LJUDSKE PRVINE V URBANIZMU IN ARHITEKTURI
KOPRSKEGA OBROBJA
(Monografska skica)
Ivan Sedej
Analiza skromnejših urbanih ambientov v obrobju mesta Kopra je
pokazala, da gre v teh primerih tudi za zelo pomembno vprašanje deleža
ljudskega stavbarstva v mestni aglomeraciji. Iz oblikovnega vidika ima
skromna arhitektura mestnega obrobja, tako kot anonimno stavbno tkivo
med ambicioznimi palazzi v središču, izrazito ambientno vrednost. To je
neke vrste »vezivo«, ki spaja v sklenjene ambiente posamične umetnostno
zelo kvalitetne arhitekture. Poleg posamičnih arhitektur iz ljudske stav-
barske plasti pa imajo vrednost sooblikovalnega faktorja tudi ambienti
kot celote, ki vežejo socialno opredeljene mestne dele v višjo urbanistično
celoto.
Urbana struktura Kopra je kljub navidezni kaotičnosti in prepletanju
komunikacij najrazličnejše stopnje, izredno jasna. Mesto je prilagojeno
obliki lečastega otoka. Osredje — administrativni in socialni center — je
večkrat poudarjeno tudi v silhueti mesta. Ideja o hierarhični delitvi sveta
je tu izražena v precejšnji meri. Nad trdno gmoto stavb se vzdiguje kubus
stolne cerkve z visokim zvonikom. Od poudarjenega centra do obrobnih
delov se obrisna linija postopno spušča, dokler ne izzveni v stičišču z
morjem.
Silhueta je logična posledica mestne rajonizacije in seveda postop-
nega razvoja mesta od utrjene naselbine vrh otoka do obsega, kakršnega
ima Koper danes. Osredje s stolno cerkvijo in palačo Signorije, z velikima
trgoma in z velikimi javnimi poslopji, ki ju obdajajo, ter s palačami v pa-
tricijskih ulicah v neposredni bližini, je tako rekoč srce mesta. Osredje pa
je povezano s bližnjim in daljnjim mestnim obrobjem s sistemom posred-
nih in neposrednih komunikacij — pač glede na pomen in socialni status
določenega mestnega dela ali četrti.
Mestno osredje pa se obenem naslanja tudi na morje. Povezava je
spet odvisna od pomena pristanišča ali dejavnosti ob morju. Današnje pri-
stanišče (Pristaniški trg), ki je bilo najpomembnejše tudi v preteklosti, je
neposredno povezano s Titovim trgom (trg pred Pretorsko palačo in cer-
kveno fasado). Skorajda v osi cerkvene fasade se odpira (današnja Kidri-
čeva) ulica, ki strmo pada proti morju, brez bistvenih ovir (če odštejemo
38
Ljudske pesmi v urbanizmu
nekaj slikovitih, dokaj ostrih zavojev). Tako je vrednost komunikacije
poudarjena tudi oblikovno, z monumentalnim iztekom na glavni trg.
Nekoliko bolj zapletena je povezava mestnega osredja s Prešernovim
trgom (tržni prostor za Mudinimi vrati) — tu gre za magistralno povezavo
mesta s kopnim. Velika renesančna Mudina vrata se namreč odpirajo na
nekdaj edino kopno pot po cestnem nasipu, ki je bil utrjen tudi z veliko
trdnjavo.1 Povezava poteka prek obširnega Prešernovega trga po Župan-
čičevi in po Čevljarski ulici, ki se zliva na glavni trg skozi podhod pod
Pretorsko palačo. Obenem se na to komunikacijsko os opira še kratka,
vendar nekoliko bolj nejasna povezava z današnjim Staničevim trgom.
