Čarobna seklra. ii Po vsej državi so govorili samo o carjevi ponudbi. Sinovi siromašnega kmeta so sklenili, da bodo tudi oni poskusili svojo srečo. Če jim ne bo uspelo, bodo vsaj kaj delali na dvoru, da si prislužijo svoj vsakdanji kruh. Oče jim ni ugovarjal in šli so. Na potovanju je tekal Miško ves čas sem in tja in je neprestano kaj izpraševal: »Zakaj lete čebele na cvetje? Zakaj letajo lastovke tako nizko nad vodo, ko imajo v višini toliko prostora? Zakaj leti metulj v krivuljah, ko bi mogel leteti naravnost?« Na vsako tako vprašanje se je Peter glasno smejal. Pavel pa je samo skomizgnil z rameni in je malega imenoval sitneža, ki bi rad vse vedel. Dospeli so do hriba, ki je bil poraščen z jelkami. Čuli so iz višine, kako Jjudje podirajo drevesa. »Čudno, da ljudje podirajo drevesa na vrbu firiba,« je rnenil Miško. »Čudno bi bilo, če tega ne bi rekel. Tistemu, ki nič ne ve, je vse čudno,« je rekel Pavel nekako zlobno. ¦ »Neumnež, kakor da bi ne bil nikoli videl drvarjev,« je rekel Peter in je malcga prijateljsko potrkal po rami. »Jaz bi rad videl, ali so to res drvarji,« je pripomnil Miško. »E, dobro, idi!« mu je rekel Pavel nesirpno. »Utrudil se boš, ko boš plezal na vrh. Žaba mala, vedno hočeš več vedeti, kakor tvoja brata.« Miško se ni ozrl na to zlobno pripombo, ampak se je podal v smer, od koder je čul sckanje. Ko je dospel na vrh hriba, kaj mislite, kaj je tam našel? Čarobna sekira jc sama od sebe sekala Ogromno jelko. »Kako ti jo, teta Sekira?« je vprašal Miško vljudno. »Sanaa si in imaš toliko dela.« »Toliko let že čakam svojega sina,« je odgoyorila sekira. »Zelo dobro, tukaj sem!« je rekel Miško. Vzel je sekiro, jo je vtaknil v veliko usnjato torbo in se je brž spust.il nizdol po pobočju, da bi dohitel brata. »No, kaj si lepega videl gori?« ga jc sprejel fcasmebljivo Pavol. »Videl sem sekiro, ki jo baš potrebujemo,« Je odgovoril Miško, pa ni povedal, da je to čarobna sekira. »Meni se vidi, da ne velja niti toliko kakor tvoj trud,« je kočal Peter. Nekaj dalje je vodila pot skozi sotesko mcd dvema ogromnima skalama. Tu so čuli bratje jiad seboj, kako je nekdo razbijal po kamenju. »Kako je neki to videti, ko ljudje razbijajo ikamne?« je vprašal Miško zamišljeno. »Glej ga zopet! Ta mali gospodič ni nikoli slišal, ikako žolna s svojim kljunom tPka po drevesnem deblu,« je rekel Pavel. »Res, to ni nič drugega, ikot dleto,« je dodal Peter. »Vendar se ne boš radi tega vzpenjal po pečinah. Bolje bi bilo, da malo bolj štediš svoje noge.« »Nič zato,« je odvrnil Miško. »Baš hočem videti, kaj je tu gori!« In začel je plezati ikvišku. Kaj menite, kaj je videl gori? Dleto? Ne! Našel je čarobno motiko, ki je sama, ne da bi jo kdo držal, odvaljevala kamne in to tako lahko ikakor mehko zemljo. Ali naš čudni Miško se ni niti malo začudil. »Kako ti je, teta Motika? Ali ti ni težko, da tako sama delaš?« »Že toliko let čakam na svojega sina,« je odgovorila motika. »Dobro, dobro, saj vidiš, da sem prišel,« je menil Miško. Vzel je motiko, izdrl ročaj in je oboje dal v svojo torbo. »Kakšne čudovite reči si pač mogel tam gori videti, visoki moj gospodar?