Bogomil FERFIIA'	izvirni
znanstveni članek
MEDIJI IN POLITIKA V ZDA
Povzetek Osrednja ideja demokracije leži i> iiačelii, da naj bi običajni državljan vsaj do neke mere pozna! in nadzoroval aktivnosti svoje vlade. Predpogoj za dejavnejše politično delovanje pa so dobre informacije o vladi in politiki nasploh. In tu nastopijo mediji, saj brez njih skoraj ne more potekati politično informiranje. Nevarnost za demokracijo pa lahko pred'itavlja oblika in vsebina političnega informiranja - če Je preveč razdrobljena, nepopolna, napačno izbrana in zavajiijoča. Lahko trdimo, da v sodobni družbi demokracije ne bi bilo brez masovnih medijev. Brez njih običajni državljan ne bi vedel, kaj se dogaja zunaj ameriških meja ali kaj naj « misli o ameriSki zunanjipohti-ki. Prav tako ne bi veliko vedeli o vladnih politikah v zda ali o kandidatih za posamezne javne funkcije. v tem smislu Je razvoj množičnih medijev v zda, vstop časopisov, radia, televizije, računalnika v skoraj vsako gospodinjstvo pripomogel k demokratičnosti ameriške družbe. Ključni pojmi mediji, demokracija, politično informiranje, lastništvo medijev, vladna regulacija medijev
Mediji in demokracija I.
Osrednja ideja demokracije leži v načelu, da naj bi običajni državljan vsaj do neke mere poznal in nadzoroval aktivnosti svoje vlade. Predpogoj za dejavnejše politično delovanje pa so dobre informacije o vladi in politiki nasploh. In tu nastopijo mediji, saj brez njih skoraj ne more potekati politično informiranje. Učinkovitost demokracije je zato v dobršni meri odvisna od uspešnosti medijev pri opravljanju svoje vloge.
Poglejmo nekaj najpomembnejših fimkcij, ki jih morajo niediji opravljati v vsaki demokratični družbi: 1. Nadzorovanje vladnega delovanja
Mediji naj bi bili sposobni in dolžni javnosti posredov~ali informacije o škotlljivem oziroma neprimernem delovanju vlade in njenih uslužbencev. Državljani lahko zahtevajo primernejše delovanje vlade samo, če poznajo tudi njene napake.
Američani ponosno kažejo na svoj prvi ustavni amandma, ki naj bi medijem zagotavljal kritiko vlade brez strahu pred cenzuro ali drugačnim preganjanjem. V
' />. Hogimiil Ivr/lla. redni /imfesnr lui Hibiilieit za driiilxiie vede v IjublJaiU.
avtoritarnih režiniili pa je značilna močna kontrola medijev. Tudi v zilxriki /aliodne demokracije, v Veliki Britaniji, je vrsta zakonov, ki pod krinko državnih interesov omejujejo pisanje tiska o posameznih oblikah državnega deloranja. Tako je bila npr. knjiga Lovec vohunov, ki jo je napisal nekdanji visoki uradnik britanske varnostne službe in je razkrila številne Škandale v britanski obveščevalni službi, v Veliki Britaniji prepovedana tudi še po tem. ko je že izSla v ZDA. V številnih zahodnih državah npr. v Avstriji, Franciji, Izraelu in na Švedskem ima vlada v rokah glavne televizijske kanale in s tem zagotavlja, da njihovo poročanje ni za vlado preveč neprijetno oziroma kritično (Graber, \99i- 35).
Za ameriške medije sodijo, da imajo v primerjavi z drugimi državami širši prostor delovanja (Greenberg, Page, 1999: 177). Ostaja pa velik vprašaj pri \sebinskem prispevku ameriških medijev k |x>liiični kulturi državljanov. Kljub odsotnosti uradne cenzure (razen pri poročanju o varnostnih zadeva - primer ostra cenzura posnetkov zalivske vojne) in vladnega lastništva medijev, številni dejavniki preprečujejo vlogo ameriških medijev kot resnega kritika vladnega tlelovanja - vse chI njihovega organiziranja in financiranja, rutinskega zbiranja informacij, vsebine in oblike |>oročanja (vse bolj senzacionalistične usmerjenosti na kriminal, spolnost, škandale). Napihovanje postranskih dogotlkov, npr. procesa proti črnskemu športnemu in filmskemu zvezdniku O. J. Simpsonu, Clintonovega prešuštvovanja z Monico Lewinsky, verjetno ni povečalo vsebinsko in kritično noto ameriškega novinarstva, ampak bolj njegovo usmerjenost na plehke in dobičkonosne teme (glej: Garment, 1991).
2.	Volilna izbira
Mediji naj bi politični javno.sti predočili možnosti volilne izbire • zakaj se zavzemajo po.samezne |x)litične stranke in njihovi voditelji; bolj ali manj tudi osebne lastnosti politikov, še posebej pa njihovo znanje, izkušnje, .stali.šča, ki jih imajo do pomembnih družbenih vprašanj. Brez takšnih informacij .se volivci le težJco opredelijo. Tikli v povezavi s to vlogo medijev obstoji kup nejasnosti in dvomov. Ali je za medije bolj pomembna strokovnost kandidata in njegovo utemeljeno razmišljanje o javnih politikah ali pa, kako dostopen in prijazen je z njimi; kako barvita je njegov-a preteklost; ali je kdaj napravil kakšno napako, zaradi katere ga je treba politično uničiti (glej: Patterson, 1993; Page, 1996)!'
3.	Dajanje informacij o javnih politikah
Množični mediji naj bi posredovali tudi čim več dejstev in idej o javnih politikah. Državljani bi morali vedeti, kako uspešne so posamezne vladne oziroma javne politike, kakšne so alternative zanje. Vlada je dolžna upoštevati javno mnenje, leto pa mora biti utemeljeno n;i ustreznem poznavanju problemov in politik za njihovo razreševanje. S tem v zvezi lahko vprašamo, koliko pravih, ključnih, vsebinskih informacij o vladnih politikah mediji res posredujejo volivcem? Ali so dovolj točne, preverjene z različnih zornih kotov, nepristranske? AJi jih levičarsko ali desničarsko usmerjena uredništva oziroma novinarji predelajo do te mere, da izgubijo vladno zamišljeno vsebino? Ali se pri njihovem medijskem ocenjevanju res nepristransko upošteva interese vseh družbenih skupin? Koliko deformira poročanje oziroma komentiranje diktat lastnikov medijskih hiS, njihovi interesi in politična usmerjenost?
S leni seveda nismo izčrpali vseh oblik in vsebin medijske prisotnosti v |Xiliti-ki. Z vladnega zornega kota so mediji nekakšen zvočnik in ojačevalec njiiiovih konuinikacij z javnostjo, še posebej njihovega prepričevanja volivcev. Pogosto se prek medijev pogovarjajo tudi posamezne vlade in politične institucije - pii nas npr. Kučan in Drnovšek. Tako imajo mediji tudi vlogo pomembnih |X)ve2av med političnimi igralci samimi. Ne smemo pa pozabiti, da so tudi mediji lahko politično obarvani, v službi posamezne politične usmeritve tako kot druge interesne skupine. Tedaj jih moramo ocenjevati kot eno od političnih in.stitucij, ki skuša uresničiti svoje politične cilje.
Delovanje medijev Organiziranost
Način organiziranja in delovanja množičnih medijev še kako določa kakosost političnega intbrmiranja. Korporativno lastništvo
V primerjavi z večino drugih držav .so .skoraj vsi mediji v ZDA v za.sebnih rokah. Ameriške televizijske m radij.ske družbe so ogromen |xxsel, .sa) so npr v sredini tlevetde.setih let imele 56 milijaiil dolarjev dohodka, kabelske in druge televizi|.ske storitve so prinesle .še dodatnih 28 milijard. (U. S. Bureau, 1997, taljela 876). Nekatere televizijske postaje in časopisi, še po.sebej manjši, .so .še \edno \ li>kalni lasti ali lasti diužine ali skupine posameznikov. Večina velikih postaj m časopi.sov, kot tudi televizijska omrežja, pa .so v lasti velikih medijskih korporacij, od katerih .so nekatere le del velikih |K}slo\'nih združenj.
Na vsakem medijskem področju je nekaj velikih korporacij. Ca.sopisni po.sel obvladuje .štirinajst družb na čelu z Gannet (izdaja USA Today in 87 drugih dnevnih ča.sopisov), Knight-Kidder in Newhou.se. Tri korporacije, Time \X'arner (s 40 odstotkov vseh dohodkov od revij), Murdochova .News Corporati<jn in Gannet kontrolirajo večji del izdajanja revij. Lastniki glavnih televizijskih omrežij (tieneral Electric Westinghou.se in Disney, ki .se jim je pridružil .še Time Warner, ki po.sedu-je TBS in CNN) gospodujejo na televizijskem področju. Šest korporacij pobeie več kot |X)lovico vseh dohodkov od izdajanja knjig, štiri (Warner Communication.s, Giilt+Western, Universal - MCA in Columbia Pictures pa večji del filmskih dohodkov (Bagdikian, 1997).
Zla.sti na časoi^isnem področju je bil pritisk po združevanju zelo močan. Večina večjih in manjših ameriških mest z lastnimi časopisi ima le po enega. V približno 23 niestih, vključno s San Franciscom, Seattlom, Detroitom in Cincinattijem, izhajala sicer po dva časopisa, vendar ju imajo v lasti ista podjetja, ki skupaj uporabljajo tiskarske in druge objekte. Alternativni tedniki, ki izhajajo v večjih mestih, so sicer dokaj priljubljeni pri mladih, nimajo pa večjih naklad in ne vsebujejo celovitega pregleda političnega dogajanja.
Radijsko področje je ostalo relativno dolgo zunaj prevzemovalne in združevalne mrzlice. Signal zanjo je dalo .sprejetje telekomunikacijskega zakona 1996. leta, ki je preklical dolgoletno pravilo, da noben posameznik ali korporacija ne more imeti v svoji lasii več kot 24 radijskih postaj na celotnem ozemlju ZDA in
lic vcC kot eno I-M in eno AM postajo na vsakem trgu Rezultat je bil koncem clevet-tlesetih let ta, da je šest ali seclen» nacionalnih |X)slovnih združenj kontroliralo radijske |X)staje na vsakem večjem trgu v ZDA (Boehler, 1996: 40).
