevarno zdrsavalo po zmrzali, sva bridko pogre¬ šala kvedrovcev. Vsa premražena in utrujena sva sestopala po drnasti zelenici. Poti nisva bila vešča. Zato sva se previdno spuščala po vesini. Da ni bilo usmiljene lune, bi tavala vso noč. Prepustila sva se terenu, ki je naju sam vodil in še dokaj hitro sva bila pri vstopu v Skret. Poiskala sva skrito opravo in v kvedrovcih jadrno pobirala pot v dolino. Oči se niso mogle ločiti od vrhov, ki so bili pokriti s tenko naslago srebrnobleščečega snega. Žal, da nisva imela s seboj spalnih vreč, mogla bi bivakirati v tem edinstvenem okolišu. Tehnični opis: Iz doma v Kamniški Bistrici do Žgane peči. Odtod po poti na Kokrsko sedlo do odcepa lovske steze, ki te vodi proti Gamsovemu skretu. Na melišču do konca ter preko skalnega odstavka na zelen hrbet; nato levo do police ter po njej do vstopa v steno Kogla. Vstop leži v vpadnici Koglovega vrha, ca. 20 m od leve poševne zareze, ki vodi na gredino. Do kratke navpične pokline, z nje prestop levo na stojišče (ca. 30 m nad dnom). Na koncu druge pokline naravnost navzgor. Previs (izredno težavno), poklina se raz¬ širi v kamin in prehaja v žlebasto formacijo (točka L). Nekaj metrov navzgor v dno kaminaste poči na strmo rezino (vsa poklina previsna — skrajno težavno) in desno ca. 30 m na osrednjo gredino, odtam na gredo (točka 2.) ca. 35 m prosto po steni. S stojišča na polici, ki se dviguje na levo obrobje Kogla, desno navzgor v desno zajedo stolpiča (krušljivo). S kombiniranjem po levi in desni gozdni poklini na vrh stolpiča (izredno težavno). Nato nad stolpičem po podaljšku pokline in deloma po prosti steni pod previsno bastijo vrhovne stene (krušlji¬ vo). S stojišča na krmolji levo proti poklini. Po poklini ca. 30 m pod p-revisno glavo, od tam seženj pod trimetrski previs (točka 3.). Čez previs (klin, skrajno težavno) in nad njim desno po gredi. S stojišča (klin) levo v poklino pod previsno glavo in ob njej čez gladek previs (izredno težavno, točka 4.) na malo stojišče, od tod levo, zelo težavno na rob ca. 15—20 m desno od vrha. Pečina je hrapava, opore so obrnjene navzdol. Na najtežavnejših mestih je nastavljeno kamenje. Špranje večinoma zalite s sigo. Zna¬ čilnost ture je skoro izključno plezanje po poklinah. 54 Anton Šteblaj: Pozno neurje »Spusti še malo vrvi!« se je začul zviška mirni Mokorelov glas. Bilo je ledeno mrzlo. Nikamor se ni videlo. Še te besede so umrle v neprodorni megli. In globok molk se je spet vlegel z vso pezo. Samo težko in utrujeno človeško sopenje se je še čulo. Trdo se je tam gori pograbil s skalo. Peter Ravšar je stopil spodaj na rob police in pogledal kvišku. Videl je, kako so prijatelju v mokri gladki skali izpodletavali in drčali plezalniki. S premrzlimi prsti je začel počasi povzemati in popuščati mokro vrv. »Samo dva metra sta še!« Tišina je bila mučna in nemirna. Vrv se je napenjala sunkoma; od sile počasi je drsela skozi Petrove roke. Mokorel je imel težko delo. V drugič je že naskočil prižničast previs, pa je moral nazaj na drobno skalno lašto. Ko sta stala na spodnji polici, se jima je zdel ta previs povsem lahak. Zdaj pa nista mogla nikamor. Da bi izsilila prehod levo ali desno od njega, ni bilo niti misliti. Strmina je bila tam le za spoznanje manjša, zato pa je bila stena gladka, šipasta, odbijajoča; iztekala se je visoko gori v obokanih črnih previsih, s katerih je curljala voda. Zraven Petra so neprestano zdrkavale z višje stene kaplja za kapljo. Prav tako mirno, brezbrižno in enolično so v taktu udarjale kakor če bi padale kje v mestu od strehe. Brez glasu se je Mokorel vnovič dvignil, se zavihtel in planil prožno v previs, usločen kakor maček. Zabingljal je iz stene ven, zanihala je ohlapna vrv. Skušal se je stegniti, prsti so krčevito drseli po skali, nagnil se je daleč nazaj, se hitro odločil in pognal kvišku. Roke so tipale, noge so se samo za trenutek zaustavljale na neznatnih razčlembah in prestopale z veliko naglico. Nato je zmanjkalo vsega, oprimkov in stopov. Zastonj je stegal levo roko za robatim skalnim zobom nad previsno vzboklino. Ni ga dosegel, vse zaman. Telo je bilo v prisiljenem, nenaravnem položaju napeto kakor struna, vse mišice so trepetale. Minuta je bila težka in dolga kakor večnost. Nič se ni ganilo. Petru je zastal dih. Bil je pripravljen. 