188 Dopisi. V Gorici 31. maja. X. — Eppur si muove..... vSinoci smo imeli v čitavnici prelepo besedo s plesom. Kar se besede tiče, morajo tudi natolcovavci in tresoglavci priznati, da lepše (zvun lanske velike, 12. julija) nismo še imeli. Razun 6 prav primerno vpletenih pesem, ki jih je domači zbor dobro pel, in med kterimi se je „Sabljenka" najbolj odlikovala, je kazal umno vredjeni program še dva instrumentalna kvinteta, 2 kosa na glasoviru (na 4 in na 6 rok), govor lite-rarno-historičen in 2 deklamacii. Kvintet je bil za či-tavnico nekaj novega. Veljava in slava g. godcev, ki so toliko pripomogli, da smemo to besedo v prvo vrsto staviti, nam je bila že popred znana, al sinoči so menda sami sebe prekosili. Godba na glasoviru je bila taka, kakoršne gre od slavnoznanih umetnic, gospodičin Bu-dalovih, pričakovati* Pridružila se jima je to pot v prvo gospodičina AnetaGiroviceva, in skazala se jima enakorodnico v prelepi tej umetnosti. — Al, kar je čitavnici pravi značaj vtiskavalo, bil je govorski razdelek. Profesor gimnazijski, gospod Janko Pajk, je govoril o Preširnu, primerjaje ga italijanskemu pesniku Francetu Petrarka-tu. Originalni, tukajšnemu občinstvu prav pristojni ta predmet se je vdajal, kakor vosek, jasni, gladki, simpatični njegovi besedi, s ktero se je neznancem gotovo ravno tako prikupil, kakor zvedencem s tem, da je izvrstno osnovano nalogo spretno in znanstveno izpeljal. *) Bolj proti zadnjemu ste prišli deklamacii na vrsto. ,,Novicam" že znana gospodičina Rozina Makoviceva iz Ajdovščine — deklamovavka, vsa pripravna celo za javen oder — nas je počastila s Koseskovim samogovorom (slovoje-manjem) iz „Device orleanske". Kar je njenemu de-klamovanju nek poseben mik podajalo , bilo je to, da ima, glede glasu in vedenja sploh, nekaj možatega, nekaj — rekel bi — prav Jovaninega na sebi. Mislili smo si: kakošno zrkalo je to izobraženo dekle tistim našim mestnim „cimperlih-ovkamu ki jim ni za druzega —»*..¦¦¦¦¦ .. i, ¦¦¦—¦.¦„ *) Celi govor natisnjemo v prihodnjem listu. Hvala! Vred, mar, kot za lišp in ples. Vreden tovarš vrli tej gostinji iz Ajdovščine je bil gosp. Ernest Klavžar iz Ro-čina. Deklamoval je krasno „Ljudmilo" Vilhar-jevo. Sklenila se je besede z „Naprej zastava slave", ki so ga godci spremljali. — To je kratek obris veselice, za ktero moramo marljivemu našemu odboru toliko hvaležnejši biti, kolikor težavniša mu, glede na specifične tukajšnje okolinosti, ki so le same sebi vatal in vaga, naloga njegova prihaja. Ne da se tajiti, da — z ozirom na naše socijalne razmere — je čitav-nično vodstvo slovensko ladjico do sedaj dobro krmilo, da se ni ne v Scilinih vrtincih presiljene narodne ali jeziške izklenivnosti, ne v krnicah Karibdinih potopila, to je, da je ni ptuji element žalil. Davno že bi se nam bila potopila ali razbila, ako bi naši krmivci, kakor se jim tu pa tam očita, ne bili umno jadrati znali. — V karakteristiko čitavničnih razmer naj dodam še nekaj. Kakor jez reči poznam in razumem, zda tukaj v Gorici več „nimbus" kot jedro. Bodimo, kakoršni koli, da le na zvunaj imponujemo, smemo trditi, da slovenstvo pospešujemo. Ker se stareji naš rod sploh spreobrniti ali prepodobiti ne d&; ker je kvas prave slovenske inteligencije ta čas (v čitavnici) še preslab in ne more, kakor bi bilo želeti, vsega plehkega testa prekisati, bodimo zadovoljni s tem, da smo, da živimo, da se shajamo in beremo; da nas Neslovenci spoštujejo; da nas nasprotniki naši, ki bi nas, ako bi mogli, radi v žlici vode utopili, na „znanje" jemljejo, ter za čvrsto in kompaktno narodno-politiško stranko imajo, za stranko, ki neki celo njim vodo moti, njih napredovanje zadržuje, in kaj vem kaj še. Da inostranci od nas tako mislijo, v tem smislu v časnike („Tempo") pišejo, je to znamenje moči naše in veljave. Da smo nekterim trn v peti, da okoli nas brenčijo in nas pikajo, vse to je dobro znamenje in nam na čast; saj menda ni najslabše to, česar se ose in sršeni dotikajo. Predrznem se torej trditi, da našim someščanom nasproti je že obstanek čitavnice sam ob sebi (zraven 3 druzih društev) ter lesk imena njenega znamenit kapital, ki slovenstvu gotovih obresti donaša. — Kar se veselic, besed, tiče, je moja misel ta, da ali kaj dostojnega impozantnega, kar tudi neslovenskim družinam in našim mlačnežem imponuje, ali pa nič. Ena sama taka beseda, kakor sinočna, je več vredna, kot sto tistih „primitivnih" besedic, pri kterih se kočljivi poslušavci le muzajo in mrdajo. —¦ Kakošen je sedanji stan slovenstva po Goriškem zunaj čitavnice, povem drugikrat, kadar se mi priložnost ponudi. Iz Ptuja na Stajarskem 1. junija. Ker so pravila ptujske čitavnice 21. maja t. 1. končno vladno potrjenje dobile, se poživljajo po §. 