iljl! Na 30. dan t. m. je sklican državni zbor. V triietni dobi sedanje vojne se je zgodilo prvikrat, da se vrata dunajskega parlamenta odpirajo izvoljenim zastopnikom avstrijskih narodov. (iotovo je, da so se ti temeljito pripravili na to veleponiembno zasedanje in da z resnejšimi čuvstvi še niso izvrševali svojih mandatov. Gotovo pa je tudi, da pričakujejo avstrijski narodi od svojih poslancev vseh inogočih in nemogočih stvari. Izrazili so jim svoje želje in zahteve ter trdno pričakujejo, da se ne vrnejo njihovi poslanci domov praznih rok. Poslanci sami so imeli dovolj prilike, da so se v dolgotrajni dobi vojne na lastne oči prepričali o vseni zlu, ki je zraslo iz te vojne in ki danes tlači in mori vse sloje in vse dežele — nekatere bolj, druge nianj. Razen posameznikov — vojnih liferantov in drugili izkoriščevalcev splošnega težkega položaja — ni stanu in ni človeka, ki bi ne čutil vojnih grozot. Kdor ne nosi v prsih kamena namesto srca, ta je videl to križevo pot ubogega, trpečega človeštva, ki krvavi iz tisočero ran in plaka ob tisočero grobovih, kličoč iz vse duše: »Dajte nam blaženega, zaželjenega miru!« Tucli ta klic bo odnieval po poslanski zbornici — kak bo pa tega klica odinev, tcga ne nioremo vedeti. Vsekakor pa bo vlada prfrnorana, da da pojasnila in odgovore, ki bodo nedvoumno, jasno in precizno povedali, kak je položaj, kako je doslej gospodarila v naši skupni hiši in kaki sadovi se nam obetajo po vsem tem, kar smo storili v vojni in žrtvovali za do- movino. O teni poslednjem bodo poslanci lahko izčrpno govorili — tako, kakor ni mogel in sinel nihče doslej. Veselimo se čuli svobodno besedo z ene in druge strani. Potemtakem je umevno, da čakamo na to zasedanje državnega zbora z napeto radovednostja, ki je utemeljena in splošna. Avstrijski Slovani nastopijo složnejše in edinstvenejše, nego so nastopali doslej. Poljaki so združeni, Čehi so zvezani, južni Siovani pridejo ramo ob ra.mi: Svetopolk, Mojmir in Zobor iz legendarične oporoke moravanskega kralja! Ko bi vez skupnosti in bratstva sklenila in zedinila vsc tri, tedaj bi imeli oporoko izvršeno. Nekaj od tega se nam obeta, zakaj Čehi so bili tisti, ki so pritegnili na skupno delo Hrvatsko-slovenski klub, upoštevajoč ukaz treznega razuma, da je treba proti šovenistiškim nakanam nemškega bloka postaviti jez in brambo, če hočemo v bodočnosti in praksi tiste enakopravnosti, ki je bila v preteklosti zgolj teorija. Ta edinstvenost in solidarnost avstrijskega slovanskega parlamentarnega zastopstva bi lahko dobila imponujoč izraz takoj ob volitvi zborničnega predsednika, kar bi napravilo na zunaj in na znotraj najmogočnejši vtisk, ker bi bilo s tein dokazano, kakšna in čigava jc večitia državnega zbora. In če snieino po tej večini sklepati na število volilcev, potein je račun gotov glede na število in razmerje. riarodnosti v monarhiji. In če gremo po tej logiki še dalje in više, moramo reči, da napravlja velikost in silo poveljujočega le povelja izvršujoči — to je podložnik, državljan! Brez števila je vprašanj, ki se jili bo moral državni zbor lotiti, da izleči vsaj majhen odstotek onih ran, ki jih je globoko zasekala vojna. Tudi slovenski narod je med njimi, ki so največ trpeli, in v tem narodu je njegov učitelj naše pripadnosti, ki irna pravieo do javnega zadoščenja, ker drugačnega povračila njegovim žrtvam ni! Neverjetno se zdi, toda resnično je, da je bil dLscipliniran učitelj zato, ker je govoril za skromno materialno odškodnino svojim neplačanim tovarišein, ki so skrbeli v dobi šolskih počitnic, da ni mladina podivjala! Kakor da mora samo učitelj živeti ob zraku in vodi, ki se dobita vendar še brezplačno — vsaj prvi! Tako nehumansko dejanje more imeti svoj začetek in konec samo v b r e z č u t n e m s r c u, ki je zatonilo v izobilju posvetnega blaga in ki pije svoje slasti iz nesreče drugih! In ob zmagi javne morale mora priti poraz vsakemu, ki z ledeno brezobzirnostjo izvaja zgolj strogosti in nasilja, zanašajoč se na dejstvo, da so morali doslej poslanci — molčati, a prizadeti molče trpeti. In kdo ve, koliko je takih slučajev! In prepričani smo, da bo v imenu vseh teh govorjena prava beseda na pravem mestu. V imenu naroda in tistih slojev v njem, ki pelje iz njih življenjska sila po vseh žilah ljudskega bistva in njegovc kulture, bo govorjena, da dokaže svetu njegovo jakost in lepoto, da obrne pozornost na njegove sovražnike in tlačilce, da poinaga z zmago javne morale do zmage trdi p r-a v i c i, ki jo je sicer mogoče zatirati, a ki je ni mogoče zatreti, ker je nepreklicna ! Na vrata avstrijskega parlamenta trka demokraški duli. Mladi naš vladar, kažoč na neizprosno logiko ustavnega življenja, jih je odprl, da se zbero reprezcntanti ljudske volje in misli, sami prešinjeni demokraškega duha. Upamo, da se ne varamo, če slutimo, da ti ne bodo z brezplodnim delom tratili dragocenega časa in odmikali nujne rešitve najsplošnejših Ijudskih potreb do neskončnosti. Kdor bo grešil proti tem vitalnim vprašanjem avstrijskih narod v, bodo z njim ti narodi sami obračunali. In kdor bi na škodo splošnosti iskal novih virov hrane svoji samopašnosti in samoljubnosti, bo podpisal sam obsodbo svoje politiške smrti. Zahteva vseh zahtev je sedaj usp ešno parlani c n t a r n o delo po na.čelu enak o p r a v n o s t i, m o r a 1 e i n p r av ic e ! Kdorhočeslužitinaroduin se hoče vrednega izkazati v naj;• e s n e j š e m času njegovega zaupanja, ta se mora brezpogojno i n absolutno vdati tej zahtevi, sicer pade nanj kletev razjarjene in izdane narodove duše! — Duh demokratizma, ki se je spel iz krvi, razvalin in grobov v veličastno alegorijo trpljenja in vstajenja, stopa v avstrijski parlainent in se razlije iz njega po vsej domovini, napravi snago in red, kjer bi ju ne bilo, ter ustvari vsakemu in vsem temelje in pogoje bodočega lepšega življenja — svobodnih državljanov v svobodni državi! Z uveljavljenjem enakopravnosti ter z zmago niorale in pravice pride plačilni dan tudi slovenskemu narodu in njegovemu učiteljstvu!