Jož. Ribičic: »Kraljestvo čebel.* Ocena. — Spisal Ferdo P 1 e m i č. Te pa smo lahko odkrito veseli, vzgojitelji in otroci, katerim je prvi vrsti namenjena. Naj ima zgoraj omenjena mladinska povest že ta ali oni nedostatek, naj prigovarja kdo že temu ali onemu — eno vrlino ima nad vse druge, in ta vrlina tiči v snovi povesti. Narava! — Koga ne prešine sveto čuvstvo pri tej besedi, koga ne mika pogled v tajnosti narave? Naj nam poda ta Pogled naravoslovec v znanstvenem delu, * Jan Legova mlad. knjižnica. III. zv. — Last in založba »Zaveze avstr. jugos'ov. učit. društev«. — Natisnila »Učiteljska tiskarna«, Ljubljana 1912. Cena 80 v. umetnik v produkciji vpodabljajoče umetnosti, muzik, ali pa pisatelj v poetični kreaciji — naj si bodo ta dela namenjena hladno računajočim znanstvenikom, inteligenci, širšim ljudskim slojem,, deci, če le nosijo na sebi pečat resnice, ali vsaj stremljenja po resnici — dobrodošla so taka dela vsekdar. Maloštevilna so slična dela v slovenski literaturi, in še za ta, kar jih je, se imamo zahvaliti v prvi vrsti pokojnemu Erjavcu, ki nam je s svojo »Mravljo« podal res klasični zgled. Malokateri slovenski mladinski spis ima za predmet snov, vzeto iz narave, na katero smo ravno Slovenci tako uavezani, od katere so nas Da siloma odtrgaii, da nas povedejo nekim idealom naproti, kateri pa nekam prav visoko v zraku vise. (Zavarujem se seveda takoj, da takozvanili »živalskih basni« ne štejeni semkaj, ker po mojem basen ni niti za otroka, in v mladinsko literaturo ne spada.) Tem radostnejše pozdravljam pa spis mladega tovariša Ribičiča. Še je mož pri svojem prvem orožju, ali zdi se, da je izbral pravo in da ga zna že zdaj dobro sukati. V koliko je bila pisatelju »Mravlja« v zgled. ne bi znal razsoditi; toliko pa se da takoj razločiti, da je ni kopiral v ničemur. Seveda, »Mravljo« je spisal Erjavec v prvi vrsti kakor naravoslovec na podlagi lastnega opazovanja; »Kraljevstvu čebel« nedostaja tega. To je šibka stran pričujoče puvesti. Pisatelj se je pač večjidel naslanjal na tuje vire. Nu, njegov namen tudi ni bil, podati točen in vsestranski popis čebelinega življenja. Nekaj drugega pa se mu je neiiote med spisovanjem vrinilo med vrstice, kar nikjer sicer ne omenja po svojem imenu, ali kar zaslediš skoro na vsaki strani' hrepenenje. Ne ono bolno »hrepenenje«, ki ga z mirno dušo prepustiš temu ali onemu pesniku in pisatelju, ki ima z njim prav posebno veselje; temveč ono, ki se s snovjo pač strinja, ono naravno hrepenenje, ki ga zasleduješ v vsakem bitju, bolj ali manj izraženo, in to od člo-: veka pa dol do rastline najnižje vrste, da, še dalje dol do »mrtvih« prvin, ki se v hreper-enju iščejo in združujejo, kakor dokazuje velikan Goethe. iirepenenje osirotelih čebel po maticf, Mjihovo hrepenenje po solncu, po življenju in »domovini« — evo par dokazov. To hrepenenje je povzročilo v Ribičečevi knjigi nekaj res umetniških strani in ganljivih prizorov. To hrepenenje ni vprašalo, komul govori, je li odraslemu, je li deci; bilo je tu, ko se je snov porodila. Poleg tega pa prihaja v spisu tuintam prav srčkan humor! na površje. Tako n. pr. v prizoru, ko mlada kraljica pregleduje svoje »orožje«! in v popisu drnjohajočih trotov trebušnjakov: ». . . Spali so vznak in noge so imeli prekrižane na tolstih trebuhih. In smrčali so tudi, enkrat tenko, enkrat debelo: grr, grr . . . To vidiš, je — šiba božja . . . .« Namenoma ali nehote gleda pisatelj na te objestne trote z očesom — skoro bi re-t kel »socialno demokratične« čebele, ki hoče dosledno in do skrajnega uveljaviti načelo: »Kdor ne dela, naj tudi ne je!