13 družb, pravil in po pomenu omenjenega potrjenja vsi članovi v veliko skupščino, ktera bode v hramu b. 42 v gosposki ulici 23. dne tega mesca ob 10. uri predpoldne. Postavljene so na dnevni red sledeče reči: Nagovor ravnateljev, — tajnikov pregled vseh opravil in stanja — čitavničnega, — blagajnikov račun preteklega leta, — konečno volitev novega odbora. Po sklepu odborovem platijo članovi svoje dotične zneske pričenši od 1. junija 1864 pri blagajniku gosp. Wracfeld-u, trgovcu v Ptuju* Ravnatelj. Od sv. Ane v slov. Goricah 1. rožnika. — m — Preteklo nedeljo je bil pri nas pomenljiv den. Položil seje temeljni kamen za šolsko poslopje. Zbralo se je mladih in starih ljudi vse polno; celo otroke so matere s seboj prinesle, naj bi si pomnili, kadaj se je stavila ona hiša, v kteri si v dnevih prihodnjih mladina cele fare ima nabirati dušnega blaga vednosti in kreposti. Dekleta so bile opletene, možari pa so oznanjali, da se v fari nekaj posebnega godi. Gosp. dekan Tutek sami 189 so blagoslovili temelj in v dostojni besedi razlagali pomen šole in uka, važnost učiteljstva vrlega, ter novi šoli želeli in prosili nebeškega blagoslova, naj bode nova šola ,,šola modrosti in čistosti." V temeljni kamen pa so položili dvoje „Novic", Hermanov govor v lanskem deželnem zboru, Slomšekovo sliko in kratek obris sedanjega časa. Bilo se je zapisalo sedanje stanje šolstva na Slovenskem, sedanji pisatelji in boritelji ravnopravnosti, potem oko-linosti farne in imena onih mož, ki imajo pri stavbi največe zasluge. Te vzidane listine naj kažejo našim potomcem zvesto podobo naših dni, ko bi — kar Bog obvari — burja časova izbrisala druge spomenike! Sicer le Božje oko vidi v prihodnost, al upajmo, da bodo naši sinovi vživali, kar jim očetje pripravljamo. Šola pa naj izreja krepek in značajen zarod, vnet za narod naš slovenski, pobožen in zvest cesarju. In kadar se spet ponovi šolsko poslopje, naj te listine najdejo unuke ravnopravne, krepke na duši in telesu in hvaležne prededom svojim. — Se drugo prav mično slavnost istega dneva imam zapisati. Paman, kmet iz Ročice, je na Krivem bregu na poti k sv. Ani postavil zidan križ ali prav za prav malo lično kapelico ss. Cirila in Metoda. V njej so, sme se reči, umetno izrezane podobe imenovanih apostolov in pa podoba device Marije, kraljice nebeške. Tudi slog stavbin in malarija: sv. Ana in sv. Vrban na unanjih, sv. Andraš in Jožef na notranjih stenah in sv. Trojica na oboku so kaj izvrstno delo, tako, da ljudje iz daleka prihajajo gledat kapelice. Na licu pa nosi letopis: V spomin tlsoCLetnlCe ss. Cirila in MetoDa apostolov sloVanskih. Ta križ bil je tudi v nedeljo blagoslovljen; cela fara je bila na nogah in pevala znano pesem ss. Cirila in Metoda: „Vajna slava bo se pela, dokler bo slovenski rod." Iz Železnikov 2. rožnika. J. L. — Skončali smo mesec maj, ki se sicer ponaša z priimkom „sprelepi", al letos v vremenskem oziru ni zaslužil tega imena, kajti bil je mrzel skor skoz in skoz. V petek po sv. Telesu (27. maja) je zadnjič pretepal sneg in sicer tako, kakor nam je bila pratika kazala sv. Tomaža dan. Pobelil je bil popolnoma ravnine, tako, da smo bili za sadne drevesa in žita v velikih skrbeh. K sreči je vendar kmali popihal mehak veter in mislimo, da nas je brez škode zapustil nepovabljeni zimski gost. — Sadja se nam obeta obilo, tudi žita in trave so lepe, hvala Bogu. Za pičo so bili ljudje zastran dolge , neugodne spomladi že v velicih stiskah. — Tukajšne fužine in kovačnice še vedno stokajo pod hudim bremenom slabih kupčij , pa najbolj žalostno je to , da noče se pokazati in obrniti na bolje. Ce nam Bog kako drugače ne da, bo treba iti z trebuhom za kruhom, samo to je Še vprašanje: kam? ker je skor povsod pri obrtnii enaka stiska. Popotnih rokodelcev toliko dohaja beračit, da se človek le čudi, kako najdejo pot med naše visoke gore. — Pa tudi drugih domačih po-stopačev in rokomavhov se ne manjka,, ki svojo mladost prikrivajo z raztrganimi capami in milovavnim glasom,