Drugi mestni deli z logičnimi centri — malimi »pristaniškimi« trgi pa
so povezani z osredjem bolj ohlapno. Komunikacijske vezi niso direktne,
marveč segajo preko vmesnih trgov. Široko magistralo (današnjo Cankar-
jevo ulico), ki povezuje Brolo (Trg Revolucije) z morjem so surovo izsekali
v mestno tkivo v času francoske okupacije.^ Po intenzivnosti in neposred-
nosti komunikacijski zvezi med osredjem in posameznimi širšimi prostori
(zbranimi krog »pristaniških« trgov) lahko tudi rekonstruiramo pomen, ki
so ga ti imeli v okviru starega mesta. Hkrati pa gre tudi za posreden do-
kaz o starosti posamičnih delov mesta in končno za potrditev teze o po-
stopnem siromašenju obrobja, ki je v nekaterih primerih (Boša draga)
imelo malodane naravo »geta«.
Ljudske prvine v koprski arhitekturi so v bistvu tako imenovana
»regionalna konstanta«. Gre za pojav, da so skromne arhitekture v neka-
terih pogledih izvirnejše kot zelo kvalitetni spomeniki. Ker je patricijska
in cerkvena arhitektura v Kopru nastajala pod izrazitim beneškim vpli-
vom (navezanost na en sam kulturni in vplivni center), je pomen anonim-
ne arhitekture toliko večji. Ugotavljamo lahko posrečene in originalne
sinteze, ki so nastale ne glede na poreklo vplivov in stilno »čistost«. Pojav
je torej v mnogočem soroden kmečki in ljudski arhitekturi (zlasti v Istri
in na Krasu).
Posamezni prostori v okviru mesta na otoku in posamezne arhitektu-
re v mestnem osredju imajo mnogo potez ljudskega oblikovanja. Pomen
anonimne arhitekture, ki je v mestnem osredju bistveni del pozidanega
prostora in sooblikovalni faktor, se proti obrobju postopno veča. Kvaliteta
arhitekture in ambientov v delih, ki jih ni zajela ekspanzija palazzov m
prezidav v baročni dobi, je nesporna, ker gre obenem tudi za področja,
kjer se je ohranilo največ primerkov arhitekture iz najstarejših časov.
V urbanističnem pogledu so tudi v samem obrobju bistvene razlike
med posameznimi območji. Boša draga je povsem izoliran mestni del, ki
se navezuje na osredje posredno s sistemom ozkih uličic. Zato pa je am-
bient krog Prešernovega trga in ob Valvasorjevi ulici navezan na osredje
» Castel Leone (1287—1819), grajsko zamišljena mestna vrata, je dobro do-
kumentiran s starimi upodobitvami. Kratko zgodovino in vrsto starih upodobi-
tev objavlja Giuseppe Caprin: L'Istria nobilissima, Trieste 1905, stran 94—108.
2 o. e. II, stran 241.
Ivan Sedej
neposi-edno. Nekak vmesni značaj ima prostor med Boso drago in omenje-
nim ambientom.
V urbanističnem pogledu gre v Boši dragi za specifično obliko razra-
ščanja razmeroma osamljenega mestnega dela. V najširšem pomenu gre za
podoben koncept zazidave brez transverzale kot v mnogih istrskih vaseh
ali na Krasu. Ulično omrežje se izteka na Ribiški trg, ki pa z ostalim me-
stom nima močnejših povezav in je samostojno osredje. Ta del kaže raz-
meroma konstantno podobo že od srede 13. stoletja. Tu so zbrana pred-
vsem bivališča družbeno najnižje plasti v mestu. Ambicioznejše arhitektu-
re so v tem prostoru razmeroma redke. Omenimo lahko le nekaj roman-
skih hiš, znano gotsko hišo Nazzario-Sauro, nedokončan palazzo v Opekar-
ski ulici ter kompleks samostana sv. Ane (beraški red!).
Razm.erje med redkimi stilno čistimi arhitekturami ter obdajajočim
jih stavbnim tkivom nas navaja k misli, da se je socialna rajonizacija v
Kopru s časom poglabljala. Vrhunec je dosegla v baročni dobi. To hipote-
zo lahko podpremo z dejstvom, da so vse ambicioznejše stavbe v Boši dra-
gi nastale v romanski in gotski dobi. Tudi razmeroma viliko število ohra-
njenih romanskih hiš (ena celo z zunanjim stopniščem) priča o precejšnji
revščini te mestne »četrti«. Saj lahko pri skromnejši arhitekturi ugotovi-
mo neposredno zvezo med revščino in starostjo poslopja; gmotno bolje
preskrbljeni prebivalci so namreč svoja domovanja vedno prilagajali no-
vim stanovanjskim in posredno tudi stilnim zahtevam časa in prostora.