55 Potem se je začel Mokorel tresti in šibiti. Zastonj je bil trud. Zdrsnil je nazaj na lašto. Dež je lil curkoma. Bila sta premočena do kože. Začel ju je stresati mraz. Krog in krog je valovila megla, kakor morje. Zbudil se je veter. Posedal je po gorskih robovih in prepeval svoje čudne barbarske pesmi. Jokal in tožil je okrog oglov; tisoč glasov se je trgalo iz njega, naraščalo in besnelo čezdalje huje. Ta samotna pesem je bila strašna. »Pridi še ti sem gor!« se je začulo znova od zgoraj. Peter je s težavo izbil s kladivom klin, snel zaponko in začel previdno plezati. Skala je bila gladka in sluzasta tako, da plezalniki že niso kar nič več radi prijemali. Tesno mu je bilo od začetka. Nič ni prijetno zapustiti varen prostorček, ki ga je človeška navzočnost za hip oživila. Nad polico se je pričenjala strmo nagnjena ploča, ki je vedla prav do roba. Tam se je vlekla globoka, spodaj strmo odsekana grapa. Rob je bil oster in izpostavljen. Okorni prsti so iskali novih oprimkov in jih preskušali, telo se je dtvigalo in prenašalo neprestano v višjo lego, noge so obotavljaje tipale za varnimi stopi, poskušale, stopale, spodrsavale in dosegale višje razčlenke, vse telo je s trudom vzdržavalo ravnotežje. »Drži se rajši bolj desno, ne sili preveč kvišku, bo bolje!« mu je svetoval prijatelj, ki je od zgoraj povzemal vrv in ga varoval. Šel je po ploči do konca, prestopil dve prav zračni mesti — pogled mu je zdrsnil po steni, ki se je izgubljala pod njim v megli. Kar gorko mu je postalo, ko je po drobni lašti dosegel pravo ostrino roba. Krog in krog sam zrak. Strahovita izpostava je skoro ohromila sleherno kretnjo. Veter je prinesel iz globeli vonj po deževnici in snegu, šaril mu je po hlačnicah, silil v obraz in privzdigoval mokri klobuk. Če bi tu zdrknil! Presneto ga je pogrelo. Pogled je bil ujet, megla siva in težka kakor o božiču. Doline ni bilo videti — ne belega prodišča, ne umazanega snega. Slutila pa so se globoka, silna brezna, ki so zijala pod to neprozorno meglo. Zadnja stena je bila strma in od sile izpostavljena. Dvigal se je skoro navpično po rezeh, šel po kratki polici do konca, prestopil odlom in dosegel drugo, močno nagnjeno. Ozrl se je v tovariša, ki je sedel gori nad njim, ga mirno opazoval in skrbno 56 povzemal vrv. Videl je njegov temni, dobri obraz z živimi očmi, ki so skrbno spremljale sleherni njegov gib. Ozka zajeda med dvema strmima pločama ga je privedla na majhno stojišče. Po trebuhu je zlezel do roba — tod se je odprl pod njim globok, nerazločen prepad. Pošteno se je ugrel. Plezal je po dobro členjeni skali naravnost navzgor do konca roba, kjer je ta prehajal v silovite previse. Tod se je umaknil in skoro tekel nazaj na levo po drobni lašti do plitve kotanje. Pesek se mu je usipal pod nogami. Iz stene je molel daleč ven ozek pomol, nad njim se je vzpenjala skala strmo kvišku. - »Kar potegni!« je zaklical tovarišu. Mokorel je napel vrv, jo vlekel k sebi ter si jo metal preko tilnika in pleč. Peter je bil čez lahko skalo v hipu pri njem. Od blizu je bil previs grd. Slabo členjen, trebušast in izlizan ni pustil naprej. Moral je biti tudi precej visok. »Takle je!« Zabila sta še en klin, vtaknila vrv v zaponko in jo obesila v klinovo uho ter se še enkrat zavarovala. Veter je naraščal. V megli je tulil na vseh koncih — zdaj v višini, zdaj ob straneh, zdaj globoko pod nogami. Slišalo se je tako, kot bi nekdo prihajal z veliko naglico. Ko pa je prišlo to vršanje mimo njiju, je vse potihnilo — ničesar ni bilo od nikoder. Samo mrzla sapa je napihovala in privzdigovala mokro obleko. Veter je naraščal. Ob steni, ki je molče in grozeče kipela vsa temna nad njunima glavama, se je pognal vihar kakor slap, se ustavil in okleval, nato pa strmoglavil naravnost navzdol s strahovitim vriščem kakor