IN MEMORIAM ANTON SOVRÈ (1885—1963) Ob izvolitvi Antona Sovreta za rednega člana Slovenske akademije zna­ nosti in umetnosti je Letopis Akademije (Letopis SAZU V, 1952—1953, Lju­ bljana 1954, 86—88) zapisal: »Sovrè si je nadel za življensko nalogo, da bo oskrbel Slovencem prvovrstne prevode najvažnejših klasičnih del, zlasti iz grške literature«. Res je to bila naloga, ki jo je Sovrè vztrajno in dostikrat blesteče izpolnjeval kot osrednjo nalogo svojega življenja in čeprav je bilo njegovo študijsko zanimanje mnogovrstno, se je vedno predvsem vračal k mizi prevajalca in v ponašitvi klasičnega teksta videl resnični cilj svojih naporov. Popolna bibliografija in presoja Sovretovega dela je stvar drugih raz­ iskovalcev in drugih revij. Želeti bi bilo, da bi zelo nepopolni in deloma netočni, samo skiciram bibliografiji v Letopisu Akademije (glej še J. Kastelic, Argo 2, 1963, 69—71) kmalu sledila boljša in točneja. »Zgodovinski časopis« pa se mora spomniti Antona Sovreta predvsem kot zgodovinarja. Že razmeroma zgodaj (1928) je izšla drobna knjižica »Gospo­ darske razmere pri starih narodih«. V kratkem pregledu se avtor pomudi naj­ prej pri starih državah Prednjega Vzhoda (str. 3—18), obširno obdela Grčijo (18—64) in končno Rini (65—97). Knjižici se vidi, da so viri črpani iz druge roke in da so ekonomski procesi bolj opisani kot pa razloženi. Fundamentalna dela kot Rostovcev za helenizem (The social and economie history of the Hel­ lenistic World, I—III, 1941) in Heichelheim za celoto (Wirtschaftsgeschichte des Altertums, I—II, 1938, angl. predelana izdaja I—II, 1957—1964) še niso bila napisana. Pri pregledu ekonomskega razvoja rimskih provinc je Ilirik izpu­ ščen; vrzel — ki je v vseh modernih pregledih rimske ekonomike občutna in ki bi jo resnejše Sovretovo prizadevanje v tej smeri kasneje gotovo skušalo vsaj deloma zapolniti. Zanimiv in vzpodbuden pa je bil že sam ipojav te drobne knjižice, ki jo je izdala Kmetijska Matica, spričo »klasičnih« zgodovin, kjer ekonomika tako rekoč ne obstaja ne kot proces in ne kot pojav. Toda pravo zgodovinsko dejanje predstavlja eno od Sovretovih glavnih del — »Stari. Grki«, ki so izšli v Celju leta 1939 kot drugi (in edini) zvezek novo zasnovane monumentalne Mohorjeve Občne zgodovine. To je bila sinteza v pravem pomenu besede, plod obsežnega studiranja modernega zgodovinopisja o klasični dobi Grkov, rezultat intimnega poznavanja grških avtorjev, torej avtentičnih virov, in končno sad potovanja po Grčiji, kjèr je dežela s svojim prirodnim in kulturnim profilom dala pisatelju atmosfero, v kateri naj se raz­ pleta drama grške zgodovine. Od modernih avtorjev je Sovreta vodil predvsem J. Beloch (Griechische Geschichte, 1912—19272). Zgodovina Grkov se odvija 251 izolirano od kretsko-mikenske dobe do Aleksandra in diadohov in kar je grš­ kih kontaktov z državami Vzhoda, pa z barbari severnega Balkana in skitske južne Rusije ter z italskimi plemeni in feničarsko Kartagino, jih avtor pritegne z vidika grškega razvoja ali pa jih celo kot nepomembne pusti ob strani. Sin- hronistični prikaz E. Meyerja (Geschichte des Altertums, končna izdaja, 1925—1937) bi bolje ustrezal objektivni sliki, a je bil nasproten, kolikor je videti, tudi že samemu konceptu Mohorjeve Občne zgodovine. Seveda ostane odprto vprašanje, koliko bi se ta zgodovina mogla v kasnejših, nenapisanih zvezkih še odtegovati sinhronistični metodi. Odmaknitev od sinhronističnega podajanja zgodovinskega procesa pa je bila Sovretu za njegovo sintezo dobro­ došla. Sovrè Belochu ni sledil v vseh podrobnostih. Tako se na primer pri se­ litvi dorskih plemen izogiblje njegovega skrajnega skepticizma. Svoj zgodo­ vinski opis začenja z mikensko dobo, končuje pa ga z vdorom Keltov 277 pr„ n. š. oziroma z letom 280, ko se po bitki pri Kuropediju 281 konča doba dia­ dohov in nastopi čas ločenih helenističnih monarhij in njihovega medseboj­ nega političnega ravnotežja. Ta Sovretov zaključek je opravičljiv iz morebit­ nega celotnega koncepta Mohorjeva Občne zgodovine, ki se' ni nadaljevala in ki bi v tretjem zvezku verjetno podala zgodovino helenizma v zvezi z rimsko zgodovino. Če ga motrimo izolirano, pa ni logičen. Velika cezura v grški zgo­ dovini se ne izvrši v tretjem, ampak v četrtem stoletju. Ce se pridružimo Bengtsonovi tezi (Griechische Geschichte, I9602), bi morali v Filipu Makedon­ skem videti dejanskega začetnika nove dobe; tu izgine klasična pòlis in nastopi monarhična teritorialna država, razred lastnikov sužnjev v demokratični med­ sebojni pariteti se umakne vojaški kasti, ki bazira na veliki zemljiški lastnini, družbena nadstavba se od individualistične »kalokagathie« premika k teokra- tičnim in hierarhičnim oblikam, filozofija pa se v zaostrenih protislovjih druž­ benega položaja z višine ontoloških vprašanj spušča v prakticistične »živ­ ljenjske« filozofije skepticizma, stoicizma, epikureizma. — Cezuro lahko posta­ vimo tudi s pojavom Aleksandra in to morda še bolj upravičeno kot to zago­ varja Bengtson za dobo Filipa. Predor grške politike, ekonomike in kulture v področja starih monarhij Vzhoda in medsebojni dialog obeh velikih partner­ jev pomeni začetek novega časa. Grška kultura postane svetovna, grška eko­ nomska teorija in praksa zaobjame neizčrpna bogastva Ponta, Prednje Azije in Severne Afrike in poseže na zahodni Mediteran, grški, to je makedonsko- grški sistem absolutistične »prosvetljene« monarhije pa zamenja stari teokra- tični sistem vzhodnih despotij. V enem ali drugem primeru, s Filipom ali z Aleksandrom., je meja logična in historično upravičena, konec diadohov okoli 280 pa pomeni samo zaključek prve faze helenizma (z dvema pododdelkoma — od Aleksandrove smrti 323 do bitke pri Ipsu 301 in od Ipsa do Kuropediona in Lizimahove ter Seleukove smrti 281 oziroma 280). Sedaj ne sledi nekaj novega, marveč le druga helenistična faza, to je doba ravnotežja sil od 280 do 201, do posega Rimljanov. Doba do Akcija 31 predstavlja nato tretjo in končno fazo helenizma pod prevlado Rima. — Če bi gledali na Sovretovo knjigo izolirano, brez vidika serije, za katero je bila namenjena, bi seveda bilo nujno, da bi avtor grško zgodovino nadaljeval še skozi vso helenistično dobo s posegom Rima v porušeno ravnovesje helenističnih monarhij in bi opisal njih politični zlom v zadnjih dveh stoletjih vse do bitke pri Akciju in do zasedbe Egipta po Oktavijanu. Pri zaključni periodizaciji Sovretove zgodovine smo se namenoma pomu- "dili nekoliko obširneje, ker nam ta primer zelo dobro pokaže težave, s kate­ rimi se je pisatelj moral spoprijeti. Sedaj ni več treba, da bi se spuščali v podrobnosti in ugotavljali npr. Sovretov pretirano negativen oris Demostena 252 itd. (glej ocene ob izidu knjige: F. Trdan, Čas 34, 1939/1940, 295—302; B. Saria, GMDS 22, 1941, 83—85; J. Kastelic, Dom in Svet, 1941, 95—100, 142—144, 221— —225). Značaj knjige Sovretu ni dovoljeval opomb z analizo virov in biblio­ grafijo in je torej ostajal na liniji »čiste« sinteze. Knjiga je bila namenjena širokim krogom slovenskega