Prostor pod nekdanjim (domnevnim) srednjeveškim obzidjem (Obzid-
na in Kmečka ulica) do Prešernovega trga je sicer že močno načet z novimi
gradnjami, vendar si lahko še dokaj dobro obnovimo nekdanjo podobo. Tu
gre za področje, ki je v likovnem in etnološkem pogledu manj »čisto«, kot
pa je Boša draga. Poleg nekaterih romanskih in gotskih arhitektur (ki v
posameznih primerih že segajo v kvalitetno sfero palazzov) v tem prosto-
ru srečujemo tudi izrazitejše baročne zgradbe. V anonimno tkivo se po-
stopno že vključujejo stilno čistejše in ambicioznejše zgradbe višjih druž-
benih plasti.
Še zanimivejši je širši ambient Prešernovega trga, Ulice ob Velikih
vratih (Porta Maggiore) in Valvasorjeve ulice. Tu je bil delež bogatejših
arhitektur precej večji, zlasti v času med 16. in 18. stoletjem. Ambient se
tudi brez vidnih cezur prek Čevljarske in Zupančičeve ulice dokaj logič-
no staplja s patricijskimi prostori.
Gosposki del mesta, ki izzveni s Prešernovim trgom in monumental-
nimi Mudinimi vrati, prehaja na tem mestu v skromnejšo četrt povsem
neopazno. Če je Boša draga predel s stalnim socialnim predznakom, gre
tu za priče postopnega siromašenja, ki pa spet ni bilo tako občutno kot v
ambientih, ki smo jih omenili prej. Ohranjena arhitektura iz časa med 13.
in 16. stoletjem priča, da so tu v romanski in gotski dobi prebivali razme-
roma premožni meščani in verjetno tudi nižje plemstvo (grbi!).
Ker je baročna doba s širokopoteznimi adaptacijami in novimi zida-
vami to območje iiekako obšla, lahko sklepamo, da se je družbena smeta-
na postopno selila v patricijske ulice in na trge bliže mestnemu centru.
Po drugi strani pa so morali zaradi prenatrpanosti osredja tudi nekateri
40
Ljudske pesmi v urbanizmu
bogatejši posamezniki zidati palače v skromnejšem okolju. Nekdanja bi-
vališča (ki so v času nastanka povsem ustrezala tudi bogatejšim slojem)
so obogateli lastniki prepuščali najemnikom, ki so obdelovali tudi zemljo
mestne aristokracije.
Kratka oznaka urbanističnih značilnosti in pričevalnih vrednot, ki jih
vsebujejo posamezni mestni prostori v obrobju, je bila potrebna, da bi
bolje razumeli ljudske prvine v arhitekturi. Saj se tudi v urbanizmu (Boša
draga) kažejo nekatere izrazito ljudske prvine. Seveda pa tu ne gre za neko
imaginarno »ljudsko« kvaliteto, marveč za kompleks struktur in vpliv-
nih relacij med zelo kvalitetnimi arhitekturami in nekaterimi oblikovnimi
načeli v skromnejšem okolju. V obeh skrajnih primerih gre za oblike, ki
so neposredno povezane z gmotno močjo posameznih rodovin in slojev ter
so s tem v tesni zvezi z reprezentiran jem družbenega statusa in veljave.