Strokovne razprave o vplivu korporacijskega lastništva medijev in njihovega vse večjega koncentriranja se razlivajo v več smereh. Nekateri poudarjajo njiliovo večjo kapitalsko učinkovitost, dobičkonosnost in trdijo, da se lastniki in menedžerji ne vtikajo v medijske vsebine, ki jih mediji posredujejo občinst\ ii. Spet tirugi opozarjajo na dei.st\o, da monopolizacija medijev Se krepi že tako premočno izkrivljenost ameri.ške politike v snieri interesov biznisa in velikega kapitala. Poudarjajo, da to zmanjSuje različnost informacij in mnenj, kažejo na neobjek-tivnost obveščanja o dejavnostih med seboj konkurenčnih medijskih gigantov Cglej: Symposium, 1997: 47-51; Fallows, 1996).
UiiifonnnosI In različnost
Kljub \semu pa moramo pogledati tudi prek razsežij organizacijske in lastniške določenosti medijskega prostora. Ne glede na njihoNe lastnike in podjetniško ses-la\ ljenost, se večina časopiso\- in televizijskih postaj napaja pri istih virih informacij. Politolog Lancc Bennet (1996: 15) je o|xjzoril na zanimivo razklanost informacijskih tokov - meiltem ko se raznolikost medijskih \ irov v ZDA povečuje (bolj specializirani časopisi, revije, televizijski kanali, intcrnet.ske spletne strani), pa se viri novic in informacij v.se bolj krčijo. Vse kar j^rihaja do občinstva |X) v.se bolj šte\ ilnih medijskih |X>teh izvira iz vse manjšega števila informacijskih iz\orov. Npr., praktično vsi glavni ameriški ča.sopisi so naročeni na storitve Associated Pressa, ki tako posreduje veliko večino domačih in mednarodnih novic, tudi tistih, ki so |X)novno napisane z nanjenom \'selx)vati tudi lokalno novinarsko sporočilo. Hnako velja za informativne <xldaje na televizijskih omrežjih. Nacionalne in lokalne dnevno informativne organizacije so .skoraj povsem odvisne od osrednjih dobaviteljev novic in posnetkov in vse manj in manj jih uiwrablja lastne nf>-vinarske eki|x?. Zato gledalci, pa če še tako menjavajo kanale ob dne\no informacijskih oddajah, na vseh omrežjih vidijo enake posnetke, kljub morda malce drugačnemu spremljajočemu be.sedilu novinarja, ki nima nolxMie zveze z dogajanjem na ekranu.
Kljub opi.sani centralizaciji in homogenizaciji množičnih medijev v ZD.\ pa v.seeno lahko vsak, ki ima posebne intere.se, najde tudi .svojo usmerjeno medijsko sjX)ročilo. Ljudje, še po.sebej zainteresirani z;i |x>litiko, lahko dobijo različne revije, ki so blizu njiho\ emu vrednostnemu zornemu kotu - bodisi je to Weekly Standard ali National Review za bolj konservativne, The Nation za bolj liberalne, Commentary neokon.servativne, Mother Jones za prezirljive. New York Review of Books za intelektualno-kritične. Potem je tu še New Yorker, Rolling Stone in na ducate drugih specializiranih re\ij z majhno naklado - vse do drobnih zapi.sov v Factsheet 5. Kabelski kanali in računalniške mreže raznovrstnost še povečajo -World Wibe Web posreduje obilje informacij, ki jih ne kontrolira niti vlada niti kor-poracije.
Pojavljajo se politični časopisi na Internetu kot npr Slate. Zaenkrat je število uporabnikov takšnih neklasičnih informacijskih virov v primerjavi z uporabniki
drugih virov zanemarljivo, vendar ima močan trend rasti. 1997. leta je vsega skupaj 15 odstotkov odraslih Američanov izjavilo, da so v obdobju zadnjega meseca uporabljali internet Tega leta so Američani v povprečju preživeli 1300 ur pred televizijo, na internetu pa le 21 ur (U. S. Bureau, 1997, tabeli 887 in 890).
Profitui motit'
Medijskim korporacijani je tako kot drugim poslovnim igralcem temeljni cilj ustvarjanje dobička. To dejst\o je zelo pomembno. Pomeni predvsem, da morajo biti v.sebine množičnih medijev vSečne velikemu delu javnosti, tako da jih gledajo, poslu.šajo, berejo oziroma kupujejo izdelke, ki jih mediji reklamirajo. Če je pač okus občinstva takšen, da ga zanima predvsem zabava, novice le v čim bolj skrčeni obliki, pa toliko bolj živahne in .senzacionalistične, je to zakon za profitno usmerjene proizvajalce televizijskih in časopisnih vsebin.
Profitni motiv tudi pomeni, da se največji mediji poskušajo izogibati spornim vsebinam, ki se večjim skupinam lahko zdijo ekstremne ali žaljive. Lahko navedemo nekaj primerov. General Motors je pred leti odstopil od sponzoriranja velikonočnega programa o življenju Jezusa Kristusa, ker so oddaji nasprotovale evangeličanske skupine.
Kar nekaj televizijskih postaj ni hotelo objaviti palestinskih pritožb glede izraelskega izpolnjevanja določil mirovnega sporazuma, ker so židovske skupine že vnaprej protestirale. Ce pa se sporne vsebine kljub vsemu dobro pro<lajajo, so množični mediji pripravljeni tudi rvegati - npr. uspeh televizijskih programov kot Seinfeld in NYPD Blue.
Vpliv jcnmosti in demokracija
Dejstvo, da ima javnost ključno besedo pri določanju televizijskih in časopisnih vsebin (čeprav ne zaradi ljubezni lastnikov medijev do občinstva ali resnice, marveč Ziiradi njihove želje po dobičku) lahko štejemo za močan demokratičen naboj. Ljudje tako lahko berejo, gledajo in po.slušajo tLsto, kar želijo, manjšina z bolj specializiranimi in posebnimi okusi pa se lahko usmeri na bolj vsebinsko zahtevne in njim prilagojene medije.
Najdemo pa lahko tudi kar nekaj ugovorov na gornjo ugotovitev. Prvič. Čeprav .se ljudje nasploh bolj malo zanimajo za politiko in politične informacije, je morda vseeno koristno, če jim jih mediji vseeno sku.šajo na tak ali drugačen način posredovati - kar je resda pri vse večjem številu televizijskih in radijskih kanalov, časopisov in revij vse bolj težko. Državljani bi morali imeti vsaj osnovno poznavanje javnih problemov, zadev, osebnosti, saj se brez tega ne morejo kolikor toliko racionalno politično obnašati.
Drugič. Potrošniški vpliv oziroma suverenost javnosti nad mediji ni isto kot večinsko pravilo demokracije en človek, en glas. Mediji se zanimajo predvsem za tisti del občinstva, ki bo lahko kupil največ tistega, kar reklamirajo - za bogatejši del, za srednje in višje srednje družbene sloje. Povprečni državljan jim ni prav dosti mar. Enako velja za odziv medijev na proteste javnosti. Mediji se odzivajo predvsem na nezadovoljstvo tistih, ki so najbolj glasni in najbolje organizirani, kar spet ni povprečni državljan.
In kol ircije, morcUi ii;iiponicml)iiej.šc. /:i ofjLišcvalcc in lasimkc inctlijev ni nujno, ila nuiksimirajo obscfj občinsiva ali dohodke o<l oglaScvanja pri vsaki oddaji oziroma reklami. V prid svojih druj;ili inicrcsov, lako gospodarskili, poliiič'nili ah itleokjSkiii, se laliko od|X)\ ejo deki tlobička. GUn iia oglaSevalska korporacija na dok>čencin leles izijskeni omrežju lx) verjetno uspešna pri (prepričevanju njefjovili urednikov, naj ne lx>do preostri pri ponjčanju o 5kodi na okolju, ki jo |X>vzroča njena proizvodnja. Prav gotovo bo te kritičnosti Se manj v primerih poročanja o |K)sk>vnih potezah la.stnikov televizijskega omrežja ali politikov, ki jih kontrolirajo.
Politično informiranje (ali politično novičarstvo)
Kakovost in količina političnega in drugega informiranja je cnlvisna od organizacije in tehnologije zbiranja in "proizvajanja" novic. Veliko je odvisno od tega, kje so novinarji, s katerimi viri se |X>govarjajo, kakšen .slikovni material dobijo.
Vir! novic
Za pridoliivanje domačih novic sta ključna Washington D. C., kjer ima setlež največ zveznih vlailnih ustanov, in New York kot največje ameriško mestno in meilijsko središče. Večina novinarjev, ki pokriva notranjepolitično potlročje. lako prebiva v teh ilveh megalopcjlisih in novice, ki jih posredujejo, imajo zato močan wa.shing-tonskonc\v>(>rški priokus.
Glavne televizijske mreže in večina časopi.sov si praviloma ne morejo privoščili, da bi lahko po.stavljali več novinarjev tudi v druga ameriška mesta. Televizij.ske mreže običajno dodajo še Chicago, Los Angeles, Miami in flouston ali Dallas in seznam je tako zaključen. Pogosto se zalo zgodi, da dovolj pomembne informacij izven glavnih medijskih sredi.šč enostavno ne morejo priti v nacionalna poročila. Najhitrejši in najbolj učinkoviti v objavljanju novih, s\ ežih novic so seveda kanali, ki so specializirani samo za |Xjročila, npr. CNN. Lahko jih takoj (Kikrijejo s svojimi novinarji ali nakupom lokalnih virov in tudi takoj vključijo v svoje 2 i-urne ilnevnt) informativne oddaje.