truma nevidnih hudičev. Zviška je začelo leteti kame¬ nje; brez glasu je tonilo v nevidnih breznih. Veličina mogočne gore se je vzbujala v njunih dušah. Nenadoma je zadonel grom. Udaril je kakor glas ogromnega zvona, tako mogočno in težko, da so začele narahlo drhteti tihe skale. Razlegal se je nad njunima glavama po nevidnih, neskončnih pro¬ storih, hrumel tako votlo in prodorno, da se je čulo kot bi se lomila in podirala vsa ogromna, silovita stavba svetovja. Pozna nevihta je razsajala. Meglena poplava je zagrnila vse še bolj gosto. Šum dežja se je nenadoma pritajil. In obema hkratu je ušlo: »Sneg!« Debeli beli kosmi so tiho plavali skozi zrak. 57 »Samo čez ta previs je mogoče in nikoder drugod!« je dejal po dolgem molku Mokorel prav tako mirno in odločno kakor druge krati. »Na tistole steno tamle še misliti ni!« »Poskusiva še enkrat!« Zavihal je ovratnik, popravil klobuk in začel zabijati v previs tako visoko kakor je dosegel, nov klin; vanj je vtaknil zaponko z zanko. Peter ga je podprl, tako da je lahko stopil z nogo vanjo. Visel je popolnoma nazaj nad prepad in s premrlimi prsti zabijal v razpoko naslednji klin. Peter je čutil, kako se tovarišu šibe noge od! napora. Zanka je drgetaje kolebala. Mesto je bilo težko, vredno stene, čez katero se še ni bil povzpel nihče. Neurje je iz spretne alpinske akro¬ batike napravilo resno, ogorčeno borbo za življenje. Planil je kvišku in zgrešil rob. Omahnil bi bil še naprej dol, da ni Peter prestregel sunka. Poskusil je še enkrat. In bil odbit. Da bi sestopila preko silne stene, za katero sta se borila ves dan, ni bilo misliti niti v sanjah. Tako blizu vrha in nemogoče naprej! Bilo je obupno. Spogledala sta se. — Trenutek je bil resen in svečan. V tovariševih očeh je ta čas Peter bral zvestobo in odločnost. Vezalo je njuno mladost zaupanje, zvestoba in želja po rešitvi. Čustvo, ki je oba polnilo, je bilo preprosto, krepko in prav nič nabuhlo. Sneg je padal neprenehoma. Vršalo je in pihalo. Puh vetra je odgrnil za trenutek silno globino. Videla sta vso ogromnost in raz¬ sežnost stene, ki sta jo že imela za seboj. V robeh sosedne gore so tu in tam stali v škrbinicah po rezeh samotni macesni. Skoz plešoče snežinke so se videli kakor skoz tan¬ čico. Spet je potegnil veter in ugasnili so vnovič v megli kakor sveče. — Preletela sta v duhu ves dan. Zgodaj zjutraj sta bila vstopila. Hotela sta izrabiti in zaposliti kipeče življenjske sile, ki jih je imela odveč krepka mladost, na ta način, da bi preplezala to drzno steno, ki je še edina med sosedami strmela nezmagana in nedostopna k nebu. Čas je bil sicer že kasen, pa so bili zadnji jesenski dnevi lepi, gore brez snega in bala sta se, da ne bi drugo leto v zgodnjem poletju prišla tuja skupina in se prva vzpela preko mračnih sten, skoz temne grape in kamine, preko reber in stebrov ter si s te strani priborila prehod. Le novo ima nepremagljiv čar. Prišla sta bila in vstopila. V šoli so imeli dva prosta dneva — izrabila sta jih. Še v temi sta odrinila iz zapuščene planinske koče 58 doli na širnih prodiščih — obetalo se je krasno jutro in čist jesenski dan. V steni pa ju je zgrabila že malo pred poldnem taka megla. Ko je začel še dež, je postal dan siv in oduren, takoj popoldne pa tudi borba resna in ogorčena. Bila je podobna veliki bitki. Majhne človeške sile so se merile z nasilnostjo besnečih elementov. Tu sta se ustavila in nista mogla naprej. Mokorel je predlagal počitek. Vse je bilo enako sivo, temneli so le obrisi bližnjih robov in sten. Slišal se je slap hudourne vode. Neznani ptiči so čudno cvrkotali. Tuj, mrtvaški hlad se je začutil. Groza je vstajala. Bilo je podoba, da se bo tu izvršil neki umor, na samem, skrivaj, sredi goste megle na majhnem prostoru. Umor je bil v zraku. — Groza je rasla. Peter se je začel tresti od mraza in slabosti. Mokorel je izbijal kline; ta glas je spominjal na zabijanje žebljev v krsto. Volja je popuščala. Strahovite prirodne sile so počasi pa nepre¬ nehoma slabile telesno odpornost. Sneg se ni več talil — že se je začenjal