Prostorska zasnova preprostejše koprske stanovanjske hiše se je v
shematski obliki razvila že v romanski dobi. V ljudskem okolju se je to
načelo ohranjalo malodane do konca 19. stoletja — podobno kot na pode-
želju. »Arheotip« stanovanjske hiše je skromna etažna stavba kvadratič-
nega tlorisa — v bistvu gre za vertikalni sestav dveh enoceličnih enot. To
je preprost objekt s solidnim obodnim zidovjem in z lesenimi stropovi,
vmesnih nosilnih sten ni. Enocelične osnove ,so razdeljene v posamezne
prostorske enote,z lahkimi predelnimi stenami. Ugotovimo lahko, da gre
za dokaj gibljivo prostorsko zasnovo, ki ima v načelu dosti skupnega s so-
dobnimi arhitekturnimi pojmovanji — zato taka stavbna zasnova nima sa-
mo negativnega predznaka konservativnosti, saj dovoljuje spremembe in
prilagajanja s kar se da majhnimi stroški in posegi v samo statično osnovo
arhitekture.
V 16. stoletju poznamo tudi še ambicioznejše arhitekture s preprostim
»enoceličnim« tlorisom (Mladinska ulica 6) — kasneje pa to načelo v višji
stavbni sferi postopno izgine, nadomestijo ga bolj zapletene in zahtevnejše
oblike. Pač pa je omenjena prostorska zasnova ostala malodane pravilo v
skromnejših mestnih delih. Torej gre za »ljudskost« prostorske zasnove
predvsem v časovnih relacijah.
Obenem moramo poudariti, da sodi v ljudsko stavbno sfero — tako v
Boši dragi kot v drugih delih mestnega obrobja — tudi arhitektura, ki so
jo prvotno zgradili za potrebe patricijev in bogatejših meščanov in je šele
kasneje prišla v roke najemnikov ali siromašnejših lastnikov. Prav te
stavbe pa so bile nekak vzor vsem novim gradnjam v skromnejših ambi-
entih. Torej lahko v okviru samega mesta najdemo dve vplivni žarišči. Na
samo prostorsko zasnovo kasneje zgrajenih poslopij so vplivala tradicio-
nalna arhitektonska pojmovanja; drobno okrasje (oblike okenskih okvi-
rov, portalov itd.) pa je spet^astajalo pod vplivi bogatejše patricijske in
cerkvene arhitekture v mestnem osredju.
Ob teh vplivih ne smemo zanemariti pomembnejše strukture — kljub
retardacijam tako v zasnovi kot v stilnem značaju drobnega okrasja ne
gre za premočrtno »zamudništvo«, marveč za samosvoje prilagajanje so-
časni stilni smeri. Pri skromnejših, gotsko zasnovanih stavbah iz začetka
16. stoletja lahko dostikrat ugotovimo, da so se novemu idealu približali
41
Ivan Sedej
preprosto tako, da so tradicionalno mero okna povečali ali pa spremenili
proporc. Ob vseh stilno oprijemljivih detajlih pa gre pri »ljudskih« arhi-
tekturah še za neko konstanto, ki jo srečujemo tudi v kmečkem stavbar-
stvu na alpskem ozemlju, pa tudi na Krasu in drugod.
Palače in ambicioznejše stanovanjske hiše v Kopru težijo od konca 15.
stoletja dalje k simetrični obravnavi fasade — to je povsem v skladu z
renesančnimi oblikovnimi pojmovanji. Pri ljudski arhitekturi pa odloča o
videzu fasade predvsem notranja prostorska delitev, zato so fasade (razen
v kasnejših primerih iz 18. in 19. stoletja) večinoma nesomerne. Torej lah-
ko govorimo o dveh elementih — o retardi ranem gotskem načelu obliko-
vanja fasade in o izrazito ljudskem pojmovanju arhitekture. Za kmeta in
preprostega človeka je (kljub mnogokrat izraženim reprezentativnim tež-
njam) hiša predvsem bivališče, zato je fasada redno odsev notranje pro-
storske delitve. Reprezentativnost pa se ne kaže v »stilnem« oblikovanju
fasade, marveč v predimenzioniranju celote ali posameznih prvin. Tu lah-
ko opozorimo na podoben primer iz alpskega stavbarstva — talni načrt
kajže in kmečkega dvorca sta često identična, razlika je le v širokopotez-
nejših dimenzijah bogate hiše.
