J. KOSI: Med državno zapovedanimi vojnimi napori in preživetvenimi ... 118 KOSI Jernej , dr., univ. asist., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, SI 1000 Ljubljana, Aš ker č eva 2, jernej.kosi@ff.uni-lj.si Med državno zapovedanimi vojnimi napori in preživetvenimi strategijami podeželskega prebivalstva v času prve svetovne vojne. Primer sester Divjak Zgodovinski časopis, Ljubljana 73/2019 (159), št. 1-2, str. 118–137, cit. 46 1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En.,Sn., En.) Članek opisuje in analizira okoliš čine prego- na sester Divjak, ki so ga leta 1916 izpeljale avstrijske oblasti. Vojni režim si je od izbruha spopadov naprej iz strateških razlogov priza- deval racionirati prehranske vire. Oblast je poskušala nadzor nad proizvodnjo in cirku- lacijo dose či z vrsto ukrepov. Represivne in propagandne resurse je tako usmerila tudi na podeželsko prebivalstvo, ki je bilo v času vojne najpomembnejši produkcijski vir hrane. Toda avstrijski kmetovalci v številnih primerih niso kazali pretirane pripravljenosti prispevati svojega deleža k vojnim naporom avstrijske monarhije. Klju čne besede: prva svetovna vojna, ruralno civilno prebivalstvo, Avstro-Ogrska, kazenski pregoni, politika prehranjevanja KOSI Jernej , PhD, Assistant, University of Ljubljana, Faculty of Arts, Department of Hi- story, SI-1000 Ljubljana, Ašker čeva 2, jernej. kosi@ff.uni-lj.si The State-Ordered War Effort and Survival Strategies of the Rural Population during World War I The Case of the Divjak Sisters Zgodovinski časopis (Historical Review), Ljubljana 73/2019 (159), No. 1-2, pp. 118–137, 46 notes Language Sn. (En., Sn., En.) The article depicts and analyses circumstances surrounding the prosecution of the Divjak sisters conducted by the Austrian authorities in 1916. From the outbreak of the con fl icts onwards the war regime strove to rationalize food resources for strategic reasons. By means of a series of measures the authorities attempted to take control of the production and circulation of food. Repressive and propaganda resources were aimed at the rural population as well, which was during wartime the most important producer of food. However, many Austrian farmers were reluctant to contribute their share to the Austrian monarchy’s war effort. Key words: World War I, rural civil popula- tion, Austria-Hungary, criminal prosecutions, food policy Jernej Kosi Med državno zapovedanimi vojnimi napori in preživetvenimi strategijami podeželskega prebivalstva v času prve svetovne vojne. Primer sester Divjak Na za četku poletja leta 1916 je okrožno sodiš če v Mariboru pritrdilo obtožilnemu predlogu državnega pravdnika in sestri Divjak iz Gornje Ro čice pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah obsodilo na teden dni strogega zapora. 1 Sodba, izre čena »v imenu Njegovega Veli čanstva Cesarja«, je bila še dodatno poostrena, saj je zapovedovala, da naj obsojenki eno od sedmih no či za rešetkami prespita na trdem ležiš ču. Sestri Marija in Elizabeta se na razsodbo nista pritožili. Konec avgusta 1916 sta odšli v zapor in odslužili odmerjeno enotedensko zaporno kazen. Izre čena kazen, pa tudi celoten sodni proces, si sicer sode č po ohranjenem gradivu, ki natan čno dokumen- tira celotno kronologijo pregona in razsojanja, ne bi zaslužila posebne pozornosti. Opraviti imamo namre č s še enim zglednim primerom uradovanja staroavstrijskih javnih uslužbencev. Ti so nadvse natan čno, slede č predpisani proceduri, celoten primer brezhibno vodili skozi vse faze procesa in ga brez ve čjih pretresov pripeljali do zaklju čka. Vendar pa podobo proceduralne brezhibnosti in kompetentnosti kazi droben detajl. Ob razglasitvi sodbe sta dotlej nekaznovani in nravstveno neopore čni avstrijski državljanki Marija in Elizabeta Divjak šteli nadvse častitljivih 76 oziroma 74 let. Čemu torej je bilo treba mletju sodnih mlinov podvre či ostareli in v vseh pogledih zgledni posestnici iz majhne vasice severno od Maribora, za kateri je ročiški ob činski predstojnik na zaslišanju zatrjeval, da sta »vsled starosti že čisto zgubljeni in pri slabi pameti«? 2 Sodiš če je na osnovi tehtanja dokazov in izpovedi pri č zaklju čilo, da sta se sestri Divjak pregrešili zoper Cesarski ukaz o zagotovitvi preskrbovanja z žitom in moko . Ta ukaz, ki je bil izdan 23. junija 1915, je v drugem členu razglašal, da je vse v letu 1915 pridelano žito, »in sicer pšenica, pira, rž, napolica, je čmen, ajda, oves in koruza vsake vrste /.../ od časa ko se lo či od žitnega polja, zaseženo v prid državi«. Z istim ukazom je država prevzela nadzor tudi nad zalogami starih žit, pa obenem še nad zalogami vsakovrstnih iz starega žita že predelanih mlinskih izdelkov. Posestnikom zaseženih žit in surovin je bilo ob tem naloženo, »da so dolžni skrbeti, da se te re či ohranijo«. V drugem členu je bil ukrep zasega še do- 1 Članek je rezultat raziskave, ki je potekala v okviru raziskovalnega programa (P6-0235) in raziskovalnega projekta (J6-6834) – oba je so fi nancirala Javna agencija za raziskovalno de- javnost iz prora čuna Republike Slovenije. Z referen čno znanstveno literaturo, ki jo uporabljam v nadaljevanju, sem se seznanil kot štipendist Štipendijske fundacije Republike Avstrije pod prijaznim okriljem dunajske akademske mentorice prof. dr. Marije Wakounig. Za pomo č in koristne nasvete pri pisanju članka se zahvaljujem Roku Stergarju. 2 SI P AM 645/003/00206, t.e. 49, Kazenski spis Okrožnega sodiš ča Maribor Vr VII 128/16 (Divjak, Marija in Elizabeta – skrivanje živil) (1916) (v nadaljevanju: SI PAM, Kazenski spis). Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) | 118–137 119 J. KOSI: Med državno zapovedanimi vojnimi napori in preživetvenimi ... 120 datno utemeljen. Cesarski ukaz je tako predpisoval, »da se zasežene re či ne smejo niti podelovati, porabljati, pokladati, niti prostovoljno ali prisilno prodati, ako niso v tem cesarskem ukazu ali s posebnimi predpisi ukrenjeni drugi zaukazi«. V nadaljevanju so bili predpisani tudi na čini dopustne porabe ali prodaje zalog, pri čemer je ukaz predvidel, da naj bi o tem odlo čalo notranje ministrstvo v sodelovanju z vojnim prometnim zavodom za žito. Ukaz je reguliral še postopek popisovanja žit in mlevskih izdelkov, na čin njihove porabe, skladiš čenja in tudi mla čvo žita, ki jo je naložil posestnikom. Za kršitelje dolo čil ukaza so bile predvidene sankcije. Posestnikom, ki bi se poskušali upirati navodilom pristojnih uradnikov, je bilo tako zagroženo, da jim bodo zaloge odvzete s silo. Za skrivanje, poškodovanje, uni čevanje, porabo ali neupravi čeno prodajo zaseženih žit in mlevskih izdelkov pa je cesarski ukaz predpisal tudi stroge zaporne in visoke denarne kazni. 3 Sestri Divjak sta bili potemtakem na enotedensko zaporno kazen obsojeni na osnovi pravnega predpisa, s katerim so bile drasti čno omejene lastninske pravice poljedelcev in predelovalcev žit v avstrijskem delu monarhije. Tem odtlej ni bilo ve č dovoljeno prosto razpolagati s svojimi zalogami, še ve č, v primeru izkazane nepokornosti so lahko bili podvrženi prisilni razlastitvi in prodaji lastnih zalog po uradno dolo čeni ceni ob desetodstotnem popustu. Sicer je bil Cesarski ukaz o zagotovitvi preskrbovanja z žitom in moko , ki ga je cesar razglasil že slabo leto po izbruhu prve svetovne vojne, zgolj eden v seriji bolj ali manj represivnih medvojnih zakonskih predpisov, s katerimi je avstrijska oblast vse do obnove parlamentarnega življenja leta 1917 poskušala usmerjati vsakdan civilistov v zaledju front. Osrednji namen tako zasnovanega in s cesarskimi ukazi »ad hoc« vzpostavljajo čega se nor- mativnega okvira je bil v tem, da civilno prebivalstvo v zaledju spopadov zlepa ali zgrda pripravi do prevzema pomembnega deleža vojnih bremen na t. i. doma či fronti. Opazujo č iz časovne distance je mogo če trditi, da je bila oblast pri tem še kar uspešna. Navkljub o čitnim razjedam v družbenem ustroju avstrijskega dela dvojne monarhije, ki so se kot rezultat zaostrenih preskrbovalnih razmer za čele kazati že zelo kmalu po za četku spopadov, je državi s serijo represivnih ukrepov in disciplinirajo čih dejanj še nekaj let uspevalo akumulirati dovolj resursov za razmeroma uspešno vojskovanje na razli čnih frontah. Vendar pa primer sester Divjak opozarja, da so se v vojnem času dejanja in odlo čitve, lahko bi rekli kar preživetvene strategije civilnega prebivalstva nema- lokrat znašle v navzkrižju z interesi, zahtevami in pri čakovanji države. Ohranjeni viri razkrivajo, da so se prebivalke in prebivalci v avstrijskem zaledju v številnih primerih zavestno upirali zahtevam tedanjega normativnega in vrednostnega okvi- ra. V fokusu represivnega aparata se je še posebej pogosto znašlo žensko civilno prebivalstvo, ki je raje tvegalo zapor, kot da bi se pustilo izstradati. V pri čujo čem prispevku bom najprej opisal splošne okoliš čine, strateške preudarke in pravna izhodiš ča, ki so pogojevala oblikovanje medvojnega represivnega zakonodajnega okvira. V nadaljevanju pa bom izhajajo č iz sodnega spisa zoper sestri Divjak in 3 Cesarski ukaz z dne 21. junija 1915 o zagotovitvi preskrbovanja z žitom in moko. Državni zakonik za kraljevine in dežele, zastopane v državnem zboru (v nadaljevanju: Državni zakonik.), št. 167 (1915), str. 287. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 121 nekaterih drugih dokumentiranih primerov s podro čja Spodnje Štajerske in Kranjske opisal, kako se je žensko podeželsko prebivalstvo poskušalo izmakniti primežu zahtev in pri čakovanj avstrijskega administrativnega aparata. *** Sodno preganjanje Elizabete in Marije Divjak so v najširšem smislu pogoje- vale vojne okoliš čine. Kajti sestri Divjak se gotovo ne bi znašli najprej v preiskavi, nato pa pred sodiš čem, če poleti 1914 ne bi izbruhnila vojna. Pravna dolo čila, ki sta jih sestri kršili, so namre č za čela veljati v kontekstu speci fi čne ureditve, ki se je za čela vzpostavljati šele v dneh pred razglasitvijo vojnega stanja in po njej. Odredb Cesarskega ukaza o zagotovitvi preskrbovanja z žitom in moko iz junija 1915 namre č ni oblikovala parlamentarna ve čina – avstrijski parlament ( Reichsrat ) je zadnji č zasedal februarja 1914, med vojno pa ga je sklical šele naslednik Franca Jožefa na prestolu, cesar Karl –, pa č pa jih je kot predlog pristojnih ministrstev razglasil kar sam cesar v vlogi suverena. Za tovrstni na prvi pogled popolnoma nedemokrati čni poseg izvršilne oblasti v pristojnosti izvoljenih predstavnikov ljudstva so bile v institucionalnem ustroju avstrijskega dela monarhije na voljo trdne pravne osnove. Cesar se je pri razglasitvi in uveljavitvi ukazov, kot je bil ta, po katerem so sodili sestrama, lahko oprl na 14. člen državnega osnovnega zakona o državnem zastopstvu (sestavni del t. i. decembrske ustave) iz leta 1867, ki je v izjemnih okoliš činah cesarju dajal pravico do razglašanja zakonodajnih aktov izvršilne oblasti brez poprejšnjega soglasja državnega zbora. Omenjeno zakonsko dolo čilo je skupaj z 20. členom isto časno sprejetega zakona o državljanskih pravi- cah zakoli čilo legislativni okvir za razglasitev ukrepov in izpeljavo postopkov, ki naj bi bili aktivirani ob nastopu izrednih razmer. Dvajseti člen omenjenega zakona (Staatsgrundgesetz über die allgemeinen Rechte der Staatsbürger ) je namre č v primeru izjemnih okoliš čin predvideval za časno anuliranje natanko tistega nabora državljanskih pravic, ki jih je sicer uzakonjal v poprejšnjih členih. Konec julija, še pred vojno napovedjo, je avstrijska oblast omenjene zakonske možnosti tudi dejansko uveljavila ter na ta na čin zagnala proces vzpostavljanja pravnega, upravnega in politi čnega kompleksa, ki se obi čajno ozna čuje z izrazom vojni absolutizem, medtem ko ga je Joseph Redlich že kmalu po vojni de fi niral kot vojno diktaturo. 4 Izbruh prve svetovne vojne je torej v vseh pogledih zelo brutalno posegel v vsakdan državljank in državljanov cesarske Avstrije. Še najbolj o čitno seveda z 4 Redlich, Österreichische Regierung, str. 113–146. Mark Cornwall ozna čuje obliko vla- danja in uradovanja v tem času kot birokratsko-vojaško diktaturo: Cornwall, The undermining , str. 29. O decembrski ustavi in njenem 14. členu Cvirn, Dunajski državni zbor , str. 114. O pravni, upravni in politi čni ureditvi, ki je bila za primer izrednih razmer pripravljena v letih in desetletjih pred izbruhom prve svetovne vojne in ki je bila nato ob za četku sovražnosti poleti 1914 z vpel- javo izrednih odredb tudi dejansko uvedena, inter alia , Rauchensteiner, The First World War , str. 148–152; Führ, Das k.u.k. Armeeoberkommando, str. 16–22; Scheer, Die Ringstraßenfront ; Scheer, War Surveillance Of fi ce; Kuprian, Warfare–Welfare; Deak in Gumz, How to break. Za prikaz represivnih ukrepov zoper slovensko inteligenco in politi čno elito Lukan, Iz » črnožolte kletke narodov «, str. 29–54 in tam navedena literatura. J. KOSI: Med državno zapovedanimi vojnimi napori in preživetvenimi ... 122 množi čno mobilizacijo in odhodom na fronto. Od julija 1914 naprej so nepregledne množice avstrijskih državljanov z vseh koncev in krajev monarhije menjevale civilno obleko za uniformo in se podajale na bojno polje branit o četnjavo. Misel Otta von Bismarcka, ki so jo v negotovih julijskih dneh pred dejanskim izbruhom vojaških spopadov tako radi ponavljali v poveljstvu avstro-ogrske armade – »Wenn Kaiser Franz Joseph sein Pferd besteigt, werden ihm die Völker der Monarchie folgen.« 5 –, se je poleti 1914 v celoti potrdila. Uspešnost izvedene mobilizacije, do katere je prišlo ob vojni napovedi, je presenetila tudi najve čje optimiste. Do nedavnega je sicer veljalo, da naj bi številne avstro-ogrske prebivalce k orožju in nad sovražnika gnalo pristno navdušenje. Tak vtis si je mogo če ustvariti tudi ob prebiranju meš čanskega tiska iz tistega obdobja. A dejansko številni drugi viri kažejo zelo druga čno podobo. Po vsem sode č je bilo pristnega navdušenja za vojno med civilnim prebivalstvom bolj malo. Iz besedila razglednice, ki jo je na za četku avgusta 1914 v slabi slovenš čini iz Celja pisal Jože Štor svoji h čeri v Pulj, lahko jasno razberemo stiske, skrbi in slabe slutnje, s katerimi se je moral spoprijemati del avstrijskega prebivalstva ob izbruhu vojne: Ljuba mi h čerka! Kaj je za eni vzrok, dani nobeniga odpisa! Ali si bolana, zmiraj sim pri čakoval tvojega odgovorja pa je zaman. tak odpiši mi eno dopisnico. (ne prifa) zato kier sedaj se pri fi so na pošti sumlivi meni se vidi dase ne bodemo ve č živi videli ali ti bo mogo če priti kaj nas obiskati za ene dni teta pravijo daboje tebe tam doli v Poli umorili nas pa tukaj kir bode svetovna vojska i.t.d. Preljuba moja h čerka te priser čno pozdravlam čes hribe doline mere bite tazadni pozdrav čese ne vidimo ve č. Bg ti obvari dušo in telo. Gospo mi pozdravi. Jernej Štor O če. 6 Zdi se, da je vojni entuziazem prevladoval zgolj v zelo tanki plasti predvsem mestne populacije, pri čemer je bil po vsem sode č tudi tukaj patrioti čni zanos bolj kratkega veka. Še posebej izrazito je opešal po seriji katastrofalnih porazov avstro-ogrske armade v spopadih z ruskim vojaškim strojem na ravnicah Galicije in Bukovine. 7 Vendar pa prva svetovna vojna v življenja najširših slojev avstrijskega prebi- valstva ni zarezala zgolj z množi čno mobilizacijo in odhodom vojakov na bojiš ča. Nasprotno, narava spopadov prve svetovne vojne je bila takšna, da je še kako vpli- vala tudi na življenja vseh tistih, ki jim uniforme iz najrazli čnejših razlogov ni bilo treba oble či. Prve svetovne vojne so se na »doma či fronti« z razli čno intenzivnostjo in v razli čnih vlogah udeleževali tudi prebivalke in prebivalci mest, krajev in vasi, ki jim ni bilo treba prijeti za orožje. V zaledju je bilo namre č treba poskrbeti za oskrbo ranjencev, namestitev beguncev, za osnovne življenjske potrebe in tolažbo zaskrbljenih družinskih članov. Pa obenem tudi za preskrbo vojakov na fronti z orožjem in hrano, za logistiko, komunikacijo, splošno upravo in še za milijon 5 Nav. v Rauchensteiner, Der Tod des Doppeladlers , str. 47. 6 OKC, razglednica CILLI – Hauptplatz , 3. 8. 1914. 7 Rauchensteiner, The First World War , str. 145–148, 350–354; Watson, Ring of Steel , str. 53–103; Cornwall, The spirit of 1914; Lein, Between acceptance. Pregledno in primerjalno o revizionisti čni tezi, ki prepri čljivo utemeljuje precejšnje pomanjkanje vojnega navdušenja v razli čnih evropskih državah Ringmar, »The spirit of 1914«. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 123 drobnih stvari, na katere najbrž nih če ni niti pomislil, dokler se po za četku spopa- dov ni izkazalo, da bi se brez njih v hipu sesulo delovanje državnega in vojaškega ustroja. Država je potemtakem v vojnem času na ramena civilistov naložila ogromna nova bremena in jih z zakonodajnimi in represivnimi sredstvi do skrajnih meja mobilizirala za vojne napore. Pri teh naporih je sodeloval tudi žensk del civilnega prebivalstva. Avstrijske državljanke so bile namre č množi čno rekrutirane za delo v vojaški industriji in pri preskrbi vojske z nujnimi življenjskimi potrebš činami. 