Nekaj največjih časopisnih hiš ima močne regionalne urade, večina pa natisne le novice, ki jim jih pošljejo tiskovne agencije. Tudi televizij.ski uretinikt večinoma uporabljajo agencijske novice - že starejša študija omrežja NIK; je ugotovila, da so njegovi uredniki v obdobju enega meseca, ki je bil predmet proučevanja, za kar 70 otistotkov jjredvajanjih domačih lilmskih zgodb, idejo dobili iz poslanega agencijskega gradiva (Epstein, 1973: fi2).
Ker običajno vzame kar nekaj časa (v povprečju okoli šest ur), da se kak tlogodek jjosname, posnetke prepelje nazaj v studio, pregleda in uredi, je večji del televizijskih zgodb posnet na vnaprej napovedanem ali pretlvidenem dogajanju -konferencah za medije, srečanjih državnikov, običajno v mestih, ki imajo stalno televizij.sko ekipo. Za nepredvidene dogodke - demonstracije, naravne in druge nesreče, se na kraj tlogajanja pošlje snemalno ekipo, vendar običajno pride šele, ko .so glavne stvari že mimo, in lahko posname zgolj reakcije na dogodek ali zgodbe |>o njem. Ce pa se posname sama akcija, traja običajno kar nekaj časa, da
se posnetki uredijo, r:izen če ne gre za glavne izjemno zanimive in iisocinc tlogod-ke - zalivska vojna, demonstracije v Los Angelesu, sojenje O. J. Sinipsonii. Icdaj so kamere postavljene, če je le možno, v srediSču dogajanja in .s;itelili njihove posnetke takoj prenesejo po celem svetu.
Epizmlno pokrivanje mednarodnega dogajanja
Le malo ameriSkili časopisov, z izjemo Ne\v York Timesa (v Slovvniji samo Delo), si hiiiko pri\'ošči dopisnike v tujini. Vendar tudi njegovi no\'inarji. pa tudi nwinarji televizijskih omrežij in celo osebje ti.skoviiih agencij ne morejo stalno pokrivati \'ečino tlrž;iv v .svetli.
Ameriški mediji imajo svtije novinarje le v tlrž.;i\ ah, ki so za Američane najbolj zanimive - ti.sie, ki pomembno vplivajo na ameriSke iniere.se ali s katerimi .so ZOA tesneje gosi^odarsko ali kulturno (x)\'ezane kot npr. Velika Britanija, Nemčija, .|a|x)nska, Izrael, Rusija in Kitajska. Poleg njih imajo Se regionalne pisarne v Afriki in Latinski Ameriki. V Štev ilnih držav'ah so |x)vezani z lokalnimi novinarji, ki občasno napiSejo kako poročilo, predvsem takrat, ko .se v držii\'i kaj jximembnega (običajno slalx-ga) zgotli. V olxlobju wlikih (voja.Skih) ali |x)membnih dogodkov (Clintonov ali pa|>ežev obisk) mediji |XiSljejo tja začasne novinarske eki|5e - npr armado novinarjev v .Savdsko Arabijo v obdobju zalivske vojne. Takrat je večji del medijev usmerjen pretežno na dogajanje v tem delčku .s\ eta, ki praviloma v veliki meri izrine preostak) mednarodno dogajanje.
Pokrivanje mednarotinega področja je zato izrazito nestalno, epizodično. .Neznana tlrž^iva kol Ruanda, Kosovo ali Haiti nenadoma .skoči v medij.ske naslove s spektaku-larno zgodbo o voja.škem udaru, množičnem pre.seljevanju ali lakoti in tako preseneti in .Šokira večino Američanov, ki prej nis<3 poznali dogajanja v tej tiržavi oziroma tudi mediji o njem niso [x>ročali. Nekaj dni, včasili tudi iiekaj tetlnov, takšna držav-.i ostaja na očeh javno.sii prek Številnih filmskih posnetkov, intervjujev in komentarjev. Po nekem olxlobjii, ko .se ne zgodi nič novega in razburljivega, pa se pozornost obrne drugam in drž;iva t;iko, kot .se je tudi pojavila, izgine iz medijskega okvira. \'elik del gledalcev, ki se je zadovoljil le s kratkimi novicami o dogajanju, tudi |xj takšni medij.v ki epizodi ne ve kaj bistvrno več o drž;ivi kot preil njeno |x)javo v medijskih očeh. Tudi k;ikSnega lx)lj izdelanega si;iliSča o amerLški zunanji politiki si ne morejo privo.ščili.
Odvisnost od uradnih virov
Večji del ptjiitičnih novic temelji na izjavah drž:ivnili uslužlx;nccv in politikov. To dejstvo |x)membno vpliv~a na vlogo medijev v demokraciji.
Rulinskost /Ktročanja
Časopisni ali televizijski novinar ima običajno eno ali več .st;ilnili mest, kjer pridobiva informacije za .svoje pisanje (parlament, policijska postaja - otlvi.sno pač od |x)dročja, ki ga (xjkriva). Praviloma so to uradne vladne in fx>liiičnc ustanove, ki vsak dan sporočijo kaj novega (Bela hiša. Pentagon, Kongres, ameriška amba.sada na tujem, zunanji minister).
Velik del poročil izhaja v celoti ali v večjem delu od javnih uslužbencev oziroma politikov in njihovih ustanov. Raziskovalno novinarstvo, kot sta ga npr pri
ocikrivaiijii afere Watergate v letili 1972 in 1973 uporabila novinarja Washington Posta Bob Wootlwarcl in Car! Berstein, je zgolj svetla in enkratna izjema (glej; Bernstein, Woodward, 197-1). TakSno novinarstvo je drago, počasno in naporno. Večina novinarjev .svoje zgixibe raje pobere liitro in poceni na novinarskih konferencah in iz izjav za tisk, ki jih posredujejo politične in druge ustanove. Ob tem se doda .^e kak komentar ali izjava drugega funkcionarja ali znanstvenika in članek je gotov.
Pionirska .študija s tega {»dročja (Sigal, 1973:121) je ugotovila, da so domači in tuji \ladni predstavniki bili vir kar treh četrtin vseh novic v New York Timesu in Washington Postu. Se več, kar 70-90 cxistotkw v.seh dnevnopolitičnih zgodb je bilo napisanih v okoliščinah, ki so jili viri novic v znatni meri kontrolirali: tiskovne konference (24,5 <xLstoika), inter\ jiiji (21,7 odstotka), prej pripravljena sporočila z;i tisk (17,5 odstotka) in uradni zapisniki (13 odstotkov).
Ob.širno proučev-injc CBS Evening News, NBC Nightly News, Newsweeka in Timea je |X)dalo podobne z;iključke. Večina zgodb in poročil se je nana.šala na znane lX3lilične oziroma vladne uslužbence, njiho\e odločitve, konllikte, kadrov.ske spre-memlie; \'ečina zapi.sov je iz\ irala iz uradnih virov (Gans, 1979: 9-l6). Enako velja z;i six)u>čila tiskovnih agencij in za pisanje v lok:Jnem tisku.
Vojaške akcije
Odvisnost od uradnih virov je Je posebej očitna pri ameriškem vojaškem [Xjsre-dovanju v tujini. Obrambno ministrstvo se zaveda, da bi nenadzorovan tok informacij lahko pomag;iJ .sovražniku oziroma spodkopal javno |X)dporo za ameriško jxisre-dovanje (kot npr v Vietnamu). Zato zelo pazljivo uravnala dostop novinarjev do vojaškega o.sebja oziroma do bojišča ter skrbno pregleduje informacije, ki gredo množičnim medijev. Pentagon je bil zelo .skrlx;n pri uravnavanju toka informacij o iuneriški invaziji na Grenado 1983. leta, z;ilivski vojni 1991. leta, mirovnih misijah na Haitiju in v Bosni.
Menetižment informacij s povsem določenimi cilji pridobivanja oziroma ohranjanja podpore ameriške ja\-nosti, je bil še zla.sti očiten v z:Jivski vojni. Ameriška javnost je na zaslonih lahko spremljala ne.skončno sla\'ljenje 1.1 "pametnili bomb", ki daljinsko vodene oziroma same natančno zxidenejo cilj), ki so uradno brez škode za civilno prebiv:ilstvo uničevale voj;iške cilje. Sele nekaj let po vojni je Pentagon priznal, da "pametno orožje" ni bilo tako učinko\'ito kot so prikazovali, marveč da je največ škode še vedno naredilo klasično bombardiranje. S[X)mnimo se tudi številnih "kik-sov" pri lx)mbardiranju Jugoslavije v 1999. letu (npr zadetje kitajske amba.sade v Beogradu).
Vzajemnost novinarjev in /wUtikov
Novinarji in vladni uslužlx;nci vsak dan delajo drug z drugim. Vsaka stran potrebuje nasprotno. Nm inarji rabijo zgodile in novice, zato morajo vzdrže\'ati dobre odiio.se z ljudmi, ki jih lahko priskrbijo bodisi z viri ali le anonimnimi izjavami. Funkcionarji pa za ponovno izvolitev ali ohranitev visokega položaja potrebujejo dobro publiciteto ter se trudijo preprečiti ali zmanjšati negativno publiciteto. Iz takšne vzajemnosti se običajno ra7,vije neko koo[3eralivno in spoštljivo razmerje. Npr, ko je predsednik Clinton 1995. leta s svojim letalom Air Force One letel v Bosno, da bi prisostvoval
(X)clpi.su mirovne pogotibe, so v lelalo povabili novinarja ABC News I'elra Jenniiigsa, ki mu je pretisednik dal ekskluziven intervju.
Tudi ko novinarji v Beli hiši na videz najjadalno spra.šujejo na tiskovnih kon-ferencaii, je to bolj |)ozorsko na.siopanje. V resnici si tudi letlaj prizaticvajo, da se ne bi sporekli s predstavniki za ti.sk ali drugimi funkcionarji kot tudi, da jih ne bi s svojimi vprašanji postavili v pretirano nelagoden položaj.