prijemati skale. Da bi bilo zdaj mogoče preko previsa, skoro ni bilo misliti. (Dalje prihodnjič.) Boris Režek: Planjava 2399 m Jugozahodni greben Začelo se je s planinskim slavjem v Bistrici. Žega je bila, oprtan in obložen sem rinil po klancih na škripajočem kolesu. Nič slavnost¬ nega razpoloženja nisem bil: odrta pleča in okorela kolena. Za Domom smo sedeli zase. Izza Jermanovega turna se je kadilo, v dno so tiščale megle, kdo bi hodil v takem! Trdo v noč smo sedeli in zamakali. Spa- rina kakor nalašč, piti se je dalo. Godci so nategovali obrabljene valčke, nič folklornega, poprijeti je moral naš in odlegel je. Usipai je iz meha drugo za drugo in ure so tekle. Zlezli smo na Jerinčkovo seno šele malo pred dnem. Počakali smo sonca bede, ker se klepetcev ni dalo ustaviti. Popoldne sva s Tarterjem odrinila. Pot v Sedlo se je vlekla. Koča je mežiknila z razsvetljenimi okni — spat in konec! 59 Zjutraj je bil dan kot nalašč, pa sva zaležala, šele pozno sva odrinila proti Sukalniku. Mudilo se ni, a vreme ima svoje muhe, na plezarijo je treba zgodaj. Malo neurja, pa nastavljaš betico padajočemu kamenju, ali te pa namaka prijazen curek pod kakim previsom. Greben je enoten šele pod vrhom. V nogah je razcepljen v troje podankov. Dvoje reber se pne iz grape ob Rdečem kupu, omejeni z žlebovi in zagonetnimi zijalkami se združujeta v vozel s šijo sedla na Sukalniku. Krajni levi odcep je razbit in iz smeri, srednji se zdi steber. Vztromljen nad razklanimi pečmi vznožnih lovtov, veže gladke boke špic in stolpov v drzno brdnico grebena. Malo čez grapo, s poti, sva vstopila po kaminu v malo škrbino in iz nje levo po rezi. Gladka plat z naklanimi zagozdami na robu je v severnem boku, čeznjo in po skrotju sva iznova dospela na rez. Greben ni dolg in ne visok, strm je in se pokazuje le odlomek za odlomkom. Plezaš v slepo in če se znajdeš v pasti med platmi, ni čud'a. Pregledati se ni dalo, kje bo lesti, jemala sva kar je bilo. Bok pada na sever v plateh, na jug v skoku. Rez je potegnjena pod previs, odkjer je vrezana polička pod kratko poklino. Na polički sem zabil klin, — na pol, kladivo se mi je snelo, kos železa mi je švignil mimo glave in odropotal v globino. S kamnom sem odpravil do kraja. Nad poklino je stojišče med bolvani. Greben se vzpenja še strmeje, razjedena pečina se drobi, plezala sva po zajedah v boku tik pod rezjo do škrbine, kjer loči sukalniško šijo od grebena le še strma grapa, ki visi vrinjena v steno z ustjem odprta v prepad. Plezala sva v megli. Na robeh jo je trgal sever, iz dna pa je vsevdilj tiščala v peči valujoča belkasta gmota. Videl sem le vrv, ki se je izgubljala vanjo. Zategnjeno vršanje vetra je odnašalo glasove. Sklad se je udrl pod menoj, šele iz dna je udarilo bobnenje, v njem je potihnil veter. Medla tovariševa senca se je pokazala na bleščeče beli pregraji. V škrbini sva počakala, da se je uneslo. Lice stolpa se je izmotalo iz megle, ob njem je zajeda, zlezel sem po nji in našel nad njo drnasto poličko med' platmi. Rez visi kakor sleme nad globino. Nisem silil nanjo, plati so nagnjene in vedel sem, da je onkraj bok odklan, rdeč in previsen. Apnenski skladi; robove je obdelala erozija, krušljivi bok pušča sledove v strmi grapi, kjer obležava rdeči grušč. Za robom sva bila tik nad grapo med obema odcepoma. Strmina levega polega v plati, le zgoraj na temenu stoje grozeči stolpi z okrnjenimi vrhovi. Rdeči kup. Stometrski stolp je bil pred zaslonom megle kot orjak. Severozahodni greben je bil v megli, le stolp sam se je odgrinjal pogledu. Postavljen na nevidne plati, je drzno dvigal svoj prevotljeni vrh k soncu. Strašna peza je v njem. Ko pade, bo zasul planino Na stanu in s Planjave bo segel kameniti plaz v dno, v Klin. 60 Škrlatica Foto 3. Skerlep Izpod previsnega boka gre poklina navzgor. Ugledala sva plati in nad njimi steno, kjer sva plezala brez ovir. Tesno nad grapo sva prečila v škrbino. Zatrep grape je spet stena; vozel, rebra se združujejo v enotno rez. Bila sva že blizu vrha. Iz škrbine sva prečila levo k zatrepu in s