8 Pri naporih in prizadevanjih za kon čni vojaški uspeh slavne cesarsko-kraljevske armade je torej sodelovalo tudi ve č milijonov civilistov. Vendar pa se je skorajda od samega za četka spopadov v avstrijskem delu monarhije socialni položaj civilnega prebivalstva vidno slabšal, in to z vsakim naslednjim tednom oziroma mesecem vojskovanja. Avstro-Ogrska preprosto ni bila dovolj pripravljena na dolgotrajno vojno, saj je vojaška in politi čna elita verjela, da bo prihodnja vojna kratka. *** V nasprotju s pri čakovanji in na črti generalov se vojna seveda ni kon čala že pred boži čem leta 1914. To pa je pomenilo, da je bilo treba nekajmilijonsko avstro- ogrsko armado nahraniti tudi po tem, ko so bile v prvih mesecih spopadov porabljene osnovne zaloge in izpraznjene vojaške rezerve v zalednih skladiš čih. Kajti brezmejna množica vojakov na razli čnih bojiš čih je tudi v naslednjih letih terjala zadostno koli čino živil. Za zadovoljitev njihovih potreb po kalorijah je bilo zato treba v na- daljevanju vojne zagotoviti resni čno ogromne koli čine hrane. Na dotlej nezamisljivo enormnost vojaških potreb zelo zgovorno opozarja podatek o obsegu živil, ki jih je porabila zavezniška nemška armada: nemškim enotam je bilo v prvih dveh letih na razli čna bojiš ča in fronte dostavljenih skoraj 1,2 milijona ton moke, milijon glav goveda, milijon praši čev, skoraj 600 tiso č ovc in še 275 tiso č ton mesa v konzervah. 9 Sitost armade je bila v času vojne razumljivo najvažnejša prioriteta avstro- ogrskega državnega vrha. Vendar pa je taka usmeritev zelo kmalu dramati čno vplivala na dostopnost dobrin med civilisti v zaledju. Kajti že zgolj en sam avstrijski korpus s 40 do 60 tiso č vojaki naj bi namre č v povpre čju za oskrbo ljudi in živali na dan potreboval 130 ton hrane in krme. 10 Tako so se že oktobra 1914 v avstrijskem delu monarhije pojavili znaki prvih resnejših težav s preskrbo mestnega prebivalstva. Po- licijska poro čila so beležila, da so meš čani Dunaja v vrstah za nakup moke in kruha stali že od jeseni prvega leta vojne, za nakup mleka in krompirja pa od prvih tednov naslednjega leta. Jeseni leta 1915 je v cesarskem glavnem mestu za čelo primanjkovati 8 Pregledno o mobilizaciji žensk za vojne napore Grayzel, Women‘s Mobilization. Raz- li čne študije primerov: Hämmerle, Überegger, Bader-Zaar, Gender and the First World War. Za Tirolsko Barth-Scalmani, Frauen, str. 86–98. Za »slovenski prostor«: Verginella, Ženske v vojni; Cergol Paradiž, Militarizacija materinstva; Selišnik, Skrb v službi vojne; Strle, K razumevanju ženskega dela. Kriti čno o manku recepcije vloge in doprinosa žensk v času vojne, ki v slovenskem zgodovinopisju do neke mere še zmeraj vztraja, Wakounig, Ženske. 9 Referen čno in primerjalno o logisti čnih na črtih, potrebah in dejanski oskrbi vojakov v 1. svetovni vojni Stergar, Hrana na bojiš čih; tukaj str. 32. 10 Rauchensteiner, The First World War , str. 200. J. KOSI: Med državno zapovedanimi vojnimi napori in preživetvenimi ... 124 olja, marca naslednje leto kave, nato aprila sladkorja, maja jajc, julija mila, medtem ko je v jesenskih mesecih leta 1916 na Dunaju o čitno že primanjkovalo tako reko č vsega. Ob novih vrstah za nakup piva, tobaka, cigaret in sliv so se sedaj pojavile še vrste za – zelje. 11 Ob vsesplošnem pomanjkanju so se naslednje leto dunajske meš čanke pred trgovinami in stojnicami na obi čajen dan v povpre čju gnetle v kar 783 vrstah. 12 Podobne razmere so vladale tudi v drugih mestih avstrijske polovice dvojne monarhije: urbana središ ča, ki so se do izbruha vojne po svojem bogastvu jasno razlikovala od okolice, so se sedaj spreminjale v obmo čja bede in pomanjkanja. 13 Pomanjkanje živil nemara res ni nujno zmeraj in povsod predstavljalo ne- premostljive katastrofe. Saj je vendar v vsem slabem zmeraj mogo če najti tudi kaj dobrega – če le iš češ dovolj dolgo. Če pa imaš pri tem še talent za zbijanje šal, lahko v slabem najdeš tudi kaj zabavnega. Franu Mil činskemu tovrstne nagaji- vosti ni primanjkovalo niti v času najve čje stiske. Jeseni leta 1916 je tako v svoj medvojni dnevnik zapisal: »Korist vojne. Vrat mi je shujšal, da bom spet lahko nosil ovratnike, ki so mi bili že preozki.« 14 Vendar pa je znameniti avtor brez časnih Butalcev le nekaj dni kasneje takole povzel razmere, v katerih je živelo ljubljansko mestno prebivalstvo leta 1916: »Kako smo hujšali. Meni je žena vse spodnje hla če ušila, kajti uhajale so mi in so že ljudje opazili, da si jih po svoji poti vedno lovim z roko. Štritof shujšal za 7 kg, Pajk od 102 na 87, Regally od 85 kg na 70. Če je vsak Ljubljan čan shujšal povpre čno za 3 kg, vrže kalo pri 40.000 120.000 kg ali 12 vagonov.« 15 Po vsem sode č je bila potemtakem prehranska kriza v tem času v Ljubljani že vseprisotna. Na za četku septembra naj bi tako zjutraj na trgu v vrsti pred stojnico s cenenim mesom čakalo 120 ljudi. 16 Preskrba avstrijskega mest- nega prebivalstva se ni izboljšala niti v nadaljevanju vojne. Nasprotno, ponudba živil je bila vse slabša. Če je bilo v Gradcu, denimo, leta 1914 za celotno mestno prebivalstvo na voljo 70 tiso č litrov mleka dnevno, je mestni mle čni kontingent do srede leta 1918 padel na le 14 tiso č litrov. 17 V zadnjih nekaj mesecih pred razpadom monarhije, denimo, je bila graška ob čina prisiljena živila za potrebe svojih meš čanov kupovati v Brežicah in na Ptuju, kjer se je razvil cveto č črni trg z živilskimi izdelki, pretihotapljenimi iz ogrske polovice države. 18 Ob koncu vojne je strahovito pomanjkanje hrane prizadelo tudi armado. V zadnjem letu vojne so tako bili bolj la čni kot siti ne le civilisti v zaledju, pa č pa tudi vojaki na bojiš ču. Povpre čna teža avstrijskega vojaka na italijanski fronti je bila jeseni 1918 samo še malo ve č kot 50 kilogramov. 19 11 Healy, Vienna and the fall , str. 40. 12 Ibid., str. 82. 13 Za Celje Himmelreich, Celje v letih; isti, Namesto žemlje . Za Ljubljano Brodnik, Preskrba Ljubljane. Za Maribor Godina Golija, »Pa smo stali...«. Za »slovensko civilno prebivalstvo« Godina Golija, Hunger and misery. Za češke dežele Ku čera, Rationed life , str. 28–49. 14 Mil činski, Dnevnik, str. 203. 15 Mil činski, Dnevnik, str. 212–213. 16 Mil činski, Dnevnik, str. 200. 17 Moll, Die Steiermark , str. 91. 18 Weber, Wir wollen nicht, str. 116. 19 Stergar, Hrana na bojiš čih, str. 43. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 125 Avstrijski avtokratski vojni režim se je zavedal, da lahko pomanjkljiva oskrba prebivalstva v zaledju na čne lojalnost prebivalstva in kmalu preraste v nevarno socialno in zatem tudi v politi čno krizo. Tudi pripravljenost civilistov za trpljenje v imenu višjih ciljev in idealov ima zmeraj svoje kon čne meje. Pristojna ministrstva so zato poskušala narediti vse, da bi se preskrba v zaledju izboljšala. Že od poletja 1914 naprej so stopali v veljavo številni novi zakoni, s katerimi je oblast poskušala regulirati cirkulacijo oziroma potrošnjo živil in prehrambnih surovin. Prvega avgusta, denimo, so bile uvedene prve zakonske omejitve izvoza nekaterih re či, med drugim žita, so čivja, riža, zelenjave, mesa, jajc itn. 20 Drug cesarski ukaz, izdan istega dne, je deželnim oblastem nalagal, da poskrbijo za popisovanje zalog tistega blaga, »ki služi, da se zadosti potrebnim življenjskim potrebam za ljudi, in za živilo doma čim živalim, ter tudi stvari, iz katerih se izdeluje tako blago.« 21 V pozni jeseni je oblast prvi č regulirala najvišji dovoljen odstotek pšeni čne in ržene moke pri peki kruha, in sicer na na čin, da »se sme porabljati, dokler trajajo izredne razmere, ki jih je povzro čilo vojno stanje, samo zmes moke, ki ima najve č 70 odstotkov pšeni čne in ržene moke. Ostanek bodi iz je čmenove, koruzne, krompirjeve valjane moke ali krompirjeve kaše.« 22 Konec novembra 1914 pa so bile prvi č dolo čene najvišje dovoljene cene za žito in moko. 23 V letu 1915 je bilo z zakonodajnimi sredstvi regulirano omejevanje potrošnje in kontroliranje kon čnih prodajnih cen živil še dodatno nadgrajeno s centralizacijo sistema distribucije. Uvedba živilskih nakaznic za razli čne vrste živil – moko, kruh, meso, krompir itn. – naj bi po predvidevanjih omejila distribucijo, ne da bi pri tem ukinila tržne odnose. Vzpostavljanje novega zakonodajnega okvira, ki naj bi odpravil ali vsaj omilil težave s preskrbo, se je nadaljevalo tudi v naslednjih mesecih in letih. Avstrijska vlada je tako prebival- stvo in podrejena administrativna telesa z ukazi, navodili in zakoni, ki so urejali produkcijo, cirkulacijo in preskrbo z živili, zasipavala skorajda do jeseni 1918, ko je upravni in zakonodajni aparat monarhije doživel svoj bridki konec. 