Prav s prijateljskimi odnosi s .sedmo silo in njihovimi viri informacij si lahko razložimo, zakaj sta lokalna novinarja Woodward in Bern.stein uspela razvozlati zanke afere Watergate, armada tiskovnih predstavnikov pri Beli hiši pa to niti poskusila ni. Sčasoma .so sicer ugotovili, da predsednikov predstavnik za tisk in tudi sam predsednik Nixon na debelo lažeta, vendar .se nobenemu od ti.skovnih predstavnikov ni zdelo, da bi se izpo.stavljal in ju razkrinkal Obenem pa moramo vedeti, da sta tudi Woodward in Bernstein največ informacij dobila pri vladnih uslužbencih - imela sta srečo, da sta naletela na nekaj funkcionarjev .srednjega ranga, ki so .se počutili bodisi odrinjeni bodisi krive in .so se upali obtožiti pred.sed-nika. .številne -šokantne novice pridejo jjrav od jeznih in razočaranih vladnih uslužbencev, torej insiderje\'.
Iz dejstva, da so novinarji močno cxK isni oti uradnih virov, lahko sklepamo, tla vlada pogosto uravnava kaj in kako mediji poročajo o njenem delu. .^e zlasti Reaganova admini.stracija je bila uspešna pri določanju "novic dneva", ki so jih različni vladni predstavniki prenesli novinarjem in jih tudi skoraj enozvočno obrazložili (Hertsgard, 1988. 5).
Takšna opora medijev na uradne vire tudi pomeni, da ko se v ZDA funkcionarji obeh strank sporazumejo o neki rešitvi, skoraj ne obstoji več političen ilejavnik, ki bi nadaljeval razpravo ali o<lpiral nora razsežja problenia. Ko .se je npr. predsednik Clinton sporaziunel z republikanci v kongresu, da mora priti do uravnoteženosti zveznega proračuna v .sedmih letih (prišlo je nekaj let prej), skoraj ni bilo ^č slišati mnenja, da bi bilo uravnoteženost smotrneje tloseči v de.setih letih oziroma da sploh ni bistvena.
Vrednost notic
Odločitev o tem, katere novice se prek medijev pošljejo k oWinsrvu, je pravilonja stvar profesionalne ocene urednikov o tem, koliko je novica "vredna". Kaj je ii.sto, kar naredi posamezno novico ali zgodbo vredno objave, je težko natančno določili, vendar izkušeni uredniki lahko hitro in zanesljivo ugotovijo, kaj njihovo občin-st\o (in lastniki) hočejo. Če bi se preveč motili, \erjeino ne bi dolgo obdržali svojega deloN'nega mesta.
Bolj konkretno rečeno, vrednost novic je odvisna od dejavnikov kot stopnja novosti (človek ugrizne psa in ne obratno), dramatičnosti, zaninuvosti, pomeml> nosti za življenje Američanov, nasilnosti ali pa, kako znana je osebnost, ki se ji kaj pripeti (npr. smrt princese Diane). Novice oziroma poročila so najbolj učinkovita tedaj, ko se jih lahko prikaže kot poznan vzorec obnašanja - izbruh lakomnosti, spolni škandal, podkupovanje, spor med politiki, kriza v mednarodnih odnosih. Na televiziji je seveda jx)membno, da je slika čim bolj dramatična in grozeča, saj
pretIvsL in lo naredi Uidi zgodlx) zanimivo in privlačno. Lahko je poročilo ali novica pomemijnejša, pa ne bo prikazana, ker ji manjka ii.sirezen film.ski zapis
Pritiski Itn ttnvittarje
Znani ( mnogo več je skritih) so primeri, ko se oblasti poslužijo različnih oblik pri tiska in groženj novinarjem in tako vplivajo na vsebino in obliko |x>ročanja. 1983. leta je \evv York Times zamenjal svojega mladega novinarja Raya Bf)nnerja v El Salvadorjii z novinarjem, ki je bil manj kritičen tlo ameriSke politike v tem delu sveta. Zamenjava je bila rezultat močnega lobiranja Reaganove administracije (Ma.tsing. 1983) Pogosti so pritiski s strani medijev in ogla.ševalcev.
Poglejmo primer iz Aljaske, vcz;ni na izlitje nafte, ki je povzročila neizmerno ekološko škfxlo
Kot poracija Veco International, ki jo je najel Kxon, povzročitelj izliva, da počisti ogronuii F.xon Valdezov naftni madež, je kupila lokalni časopis Anchorage Times Le-ia je obSirno poročal o čistilni akciji, objavljal fotografije pred in |k» čiščenju, vendar sploh ni |x)kazal na krivca celotnega onesnaženja. To je .seveda bila \elika naftna multinacionalka Exon. V anketi je nato 89,8 odstotkov v.seh urednikov časopisa pove<lalo, da so oglaševalci poskušali vplivati na vsebino objavljenih zgodb, mnogi so priznali, da so v tem tudi uspeli.
Mnogo bolj pogosto pa oglaševalci, lastniki medijev in funkcionarji vplivajo na vsebino medijev na prikrit in posreden način, predv.sem prek najemanja in odpu.ščanja časopisnih urednikov in televizijskih producentov. Uredniki in produ-centi najennijo novinarje, jim določijo delovno področje in |x)samezne naloge, pregledujejo in urejajo njihove izdelke ter določajo, kaj "gre naprej" - v tisk oziroma na ekran. Novinarje kontrolirajo ne samo s tem. da jim določajo naloge, sprejemajo. spreminjajo ali zavračajo njihove izdelke, pač pa tudi z denarno administrativnim nagrajevanjem njihovega dela, kritiko, napredovanjem in svetovanjem. Uspešni in izkušeni novinarji hitro spregledajo, kaj je in kaj ni všeč njihovim .šefom in |x)gosto neposredni pritisk sploh ni potreben.
Objektivnost političnega informiranja
Politične novice običajno spremlja razlaga, kaj pravzaprav pomenijo, ali so dobre ali slabe. V skladu z nepisanim pravilom novinarskega poročanja naj novinarji ne bi dajali spremljajočih komentarjev, razen za tako označene komentatorske sestavke in uvodnike.
Torej, četudi novinar ve, da vladni uslužbenec laže, tega v svojem poročilu ne more direktno povedati, najti mora nekoga drugega, ki bo to uradno izjavil. V poročilih običajno ni razlage in komentarjev, ali pa so dani bolj posredno ali prek tako imenovanih strokovnjakov, ki ob posameznem dogodku dajo izjavo.
Komentarji teh strokovnjakov oziroma strokovnjaki sami pa so poglavje za.se. Tako v Sloveniji, še manj pa v ZDA, se za razlage posameznih dogodkov intervjuja res najbt)lj.še po strokovni plati. Pogosto prevagajo drugi razlogi. V prvi vrsti se upošteva dvoje značilnosti - čim lažji in čim cenejši dostop do njih in njihov imidž oziroma sprejemljivost pri javnosti.
Če ostanemo v ZDA, je pomembno, da tak strokovnjak prebiva čim bliže New Yorku ali VCashinptonii, D C.; da rad nastopa v javnosti: da se duhovito izraža. Potem se včasih dogaja, da tak "strokovnjak" daje izjave o celi vrsti dogotlkov - tudi s področij, ki mu niso preveč blizir
Pogosto se v vlogi .strokovnjakov in komentatorjev znajdejo bivSi vladni uradniki. Njihovi pogledi .so običajno dokaj usklajeni s prevladujočo politično situaci jo, kar pomeni, da .se njihova mnenja ne razlikujejo bi.stveno od .«tališč uradnih oblikovalcev politik v VCashingtonu oziroma vladajoče stranke (predvsem predseilnikove). V o.semde.setih in začetku devetdesetih letih .so bili takšni strokovnjaki in komentatorji na televiziji, zlasti ozka .skupina nekdanjih Reaganovih in Biishovih funkcionarjev ter nekaj drugih, povezanih s konserva-ii\niTni "miselnimi tanki", kot sta Ameriški pcnljetniški inštitut ali Center za strateške in mednarodne študije Odveč je ixneclati, da so bila tudi njihova razmišljanja v skladu z njihovo |X)litično usmeritvijo (glej: Soley, 1992 in Alterman. 1992)
V ilrugih obdobjih, ko .so Ameriki vladale druge politične elite, so bili v čislih spet drugi strokovnjaki. Za časa vladanja Lvndona John.sona so bili velike pozorno.sti deležni protivojni ;»ktivisti. Nekaj liberalnih in centrističnih gla.sov je bilo slišati za časa Clintonove vLulavine. Vendar pa ima ameriški koncept denwikracije .še kako začrtane uradne okvire radikalni neodvisni mi.sleci kot niK. I. F Stone, katerega tednik Weekly je poslal vpliven za časa vietnam.ske vojne ali Noam Chomsky, oster kritik medijskega poročanja o ameriški zunanji politiki, .skoraj ne morejo priti v ospredje glavnih ameriških medijev.
Raziskovalni centri in "mi.selni tanki" kot prej našteta, pa še Heritage Foundation, Brookings Institution, ki izdajajo knjige in Članke o javnih politikah in katerih sodelavci .se pogosto pojavljajo v medijih, .so pomemben vir idej, analiz in komentarjev, ki prek medijev vplivajo na javno mnenje in tudi oblikovanje politik. Z znan.st\enega zornega kota je pomembno, da "miselni tanki" tako |x>pularizira-jo akademske ideje in jih aplicirajo na razreševanje problemov raznih vladnih politik. Vendar pa tudi v objektivnost znano.sti in znanstvenikov ni prav do.sti zaupati, ne v ZDA, ne drugje.
Prav prek "miselnih tankov" se pogosto kanalizira mnenje raznih korjxiracij, fondacij ali drugih velikih financerjev. Denar za "miselne tanke" namreč pogosto prihaja prav iz teh \ irov, kar nedvomno še kako vpliva na to, kaj govorijo in pišejo.
Pristranost novic
Glede vprašanja o pri.stranosti množičnih medijev v ZDA - bodisi k liberalnemu, konservativnemu ali kakemu drugemu filozofsko-p<ilitičnemu izhodišču, obstojijo velika razhajanja, .številni novinarji in znanstveniki so dolga leta zatrjevali, da je usmeritev medijev prorežimska, konservativna in da odseva svoje korporativno lastništvo in odvisnost od uradnih virov novic. Konservativni privrženci pa so nasprotno zatrjevali, da liberalne medijske elite nihče ne ovira v njihovem objavljanju protirežimskih, protioblastnih novic, ki pa so proliberalno pristranske.