« je zbadal Pavel. »Videl sem, da ni tolklo dletvo, ampak motika,« je odgovoril Miako. Ni pa povedal, kaka motika je to bila. Malo naprej so prispeli do bistrega potočka. Ker jih je žejalo, so se ustavili, da bi se navžili sveže vode. »Čudim se, da ima v tako majhnem in plitkem potoku prostora toliko vode. Baš rad bi videl, od kod prihaja ta voda.« »Pa, Bog moj,« ,je zaklical Pavel jezno. »Ta radovedna rnala spaka hoče res vse vedeti. Ali še vedno ne veš, da prihaja voda iz zemlje?« »Mogoče to tudi vem,« je odgovoril uporno Miško, »ali hotel bi se o tem osebno prepričati. »In brez nadaljnjega razgovora se je napotil ob potočku navzgor, kaierega struga je postajala čirndalje ožja in je bila nazadnje tako ozka, da je bila voda podobna tanki niti. Ali je prihajala iz zemlje? Ne, ampak iz orehove lupine. »Kako ti je, gospod Potoček? Ali ti ni dolgočasno tako samemu potovati?« »Že toliko let čakam svojega sina,« je odgovoril potoček, prav tako kakor motika in sekira. »Prav lepo,« je menU Miško, »vidiš me, da sem tu.« Nato je dvignil orehovo lupino, jo je zadelal z mahovjem in jo je apravil v svojo torbo. »Torej, zdaj veš, od kod prihaja potok?« ga ]e vprašal Peter. »Prihaja iz male luknjice.« »Joj, ikako pameten si postal,« se je zasmejal Pavel. »Videl sem to, kar sem hotel videti, vem to, kar sem hotel vodeti, in sedaj sem popolnoma zadovoljen,« je odgovoril Miško in je umolknil. III. Nazadnje so prispeli do carjevega dvora. Tu so videli hrast, kakršnega dotlej še niso bili videli, a na njem je bil pritrjen napis, v katerem je car obljubljal polovico kraljestva in svojo hčer onemu, ki bi podrl hrast in izkopal vodnjak, najsi bo princ ali kmet. Ker jih je mnogo poskušalo to napraviti, pa vselej brez uspeha, zato je car zagrozil, da bo vsak, ki bi poskusil, pa ne bi imel uspeha, kaznovan tako, da mu bodo porezali ušesa. Da to ni samo gola pretnja, sc je videlo iz tega, da je poleg napisa viselo že več parov odrezanih ušes. Daljc sledi. Prošnja. .Dva fanta sta se ste? pla. Ko eden izmed njiju spravi drugega na tla ter ga začne 3 pestjo nabijati, gaprosi na tleh ležeči Janez,da bi ga pustil, rekoC:.' »Lepo te prosim, Tomaž, puati me pri miru! Ce me boš ubil, ta bom pa šel tožit, in me boš moral rediti.« Najdena ura. Resnik: »Zakaj so ta že sp&t zaprli?« Uzmovič: »Ker s&va, županovo uro našel.« Resnik: »Na, to ven* dar ni nič hudega.« Uzmovič: »Ve8te, pa našel sem uro poprej, nego jo je župan izgubil.« Tat v večaostl. Ko so nekega nepoboljšljivega tatu prignali do vislic, so ga vprašali, kaj misli o večnosti? »Nič do]>rega«, odgovori tat, »ker ljudje nič ne jemijejo s seboj v večnost blaga, zato ne bom imel kaj krasli.« Davek od dchodkov. Sodnik: »Toženi ste, da se braz dela okrag vlačite! Zakaj pa nočete delati?« Potepuh: »Ker bi moral potem davek od dohodkov plačevati.«ž Iz vojaške slnžbe. Kaplar vpraša vojaka: »Kaj storiS, kadar se ti sanja o našem g. generalu?« Vojak: »Spim.« Kaplar: »Butelj! Ne spati, ampak salutirati moraš!«