Leopold Stanek
omlaanfi '-etem
'/n
Leopold Slanek
Ljubim sonce, sonce, vse ogrevajoče, vse kar zemlja nosi, kar iz nje pognati hoče.
Ljubim seme,
seme, ki nevidoma vzkali, raste v bilko, v plod zori.
Ljubim ženo, ženo, ki rodi otroke — mehko božajo jih moške roko.
Ljubim silo, vsemu prvo silo, z njo vesolje v skladje se je zlilo.
2ejno roža kapljo je izpila, ki iz oblaka vanjo se je izlila.
»Zbogom, dragi, v daljo spet hitiš, neugnan se le prostosti veseliš!«
Roža sama
spet na zemlji je cvetela, s svojim cvetjem še bolj je dehtela.
rr//i tn ioxr/
3 Živa njiva
33
Leopold Stanek
'ievedtz
O, rad imam drevesa, ko brez listja so na sp6mlad in v jeseni: z vetrom šibajo vrh hriba zrak in svod megleni.
Snažna so,
ustvarjena za domišljijo,
vsa pripravljena
za poročno so odejo snežno
ali — da iz tisoč popkov zažarijo ...
Tristo kozarcev vina izp;j, in rešen si svoje žene, skrbi — Število bolečin je obilo, a majhno kozarcev število.
Nič drugega nam ne ostane, kot da si z vinom zdravimo rane. Zakaj bi z lakoto slavo lovil, mar bi se s plaščem lenobe pokril! Razkolji jastoga, pečenega rdeče, presekaj skrbi in bolesti skelečel Izsesaj ga do trdih lupin, nagrmadi jih do svetih višin.
Z vinom omamljeni preletimo noč, na večnih perotih pojoč —
Litaipe — C. Golar
Od blestečih gor, kipečih do neba, velika Rumena reka divja —
Val, ki se na daljnjo pot je utrnil, ve, da se nikdar ne bo povrni!. Gospod, v zrcalo se poglej — stara je siva glava ti, le vzdihljaji tvoji so mladi —
Zjutraj v svili črni, bili tvoji so lasje in kot sneg srebrni se zvečer bleste.
Kdor noče umiraje trpeti, naj vihti čašo, in mesec-tovariš naj mu v grlo sveti!
Stresi umazani drobiž skoz okno smeje, ga bo že kdo pograbil po cesti grede. *
Tristo kozarcev bom zvrnil nocoj,
zakoljite ovna,
pijte in žrite z menoj!
Jutranji zvon, v vojni boben, v hiši riž, ali je, ali ga ni, vseeno zaspiš —
Le mesec na nebu nikoli ne zaspi, mislimo na pijanost, bratje, ki ji konca ni —
Preteklost je mrtva, neznano, kaj prinese jutri dan — nesmrten samo je Litaipe, kadar je pijan —
acoyy//u /iv/sier,
Samogovor Jakoba Opombe
V žgani pijači duh se nam jači, doza je — circa — en, dva požirka.
Blaženo žganje seje in žanje!
V duši sto bakel
ti prižge en sam frakelj.
V grlu te stisne, glavo preblisne, za idejo ideja
na svet se prismeja.
Samo da ga malo žvrkneš v goltalo, začnejo se dreti ti v prsih soneti
In pošastne balade završe sred čelade kakor besni tajfuni v pustinjah na luni.
V stekleničici žganja
je modrosti, spoznanja, da zlahka zasuče filozofom vsem buče.
Kdor ga pije iz vneme mu sestavlja sisteme, in bolj ko ga pije, mu cveto teorije.
Bogato, opojno nam življenie da dvojno, siromak vodopivec je sam svoj škodljivec.
Doza je — circa — en, dva požirka, če se primeri, tudi tri, štiri.
Svarijo nas: Škodi moški prirodi, čire žge, rane v prebavne organe!
Narava pa pravi:
Teši in zdravi,
duše očisti, in jetra, obisti. —
Utrujen spočij se, potem spet nalij se kot verni in pravi klativitez sanjavi!
V	teoriji si genij, le nihče te ne ceni, v klavrni praksi priznan, a bedak si.
Doza je — circa — en, dva požirka, če se ravno primeri, tudi več kakor štiri.