Razne ankeic reponerjev in novinarjev kažejo, da sta ti dve prolesiji nekoliko bolj liberalno usmerjeni kot |X)vprečni Američan, 5e zlasti na področjih kot so okolje, državljanske pravice in svoboSčine, pravica do spla\a, ženske pravice. Nikakor pa jih ne moremo uvrstiti med privržence radikalnih ideologij - tako sevetla nikoli ne bi dobili zaposlitve kot novinarji (Lichter, 1986; Keene, 1990). TakSna osebnostno politična prepričanja veljajo predvsem za zaposlene v elitnih medij.skih hi.šah kot so New York Times, Washington Post, PBS. Lahko rečemo, da je bila njihova libe-ralistična usmeritev opazna pri |X)ročanju o temah kot so atomska energija, učinek tople grede, strupeni odpadki. Vsi glavni mediji so npr. 1990. leta skoraj v celoti prezrii obsežno tridelno vladno publikacijo, ki je dokazovala, da je bila .škoda, ki jo je povzročil kisli dež, močno precenjena. Izjemi sta bili le 60 Minutes in Wall Street Journal.
Malo ali nič sistematičnih |X3ročil pa je podanih za trditev, da osebnostne vrednote novinarjev redno vplivajo na medijske v.sebine. Nekaj ima pri tem privrženost novinarjev objektivnosti, nekaj (še več) kontrola in |X)pravki urednikov. Kakorkoli že, liberalistična usmeritev novinarjev je pod nenehnim vplivom dejstva, da so njihovi viri pogosto vladne institucije in javni funkcionarji, da ne omenjam kon.ser-vativnosti lastnikov ameriških medijev. To še posebej velja pri gospoiiarskih temah kot so npr. ukrepi zoix;r inflacijo in zmanjševanje vladnega tro.šenja.
Omenili smo lastnike medijev. Kot za vse druge velike kapitaliste je tudi zanje (in za njihove menedžerje) značilno, da so zelo kon.servativni. Lahko si mislimo, da veliki delničarji in menedžerji večmilijardnih korporacij niso prav zainteresirani za razbijanje kapitalističnega družbetiega reda, povečevanje davkov, poveče\anje stroškov dela ali izgubo oglaševalskega denarja od užaljenih oglaševalcev. Ce si predstavljamo, da v bisrvu ti ljudje odločajo o najemanju in odpuščanju urednikov in novinarjev, o njihovem napredovanju in nagrajevanju, si lahko mislimo, pcxi kakšnimi st\ arnimi in ideološkimi pritiski so ameriški novinarji, vsaj v elitnih medijskih hišah. Novinarji, ki se želijo zaposliti ali napredovati, morajo torej vsebino in obliko .svojega pisanja krepko prilagoditi interesom svojih šefov.
Konservativnost medijev je lepo vidna pri opredeljevanju časopi.sov za predsedniške kandidate - odločitev, ki je v rokah lastnikov in izdajateljev. V vseh šestih predsedniških volitvah od 1968 tlo 1988, se je večina ali velika večina časopisov opredelila za republikance in ne za demokrate. 1988. leta je teden dni pred volitvami 195 dnevnikov glasovalo za Georgea Busha, samo 51 pa za Michaela Dukakisa. Le 1992. leta je bila slika obrnjena - "novi", tudi do biznisa prijazen demokratski kandidat Bili Clinton, je dobil večino ča.sopi.sne |X)dpore, kar je veljalo tudi za leto 1996.
Če se še nekoliko zadržimo pri problemu pristranosti medijev, lahko kot pomemben razlog številnih žolčnih razprav na to temo navedemo dejstvo, da je pristranost težko jasno opredeliti in še težje meriti. Nekateri znan.srveniki .so poskušali s takšnimi količinskimi kakovostnimi poenostavitvami, da so preštevali pozitivna ali negativna omenjanja določene politične osebno.sti ali politike (npr. predsedniškega kandidata Richarda Nixona ali vietnamske vojne). Takšen pristop ne upošteva, da negativno poročanje lahko odraža dejstvo, da so tiovice pač objektivno slabe (npr. žrt\e vietnamske vojne, afera Watergate), ne pa da bi bile ideo-
loško prisiranske oziroma da lahko mediji navajajo le tisio, kar so jim jjovedali uradni viri, ne pa svojih stališč.
Ustreznejši pristop k problemu pristranosti medijev skuša opredeliti odstopanje od nekakšne popolne odslikave objektivne stvarnosti. Tudi tu se razpravljalci zapletajo v polemike o tem, o katerih plateh stvarnosti je treba poročati, kaj so sploh dejstva - katera so resnična, katera pa navidezna. Ali je resnica tisto, kar rečejo naši najboljši strokovnjaki? Kako pa določiti, kateri so res najboljši?
Tretji pristop .se je osredotočil na pristranskost in ocenjevalnost časopisnega oziroma medijskega izražanja. Time .se je enkrat obrnil na "starokopitne" republikance kot na.sprotno .stran napredne različnosti, za katero se je tudi sam opredelil. Ča.sopisi včasih označijo njim ne.simpatična stališča kot "radikalna", "protislovna" ali dobrikajo nekaterim strokovnjakom kot "visoko cenjenim". Vendar je tudi takšno pristranost težko meriti in je v prvi vrsti odvisna od stališč ocenjevalca oziroma tudi javnosti. Na pred.sedniških volitvah 1996. leta so nekateri mediji .stališča Pata Buchanana označili za "ekstemna", drugi pa za "populistična", kar je sprožilo precej nezadovoljstva med državljani (Greenberg. Page, 1999: 199).
Prevladujoče teme v političnih novicah
Ne glede na na.še prepričanje o tem, ali so mediji pristranski ali ne, kako .so pri.s-transki, če so, pa ni težko odkriti posamezne tendence v medijskih v.sebinah, predpostavljena prepričanja in določene vrednote in stališča, ki se jih poudarja.
Nacionalizem
Večina novic iz tujine je brez dvoma proameriško in patriot.sko obarvana, običajno prikazujejo ZDA v lepi in nasprotnike v .slabi luči. Prav tako so etnocentri-stične. Osredotočajo se na stvari, ki zanimajo povprečnega Američana. Npr ameriški ča.sopisi in televizija so 1980. leta skozi vse leto obširno poročali o u.sodi 49 ameriiSkih talcev, ki so jih imeli zaprte v ameriški amba.sadi v Teheranu; v sredini devetdesetih let je medijski junak postal pilot Scott O'Gratldy, ki so ga sestrelili nad Bosno. Lstočasno pa je bila le malo pozornosti deležna smrt milijonov ljudi, ki so jih takrat pobili v Indoneziji, Nigeriji, Vzhodnem Timorju, Kambodži in Ruandi.
Kombinacija nacionalizma in .skoraj izključne opore na vladne vire informacij pomeni, da je pokrivanje mednarodnih novic praviloma u.sklajeno z ur;idno ameriško zunanjo politiko. Mediji tako skoraj vedno podpirajo ameriško vlado in vse dobro pripisujejo ameriškim zaveznikom, vse slabo pa uradnim "sovražnikom". Med hladno vojno so mediji priobčili nepreverjene obtožbe, da je tedanji ameriški nasprotnik Sovjetska zveza poskušala ubiti p;ipeža Janeza Pavla II in uporabila biološko orožje v Kambodži (Herman, Chomsky, 1988).
Ali še bolj "ljudski" primer - spomnim se, ko so med zalivsko vojno na ameriških zabavi.ščih (nekakšnih naših "luna parkih") imeli na priročnih streliščih za zračne puške oziroma zračne brzostrelke postavljen kip Sad;im;i Huseina in so ljudje lahko streljali vanj.
V primerih kriznih mednarodnih situacij (seveda z ameriško vpletenostjo) opira-
nje na vladne vire informacij včasih pomeni, da ameriški mediji propagirajo vlad na stališča, ki so napačna ali zavajiijoča - npr r)bjava o neizzvanem napadu na ameriške riišilce v zalivu Tonkin na začetku vietnaniske vojne. Vlaila često lansira v javnost tako imenovane "zaupne informacije" s pov.sem določenimi nameni -npr medijsko poročanje o "raketnem zaostajanju", ki je bil predhodnica velike oboroževalne evforije v Kennetivjevih letih; medijsko (jbjavljanje o "oknu ranljivosti', ki je pripravljalo teren za Reaganovo povečanje obrambnega proračuna. V obeh primerih se je kasneje |>okazalo, da so bile vladne "zaupne informacije" neutemeljene in neresnične (Kaplan. 198.?: Gervasi, 1986).
S/ai'lJeiiJe (imeriikegn ekonotnskegfi sisfenui
Mediji pogosto objavljajo zgo<lbe. ki kažejo na preilnosti prostega trga. proste mednarcKine trgovine in minimalne regulacije. Ameriški sistem je praviloma prikazan v najlepši luči, drugi alternativni sistemi ali le malo popravljene različice, npr evropski socialdemokratski sisten» z nadgrajujočimi socialnimi programi, pa so že slikani bolj negativno s poudarkom na prevelikih .socialnih stroških, j^remaj-hni konkurenčnosti. Deloma je to res, vetular ameriški mediji ob tem praviloma zamolčijo, koliko ameri.ško vlado stane od.sotnost u.streznih .socialnih programov: 2 milijona ljudi v zajKirih; ilesetine milijonov brezdomcev; visoka kriminaliteta; ogromni stro.ški zaporov, policij.skega in sodnega aparata itd. Države, ki so sle|>o prevzele ameri.ške recepte kot npr Poljska, .so slavljene, tiste, ki želijo ohraniti več socialne varnosti kot npr Francija, pa so kritizirane. Posamezne ameriške korporacije so pogo.sto kritizirane npr v zvezi z onesnaževanjem okolja, vendar .se le redko govori o potnaiijkljivostih sistema. Zato ni nič čudnega, da je večina Američanov globoko prepričana v "naj" ameriškega si.siem;i, kar je za vlado dobro, obenem pa to preprečuje resnejše proučevanje alternativnih pristopov k številnim resnim in dolgotrajnim problemom ameriške družbe.
