240
Luni.
Znad višav se zliva tihotna luna, Z bledim svitom gore zlati.    Pobegne Mrak, — kot biser zemlja bleskuje rosna
Z lučjo oblita.
Samši žene v noč me otožnost scrca, Išem v svetu tihem mini; al našel Kdaj ga bom na zemlji, nevem — al vem da
Unkraj gotovo.
Ah zato me vabi miloba tvoja,
Ki nam kažeš pot do dežele srečne!
Večno nove nade,  skerbi morijo
Dušo nam tukaj!
Tam pa, kamor tebi sledi hlepenje — Tam je mir, tam kip ohladi se serca: Prosto prosto dviga se duh, vezivnih
Rešen  oklepov!                      r.