24 Zakoni za izboljšanje preskrbe prebivalstva so predvideli tudi pregon in kaznovanje kršiteljev. V virih okrajnih, okrožnih in deželnih sodiš č, pa tudi v dnevnem časopisju iz tiste dobe je tako mogo če slediti tako reko č nepregledni množici obtožb, razsodb in razglasov, ki že zgolj s svojo števil čnostjo nazorno 20 Ukaz ministrstev za notranje stvari, fi nance, trgovino in poljedelstvo z dne 1. avgusta 1914, s katerim se prepoveduje izvažati in prevažati ve č re či. Državni zakonik , št. 192 (1914), str. 903. 21 Cesarski ukaz z dne 1. avgusta 1914, s katerim se za dobo, dokler trajajo z vojnim stan- jem povzro čene izredne razmere, ukrepajo dolo čila o preskrbovanju prebivalstva z neobhodno potrebnimi re čmi. Državni zakonik , št. 194 (1914), str. 909. 22 Ukaz trgovinskega ministra v sporazumu z ministroma za notranje stvari in poljedelstvo z dne 31. oktobra 1914, s katerim se omejuje porabljanje pšeni čne in ržene moke ob obrtniškem izdelovanju kruha. Državni zakonik , št. 301 (1914), str. 1165. 23 Ukaz trgovinskega ministra v sporazumu z ministroma za poljedelstvo in notranje stvari z dne 28. novembra 1914 o dolo čevanju najvišjih cen za žito in moko. Državni zakonik , št. 325 (1914), str. 1214. 24 O sistemu oskrbe ter o organiziranju produkcije, distribucije in potrošnje živil Loewe- nfeld-Russ, Die Regelung ; Rauchensteiner, The First World War , str. 199–209; Watson, Ring of steel , str. 348–359. J. KOSI: Med državno zapovedanimi vojnimi napori in preživetvenimi ... 126 orisujejo medvojno državno kaznovalno politiko na eni strani in obsežnost kršitev na drugi. Štirinajstega oktobra 1915 je tako Slovenski gospodar po uradni dolžnosti poro čal o razsodbi, ki se je nanašala na navijanje cen. 25 Na c.-kr. okrajnem sodiš ču v Sevnici sta bili obsojeni Tereza Petan in njena h či Marija. Slednja je bila spoznana za krivo, »da je koncem meseca maja in za četkom meseca junija 1915 v Sevnici, izrabljaje izredne razmere, povzro čene z vojnim stanjem za liter mleka zahtevala 30 vin., torej za neobhodno potrebno stvar o čitno črezmerno ceno,« s čimer je zakrivila »prestopek draženja«. Sodiš če ji je prisodilo »denarno globo deset (10) kron, odnosno 24 ur zapora.« 26 Njena mati, Tereza Petan, jo je skupila še nekoliko huje, saj so jo čakali trije dnevi zapora, če ne bi pla čala globe v višini 30 kron. Lokalni uradniki so potemtakem z budnim o česom spremljali dogajanje na mestnih tržnicah in v prodajalnah, zato je prav vsaka podeželska branjevka tvegala, da jo bo kršenje dolo čb o prodaji čez višino predpisanih najvišjih cen osnovnih življenjskih potrebš čin udarilo po žepu. Naravnanost represivnega aparata potrjuje tudi analiza ženskih kaznivih dejanj iz časa prve svetovne vojne, o katerih je razsojalo deželno sodiš če v Ljubljani, ki razkriva, da je bilo prav kršenje zakonodaje, ki je uravnavala oskrbo civilnega prebivalstva, najpogostejši razlog, zaradi katerega so se v tem obdobju pred sodiš čem znašle ženske. 27 Karseda strogo kaznovanje prestopnic in prestopnikov sicer ni pomembneje prispevalo k izboljšanju razmer. Že od leta 1915 naprej je bila koli čina razpoložljivih živil v avstrijskem delu monarhije preprosto premajhna in ni ve č zadovoljevala vseh civilnih potreb. Celo ob samem za četku vpeljevanja sistema državnega racioniranja živil naj bi bila po ocenah zgodovinarjev kalori čna vrednost predvidene koli čina hrane, ki naj bi jo lahko nabavil posameznik, nastavljena izjemno nizko. Tisti pre- bivalci avstrijskih mest, ki so bili brez drugih virov oskrbe, so bili tako upravi čeni do živilskih nakaznic, ki so zagotavljale le 1300 kalorij dnevno. V nadaljevanju vojne je ta vrednost padla na zgolj 830 kalorij. 28 V medvojnem času je avstrijska propaganda sicer poskušala krivdo za pomanjkanje naprtiti celinski blokadi. »Hudodelski na črt naših sovražnikov nas izstradati,« kot je pisalo na plakatu, s katerim so dunajski oblastniki leta 1916 pozivali kmete, naj se čim bolj angažirajo pri delu na polju, je gotovo prispeval pomemben delež k padcu ponudbe. 29 Vendar pa pomanjkanje ni bilo zgolj nasledek mogo čne britanske pomorske sile. Nasprotno, do tovrstnih razmer je privedel splet številnih dejavnikov. Že takoj v prvih mesecih vojne je tako ruski vdor na ozemlje Galicije in Bukovine strahovito prizadel in opustošil prav tisti pokrajini, ki sta bili življenjskega pomena za oskrbo avstrijskega dela monarhije. Na teh podro čjih je bila namre č v mirnodobnem času pridelana tretjina vsega žita in polovica vsega krompirja v Cislajtaniji, kmetijska proizvodnja pa si na galiških ravnicah ni ve č resneje opomogla niti po tem, ko se je avstrijsko-ruska fronta premaknila na vzhod. 25 Slovenski gospodar , 14. 10. 1915. 26 Ibid. 27 Koncilija, Vpliv vojnih razmer. 28 Ku čera, Rationed life , str. 22–23. 29 Mehl und Brot – Landwirte Österreichs ! , 6. 9. 1916. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 127 Obenem sta k nazadovanju kmetijske pridelave prispevala še dva dejavnika. Najprej, izbruh vojne je drasti čno posegel v bazen razpoložljive delovne sile, pa tudi vle čne živine. Ob milijonih vpoklicanih moških je bilo za potrebe armade mobiliziranih tudi ve č kot 800 tiso č konj. Takšen izpad delovne sile in vle čne živine se je poznal na manjšem obsegu dela na polju in pri posledi čnem kr čenju dotlej obdelanih površin oziroma spreminjanju njiv v pašnike. So časno se je poslabšala tudi rodovitnost zemlje in s tem hektarski donosi, saj je bila v kmetijstvu zaradi britanske blokade prekinjena raba umetnih gnojil, ki so jih v mirnodobnem času uvažali iz tujine. Še zlasti pa je na splošno pomanjkanje živil vplivala skorajda popolna presahnitev uvoza iz ogrskega dela države. Kajti prav ogrske pokrajine so pred vojno zagotovile 90 odstotkov vseh uvoznih potreb zahodnega dela Avstro-Ogrske. Pri odlo čitvi za zaprtje meje oziroma za ob čutno zmanjšanje uvoza so ogrsko politi čni in družbeno elito sicer vodili pragmati čni in politi čni razlogi, najhujše breme tovrstne politike pa je padlo na prebivalstvo Dunaja, ki je do izbruha vojne predstavljalo najve čjega porabnika ogrskih kmetijskih proizvodov. 30 Hrane v avstrijskem delu monarhije potemtakem preprosto ni bilo dovolj. Prebivalci mest so trpeli veliko pomanjkanje, ponekod pa tudi lakoto. Naj nas torej presene ča, da so se bili ljudje prisiljeni ravnati po na čelu »znajdi se, kdor se more«? In naj se čudimo spoznanju, da so pozivi k vztrajanju in žrtvovanju za vojne napore, s katerimi si je oblast prizadevala mobilizirati civilno prebivalstvo, od neke to čke naprej naleteli samo še na gluha ušesa? 31 Ko so zakrulili želodci, se je strogo spoštovanje oblastnih avtoritet in groze čih kazni spoprijelo z realnostjo vojnega vsakdana. Za čel se je krut boj za preživetje. V letih vojne so bili civilisti preprosto prisiljeni zaobiti državne aprovizacijske ukrepe, saj je bila koli čina hrane, ki jo je lahko prek uradnih oskrbovalnih kanalov zagotovila država, odlo čno premajhna za zadovoljitev vsaj najnujnejših bioloških potreb po kalorijah. Nastopilo je torej obdobje t. i. Rucksackverkehrja oziroma romanja prebivalk in prebivalcev mest v bližnjo in tudi oddaljenejšo podeželsko okolico, kjer je mestno prebivalstvo iz vseh slojev potikajo č se po vaseh iskalo hrano neposredno pri kmetih. O tovrstni praksi je Mil činski 13. novembra 1916 pisal v svoj dnevnik takole: »Navzklic poostritvi aprovizacijskih zakonov se nikdo ne briga zanje. Vsakdo pripravljen kupiti koder- koli moke, žita. Mencinger da olje brez karte, na kmetih maslo, puter, mast brez kart. Kopi čijo zaloge, ne zaupajo javni aprovizaciji. Že sedaj puš ča opetovano na cedilu prebivalstvo; kaj šele bo. Zato ljudje najbolj zaupajo sami sebi.« 32 Pohodi z nahrbtniki so bili množi čni fenomen, ki se ga je udeleževalo avstrijsko mestno prebivalstvo z vseh koncev in krajev monarhije. Po poro čanju spodnjeavstrijskega deželnega namestništva, denimo, naj bi konec junija leta 1918 po agrarnih prede- 30 Watson, Ring of Steel , str. 341–348; König, Ernährungslage und Hunger, str. 138–147; Langthaler, Food and nutrition. Za statisti čno oceno padca agrarne proizvodnje v avstrijskem delu monarhije v času prve svetovne vojne Schulze, Austria-Hungary‘s economy. O posledicah prekinitve uvoza in prehranski krizi na Dunaju Healy, Vienna and the fall , str. 32–86. 31 O Durchhalten in Opferwilligkeit kot dveh poglavitnih nalogah, ki da naj bi ju v vojni imelo civilno prebivalstvo Healy, Vienna and the fall , str. 36–43. O družbenih kon fl iktih, represiji in uporih v avstro-ogrskem zaledju Healy, Bronson in Jemal, Social Con fl ict. 32 Mil činski, Dnevnik, str. 210. J. KOSI: Med državno zapovedanimi vojnimi napori in preživetvenimi ... 128 lih v okolici cesarskega glavnega mesta vandralo 30 tiso č dunajskih prebivalk in prebivalcev in po njivah kradlo mlad in star krompir. 