beročega občinstva. Odveč bi bilo tudi gledati nanjo z vidika materialistične koncepcije zgodovine. Ugotoviti pa moramo vendarle posebej še vnemo, s katero Sovrè podčrtava svetle in temne strani malega grškega narodiča in mu kljub vsem njegovim blodnjam in tegobam poje slavospev duhovne velesile: to bi mogla biti za naprednejše katoliške kroge okoli Finžgarjeve Mohorjeve družbe prozorna analogija na zaprte raz­ mere slovenskega naroda v času po šestem januarju 1929 — podobno kot je Josip Vidmar v »Kulturnih problemih slovenstva« postavil drzno in z vidika slovenske liberalne veleburžoazije heretično paralelo Grki — Slovenci, mali narod — kulturna velesila. Protislovja razmer, v katerih je Sovretova knjiga nastala, so se torej nujno in logično »objektivizirala« v njeni historični vse­ bini. »Stari Grki« pa so ostali doslej naš največji in najpomembnejši tekst o antiki. Zgodovinskim študijam se je Sovrè kasneje najbolj približal v uvodih k izboru prevodov iz Plutarha (Življenje velikih Rimljanov, 1950; Življenje velikih Grkov, 1959.) V grških življenjepisih je za nekatere, od Solona do Fo- kiona, deloma uporabil svoj stari tekst iz zgodovine Grkov, dasi je podatke vedno strnil okoli konkretnega biosa in dodal marsikaj novega, posebno v obširnejšem uvodu k Periklovem življenjepisu. Teksti Piros, Agis in Kleo- menes pa nadaljujejo Stare Grke tudi v dobo helenizma po letu 280. Značilen za Sovreta pa je tudi izbor — kljub temu, da je Plutarhov življenjepis Alek­ sandra izvrstno napisan, in kljub velikemu historičnemu pomenu osebe ga Sovrè ni uvrstil med prevode. Kako bi se nadaljevali »Stari Grki« v rimskem zvezku, če bi bil napisan, pa je Sovrè deloma nakazal v krajšem in mestoma naglo skiciranem uvodu •k Plutarhovim Rimljanom. Tudi tu ni šel mimo problemov, kot se vidi npr. pri opisu Sullovega delovanja in značaja ali pa pri Cezarju. Vendar dogodke po Sullovi zmagi preko potrebe dramatizira, Cezarjevi osebnosti pa odmeri dosti preveliko vlogo in presojo resničnega prehoda od republike v monarhijo zamenja retorično pretiravanje. Knjiga o rimski zgodovini bi verjetno imela podobne svetle in senčne strani kot knjiga o Grkih. Seveda pa bi historično zahtevnejša in obširnejša snov na avtorja s svoje strani nedvomno pozitivno vplivala. Z izrazito zgodovinsko problematiko se je srečal Sovrè še pri svojem moj­ strskem prevodu Herodota (I 1953; II 1955). V uvodu, ki dobro opiše Hero- dotovo življenje, delo in pomen, se Sovrè loteva tudi širšega problema grškega zgodovinopisja in se ogreva za Spenglerjevo definicijo grškega duha, ki da je ahistoričen. Zaradi tega — meni — se je grško zgodovinopisje tudi" tako pozno in razmeroma šibko razvilo. Spenglerjeva duhovita oznaka spada v svet idea­ listične aprioristike (glej J. Kastelic, Naši Razgledi 1954 št. 8, 22—23). Posebni pogoji grške polis niso vzbujali potrebe po obširnih zgodovinah izven kronik lastnega mestnega življenja. Stiki z Orientom in poseg Aten v Malo Azijo in na Sicilijo pa so takoj prinesli spremembo, takoj sta se pojavila Herodot in Tukidid. Razvoj filozofskih disciplin na prelomu 5. in 4. stoletja pa je tudi povzročil prehod od Herodotovega deskriptivnega in »logografskega« načina do Tukididove kavzalno povezane analize historičnih pojavov v njihovem razvojnem procesu. Končno moramo omeniti še obširne opombe, ki jih Sovrè dodaja k pre­ vodom in ki so ponekod pravi historični leksikoni imen, krajev in dogodkov — 253 npr. pri Herodotu (I str. 377-477; II str. 321—376) ali pri Plutarhovih