poličke, kjer sem podstavljen v dosegu roke zabil klin, sem plezal po dvajsetmetrski zajedi na rez pod zadnjim odstavkom grebena. Megla. Blizu sebe sem čul vreščanje kavk in padanje kamenja. Tarter je spodaj izbijal klin. Ugledal sem jih čez čas, ko so sedele na skalnem robu v dolgi vrsti, stare in mladiči. Zletele so, ne da bi mahnile s perotmi, so jadrale nad Sukalnik. Do vrha je bilo le še skrotje. Spravila sva vrvi in se preobula. Megla je ostajala tik pod nama, sever se je gnal po robeh, vsa štajerska stran je bila v soncu. Logarska dolina kot na dlani, Okrešelj s bleščečim curkom slapa Savinje in belim prodom v motnem zelenju gozdov v vznožju Planjave. Na vrhu sva sedla in gledala v globel. Tam Sv. Urh in pot od Forta k Plesniku, kjer smo nekoč v prešerni uri preplezali severovzhodni raz Plesnikovega hotela. Skoro razločiva ljudi pred Domom. Po dolini praši avtomobil in spomnim se petih konj svojega Peuqota, ki se je s kuhajočim hladil¬ nikom upiral poti čez Črnelec. Sonce žge. Družba prihaja po severozahodnem grebenu. Kako je bilo? »Grušč«, praviva. Tako je zmerom. Dokler si še pod steno, ji izkazuješ spoštovanje, na vrhu se ji pa rogaš. — Ležemo na deske, radi katerih je bilo pohvaljeno naše planinstvo, da skrbi celo po vrhovih za udobna ležišča. Bilo je na Brani, mož z juga ni vedel, da so to triangulacijska znamenja. V Sedlo so vreli ljudje. Pred praznikom je bilo in napolnili so kočo do vrha. Razgrajačev ni bilo med njimi, nalivali so se s plehko kapnico in ob desetih je bil mir — zatišje pred viharjem. Hihitanje pod odejami in suvereno smrčanje je krajšalo noč; za dne pa se je že izpraznila koča. Visoko nad vrhovi je sijalo sonce, z robov je gnana v vetru vihrala megla. Na šipah so se razlile prve kaplje. Dež. Odnesla sva še pravočasno pete, da sva gledala mrzle curke izpod dežnika na ljubljanskem tlaku. V gorah pa je v velikih cunjastih kosmih padal prvi sneg. Skopnel bo še, šuštenje padajočega listja bo vršalo v nočeh, ko bo svežina jesenskih juter vabila k izostrenim potezam gora. Takrat bo v gorah mir. Pod počrnelimi skodlami bajte v Klinu bomo sami, brez filistrov in vohljajočih podrepnikov in spet bo kaj: stena, greben, ali pa bomo le mešali grušč po naših Savinjskih »krtinah«, kakor jih imenuje snob, ki so mu pri srcu tisočmetrska melišča Julijskih Alp. Dvestometrske stene? Da, stopamo v dobo, v kateri se plezarija šele pričenja. 61 M. Čadež: O postanku in vrstah padavin V zemeljski atmosferi nahajamo ogrom¬ ne množine vode; večji del se razpro¬ stira voda v plinastem stanju, manjši pa v tekočem, v obliki kapljic, in v trdnem v obliki snežnih kristalov in ledenih zrn. Temperaturne diference in vetrovi izpre- minjajo množino in obliko vode v raznih krajih naše atmosfere in predvsem s tem povzročajo tako pestre vremenske izpre- membe. Ozračje se polni s plinasto vodo iz morij in iz vlažne zemlje. Morje izhlapi povprečno v enem letu 1 meter in pol de¬ belo vodno plast in ta primanjkljaj pride v morje nazaj preko padavin — rose, sla¬ ne, ivja, rosenja, dežja, snega, zmrznjenega dežja, pšena in toče. Vlažnost zraka kakega kraja, ki nam predstavlja množino plinaste — nevidne vode v določeni množini zraka, močno za- visi od orografskih prilik, od nadmorske višine, od geografske širine in podobno. Kot že omenjeno v prejšnji številki me¬ sečnika, pa voda ni sposbna ob vseh pri¬ likah ostati v zraku v plinastem stanju, temveč se mora v določnih prilikah izpre- meniti iz plinaste v tekočo, odn. v trdno. Zrak doseže ob takem primeru neko stop¬ njo vlažnosti, ki pa se pri tisti tempera¬ turi ne more več povečati. Izprememba oblike vode iz plinastega stanja v tekoče, odn. trdno (sublimacija), se izvrši v obliki majhnih kapljic, snežnih iglic in zvezdic. Tako izločena voda pride na zemljo ali di¬ rektno — s tem da se »usede« na razne predmete, na travo, listje, strehe itd., ali indirektno — s tem da se silno majhne kapljice ali snežinke, ki tvorijo oblak, zdru¬ žijo v večje in radi svoje teže padajo na tla. I. Rosa, slana. V jasnih nočeh