Spošlljirosl do javnih oziroma vladnih uslužbencev
Funkcion;irji .so ključni vir medijskih informacij in mediji .se jim nočejo zameriti ter jih temu primerno medijsko portretirajo.
Takšen pristop nedvomno omejuje medijsko kontrolno funkcijo. Posebej prijazno je pokrivanje priljubljenih predsednikov, za kongres pa .so značilni bolj kritični toni (Graber, 1993; Cook. 1989). Iz istega razloga veliko medijske pozornosti dobivajo stali.šča vladajoče politične stranke - uslužbenci, funkcionarji, .strokovnjaki, ki komentirajo politično dogajanje v medijih, .so večinoma iz stranke na oblasti. Npr, konservativna republikanska .stališča .so bila v medijih mnogo pogostejš;) po republikanskem prevzemu kongresne večine na volitv:ih 1994. leta.
V obdobjih ameriškega voja.škega angažiranja v tujini - v začetnih letih vietnamske vojne, skozi celotno zaliv.sko vojno, .so bili mediji še po.sebej prijazni do vladnih uslužbencev ter so .se .skoraj v celoti omejevali na informacije, ki jim jih je dostavljala ameri.ška vojska.
Negativnosti in škandali
Navkljub vsej prijaznosti medijev do vladnih uslužbencev, pa so bili v zadnjih letih politični funkcionarji, in še zlasti politični kandidati, deležni tudi .še kako nega-
livncga medijskega ohravnavaii|a. Del tega so začeli sami kandidati v med.selx>-jnem političnem boju in sicer z negativnim in žaljivim oglaševanjem svojih nasprotnikov. Na začetku volilne kampanje 1996. leta so bili metliji v lowi, New Hampshireju in drugih državah pre|>olni plačanih ogla.sov Sieva Torbe.sa, Boba Dolea in Philla Gramma, v kateiih so vlrug drugega obmetavali s pridevniki kot ".star in utrujen", "brez idej", "naklonjen bogatim" Razi.skave so pokazale, da negativno oglaševanje povečuje nezadovoljstvo in odtujenost državljanov in jih otivrača tid udeležbe na volitvah (Patterson, 199.^, Ansolabehere, Iyengar, 1996). Mediji včasih pograbijo takšno negativno "kost" in jo .še na|)ihnejo.
Negativno publicitcto dobijo politični funkcionarji tuili, ko je njihov položa) oslabljen ali ko .se zapletejo v kak škandal botli na o.sebno.stnem bodisi na finančnem pt^dročju. To je takoj hvaležna tema za dramatične zgodbe, ki zanimajo škandaloznih natolcevanj žel|no občinstvo. "Whitewater" obtožbe predsetlnika Clintona in prve dame Hillary Rodham Clinton so se vztrajno ponavljale v American Sixrctatoru, New York Timesu in drugih medijih več kot tri leta, vse do volitev 1996 leta in tudi po njih Slo je z;i trditve, da je prvi par nezakonito ujjravl-jal z investicijami v nej^reiiiičnine m prisj^evki za volilno kampanjo, ko je bil Clinton še guverner Arkan.sasa in da je o\ iral «.lelovanje zakona, ko je bil že v Beli hiši.
številni so mnenja, da .so prav (Mintonovi "sjx)lni izleti ' pokazali na \.so plehko.st ameri.škega medijskega i)rostora v .smislu njegove usmerjenosti v .škandale in senzacionalizem. Npr, ko je izbruhnila afera z Monica Lewinsky, pripravnico v Beli hiši. in ko je ta v hijni ob.sedla vse televizijske in radij.ske kanale ter prve strani časopisov, je imel jxipez ravno zgodovinski obisk n.i komunistični Kubi. Urednik CBS Dan R.ither je na sredini jiapeževega obiska zapustil Havano m se vrnil v /.DA, da bi tam lahko nadziral poročanje o pre<.lsednikt>vem škantlalu, kar so producenti CBS-a obravnavali za jXJmembnejSi dogodek.
Omejena, razdrobljena in nepopolna politična injormadja Večina komunikologov meni, da ima medijsko politično informiianje tloločene posebnosti, ki izvirajo iz značilnosti .samih množičnih medijev, vključno s prevladujočo tehnologijo m organizacijo zbiranja novic, kor|X)rativnim lastništvom in s profitno jjogojeno vsebin.sko usmeritvijo za vsako ceno ugajati množičnemu okusu. To pomeni, da .so novice, še zlasti na televiziji, bolj usmerjene v epi-zodičnost, razdrobljenost, ilramatičnost, ne |xi v analitično.st, vsebinskost, neoseb-nost, nenavijaškost (Bennett, 1996). Informacije .so podane v koščkih, brez zgodovinskega in .sociopolitičnega ozadja. Osebni škandali so pomembnejši kot resna razprava o javnih jjolilikah. Pregovarjanja o tem, kdo zmaguje oziroma izgublja v volilnem boju ali v nenehnem merjenju moči med pred.sednikoin in kongresom j^raviloina potisnejo v ozadje vsebinsko mnogo iKJinembnejše teme kot npr kakovostne razlike med strankami in političnimi kandidati v njihovi politični filozofiji in ideologiji. Kot zbirno jjosledico vseh navedenih medijskih značilnosti in usmeritev mediji v ZDA dajejo občinstvu manj uporabne in poučne politične informacije, kot bi lahko. Sj^osobnost jxiliticne javnosti, da si izoblikuje inteligentne predstave, stališča m zaključke, je tako nujno oslabljena, kar ne jjrisjic-va k suverenosti državljanov in demokratično.sti upravljanja.
Cenzura in vladna regulacija medijev
Ameriška listava zagotavlja svobodo tiska, tako ima ameriSka vlada manj zakonske kontrole nad mediji kot vlade večine drugih držav (Greenberg, Page, 1999: 204). Vendar pa ima ameriška vlada pristojnost sprejemati različno tehnično in vsebinsko regulacijo elektronskih medijev, če meni, da je to potrebno.
Ustavno varstvo
V zgodnjem obdobju ameriške zgodovine je vlada nekajkrat ostro posegla v svobodo tiska. V skladu z zakoni o nasprotovanju in uporu iz leta 1798 je npr. zaprla nekaj urednikov protifederalističnih časopisov, ker so kritizirali vlado tedanjega predsednika Johna Adamsa.
Kasneje, še posebej v novejšem času, so S(xlišča razlagala ustavo v smislu prepovedi vladi, da prepreči izdajo večjega dela političnih informacij oziroma da ne sme pozneje kaznovati njihovih avtorjev. Glavna izjema je jKidročje nacionalne varnosti. Se posebej v vojnem stanju.
Predhodna prepoved izdajanja
Več razsodb vrhovnega sodišča, začenši v dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja, je zagotovilo tisku dobršno mero ustavne zaščite. Prvi ustavni amandma, da kongres ne more sprejeli nobenega zakona, ki bi "omejeval svobodo govora ali tiska", je vrhovno sodišče uporabljalo za temelj preprečevanja z\ezne cenzure ča.sopisov ali revij. Samo v primeru najbolj očitnega ogrožanja nacionalne varno.s-ti, lahko vlada predhodno pre|X)ve in prepreči izdajanje materiala, ki mu nasprotuje.
30.6.1971 je vrhovno sodi.Sče zavrnilo zahtevo Nixonove administracije, da New York Timesu in Washington Postu preixwe ponatisniti dele iz Pentagonovih dokumentov, tajno zgodovino ameriškega obrambnega ministrstva o ameriškem vojaškem angažiranju v Vietnamu. Vrhovno sodišče je razsodilo, da je "dolžnost vlade, da predloži resne dokaze za sprejetje takšne prepovedi", vendar "vladi to ni uspelo" (Greenberg. Page, 1999: 20 0 Takšna razsodba sotinika l luga Blacka je postala pomemben mejnik v zaščiti svobode ameriškega tiska.
Kontrola v vojnem času
Vendar je bil primer Pentagonovih dokumentov sorazmerno enostaven, ker se je nanašal na pravico objavili dve leti staro zgodovino in analizo preteklih vladnih politik, ne pa informacij o tekočih vojaških ali zunanje političnih zadevah, ki lahko ogrozijo življenja Američanov. V obdobju vojn oziroma ameriškega vojaškega angažiranja v tujini, je vlada vedno uporabila široka pooblastila in temeljito nadzirala, kaj novinarji lahko vidijo in kaj natisnejo. Za čas;i državljanske vojne je vojaško ministrst\'o od časopisov zahtev;ilo, da vse informacije, ki jih dobijo po telegrafu, uskladijo z njimi. Ko jim ukrep ni uspel, so se pogosto znaSali nad novinarji.
V	obdobju prve svetovne vojne je poštno ministrstvo zavrnilo dostavo Ai časopisov in revij po pošti, ker naj bi vsebovali pronemSke ali prosocialistične teme.
V	drugi svetovni vojni je urad za cenzuro spremljal vse novice, ki .so prihajale in odhajale iz države, res pa je, da se je osredotočil predvsem na novice o številu žrtev, premike enot in ladij, ne pa toliko na |X>litične zadeve (Folkerts, Teeter, 1989).
Relativno neoviran dostop medijev do vietnamske vojne je .sčasoma prinesel poplavo negativnih zgodb (Hallin, 1989). Obrambno minisirst\'o je seveda iz vietnamskega primera potegnilo ustrezne zaključke ter držalo medije pov.sem stran v primeru invazij na Grenado in Panamo, v času zalivske vojne (z Irakom) 1991. leta pa je močno omejilo dostop. Za ča.sa te vojne je vojska razvila sofisticiran sistem kontrole in cenzure, zahtevajoč od novinarjev, da so se lahko gibali samo v skupinah z vojaškim spremstvom. Obenem so omejevali njihov dostop do enot in cenzurirali njihove zgodbe. Mediji so tedaj brez ugovorov sprejeli navedene omejitve in velika večina javnosti se je s takšnim pristopom strinjala. Vendar rezultat ni izostal. Informacije o zalivski vojni so bile nepopolne in zavajujoče (Bennet, Paletz, 1994).