« Seveda dela pri tem nekoliko krivice trotom, ki so kot samci pač nujno potrebni za obstoj »kraljevstva čebel«. In brez poetičnega sijaja tudi niso. Saj trot oploditev matice celo s svojo smrtjo plača! Seveda požrešen je, kar se da, in preveč takih junakov tudi ni treba v gradu. Pretirana skrb za prezimovanje (tedaj egoizem) napotuje čebele do trotovske vojne. Sicer pa med čebelami (delavkami) ne vlada vzdržema sovraštvo do trotov, ob dobri paši jih celo silno ljubijo, in bi opešale v pridnosti, če bi jim takrat človek uničil preveč trotov. (Lakmayer: »Umni čebelar« — dr. sv. Moh.) Pisatelj tedaj na račun poetične enotnosti in zaokroženosti ter sicer plemenite tendence dela krivico resnici v naravi. Tu pride človek v hude dvome: Na eni strani večna resnica naravnih zakonov, na drugi umetnost. Jaz za svoj del bi izbral prvo in iiaredil silo drugi! Nu, kottcesije pisatelja pa zopet niso tako velike, da bi bistveno pačile splošne slike čebelinega živlejnja. Spis, V prvi vrsti rii naravosloven in mladini namenjen, mora poudarjati ravno zaradi slednjega osobito bistvo, postranske stvari lahko opušča. Seveda jih tudi bistveno potvarjati ne sme. S tega vidika bi pa odločno ugovarjal naslovu knjige, oziroma povesti, ki bi se mesto »Kraljevstvo čebel« moral glasiti pravilno »Iz kraljevstva čebel«. Ker marsičesa se pisatelj v tem spisu ni dotaknil, kar igra važno vlogo v življenju čebel (sovražniki čebel, »ropanje«, bolezni čebel itd.), kar pa podaja gotovo krasne motive, naravoslovne in poetične. Tak naslov bi dal potem misliti in upati na nadaljevanje povesti v drugi knjigi. In mladina bi tako nadaljevanje z veseljem sprejela, kakor se bo dogodilo pričujoči knjigi, ne samo, ker je čebelarstvo pristno slovensko opravilo, temveč bolj še, ker se mladina nikoli ne utrudi po Ure in ure opazčvati "drobnih in velikih živali, in ker živali sploh ljubi, kakor imajo z dftlge strani živali tudi večje zaupanje do otrok nego li do odraslih. TemU zanimanju, tej ljubezni naše mladine je treba podati le primeme hrane. V podrobnosti se dalje ne spuščam, sicer bi očital pisatelju še to ali ono malenkost, ki se z naturalno resnico baš ne strinja, kakor oni za staro, izkuŠeno čebclo vendarle prenaivni izrek: » . . . kraljica bo prisilila trote, da bodo delali kakor mi, ako bodo hoteli jesti.« Pisatelj govori tudi o čebeli, ki »ni mogla odpreti oči«, ki ie »napenjala ušesca«, ki je imela »solze v cčeh». Nu, to gre na račun poetičnega jezika, v katerem je povest vseskozi pisana. Iczik pa je drugače lep, otroku vseskozi dostopen in umljiv. Bedastih fraz, prisiljenih izrazov ne najdeš v vsej knijižici. Govori pač pripovedovalec, in govor mu teče gladko, tuintam podrhti njegov glas, ker mu je srce polno ljubezni do prirode. Ne- katere tujke (cenit, deputaclja — več jih metida ni) bi pisatelj lahko podal z dorttačo besedo, ali pa opisal, tudi slovenski izraz »sloj« zahteva pojasnila, ker slični izrazi so otroku ravno tako neznani kakor tujke. Par tiskovnih škratov ne bomo šteli na pisateijev račun, popraviti pa je oni na strani 33, vrsta 18, in sicer v smislu' namesto: »govornikov« beri »dvoffiikov«. Imea posamežnih čebel so dobro pogojetia, posneta po čebelinih glasovih. Povest drži bralca od konca do kraja v eni sapi. Ne podaja vsega, kakor bi mislili po naslovu, ne napita bralca do sitega, zato mu pa zbuj živo zanimanje, in bo v glavici mladega čitatelja rodila marsikatero vprašanje. In že to je lep moralen uspeh. — »Zaveza« je imela takrat pri izberi res srečno roko. Samo glede vnanje oblike (vezave) bi si želel, da bi bila ista, kakof smo jo vajeni že nekaj časa sem pri publi-* kacijah »Očiteljske tiskarne«.