od¬ dajajo predmeti, izpostavljeni izžarevanju, mnogo več svoje toplote, kot v oblačnih. Oblačnost neba zelo močno zavira izžare¬ vanje čez dan prejete toplote, in sicer, čim nižja in gostejša je oblačnost, tem slabše je izžarevanje. Tako se predmeti s hrapavimi površinami v jasnih nočih hi¬ tro ohlade celo za nekaj stopinj bolj kot zrak nekaj decimetrov nad njimi. Zato se na njih kondenzira plinasta voda, katero vsebuje zrak, v kapljice, v roso; pri tem¬ peraturah pod 0°C zmrznejo kapljice v slano. Če je temperatura zelo nizka, še pod —10° C, se plinasta voda takoj pretvori v snežne iglice in dobimo zelo rahlo slano snežnobele barve. Slana te vrste je sestav¬ ljena iz kristalov heksagonalnega sistema in ni več iz majhnih zmrznjenih kapljic. Rosa in slana se pojavljata skoro iz¬ ključno samo v mirnih, jasnih in deloma oblačnih nočeh, ko se morejo tla močno ohlajevati. Megla zabranjuje močno ohlaje¬ vanje zraka in s tem prepreči često tvorbo slane, ki bi se ob istih prilikah samo v ne- megleni noči gotovo pojavila. Izžarevanje toplote je dalje tem močnejše, čim bolj suh je zrak in čim manj ga je. Tako se morejo ohladiti tla v zelo suhih jasnih no¬ čeh za več kot 10° C bolj kot zrak nekaj metrov nad njimi. Iz tega vzroka se celo v vroči Sahari pojavi slana. V hribih, kjer je zrak redkejši, je izžarevanje močnejše, a radi vetrov, ki odnašajo ohlajeni zrak, se često rosa in slana ne pojavljata. Množina izločene vode v obliki slane in rose je v eni noči razmeroma zelo majhna in znese le nekaj stotin milimetra. 1 V nočeh s posebno močno roso se nabere padavin kvečjemu do 3 desetine milimetra. Ta voda se -izloči večinoma iz vlažnega zra¬ ka in deloma tudi iz tal in rastlin. To je tudi vzrok, da vsebuje mnogo dušika in s tem nemalo koristi rastlinstvu. I v j e. Ob meglenem vremenu s tem¬ peraturami pod ničlo se pojavlja ivje. Na robove vej, ograj, streh itd. se usedajo me¬ glene kapljice, pri čemer takoj zmrznejo. To neprestano zaletavanje podmrazenih 1 Padavine se merijo v milimetrih, ki predstavljajo višino vode v tekočem stanju, nabrane od direktnih padavin nad horizon¬ talno ravnino. 62 kapljic v trdna telesa veča rahlo plast ledu, ki je v nekem redu razprostrjena v obliki ivja po telesu. Ivje, za čigar postanek so potrebne kapljice z negativno temperaturo, nastaja samo v meglenih mirnih ali vetrovnih dneh s temperaturami nekako od —10° C do —15° C. Pri vetrovnem vremenu se useda¬ nje meglenih kapljic močno poveča. Pred¬ meti se obdajo na strani, izpostavljeni ve¬ tru, z debelo in močno plastjo ivja, često debelo po nekaj decimetrov. Močno ivje more biti celo nevarno za gozdove in tele¬ fonske vode. Ob vetrovnem vremenu z me¬ glo in omenjenimi temperaturami začno rasti iz tal proti vetru stožci ivja. Za smu¬ čarje je sneg pokrit s slano in ivjem v splošnem zelo ugoden, ker s svojim ledom močno pospešuje hitrost smuči. Ob meglenih hladnih nočeh in jasnih popoldnevih se po gozdovih vsako noč zno¬ va nabirajo igle ivja, ki začno ob prvih sončnih žarkih padati na tla. Tla se belijo in pri zaporednem ponavljanju takega vre¬ mena se more pod drevesi nabrati več centimetrov debela plast ivja, ki daje gozdu pravo zimsko lice. Slavko Peršič: Orientacija v gorah Znajti se v gorah, ko je svetal dan in prijetno sije sonce, ko nas rdeča znamenja in deske z napisi vodijo do želenega cilja, ni težko. Pravi planinec pa se na vsa ta znamenja ne bo nikdar zanašal, zlasti, če potuje po tuji deželi, po njemu nepozna¬ nih gorah. Iznenada zapade sneg, pokrije pot in barvne lise, nepričakovano nas objame go¬ sta megla, dohiti noč, na razpotju ni mar¬ kacijske deske; kje smo, kod dalje? Tipa¬ nje za rdečimi znaki, ki so sicer tako za¬ nesljiv vodnik, tavanje pod takšnimi okol- ščinami pomeni igranje s srečo. Da proučimo pot, ki nas vodi s kate¬ rega koli izhodišča k cilju, se poslužujemo zemljevidov, prospektov, vodičev, potopi¬ sov, popisov plezalnih vzponov, razgled¬ nic itd. To proučavanje pota opravimo že doma temeljito, vestno in natančno, tako r da se nam vtisnejo