Ako peti ne, šesti ti mora pomesti poslednje zmotnjave iz zakurjene glave.
Prvi in zadnji!
Kako smo navadni!
Zadnji in prvi!
Klavrni črvi!
*
Dvogovor mladenke in mladeniča
Ona
Tako mi je, odkar sem s tabo znana, kot da se v mojem srcu zbira moč neslutena, tajinstvena, ki zbrana vsa združi naju, preživi nekoč.
Ves dan bi pela, od te sile gnana in kot brez uma rajala vso. noč Moj fant, kričala bi iz vsega grla, tako sem srečna, da bi kar umrla!
On
Kot vila si, ki iz srčnih žarkov prede neskončno radost zanj, ki ima jo rad, kot cvetka, ki je zapustila grede in živega človeka šla iskat, da ga v svoj aromatni raj odvede.
Vse zvezde so ti sestre, mesec brat. Od tebe so mi čustva razsvetljena.
Boš moja ljubica? Boš moja žena?
Ona
Nobena me ne zadrži zapreka, pa naj se mi upre vesoljni svet.
On
A očka in njegova apoteka?
Ona
Preljubi moj, prebijeva ta led.
On
Potem sva že najsrečnejša človeka, kar nosi jih čarobni naš planet.
Povej mi, dragica, kaj si dejala, ko mojo zadnjo pesem si prebrala?
Ona
Da tudi ti si, ljubi, mislil name, ko k tebi hrepenel je vsak moj dih.
Med šmarnice, vijolice, ciklame si vplel ime mi v svoj dehteči stih.
On
Med lomke hčerke nezlomljive mame. Ona
Zdaj zmeraj bom kraj tebe in kraj njih. Tako sem radostna, tako vesela, da bom od same sreče skoprnela.
On
Res, srečna si, še meni srečo daješ, ki taval mimo nje sem kdo ve kam Ne moti abotni te ljudski lajež in ne sprašuješ, kaj naj jaz ti dam.
Še za neumno burko me ne kaješ, ki nekako prisiljen jo igram.
Vse so kreposti in vedrine v tebi.
Kdo ljubil in oboževal te ne bi?
Ona
2e ko si prvikrat mi segel v roke, si zbudil v meni polno sanj in nad, nemirne, prekipevajoče zvoke, ki so vabili v bučno me pomlad, na pestra polja, na dišeče loke, ned ptičje petje v solncu sred livad.
A z rahlo božajočimi večeri opojno tajno krila sem v nemiri.
In prvič sem zazrla se v višave, v zaupno migotanje zvezd z neba, zamislila v njih večne se postave, ki čuti jih srce, jih ne spozna, a ve, da so prijazne, dobre, prave.
Pod njimi sva se srečala midva.
In dočakala v sladki sem omami pogosto uro, ko se jutro drami.
Zavedala se nisem, kaj je z mano — samo nihče na svetu naj ne zve, da vsako uro, pozno ali rano, srce mi nekaj šepeta drhte.
In spraševala sem se neprestano:
Kdaj ga bom zopet videla in kje?
Vsa srečna sem postala iznenada.
Sem grda, ker še bolj bila bi rada?
On
Največja sreča je dolžnost, vsem dana. Svobodni duh do nje gradi nam most, ki v snu pradedov je prerokovana, a najdeta jo smelost in vedrost,
če pojde z njima tvoja razigrana, zavzeta, presenečena mladost. Podari mi jo! Kjer bom hodil z njo, ovire vse pred nama se podro.
Ona
Saj vsa je tvoja v svetlem siju sreče. Scmo povej, me imaš resnično rad?
Ah, ljubica, resnično. In goreče ponavljam slednjo noč neštetokrat, ko skozi okno zrem v nebo bleščeče: Našel sem, še pridobil bom zaklad. In dolge, dolge ure zvezde zlate mi v dušo sijejo, ko mislim nate.
Iz temnega vejevja ob potoku prepeva slavec v ostrmelo noč, pomladno hrepenenje svoje zvoku, vso radost, vse gorje zaupajoč, a luna plove v srnje zlatem loku, ki v strugi strne se v poljoč obroč.