33 *** Jekleni prijem vojno-absolutisti čnega režima je po izbruhu vojne uvedel nove nadzorne mehanizme tudi za številne kmetovalke in kmetovalce. Budna o česa in preže či pogledi pristojnih uradnikov so tako za čeli spremljati tudi dejanja lastnikov klju čnega produkcijskega sredstva – zemlje. Od dela in prizadevnosti podeželskega prebivalstva, predvsem pa od njihovega karseda natan čnega poro čanja o pridelanih koli činah, je bilo navsezadnje odvisno, ali bo cirkulacija in potrošnja živil v zaledju sploh lahko stekla in ali bodo vojaki na bojiš čih sploh imeli kaj dati v usta. Oblastni in represivni organi so se že od za četka leta 1915 zelo odlo čno lotili vseh kmetovalcev, ki niso upoštevali na novo vpeljanih zakonskih predpisov in torej niso naznanjali dejanskih koli čin poljš čin, ki so jih pridelali na svojih posestvih. Tovrstni primer pregona in kaznovanja nam razkriva sodba c.-kr. deželnega sodiš ča v Ljubljani, ki je 14. aprila spoznalo Marijo Albreht iz Hotedršice za krivo, »da je 1. decembra 1914 pri pristojnem ob činskem uradu v Hotedršici /.../ nalaš č zatajila v svoji posesti odnosno hrambi se nahajajo čega krompirja najmanj 1500 kg.« Ko so namre č pristojne oblasti preverile dejansko pridelano koli čino, so ugotovile, da je ovadena naznanila premajhno zalogo. Prijavila je le 1500 kg, medtem ko je bilo krompirja po kasnejši oceni med 3000 in 3500 kilogrami. Četudi se je žena posestnika iz Hotedršice branila z zatrjevanjem, da je bila neprijavljena koli čina namenjena za seme, semena pa da naj ne bi bilo treba prijavljati, kazni ni mogla uiti. Kajti tudi z odbitkom koli čine za seme naj bi po mnenju sodiš ča prijavila premalo krompirja. Na koncu je bila obsojena na tri dni zapora, pri čemer je sodnik kazen zaradi velike koli čine neprijavljenega krompirja še dodatno poostril, in to na precej simboli čen na čin: Mariji Albreht je bilo za čas treh dni, ki jih je morala prebiti v je či, zapovedano postenje. 34 So časno z uvajanjem novih kaznovalnih politik je poskušal avstrijski režim podeželsko prebivalstvo nagovarjati tudi s propagandisti čnimi akcijami. Že omenjeni dvojezi čni plakat, ki ga je natisnila tiskarna štajerskega državnega namestništva, je »poljedelce Avstrije« opozarjal, da tako armada na bojiš ču kot tudi prebivalstvo potrebujejo moke in kruha: Naša patrijoti čna, sveta agrarska častna dolžnost je, da zastavimo svojo najboljšo voljo in mo č v to, da zadostno in redno pokrijemo vso našo tuzemsko potrebo teh najvažnejših živil. Zatorej se mora vse žito, kar ga je mogo če v lastnem gospodarstvu pogrešati, kakor hitro mogo če omlatiti, in jesenski nasad pravo časno izvršiti, da se ob naši polno zastavljeni agrarski mo či klaverno razbije hudodelski na črt naših sovražnikov nas izstradati in da moremo po pravici in s ponosom obhajati zmago zlatega klasa. 33 Healy, Vienna and the fall , str. 55–56; Weber, Wir wollen nicht, str. 111–116; Ku čera, Rationed life , str. 28. 34 SI AS 307, šk. 27 (Kaz, 1915), Strafsache gegen Maria Albreht, Besitzerin von Hotederšic 44. – Zahvaljujem se Žigu Koncilji, ki me je napotil na ta sodni spis in mi prijazno odstopil v rabo lastne reprodukcije. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 129 Tudi vsi drugi poljedelski pridelki, ki jih morete le kolikaj pogrešati, se morajo z ozirom na veliko pratijoti čno narodno gospodarsko nalogo, ki nam je naložena, brez vsakega pridrževanja, brez dobi čkarskega navijanja cen prinesti na trg. To je nam za fronto naloženo vojno delo. 35 Četudi so bili časi resni čno dramati čni in zato trditev avtorjev plakata, da »gre za najsvetejše interese naše ljubljene domovine, za njeno biti in nebiti,« ni bila dale č od resnice, pa se vseeno zdi, da so se mnogi kmetovalci zelo težko odpovedali trdo prigaranim plodovom zemlje. Viri namre č sugerirajo, da podeželsko prebivalstvo v številnih primerih ni upoštevalo ukazov in navodil, s katerimi je oblast poskušala urejati preskrbo v zaledju. Četudi je iz ohranjenih sodnih poro čil seveda zelo težko oceniti, kdaj je bilo izmikanje hoteno in kdaj nenamerno, pa sode č po virih kmetje celotnega pridelka velikokrat niso prijavljali oblastem. Darove zemlje je vendar bilo mogo če po veliko višji ceni prodati na črnem trgu oziroma porabiti za preskrbo širšega in ožjega sorodstva, skratka, pojesti. Zdrava kme čka pamet je zato marsikateremu posestniku narekovala, da bi veljalo koli čino vsakoletnega pridelka nekoliko »sfrizirati«. Kajti če neke dobrine uradno ni pri hiši, mar to ne pomeni, da je še vojska ne more vzeti? A seveda, vso tisto koli čino poljš čin in drugih pridelkov, ki je sode č po uradnih papirjih tako ali tako naj ne bi bilo, je na vsak na čin veljalo skrbno pospraviti, če že ne zelo dobro skriti. In to po možnosti dale č stran od radovednih o či predstavnikov okrajnih oblasti in morebitnih škodoželjnih pogledov sovaš čank in sovaš čanov. V tem duhu sta najbrž konec leta 1915 ravnali tudi sestri Divjak. Razli čna žita in moko sta pospravili na podstrešje, do katerega je bilo mogo če dostopati samo po lestvi, nekaj koruze in velik sod rži pa sta skrbno zaklenili v prešo. Od oči oblasti skritih, a koli činsko v vseh pogledih sila spodobnih 2650 kilogramov razli čnih žit, 530 kilogramov moke in za povrh še 50 kilogramov fi žola govori o tem, da sta bili ostareli sestri Divjak dodobra pripravljeni na dolgotrajno vojsko- vanje. 36 Vendar pa sta v svojem prebrisanem na črtu premalo pozornosti namenili drobni, četudi nikakor ne nepomembni podrobnosti – in po ohranjenih uradnih dokumentih sode č ju je prav ta detajl na koncu pripeljal pred roko pravice. Še najkoncizneje bi bilo mogo če najšibkejši člen v njunem na črtu povzeti z mislijo medvojnega inšpektorja za prehrano, ki je, zadolžen za zbiranje zaseženih koli čin pridelkov, deloval v geografsko bližnjem graškem inšpekcijskem okrožju: »Der beste Freund des Bezirkshauptmannes ist in Ablieferungsangelegenheiten der Nachbar des Ablieferungsp fl ichtigen.« 37 In res, medsosedski zavisti o čitno res ni šlo v ra čun, da priletni sosedi ne bi prijavili pridelkov in živil, zato se je že kmalu po zaukazanem poro čanju in popisovanju pridelanih koli čin po vasi in okolici »za čelo govoriti, da sta obdolženki svoje zaloge prikrile«. 38 Tako je že kmalu sledila uradna preiskava in zaslišanje pri č. 35 Mehl und Brot – Landwirte Österreichs ! , 6. 9. 1916. 36 SI PAM, Kazenski spis, str. 3. 37 Weber, Wir wollen nicht, str. 108. 38 SI PAM, Kazenski spis, str. 4. J. KOSI: Med državno zapovedanimi vojnimi napori in preživetvenimi ... 130 Ko je po opravljeni preiskavi in izvedenih zaslišanjih c.-kr. državno pravdništvo 5. aprila 1916 pri mariborskem c.-kr. okrožnem sodiš ču vložilo obtožbo proti 75 oziroma 73 let starima samskima posestnicama Divjak, je vse kazalo na to, da jima bo na koncu prav trda predla. Obtožba je namre č govorila o tem, da sta obtoženi »sporazumno konec leta 1915 v Gornji Ro čici v njuni posesti in shrambi se nahajajo če zalogo žita in mlinskih pridelkov v vrednosti nad 500 K gosposki namenoma prikrile«. Državni pravdnik je pred sodnikom in prisedniki najprej izpostavil, da je c.-kr. štajersko namestništvo 18. septembra 1915 z razglasom odredilo novo popisovanje zalog žita, mlinskih pridelkov in so čivja po stanju z dne 15. oktobra, in nato svojo obtožnico utemeljil z naslednjimi besedami: »Od obeh posestnic Marije in Elizabete Divjak, ki v Gornji Ro čici skupaj stanujete in gospodinjite, je šla druga dne 15. oktobra 1915 k ob činskemu predstojniku Antonu Špindler napovedat njuno zalogo. Akoravno jo je ta opozoril, da ima toliko napovedati kolikor dejansko imate, mu je navedla le 100 kg pšenice, 60 kg rži, 120 kg ovsa, 110 kg koruze, 20 kg pšeni čne moke, 10 kg koruzne moke, 40 kg drugih mok in 50 kg fi žola. Elizabeta Divjak pravi, da je napovedala le toliko, kolikor ste z Marijo Divjak v enem letu pridelale, ne pa tudi to, kar sta si iz prejšnjih let prihranile. Marija Divjak pritrdi temu naziranju in po četju, iz česa je jasno razvidno, da ste sestri sporazumno postopale. Potem se je pa za čelo govoriti, da ste obdolženki svoje zaloge prikrile. Ko je dne 10. decembra 1915 prišla oblastvena komisija do obdolženih, pozval je sodni ofi cijal France Schigert Marijo Divjak, da naj zaloge pokaže. Pokazala pa je v sobi le malo koruze. S pripomnjo, da mora ve č zaloge biti, zahteval je Schigert dostop do podstrešja. Marija Divjak rekla mu je, da nima lestve. Ko je Schigert hotel lestev vzeti z voza, prine- sla mu je Marija Divjak tako iz gumne. Na podstrešju je potem komisija našla obilo žita vsake verste. Tudi moke je bilo tu dosti. Na dveh verigah bil je na podstrešju obešen zaboj napolnjen s pšeni čno moko. Na prejšnje vprašanje Schigerta, kaj je v zaboju, odgovorila mu je bila Marija Divjak, da je obleka notri shranjena. Na strani sta bila pa č dva popirasta žaklja z obleko. Orožniški stražmojster Jože Mikuš pozval je Marijo Divjak, naj odpre vrata do preše. Slednja mu je pa odvrnila, da je klju č zgubila. Po daljšem iskanju ga je prinesla iz kleti. V preši našla je komisija velik sod rži in koruzo iz leta 1915. Izkazalo se je po tem uradovanju, da ste obdolženki v primeri s prejšnjo navedbo bile prikrile: 730 kg pšenice v vrednosti 248 K 20 v, 340 kg rži v vrednosti 95 K 20 v, 700 kg je čmena v vrednosti 182 K - v, 110 kg ajde v vrednosti 44 K 80 v, 770 kg koruze v vrednosti 200 K 20 v, 145 kg pšeni čne moke v vrednosti 87 K - v, 90 kg ržene moke v vrednosti 37 K 80 v, 65 kg koruzne moke v vrednosti 32 K 50 v, 230 kg drugih mok v vrednosti 95 K 60 v, 50 kg fi žola v vrednosti 20 K, skupaj torej v vrednosti 1044 K 30 v. Take množine se ne dajo lahko prezreti; tudi izklju čujejo vsako pomoto na strani obdolženk. Starost obdolženk ne more razbremenit. Enako tako se ne more smatrati, da bi bile obdolženke slabe pameti, ker ste množine moke naravnost na zvit na čin skrile v vise či zaboj.