v spomin gotove zna¬ čilne točke, mimo ali po katerih nas bo vodila naša pot. Čitanje zemljevida ni tako enostavna zadeva. Predpogoj je seveda zemljevid sam,, ki mora biti natančen, popoln in pregleden ter najnovejše izdaje; zemljevid nam mo¬ ra pokazati in povedati vse, kar nam je potrebno vedeti o našem potu. Ni dovolj, da vemo kaj so plastnice, kaj topografski znaki, kaj pomeni ta ali ona barva, ampak moramo že na prvi pogled v zemljevid vitleti pred sabo vso pokrajino z vsemi njenimi dolinami in vzpet-ostmi. To dose¬ že planinec po mnogih vajah in izkušnjah, če hodi po gorah z odprtimi očmi in pri¬ merja zemljevidno sliko s pokrajino. Orientacijski pripomoček k zemljevidu je dober kompas, katerega naj nosi s sabo vsak planinec, posebno v visokih gorah. Razen Bezardovega kompasa, ki velja še vedno kot najboljši, je danes še nekaj drugih znamk, ki temelje na istem prin¬ cipu. Kompas in zemljevid uporablja vedno najsposobnejši, odn. tisti, ki vodi izlet. Na visokih planotah, prostranih snežiščih, ne¬ preglednih ledenikih, gre ta mož zadnji v vrsti (»gosji red«), meri s kompasom ter s tem določa smer pota in odreja potrebne spremembe v smeri. Z orientacijskim de¬ lom je treba začeti pravočasno, t. j. v iz¬ hodišču, oziroma na točki, katere položaj i v naravi i v zemljevidu nam je poznan. Vse nastale spremembe v smeri pota si zabeležimo, kajti ne vemo, če nam ne bodo tc beležke še koristile pri morebitnem po¬ vratku ali umiku. Kaj važen orientacijski pripomoček v gorah je višinomer, ki pa je žal šc zelo drag. Z njim določamo višino točke, na kateri stojimo, z njim pa si tudi izra¬ čunamo, koliko še imamo vzpona ali se¬ stopa in v kateri višini bomo našli zato¬ čišče, ki je sedaj že v gosti megli, ali nas že obdaja gosta noč. 63 Planinec, ki omalovažuje orientacijske pripomočke, ki ne razume, ne zna citati in uporabljati zemljevida, ki nima pojma o razgledovanju po straneh neba, je kot hro¬ meč brez bergel. Večina planincev hodi po gorah brez teh pripomočkov ter orien¬ tacijskega znanja in naravnost čudno je, kako mnogim pomaga ravno orientacijski čut pa tudi sreča, da se znajdejo in pridejo do cilja. Mnogim je ta orientacijski čut, ki ni ničesar drugega kot posebna sposobnost, da značilne podrobnosti okolice nevede zaznavajo in si jih vtisnejo v spomin, pri¬ rojen, mnogi pa si ta čut pridobe šele te¬ kom let planinskega udejstvovanja s paz¬ ljivim opazovanjem pokrajine, pri čemer se vežba spomin. Dobre oporne točke so pozornost vzbu¬ jajoče skalne oblike in značilna snežišča. Zelo koristno in potrebno je, da se od časa do časa obrnemo, ter si skušamo za¬ pomniti vedno spreminjajočo se sliko po¬ krajine —- posebno skalni stolpi so .z na¬ sprotne strani često presenetljivo drugačni. Na snežiščih so stopinje vodilni znak pri morebitnem prisilnem povratku. Zato pa¬ zimo, da ne tavamo po snežišču in s tem naredimo vse polno sledov, ki nas lahko spravijo v neprijeten položaj, če nas ob¬ daja megla. V skorjasti sneg, ki se pod te¬ žo telesa ne vdaja, pa s cepinom ali pa¬ lico navrtamo luknje, ki ostanejo dobro vidne tudi po več dni. V pečevju, pri ple¬ zanju v steni, ko smo prisiljeni sestopati, si za povratek izbiramo najlažjo, često drugačno pot. Mnogokrat pa nas vremenski preobrat, zabloda ali prevelike ovire pri¬ pravijo do tega, da se moramo vrniti po isti poti. Že pri vzponu si pot zaznamu¬ jemo z »možici« —• kupčkom zloženih skal, na vrhu katerega položimo podolgovato skalo v smeri do »možica« izvršenega vzpo¬ na. Če imamo pri rokah barvaste papirje (črnega, v katerem so zamotani filmi ali posebne rdeče trakove, ki so najboljši), jih obešamo in polagamo na vidna mesta. Tako si olajšamo iskanje smeri in prehodov pri sestopanju iz stene. * To naj bodo le uvodne misli v gorsko orientacijo. Na mestu je premalo prostora za razglabljanje umetnosti čitanja zemlje¬ vidov in za pouk v uporabi orientacijskih sredstev. Kdor se prišteva med one visoko¬ gorske planince, ki niso odvisni od vod¬ nikov, ta pač mora biti vešč v tehnični orientaciji in si je