Grkih (str. 429—526). Veliko zgodovinskega in kulturnozgodovinskega gradiva pa je tudi v Sovretovih uvodih in komentarjih k čisto literarnim ali filozofskim tekstom — Homer: Iliada, 1950, Odiseja, 1951; Starogrška lirika, 1964 po- stumno izdal K. Gantar; Predsokratiki, 1946; Aishilos: Oresteia, 1963; Sofo- fcles: Kralj Oidipus, Oidipus v Kolonu, Antigona, Filoktetes, 1962; Euripides- Bahke, Alkestis, Feničanke, 1960; Platon: Poslednji dnevi Sokrata 1955 • Pla­ ton: Simposion in Gorgias, 1960; Lukian: Satire, 1946; Mark Aurelij: Dnevnik 1934; Horac: O pesništvu, 1963'; Lukrec: O naravi sveta, 1959). Zlasti komentar k Lukrecu je izredno obširen (str. 181—498), bogat filozofske analize a gre mimo dveh bistvenih stvari — poezije Lukrecovega dela na eni strani in dia­ lektične materialistične misli na drugi strani (za Herodota primeri še- J Ka­ stelte, Herodot in njegove zgodbe, uvod k skrajšani izdaji Sovretovega pre­ voda Herodota, Kondor 44, Ljubljana 1961; za Aishila: J. Kasteite, Argo 2, 1963, 69—71, za Lukreca: I. Pirkovič, Naša Sodobnost 7, 1959, 1057—1068) Ne smemo tudi prezreti Sovretovih zaslug pri terminologiji in drugih jezikovnih vprašanjih zgodovinske stroke (npr. za arheologijo predelani prevod nemškega Abramicevega vodiča »Poetovio«, Ptuj 1925, ki mu je dodal poseben termino­ loški slovensko-nemški »Slovarček«, str. 201 206). Pokojni Anton Sovrè ni bil poklicni zgodovmar in tudi ni imel take ambicije. Njegov svet je bila klasična literatura Grkov in Rimljanov, pri tem pa so bih Grk! njegova ljubezen, grški jezik in njegove umetniške ter kul­ turne stvaritve pa velika in meritorna zakladnica omike, humanizma in živ­ ljenjske modrosti. Kot vsak pravi humanist je bil Sovrè tudi navdušen pe­ dagog in pouk v šolah na gimnaziji in kasneje na univerzi mu ni pomenil navadne zaposlitve ali posredovanja nekih vednosti, ampak mu je bil delo na vzgoji mladega človeka v antičnem, sokratičnem smislu — napeljevanje k lju­ bezni do znanja, ki odrešuje. V tem smislu je značilen njegov govor maturan­ tom klasične gimnazije v Ljubljani ob koncu šolskega -leta 1930/1931 (Izvestja klasične gimnazije v Ljubljani za šolsko leto 1930/1931, str 6—13) Od tod izvirajo njegovi napori za moderne učbenike latinščine (Lanx satura — La­ tinska čitanka. Za gimnazije, prva stopnja, 1928) in slovenščine (Slovenska čitanka m slovnica, s soavtorji, I—IV, 1931—1935; 19392). Dasi sam ni našel casa in dovolj interesa za tekste, ki gredo izven kroga starogrške literature pa je vendar z izrednim posluhom prevedel Avguštinove Izpovedi (1932) prvi tekst osebnosti, formirane na tradiciji antike, a že stoječe v drugih historičnih koneksih in usmerjene v druge miselne tokove. Humanistično zanimanje ga je privedlo se do prevajanja Erazma (Hvalnica norosti, 1952) in do »Pisem mrač­ njakov« (1952). Sovretovi direktni ali indirektni učenci so se lotili, poleg nada­ ljevanja prevodov iz grščine (Gantar: Aishilos; Fašalek: Tukidid Ksenofon Pohbij), tudi bizantinskih (Gantar: Prokopij) in latinskih tekstov (Smid: Katul' Suetomj). Ni dvoma, da je visoki nivo Sovretovega prevajanja indirektno vpli­ val na skrbnost pri novem prevodu Novega testamenta (Jerè, Pečjak, Snoj 1925, 1929) in pri oblikovanju prevajalskega programa cerkvenih očetov F Ks Lukmana. Ne pretiravamo, če trdimo, da je pokojni humanist izvršil veliko delo — približal je helenskega, antičnega duha v, sfero slovenske narodne kulture. S tem pa je obogatil naš čas in pokazal nalogo bodočemu rodu. Jože Kastelic 254