« 39 Represivni aparat je odlo čno udaril po mizi, terjajo č obrambo vladavine za- kona – pa četudi takega zakona, ki je izhajal iz normativnih predpostavk izrednih razmer, in ne iz volje izbranih predstavnikov ljudstva. Sestrama Divjak je zato grozilo, da bosta, seveda v primeru, če bo sodiš če sledilo argumentom državnega pravdnika, obsojeni na najmanj en mesec hudega zapora in precejšnjo denarno kazen. Nad njima so se za čeli zgrinjati resni čno temni oblaki. Nujno sta potrebovali odvetnika – in to zelo dobrega. Kon čna razsodba je pokazala, da sta imeli pri izbiri 39 SI PAM, Kazenski spis, str. 13–15. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 131 zastopnika precej sre čno roko. Za zagovor pred sodiš čem namre č nista najeli kar kogarkoli, pa č pa sta se obrnili na naravnost eminentnega mariborskega odvetni- ka – dr. Franja Rosino. Franjo Rosina (1863–1924) ni bil zgolj navaden advokat, pa č pa v prostem času tudi mariborski prvak slovenskega nacionalnega gibanja, poslanec v štajerskem deželnem zboru, predsednik mariborske Čitalnice in med leti 1905–1923 tudi na čelnik Posojilnice. Še ve č, v politi čno prelomnem obdobju ob koncu prve svetovne vojne se je Rosina angažiral tudi kot podpredsednik Na- rodnega sveta za Štajersko, in prav on je priskrbel fi nan čna sredstva za udejanjenje slovenskih nacionalnih teženj, ko je kot na čelnik posojilnice z dvema milijonoma kron podprl vojaška prizadevanja generala Maistra – in pri tem svojo odlo čitev utemeljil z izjavo, češ »denar je slovenski, če nam pomaga rešiti, kar se rešiti da, je prav, če ne, gremo pa tako mi vsi in denar.« 40 Ko se je v poletnih dneh leta 1916 odvijal proces zoper sestri Divjak, je od- vetnik Rosina, da bi zamajal obtožnico, predlagal, naj se kot pri či pred sodiš če h glavni razpravi povabita še Janez Gerati č iz Gornje Ro čice in Ludmila Zadravec z Drvanje. Omenjena naj bi bila zaslišana o tem, da »ste obtoženki tisto zrnje, o katerem trdi obtožnica, da je bilo na zvit na čin skrito, ravnotako hranile v jeseni leta 1915 kakor je bila navada tisto hraniti poprejšnja leta ter da je tudi moka bila na tisti na čin hranjena.« Odvetnik je potemtakem želel zavrniti stališ če obtožnice, češ da sta obtoženki na črtno skrivali živila. Obenem pa je nameraval s predlaganima pri čama tudi pokazati, da se sestri iz objektivnih razlogov nista zavedali, kakšna da je njuna dolžnost v zvezi z najavo pridelanih poljš čin. Pri či naj bi tako potrdili, »da sta obe ženici Marija in Elizabeta Divjak slabotni in bolehni, tako da skozi celo preteklo zimo nista mogli iti niti k nedeljski maši ter sta morali obisk službe božje opustiti vkljub temu, da sta zelo pobožni,« pa tudi, »da je Elizabeta Divjak skoro popolnoma gluha in da je verjetno, da pri napovedi izprašujo čega komisarja sploh ni razumela.« 41 Sredi maja sta bili pred sodnim zborom okrožnega sodiš ča v mestu ob Dravi zaslišani tudi obe sestri. Marija Divjak je pri čala takole: Od »rihtarja« je prišlo, da morava »silje« naznaniti, kar ga je priraslo. Nato sva s sestro rajtale, koliko bi približno bilo; merile ali tehtale žito nisve. Elizabeta Divjak je nato naznanila ob činskemu predstojniku Špindler; koliko, pa meni ni znano. Ko je prišla komisija, je pregledal Schigart s prva sam v kleti zalogo. Imela sva tam moko za svinje. Na vprašanje, kje da imava še žita je Elizabeta mu takoj povedala, da je drugo žito na dilah. Tam je bilo vse žito, le malo ga je še bilo v preši. Na dilah je bilo v neki korbici, ki je tam visela, nekaj moke, pa gotovo ne 25 kg. Koliko žita in moke je bilo na dilah, pa ne vem povedati. V preši, koje klju č nisem mogla takoj najti, je bilo približno 3 mecne rži in nekaj neizluš čene turš čice. Nisem imela namen, prikriti žita; jaz nisem mogla hoditi in sem po zimi živela s sestro samotno in nisem prišla med ljudi. Mislila sem, da je treba naznaniti samo tisto žito, ktero se je leta 1915 pridelalo; to sem pa storila. 42 40 Hartman, Rudolf Maister, str. 131–132. Toš, Dr. Fran (Franjo) Rosina, str. 23–24. 41 SI PAM, Kazenski spis, str. 19–20. 42 SI PAM, Kazenski spis, str. 31. J. KOSI: Med državno zapovedanimi vojnimi napori in preživetvenimi ... 132 K pri čanju svoje sestre je v nadaljevanju Elizabeta Divjak dodala še naslednje: Jaz sem Spindlerjevi ženi napovedala žito, ktero sva leta 1915 pridelale. Ta si je to napisala. Koliko sem ji napovedala, ne vem povedati, ker si tega nisem napisala naprej, ampak ji samo iz glave naznanila. To, kar je napisano, sem najbž tudi napovedala. Ko je prišla komisija, je Schigart pregledal sprva v kleti, kjer je bila svinska moka. Na njegovo vprašanje sem jaz takoj povedala, da imava žito shranjeno na dilah. To pa je sestra Marija komisiji kazala. Koliko žita in moke je bilo na dilah, ne vem, ker ga nisem merila. Klju č do preše nisem mogla takoj najti. Imela sva tam 3 mecne rži in 3 mecne koruze, ki pa še ni bila zluš čena. 43 Vendar pa niti pri čanje sester Divjak niti naklonjene izpovedi ostalih pri č niso ovrgle vsebine obtožnice. Četudi je zaklju čku svojega zagovora odvetnik Rosina predlagal, »naj se obtoženki oprostite, ker nista imeli namena, zrnje prikrivati in tudi jima ni bila znana cena poljskih pridelkov,« sta bili, kot re čeno, sestri Divjak spozna- ni za krivi. Na njuno sre čo so bile pri dolo čitvi kazni upoštevane tudi olajševalne okoliš čine, tj. »dejansko priznanje, dober glas in okolnost, da kljub visoki starosti še niste bili kaznovani.« Namesto vsaj enega meseca strogega zapora, ki bi ga za svoje kaznivo dejanje morali odsedeti po dolo čilih cesarske naredbe, sta bili Marija in Elizabeta obsojeni na zgolj en teden. Sodiš če jima je šlo na roko tudi s tem, da je upoštevalo prošnjo njunega zastopnika in dovolilo, da kazen odslužita v bližini doma, tj. pri c.-kr. okrajnem sodiš ču pri Svetem Lenartu v Slovenskih goricah. 44 *** Avstrijska oblast je v času prve svetovne vojne od cislajtanskega civilnega prebivalstva zahtevala odrekanje in žrtvovanje. S tovrstnimi pri čakovanji je na- govarjala tudi posestnike in kmete. Kajti od njihove pripravljenosti sprejemati zahteve in pri čakovanja vojno-absolutisti čnega režima ni bil odvisen zgolj obstoj vojnega stroja na bojiš čih, temve č tudi delovanje vojaškega aparata v tovarnah in uradih v avstrijskem zaledju. Pri vzdrževanju lojalnosti in discipline podeželskega prebivalstva je oblast uporabljala dve preverjeni metodi vsakega nedemokrati čnega režima. Oblastniki so predvsem zelo odkrito grozili s palico in z njo karseda strogo in konsekventno kaznovali posameznice in posameznike, ki so se pregrešili zoper pravne zapovedi in navodila, s katerimi si je od avgusta 1914 do obnove ustavnega življenja maja 1917 režim prizadeval disciplinirati prebivalstvo v zaledju. So časno pa so predstavniki oblasti podeželsko prebivalstvo zasipavali s propagandisti čnimi besedili; torej s patrioti čno retoriko, ki naj bi jih spodbudila k še ve čjemu odrekanju in polaganju vedno novih darov na oltar domovine. Vendar pa rezultati zgodovinopisnih raziskav vodijo k sklepu, da avstrijski državljani niso razpolagali z neomejeno koli čino potrpljenja. Zlasti v mestih, kjer so bile razmere zaradi pomanjkanja hrane še posebej krute, se je prebivalstvo v zadnjem letu in pol vojne množi čno udeleževalo protestov in pri tem izkazovalo 43 Ibid. 44 SI PAM, Kazenski spis, str. 52–54. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 133 zelo o čitne znake pešajo če lojalnosti. Dnevi, tedni in leta, ki so jih civilisti v zaledju preživeli v stiski, pomanjkanju in lakoti, zato niso na čenjali zgolj socialnega ustroja stare Avstrije, ampak so obenem krušili tudi legitimnost politi čnih in vojaških ciljev režima. Torej tistega režima, ki je z represijo zasegal pridelke in zahteval žrtvovanje, hkrati pa ve čine prebivalstva ni bil zmožen oskrbeti z najosnovnejšimi dobrinami. 45 Vprašanje lojalnosti in pripravljenosti podeželskega cislajtanskega prebivalstva na odrekanje v imenu višjih idealov je sicer raziskano veliko slabše kot medvojna mestna realnost. Vendar pa se sode č po prikazanem prakse sprejemanja, toleri- ranja in izmikanja zahtevam in pri čakovanjem avstrijskih oblasti tudi v primeru posestnikov in kmetov niso pretirano razlikovale od so časnega dogajanja v mestih. Tudi kmetje so želeli predvsem in v prvi vrsti preživeti. V vojnem obdobju so zato svoje preživetvene strategije prilagodili splošnim socialnim okoliš činam, četudi za ceno preganjanja in kaznovanja. Obenem nekateri indici nakazujejo, da številni med njimi niso bili razpoloženi za odrekanje že veliko prej kot obubožano prebi- valstvo v mestih. Vsekakor pa je, podobno kot v mestih, tudi na podeželju prikrito in pasivno nasprotovanje s podaljševanjem vojne in poglabljanjem socialne stiske marsikje preraslo v splošno nezadovoljstvo in v tako reko č odkrit upor. Resda je bilo leta 1916 v okolici Maribora še mogo če brez ve čjih težav izpeljati preiskovalni proces zoper dve ostareli kmetovalki, ju nato v nadaljevanju obsoditi in jima tudi zase či neprijavljene zaloge živil in poljskih pridelkov. Slabi dve leti kasneje so bile razmere na podeželju marsikje že povsem druga čne. Tako je na za četku januarja 1918 ne tako dale č stran od Gornje Ro čice pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah dav čnega uradnika do čakala veliko bolj tragi čna usoda. V Forminu pri Ptuju ga je napadlo in preteplo pet žensk in en v žensko preoble čen moški. V preiskavi je prišlo na dan, da so se mu želeli maš čevati zaradi njegovega strogega postopanja pri rekviriranju žita. Na poti v bolnišnico je Josef Wiederwohl podlegel poškodbam. 46 Viri in literatura Viri Arhivski viri in zbirke slikovnega materiala: ARS – Arhiv Republike Slovenije S I A S 3 0 7 D e ž e l n o s o d i š če v Ljubljani, šk. 27 (Kaz, 1915), Strafsache gegen Maria Albreht, Besitzerin von Hotederšic 44 OKC – Osrednja knjižnica Celje Slikovno gradivo, Zbirka fotogra fi j, Škatla 6 (Celje 3), razglednica Cilli – Hauptplatz (3. 8. 1914) 45 Löwenfeld-Russ, Die Regelung , str. 52–71; Plaschka, Hasselsteiner, Suppan, Innere Front , str. 44–57; Healy, Vienna and the fall , str. 31–86; Judson, The Habsburg Empire , str. 394–407; Ku čera, Rationed life, str. 130–157. 46 Weber, Wir wollen nicht, str. 108. J. KOSI: Med državno zapovedanimi vojnimi napori in preživetvenimi ... 134 PAM – Pokrajinski arhiv Maribor SI PAM 645/003/00206, OPIŠI FON t.e. 49, Kazenski spis Okrožnega sodiš ča Maribor Vr VII 128/16 (Divjak, Marija in Eli- zabeta – skrivanje živil) (1916) Časopisni viri: Slovenski gospodar. List ljudstvu v pouk in zabavo (1915). Elektronski viri: Mehl und Brot – Ladwirte Österreichs ! – Graz – Mehrsprachiges Plakat , 6. 9. 1916. http://www. bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail.aspx?p_iBildID=14261302 (Pridobljeno 10. 2. 2018) Državni zakonik za kraljevine in dežele, zastopane v državnem zboru (1914, 1915). ALEX Historische Rechts- und Gesetzestexte Online, alex.onb.ac.at. (Pridobljeno 10. 2. 2018) Tiskani viri: Mil činski, Fran: Dnevnik 1914–1920 , ur. G. Schmidt. Ljubljana: Slovenska matica, 2000. Literatura Barth-Scalmani, Gunda: Frauen. Katastrophenjahre. Der Erste Weltkrieg und Tirol , ur. H. J. W. Kuprian, O. Überegger. Innsbruck: Universitätsverlag Wagner, str. 83–112. Brodnik, Vilma: Preskrba Ljubljane med 1. svetovno vojno. Prispevki za novejšo zgodovino 29, 1989, str. 281–323. Cergol Paradiž, Ana: »Militarizacija materinstva« – ženski »naravni poklic« in vélika vojna. Prispevki za novejšo zgodovino 55, 2015, str. 71–89. Cornwall, Mark: The undermining of Austria-Hungary: The battle for hearts and minds. Ba- singstoke: Palgrave Macmillan, 2000. Cornwall, Mark: The spirit of 1914 in Austria-Hungary. Prispevki za novejšo zgodovino 55, 2015, str. 7–21. Cvirn, Janez: Dunajski državni zbor in Slovenci (1948–1918) . Celje: Zgodovinsko društvo; Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015. Deak, John, Jonathan E. Gumz: How to Break a State: The Habsburg Monarchy’s Internal War, 1914–1918. The American Historical Review 122, 2017, str. 1105–1136. https://doi. org/10.1093/ahr/122.4.1105 Führ, Christoph: Das k.u.k. Armeeoberkommando und die Innenpolitik in Österreich : 1914–1917 . Graz; Wien; Köln: Hermann Böhlhaus Nachf., 1968. Godina Golija, Maja: Hunger and misery: the in fl uence of the First World War on the diet of Slovenian civilians. Food and war in twentieth century Europe , ur. R. Duffet, I. Zweiniger- Bargielowska, A. Drouard. Farnham: Ashgate, 2011, str. 85–97. Godina Golija, Maja: »Pa smo stali v procesijah pred pekarnami...« O lakoti in pomanjkanju v Mariboru med prvo svetovno vojno. Vojne na Slovenskem: pri čevanja, spomini podobe . Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012, str. 47–61. Grayzel, Susan R.: Women‘s Mobilization for War. 1914–1918-online. International Encyclopedia of the First World War . Berlin: Freie Universität Berlin, 2014. DOI: 10.15463/ie1418.10348. Hartman, Bruno: Rudolf Maister . Ljubljana: Partizanska knjiga, 1989. Hämmerle, Christa, Oswald Überegger, Birgitta Bader-Zaar (ur.), Gender and the First World War . Basingstoke: Palgrave Macmillan, 2014. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 135 Healy, Maureen: Vienna and the fall of the Habsburg Empire. Total war and everyday life in World War I . Cambridge, New York: Cambridge University Press, 2004. Healy, Maureen, Bronson, Dana, Jemal, Musa: Social Con fl ict and Control, Protest and Repression (Austria-Hungary). 1914–1918-online. International Encyclopedia of the First World War . Berlin: Freie Universität Berlin, 2015. DOI: 10.15463/ie1418.10541. Himmelreich, Bojan: Celje v letih prve svetovne vojne 1914–1918. Iz zgodovine Celja 1848–1918. Celje: Muzej novejše zgodovine, 1998, str. 87–126. Himmelreich, Bojan: Namesto žemlje črni kruh: organizacija preskrbe z živili v Celju v času obeh svetovnih vojn . Celje: Zgodovinski arhiv, 2001. Judson, Pieter M: The Habsburg Empire: a new history . Cambridge (Mass.): Harvard University Press, 2016. Koncilija, Žiga: Vpliv vojnih razmer na žensko kriminaliteto – sodni spisi Deželnega sodiš ča v Ljubljani (1914–1916). Zgodovinski časopis 70, 2016, str. 186–204. König, Ernährungslage und Hunger. Katastrophenjahre. Der Erste Weltkrieg und Tirol , ur. H. J. W. Kuprian, O. Überegger. Innsbruck: Universitätsverlag Wagner, str. 135–151. Ku čera, Rudolf: Rationed life: science, everyday life, and working-class politics in the Bohemian lands, 1914–1918. New York: Berghahn, 2016. Kuprian, Hermann J.W.: Warfare–Welfare. Gesellschaft, Politik und Militarisierung in Österreich während des Ersten Weltkrieges. Ein Krieg–zwei Schützengräben. Österreich –Italien und der Erste Weltkrieg in den Dolomiten 1915–1918 , ur. B. Mazohl-Wallnig, H. J.W. Kuprian, G. Barth-Scalmani. Innsbruck; Bolzano: Athesia, 2005, str. 165–177. Langthaler, Ernst: Food and nutrition (Austria-Hungary). 1914–1918-online. International Encyclopedia of the First World War . Berlin: Freie Universität Berlin, 2016. DOI: 10.15463/ ie1418.10796 Lein, Richard: Between acceptance and refusal – soldiers‘ attitudes towards war (Austria- Hungary). 1914–1918-online. International Encyclopedia of the First World War . Berlin: Freie Universität Berlin, 2014. DOI: 10.15463/ie1418.10003 Löwenfeld-Russ, Hans: Die Regelung der Volksernährung im Kriege . Wien: Hölder-Pichler- Tempsky, 1926. Lukan, Walter: Iz » črnožolte kletke narodov« v »zlato svobodo«? Habsburška monarhija in Slovenci v prvi svetovni vojni. Ljubljana: Znanstvena založba FF, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2014. Moll, Martin: Die Steiermark im Ersten Weltkrieg. Der Kampf des Hinterlandes ums Überleben 1914–1918 . Wien; Graz; Klagenfurt: Verlag Styria Premium, 2014. Plaschka, Richard Georg, Horst Hasselsteiner, Arnold Suppan: Innere Front. Militärassistenz, Widerstand und Umsturz in der Donaumonarchie 1918 , Bd. 1, Zwischen Streik und Meu- terei . Wien: Verlag für Geschichte und Politik, 1974. Rauchensteiner, Manfried: Der Tod des Doppeladlers: Österreich-Ungarn und der Erste Weltkrieg . Graz; Wien; Köln: Verlag Styria, 1994. Rauchensteiner, Manfried: The First World War and the end of the Habsburg Monarchy, 1914–1918. Wien; Köln; Weimar: Böhlau, 2014. Redlich, Joseph: Österreichische Regierung und Verwaltung im Weltkriege . Wien: Wien: Hölder- Pichler-Tempsky, 1925. Ringmar, Erik: »The Spirit of 1914«: A Rede fi nition and a Defense. War in History 25, 2018, str. 26–47. DOI: 10.1177/0968344516650476 Scheer, Tamara: Die Ringstraßenfront. Österreich-Ungarn , das Kriegsüberwachungsamt und der Ausnahmezustand während des Ersten Weltkrieges , Vienna: Heeresgeschichtliches Museum, 2010. J. KOSI: Med državno zapovedanimi vojnimi napori in preživetvenimi ... 