to znanje pridobil po svoji iniciativi. Novi prvi vzponi pri nas Novo smer v severovzhodni steni zad¬ njega Prisojnika sta dne 10. oktobra 1937. preplezala Uroš Zupančič in Dušan Klepec. Višina stene ca. 800 metrov. Čas plezanja 6 ur; zelo težavno. Prvi vzpon po direktni južni steni Kogla (star problem!) sta dne 20. oktobra izvedla Karel Tarter in Janez Gregorin. Višina stene ca. 200 metrov, čas plezanja 8 ur. Izredno težavno. Prvi vzpon po jugozahodni steni Štruce. —- Janez Gregorin in Ivan Rihar, 17. septembra 1934, — Vstopi se naravnost navzgor od zadnjih osamelih skal v grušču pod jugozahodno steno jugovzhodnega ra¬ za (ca. 20 m od desnega skalnega roba me¬ lišča). Levo po poševni škrapljasti polici na stojišče. Dalje po prodnatih pločah za majhno glavo (dobro varovanje). Odtod po poševnih drnastih pločah rahlo levo se držeč navzgor. Nato desno na rob jugo¬ vzhodnega raza. Po razu nekaj korakov pod previsno glavo. Po žlebu čez previsno klado na stojišče. Odtod skozi nerodno zajedo na drni. Po drneh pod novo pre¬ visno glavo, ki jo oplezaš z leve. Po poševni prodnati polici na prodnato stojišče. Od¬ tod v krušljivi skali preko nerodnega sko¬ ka dober raztežaj vrvi na stojišče (dobro varovanje). Nato poševno navzgor do se¬ rije pragastih, pločastih žlebov, ki se vedno bolj zožujejo. Dalje po strmih prodnatih pločah do nagromadenih skal. Rahlo desno po skalah in gručnatih pločah kvišku pod šiljasto, pločasto glavo. Odtod po žlebu in zajedi v zarezo in na vzhodni vrh. Višina stene ca. 200 m, čas plezanja 1 in pol ure. Srednjetežavno s težavnimi mes.ti. 64 Prvi slovenski glasbeni življenjepisi Prof. L. H. Škerjanc: Emil Adamič življenje in delo slovenskega glasbenika izide za obletnico skladateljeve smrti dne 6. decembra 1937 Emil Adamič je bil najbolj priljubljen slovenski skladatelj, ki je napisal nad tisoč skladb, pretežno zborov, in z njimi postavil temelje slovenski zborovski glasbi. Njegova nenadna smrt je pretresla vse ljubitelje lepega petja, ki so od njegove izredne plodovitosti pričakovali še in še novih melodij. Usoda nam ga je vzela v polnem življenju in mu iztrgala neumorno pero; zapustil pa nam je ogromno zakladnico, iz katere bodo črpali še pozni rodovi v slavo in ponos slovenske glasbe. Razumljivo je bilo ogromno zanimanje za skladateljevo delo že za življenja; povečalo se je po smrti, ko je njegova zapuščina postala tako rekoč narodni zaklad. Založba »Ivan Grohar« v Ljubljani se je zatorej odločila, da se odzove splošni želji in izda knjigo, ki bo na našem knjižnem trgu prvi primer življenje¬ pisa slovenskega skladatelja sploh. Da bi bila knjiga kar najpopolnejša in hkrati priročnik za vse interesente, se založba ni strašila opremiti jo po vseh vidikih modernih biografij, kakršne imajo drugi narodi. V avtorju knjige, pro¬ fesorju Lucijanu M. Škerjancu, je našla sodelavca, ki je kar najbolje usposobljen po vsem dosedanjem glasbenem in kritičnem delovanju napisati izčrpno biografijo velikega rojaka. Po njegovem načrtu bo imela knjiga te-le dele: I. Uvod. II. Skladateljevo življenje v štirih poglavjih: 1. Mla¬ dost, 2. Služba, 3. Vojna leta, 4. Zorenje. III. Človek in značaj. IV. D e 1 o. V. Popoln seznam vseh Adamičevih tiskanih in roko¬ pisnih skladb. Knjiga bo obsegala okoli 240 strani, tiskana bo na najfinejšem papirju ter bo bogato ilustrirana. Da omogočimo nabavo prav vsakemu, ki se zanima za slovensko glasbo, smo določili ceno na din 125-—, plačljivo tudi v 5 obrokih po din 25-—. Knjiga bo vezana v polusnje in opremljena po najmodernejših tiskar¬ skih in knjigoveških načelih. Broširane izdaje ne bo, ker bo knjiga predstavljala trajno vrednost v naši literaturi kot prva slovenska glasbena biografija velikega formata. Prosimo —• pomagajte graditi našo domačo literaturo, in naročite si knjigo z dopisnico. V subskripciji je znat¬ no cenejša! iatoifa ,pvciH (jeoUove" fiuHiatza, Ucttetfeka tiska&uz- Izdeluje d i a z o - a m o n i a k papir »JASNIT« za kopiranje načrtov, ki je 100% domač izdelek te vrste v državi Lasfna kopirnica