Podobnost med kmečkim stavbarstvom in stavbnimi oblikami v mestu
se kaže tudi v postopni, racionalni zidavi, kakršno poznamo zlasti s širšega
kraškega področja in iz Vipavske doline. Adaptacija stanovanjskih hiš je
potekala s preprostim dodajanjem, pač v skladu s potrebami in s prosto-
rom, ki pa ga je bilo v mestih seveda izredno malo. Prav zato najdemo tu-
di v mestu podobne motive kot v vaseh. Tu mislimo predvsem na motive
rizalitov in plastičnega nizanja m.as v okviru stavbne enote. Seveda je za-
radi pomanjkanja prostora v mestu stvar nekoliko drugačna — hiše so se
lahko razširjale predvsem v višino, zato so v koprskem obrobju tudi tako
krepke razlike med višinami in jih skorajda ne moremo primerjati z izra-
zito gabaritno disciplino v osredju.
Rast posameznih hiš v višino, ki je pri ambicioznejši arhitekturi ved-
no podrejena enotnemu konceptu — tudi kadar gre za nizanje čistih etaž
različnega stilnega naglasa, je v skromnejših ambientih dosti bolj brezob-
zirna. Pogosto ohranjevanje fasadnih osi pa nima toliko oblikovane nara-
ve, marveč je v večji meri odsev notranje prostorske delitve — saj so eta-
že seštevek povsem enakih celic. Kljub temu osi le niso pravilo, še manj
pa »konstanta«.
Vse te oblikovne komponente dajejo tudi posebno naravo ambientom
in urbanskim prostorom. Veliki palazzi in bogatejše meščanske hiše v pa-
tricijskih ulicah sicer nimajo ravnih fasadnih ploskev, saj je struktura
mestnega ožilja taka, da so ravne ulice malodane nemogoče (Cankarjeva
ulica deluje kljub skoraj dvestoletnemu prilagajanju,' še danes kot tujek
v mestnem tkivu), vendar gre za disciplinirano in enotnemu konceptu pod-
rejeno nizanje pročelij. V Boši dragi in drugih skromnejših ambientih pa
3 kljub rekonstrukcijam iz klasicistične dobe in najnovejšim posegom v
ulico deluje zlasti ulična fasada ob samostanu kot torzo. Bistvena »napaka« te
komunikacije so za Koper tuja merila.
42
Ljudske pesmi v urbanizmu
SO ulični pogledi dosti bolj slikoviti, ulice so večkrat zlomljene, v njih na-
stajajo ožine in v malih trgih nepravilne, razbite in razčlenjene stranice z
objekti, ki često silijo v prostor (Boša draga. Ribiški trg). Spet pa so te po-
sebnosti posledica revščine in razmeroma najmanj ugodnega gradbenega
zemljišča. V patricijskih aglomeracijah je za hišami precej vrtov in praz-
nega, nepozidanega prostora — v Boši dragi in v kareju krog Porta Mag-
giore in Valvasorjeve ulice pa imamo opraviti s strnjeno in gosto pozida-
nimi »bloki« brez dvorišč in z le redkimi vrtički, pa še tu gre često za po-
vršine, kjer so nekoč stale stanovanjske hiše. Kljub utilirani posledič-
nosti gre tudi za zavestno oblikovanje — »vsiljene« prvine so pač s časom
in s tradicijo postale oblikovne konstante.
Poleg razlik med »stilno« in »ljudsko« arhitekturo v Kopru moramo
analizirati tudi podobnosti. Tlorisno enocelično shemo, ki je bila skupna
tako bogati kot revnejši arhitekturi do začetka 16. stoletja, smo že omenili.
Poleg tlorisa pa velja omeniti še oblikovanje fasad iz iste dobe. Iz stalne
tlorisne sheme je izvirala tudi podrobnejša prostorska delitev, ta pa se je
izrazila na fasadah z značilno eno osjo in z motivi polifor. V nasprotju z
arhitekturo iz renesančne in baročne dobe so tudi gotske hiše višjih obli-
kovnih kvalitet, oblikovane dokaj svobodno — vzemimo le vogalno bifore
na hiši Nazzario-Sauro. Skupna vsem stavbam iz tega časa je tudi zidava.