Kaznovanje
Poleg ustavnih omejitev cenzure, velja za ča.sopise in re\'ije Se po.sebna zaščita pred kaznovanjem za natisnjeno. Izdajanje obscenih materialov je bilo natančno določeno. Ustavne določbe so sodišča interpretirala tudi v smislu, da ni mogoče uporabiti zakone glede javnega .sramotenja zoper publikacije, ki kritizirajo javne uslužbence, če le pazijo, da ne objavljajo .škodljivih neresnic. Lahko rečemo, da obstoji le malo uradne regulacije ča.sopi.sov in revij. Vladi pa ostane .še kup neuradnih poti in načinov vplivanja na tisk.
Elektronski mediji
Za to jx>dročje velja bolj neposredna vladna regulacija kot za tiskane medije. Vendar se v zadnjem času prav tako zmanjšuje.
Vladne licence za frekvence
Zvezna vlada razpolaga s širokimi pooblastili uravnavanja uporabe frekvenc, za katere menijo, da so javna dobrina.
Vlada je začela podeljevati licence radijskim in televizijskih postajam s sprejetjem zakona o radiu 1927. leta in zakona o komunikacijah 1934. leta, ki je ustanovil zvezno komisijo za komunikacije (FCC). Za podeljevanje licenc je vlada od radijskih in televizijskih postaj zahtevala, da spoštujejo določena pravila. FCC določa frekvence, na katerih postaje lahko oddajajo, pa tudi jakost, ki jo lahko uporabijo. S tem preprečujejo medsebojno vmešavanje radijskih valov oziroma frekvenc. Vladne določbe delijo televizijske frekvence VHF na dvanajst kanalov in jih razdeljujejo tako, da ima večina glavnih mest po tri VHF postaje - to je bil tudi
gl.iviii razlog, da so se žc kmalu razvile iri gla\ ne televizijske mreže kazvo) na tlese-line UHF (visokoštevilčnili kanalov) in njihov kabelski prenos tudi na bolj odiLil-jene lokacije, je kasneje močno povečal telc\ i/ijsk<j ponudbo m konkurenčnost.
Dolgo vrsto let je zvezna z;ikoiit)daja / namenom preprečiti monopolno obnašanje kanalov prepovedovala televizijskim miežam m komurkoli drugemu, da bi lahko imel v lasti več kot pet postaj po ceh državi. S hitrim |X>rastoiu UlIF p»)staj .so zgornjo mejo posedovanja VIIF postaj leta 1989 zvi.šali na 12 ter stanje .še bolj liberalizirali v letih 1990 in 1996. Danes lahko |X)staje ene televizijske družbe pokrivajo do 35 odstotkov ameriških gospodinjstev 1'iavila I CC pcjiljiii ajo lokalno kontrolo oddajanja s tem, da lokalnim postajam dajejo močan vpliv nad televiz ij.skimi omrežji, saj morajo odobriti njihovo predvajanje.
Telekomunikacijski zakon iz 1996. leta je rcvolucioniral medi|sko industrijo s tem, da je telefonskim korporacijani, podjetjem za kabel>ko televizijo in televizijskim in kabelskim liružbam dovolil medsebojno konkuienct). Prav tako )e uvedel brezplačno potleljevanje frekvenc /a visoko opredeljeno (high - definiton) televizijo ladijskim in televizijskim ilružbam Kritiki so takšno brezplačno razdelitev imenovali "podaritev 70 milijaril \rednega javnega premoženja" in predlagali javno dražbo frekvenc za napolnitev dižavnega proračuna. Taisti zakon je odstranil tudi večino prc|x>vedi glede števila televizi|skih in radijskih j^ostaj, ki jih ima lahko v lasti eno jiodjetje tako lokalno kot na celotnem ozemlju ZDA To je |)ovziočilo \ al prevzemov in združevanj v letih 1997 in 1998 m sedanjo koncentrirano »e.stavo medij.skega lasiništva, o kateri .smo že pisali.
hmitirauje t' službi Jat uih interesov
Po zakonu mora FCC: upravljati frekvence v ja\ nem interesu. To so razlagali kot ••usr\'ar|anje informiranega javnega mnenja preko javnega razdeljevanja novic in idej, nanašajočih se na osretinje m aktualne teme". Pri tem je pomembno, da iileje prihajajo "iz različnih in nasprotujočih si virov" in s pouilarkom na upoštevanju interesov lokalnih skupnosti (Cireenberg, Page, 1999; 206). Vladna regulativa je tako ustvarila umetno pov|>raševanje po informativnih oddajah in prisjjevala k rasti informacij.skih oddaj, jjoročil, dokumentarnih programov. Ob neki priložnosti je eden od medijskih inenedžerjev izjavil: "Za večino postaj so novice cena, ki jo morajo plačati za pridobitev licence" (Ei>stein, 1973: 18). Vladna regulativa je tako jirispevala k intormiranemu javnemu mnenju in demokraciji
V zadnjem času prihaja do kršitev navetlenih "javno dobrih" usmeritev. Raziskava iz 1991. leia je navedla podatek, da je samo deregulacija v osemdesetih letih skrčila programe, ki .so bili v javnem interesu, iz |)ovprečno 19 minut na dan na manj kot pet minut na dan (Atlanta Journal, 1991)
Snbvettcioniranje zel javno emitiranje
Zvezna vlada daje nekaj finančne podix)re javnemu emitiranju - v letu 1996 okoli 275 milijonov dolarjev. 1b je jiredstavljalo okoli l i odstotkov proračuna nekaj sto ameriških javnih televizij.skih in radijskih postaj \'odilni kongresni republikanci so predlagali popolno črtanje teh subvencij. Po valu protestov gledalcev in poslušalcev so jih sicer ohranili, vendar še v manjšem ob.segu
Knakopravnust različnih mnenj
Dolga leta je doktrina o enakopravnosti iz leta 1949 zahtevala, da morajo radijske in televizijske postaje oprav ičevati podeljeno licenco zJasti tako, da gledalcem in poslušalcem predstavljajo nasprotujoča si mnenja o vsaki sporni temi v javnem interesu. Tak.šna zahteva je imela za |X)sledico prikazovanje obeh strani vsakega pomembnejšega prolilema. Praviloma so medijske hi.še same odločale o tem, kaj je bilo pomembno, kaj preveč sporno, koliko časa so dodelili posamezni temi in kaj so o njej povedali.
FCX: si ni nikoli pretirano belila glave z deliniranjem enakopravno.sti mnenj oziroma medij.skih v.sebin. Kako npr. izbrali iz številnih različnih mnenj dve ali več, ki si za.služita medijsko pozornost?
I'CC je že pov.sem na začetku jasno izvzela vsa "komunistična stališča". Pravzaprav .sta bili "obe .strani kovanca" običajno zelo legitimni, odraz glavnih političnih tokov. V osemdesetih letih, ko je Reagan imenoval njene člane, je FCC zaplula v konservativno smer in začela kritizirati doktrino o enakopravno.sti. Tedaj je demokratska \ečina v kongresu (koncem devetde.setih let je bilo razmerje prav obratno - demokrat.ski pred.sednik in republikan.ska večina v kongresu) sku.šala doktrino spremeniti v zakon, vendar je pred.sednik Reagan dal nanj veto. Čez čas je potem FCC opii.stila doktrino z argumentacijo, da je protiustavna.
Vsak kandidat ima pravico do enako dolgega medijskega pokritja Določba o enakem časovnem pokritju iz 19.34. leta sprejetem zakonu o komunikacijah je predpisov ala, da morajo radijske in televizijske postaje, razen v dnevno inforinativnih oddajah, v.sakemu od kandidatov za javno funkcijo podeliti ali prodati enako minutažo. To je povzročilo medijskim hišam kar veliko problemov, ko so kandidati majhnih in nepomembnih strank vztrajali na enaki minutaži kot republikan.ski in demokratski kandidati ali ko .so predsedni.ški protikandidati v volilnih letih hoteli odgovarjati na predsednikove govore. Tako je omenjena določba povzročila kar nekaj zmede v urednišrv'ih medijskih hiš in spreminjanja političnih programov. Prvič so določbo suspendirali 1960. leta, da .so lahko iz\ edli televizijsko tlebaio med pred.sedniškima kandidatoma Johnom F. Kennedvjem in Richardom .M. Nixonom, potem pa ponovno v letih 1976 in 1980, ko je FCC tlovo-lila prenos debate Ford - Carter in Carter - Reagan in to kot ' javnih zlx)rovanj", sponzoriranih s strani zveze ženskih volivk in tako obšla določbo. 1983. leta je nato FCC objavila, da lahko medijske hiše prenašajo [Kjlitične debate na katerem koli nivoju po lastni izbiri (Graber, 1993:67-68).
Določanje naročnin
Zvezne in lokalne oblasti so nekaj časa imele pristojnost določati višino zneskov naročnin, ki .so jih zaračunavale kabelske televizijske hiše (v številnih oddaljenih področjih kot monopolisti), potem so jim ta pooblastila ukinili in nato spet podelili. V skladu z zakonom o telekomunikacijah iz leta 1996 naj bi bilo vladno določanje višine naročnin ukinjeno 1999. leta, ko naj bi povečana .stopnja konkurence zaradi vstopa telefonskih kor|X)racij v medijsko |X)dročje znižala viSino kabelskih naročnin.
V celoti laliko rečemo, cia ne obstoji visoka stopnja vladnega vmešavanja in ila gre razvoj elektronskih meilijev v smeri prosto konkurenčnega trga z majhno vladno prisotnostjo, lidina nova ukrepa, sprejeta v zadnjem času, sta bila določba iz 1996. leta, da morajo proiz\ajalci televizijskih aparatov vgradili "veliki V čip", ki lahko samo<lejno izključi programe, ki jih medijske hiše označijo za ob.scene ali nasilne ter določba, ki je preix>vedovala obscenosti na internetu, vendar jo je vrhoN no sodišče razveljavilo.