In vem, ko v veličastje vse to zrem, da najino je, ker je lastno vsem.
Pogledi so mi skoraj ostrmeli.
Apolon z Muzo . .. Amor s Psiho gleda sanjavo vame ... Nimfa jim soseda Satire vinske vabi v raj veseli.
Ne boste moje duše več objeli.
Ne tvoja lepa, Lionardo, Leda,-ne tvoja tiha Simonetta bleda; ne tvoja vedra Venus, Botticelli.
Odkar sem tvoje vzljubil freske, Giotto, in tvoje svete slike, Perugino, in Fra Angelika Madc;n krasoto:
Spoznal sem večne misli veličino,
umaknil k njej sem v božjo se samoto in sklenil, da bom služil njej edino.
On
■f Silvin Sardenko
Sedaj umolkni, ti srce gizdavo!
V	pristan se vračam. Sonce se je skrilo. Podaj mi roko, Doloroza, milo! Odgovor oster čaka mojo slavo.
Kako so leta tekla mi vihravo!
Vihtel sem veslo s ponosito silo, umetnost mi je sukala krmilo.
Mogoče vendar zgrešil pot sem pravo?
Za ladjo prazne plavajo mi pene.
In noč se bliža. Morda noč brez dneva. Vsa dela moja tonejo brez cene ...
Na kamen dleto> v hramu kist sameva.
Križ dajte moj, da roka ga oklene.
Ni v čutih giba več, ne v srcu gneva.
Josip Ciril Oblak
(Iz »Knjige spominov«).
Mojo zorno mladost je izpolnjevalo »Mirje« in njegova druščina. Kadar mi je bilo te »druhali« dovolj, sem jo ubral v Rožniške gozdove, — Ljubljanski grad, — to veliko znamenje našega, mojega rodnega mesta pa mi je ostal kakor toliko drugim Ljubljančanom — čudno-neverjetno dolgo — tuj. Rožnik pa mi žari skozi dobe in čase prav v mojo sedanjost v svoji rožnato-svetli luči. Naj mu bo posvečeno v mojih »Spominih« posebno pogtavje. Pa se mi je pridružil nekoč ali pa je bilo narobe — mlad slok fant istih let. Morda sva tudi skupaj šla že kar iz mesta — tega se ne spominjam več, a da sva skupaj hodila po poti, ki drži od nekdanjega »Roženeka« proti razgledu in šišenskemu vrhu, to tako dobro vem, da bi lahko pokazal mesto na tem potu, kjer je hipno obstal moj spomin, — živ, svetal in neugonobljiv kakor blesk brušenega diamanta ... Se danes ga vidim — nežnega, visokega fanta, kako je korakal z menoj, ki sem bil tedaj tudi nenavadno droben fantič, — tega bo zdaj skoro 50 let.
Kar nušne ob potu v bregu iz male luknje droben ptiček in zacvrči. Videvši, od kod je prišel iz zemlje, hitro sežem v odprtino in izvlečem iz gnezdeca še drobnejše bitje, na poi golo, hitro dihajoče in odpirajoče svoj še mehek kljunček. Oni drobni ptiček je pricvrčal nazaj in začel begati okoli one odprtine ter obupno vreščati: bila je »stara«. Nevem, kakšna misel, ki je nisem izrekel, me je v tem hipu navdajala. Ljubil sem ptiče in še danes ne bi mogel biti brez — njih. Menda sem si hipno zaželel vzeti nebogljenega ptička s seboj, ga vzrediti doma, izpitati ga — Bog ve s čim — ter z zanimanjem gledati in študirati njegov — nadaljnji razvoj. Moj spremljevalec pa je menda uganil mojo hipno misel. Pristopil je k meni, pogledal zdaj ubogo malo živalico, čepečo na moji dlani, zdaj še bornejšo čivkajočo mater, v bregu iščočo, me tako proseče milo pogledal in s prav tako presunljivim glasom dejal, da ga še danes vidim in slišim, vsega takšnega, kakršen je bil: »Ti! Daj ji ga nazaj!« Nič drugega! Seveda sem to takoj storil. Oni sloki fant, ki me je spremljal, je bil mladi gimnazijec Oton. Zupančič. Od tedaj imam Otona tudi osebno rad.