136 Scheer, Tamara: War Surveillance Of fi ce (Austria-Hungary). 1914–1918-online. International Encyclopedia of the First World War . Berlin: Freie Universität Berlin, 2014. DOI: 10.15463/ ie1418.10203 Schulze, Max-Stephan: Austria-Hungary‘s economy in World War I. The Economics of World War I, ur. S. Broadberry, M. Harrison. Cambridge: Cambridge University Press, 2005, str. 77–111. Selišnik, Irena: Skrb v službi vojne: bolniške strežnice na Kranjskem. Prispevki za novejšo zgodovino 55, 2015, str. 90–102. Stergar, Rok: Hrana na bojiš čih 1. svetovne vojne: izkušnje slovenskih vojakov. Prispevki za novejšo zgodovino 55, 2015, str. 22–53. Strle, Urška: K razumevanju ženskega dela v veliki vojni. Prispevki za novejšo zgodovino 55, 2015, str. 103–125. Toš, Marjan: Dr. Fran (Franjo) Rosina – trden Slovenec in pošten rodoljub, pokon čni sokol in Maistrova desna roka. Časopis za zgodovino in narodopisje 80, 2009, str. 9–32. Verginella, Marta: Ženske v vojni in o véliki vojni. Prispevki za novejšo zgodovino 55, 2015, str. 54–70. Wakounig, Marija: Ženske v prvi svetovni vojni. Soška fronta 1915–1917: kultura spominjanja . Dunaj; Ljubljana: Slovenski znanstveni inštitut; Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010, str. 43–50. Watson, Alexander, Ring of steel: Germany and Austria-Hungary in World War I . New York: Basic Books, 2014. Weber, Franz Christian: »Wir wollen nicht hil fl os zu Grunde gehen!« Zur Ernährungskrise der Steiermark im Ersten Weltkrieg und ihren politisch-sozialen Auswirkungen. Blätter für Heimatkunde 74, 2000, str. 96–131. SUMMARY The State-Ordered War Effort and Survival Strategies of the Rural Population during World War I: The Case of the Divjak Sisters Jernej Kosi In the early summer of 1916 the Maribor district court approved the indictment proposal submitted by the public prosecutor; consequently, the Divjak sisters from Ro čica pri Sv. Lenartu were sentenced to a week’s imprisonment. The sentence passed “on behalf of his Majesty the Emperor” was additionally harshened because it stipulated that the defendants were to spend one out of seven nights behind bars on a hard bed. Upon the passing of the sentence Marija and Elizabeta Divjak were at the venerable age of 76 and 74 respectively; up to that point they had been unpunished and deemed morally fi t Austrian citizens. Why were two elderly women, who were in all respects considered to be model landowners from a small village to the north of Maribor and whom the local municipal governor described as »lost and of unclear mind due to their old age”, subjected to criminal prosecution and trial? The Divjak sisters were sentenced to a week’s imprisonment on the basis of the regulation that drastically limited the crop owners’ and cereal processors’ right of ownership in the Austrian part of the monarchy. They were no longer allowed to dispose freely of their supplies; moreover, Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 137 in the event of disobedience they could be subjected to expropriation and their produce was sold at an of fi cially stipulated price and a 10% discount. An Imperial Order on the Provision of Cere- als and Flour issued by the emperor almost a year after the outbreak of World War I is merely one in the series of more or less repressive wartime regulations by means of which the Austrian authorities attempted to regulate the civilians’ everyday life behind the front up to the reopen- ing of the Parliament in 1917. The main purpose of the emerging ad hoc normative framework, which was based on emperor’s orders, was to make the civilian population behind the front take over, by fair means or foul, a considerable share of the burden on the “home front”. However, the case of the Divjak sisters indicates that the civilian population’s survival strategies often clashed with the state’s interests, demands, and expectations. The extant sources reveal that the population in the Austrian hinterland deliberately often put up resistance to the demands of the existing normative framework and values. The repressive apparatus thus often focused on women civilians, who would sooner risk going to prison than be starved to death. The article at hand aims to depict general circumstances, strategic considerations, and legal underpinnings that shaped the wartime repressive legislative framework. Based on the Divjak sisters’ criminal records sisters and several other documented cases from Lower Styria and Carniola, the article provides insight into how women attempted to evade the grip of demands and expectations of the Austrian administrative apparatus. During World War I, the Austrian authorities demanded sacri fi ce and austerity from the Cisleithanian civil population; the same was expected also from landowners and farmers. It was not only the war machine in the battle fi elds that relied on their willingness to comply with the demands and expectations of the absolutist regime during the war, this applies also to the operation of the military apparatus in factories and of fi ces of the Austrian hinterland. When maintaining loyalty and discipline of the rural population, the authorities made use of two well- tried methods of each undemocratic regime. The holders of power threatened openly with a stick and used it in their prolonged and consequent punishment of individuals violating the rules and instructions by means of which the regime strove to discipline the population in the hinterland from August 1914 up to the restoration of the constitutional life in May 1917. Concurrently, the rural population was littered with propaganda texts, i.e. with a patriotic rhetoric that was to encourage them to practice even greater austerity and to make offerings to the homeland’s altar. However, historiographical research results lead to the conclusion that the Austrian citizens’ patience was not endless. Particularly in cities, where the conditions brought about by the food shortage were especially harsh, the fi nal year of the war saw the population take part in protests and show obvious signs that their loyalty was on the wane. Days, weeks, and years that the civil- ian population in the hinterland spent in hardship, being subjected to shortages and famine, did not only begin to eat away old Austria’s social system but they also broke the legitimacy of the regime’s political and military goals. Namely, the regime that con fi scated produce and demanded austerity but at the same time failed to provide the population with the most basic goods. The question of loyalty and willingness of the Cisleithanian rural population to practise austerity for the sake of higher ideals is much more poorly researched than the wartime reality in the cities. However, judging from what was demonstrated, the practice of acceptance, tolerance and evasion of demands and expectations of the Austrian authorities, also in the case of lan- downers and farmers, did not differ greatly from the events taking place in the cities. Primarily, farmers wanted to survive as well. They thus adjusted their survival strategies to the general social circumstances, even if that meant being prosecuted or punished. However, several pointers indicate that many of them were reluctant to practice austerity at a considerably earlier point than the impoverished urban population. Nevertheless, similarly as in the cities, with the ongoing war and greater hardship the concealed and passive opposition grew into a general dissatisfaction throughout the countryside and, so to speak, into an open resistance. It was indeed not dif fi cult to subject two elderly women farmers to criminal prosecution, sentence them and con fi scate their unregistered food or produce in the proximity of Maribor in 1916. However, almost two years later the conditions in many places in the countryside were markedly different.