Mediji in demokracija II
■Mediji nedvomno spodbujajo ilemokracijo s tem, ko državljanom posredujejo politične informacije. Nevarnost za demokracijo pa lahko predstavlja oblika in vsebina političnega informiranja - če je preveč razdrobljena, nepopolna, napačno izbrana in zavajujoča.
Lahko trdimo, da v .sodobni družbi demokracije ne l>i bilo brez ma.sovnih metlijev. Brez njih običajni državljan ne bi vedel, kaj .se dogaja zunaj ameriških meja ali kaj naj si misli o ameriški zunanji politiki. Prav tako ne bi veliko vctleli o vladnih politikah v ZDA ali o kandiilatih za posamezne javne funkcije. V tem smi.s-lu je razvoj množičnih medijev v ZD.\, vstop ča.sopisov, radia, televizije, računalnika skoraj \sako gospodinjstvo pripomogel k demokratičnosti ameriške družbe. Povprečni državljani si lako lahko mnogo lažje oblikujejo odnos ilo vladnih politik. pre-sojajo vladno delovanje in .se (xlločajo med različnimi kanclidati. Mediji prispevajo k politični enakopravnosti. Le če tudi državljani \edo, kaj .se tlogaja na p{xlročju notranje in zunanje politike, ne pa .samo |K)litični voditelji in različne interesne skupine, lahko smiselno .sooblikujejo nekatere politične odločitve. Z razvojem interaktivnih medijev in medijskim objavljanjem javnomnenjskih raziskav |X)stajajo |X)vezave med državljani in politiki ter vladnimi službami v.se lx)lj neposredne.
Po drugi strani pa smo v dosedanjem pi.sanju opozorili na številne pomanjkljivosti ameri.ških medijev oziroma vladnih medij.skih politik. Nantesto da bi bili ameriški mediji predvsem informativni, analitični, tematsko usmerjeni, v njih prevladujejo epizodična, dramatična, razdrobljena in |x?rsonincirana |x>ročila in zgcxlbe, ki ne dajejo dovolj tehtne \'.sebinske razlage. .Nekateri opozarjajo na ideološko pristranost medijev in v skladu s .s\ojo "barNo" kažejo na levičarsko liberalnost medijskih elit ali pa na konser\'ativnosl medijskih lastnikov in menedžerjev oziroma celotne medijske industrije. Spet drugi izpostavljajo patriotične in etno-centrične usmeritve ameriških medijev, ki podpirajo uradno zunanjo politiko do le mere, da objavljajo neresnične informacije, ki jih posretkijejo vladni pred-■stavniki.
Ce mediji ^čkr.it objavljajo le enostranske ali zavajujoče informacije o političnih zadevah, si ljudje lahko ust\'arijo napačna mnenja in preference, kar .seveda izkrivlja demokratični odgovor vlade. Omenili smo vrsto primerov vprašlji\ega medijskega |x>ročanja, pa tudi zahtevnost merjenja pristranosti. Konec koncev bi si niontl vsak ustvariti s\'oje mnenje, saj so npr. CNN, ameriške revije, pa tudi
časo])isi vse bolj dostopni (internet). Lahko se tudi vpra.šanio o učinkih stalnega medijskega poudarjanja škandalov ameriških politikov in vladne neučinkovitosti, v Sloveniji pa o kritikah parlamenta npr. /Mi je politični cinizem kot rezultat takšnega medij-skega pri.stopa samo kori.sten ali tudi škodljiv za demokracijo!' Vsak posameznik si o vlogi medijev v demokraciji izoblikuje svoje mnenje v skladu s svojimi prepričanji, vrednostnimi usmeritvami, izkušnjami, političninu vlogami in pričakovanji. Nekateri so neizmerno ogorčeni, če množični mediji v ZDA, Sloveniji ali kateri koli drugi državi s .svojimi informativni oddajami ne uspejo dovolj analitično, vsebinsko in celovito pokriti političnega dogajanja; trdijo, tla brez obširnih javnih razprav ni demokracije, kajti pomanjkanje dobrih informacij onemogoča državljanom imeti ustrezna politična .stali.šča.
Nasprotno od njih pa številni menijo, da državljani ne potrebujejo preveč političnih informacij (ki jih konec koncev večinoma tudi ne zanimajo pretirano), morajo le vedeti, kateri problemi obstojijo in kakšne politike za njihovo re.ševanje pretl-lagajo politiki ali interesne skupine, ki jim zaupajo. Zato zadošča kratko in pregledno politično obveščanje, ki naj ne bi bilo preveč pristransko in naj bi bilo opremljeno s komentarji glede različnih alternativ (Ferejohu, Kuklinski, 1990; Page, 1996).
i.iti:ratuka
AltcrnKin, Ivric (1992): Sound and Fury: The Washington PundilocTitcy and tiie Collapse of American Politics, Harper Collins, New York.
Andersen, Howard (1997): The M:(n Who Would He Media King, Upside, 9, .St.'ptenibcr
Ansolalx'hcre, Steven and Iyengar, Sh:inio (1996): Going Negative; How Attack Ads Shrink and Polarize the IMectorate. Free Press. New Yt)rk.
Atlanta Journal :»nd Con.stitution (1991): .May 16.
Hagdikian, Ben H. (1997): The Media Monopoly. 5th edition. Beacon Press. Boston.
Bennct, lance W. and Palet/., David 1... eds. (1994): Taken by Storm: The Media, Public Opinion, and U. S. Foreign Polio' in the Gulf War, University of Chicago Pre.ss. Chicago.
Bennet, W lance (1992): The Governing Crisis, St. Martin Press, New York.
Bennet, W. lance (1996): News: Politics of Illusion. 3rd ed., I.ongman. .New York.
Bernstein, Carl and Woodward, Boh, 1974, All the President's .Men, Simon Schustcr, New York.
B<K-hler, Kric (1996): The Merger Freu/.y, Rolling Stone, October 17
Cook, Timothy K., .Making Uws and Making News: .Media .Strategies in the U. S. House of Repre.sentatiNX's, Brookings Institution. Washington, DC.
Craig, Stephen C., ed. (1996): Broken Contract: Changing Relations Between Americans and Their Government, Westview Pre.ss. Boulder, Co.
Kpstein, IXIward J. (1973): News from Nowhere: Television and the New.s, Vantage, New York.
Fallows, James (1996): Breaking the News: How the .Media Undermine American DemiKracy, Random House, New York.
Ferejohn, John A. and Kukiinski, James H., ed.s. (1990): Information and Democratic Processes, University of Illinois Press, Urbana
Folkerts, Jean and Teeter, Dwight C. (1989): Voices of a Nation: A Hi.siory of the Media in the U. .S., Macmillan, New York.
Fiinkliaiisir. G. Kay 11973): llic Issues of ilie Sixties: An l-xploraiory Siuiiy In the Dynamics of Public Opinion. Public Opinion Quarterly, 37, .*ipring.
Cans, I Icrberi J. ( 1979); Detidinj; Wiuifs New-. A Study of CI$S l-veninx News. NliC Nightly New.s, Newsweek anti Time; Kanilom Hoase, New York.
Garment, Su/.anne (1991): .Scandal: The Crisis of .\li.strust in American Politics Random l lou.se, .New York.
GerN-iisi, Tom (19K6): The .Myth of Soviet .Military Supiemaiy. Harper ii Row. New York.
Gr.iber, Doris (1993): .Mass Media and American Politics, lih ed.. O>ngre.ssional Quarterly Press. Washington. DC.
Grcenberg. lî. S. and Page. U I. ( 1999): The .Struggle for Democracy, l.ongnvm. New York.
Hallin. Daniel C. (19S9): The "I'ncen.soreil War": The Media and Vieinain. University <if California Pres.s. Berkeley
Herman, l-dward S. and Choni.sky Noam (19««): Manifacturing Con.sent: llie Political Kconomy of the Ma.vs Meili:i, Panilieon, New York.
Iyengar, Shanto and KIntler, Donald R. (19K7): News That .Matters, Llnixersity of Chicago Pres.s. Chicago.
Iyengar. Shanto ( 1991): Is Anyone Resixinsiblc? How Television .News Frames Political l.ssues, Unlwrsity of Chicago Pres.s. Chicago
Jertsgaril, Mark ( 198H): On Bended Knee. l"arr.<r, Sinuiss&Giroux, New York.
Kaplan, l re<l ( 19K3): The Wizard of Armagedd<in, Simon Schuster. New York.
Keene, Karlyn (1990): Monitoring .Metlia Attitudes. American ICnterprise.July-Augu.st.
Ucluer, Robert et al. 119«6): The .Media l-lite, Atller Ck Ailler. Uethe.sda. .Ml).
.Massing. .Michael (19K3): About-Face on i:i Salvador, Colunihia .lournalism Review, November-Decemlx.'r.
I'lige, Uenjamin. I. ( 199<S): Who Deliberates:' Mass Media in .Modern Democracy. l!niversity of Chicago Pre.ss, Chicago.
Page, Benjanini I , Shapiro, Rc)lx-rt and IKnipsey, Glenn R. (I9H7): Wh.it .Mows Public Opinion?, American Political Science Review, «1.
Patterson. Thomas K. ( 199.Î): Out of Order, Knopt, New York.
Patterson. Thomas ( 1993): Out of Order. Knopf. New York.
Prote.ss. David I., et al. (1991 ): The Journalism of Outrage: Inwstigative Re|Torting ;ind Ageiula Building In America, Guilford Pre.s.s. New York.
Roshco. Bernard (1975): Newsmaking. University of Chicago Pres.s, Chicago.
Sigal, I.eon V. (1973); Reporters anil Officials: The Organization :ind Politics of News Reporting. Heath, I.e.xington, .MA.
Soley. Ijwrence C. ( 1992): The News Shapers The .Sources Who lixplain the New.s, Praeger, New York
■Steele. Janet F. (. 1997>. Don't Tell, Don't Kxplain, Political Communication, 1 i.
U. S. Bureaur of the Census ( 1997): .Statistical Abstract of the United States, IW7. U.S. Government Printing Office, Washington. D. C.