Skromnejše in bogatejše hiše iz romanske in prehodne dobe so sezidane
iz pravilnih kvadratičnih kamnitih kvadrov. Tudi v kasnejših dobah je zi-
dava identična — lepo zidani vogali in slabši material kot stensko polnilo.
Izrazit primer drzne sinteze dveh različnih stilnih pojmovanj je fasa-
da koprske stolnice. Gre za združitev gotske in renesančne fasade brez
prehodov in prilagajanja. Gotsko pritličje, ki je oblikovano v formah in
po načelih cvetne gotike, nosi izrazito renesančno »etažo«, ka pa je v so-
zvočju s pritličjem predvsem v merilih in seveda v kvaliteti. Podobne sin-
teze, le na nižjem kvalitetnem nivoju, srečujemo tudi pri ljudski arhitek-
turi. Večinoma gre za kombinacijo gotskih in baročnih prvin. Kljub temu
se prvine med seboj ne bijejo. Ker gre za enako kvaliteto (kamnoseško),
predvsem pa za prostodušen izraz funkcije prostorov, se različne stilne
prvine zelo dobro ujemajo. Poleg tega moramo omeniti še razmeroma
nevtralne oblike baročnih okenskih okvirjev, ki so na skromni periferni
arhitekturi navadno brez profilov. Iz povsem likovnih pogledov je spet
dokaj posrečena kombinacija med baročno oblikovanimi okni s profilira-
no preklado in renesančnimi ali gotskimi okni s profiliranimi policami.
Kljub rasti stavb v višino so skromnejše adaptacijske posege v ljudski
sferi opravljali predvsem v pritličnih — tu so se v baročni dobi uveljavili
preprosti portali z ravno grobo ali finejšo »štokano« preklado in podboji
ter večja kamnita okna. Verjetno so imele adaptacije tak nelogičen potek,
ker se je spremenila funkcija pritličja. Kadar gre za hišo, ki je prešla iz
meščanskih ali celo plemiških rok v roke paolana, je bila taka sprememba
nujna — saj je pritličje postalo izrazit gospodarski prostor s hlevom za
osla in celo za govedo. Isto velja za hiše obrtnikov, ki so imeli v hladnih
spodnjih prostorih delavnice.
43
Ivan Sedej
Pomembnejšo funkcijo so pri skromni ariiitekturi dobila pritličja
verjetno šele v 16. stoletju, predvsem pa kasneje. V tem času se namreč
pokažejo velike »izložbe« — predimenzionirana okna v pritličjih s krepki-
mi kamnitimi policami, ali pa preprosti vhodi s prekladami, ki so obenem
tudi že preklade »izložbenega« okna. Kako je bil trgovski ali delavniški
prostor v Kopru organiziran pred 16. stoletjem, lahko le domnevamo, saj
se starejši detalji niso ohranili. Je pa renesančna ali baročna »izložba«
obenem tudi že dokaz socialnega stanja. Zanimivo je, da se taka okna in
motivi kažejo v socialno više stoječih mestnih delih — v Boši dragi oken
te vrste skorajda ni, zato pa so toliko pogostejša v širšem okolju Prešer-
novega trga in vzdolž Kidričeve ulice — skratka na trgovskih magistralah.
Zanimiv trgovski ambient se je ohranil tudi na stičišču Tominčeve, Kolar-
ske in Ulice talcev; poleg značilnih skromnejših etažnih arhitektur ga pou-
darjajo prav motivi s krepkimi kamnitimi policami.
Socialna rajonizacija, predvsem pa relativna izolacija Boše drage se-
veda ni posledica administrativne prisile, kot so to posredno trdili ne-
kateri avtorji.^ Izročilo, češ da večina ljudi iz Boše drage nikdar v življe-
nju ni stopila na glavni trg pred stolnico, je iz trte zvito. Upoštevati mo-
ramo velike cerkvene in mestne slovesnosti, slovesne maše, procesije itd.,
ki se jih je tako kot v Benetkah udeleževalo tudi preprosto ljudstvo. Saj
so bile velike spektakularne slovesnosti namenjene predvsem ljudstvu —
o tem poleg drugega dokaj zgovorno pričajo upodobitve beneških slikar-
jev.
