66
Listek.
Henrik Heine. Književnost in umetnost sta bistvena činitelja človeške prosvete, in klasični proizvodi ustvarjajočih genijev so last vseh narodov. Zato so bili tisti pisatelji, pesniki in umetniki, ki so z ostro izraženo individualnostjo svojo vtisnili svoji dobi svoj pečat in s svojimi deli vplivali kolikor toliko tudi na svoje vrstnike, že od nekdaj »mednarodni«.
Med take pisatelje spada tudi nemški pesnik Heine, čigar stoletni rojstni jubilej so praznovali dne 3. decembra m. 1.
Nemški književniki se sicer še prepirajo o tem, kdaj je bil Heine pravzaprav rojen, ali 1. 1797. ali pa 1799., no, obveljati utegne poslednja letnica. Nas Nenemcev ne zanima malenkostno vprašanje o pravem rojstnem letu Heinejevem, pač pa nas zanima Heine sam.
Henrik Heine je največji nemški lirik. Kar se tiče izražanja občutja, duševnega razpoloženja, se seveda niti Goethe ne more meriti ž njim. Heine si je znal umetni in okorni nemški književni jezik prilagoditi tako, da mu je opeval ko glasbilo s srebrnimi strunami najnežnejša čuvstva v vseh niansah. Lahko se reče, da je ustvaril pravi lirski jezik Nemcem šele Heine. Heine ima čudovito fantazijo, bleščeč esprit, vedno svež humor in grozno satirsko žilo. Gorje mu, kogar je napadel s svojim sarkazmom! Vrhunec svojega lirskega pesnjenja je dosegel s svojo »Knjigo poezij« (»Buch der Lieder«).
Heine je velik mojster v lirsko-epskem žanru, v baladi.-Tudi v tej panogi pesništva prekaša Goetheja in Schillerja.
Heine je pisal tudi prozo, pa kakšno prozo! On, po svoji pravi narodnosti Nenemec, Jud, je pokazal Nemcem, kako se piše v nemškem jeziku duhovito in — pikantno.
Kako naravno, neposredno in pristno je znal Heine izliti svojo dušo v svoje verze, priča tudi to, da se z nobenim nemškim pesnikom niso skladatelji toliko pečali kakor baš ž njim. Veliko njegovih pesmi je prešlo nemškemu ljudstvu v meso in kri. Takšne njegove pesmi so sedaj prave »narodne« pesmi. Heinejeve pesmi so uglasbovali: Schubert, Mendelssohn, Brahms, Rubinstein i. dr. Pravijo, da je vseh kompozicij na Heinejeve besede preko 3000.
Nemci očitajo Heineju marsikaj. Nekaterim je njegova satira prehuda in njegov sarkazem prestrupen. Ne more se tajiti, da je včasi tudi frivolen in ciničen. Pa, moj Bog, kdo pa je kriv Heinejeve pereče satire? Gotovo družba, v kateri je živel, in časov duh, ki ga je izlival! Kdo pa je provzročil satire Juve-nalove, če ne Rimljani sami? Kdo je izzval Gogolja »Revizorja« in Ščedrina-Sal-tvkova klasične »Meloči žizni« ? Starokopitni filistri in glupci so se še vselej križali pred satirami. Pa kaj dokazuje to? Da so jih zaslužili! Seveda ne bomo pritrdili vsaki ostri kesedi, ki jo je zapisal satirik Heine. Kdor pomisli, kaj je mož trpel zadnja leta svojega življenja v svoji »žimničasti rakvi« (Matratzengruft), ta bo lahko razumel marsikatero stran njegovega bodečega pesimizma.
Nemci Heineju tudi ne morejo odpustiti, da je bil pobegnil v Pariz ter tam prosil francosko vlado denarne podpore, katera se mu je tudi izplačevala od 1. 1837. do 1. 1848. Ta reč je res precej kočljiva. Novejši literati se trudijo dokazati, da Heine francoski vladi ni bil prodal svojega prepričanja in svojega rodoljubja, nego da je prejemal tako podporo, kakršno so takrat prejemali tudi nekateri španski in poljski emigranti; no, »aliquid semper haeret!« Nekoliko sence je padlo na značaj Heinejev; na njegovem nemštvu pa so zasledili nemški kritiki sumljive maroge. No, pa tudi njegovi   nasprotniki mu morajo  pripoznati,
Listek.
