Vojska v južni Afriki. Angleži imajo smolo pri vseh svojih podjetjih v Južni Afriki. Ti ošabneži so si povzročili velik križ, seveda sami s svojo brezobzirno pohlepnostjo. Računali so kajpada, da najde njihova prva armada Bure do cela nepripravljene, in niti na um jim ni prišlo, da se bodo mogli njih nasprotniki preskrbeti z deloma boljšimi in modernejšimi vojnimi potrebščinami, kakor jih imajo iznaidljivi Angleži. Mislili so, da bodo s peščico burskih kmetov in pastirjev gotovi v dveh, treh tednih, ter si zato iz prva izposlovali zelo neznatno svoto vojnega kredita. Toda takoj prva poročila z bojišča so jih. poučila, da se dogodki na južno-afriških tleh prav ne vjemajo z računi in načrti pri zeleni mizi v Londonu. Angleži so mislili, da pojdejo njih vojaki v Južno Afriko samo na sprehod ali na zanimivo vajo. Upali so, da bodo njihove čete praznovale božične praznike prav prijetno v Pretoriji in Johannesburgu; toda motili so se. Dan za dnevom dohajajo vesti, da ne morejo doseči njihove čete nobenega uspeha, da so Buri močan, sila vstrajen in nevaren sovražnik, in da so bili Angleži že parkrat prav zelo tepeni. V Londonn so sedaj menda že sprevideli, da so kmetski Buri v boju docela jednaki evropski moderni vojski. Spoznali so, da je možno premagati Bure le z mnogo večjo vojsko, s tako mnogoštevilnimi četami, da pride na jednega Bura po deset ali več Angležev. S premočjo hočejo torej Angleži ugnati junaške Bure. Doslej so imeli Angleži v Južni Afriki 17 bataljonov peSakov, 5 konjeniških polkov in 10 topničarskih baterij. Ekspedicijski kor generala Bullerja, ki je že blizu svojemu cilju, pa šteje 32 bataljonov pešakov, 8 konjeniSkih polkov in 46 topničarskih baterij. Že samo to Je velika armada, a Angležem se zdi še premajhna. Poslati morajo, ako naj dosežejo resnično zraago, še dvoje korov. Da bodeta oba celotna in dovolj močna, bodo morali poslati skorai vse svoje vojake v Južno Afriko in obdržati doma le milico. Milice izven rodne zemlje namreč ne smejo rabiti. Angležem mora torei hudo presti, ako alarmirajo skoraj vso svojo armado zoper skromne kmete Bure. Le v Indiji in t Egiptu morajo pustiti nekaj večjih čet, sicer pa se zbere vse angleško vojaštvo v Južni Afriki. Tako velikanski moči se menda Buri ne bodo mogli uspešno ustavljati, in končna zmaga je Angležem skoraj zagotovljena. Toda ta zmaga ne bo niti častna, niti cenena, kajti vojna bo stala Anglijo toliko, kakor še nikdar nobena. Iz Estcourta se poroča v London, da je dospel tja Barnard, posestink železniškega hotela v Ladismythu, ki je povedal, da Buri mesto neprenehoma bombardirajo. Angleški topovi se z burskimi nikakor ne morejo meriti. Položai v Ladysmithu je resen. Iz Pietermaritzburga pa javljajo, da bitke, ki so se vršile v petek in četrtek, niso bile velike in tudi ne za Angleže srečne. General Withe je docela odrezan od zunanjega sveta. Svoja poročila odpošilja le z golobi pismonošami. Angleški časopisi zopet grdo lažejo, ko poročajo, da je oklopni vlak iz Estcourta prodrl skoz sovražnika ter se peljal v Colenso, kjer je pustil štiri vagone streljiva, hrane in drugih potrebščin ter se zopet vrnil v Estcourt. To bi bilo sicer Angležem zelo ljubo, a se ni posrečilo, res je pa, da so Angležem Buri vse imenovano pred nosom vplenili, ker Colenso in njegov železni most, preko katerega vodi železnica, je že več dnij v rokah Burov. Angleži operirajo z vedno novimi lažmi, kar dokazuje, da nimajo nič resničnih uspehov. Transport novih čet se jim tudi ni posrečil gladko. Parnik »Rapidan« se je moral vrniti, ker je na njem med viharjem poginilo nad 200 konj. Parnika »Puritan« in »Persia« sta morala ustaviti se radi poškodovanega stroja sredi poti, parnik »Canning« da radi požara sploh ni mogel odriniti. «RoslinCastle« je baje dospel v Capstadt in tako tudi parnik »Moor.« Na tem slednjem so bili tudi poveljniki treh divizij pešcev, lord Metheun, sir C. Clery in sir. W. Gatacre in njihov štab. Jako čudno je, da se Burom še doslej ni posrečilo polastiti se utrjenih treh mest, Ladysmith, Mafekinga in Kimberleya, dasi divja boj okoli njihovega zidovja že več tednov. Simpatija cele Evrope za Bure grozno peče angleške vodilne kroge, da, bržkone mnogo bolj nego porazi sami. Da simpatizujejo z Bun Nizozemci in Vlanci kot sorojaki transvalskih Burov in Oranjcev, je Angležem popolno umljivo, tudi simpatije ruskega naroda bi kramarji že še prenesli, dobro vedoč, da Anglija še nikdar ni mogla računati na prijateljstvo Rusije, da pa se vnemajo za Transvalce in Oranjce tudi druge evropske države, posebno pa Nemčija in Francija, to pa presega že vse meje. Radi bi se Angleži temeljito znesli nad temi nehvaležnimi sosedi, a manjka jim primernih sredstev in močij, zato so nastopili pot preziranja. »Velika Britanija je vzvišena nad takim poniževaniem inozemstva«, piše «Daily Telegraph*, kdor pa prebira uvodnike ostalih velikih časnikov in pozna javno mnenje angleškega ljudstva, je prepričan, da je ravno nasprotno resnica. Novih poročil ni. Angleški listi pogrevajo dogodke, ki so se zgodili že pred tremi tedni, in skusajo opravičiti kapitulacijo Angležev pri Nicholsous-Necku, kjer so ujeli Buri par tisoč Angležev, s tem, da trdijo, da se je zgodila — pomota. Neki častnik je mislil, da je ostala le §e njegova četica živa, in da so vsi drugi pobiti. Zato je pokazal belo zastavo in dal trobcu ukaz, da Je dal znamenje, naj se streljanje ustavi. To je bil vzrok, da so se udali Angleži. Zares, lepa baika, s kojimi Angleži slepe svet. Prišel je tudi glas da so poslali Buri iz Pretorije še zadnje, za vojno sposobne moSke, katere bode vodil Koss-Kock, brat ubitega burskega poveljnika. AngleSki listi sklepajo, da so poslali Buri sedaj že vse na boj, in da novih čet ne morejo dobiti od nikoder, sedaj pa že dohajajo vesti, da temu ni tako in Burov in njih zaveznikov še ne bode tako kmalu konec. Bodočnost pokaže ali bo zasijala Burom zlata svoboda ali angleško suženjstvo. Želimo jim od srca vojne sreče.