Izolacija je bila pač posledica stanovskih razlik. Zaradi skromno od-
merjenega zemljišča in goste naseljenosti so bile uličice v Boši dragi še
ožje kot drugod. Vsak prost prostor so takoj pozidali — tako pa je posta-
jala zveza z rriestnim središčem vedno bolj ohlapna, dokler se celotno ob-
močje ni zaprlo vase. Logična zveza z ostalimi deli mesta je postala tako
rekoč morska pot. Ribiški trg je tako postal izhodišče Boše drage.
Kljub specifičnim oblikam urbanizma in arhitekture, ki smo jih v
pričujoči skici označili za ljudske prvine v koprski arhitekturi, pa o for-
malnih karakteristikah ali ljudski kvaliteti ne moremo govoriti, saj gre za
izrazito sociološki pojav in socialno opredeljeno arhitekturo. Bistvena se-
stavina je torej konzum in socialni status naročnika ali prebivalca. Delitev
na »ljudsko« in »visoko« arhitekturo je v mestnih aglomeracijah še dosti
težja kot na podeželju. Kmečka arhitektura je dokaj jasen pojem — ne
glede na kvaliteto arhitekture ali ambienta jo opredelimo po dejavnosti.
V mestih pa je taka delitev do neke mere tvegana. Za sila skromno hišo
v predmestju se lahko izkaže, da je bila v plemiški lasti — ali lahko tako
zgradbo uvrstimo v ljudsko stavbno sfero? Verjetno lahko, saj nam priča,
da zgornje »ljudske« in spodnje »patricijske« meje tako rekoč ni, prav v
»sredini« pa gre za sila zanimiv splet problemov, ki bi seveda zaslužili po-
sebno, predvsem etnološko in sociološko obravnavo.
podatki v mestnem muzeju v Kopru.
44
Ljudske pesmi v urbanizmu
RESUMÉ
LES ÉLÉMENTS POPULAIRES DANS L'URBANISME ET L ARCHITECTURE
DE LA PERIPHERIE DE KOPER
L'auteur aborde dans son article la question de la part de l'architecture
ppoulaire dans l'ensemble architectural de la ville, prenant comme exemple
concert la ville de Koper et sa périphérie. Il détermine les éléments populaires
dans l'architecture de cette ville et constate que ces éléments possedent, sous
certains rapports, plus d'originahté que les beaux monuments de la véritable
architecture urbanie. L'auteur établit ensuite le fait que le schéma fandamental
de j'!a maison d'habitation de Koper date, du moins en ce qui concerne les
demeures assez simples, déja de l'époque romane. Il constate aussi que la di-
stinction entre l'architecture populaire et l'architecture noble pose plus de
problemes dans les agglomération urbaines que dans la campagne. L'architec-
ture rurale est une notion assez claire — elle est définie par sa fonction meme,
sans égard a sa qualité ou a son ambiance. Dans le villes pourtant une telle
distinction comporte certains risques. On peut par exemple découvrir qu'une
maison de faubourg fort modeste a été la propriété d'un noble — est-il alors
permis de la classer dans la sphere populaire? On dirait que oui, car une telle
construction apporte la preuve qu'il n'y a pour ainsi dire aucune limite entre
le niveau supérieur de l'architecture »populaire« et le niveau inférieur de celle
«patricienne»; c'est justement la, au »milieu«, que l'on rencontre un complexe
fort intéressant de problemes qui mériteraient certainement une étude spéciale,
tant ethnologique que sociologique.
i: LITERATURA
1. Giuseppe Caprin: L'Istria nobilisima, I, in II., Capodistria 1905.
2. Domenico Venturini: Guida storica di Capodistria, Capodistria 1906.
3. Ivan Filipovič in Marta Bevk: Stare listine pripovedujejo, Razstava iz-
branih arhivalij. Izdal Mestni arhiv v Kopru, Koper 1966.
45