67
da je ostal do svoje smrti zvest svojemu prepričanju. Kot pesnik je bil do konca v opoziciji proti filistrskemu toku sodobnega življenja. Mi Slovani se seveda ne vtičemo v te bolj osebne zadeve Heinejeve. Nas ne briga ne »Nemec«, ne politik Heine, ampak veliki genialni pesnik Henrik Heine. Zato je sramota, da temu umetniku-velikanu na vsej nemški zemlji še niso privoščili toliko prostora, kjer bi se mu mogel postaviti spomenik. Na njegovi gomili v Parizu in na otoku Krfu mu je postavila pokojna avstrijska cesarica Elizabeta krasna spomenika, in celo v Novem Jorku ima Heine že svoj monument, samo v svoji domovini ga še nima! . . . No v srcih svojih svobodnomiselnih rojakov, pa tudi v spominu vseh evropskih izobražencev si je pesnik Heine postavil s svojimi deli svoj spomenik sam. Vplival je svoj čas tudi na nekatere slovanske pesnike. In tudi slovenski pesniki: Prešeren, Jenko in Stritar so se bili navzeli nemara nekaj njegovega duha ...                                                                                A. A.
Med revijami. »Slovansky pf ehled«. Meseca oktobra lansjkega leta je izšel prvi zvezek drugega letnika te češki pisane vseslovanske revije. Vsebina mu je: Jifi Rubin, Z nove poesie chorvatske. Silvije Stratimir Kranjčevič. — Lubor Niederle, O kolebce naroda slovanskeho. — Dr. Zofija Daszvriska, »Rolnicke kroužky« v Haliči. — Adolf Cerny, V udoli Resie. — Sjezdy: XI. rusky archaeologicky sjezd v Kijeve, Čedadsky sjezd na pamatku Pavla Diakona, II. sjezd slovanskych novinafu v Krakove. — Nadalje poroča o Id. Lepafa članku v »Sborniku češke společnosti zemevedne«: Narodopisne razmere v avstrijskem Primorju,1) o Ramultovi statistiki Kašubov, prinaša dopise izmed Jugoslovanov, iz Varšave, iz Lužice in končno natančna poročila o vsem sodobnem političnem in kulturnem gibanju med Slovani. — Obseg drugemu zvezku, ki je izšel novembra meseca, pa je: S slovanske poezije. Pavla Maternova: Z ruske poesie. Aleksej Nikolajevič Apuchtin (tri pesmi, kratka karakteristika njegova). — Razprave. Lubor Niederle: O kolebce naroda slovanskeho. (Konec.) — Adolf Černy: V udoli Resie. (Nadaljevanje.) — Sjezdy. XI. rusky archaeologicky sjezd v Kijeve. (Konec.) Druhy sjezd slovanskych novinafu v Krakove. (Prof. Maryan Zdziechowski, Odprt list uredniku »Slovanskega pregleda«:) ^Po sjezde slovanskih novinafu v Krakove. Z dojmu slovanofila. Adolf Cerny: František Rehof (nekrolog znamenitemu slovanskemu etnografu, meseca oktobra umrlemu sotrud-niku »Slov. pregleda«.) — Dopis iz Bolgarske poroča o finančni krizi, o jubileju znanega učenjaka Marina Drinova, o slovstvu in gledališču. — V »razgledih in vesteh« najdeš mnogo zanimivosti iz slovanske politike, znanosti in umetnosti. Nas posebno zanima naznanilo knjige Mich. Stoljarova »Etjudy o dekadentstve« (Študije o dekadentstvu), Charkov 1899, in pa J. P. Roganoviča knjige: Križanič a jego filozofija nacionalizma (Kazan, 1899).
V razpravi »O zibelki naroda slovanskega« razmotruje prof. Niederle vprašanje, kje so imeli Slovani svoja bivališča, predno so razpadli na plemena. O tem imamo dvojo teorijo: ena jim išče prvotne evropske domovine na današnjem Ruskem, druga na Ogrskem in Bolgarskem. V rešitev tega vprašanja služijo 1. zgodovinska poročila in 2. kombinacije iz drugih virov. Ruski letopiscc Nestor imenuje Ogrsko in Bolgarijo prvo evropsko domovino Slovanov, za njim kronisti poljski. Temu pa nasprotuje ne samo splošna zgodovinska in zemljepisna neverjetnost, ampak posebe še poročila Tacita, Plinija, Ptolomeja, kozmografa raven-
*) Dodani zemljevid daje Italijanom vso zemljo od Gorice tja proti Šempasu!!